S%b:
	.	ZZZNN	Z» v	
	4& X m»	
A Ä tol’l	ns®	rmm \		(£ <L	\z
	ylsC	
^ S¥€IO L€IO 19*50	^
* ‘4* VIDA «SPIRITUAL - ANO D6L LIBČRTADOR G6NČRAL SAN MARTIN - 1950
W <y
v>wL
T,:' j\
P olna skrivnosti je naša zemlja in življenje na. njej: So ]>a te skrivnosti tako vsakdanje, (la se nam zde samo po sebi umevne. V žrmljo je vsajeno seme. Iz njega poz ne kal, se hrani iz semena, ki razpade in zraste v drevo. Drevo se razcvete in obrodi sad. Na vol ki petek je bilo dejano v zemljo seme našega, življenja, učlovečeni Sin božji. Vzklilo je in obrodilo prve sadove. Kakor pogled na vrt z najdragoeenejšimi sadovi obloženega drevja je pogled v mesec junij. S Cerkvijo počasi in s premislekom pojdimo skozi ta ni ste od praznika do praznika, da ne gremo mimo nobenega brez koristi.
POGLEJ TO SRCE. . .
Junij je mesec Jezusovega Srca. ž-> na večer prvega junija bi morali začeti s svojini razmišljanjem. četrtek pred prvim petkom je. želja božjega Srca je, da mu prav na četrtek pred prvim petkom s sveto uro delamo družbo ob spominu in premišljevanju Njegovega trpljenja na Oljski gori. Gotovo, da bo to nekaterim radi dela nemogoče, mnogi pa bedo z dobro voljo lahko doprinesli Srcu boži-mu to žrtev, saj bo bogato poplačana. Prvi petek
SKOZI
drugega junija nam kaže Srce Jezusovo v polnosti svoje ljubezni. “Poglej to Srce,” pravi Jezus sv. Marjeti Alakok, “ki je ljudi toliko ljubilo, v plačilo pa žanje nehvaležnost.” Ali tudi na nas leti ta očitek božjega Srca? Kakšni prazniki so bili prvi petki, dokler srno bili v stiski in nevarnosti i Zdaj, ko čutimo varna, trdna tla pod nogami, smo pa na to tako zelo pozabili. Kakor tisti bolniki z gobavo boleznijo. Prej so vpili: “Sin božji, usmili se nas!” Ko so bili zdravi, so nanj pozabili» en sam od desetih se je prišel zahvalit. “Moje ljudstvo, kaj sem ti storil, ali s čim sem te razžalil, odgovori mi! Izpeljal sem te iz suž-nosti v Egiptu, hranil sem te na poti skozi puščavo, reševal te iz rok tvojih sovražnikov itd.,” takole nekako govori po preroku tudi nam. Iz sužnosti brezboštva nas je izpeljal, premnoge rešil smrti, hranil nas dolga Irta v begunstvu telesno in duševno, pa smo na pobožnost do njegovega Srca sko.ro popolnoma-pozabili. Ali nas ni sram nehvaležnosti?
Vse druge stvari smo že imeli čas urediti v novem življenju in spraviti v vsakdanji tek, dajmo že tudi v red:n program našega novega življenja prve petke in češčenje Srca Jezusovega.
Tudi praznik Jezusovega Srca imamo v mesecu juniju. Večina naših slovenskih družin mu je posvečenih. Samo zdi se, da na to posvečenje pozabljamo. Posvetili smo svoje življenje, svoje delo Srcu Jezusovemu. Zgled Srca Jezusovega smo si postavili za vzor svojega življenja, ki ga bomo skušali v svojem vsakdanjem življenju uresničiti. To Srce jo globočina vseh čednosti in kreposti. Okolica, v kateri živimo, kreposti ne pozna, se norčuje iz nje, mnogi jo celo preganjajo. Morda smisel za duhovnost, za čednost ni bil za nas še nikoli v taki nevarnosti, kot je danes, če bo ta smisel v nas zamrl, potem smo izgubljeni. Naša rešitev je prav v tem, da se oplajamo ob kreposti Srca Jezusovega in da tudi moč za ohranitev in izpolnitev teh kreposti zajemamo iz Njega.
PRAZNIKA SVETEGA DANES RADUJMO SE
Kako nepozabno lepo je donela ta i>esetii toliko let na naša ušesa. Danes nam prikaže prod oči krasne, veličastne procesije, vihrajoča bandera, Roga samega, kako pod baldahinom hodi po naših poljih vaseh in mestih
MESEC
in jih blagoslavlja. Danes Mu je v domovini ta blagoslovljena pot povečini zabranjena, mi pa v tujini tudi tega nimamo, ostal nam je le še krasen, skoro pravljično lep spomin. Ali res! Da le ne bi pozabili, da Gospoda v sv. Rešujem Telesu še vedno imamo istega tukaj kot v domovini in taboriščih, povsod nas spremlja. Z isto dobroto in ljubeznijo nas sprejema, blagoslavlja in varuje tudi tukaj, če je manj zunanjih slovesnosti, pa SO potrudimo, da bo naša notranjost na ta praznik toliko bolj slovesna, praznična in okrašena, pa nam bo še v večjo korist. Ta praznik naj nam bo mogočen opomin, da Se spet zavemo, kje imamo svojega edinega pravega prijat lja, dobrotnik-, in vodnika preko vseh nevarnosti v tujini, dušnih in telesnih. Jezus, naš Bog, skrit pod podobo kruha, je to. Njegova roka in moč sega od nebes do zemlje, od ene strani sveta do druge. Prav tu Ga moremo poprositi za varstvo in blagoslov zase in za vse v domovini. Naj nas skrb za materialne stvari ne prevzame toliko, da bi pozabili na našo nebeško mano, duševno hrano sv. R: šnjega Telesa.
