219 Dopisi. Iz Zagreba 6. julija. © — Svečanost sv. Cirila in Metoda smo obavili vredno in prav po slovansko veli-čanstveno. V saboto večer se je zbral ves odličniji svet v narodnem kazališču, da se vdeleži sjajnega koncerta, priredjenega po tukajšnem zemaljskem glasbenem zavodu. Vsi prostori so bili tako rekoč natlačeni; v ložah je bil venec najlepših zagrebških lepotic v narodnem odelu; vidili smo v loži tudi iz daljne Rusije tri gospode profesorje: Trajanskega iz Kazana, Jarockega iz Kieva in Potembnja iz Harkova, pa Ceha gosp. prof. K. Ko je presv. ban bar. Sokčevič z grofom Jurjem Jela-čičem vstopil, ga je pozdravil orkester, sastoječ iz voj-ničke bande in množine diletantov. Prvi čin iz domače opere „Porin" od Lisinskega je občinstvo do uzhičenja ganil; razun tega so se najbolje obnesle gospodične Mihičeva in Malingerova v petji, Prešernova pa v de-klamacii. Zapeli so pevci tudi slovenski zbor „Naprej". Malo da ne vse komade so morali opetovati, zato je trpela svečanost v kazališču od pol osme do enajste ure. V nedeljo jutro ob štirih so na novem trgu 101-krat vstrelili in vojaška godba je po mestu budila pre-bivavce z narodnimi davorijami. Ob 9. je bila velika sv. maša v stolni cerkvi. Kardinal sam jo je služil v največem ornatu. Dva kanonika sta pela v domačem jeziku epistel in evangeli. Na koru se je tudi pevalo v domačem jeziku. Gospod ban in vse civilne in vojaške oblasti so bile v sjajnih uniformah v cerkvi. Blizo 40 pravnikov zagrebške pravo slo vne akademije je imelo z golimi sablami v rokah in kalpaki na glavah častno stražo v sanktuarji in belo oblečene device so držale venec. Ljudstva je bilo toliko privrelo, da je imela velika cerkev premalo prostora. — Pri obedu v dvorani tukajšne gradjanske streljane so se glasile razne in zlo navdušene zdravice; začele so se z napitnico v slavo slov. apostolov Cirila in Metoda, dobrotnikov vseh Slovanov, ki jo je napil svetli veliki župan Ivan Kukuljevic-Sakcinski. Naš gosp. Matija Majar, ki je prišel iz Koroške k svečanosti,, se je zahvalil za napitnico Slovencom in je govor svoj zaključil s „živili Hrvati l" kterim besedam je sledil obči klic ,,živili Slovenci!" Prišli so iz raznih krajev pozdravi , tudi iz čitavnice ljubljanske in mariborske. — Popoldan in zvečer je bila ljudska svečanost v nadško-fovem vilensko razsvitljenem perivoju Maksimira. Zagreb 220 se je bil preselil v Maksimir — vse se je trlo ljudstva vseh stanov. Mnogo je bilo kmečkih ljudi iz okolice, ki so na raznih krajih perivoja popevali in plesali. Delilo se jim je zastonj vina, kruha in mesa. Pri vhodu v perivoj godla je vojaška godba, na otoku razsvitljenega jezera je popevalo društvo „Kolo" in umetni ogenj je razsvitljal obale. Pevsko društvo zemeljskega zavoda je pelo na visokem, tudi razsvitljenem kiosku. Po jezeru se je gospoda vozila v razsvitljenih ^ladjicah. Tudi svetli kardinal Juri Haulik in ban Sokčevic sta se udeležila do pozne noči veselice v Maksimiru. Ob desetih je bil napovedan ples v dvorani maksimirske go-stivnice, pa se je bilo podiepilo , ker g. pravniki niso hteli plesati. O polnoči je bila dvorana prazna, ker so skoro vse gospe in gospodične s pravniki odšle. V Maksimiru so imeli g. pravniki paziti na red. Bili so vsi in forma publica v narodni obleki, opasani s sablami in kosmatimi kalpaki po starem običaji, in uzdržali so tisoče ljudi v najlepšem redu in miru — dalo se je opraviti vse brez policajev. — Nadjali smo se , da bo prišlo kaj več Slovencov na dan sv. Cirila in Metoda v Zagreb , pa razun g. Majarja je bil le še en gimnazi-jalec iz Maribora, potem pa dr. Simandl iz Samobora in g. Zarnik iz Lužnice, ki je pa skoro vsak teden tukaj. Trgovec M. Krešič je dal napraviti svetinje za uspome-nico sv. apostolov Cirila in Metoda, in razprodal jih je v enem dnevu nad 3000. Odbor te veliko lepe svečanosti je izdal prekrasno knjigo pod naslovom: „Tisuč-nica slovjenskih apostolah sv. Cirila i Metoda" , ktera obsega veleučene in zanimive sestavke, to je: „uvod Iv. Kukuljevičev, — sveta priča o solunkoj orači, slov. apost. sv. Cirilu i Metodu; izpevao Ivan Trn s ki, — slavjanski dioskuri od P. P., — Kujževan rad sv. Cirila i Metoda od dr. Fr. Račk o ga, — Evangelije uslov. prievodu od V. Jagiča, — Služba sv. Cirila i Metoda, priobčil profesor M. Mesič z glagolitiškimi pismeni. Darila se je ta krasno vezana knjiga pričujočim gostom. v Iz Šmarske dekanije na Štaj. 12. julija. -J- — Danes smo sklenili osemdnevno slovesno obhajilo tisoč-letnice sv. apostolov slovenskih Cirila in Metoda. Veselo je bilo slišati, kako se je 4. julija zvečer pri vseh cerkvah zvonilo in vernemu ljudstvu sveti čas ozna-noval. V nedeljo 5. julija je bila v vsaki farni cerkvi slovesna peta maša in ljudstvu se je razlagalo življenje teh svetih mož pri pridigah in oznanili odpustki. Skoz celi teden so bile s sv. blagoslovom maše, pri kterih se je pela pesem o sv. Cirilu in Metodu. Dasiravno je ta teden obilo dela bilo na polji in se žetva ravno začela, so vendar cerkve vsaki dan polne bile , in tudi sakra-menta sv. pokore in rešnjega telesa so verni farmanje in farmance obilno prijemali. Ljudstvo je z veseljem kupovalo podobe svetnikov; škoda le, da si ni vsaka farna cerkev omislila veče slike sv. naših apostolov. Ker skoro pri vsaki cerkvi je bratovščina sv. Cirila in Metoda, bi si jo družniki in družnice lahko spravile. Kolikor je nam znano, v šmarski dekanii edina šentjurska in poniklanska cerkva imate sliko sv. Cirila in Metoda. Za šentjursko cerkev je napravil sliko ljubljanski slikar gospod Kure žl. Goldenstein. V oblakih se vidi sv. Mohor in z veselim obličjem gleda na sv. Cirila in Metoda, ktera sta seme Božje, ki je sv. Mohor prvi pri Slovencih vsjal, osemsto let za njim, zopet ob-rodovitila in ^oživila. Sv. Ciril kleče kaže ljudstvu bukve sv. pisma. Črke na listih so cirilske. Zraven njega stoji brat njegov sv. Metod, in ima nogo vprto na raz trešenem maliku Radegostu. Angeljček iz nebes lete njima prinaša palmo večne slave. Kakor čujemo, je