Izdanje za torek IO. maja 1897.
56. Številka.	Trstu, t torek ijutr^j dne 10 maja 1897.)	Tečaj XXII.
„BDINOBT" tihaja po trikrat na teden t fteatih it-Us,;lb ob tovklh, 6etr«kih U nobotah. Zjutranjo izdanje ir-noja ob 8. nri zintraj, resorno pa ob 7. ari večer. — Obojno izdanje «Uut' : ft Jedenmeseo . (. 1.—, izven Avstrlj. f. 1.50 s. tri mnaac, . , 3.— , , . 4..S0 ■ft pol let« . . . 6.— . ■ a Ss VS* teto . . , 15.— . » . 18.-Mantala« I« plačevati aaprej i> iin6bi kft prllaiena naročnina i« oprava na •zlra.
Po.ttaifc'«. Številke ae dobivajo » pio-daj >1 ii Ion h tobaka v lrntu po O nvi.
EDINOST
izveo Trsta po O ivi.
Blaailo alovanakaf« političnoga drufttva n Primorsko«
Oglasi a« radona po tarifo v petita; a a aanlovi a debeli«! Arkam) ae platoja prostor, kolikor obsega navadnih vratio,
Poiilana. oatnrtnioe In javne zahvale, domaći oglasi itd. te »Aunajo po pogodbi
Vii dopisi aaj se poiiljajo aredniitra alioa Cnsernia At. 13. Vaako piaaao mora
biti friinkovano, ker nefrankovana aa aa
sproiamnjo. Rokopisi so ne vračajo.
Na£»ćniim, reklamacije tn oglase apriv jeo« upr i.tvniitvo alioa Molino pio-oolo hftt. .1, It. nadat. Naročnino in oglase je plačevati loco Trat. Odprte reklama |oije so proste po&tnioe.
'„F e<Uno*H )• tnoe'
Ćastitim našim 99. naročnikom!
Pričeli smo razpošiljati nakaznice vsem onim gg. naročnikom, kateri liiso se doposlali naročnine za tekoče četrtletje. Iz nakaznice je tndi razvidno, koliko dolguje vsak naročnik za pretečeno četrtletje. Frottirno, da se naročnina takoj dopo&lje.
Upravništvo „ Edinostiu.
Razmere na Primorskem.
(Dopis „Slovencu").
Mislim, da mi ni treba obširneje opisovati žalostnih razmer v Primorski, saj je pač že znano več ali manj še tako priprostemn Slovencu širne domovine, koliko je trpel naš narod posebno o letošnjih volitvah od strani laške prenapetosti in surovosti in trpi še dan za dnem; pač pa bi rad omenjal nekaj drugega, kar nas mora žaliti in vznemirjati še v posebni meri.
Vsakdo ve, kako dobrodošel mu je v nesreči in tugi prijatelj, ki ga tolaži in osrčuie s svojim sožaljem in nagovarjanjem, naj se potolaži, in res, nesrečnež prenaša toli lažje vso nadaljno žalost, tugo ali tudi krivico.
Ta nesrečnež, ta teptanec in zaničevanec je sedaj naše primorsko ljudstvo. V stiskah ia kiivi-cah, ki se mu dogajajo, zre željno na okrog, da bi dobilo kakega prijatelja, kateri bi je potolažil, kateri bi sočutstvoval žnjim, kateri bi mu vsaj kolikor toliko, če ne drugače, vsaj z dobro besedo malo olajšal in pomiril užaljeno in trpeče srce. Razume se, da si želi takih prijateljev v svoji bližini, v lastni deželi najbolj, želi si — kje pač drugod — nego ravno pri sodeležanih-Italijanib, o katerih je mislil do zadnjega, da je mej njimi vendarle nekaterih, ki niso še oslepeli v strasti, ki bi javno pripoznali, da se Slovencu res godi velika Jtrivica, in bi mu skušali pomagati po svoji moči.
PODLISTEK
~—	9»
Fromont mlajši & Risler starši.
ROMAM.
— Fraacoaki vpisal Alphonte Daudet, preložil Al. B. —
„To se mi je zgodilo", je rekel, „da sem se moral uveriti, kako nehvaležni in samoljubai so Bislerji... sami neolikanci. — Vesta-li, kaj sem ravnokar Čul spodaj pri vratarju, ki me je pri tem porogljivo pogledal po strani ? Le pomislita : Fran Bisler je odšel... ostavil je hišo, mogoče tudi že mesto, ne da bi mi bil vsaj roko podal ter se zahvalil, da smo ga pri nas tako prijazno vsprejeli. Kaj pravita na to?... od vaju se tudi ni poslovil, kaj ne ?,.. In vendar je jedva štiri tedne tega, kar je bil naš vsakdanji gost... sicer mu pa tega nočem očitati".
Vsklik gospe Delobelleove je izrazil qjeno osuplost in srčno žalost. Desirće pa ni žugnila besedice, niti se ni ganila — vedno ista ledena kepa. Cel6 medna žica, katero je baš sukala med prsti, se je jednakomerno zibala kakor doslej.
.Pa naj še človek veruje v prijateljstvo", je nadaljeval veliki Delobelle. .Kaj mi ima zopet ta očitati ?•
Imel je fiksno idejo, da ga preganja sovraštvo vsega sveta. To je spadalo k stališču, ki je je zavzemal v življenju... bil je mučenik umetnosti.
Bahlo, z nekako materinsko nežnostjo — prizanesljiva ljubezen, katero vzbujajo taki veliki
Toda ravno tam mn niso privoščili ni pomilovalnega pogleda t Da govorio jaineje !
Ni-li dolžnost katoliških Italijanov in njihovih glasil, da trezno presodijo javno pred svetom gnjile razmere v narodnem oziru na Primorskem, osobito v zadnjih mesecih ? — Ni-li njihova dolžnost, kakor zavednih, vnetih katolikov, da obsodijo javno krivico, bodi si katero-koli — torej tudi gori omenjeno? — Vrš6-li že svojo versko dolžnost, ako k vsem« trdovratno molče — češ, kaj je nam do narodnega boja ?
Da, ali je to pravo katoličanstvo, da stopajo, rekel bi, pod isto zastavo nepravičnosti in krivice napram našemu rodu z najbolj zdivjanimi progre-sisti in Židi ?
Naši slovenski listi, „Edinost*, .Soča" in „klerikalni, .Primorski List", so o tem že opetovano izrekli svojo sodbo; da, „Prim. L." je pred ; nedavno celo izjavil, da ne pozna Italijan, bodi ; liberalec ali klerikalec, v narodnem prašanju in ! boju nobenega višjega idejala nego narodnost, — v tem prašanju se druži sleherni Ital jan v skupno delovanje s še tako sovražnim svojim liberalnim sorojakom. — Žid in duhovnik si stiskata roke v skupno delovanje proti Slovencu 1
To je laško katoličanstvo 1 Listi k la „Eco j del Litorale", „L* Amico" in' drugi se ravnajo, j kakor so se kazali do sedaj, vedno po načelu: j Slovenec ne more in tudi ne sme nikdar priti do ■ narodne samostojnosti — Slovenec je sploh nekaj ! manj kakor kak drug narod, oziroma Italijan.
Da, še celo v cerkvi zatirajo takozvani .ka* toličani •Italijani Slovenca in slovenski jezik.