TI ST VETER SKALA . . .
Iz odprtega Sre a Jezusovega — tako pravi lepo cerkvena antifona na praznik Srca Jezusovega — se je rodila sveta Cerkev. Dar božje ljubezni je. Tudi velik praznik sv. Cerkve praznujemo v juniju. Praznik sv. apostolov Petra in Pavla. Stebra sv. Cerkve sta ta dva apostola. Največji družinski praznik bi moral to biti v mogočni družini sv. Cerkve, katere člani smo. En sam vrli, popolnoma čist in jasen, še gleda iz megla in oblakov zmot, ki zakrivajo svet, to je sv. Cerkev. Ena sama neporušena in varna skala še gleda iz valov, katere se more vsak oprijeti z gotovostjo, da bo rešen, to je sv. Cerkev. Vse razpada, vse g-ine, tava v temi, poginja v zmotah, skala sv. Cerkve pa stoji trdno, jasno; svetilnik na njej je nezmotljivo učeništvo papežev.
Praznik sv. apostolov Petra in Pavla. Ril je to praznik naših mogočnih kongresov, taborov, praznik velikih zunanjih manifesta-fij za vero, Cerkev in papeštvo, praznik velikega navdušenja. Kaj nam je od vsega tega ostalo? Ali res tudi samo lepi spomini in domotožje po vsem tem? če nam je v resnici
JUNIJ
ostalo samo to, petem je bilo zart s vse samo zunanjost, samo blesteča pena. Dan. s nam je to skoro nemogoče. Ni ne množic, 113 prostora, ne časa. Ni pa nam nemogoče poglobiti sc vase na ta praznik in primerjati velikanske, junaške napore teh dveh apostolov za širjenje Cerkve božje. Vse življenje obeh je imelo en sam cilj: Cerkev Kristusova. Zanjo delati, živeti, trpeti, umirati, vse drugo je bilo prazno, brez pomena. ‘ Gorje mi, če ne hi evangelija oznanjal,” je rekel sv. Pavel. Ali imamo kaj tega dima mi v sebi? Ta dva sta bila postavljena v sredo poganskega Rima, potopljenega v materializem in najgrše uživanje. Njuna gorečnost in ljubezen je pridobila tisoče, ki so umirali za Kristusa in Njegovo Cerkev in iz Rabilona napravili sveto mesto. Dva ste l ila, ' a se nista ustrašila milijonov, nista obupala, ker sta vedela, da po slabotnih
Ti si Peter Skala
Komu od nas, ki se nam že od materinih prsi katoliška vera po žilah preliva, se ne zgane nekaj toplega v srcu, ko pride vsako leto 29. junij, veliki dan svetega Petra? Malo je svetnikov v nebesih, ki bi nam bili tako simpatični in domači kot sveti Peter. Tako Ves Človeški je bil ta ribič iz Galileje, tako naraven in preprest, da se človeku ob misli nanj kar nič pretežko ne zdi, da bi že enkrat ne primahal za njim v nebeško kraljestvo, kjer nam bo, kot si tako radi predstavljamo, sveti Peter z zlatimi ključi in dobrotnim smehljajem nebeška vrata odprl.
Sveti Peter je bil med prvimi poklican y apostolsko službo. Postal je prvi Gospodov zaupnik in prijatelj, ki ga je Gospod Jezus že ob prvem srečanju določil za poglavarja svoje Cerkve, ko mu je spremenil ime.
Prav ta dogodek prvega srečanja Simona Petra z Gospodom Jezusom, dogodek, ki nam ga kot živa priča preprosto in lepo popiše sveti Janez Evangelist v prvem poglavju svojega evangelija, si vzemimo za predmet naših misli o apostolu prvaku v mesecu njegovega godu.
SREČANJE OR JORDANU
Ob žuborečih vodah Jordana se zbirajo množice ljudstva, da bi poslušale pridigo velikega spokornika in preroka, predhodnika Kristusovega, svetega Janeza Krstnika. Iz Galileje na severu je prignalo hrepenenje po duhovnem prečiščenju tudi Simona, sina Jonovega, z bratom Andrejem ter s tovarišema Jakobom in Janezom, sinovoma ribiča Zebe-deja. Bili šo preprosti ribiči iz Betsaide, mesteca ob Genezaregkem jezeru, ljudje, ki so se dan in noč s trdim delom ribarjenja pehali za kruhom, pa šo na dnu srca vedno nosili vročo
človeških močeh dela Vsemogočnost božja.