g. Goldenstein pripravljen malo posnemo (po 50. kr. eno) napraviti, ako se potrebno število naročevavcev oglasi. Vredno bi bilo, da bi se takošne sličice dajale šolski mladosti za darila na koncu šolskega leta in pospeševale bratovščine sv. Mohora in Cirilo-Metoda. Krona vseh slovesnost pa je bila gotovo v celi la-vantski škofii v četrtek 9. julija na Ponikvi. (Kon. prih.) Iz Slov. Bistrice 10. julija. V. — Od vseh cerkev nase slovenske škofije donijo zvonovi in nam naznanjajo tisočletni god naših slovenskih aposteljnov. Pri nas pa je ta slovesnost posebno imenitna bila, kajti zbrali so se naši domoljubni gosp. pevci, in peli so 5. julija v veliki farni cerkvi prekrasno Miklosič-evo slovensko mašo. Zdaj lahno, zdaj krepko so se razlegali in veličastno doneli sladki glasovi v milem našem narodnem jeziku, in vsa ginjena je poslušala zbrana množina umetno petje naših jako in dobro izurjenih gosp. pevcov. — Tudi mi se že pripravljamo za narodno svečanost, ki se bode 3. avgusta v Mariboru obhajala. Nabirali smo denarjev in že oddali blizo 60 gld. čitavničnemu za to slovesnost zbranemu odboru, zares lep donesek iz krajev, po kterih še pred malo časom od narodnega življenja ni bilo ne duha ne sluha. Naši gosp. pevci, ki so nam sv. mašo tako izvrstno peli, začeli so se že vaditi pesmi, ki se bode pela 3. avgusta. Njih vodja je iskreni domoljub, vrli učitelj gosp. J. Kranjc, v muziki skoz in skoz zveden. Njegovemu trudu in njegovi potrpežljivosti gre hvala, da naš pevski zbor je v petji tako dobro vajen, da se mu nobene kritike ni treba bati. Ako Bog da, skazal se bo 3. avgusta v Mariboru, pa ne samo da bode pri zborih pomagal, on tudi sam za-se misli nektere čveterospeve zapeti. Pa ne le v mestu se pripravljamo na ta dan, tudi po celem okraji na kmete razposlale so se povabila v obilem številu, in od vseh strani se sliši, da tudi iz kmetov jih ta dan mnogo v Maribor pride. Naj bi se vendar po vseh slovenskih krajih razglasila in posvetila važnost te svečanosti. Naj pomislimo , da tisočletnica v Mariboru ni samo slovesnost tamošnje čitavnice , ampak za ves narod naš napravljena , da se zategadel imamo udeležiti Slovenci iz vseh krajev, posebno pa iz spodnjega Stajarskega. Veselimo se že srčno 3. avgusta v Mariboru, kjer se bode narodna svečanost gotovo spodobno in dostojno veličastnemu spominu obhajala. Naj le vsak domorodec svojo dolžnost stori! — Za osnovatelje k slovenski matici je tudi tukaj že več gospodov dostopilo. Podpisi se še nabirajo in se vam bodo ob svojem času poslali. Sicer pa bi vsi radi vedili, kaj se dela v tej prevažni stvari, in zakaj da se tako dolgo ne napravi začasni odbor,^ki bi vso reč v svoje roke vzel.*) Ne bodimo zaspani! Cas hiti; omika se širi med vsemi narodi; skrbimo, da ne zaostanemo Slovenci. Iz Materije v Primorskem 3. julija. — Letina dozdaj tu. prav dobro kaže, sena je obilno in tudi pšenica, rež in oves, če Bog hude ure ne pošlje, obeta veliko snopa in plenjatega zrna. Živinska kuga je od pretečenega torka sem popolnoma jenjala, pa še manj živine bilo bi pocrkalo, če ne bi bila grda trma nekterih zarobljencev visim ukazom na skrivnem vkljub delala. Take ljudi v njih prid podučevati je bob v steno metati ali pa zamorca do belega opirati, toliko več so pa nagnjeni vražam. O tem sledeča prigodba. Zadnjo pretečeno saboto , nedeljo, pondeljek, torek in sredo — celih pet dni — je pod vodstvom dveh tržaških judov več možkih iz raznih sosesk v neki jami blizo Gradišča „zaklad (šac)" kopalo. Gorele so jim pri omenjenem opravilu, kakor neki mož spričuje, ki se je bil nalašč tje podal, tri voščene in štiri lojene sveče, *) Začasnemu odboru se mora vendar že podati saj dobro izdelan načrt matičnih pravil. Ta se izdeluje zdaj; to pa prizadeva dela. Vred. 221 med tem je en jud zmiraj nekaj iz svojih knjig žle-budral in bedakom trdil, da bo gotovo hudirja primoral, da jim zaželjeni in obilni zaklad izroči. Pa ves ta „hokuspokus" je bil le gola sleparija, kije sleparjem žepe polnila, kmečkim bedakom pa mošnjice praznila. Najlepša pa je bila pri tem vražnem delu ta, da je neki župan, namesti da bi bil, kakor se spodobi, kantonski gosposki to sleparijo sporočil, se je je še sam udeležil. Čast mu bodi! — Vi pa, drage „Novice!" zarisajte to vražje ponašanje v svoje — črne bukve. Iz Sežane poleg Trsta. Ako si bil, dragi bravec, kadaj v Trstu, naj si je zavoljo kupčije ali radovednosti primorsko mesto in jadransko morje viditi, kaj si pač mislil in želel, ko si potnega obraza po trdem Krasu koračil? Gotovo v hladni senci košatega drevesa se opočiti, — gotovo pri bistrem viru si žejo otolažiti. Pa namesti košatega drevesa našel si le kak pritlikovec, namesti šumečega vira mlako polno mrčesov ali vodnjak slabe kapnice. Gotovo si si mislil: ubogi ljudje, qd strani, ki bi ne bil kdo mislil. Gospod France Šabac, ki je v mladih dneh živel na Kranjskem in je podporo našel pri premožni dobrodelni hiši, je pa umrl leta 1858 v Gradcu, on je iz hvaležnega spomina na vžito dobroto zapustil metalično obligacijo za 1000 gold.-, da bi iz obresti vsako leto dobival po 50 gold. priden dijak, ki je rojen na Notranjskem ali v nekdanjem postojnskem okrožji, pravica dijaka izbrati za ta dobrotni vžitek, pa je izročena postojnskemu dekanu. To je nekak začetek, utegne za tem še kaj priti. Slišal sem premožnega gospoda iz teh strani domačega, da ima tudi namen, pred ali potlej napraviti nekaj dijaških ustanovil; dobro bi bilo, da bi ta gospod ne odkladal dolgo dobrega namena; vec da, kdor hitreje da. — Ker govorim o šolskih dobrotnikih, ne gre molčati o dobrotnem oskrbniku ali krajnem nadzorniku postojnske glavne Šole; to je gosp. Andrej Gottsberger, tukajšni le-karnik. Njpmn je bila šola vedno pri srcu, čeravno je bil za nekaj časa odstopil od njenega oskrbništva; njegovo dobrotno podpiranje je zlasti pripomoglo, da se je dekliška šola že to leto začela. Tudi pri drevesni šoli je on dober pomočnik, kot je sploh prijatel šolske mal- dosti; to je kazala tudi veselica, ki