Da to ni izmišljotina, o tem priča cela vrsta faktov letošnjega in tudi lanskega leta. Menda je 1 obče znano, kako se zatira v Gorici in Trstu slo-• venski jezik po cerkvah: odpravlja se slov. petje : (še ono malo, kar ga je bilo do sedaj); odprav-j Ijajo se slovenske propovedi in se usiljujejo laške,
otroci, ima v sebi vedno nekaj materinskega — je skušala gospa Delobelleova utolažiti svojega moža, dobrikala se mu ter je večerji njegovi dodala nekaj posebno dobrega. Siromak je bil prav resno užaljen. Vsled odhoda Frana Bislerja je bilo znova izpraznjeno mesto vednega gostitelja, katero je poprej zavzemal starejši brat njegov, in stari igra« ; lec se je spominjal mnogih prijetnostij, ki jih je ' izgubil.
A s to sebično, površno žalostjo je bila združena istinita, neizmerna žalost... žalost smrtnonosne I sile in zaslepljena mati je ni spoznala. Le svojo hčer poglej, nesrečnical njeno prozorno bledost, brezsolzne oči, ki žareče strmi pred-se, kakor bi se misli kakor pogledi upirale v nekaj, kar je vidno samo njim. Poskusi odpreti bedno, žalosti polno dušo ; izprašuj otroka; pripravi revico k temu, da bode govorila, pred vsem pa jokala, da bode re-; šena bremena, pod katerim omaguje, da njene od solz zatemnele oči ne bodo mogle več videti v praznosti tiste grozne, neznane stvari, katere se ; oklepajo s takim obupom.
Ah I koliko je ženfi, v katerih je mati zamorila soprogo — tu se je mati morala umakniti soprogi. Za svečenico malika Delobellea, ki ga je molila ' vsa izgubljena, je bila hči le za to na svetu, da se posveča istemu bogočastju, da kleči pred istim žrtvenikom. Obe sti imeli v življenja le to nalogo, delati za slavo velikega moža ter ga tolažiti v preziranju njegove nadarjenosti. Vse drugo je bilo
in to, nota bene, po takih cerkvah, v katere dohaja največ Slovencev.
Zatirajo pa slovenščino po največ upravitelji dotičnih cerkvi kar na svojo roko. Koliko se je že Čitalo o tem v naših časnikih, da posebej omenim .Primorski list0! Koliko si je P. L. prizadeval lani in letos radi propovedi in petja pri sv. Antonu v Gorici I Vid6, da je zaman vse vpitje, je opetovano prosil .katoliškega" .Eco del Litorale", naj pojasni in objavi svoje oenenje o tem, — naj se vsaj izjavi, da to ni pravično in prav, da se še celo v cerkvi zatira in prezira slovenski jezik — toda zaman je prosil, ni dobil odgovora! S teo je dosti povedano t
Dobro znane so tudi razmere v tržaških cerkvah in mej vsemi posebno V Bojanu. Lani je dobil rojansko župnijo č. gosp. Jurca (Jurizza). Kako veselje je zavladalo o tej priliki v tržaškem Izraelu ; „Piccolo" in listi podobne barve so ga proslavljali kakor še nikogar, dobro vedoči, da niso mogli dobiti boljšega apostola italijanizacije v Bojanu. Prirejale so se mu velike ovacije o priliki umeščenja, ki pa so bile ob jednem žaljive demonstracije poštenim in miroljubnim slovenskim Bo-jancem.
Tržaško iredentovsko mesto je kar kupoma remalo opetovano gospodu župniku se poklanjat in ga častit ter mu svetovat, kaj vse naj ukrene. In ] niso se motili v njem. Koj začetkoma se je vedel j kar najradikalneje; slovensko petje od tedaj bolj in bolj gine v cerkvi — propovedi laške so se pomnožile — komu v prid? — Bojancem nel Ljudstvo, poprej tako pobožno, se bolj in bolj pohujšuje nad takim počenjanjem, gorečnost verska popušča; stari razsodni in izkušeni rojanski možje si brišejo solze, majaje z glavami, češ, kam smo prišli I Mladina se vzgaja sedaj v narodu nasprotnem duhu. Tako počenjanje menda ni v cerkvenem duhu, zakaj to še oelo odvaja mlade duhove od
nič. Nikdar ni opazila gospa Delobelleova, kako je Dasirče najedenkrat zarudela, kadar je Fran stopil v sobo, nikdar ni opazila na to, kako je ljubeča deklica znala o vsaki priliki po čudnih o-vinkih govor navesti nanj, vedno njegovo ime vpletati v razgovore, s katerimi sti se kratkočasili na delu. In vendar se je to godilo že nekq let, od tistih davno minolih dnij, ko je Fran na vse zgodaj, ko sta mati in hči prižgali svetilnico za svoje delo, odhajal v Ecole Centrale. Tudi za tisto sanjarsko molčanje se ni zmenila nikdar, v katero se pogrezajo srečna, zaupna mlada srca s svojinu nadami za bodočnost; ako je tam pa tam, čudeča se, da ja Desirče najedenkrat umolknila, mimogrede vprašala: „Kaj pa ti je ?" je bilo treba deklici samo odgovoriti: „Prav nič", in za trenotje pretrgane misli materine se bile zopet na prejšnji priljubljeni poti.
Tako ta žena, ki je znala čitati v srcu svojemu možu ter razlagati sleherno gubo olimpijskega, nevažnega čela njegovega, za ubogo svojo Zizi niti trenotje ni gojila tiste bistrovidne nežnosti, s katero se v toliko pomlaja tndi postarna, ocvetela mati, da lahko postaja prijateljica svojega otroka, zaupnica in svetovalka njegova.
To je najpogubnejši upliv nezavedne sebičnosti moža, kakoršen je bil Delobelle; s tem ?zb«ja sebičnost tudi v drugih, v svojem obliiju.
(Pride še.)
verskega duba. Kdor nima prilike, da bi w prepričal o tem, temu zadostuje, tla ćiia triaške slo • vanske liste, in ti gotovo u« pretiravajo 1 Da se pokaže č. i^o^p. Jurca tudi od politične njegove straui, zadostuj jeden slučaj, itak že znan in dosti razpra\Ijau po ,Edinosti*. Za časa državnozbor-skili volitev, posebno pa ob času borbe in agitacije proti velez-ulužuemu Nabergoju, se je gospod Jure* \vdel popohuma nasprotno proti Slovencem. V njegovem žnpmšču so se shajali tržaški zagri-zenci iu iiredeit'i, in po poročilu .Edinosti" so se čuli i/, njegovega stanovanja ruzličui Slovence žaljivi in celn izdajski klici. Da, še celo na njegovih *ratili so Lili več dni različni, Slovence žaleči napisi ! — Dosti !
(Zviš-tek pnil^.)
Politiike vesti.
V TRSTU, duo 8. maja 1897.
Državni zbor. Seja zbornice poslancev mi-nole sobote je bila veliko mirneja, nego je bilo pričakovati po prejšnjih viharjih. Poročevalec „Politike" sod!, da je; bila ta relativna mirnost posledica dvoboja, ki ga je imel prejšnjega dne. germanski junak Wolf z češkim poslancem Hofico. Lekc ja je torej pomagata.
