Žveplenke niso za otroke
»Kranjski kmel bi sc raje hudiču zapisal kakor da bi pazil na žveplenke. V Švici plača pet frankov, kdor ne hrani žveplenk v plehasti škatlji, ki je otrok ne more odpreti, pri nas pa spravljajo kmetje in njih ženske, žveplenke vedno tako, da otroci gotovo dobe to naj-Ijubšo igračo. Tri četrtine vseh požarov povzroče otroci samo vsled neskončne zanikrnosti svojih staršev. Stoti-soče denarja gre tako v nič. a naš kmet ostane na starem stališču, da so žveplenke igrača za otroke« - Tako je bruhal jezo dopisnik »Slovenskega naroda« ko je leta 1904 na Dolenjskem pogorela cela vas s 24 hišami, 48 gospodarskimi poslopji in cerkvijo vred. Zažgali so otroci, ki so se igrali z žveplenkami. Toda ali bi danda-nes mogel napisati kaj drugače? Ravno pri sestavi tega zapisa mi je prišla v roke številka Ljubljanskega Dnev-, nika v kateri beremo: — Maribor, 6. junij (1988!!)
Minuli konec tedna so otroci zanetili kar tri požare, skupno škodo pa cenijo na 31 in pol milijona dinar-jev ... itd. Slovenci se torej v zadnjih desetletjih nismo prav nič poboljšali.
VrM gasilci, v azbestnih uniformah in s čeLadami na glavi, so že vrsto let nepogrešljivi sopotniki naše vsak-danjosti. Razlika je le v tem kako potrebna in učinkovi-ta je bila njihova pomoč nekdaj in kako je danes. Dolenjska vasica Podpeč je pred štiriinsedemdesetimi leti pogorela do tal tudi zaradi neučinkovitega posega gasilcev. Takrat so sami zašli v hudo nevarnost in so reševali predvsem svoja ž-vljenja. danes pa so močno izvežbani in le redko kateremu požaru nisc kos. Uvodni del narodopisnega prispevka o gasilskih diu-štvih na območju sedanje občine Šiška, v občinskem časopisu »Javna tribuna«.