jo je uni dan v spomin sv. Alojzija na prostoru drevesne šole bil napravil pridnim učencom in učenkam. Podsoviški. Iz Semiške dekanije 6. jul. A. J. — Pred malo časom so dobili v Dragatuš nove orgle, ktere so bile 28. junija dodelane , poskušene in posvečene. Vsi glasovi prav lepo pojejo, zlasti pa posavna hvali svojega deleč znanega mojstra Franceta Dev-a, ljubljanskega orglarja, kteri zopet zasluži očitno pohvaljen biti. Očitna pohvala in čast pa tudi vsem farmanom, kteri so si, da-siravno so revni, tako lepe orgle napravili,^posebno pa bivšemu ondašnjemu župniku gosp. Janezu Suller-ju, ki so si pri tej reči jako veliko prizadevali. Iz Rakovnika 3. jul. D. Z. — Letošnja letina nam obeta jako obilno žetev; žita so tako lepe, kakor že dolgo niso bile. Posamesno ječmenovo klasje sem štel in naštel sem v enem klasu do 48 zrn; večidel ga že mlatijo. Rež in pšenica ste tudi posebno plodovitnega klasja, in obetate, če nas kaka huda ura ne zadene, bi rekel najmanj deseterega povračila. Trta je lepo odcvetela in grojzd pri grojzdu nam obeta, da se bodo tudi vinogradi z bogato trgatvo hvalili, ako Bog čez nas kake uime ne pošlje , in v malo trenutkih naše nade ne podere. Sena smo še precej nakosili in ni se bati, da bi se nam taka godila, kakor madjarskim posestnikom, da bi namreč živino od hiše poditi mogli zavolj pomanjkanja krme. Se ve, da nam Božja roka lahko strašno govejo kugo pošlje, potem bi imeli mnogo klaje pa malo živine. Pa hvala Bogu, dosedaj še ni duha ne sluha od te strašne morivke pri nas. Tudi sočivje dosti dobro kaže. Edina naša skrb bo tedaj ajda, podlaga slovenskega kmeta, ktero bomo začeli valje po strneni žetvi sejati; Bog daj o setvi saj nekoliko dežja. — Povedati vam moram tudi, da imamo v naši okolici pridne gojitelje sviloprejk, ktere so se letos posebno dobro obnesle. Najizvrstnejši med njimi je pa domoljubni gosp. grof Barbo; seme njegovih sviloprejk na Laškem posebno obrajtajo. Mešičkov ali kokonov je letos še nekaj čez tri cente pridelal. Krme ima obilno in dobre, da še druge svilorejce ž njo zaklada. Ker misli prihodnje leto 1864 rejo sviloprejk na svoji grajščini na Dobu še bolj razširiti, bo po domaČih časnikih naznanil, in ob času krmljenja svilnih črvičev tri ali štiri pridne kmetiške fante v šolo vzel, jih praktično sviloprejke rediti učil, in jim za čas reje hrano (košto) dajal, in tako djansko pomagal, da se ta za našo deželo tako koristna reja sviloprejk, kolikor toliko na višo stopnjo povzdigne. Slava vrlemu gosp. grofu za tako ljudoljubno in blago misel! — Tedaj pa še eno žalostno novico, ktera se je te dni na nekem klancu med Zatičino in St. Vidom pripetila. Vozaril je neki voznik iz Skarlevega doma sol iz Trsta. Mož na svojem vozu sladko zaspi, in ne misli, da je na dolenski cesti, kjer je obilo majhnih in večih klancov. Naenkrat zasliši strašen ropot, in joj! voz se drvi ko blisk po nekem strmem klancu navzdol, podere in zmečka v hipu oba sprednja konja, tudi mož se z voza prekucne, bil je pa vendar tako srečen, da je Še o pravem času odskocil. — Skoda mu je najmanj 500 gold., ker oba konja sta bila mlada in posebno dobrega plemena. Iz Višnjegore. Zadela je tudi grozna nesreča že od nekdaj revno višnjagorsko faro. Potolkla je toča vse čisto popolnoma, 4. dan tega mesca med 4. in 5. uro popoldne. Privlečejo se od večera sivočrni oblaki, kteri se sučejo in premikajo zdaj sem zdaj tje, že smo mislili, da se nas bo hudo vreme ognilo, kar pritisne savska, burja, zmede oblake, ker začne padati redka pa posebno debela toča, ktera pa kmali pojenja, mislili smo, da s tem je izpustila pri nas svojo togoto. Kmali pa začne 222 ¦ grmeti, šumeti in treskati, toča vdari spet tako debela in tudi drobneja, tolče, mlati tako neusmiljeno, tako, da popolnoma pokončani so ne le samo žita, ampak tudi vsi drugi sadeži in sadje. V Višnjigori ni nobene strehe brez Škode ostalo. Blizo Zatične je trešilo v neko poslopje, ktero je naglo pogorelo. Višnjagorski. Iz Ljubljane. (Svečanost o dvajsetletnici „Novic). *) Citatelji našega vrlega „Naprej-a" vejo , da rodoljubni g. Miroslav Vilhar je izprožil misel, naj se gosp. dr. Bleiweisu v spomin 201etnega vredovanja „Novic" izroči spominek. Misel njegova ni ostala prazna ideja; kmali se začno stekati dnarni doneski in ustanovi se odbor iz 8 domoljubov, kteri zedinjeni z g. Vil h ar j em dovršijo to idejo, in ¦— kakor spominek kaže — tako izvrstno lepo, da le en glas je o krasni ideji, mojstrsko izpeljani. Da pa pri tej priliki se tudi slovstvo naše obogati z novim plodom „slovenskega uma in dlana", je odbor sklenil, naj se izdd tudi knjiga spomenica (album), za ktero je g. Vilhar že mnogo lepega gradiva nabral, ki ga bo vredil naš g. Levstik, s kterim se pač moremo ponašati; da tira kolo slovenske slovnice vrlo naprej. Naj popišem zdaj enmalo bolj na drobno krasni spominek, kteri bi se res odlikoval v vsaki razstavi. Ves krasni tintnik je iz debelega srebra, na štiri ogle delan, samo, da je pri straneh zavkrožen in zadej precej daljše memo spredaj, stoječ na štirih, pod-se za-suknjenih nogah, da je 2l/4 palca visočine od tal, na ktere postaviš tintnik, pa do njegove, mizi podobne ravnote. Na vsaki nogi se bliska po šest, od zgorej doli čedalje manjših rubinov, nad kterimi so grbi, pozlačeni, in sicer: štajarski, koroški, primorski in goriški; kranjski pozlačeni grb je pa spredaj, v sredi prednje dolžave; držite ga podobi dveh sedečih genij od kterih se razprostirajo lepe arabeske ob robu vsega tintnika. Na tintnikovi planjavi sti dve školjkama podobni, pozlačeni, do 4 palce široki in tudi enoliko dolgi globeli za sipo; za vsako globelo pa stoji srebrn stebriček, 5/8 palca visok, zavrezan, da se va-nja lehko položi pero. Zadej na tintniku v sredi zadnje dolžave na 11/3 dolzem stalu sedi iz srebra ulita, čisto bela, 5 palcev visoka Slovenija, v desnici držeč sulico, z levico opirajoč se na pozlačeno pismo, na kterem so vrezane besede: „V spomin dvajsetletnega vredovanja ,,N o v i c" Slovenci na Kranjskem