V tej seji se je završila razprava o predlogih za obtožbo ministrov — završila popolnim po-razum Nemcev, kajti predlog za prehod na dnevni red preko teh predlogov je bil vsprejet z veliko večino. Desnica je glasovala kompaktno, žnjo tudi poslanci poljake opozicije. Govornik teh poslednjih, poti. dr. Danielak, je zaklical Nemcem: .prava kultura ne poseza po pravicah drugih narodov!* Glavno odstavke iz tega izbornega govora prinesemo po etenografHkem zapisniku, istotako tudi izjavo slov. posl. Šusteršifia, ki je prav srečno po« šepnil v debato.
Za tem so prišli na vrsto nujni predlogi o razmerah na Primorskem. Prvi je ute-uieljeval svoj predlog po»l. dr. Gregorčič. Govoril je dve uri iu je navel ceio vrsto kričečih izgledov, i. ako se postopa se Slovenci na Goriškem. Med govorom Gregorčičevim so bili ital poslanci vidno vzueuiirjcni iu so neprestano z vskliki posezali v govor. Govor prinesemo po stenogr. zapisniku.
Še jedenkrat: jednakopravuost in jed-nakoveljavnost. Povedali smo že, kako nezmi-selu je uauk nemških nacijonalcev, po katereui so jedni narodi več vredni, drugi pa mauj. Tako rMzUkovanje je nedopustno, ako je tudi res, da so se jedni narodi razvijali hitreje, drugi zopet počasneje. Saj je notoriška istina, da narodi niso sami krivi, ako se niso mogli razvijati tako brzo kakor njih sosedje. Temu so navadno krivi zgodovinski dogodki. Jugoslovani n. pr. so morali zaostati v napredku vsled turških invazij, ko je azijatsko barbarstvo pustošilo uaše zemlje. Ko so puško v roki in neprestano morali stati na straži, seveda niso mogli misliti na svoj kulturni razvoj. Ali pa je to dokaz, da so manje „vredni*, to je, da nimajo sposobnosti za kulturni razvoj ? Ali je to dokaz, da Jugoslovani nimajo bistrega razuma, da so brez vrlin, da niso pristopni kulturi, da so sploh bitja niže vrste ? Kaj taeega trditi nore le nemški fanatizem. Ali je možno trditi, da bo Slovani brez zaslug za kulturo, da so divje plemi.% da morajo ostati za vedno podrejeni drugim narodom, le zato, ker so jim zgodovinski dogodki potiskali v roko orožje in jim zabranjevali, da se niso mogli razvijati ? Ali je naš zaostauek v oni strašni dobi, ko je tekla kri v potokih po naših pokrajinah, posledica naše »manje vrednosti?* Ali vzamimo izgled iz življenja posamičnih ljudi! Sin bogatina ima na stotine sredstev, da lahko povspešuje svojo izobražbo. Sin siromak« nima takih sredstev. Naravna posledica temu je, da sin siromaka napreduje počasneje. Ali pa je to dokaz, da ima sin siromaka manje talenta, da je manje vreden ? Gotovo ne 1 Nasprotno : na tisoče je izgledov, da so pošteueji značaji in koristniši ljudje v Bvoji zdreli dobi oni, ki so se razvijali počasneje in lastnim naporom. Delovanje v zdreli praktični dobi kaže, kdo je več „vreden*. Tako je tudi z narodi. Dajte narodom prilike, da se bodo mogli razvijati, dajte jim sredstev za izobraževanje, iu potem še le, ko dorasejo v svojem razvoju, bode možno soditi, ali so kaj vredni ali ■el — Nemci utemeljujejo svojo namišljeno v«Čo
„vrednost* se svojimi zaslugami za kulturo. Teh zaslug jib nočemo kratiti. Pripoznav&mo jih, ker so resnične. Toda vprašati jih moramo: kako bi bilo žujih kulturo, ako t>i bil koji drugi narod žnjimi postopal tako, kakor postopajo oni z nami ? Ako bi jih bili sosedje nasilno ovirali v razvoju ? Ali bi se bili pofsp^li na seianjo stopinjo svoje • kulture" ? Ali bi ue bili tudi oni ostali narod manje .vrednosti"? Slučajno stanje kulture torej še ni nikak dokaz veče ali manje vrednosti ? Kaj, ko bi danes dru<i *asram>vali njib, kakor zasra mujejo oni nas? Iu ako se že govori o zaslugah za kul-, turo, in ako bi tudi hoteli pripoznati stanje kulture merilom za .vrednost* narodov, potem pa Slovani že cel<S nismo (Banje „vredni*, ker imamo ogromnih zaslug za evropsko kulturo. Mi suio branili Evropo se svojimi hrbti pred barbarstvom, mi siuo omogočali razvoj tudi - nemški kulturi. Ne, go-spdda: mi Slovani smo vredni prav tdiko kakor ▼i! In ker smo vredni, zahtevamo svoja prava.
Gr&ko-turška vojna. Grško-turška vojna je stopila v nov in meuda zadnji stadij. Grška vlada se ja obrnila do vlasti za posredovanje. Poslaniki vlasti so obljub li takoj, da se hočejo potruditi v tem zrnislu. Tudi sultan da ni nasproten miru. Turška ne bode zahtevala nikake pridobitve na teritoriju, ampak le nekateri strate-giški važni kraji ob meji naj pripadejo zopet k j Turški. Pač pa bode Turčija zahtuvala odškodnine.
Različne vesti.
j Umrl je v Gornjem Gr.idu na Štirskem g. | Anton Pf-rii" odvetniški kandidat. Akademično ? društvo .Triglav* je izdalo osmrtnico in je po-j skrbelo, da se bode darovala sv. maša zadušnica I za tem bivšem Členom rečene ga društva.
Poroftll so je gospod odvetnik dr. Alojzij Franko z gospo liftino Gabrijelo D olja-. kov o v Solkanu. Novop^roč .nceina naše Č8slitke.
Veliki koncert na korist družbe sv. Cirila in j Metoda, ki ga prirede vsa pevska društva iz mesta in okolice, bode ali zadnjo soboto tega, ali prvo soboto u eseca junija Pevska društva so naprošena torej, da s« po primejo vaj z vso zaresnostjo. Ako katero društvo še nima not, naj se takoj obrne do ! predsednika „Slov. pevskega društva*.
Boj za pravico slovanskega jozika — na gro-j beh! Tržaškemu Slovencu Franu Primožiču je umrl j otrok dne 20. marca. Žalujoči oče je hotel prirediti j mal nagrobni spomenik svojemu otroku. V ta na-I men je šel pred kakimi tremi tedni na tukajšnji magistrat z dotičnim napisom. Tam pa so mu odgovorili : „Ako napravite napis italijanski ali nemški, bode stvar rešeua kratkim potom, ako pa hočete Bloven., morate napraviti prošnjo, kolekovano seveda, j Našemu možu vendar ni šlo v glavo tako jedno-| stransko postopanje in šel je osebno na namestni-štvo. Tu so mu seveda odgovorili, da na same besede ne morejo storiti ničesar, ampak uložiti mora pisano pritožbo. In tako umrlo dete še sedaj nima spomenika, ker si slovenski jezik ne more priboriti pravice niti na grobeh.
Malenkostna dogodba je to, a le na prvi pogled. V resnici pa le jako značilna in žalostna, ker kaže, kako dsleč seza jeza laške gospode proti nam.