dr. Janezu Bleiweisu 5. julija 1863." Na vsaki strani Slovenije so zopet lepe arabeske in potem na vsacem oglu ena steklena, rudeča, 2 palca visoka posoda na osem robov. Ti dve posodi stojite vsaka v svoji, tudi osrnorobni globeli, ki je okrožena s srebrno, palca visoko ograjo, in imate vsaka svoj srebrn, tesno zapirajoč, lepo okrašen, stolpu podoben, 2y4 palca visok pokrov. Tintnik je spredaj od noge do noge 11 palcev dolg, na sredi ima HVa palcev dolžave, od zadej pa od noge do noge 13 palcev, in širok je 9 palcev. Pero je dolgo vse skup 8 palcov, in ima držalo iz lepe sio-nove kosti, po kteri se ovija izrezano lavorjevo perje z jagodami. Na zgornjem koncu je srebrna, špičasta kapica, pod ktero je 6 lepih, okoli držala se vrstečih rubinov; tudi zdolej se blisketa 6 rubinov prav nad srebrno tuljavo, v ktero je vtaknjeno pero iz zlata narejeno z ostjo demantovo. Naredil je gospod Jožef *) Ko so „Noviceu v poslednjem svojem listu izrekle zalivalo za preveliko čast, ki se jim je skazala 5. dne t. m., so obljubile kaj več povedati o tem dnevu, ki jim je veličasten zgo.do-vinsk dan. Naprosilo je tedaj vredništvo drazega prijatla, naj popise to večernico čisto objektivno, kakor se spodobi listu, ktere ga je zadevala slovesnost, in pove brez vsega druzega, le kar se je godilo, kolikor mogoče, na kratko, in kdo je začetnik bil nam neprecenljivega spomina. Vred. Walter v Schwabisch-Gmundu to okusno, res mojstrovsko delo, kteremu se čudi vsak, kdor ga je vidil. o. dan julija je bil odločen, da se gosp. doktorju izroči spominek, in sicer v čitavnici s slovesno „besedo." Čeravno je kazal gorkomer še na večer čez 20 stopinj toplote, Bila je vendar dvorana tako polna, da se je vse trlo; snidla seje iz Ljubljane in okolice ljubljanske, pa tudi od bolj oddaljenih krajev množica obila domorodcev in domorodkinj mnozih stanov, tudi kmetiških gospodarjev iz okolice cerkniške; celo četvero poslancev je prišlo iz Tržaškega, izmed kterih je bil g. Jan. Na-bergoj iz Proseka govornik. Poveličali pa so slovesnost nocojšno še posebno telegrami iz Češkega od gg. Pa-lackega in Rieger-a, iz Zagreba, Dunaja, Trsta, Gorice in Celja in sestavek „Pozorov", ki ga je od konca do kraja zboru prav navdušeno bral ljubljeni naš gospod dr. Etbin Costa. Predno predsednika namestnik, visokospoštovani gospod prof. dr. Vončina izroči dr. Blehveis-u spominek , nagovori ga z besedami, ki prišle iz srca so segle vsem v srca, tako-le : ,,Blagi gospod doktor! Dvajset let je preteklo, kar ste se lotili slovenskega peresa z blagim namenom spijoče moči buditi in zbirati razkropljene, da bi tako z združenimi močmi v občni prid svojega naroda obračali obile izkušnje na obširnem polji kmetijstva, na polji gospodarstva in obrtnosti, pa tudi skrbeli za omiko milega maternega jezika. In Če o prvi stopinji na polji tako važnega in zanimljivega početja svojih oči niste mogli obrniti brez vse skrbi v megleno prihodnost, kako pac vam mora srce igrati in kipeti polno čistega veselja, ko zdanji čas, ko se današnji dan ozrete v jasno dvajsetletno minulost! Koliko lepega in drazega blaga, ne samo za domače, ampak tudi za unanje, za splošno gospodarstvo in obrtnost, koliko lepega blaga za zgodovino , za jezikoslovstvo in lepoznanstvo , za slovensko književnost sploh se je v dvajsetih letih naneslo in nabralo v ^Novice", kar ostane naloženo in shranjeno v predalih tega narodnega hrama za vse prihodnje čase! Pa Vi niste samo postavili hrama v prid in povzdigo domače vsakoršne omike in izobraženosti v svojih „No-vicah" slovenskemu narodu, ampak sezidali ste tudi z ^Novicami" ognjišče v ohranitev, povzdigo in oliko narodnega duha, v ohranitev goreče ljubezni do ljube domovine. Sami popolnoma zvesti in udani svojemu narodu, sami vsi navdušeni od ljubezni do svoje domovine ste vi, častiti gospod doktor, s svojimi ,»Novicami" bili narodu vodnik v dvomnih, viharnih časih, ter ste tako skrbno in previdno, kakor srčno in neprestrašeno odvračevali vse napade in nevihte, in neutrudno skrbeli, da ni ugasnil ogenj tiste prave čiste ljubezni do domačega, narodnega duha in življenja, ktera s tem, da svoje ljubi, varuje in brani, tudi, kar je tujega, vedno spoštuje toliko, kolikor je samo na sebi spoštovanja vredno. Zato Vam je pa tudi gotova ljubezen, hvaležnost in udanost slovenskega naroda, kteri, da si te hvaležne ljubezni tako šumeče ne razglasuje in je v djanji primerno raz-odeti ne more, vendar dobro ve in čuti, koliko njemu, koliko domovini velja ime — Bleiweis. Po vsej pravici tedaj smete polni veselja, polni hvaležnosti do Boga s svojimi „Novicami" v eden in dvajseti tečaj prestopiti; po vsej pravici se tega vašega veselja žele udeležiti nekteri izmed tistih rodoljubov in vaših prijatlov, kteri vaše previdno in doslednje ravnanje prav zato še posebno cenijo, ko dobro znajo, da zvestoba — zvestoba do Boga in do cesarja, zvestoba veri in državi — doslej Slovencu ne gane, dasitudi hrast se omaja in hrib, dokler Slovenec zares Slovenec ostane, dokler se on ne izneveri niti maternemu jeziku niti narodnosti sploh. Da bi Vam ti vaši prijatli in rodoljubi svoje hvaležno ve- 223 selje in svoje spoštovanje nekoliko vsaj v djanji očitno pokazali , Vam poklanjajo sicer majhno ali pomenljivo darilo, ktero prav danes, ko se oči katoliško-slovanskega sveta proti tisočletnemu krščanskemu Velehradu obračajo, v njih imenu Vam izročiti je meni častna in vesela naloga. Naj Vam tedaj to srebrno pisno orodje s zlatim peresom, ktero prejeti in ohraniti blagovolite, ostane zmirom živo izpričevanje tiste goreče želje, ki jo vsi globoko čutimo, želje namreč, da bi obrodilo Vaše, v preteklih dvajsetih letih toliko rodovitno pero še dalje tudi v čast Božjo, v blagost naše mogočne Avstrije, in v duševni in materialni prid slovenskega naroda obilo obilo blaga, ktero se ne more plačati po svoji pravi vrednosti niti s srebrom niti z zlatom. Bog Vas ohrani še mnogo let krepostnega na duši in telesu, Bog daj, da kakor danes, tako tudi v prihodnji, o drugi dvajsetletnici s hvaležnim, veselja polnim srcem Vam bi klicati mogel: Slava Vam!" Gosp. dr. Bleiweis, kteremu se je na obličji vi-dilo, kar je vrelo v prsih njegovih, poprime zdaj besedo in se zahvaljuje tako-le: „V srce ginjen prejemljem iz Vaših rok blagi gospod doktor, prekrasno darilo, ktero mi darujete v imenu domoljubnih prijatlov in prijatlic. Kakošni občutki stresajo v tem slovesnem trenutji moje srce, ne morem povedati s preubogo besedo. Občutki so neskončnega veselja, občutki so presrčne hvaležnosti, pa občutki tudi neke sramežljivosti. Rekel sem: občutki veselja, — in kako bi mi srce ne igralo od veselja, ko vidim, da se mi izkazuje tolika čast preslavnega društva, na ktero se ponosno ozira domovina, — občutki hvaležnosti, rekel sem dalje, in kako bi se mi srce ne topilo v tem občutku, ko vidim, da se me tako prijazno spominjate; — občutki neke in res velike sramežljivosti — rekel sem — in kako bi se ne čutil vsega potrtega, ko vidim, da tako cenite moje majhne zasluge, da mi darujete spominek, ki bode meni in vsi moji rodovini vedno neprecenljiva svetinja, — ko vidim, da ste se danes le-sem potrudili samo zarad mene, in napravili tako častito svečanost, ki se bode odlikovala s krasnimi pesmami, krasnimi govori. Slavni zbor! ko vse to vidim, pa vem, da je vse meni namenjeno, pač lahko veste, kako mi mora biti pri srcu. Ne zamerite tedaj, ako mi v taki stiski izmanjkuje besede, ki bi Vam razodela, kaj zdaj čuti moje srce. Naj prejme tedaj častiti gospod, ki je početnik današnje svečanosti, pa častiti odsek, ki mu je pomagal, — naj prejmejo vsi, ki se me tako ljubeznjivo spominjajo , le ob kratkem zagotovilo, da ta dan, kakor vsi tisti dnevi, ko so me tako ljubeznjivo počastili naši bratje iz raznih slovenskih in južno-slovanskih okrajin, stoji s zlatimi črkami zapisan v pra-tiki mojega življenja. Darujete mi danes dragocen spominek za dvajsetletno delavnost pri „Novicah". — Dvajset let — res veliko let; res tudi, da sem velik del svojega življenja v tem času žrtoval temu poklicu dan na dan; al brez pomoči toliko domoljubnih prijatlov po vsem Slovenskem kaj neki bi samec bil opravil? Zato, ako bi se dalo iz zlatega peresa, ki mi ga danes darujete, peresce za perescom izpuliti, podaril bi jih vsem pripo-močnikom , ki še žive — tistim pa, ki počivajo že v črni zemlji, položil bi peresce vsacemu na grob, ter rekel: „Nd svoj delež! Domovina se te hvaležno spo-mirija. o. dan julija 1863, leta." Ker se slavi danes ,,Novicam" dvajsetletnica, mislim, da vam utegne, slavna gospoda! biti všeč, ako vam iz njihove zgodovine podam nektere črtice. — Ko so zamrle Vodnikove „Novice" že leta 1800, po štiriletnem življenji, ker ni bilo ne pisateljev, ne čitateljev, potem ni slovenski narod imel nobenega slovenskega časnika več — smrtna tihota je kraljevala po mili domovini, dokler niso naše „Novice" zopet iz groba vstale , in 5» julija mesca 1843. leta zagledale belega dne. Njih rojstvo je bilo silo težavno — rojevale so se nad 3 leta. To je bilo pod Sedlnickim. Gospod Blaž ni k jim je hotel mati biti 1841. leta; al ni mu šlo po sreči. Iz-skušal je več potov, klical je težkemu porodu na pomoč več babic: obrtno družbo, kmetijsko družbo — nazadnje je ta morala še na pomoč poklicati presvitlega nadvojvoda Ivana. Prišla je potem iz Dunaja dovolitev 10. februarja 1843. leta, in sicer tako, da g. Blaznik bodi založnik ,,Novicam", al kmetijska družba da mora imenovati odgovornega vrednika, podati c. k. visi policii na Dunaji na drobno izdelan program, in po programu dva lista „Novic"; za cenzorja je bil izvoljen rajni Ivan Vesel, takrat svetovavec c. kr. kranjske deželne vlade. — Ko so šle „Novice" k porodu, tadaj sem jaz bil še na Dunaji. Naprosila je bila družba gosp. dr. Orla, odbornika kmetijske družbe, naj bi delal začetne priprave. Od nekdaj domoljubni mož se je rad udal temu poslu, in nabral je bil mnogo gradiva za prvi začetek. V tem času pridem jaz iz Dunaja v Ljubljano za profesorja. Kmetijska družba me izvoli za tajnika, in ker v tajnikov opravek spada po pravilih vredovanje vsega, kar družba v tisku da na svetlo, izročila mi je vred-ništvo lista ,,Novic", gosp. Malavašiča pa je za plačilo najela za tranzlatorja, ker tačas, gospoda moja! bilo je še celo malo slovenskih pisateljev: največ je bilo vsega treba še le iskati in prestavljati iz drugih jezikov. Ni tedaj čuda bilo , da z velikim veseljem , pa tudi z enolikim strahom sem prevzel vredništvo. Nikoli ne pozabim, da gosp. Luka Jeran mi je bil prijazen pomočnik. Družba je bila dala natisniti 500 iz tisk o v. Prvi list je bil prišel na svetlo 5. julija 1843. leta; tedaj prav danes je 20 let. Stopil je bil pohleven na dan; al kmalo je bil našel obilo prijatlov, tako, da se je bilo že druzega četrtletja natisnilo 800 iztekov. Pozdravili so bili naš prvi list naši bratje na Stajarskem s posebnim dopisom, kterega nam je pisal slavni gosp. Anton Krempel iz Radgone. To je bil prvi sestavek z novim pravopisom. „Novice" so takrat pisale, kakor se je pisalo še skoraj vse, z bohoričico. Nagovarjali so me sicer nekteri, za slovenščino zelo uneti gospodje bogoslovci, naj brž iz početka vse „No-vice" začnem pisati v novem pravopisu. Dobro sicer sem vidil predstvo novega pravopisa; al nisem si upal; še mi je po ušesih buČala silna abecedna vojska leta 1833; bal sem se nove vojske, in ž njo pogube mladega časnika. Kaj je bilo tedaj storiti? Nič druzega si nisem mislil, kakor: „in medio virtus" , to je po naše: „v sredi, v zlati skledi." Kdor mi je poslal kak sestavek v novem pravopisu, sprejel' sem ga tako, — kdor v starem, natisniti sem ga dal tako. In rastlo je število novega pravopisa od mesca do mesca bolj, tako, da leta 1844 je bilo že veliko spisov v novem pravopisu , leta 1845 pa že toliko , da sem leta 1846 že mogel popolnoma slovo dati bohoričici, in čisto vse tiskati v novem pravopisu. Tako sem vpeljal novi slovenski pravopis brez vsega prepira, brez vse vojske. Pisano so gledali sicer to početje nekteri pro-tivniki, in prvikrat sem bil tačas razglašen za „pan-slavista"; pa ni čuda, kajti ta pisava — kdo bi mislil — je celo še dandanašnji nekterim visokim gospodom trn v peti! Tudi našega velikega slavista Kopitarja sem imel v tem za nasprotnika. Pisal je družbi, ki mu je pošiljala „Novice" in prosila ga pomoči, 10. oktobra leta 1843, sicer celo prijazno pisemce, v kterem pa vredništvo svari, naj se ne uda „gajičici". Ker to pismo še nikoli ni bilo razglašeno, naj ga vam naznanim danes, ker vse, kar je Kopitarjevo, gotovo je zanimljivo. 