Nič ne bi imeli proti temu (ker vemo, da je opravičeno), ako na magistratu zahtevajo pisane prošnje in koleka, ako bi vedeli, da ss postopa z vsemi jednako, ako ne bi vedeli, da se sicer take stvari rešujejo brevi manu m in brez sitnosti in stroškov za stranke! Tako pa, ko vidimo, da uživata ugodnosti tudi Italijan iz Italije in Nemec iz rajha, dočim se nam, domačinom, stavljajo vse možne zapreke, da smo torej glede svojih pravic daleč tam v kotu za inozemci — nas to mora žaliti in ogor-čati. Slavna vlada bi morda vendar lahko našla kako sredstvo, da bi prišla v okom takemu krivičnemu, jednostranskemu in žaljivemu postopanju od strani magistrata nasprotni avtohtonnemu prebivalstvu slovenskemu ? Ali ne ? Mar suio pa ven-res to, za kar nas je te dni označil nemskonacijo* nalni zblaznenec Wolf: ljudje manje vrednosti, državljanj II. vrste ? Ali smo res ptice na nebu, na katere sme streljati, komur se— zljubi ?! Te dni je razsodilo državno sodišče, da občinska avtonomija ne sme segati tako daleč, da bi kršila ustavne pravice državljanov in zakone jednakopravnosti jezikov v vsem javnem Življenja.
Oprostite, naše skromno menenje je tako-le t občinska avtonomija že cel6 tam ne bi smela žaliti drugih jezikov, kjer jej tega ne prepovedujejo le ustavni zakoni, ampak tudi človeško čustvovanje, ono čutstvovanje, ki je lastno tudi najdivjim ljudem, spoštovanje do onega kraja, kjer kraljuje božji mir in kjer mrtvi spe svoje nevzdramno spanje----Ne, tam na grobeh. kamor Človek stopa
nekakim svetim strahom, kjer postaja ;cehak, tudi če mu je sicer du8i iz kamena — tam na grobeh, vsaj tam naj bi ne bilo viharjev narodnih strasti, vsaj tam naj bi ne hresčali odurni glasovi sov-ražtva.
Kako naravna, kako človeška in zajedno kaka sveta je ta naša želja, želja po miru na grobeh t Ali niti ta želja, da bi se spoštovalo veličastvo smrti, niti ta želja se nam noče izpolniti. Dejstvo, da proganjanje v nas noče potihniti niti pred vratmi grobišča, je zrcalo naših odnošajev. Žalostna slika zares v tem žalostnem zrcala.
Čim bolj mrzijo oni na« jezik, tem bolj ga moramo spoštovati ml! Pod tem naslovom nam piše »priprost slovenski rodoljub":
Užaljenega srca, užaljen v svojem rodoljubja Vas prosim, spoštovani g. urednik, da mi odgovorite dobrohotno: kod in kako naj hodimo po Trstu mi siromašni Slovenci, da ne bi bili nadlegovani iu Žaljeni ob vsakem koraku? t
Te dni sem si kupil zadajo številko .Brivca*. Ne zmenć se za nikogar, šel sem po trgu pred vojašnico in čital medpotoma omenjeni list. Kar j se mi je ponosno približal neki italijančič. Drzno je pogledal, kaj čitam in me potem ljuto pogledal, opazivSi, da čitam slovenski list. Pristavil je ne-f sramno: „Kvesto že ščavo!" Jaz pa, ne bodi len, j sem ga vprašal: „Kaj briga to vas, ali sem vam
I dal povoda, da me pitate s ščavom ?* On pa: „Te konošo, de ke rasa ti šou, porko di ščavo I*
Postopanje tega lahončifia je lepo pojasnilo j k vprašanju: Kdo ščuva P
Torej sužnji smo, nič drugega kakor sužnji I j Tako nam pravijo na uradih, tako nam pravijo po i družbah, tako nas psnjejo po javnih ulicah.
Toda nam ne gre to v glavo, da bi bilo še t sužnjev v Avstriji, pod avstrijsko vlado. I In zakaj naj bi bili sužnji ravno mi ? Mar ne j plačujemo davkov kakor drugi, mar ne pošiljamo j svojih sinov v vojno kakor drugi, mar ne aosimo i državljanske zvestobe v svojom srcu — še bolj > nego marsikdo drugi P Mari nas jemljejo v vojake j zato, ker smo sužnji? Gotovo ne! Marveč naskli-i čejo ca obrambe domovine zato, ksr iiniinu vse lastnosti pravih državljanov, ker smo svobodni državljani. Ako pa radi in vestno vršimo dolžnosti svobodnih državljanov, potem smemo zahtevati tudi pravic svobodnih državljanov, smemo zahtevati svobode in — spoštovanja od vsakogar!
Na vsako zasramovanje našega jezika bodi odgovor le jeden; čim bolj mrzć naš jezik oni, tem boljgamoramo ljubiti mi! In to ljubezen kažimo povsodi in ob vsaki pri« liki: doma in v javnosti. Ponosni bodimo na svoj maierini jezik in proklestvo onemu, ki se sramuje glasov, v katerih ga je mati učila moliti Boga! Nobeuo zasramovanje naj nas ne preplaši, da ne bi se kazali Slovence. Ako bi le plašili pred zasramo-vanji, ako bi iz strahu pred izzivači si ne upali že se svojo govorico kazati svojega slovenskega rojstva, ako bi potajevali svoj jezik le v ta namen, da se izognomo neprijetnim prizorom z ljutimi nasprotniki: pokazali bi s tem I« to, da smo res sužnji, a oni da so niši gospodarji — tirani ! Mi pa nočemo biti sužnji, ker smo svobodni državljani, ki ne poznajo strahu-pred — tirani.
Srbski kralj in pa črnogorska princa. Srbski kralj je imenoval črnogorskega prestolonaslednika, princa Danila, polkovnikom, princa Mirka pa kapitanom v 9. srbskem pešpolku, čigar častni lastnik je knez črnogorski.
„Blag* „capovilla". Iz sv. Križa nam pišejo: V naši vasi imamo voznika Štefana Floreninija, ki se svojim konjičem siromašno preživlja sebe in svojo družino. Ta voznik vozi tudi navadno bolnike v tržaško bolnišnico. — Naš vaščan Ivan Bogateč je hudo bolan, tako, da je moral v bolnico. Ker pa so ljudje silno revni, šla je žena Bo-gatčeva h capovillu, da bi jej dal listek, da bi jej ne trebalo plačati voznika. Prvo vprašanje capo-ville je bilo: Kdo naj popelje bolnika ? A ko je
čul, da je ie stara navada, da bolnike prevaža
rečeni Florenini, popadla je jeza „blagega* capo-villo in je zarežal nad ubogo ženo: Tisti pa ne, Jakoba Tenceta morate najeti! Seveda, ta Jakob Tence diši po cikoriji in „kogumai jih*. Na zopetno vprašanje, zakaj ne bi smel peljati Florenini, je zarenčal capovilla: „Zato, ker je na veselici kričal živio! in posebno zato ne, ker je njegova hči pevka društva Skala". Ali niso blagi ljudje to! Zato torej, ako je kdo zvest svojemu rodu, treba inn trgati zaslužek iipred ust!
Res blagi dobrotniki našega ljudstva so ti „capoville*.
Žalosten dogodek. Z Opčin nam poročajo, da so predsinočnem orožniki zaboli 211etnega Ivana Sosiča Antonovega. Po došlem nam poročilu je bilo to sk.ajno postopanje orožnikov povsem neopravi-čeuo, toda mi se hočemo vzdržati za danes in nočemo navajati nikakih podrobnosti. Konstatujemo pa, da ni bilo nikakega pretepa ali izgreda in da so danes odveli v zapor tudi očeta in brata ranjenčevega Ostvari spregovorimo še-le potem ko bodemopoučeni povsem zanesljivo iu podrobno. Sosiča so prepeljali v bolnišnico.
Svoji k svojim! Večkrat smo že pojašnjevali, kako si tolmačimo mi geslo „Svoji k svojim!' Naše stališče je tako: slovensko ljudstvo naj ku puje le [>ri svojih trgovcih, a trgovci naj gledajo, rta z dobro postrežbo, primernim blagom iu primernimi cenami omogočajo ljudstvu praktično izvrševanje načela „svoji k svojim 1*
ttekli smo bili tudi, da bi bilo krivično zahtevati od našega ljudstva, da mora kupovati od svojih slabeje blago in za više cene. To izjavo našo treba razumeti oum grano sali;*, to je, ista ne more veljati za vse slučaje. Iz Gorice se nun ponč* na primer, <U so goriški Italijani začeli sedaj ponujati svoje Mago '/a vsako ceno z očitnim namenom, da bi uničili konkurenco od slovenske strani. V takem slučaju j« postala seveda stvar drugačna, kajti od slovenskega trgovca ni smeti zahtevati, da bi dajal blaga pod ceno, ker bi s tem uuičil samega sebe. V tem slučaju moramo zahtevati od našega ljudstva, sosebno pa od malih trgovcev po deželi, toliko požrtvovalnosti in toliko rodojjubja, da se ne dqo premamiti po tem laškem mauevru, da bi iz malenkostne dobička« rije grešili zoper svojo narodno dolžnost in ovirali zapričeto delo za osamosvajanje naše na gospodarskem in trgovskem polju. Slovenski trgovec je storil svojo dolžnost v polni meri, ako nudi po-poštenega blaga po poštenih cenah Več ni smeti zahtevati od njega. Sosebno ne moremo zahtevati, da bi se spuščal v divjo konkurenco, da bi razmetal svoje blago za nizke cene in v svojo očevidno izgubo. Kakor ne bi hoteli, da bi se trgovec brezvestno okriščal na našem ljudstvu, zlorabi geslo „Svoji k svojim*, tako pa tudi ljudstvo ne sme zahtevati od trgovca več, nego more nuditi. V tem zmislu moramo opominjati slovanske odjemalce kar najzaresneje, da naj nikar ue gredo v past, ki jim io nastavljajo sedaj Lahi se svojimi sramotno nizkimi cenami I Laški veliki trgovci so navihani in vedo, kaj delajo. Oni si mislijo in računajo: dajmo jim, nevednim ščavom, sedaj nekoliko ugodnosti, dokler ne bode uuičena slovenska konkurenca, potem, no potem, ko bodemo mogli zopet diktirati cene, nam že povrnejo z bogatimi obrestmi, kar smo jim — pcsodili. Še enkrat torej, sloveuski odjemalci po deželi: ne dajte se varati iu mamiti po laškem manevru, po nizkih cenah, ki vam dado le hipnega dobička! Ostauite vztrajni, ustvarite trdno organizacijo ! Zadovoljni bodite, ako vam veči slovenski trgovec nudi poštenega blaga za primerne cene! Ako bi se dali premamiti po nizkih cenah, zagrešili bi se tudi zoper svojo lastno korist, ako bi bili tako nespametni v tem resnem trenotku, v tem trenotku, ko smo začeli imponovati nasprotniku, ko se je jel isti tresti v strahu, da so minoli tisti časi, ko je po svoji volji izžemal naše ljudstvo; ako bi v tem trenotku, ko smo jeli resno misliti na gospodarsko osamosvojeuje, dali voditi od malenkostne sebičnosti. Pokažite Slovenci, da znate stati na višini svoje naloge! Gorje, ako se pokažemo majhne v velikih in resnih trenotkih 1
Iz Trsta nam pišejo: Sprejmite, gosp. urednik, par vrstic iz rok priprostega Človeka. V večernem izdanju od minole sobote ste poročali usmiljenim ircam slovensko ženo, katere mož je v bolnišnici.
| Danes mi je bila priložnost dana, da sem šel «
i v bolnišnico, da bi obiskal tistega reveža, nekdanjega prijatelja svojega, ter zvestega narodnjaka.
Sel sem v III. oddelek, v trdni veri, da ga I j najdem tam, kakor navadno. Misliti Bi pa Morete, J kako sem se prestrašil, ko so mi povedale postrež-j niče, da se je že pred desetimi dnevi tako hudo j zmešal, da so ga morali prenesti v VIII. oddelek, ' v oddelek blaznih. — Podal sem se tja, ali ni mi j bilo dovoljeno videti ga I Žalostnim srcem sem ob-\ stal ravno pred oknom tiste sobe ter poslušal ne-j koliko časa te uboge reveže. Nekateri so peli, j drugi so preklinjali, nekateri zopet jokali, kaj pa ! ubogi Česnik ? Oži so se mi zarosile, ko sem zaslišal tudi njega, pa ne preklinjati, tudi ne peti, temveč zabuhlim glasom je klical: „Živijo naš cesar ! Živio naš oče Nabergoj l" — Videl sem, da še sedaj v bolezni ne miruje, ker ni dobil legitimacije o zadnjih volitvah.
Torej poglejte, gospod u^dnik, še sedaj v taki bolezni mu ni zamrl narodni čut.
Kar pa ne tiče njegove žene, je pa v resnici j v žalostnem položaju. Tudi ona je res bolehna vsled j skrbi iu pomanjkanja, tako, da si ne more prislužiti ničesar. Veliko za«luženje bi si torej zadobil \ pri Bogu oni, ki bi ji pomagal v taki potrebi in
•	stiski. — O ilićnim spoštovanjem
ostajam Vam udani Narodnjak.
Iz Bojana nam pišejo: Samo »"katera vpra sanja bi imeli do prečastitega škofijskega ordinati-jala : Kedaj bode nehal župnik rojanski se svojimi j izzivanji ? Ali ni še zadovoljen gosp. župnik, da j ; smo razdraženi malone — vsi, kar nas je pravih : Rojančanov? Ali naj jeza in razpor rasteta še dalje? Ali je italijanizacija res glavni smoter < cerkve P Iu slednjič: ali visokooastiti ordinarijat res nima nikakega sredstva, da bi storil kraj temu početju ?
Na večernici minole nedelje je naznanil gosp. župnik iz-pred oltarja — nam slovenskim župljanom, : nam, ki se neprestano borimo za pravice svojega j slovenskega jezika — sevedn v italijanskem jeziku : j „Dragi mi župljani, naznanjam vam razveseljivo j vest, da bodem prihodnji teden imel tri i t a 1 i -j j a n s k e propovedi, seveda zvečer po bla-
•	goslovu".
Kaj pa meni, gospod župnik, da slovenska j propoved ni potrebna za nas? Ali nas hoče res ; siliti, da moramo poslušati propovedi, katerih ne i razumemo? Ali mera še ni polna? Ali še ne ve, j da nas s tem le draži ?