224 Tako-le se glasi v slovenskem prevodu: „Visoko častita družba! Senectus ipsa est morbus.*) To in pa čedalje krajši dan, od kterega mi ostajajo sami nerabni odrezki, da ž njimi po svojem gospodarim, če tudi molčim o druzem neogibnem nadlegovanji, naj me izgovarja, da moram tako pozno izrekati predolžno zahvalo za častito pismo vaše družbe in za priloženo darilo zanimljivega dela (Bukev za kmeta) gospoda dr. Bleiweisa. Iz srca srečo voščim družbi zarad uspeha njenega časopisa, ki je presegel celo njeno upanje. Zato se pa vred-ništvo še veselejše z največim pridom lahko peča s početjem , kterega se je tako nadepolno lotilo; kadar se privadijo bravci, potlej jim bode ta časnik tako potreben, da ne bodo mogli prebivati brez njega. Kar se mene tiče, za zdaj pač ne morem dajati sestavkov ; al vendar sem si prihranil to, da morda poznejše tudi prinesem svojo domovinsko drobtinico. Toda nepotrebno bi bilo dajati meni poseben list, ker lahko berem tistega, ki se mora pošiljati dvorni knjižnici. Iz 6. in 10. lista vidim, da Gajevci, ktere je same prevaril (!) njihov apostel, hote tudi še druge prevariti (!!), kakor da bi na pr. tudi Poljaci itd. pisali tako, kakor on. Vsega tega ni troha resnice. Metelkova naredba je enostavnejša, toda nima starinske lepote drugih latinskih črk, v čemur je celo Dainko nekaj boljši. Gajeva novota ima dve načeli: 1) češki letajoči x ck nad vrstico , 2) pa vendar Ij, nj, d j; Sakcinski celo tj za c, toraj ni čisto novočeška, pa tudi ne čisto novic sestavljena. V nekterih namerah se nestopljeno glase: Ij, nj , dj , tj, kakor v našem: bratje, ljudje itd. — Dokler toraj ne bode polnega latinsko-slovanskega abeceda, dotlej je boljše, da ostanemo pri stari sestavi, ki ni pomanjkljivejša od nove Gajeve. Tako delajo tudi Poljaki; Cehi so pa sami v novem vretji. Al dovelj tega. .. Družba bode na dobro kmečko pratiko mislila, če ne letos , pa vsaj potlej ; Nemci in tudi celo Francozi imajo v tej reči izvrstne izglede. Poprejšnje pismo sem od družbe prejel — v Rimu, od koder sem toraj le po druzih mogel izkušati ustreči njenim naročilom. Prosim visokočastito družbo, da mi dovoli moje neizmerno spoštovanje in udanost." Na Dunaji i0. oktobra 1843. Knjižni varuh Kopitar. Ker je visokoučeni Kopitar v glasoviti abecedni vojski se zelo strasten kazal, nisem mu verjel, kar je pisal zoper gajčico, vendar pa je to pismo nekoliko brzdalo prehitro postopanje v novi pisavi, tako, da še le čez dve leti in pol sem slovo dal bohoriČici popolnoma. — Tako je preteklo leto 1843, — prvo leto „Novic." Bilo je zanimivo tudi o tem, da smo storili prvo stopnjo v literarno vzajemnost slovansko. Leto 1844 bilo je važno za „Novice" naše in še posebno za pesništvo naše. Njih Veličanstvo cesar Ferdinand so bili vzrok temu. Oktobra mesca prišel je presvetli cesar iz Gradca potovaje v Trst tudi v Ljubljano. Koseški napravi pesem, v kteri Slovenija pre-srčno pozdravlja ljubljenega čara. Oj , to je bila veličastna pesem! V nji pa je pesnik naš tudi prvikrat izustil ime „Slovenija", pa čeravno smo bili pod cenzuro , ni se spodtikovala nad imenom tem , ktero je še dandanašnji spodtikljej marsikomu. Klasična pesem iz-budila je pozornost vseh bravcev ; navdušila je zlasti mladost našo tako, da odsihmal in ko je sledilo še več Koseskovih pesem, se je res začela nova doba poezii slovenski. V šolsko mladež je segla kakor plamen, da je začela zdaj še le prekrasne Prešernove in druge pesmi v „0belici" marljivo prebirati, sama pesmice zlagati in množiti slovenski parnas. *) Ze sama starost je bolezen. Leto 1845 zopet je bilo — pa o drugi narodni zadevi — imenitno nam leto. Glasila se je slovenska beseda že prav krepko po „Novicah", ktere so, razun poljedelstva, obrtnijstva in druzih znanstvenih reči, začele že tudi obdelovati narodno polje v krajepisnih in narodopisnih sestavkih, — al vjavnem življenji molčala je še slovenska beseda. Kar mi 27. juni ponudi lepo priliko, da se je prvikrat v velikem zboru začul slovenski govor. Meščani so bili na strelišču svojemu visokocenjenemu županu Hradeckemu na čast napravili petindvajsetoletnico njegovega županovanja ; poklonili so mu krasno srebrno čašo. Ko zaslišim, da tudi z nemškim govorom bojo slavili ta dan, mislim si: zakaj pa ne tudi s slovenskim, ker ravno domoljubni Hradecki se je med odborniki kmetijske družbe najkrepkejše poganjal, da bi se ustanovile,,Novice". Nagovorim tedaj svojega prijatla dr. Prešerna, da zloži slovensko pesem za to svečanost; kmali je mojster v poezii dovršil lepo pesem, ki jo hranujejo „Novice"; — nagovorim gosp. Lovro Tomana, takrat še dijaka v 6. gimnazijainem razredu, naj bi jo govoril na strelišču ; brž je bil za domovino ves goreči mladeneč pripravljen stopiti na javni oder—in tako se je 27. junija 1845. leta prvič v slo vesnem j avnem zbirališču slišala slovenska beseda s tako glasno pohvalo, da se je radosti zibala dvorana. Z glavo so majali samo tisti, ki so vidili vtem slovansko „demonštracijo !" Leta 1846, ko sem vidil, da „Novice" čedalje bolj segajo v narod, in ž njimi se oživlja ljubezen do naroda in jezika, smo storili korak dalje; pripeljal sem slovenske pesmi na oder gledišča ljubljanskega s pomočjo starišega gosp. Mašeka. Oj , to je bil 14. svečana plosk in ropot, da se je gledišče treslo, ko so se pele štiri pesmi: ,,Zadovoljni Kranjec", „Dolenska"? „Moj spomin" pa „Zelezna cesta." Gospodje pa, ki nikakor niso mogli verjeti, da je to bilo čisto naravno nedolžno veselje po