Iz Kopra nam pišejo: Gospod c." k. profesor Julij plem. K 1 e i n m a y e r, ta znani dobrotnik slovanskim gojencem, mož, ki je tekom 20 let svojega službovanja na Primorskem vzgojil mnogo vrlih učiteljev in učiteljic ter jim vcepil ljubezen do šole, do omike in do materinega jezika, praznoval je v nedeljo dne 9. t. m. petdesetletnico svojega rojstva, kar naznanjamo s tem | širšim krogom iu posebuo pa prečastitemu učiteljatvu j na Primorskem. Bog nam živi še muogo let našega prof. Kleiumayerja!
Skušnjo učiteljska uposobljenosti napravili bo j v Kopru dobrim vspehom: gg: Godina Andrej, j učitelj v Trstu, Jelovšek Fortunat, učitelj v 1 Leskovci na Štajerskem, K o dri č Artur, učitelj v j Lomu pri Kanalu, K r i ž m a n Fran, učitelj v Levpi j pri Kanalu in gospodičini: Marica Katiansky, učiteljica v Trebčah, okolice tržaške, in Josipina Šlunder, učiteljica v Kobaridu. Vsem mladim močem kličemo: „Delajte v prid narodu in domovini!
Za družine radi volilnih izgredov zaprtih ! okoličanov. V gostilni Frana Valetiča se je nabralo: Skočir Ivan 20 nvč., Anton Pahor 50, Ga-sparo Anton 50, Amalija Berbuč 20, Matijo Jurent 10, Žižlina 5, Franjo Valetič 50, Kelhar Jožef 20, Dobrila 10, Gustav Manuko 10, Krebel Ivan 10, Semolič Jožef 10, Franjo Pegan 10, Varič Franjo 10, Bergoč Franjo 10, Bizjak Jožef 10, Bodošek Anton 30, Greser Jožef 10, Kož a k Marija 10, Domajnko Loopold 20, Rihterič Jakob 10, Makove Fran 10, Lipolt Anton 10, Ščuka Ivan 10, Kaučič Vincenc 10, Alojz Voinar 10, Jakob Jurca 50, Alojzija Valetič 20, Josip Lovec 50, Silvester Balič 20, Ivan Domajko 10, Jog. Kranjc 50, Taučer Josip 20, Tomažič 10, Gorup Ivan 50, Gasperčič Josip 10, Čudvod Matej'20, Taučer Josip 10, Bože Josip in Boza 50, Bože Miha 10, N. N. Kraševec 10, Sinkovič Ivan 10, Grabner . Anton 20, Nusdorfer Ivan 10, Pahor Karol 10,
Martelanc Adolf 10, Škamperle Ivan 10, Frank Andrej 10, Mislej Matej 10, Anton Žuko 20, Alojz Černe 20, Cerkvenik Vincenc 10. Tornič Ivan 50, Drek Ivan 10, Zetko Matija 20, Posega Jakob 20, Štrukelj Jakob 10, Švagelj Josip 10, Rebek Ivan 20, ŽniderČiČ Lovro 10, Škerk Franjo 6.
O priliki zabave pevskega društva „Velesila* v Skednju v gostilni gosp. Antona Sancin - Ku Iro 9 gld. 30 nč.; v gostilni gosp. Ivana Sancin Toč, nabralo se je 3 gld. 58 nč.; V gostilni gosp. Iv. Sancin« Kotal v Skednju, nabralo se je 40 nvč.; gosp. Matej Rebec, trgovec v Skednju, daroval je 40 nč.; narodni godci v Skednju so darovali 2 gld. 25 nvč.
Ivan Štete v Ljubljani je nabral 9 gld 03 nvč. od naslednjih gospodov : Anton Koblar kurat 2 gld., I. Turk, občinski svetnik 2 gld., I Jakopič 1 gld., I. Fortuna 20 nvč., V. Bahar 1 gld. 16 nč., Svatek 17 nvč., I. Kocmur 1 g!d. 50 nvč., Neimenovani 50 in Neimenovani 50 nč.
Zaradi piva — pravda namesto denarja. Neka Dunajska zavarovalna dru*.ba je vskratila dedičem nekega lastnika pivarne izplačo zavarovane svote 15.000 gld. Dotičnik je nedavno umrl v svojem 40. letn. Zavarovalna drutba trdi, da bi bil mož živel najmanj še 30 let, da ni popil vs.di dan po 20 litrov piva. Ta družb«, je ustanovil.-., itn je možno posamičnemu človeku popiti po 16 litrov piva na dan, toda kar je več, t » ubija. Deliči tožijo družbo.
Spomenik Carnotu. Departement (oktrH Oha-rente na južnem Francoskem je povzdignil ap ':ieoik bivšemu predsedniku francoske republike, umerjenemu Carnotu. Spomenik se je razkril dnć 2. t. m. Preprost je, toda ja'to iep, delo domačega kiparja Risula Verleta iz An g nile,na. N* v *oki podstavi dviga se poprsje Cirnotovo: z de^ne strani prinaša krilat genij žrtvi Caserio-vi mnč n;ško palmo, na podnožju na levi strani pa sedi žalujoča ženska, predočujoča tugojočo Francijo. — Ta harmonična skupina je postavljena v Angonlera^kem parku.
Ženske domobranci 1 Prav za prav bi morali reči: domobrauke. To je najnovejša pridobitev amerikanske ženske emancipacije. V državi Kolorado imajo namreč ženske že da'je časa volilno pravo in smejo nastopati tuli kakor porotnice v civilnih in kazenskih razpravah. Sedaj je pa zakonodajstvo države Kolorado vsprejelo načrt, glasom kateiega smejo domobranstvu države pripadati tudi ženske. Zakona pa ni še podpisal guberner, da bode veljaven. Le-ta da s« nekoliki ustavlja, toda le zaradi tega, ker v načrtu ni nič rečeno, kakšno uuif rmo naj nosijo domobranke.
Čuden vzrok samomoru. V mestu Okrisku se je ustrelil 23letui pravnik Karol Buschiaann zaradi tega, ker se mu je zavrnila prošnja za neko službo, katero bi bil dobil, da je znal češki.
Iz Življenja nekega osla. V nekem mestecu na svetu ima gospodar osla, kateri pa mu je le malo v korist. Pred par dnevi pustil ga je, da se nekoliko v svobodi pase. Kar naenkrat je bilo slišati strašno kričanje. Kaj se je zgodilo ? Osel je malone ubil nekega 71etnega dečka. Obdeloval ga je s kopiti, da mu je polomil kdo zna koliko kostij. Gospodar rabijatnoga dolgouha je moral seveda v zapor. — Pred par leti je bil isti osel nekega dn6 vprežen v mal voziček. Ko je došel do lesenega mosta, nikakor ni hotrl preko. Neki seljak se je domislil rešitve: z gospodarjem sta izpregla osla, ga prijela vsak pri jedneiu koncu in ga hotela prenesti preko mosta. Toda sredi mosta se je osel otresel tako živo, da sta oba moža posedla na most, ter šel in se mano postavil pred voziček in gledal prav tako po oslovski, kakor da se ni nič dogodilo. Ni preostajalo druzega, nego gospodar je moral poiskati drugo pot, brez mosta.
Voda Beanfort - Spontin
iz vrelca v
Neudorf-u pri Karlovih varih
ie najbolja in najzdraveja pijača, ker razven dvojne ogljenčeve kisline od magnezije ima v sebi tudi 32 % naravnega ogljenčevega kislica.
Zastopstvo za Trst, Istro In Primorje
Siegfried Hochwald
TRST — Via Giotto — TRST.
„Oeatorr. • Uag. Canaular - CorrespondMiz".
Tak je naalov listu, ki ga je pričel na Dunaja ia-hati po trikrat na teden znani lovinar dr. Dom. Za trgovce bode ta list jako koristen, ker bode priobčeval mesečna in letna poročila avstro- oger-skib konzulatov in dragih za trgovce važnih priobčil. Priobčevanja tega lista so tem veče vrednosti, ki prihajajo iz zanesljivih uradnih virov.
Koledar. Danes (11.): Manert, Škof ; Gandolf, opat. — Jutri (12.): Pankt acij, mučenec; Epifanij škof. — Prvi krajec. — Solnce izide ob 4. uri 41 min. zatoni ob 7 uri 10 min. — Toplota včeraj: ob 7. uri zjutraj 7 stop., ob 2 pop. 11*5 stop. C.
Loterijsko številke, izžrebane dnć 8. t. m.: Trst	«3, 32, 58, 11, 42.
^nc	40, 22, BB, 74, 1B.
Narodno-gospodarske stvari.
Kako n^j se brani proti peronospori.
Dvogovor mej učiteljem in vinogradnikom.
Spisal I. 8. F o j a č o v.
Domovina peronospore in razvoj isto.
Vinogradnik. Hvala lepa, goip. učitelj, na razjaanilu. Oprostite, ako sUvim malo opazko na to* Meni se zdi, da se ne motim, ako trdim, da bi se mogla uničiti peronospora tudi s tem, ako bi se uničil zimski plod, zimsko seme, kajti na tak način bi se omejevalo razvijanje iste.
Učitelj. Da, da, bravo Matija. To ste zadeli prav drobro. Da bi bili vsi posestniki vinogradov pravi in pridni vinogradniki, vneti za svoj in za občni blagor, lahko bi se skupili in sklenili, da je treba uničiti, sežgati vse one dele trt, ki so bolehali ua peronospori. Ne trdim, da bi se lahko vse uničilo v jednem ali dveh leti, ali ipak bi se škoda lahko zmanjšala s tem. Po tem bi se nam ne bilo bati, da bodemo imeli prazne kleti in kislo vino, kakor je imamo letos, in seve tudi ubožtvo, ki navadno sledi temu. Vlada bi morala oelo obdarovati take pridne vinogradnike ia druge pa, lene, kaznovati.
Vinogradnik. Eh, tudi jaz bi bil, gospod učitelj, vašega menenja in rad bi kaj tacega storil, ali mislim, da bi bil ves moj trud zastonj in le čas zgubljen Kaj bi imel jaz od tega, ako bi ne sledili mojemu primeru gospodarji sosednih mi vinogradnikov? Prvi vetrič bi prenesel iz njih vinogradov seme peronospore v moje in evo me spet tam, kjer sem bil popred.
Učitelj. Da, da Matija, vi imate popolnoma prav ! Vsi oni deli trte, ki se odstranijo, bi se morali sežgati koj po trgatvi — to je, ako je dozorelo mladje in je režeao že v jeseni. Ali tudi perje bi bilo dobro pobrati, kajti ravno v njem je največ zimskega ploda. Seveda tn bi bilo treba, da vam slede vsi, ne samo bližnji, temuč tudi bolj oddaljeni vinogradniki; združiti bi se morali in se obvezati, da izvede vsakdo to težko, avelevredno delo. —
Vinogradnik. Obljubujem vam, gospod učitelj, da bodem to svetoval vsem prijateljem svojim in gledal tudi, da se iz\ede. Navduševati hočem jih k delu, kajti zginoti morajo ti nesrečni in žalostni časi, ko imamo le prazne kleti iu kisla vina; povrniti se mora oni krasni čas, ko smo prepevali ob polnih maj olik ali.
Dozvolite, gospod učitelj, da vas nadlegujem š? z drugim vprašanjem. Ne bi li bilo dovolj, ako bi po trgatvi dajali zeleno perje kakor krmo, a suho uporabili za steljo v kravjih in prašičjih hlevih.
Učitelj. Ne, ne, dragi m^j; seme bi se nahajalo v tem slučaju še na bol»en>. Tudi v gnoju bi obdržalo svojo kaljivost, vzl'c raznim izpre-membam, ki jih prebije gnoj. Kič drugega ni, nego ogenj, ki nam lahko uniči te^ t groznega neprijatelja. —
<... Vinogradnik. Je-li res, da bi ne smeli rabiti za gnoj qiti drožja, ki smo je dobili od omehkufcenifc grozdov ?
Učitelj. Da, da res je, kajti vrenje, kise je vršilo v moštu, ni uničilo kaljivosti semena peronospore. ^ak^o bi počelo zopet kyti ob ugodnem vremenu. Drožje ia trop bi smeli še le poten rabiti kakor gnoj, ako smo žgali iz njega „tropi-novca". —
Vinogradnik. Jaz mislim, da bi bilo bi se žakopale tropine globoko v
Uč i t e 1 j. Ne, dragi moj — kajti z vsakoletnim kopanjem bi jik spravili zopet na vrh — s tem dakako tudi seme peronospare, ki ni še poginilo in spet bi imeli omehkužene vinegrade.
Vinogradnik. Po takem moramo sežgati tudi tropine.
U fi i t a 1 j. Ne, tropine, ki hočemo upotrebiti m gaoj, se dajo na sledeči nači očistiti od peronospore 1 Polije se jih z vodo, v kateri je raztopljen vitrijol; in sicer se vzame na 100 litrov vode 1 kilo vitrijola. Na to treba skopati jamo in pometati vanjo tropine, katere polijemo z gori navedeno tekočino. Tako bi se lahko ravnalo tudi s perjem, katero, ako je sežgano, nam ne daje skoro nikake koristi.
Vinogradnik. Torej bi na bilo niti treba igati, kakor ste mi pravili popred.
Učitelj. Dakako ne. Oni, ki ne rabi odpadkov, „saramente*, za gorivo, bi lahko te sesakal na male kesce, polil z omenjeno tekočino in tako bi dobil dober gnoj^Troiki bi ne bili veliki in a tem bi se mnogo pripomoglo k uničenju peronospore. —
Vinogradnik. Moj prijatelj mi je pravil, da ne napada peronospora vseh trt jednako. Je-li to res ?
Učitelj, Da to je res da ne prenašajo peronospore vse trte jednako. Jaz sem prepričan, da je to največ odvisno od lege vinograda samega, od zemlje, od veče ali manje mokrote, ki vlada v njem in potem od vremena sploh. Naše domače trte so skero vse jednako podvržene peronospori.
(Pride še.)
Najnovejie vesti.
Dunaj 10. Nj. Veličanstvo cesarica je danes odpotovala v Kissingen na zdravljenje.
Carigrad 9. Turki bo zaseli Volo. Edhem paša je uvel turško administracijo. Turški vojaki upravljajo varnostno službo
Atene 9. Govori se, da se sklene premirje. Začela so so pogajanja za sklep miru.
Grška vlada je naprosila vlasti, naj nalože svojim admiralom na Kreti, da dovole grškim vojnim ladijam vkrcati s Krete odhajajočim grškim vejakom.
Atene 10. Vlada je prijavila vlastim, da je odpozvala s Krete 2B častnikov, 9 stotniji saper jev in 400 pešcev. Podaniki vlasti so se po tej prijavi ponudili k posredovanju pod pogojem, da Grška brez pritržka zaupa Evropi s^oje koristi. Grška sili na to, da se nekoliko premeni ta pogoj.