dolzem molku domače pesmi, podtikali so mi, da sem podkupil ljudi na galerii. „Pansla-vizem" — to se ve, da je bil zdaj po njih mislih še bolj gotov. To leto bilo je tudi, ko je rajni domoljubni profesor Martinak, kterega kakor tudinepozabljivega rajnega prof. Kersnika so dijaki kot svojega očeta spoštovali, prosil kmetijsko družbo, naj, ker dijaki tako radi bero „Novice," 4 razredom više gimnazije podeli po troje iztisov brez plačila. Družba rada to stori, kar je prosil profesor že takrat, česar zdaj marsikteri profesor ne bi storil po nobeni ceni. In tako so napredovale „Novice" s svojimi izvrstnimi dokladami Vertovcevimi od leta do leta, da prišlo je 48. leto, ž njim pa znani viharni časi. Zmerne, kakor so vsikdar postopale, bile so tudi ta čas; branile so svoje svetinje domače, podučevale narod naš, naj se vede v vsem na poti postavni; za Frankobrod sicer niso hotle nič vediti, al toliko bolj so povzdigovale zastavo avstrij ansko, in z dobro vestjo lahko rečemo, da Slovenci smo vseskozi verni ostali svojemu cesarju, ko je krog in krog vihrala črna vojska. Zasluge „Novic" kakor „Slovenije", „Danice" in vseh slovenskih časnikov bile so za Avstrijo tako očitne, da jih je tri leta pozneje v „zlate bukve" zapisal sam vladni „ljubljanski časnik". Vodilo jim je vedno bilo beseda sv. Pavla (Tim. 5. 8): „Ako pa kdo ne skrbi za svoje, domače, ta seje odrekel veri, in je huji od ne vernik a." Naj sklenem s temi črticami zgodovino „Novic", ker predalječ bi me peljalo, ako bi segal še dalje. Kažejo nam te male črtice, da „Novice" so bile iz začetka res celo nježna , slaba sadčica; al izrastla je iz zdravega in rodovitnega semena; zato pa so ji bile tudi vejice kmali čvrste, popja polne. Strah izprva: 225 ali pač njene korenine po vseh straneh najdejo prhke in rodovite zemlje, in ali ne zlezejo v suh pesek ali v trdo skalovje in tako ne usahnejo, -— izkazal se je kmali prazen strah. Po vseh okrajnah Slovenije, pa tudi še po drugem slovanskem svetu našle so „Novice" milo zavetje. Marsikako britko uro sicer so morale iztrpeti, — al dosti dosti veselih so tudi učakale, — najveselejša pa jim je ta — današnja! Darovali ste mi danes dragoceni spominek ¦— tint-nik s peresom. Kaj nek pomenja to darilo? Mislim, da ž njim mi hočete reči: „še piši!" — Res častno in mikalno je to vabilo, toda nevarno tudi posebno današnji, kakor skušnje uče, vendar da se vreden izkažem Vašega spoštovanja, vreden Vaše ljubezni, izpolnjeval bodem, česar želite, dokler bodem živel in mogel. Se bo dem pisal, akoBog da, na korist domovini! Gospod dr. Lovro T o man, ki gaje prijatelstvo srčno pripeljalo iz Dunaja v Ljubljano, dokler državni zbor praznuje, stopil je zdaj do spominka in z gorečo besedo navdušenega govornika razložil je domorodni množici pomembo spominka blizo tako-le : „Dovoli, mili vodnik naš, da te v imenu vseh tvojih pričujočih in nepričujočih prijatlov nagovorim pa nekoliko besedic izustim o p ornem bi darila naroda našega do tebe. — Narod, ki spoštuje svoje možove, spoštuje samega sebe; narod ne daruje drugače, kakor za zasluge in ceni le vrednost pravo. Da ti narod, ki te je, ko se je Avstrija naša prerodila v ustavno državo, predlanskem v treh okrajnah volil za zastopnika svojega v deželnem zboru, daruje danes spominek, to je znamenje, da si ga zaslužil s svojimi tolikoletnimi rodoljubnimi deli. In glej! kak spominek in kake pomembe! Dobiš zlato pero. Zlato, ki se je topilo in čistilo v ognji, tako, kakor tvoje srce je skušeno v mnozih težavah. Pa ne zadosti to; na osti peresovi je vdelan demant, trd in trden, ojster in stanoviten, da kar bodeš zapisal ž njim, prebode si pot v srca in ostane trdno zapisano za veke v bukvah izobraževanja narodovega. Glej ! rude če hranišče za tinto pomeni, da tvoja beseda goreča hra-nuje v sebi krv tvojega srca, ki jo podajaš narodu, ki jo žrtvuješ domovini. — Prestal si že mnogo krivičnega natolcevanja in sovraštva. Ce te vprihodnje še napa-dujejo sovražniki, ko oznanuješ pravico in resnico pred Bogom in modrim postavam veljavno, vteči in pribeži k matki Slovenii, ki sedi v sredi tintnika varhinja tvoja, — glej! v roci jedni drži sulico resnice, v drugi ščit pravice, in krog jo obdajajo znamenja naroda slovenskega , za kterega si že toliko, na vsako stran koristnega, potrebnega pisal: narod stoji za teboj! — Glej! to je pomen slavnega spomenika, ki stavi živemu tebi ga narod, ko drugi narodi, ki se štejejo za bolj izobražene in veljavne, se spominjajo zasluženih mož še le po smrti komaj. To pa je ravno velik in gotov dokaz, da si zaslužil s svojim delovanjem ta spominek, in da narod se jako zaveduje, da veselo napreduje v omiki telesni in duševni, in da bode gotovo dosegel sveti namen svoj. Raduj se tedaj tega spominka, kakor radujemo se ga vsi tvoji prijatli. Bog te živi! Slava tebi — in narodu slovenskemu!" Ko gospod doktor Toman z veliko pohvalo konča svoj govor, poprime besedo še gospodar Janez Na-bergoj, posestnik iz Proseka, in v tako lepi in gladki slovenščini govori, da se vse čudi milini njegovega jezika. „PriŠli smo tudi mi v imenu primorskih Slovencov — pravi — da vas počastimo, gosp. doktor; al nimamo ne srebra ne zlata, pa saj bi vas tudi s tem plačati ne mogli za vaš 201etni trud in trpljenje; prinesemo vam le hvaležne srca. Bog naj vas živi še veliko let." Slavaklici so doneli vrlemu govorniku, kte-remu se dr. Bleiweis še posebno zahvaluje, rekši, da, kakor je v Celji in Mariboru to njegovemu srcu neznano dobro delo, da kmetiški gospodarji se spominjajo vrednika „Novic", tako je tudi to, da danes vidi vrle možake iz Kranjskega in Tržaškega tukaj, njemu ne-popisljivo veselje; živa priča mu je to, da „Novice" se ne trudijo brez vspeha. Zdaj Še le se je začela „beseda." Izvrstna govornica, gospodičina E. T., ktero smo že večkrat v naši čitavnici občudovali, govorila je s tako srčno besedo navlašč za ta dan zloženo prelepo pesem g. Andreja Praprotnika, da so ji doneli slavaklici od vseh strani in da ji pri napitnicah po besedi gosp. Nabergoj odkritosrčno hvalo izrekuje. Potem je pod vodstvom ne-utrudljivega in zvedenega gosp. Belarja pel zbor domoljubnih naših gospodov pevcev miloglasno pa krepko doneče, z veliko pohvalo sprejete 3 pesmi, namreč Miroslav ^Vilharjev „Pozdrav", Davorin Jenkovo „Pobrati-mijo" in „Gdč je slavska domovina," besede Kukulje-vičeve. Gospod Viktor Bučar je sam pel: „Kde vlast je ma? kde domov muj?" Vreden je hvale, ki ga povzdiguje nad vse ljubljanske tenoriste. Tudi gosp. Valenta, ki je pel Mir. Vilharjevo „Darilo" se je zopet skazal odličnega pevca. Slavaklici so sprejeli pevca, ko sta odpela. — Beseda je bila dokončana; poglejmo zdaj na g. Sovanov vrt, ki je ves razsvetljen, ves poln luČic in zastav z domačimi barvami; pri vhodu pa vihra velika cesarska zastava in ž njo vred tudi bavarska. Družba se vsede za pogernjerie mize; rakete švigajo skoz mirno noč. Napitnice neštevilne in žvenkljanje čaš se vrste s pesmijo za pesmijo, z glasbo in plesom. Pozno v noč se razide veselo družtvo, ki je tako dostojno obhajalo dvajsetletnico oživljene domovine naše. —¦ V nedeljo popoldne je družba čitavnice naše peljala se po Ljubljanici do slonovega grabna nad Ižico, potem pa je peš šla do g. Matevžetovega posestva na mah, in tu se radovala celi popoldne, dokler je ni noč klicala zopet domu. To je jedro bilo nedeljske veselice, — al kako izvrstno je vse to bilo izpeljano! Popisati se ti ne d&, dragi bravec, ako sam nisi vidil. Zato pa tudi ni čuda, da že pri odhodu je bilo vse polno ljudi, ki so na št. Jakopškem mostu, v Krakovem, Trnovem itd. gledali okinčano brodovje (5 velikih in 3 manjših čolnov), v kterih je sedelo 224 ljudi, izmed kterih polovica gospej in gospodičin, med njimi pa tudi ljubez-njiva nevesta gospod dr. Tomanova z rodovino svojo; pridružili so se tej vožnji tudi g. Matija Majar, župnik gorijanski, g. prof. Jarocki iz Kieva, g. Trajanski iz Kazena in nekteri gg. Hrvatje. Veličastno je bilo viditi, ko je prva ladij a kot načelnica odrinila z veliko avstri-jansko zastavo in napisom: „Slava cesarju! Slava cesarici! in je 50 gosp. pevcev v posebnem čolnu z mogočnimi glasi popevalo: „Naprej zastava slave", vsi drugi čolni pa kinčani z zastavami narodnimi, mestnimi itd. so se, peljani od skušenih krakovskih in trnovskih brodnikov, vrstili za njimi. Na posestvu gosp. Matevžetovem, kjer je družba našla ravno tako prijazno kakor dobro postrežbo, se je vmes petja, godbe, plesa in domorodnih govorov še le ,vkakor Slovenec pravi, začela prav „židana volja." Skoda, da nam manjka prostora za obširen popis. Govorili so dr. Bleiweis, dr. Toman, gosp. Matija Majar, mlad domoljub, gosp. Matevže in gosp. Jože Debevc, ktera poslednja dva gospoda sta s svojima častitima gospema res zahvalo zaslužila, ki se jim je očitno izrekla, kakor jo je zaslužil tudi g. Sventner, ki s še dvema drugima domoljubnima gospodoma je bil skrbni vodja današnje veselice. Res! slovesen je bil pogled, ko se je družba ob devetih zvečer v tamni noči na krasno razsvetljenim brodovji v mesto nazaj pripeljala, so rakete švigale v nebo, umetalni ogenj svetil krog in krog, možnarji pokali, pevci navdu- 226 seno peli, na obeli bregovih Ljubljanice pa neštevilna množica ljudi, ki je popotne na vodi v eno mer sprejemala s slava- in živioklici. Nebo samo je bilo milo temu potovanju, in brez najmanjše nezgode in v najlepšem redu se je zopet čitavnična družba radovala prav po domače brez demonstracije, čez in čez zadostna si sebi. Našim vrlim Krakovčanom in Trnovčanom pa gre še posebna hvala, da so s toliko radostjo čitavnici poveli-čali njeno vožnjo po Ljubljanici. Opazovavec od deleč pa sem se danes zopet — prav natihoma v srcu — veselil in si mislil: Ljubljana! saj si vender stara bela Ljubljana, kakor te je Linhart popisal in Vodnik. Bog te tako ohrani! — Da ljubezen do maternega jezika globoko sega tudi v srca naših gospodičin, bila nam je pretekla nedelja vesela priča. Gospodičine Melanija Hohnova, Ema Tomanova in Marija Prelihova — vse tri dobro nam znane govornice slovenske iz „besed" čitav-ničnih, dale so se pismeno in ustmeno izpraševati iz slovnice slovenske. Bila je preskušnja v pričo g. ravnatelja naše realke; izpraševal je g. prof. Lesar; poslušali so stariši in več drugih gospodov. Preskušnja ni bila šala ali le zato, da bi za kako silo uhapnile „zeug-niss", ampak bila je taka, da slavni g. Matija Majar, ki je bil tudi pričujoč, je celo rekel, da bila je preostra. In vender so odgovarjale vse tri gospodičine tako umno in ročno, da so poslušavci le pogledovali se. Lepo je, da se učiš več jezikov; lepo je, da omikane naše gospe in gospodičine znajo tudi laški in francozki; al sramota ti je, naj si možk ali ženska, ki ne znaš slovnično svojega lepega maternega jezika, kije saj toliko vreden kakor vsak drug jezik, če ne več. Ker se nadjamo, da trojica omenjenih vrlih gospodičin bode lep izgled družim, bomo o tej preskušnji, ki je bila prva kar Ljubljana stoji, drugi pot kaj več omenili. — V trnovski cerkvi je v nedeljo bilo slovesno obhajilo na čast sv. Mohorju in Fortunatu. Snidla se je obila množica pobožnega ljudstva. — Zgodovinsko društvo je dobilo novega vodja; g. baron Codelli se je odpovedal tej časti, in izvoljen je bil namesti njega g. dr. H. Costa, za protektorja pa poprejšni vodja. tm — Nova cestna postava, kakor jo je izdelal deželni zbor kranjski, ni potrjena, ker v dveh stavkih ni v soglasji z vladnim predlogom. S cestami ostanemo tedaj še pri starem do prihodnjega deželnega zbora, kjer pride ta postava vnovič v posvet. — C. kr. deželna general-komanda ne pride v Ljubljano. ^— Tudi gosp. dr. T o man a je Radoslavska občina na Stajarskem izvolila za častnega srenjčana. — V današnjem zagrebškem dopisu omenjene sve-tinjice, s podobama sv. Cirila in Metoda prav lično napravljene, — kakor tudi krasna knjiga „Ti-sučnica sv. Cirila in Metoda", se dobivajo pri služniku čitavnice ljubljanske: svetinje po 15 nov. kr., knjiga pa mehko vezana po različnosti papirja po 1 gld. 20' kr. ali po 1 gld. 60 kr.