Zobobol olajšujejo
zobne kapljico lekarja Piooolija v Ljubljani
(Dunajska cesta) katere ao bile odlikovano z iNajvinjiiu priznanjem Nj. c. in k Via prejaane gospe preBtolonasledniee-udove nadvojvodirije
Ur itafanija
Steklenica velja 20 kr.
®t.	Wtanćo
(jašttjifa cftan&ova top. &>otjfa&ova poročenca. V SOLKANU, dne 10. maja 1897.
Posebne obvestnioa s* ne razpošiljajo.
Trgovinske brzojavk« ln v usti.
Bualmvaita. Pfienica mjeson 7.00 701 Pšenioa >r 1 maj-juni 1897 7.47 do 7.49 Oves za jfsen {>.33-5.35. — j K/. Au, spomlad —. — .—. Koruza ca iua.j-.juni 1897. 3.40*3.41 PAeuica dova t»a m'- * 7'8B 790 '
j 7 90 7 96 o.l SO kil. (. 8.---805. od 81.
i 8 10 , '»rt «2 kil. fo-. —.-----
j p .'ono 5-80- 6 25
FSenica: Ponudbe in povpraševanje, sredne. Prodalo se jo 3000 met, st., oene mirne ali Btalne. Vreme : lopo'
" ri» W«rft: «tmpi»«> po f. 11.80 zopet mirno.
Pruga. 0»mtrHut<al uo»', potrta»l.jnu i Trst 8 carino vr"-1 o fp(»iii;«iti<» t<r«.«*j f, 80'60 31'95 ConcaHSi 82-75—33— i'm>on>' B3'60- 33.75 V gl»va«od»u 38-
Ha Kav» ntu-	HVBPHd« 7.h maj 49.—
t» september 50.— stalno.
nau u. <o« i a»<?r»no z«maj —"—. 7.b september 41.—, zo december 41 76 «a marc 42.—. mirno.
ts:
dovolj, ako zemljo.
d 79 tulo. kil. f. 8 05 5' -8'-
>l*<»r for. 11.65 do —. Novi
Dunit^aHr> C'ttra
Državni <loig * |t^>uju p „ 1 i «rebru Avstrijska rentr, v zlatu
» » * kro.iab Kreditne u^iiijt-London l.<t. .
Ii*l|M>lQU"l'	. .	,
SO UiOfk 100 itllli Hr
maja »»"7. danes predvčeraj
101.85 10185 12265
101.35 362.90 119 55 9.62 V, 11.72 45.35
101.95 101.90 122.55 101.40 860.G0 119.65 9.62 11.72 46 95
Borzni trg §t- 14 Sedanja razstava:
NOVOSTI Karneval v Rim«
v letu 1897. Mark Avreli|, vet Romi, voz Venere z angel j m ljubezni itd.
Ustopnina 20 novo. otroci 10 novC.
OLJE.
Pošilja se od 5 litra naprej in na debelo.
/\
Naj fineje olje
Pošilja se od 5 litrov naprej in na debelo
Acqnedotto St. 9. (nasproti „Latteria Svizzera")
Ima se veliko korist in velik trnd se prišpara, ako ■e poslužuje pri I. špediciji in slov. firmi za olje, kis ia milo. Postrežba je točna, hitra in vrči bo tralni. Prevzemajo se pošiljatve za celo Primorsko, Kranjsko, Štajersko in Trst prosto na dom, ostavši vrč na domu bret are. Jedilno olje 1. 28 nč., fino 32—36 nč. 1., finejše 56—60 nč. 1., ekstrrffino 64—72 nč. 1. — Kis vinski in o i p e r s k I po jako nizki ceni. Milo kuhinjsko 18 nč. K., fino 24, t-nejse 26— 28 nč. K. Velika zaloga mila (žajfe) za toaleto pa zmernih cenah.	Udani Anton 6lroa
Naznanilo.
Spodaj podpisani razoaSnlec lista „Edinost" ki ie zajedno URAR priporoča se toplo p. i». ob" činstvo za popravljanje vsakovrstnih ur. Udan-Friderik Colja, vratar hiSe it. 8 via Solitario
Triae oen*
(Cen« s« razumelo na debelo In • oarino vred.) Domaći pridelki.
riftol: .........
Mandoloni . . . svetlorudeči . . temnorndeČi . . kanarček . . , bohinjski . . . beli veliki . . .
a mali . . . zeleni, dolgi . .
„ okrogli . . mešani hrvatski „ štajerski Kaslo fino štajersko Ječmen št. 10 ....
Cena
100 K.
od for.
11.50
do for. 11.76
6.75 7.26
7.—
8.50
7J5
7.25 5.50
6.— 65. 8.75 9.75 11.50
7.26 8-76
7J50 70-'—
Zelje kranjsko.......
Eepa „ .......
Krompir,	. . . • .
PrOSO kranjsko......•
Leča, kranjska......•
»peh ogerski.......
Kast	........
Sava Mocca........
Cejlnn Plant. fina . , .
■ P«''......
Portorleco......
Java Malan^.....
Guatomata......
Ban Domingo.....
Ualabar Plant.....
„ native.....
Laguayra Plant .... „ native ....
Santo« fini ......
„ srednje fini . . .
„ srodnji.....
, ordinar .....
Rio oprani ......
„ nujfiiiiji......
* srednji ......
Sladkor Centrifugal I. vrste .
ConcaHBĆ......
t glavah ......
razkosani .....
Bit Italijanski fini.....
„	srednji ....
Japan fini AAA.....
„ srednji.....
Rangoon extra ......
I.......
II. . . . Petrolej luski v sodih ....
v zabojih od 29 kil. Olje Italijansko najfineji . . .
„ srednjofino . . bombažno, amerik. . . . dalmatinsko......
Limoni MeBinski .....
Pomaranče „ .....
Kandbljnl Dalmatinski I Hari . . i
Pinjoli ..........
Božiči UalniHtiuski novi. . .
. Pulješki.......
t. .okve Pulješke .....
„ Grške v vonoih,
S.U tanine j .......
VamperliJ novi.......
Olbobe I ........
Kodra galica ........
Polonovke srednje velikosti . „ velike .....
» male ......
Slanikl v velikih sodih . . .
i' »V......
Zvtpio
a.; o
8.-
6a -49. -160.-170. 180,-156.— 134.-13H.— 134-
3.70 8.A0
59!— 50.™ 152,— 171.-189.-158.— 136.-134.— 186—
zaboj 100
110 -
103." 9».-
92.—
106.— 100. -31.25 33.— 85,-34.25
93.E0 23.--17.— 16 50 13.— 11 — l".25 19.—
6.15 65.— 62.-28.— 31 » 3.-3 — K. 57.— 62.-87.—
112-105--100 — 93 —
108* -101.— 31.50 33 21» 85.25 35 60 23.76 23.95
13.60 ll.ftO 10.60
66.-64 -89.-32.-4.-4.-59.-64.— 89.—
7.75 8,—
16.-
46.-
32,—
39.-
24.-
46.—
7. -
16.50 64 — 33.— 41.-
47.-
750
TSKiT kensordij iihta .Edinost". Izdavatelj in ed^vorni urednik: Fran GodnJk. — Tiskarna Dolenc v Trstu.