Nas je roka božja prav tako pripeljala v Babilon novodobnega materializma, umazanega pohlepa ohole človeške prevzetnosti. Danes čez vse to ni pokrit plašč poganstva, ampak, da je še bolj nevarno, plašč krščanstva. Nismo prišli sem zato, da bi nas Babilon pogoltnil, ampak, da svet budimo, dvigamo. Ali Smo morebiti premajhni, preslabotni, nas je premalo — v primeri z dvema apostoloma? Bog je tudi z nami in Njegova
željo po Bogu in božjih rečeh, ljudje, lačni in žejni resnice in pravice, ki jih vsa truda-polna skrb za življenje ni mogla potegniti v mrzli, brezdušni materializem, ki išče le gmotnih dobrin in mu je skrb za duhovne vrednote nerealna in smešna. Preprosti galilejski ribiči so bili idealisti, kakršni so tudi danes vsi tisti plemeniti ljudje, ki v borbah često neusmiljeno trdega življenja le še umevajo besedo Gospodov, “naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust” (Mt 4).
Tam ob Jordanu je Simon Peter, tedaj še samo Simon, poslušal svetega Janeza Krstnika, ki je naznanjal hrepenečim množicam čas zveličanja in jih s krstom pokore pripravljal na Odrešenikov prihod. Ni slutil Simon, da je čas njegovega srečanja s Kristusom že čisto blizu. Njegovo pošteno, iskreno srce pa je po tem srečanju zahrepenelo..
Ni bil Simon prvi, ki ga je zadela ta sreča. Andrej, njegov brat in Janez, Zebedejev sin, sta prva govorila z Jezusom, nekaj dni po njegovem krstu. Ves srečen je Andrej tedaj poiskal brata Simona, rekoč: ' ‘Mesija smo našli.” In privedel ga je k Jezusu. Prvič sta si tedaj stala nasproti Jezus, učlovečeni Sin božji in Odrešenik sveta, in Simon, ribič iz Galileje, človek grešnik, pa pošten in zvest, iskren in poln dobre volje, ki pred Bogom ob vseh slabostih vedno veliko velja. Jezus se je ozrl V Simona. Oči božjega Sina so iskale ribiče-o dušo. Do dna ga je pregledal, do dna spoznal — saj ga je čakal od vekomaj —‘ in Simon je bil Gospodu všeč. Reče mu: “Ti si Simon, Jonov sin: ti se boš imenoval Kefa," kar pomeni Peter _____ Skala.
To izredno srečanje, združeno s „skrivnostno spreu-embo imena, je Petra pretreslo. Zaslutil
vsemogočnost, kdor se bo s pripravljenostjo na žrtve Nanj oprl, bo obstal, bo dvigal poganski svet, dvigal k moči svete Cerkve.
Ali naš zgled dviga, opominja, uči? Mnogokrat da. Ali pa se ne zgodi tudi, da podira? Bedimo stebri Cerkve, kjerkoli smo, med kakršnimi koli ljudmi. Stebri Cerkve ob nedeljah, stebri Cerkvi vsak navaden dan, ko bo naše življenje in delo pridigalo, da nam je povsod navsezadnje le en glavni namen: Bog in Cerkev in zveličanje duš.	KAJ
j® sam, da se njegova dosedanja življenjska P°t obrača v drugo smer. Njegova duša je Prvi hip vztrepetala, kakor vztrepeta duša vsa. kogar, ki ga pokliče Gospod. Kam...? Kako ... ? c emu. . . ? — težka vprašanja razburjajo notranjost. Ali Peter je bil sicer preprost Pa zunaj, a velik po svojiem srcu. Prav med Preprostimi ljudmi se najdejo često tako ve-like in globoke duše, da človek ob njih postane in ostrini... že tisto uro je Petrovo sree odgovorilo Gospodu: Da, Gospod, za te-
boj in s teboj, kakor in kamor hočeš, za vselej! Odzval se je Gospodu v svoji notranjosti z vsem žarom svoje ognjevite, vročekrvne narave, ob prvem srečanju je pripravljen, dati se Gospodu vsega in za vselej na razpolago. To je dokazal nekaj časa pozneje, ko ga je Gospod ob Genezareškem jezeru z bratom Andrejem in Zsbedejevima sinovoma dokončno poklical v apostolsko službo. Rečeno je v evangeliju: “In zapustili so čoln in mreže in so šli za njim" (Mt 4).
Cerkev sv, Petra v Ljubljani
Tako ljubi in išče Gospod tudi mrd nami preprostih, naravnih in isk> nih ljudi, polnih dobra volje. Vse, kar je pretiranega, neiskrenega, nenaravnega, Gospoda odbije. Posebno ■mu je zoprna ona umišljena svetost, ki s po -milovanjem g.eda na grešnike okrog sebe, svojih grehov pa ne vidi. V priliki o cestninarju in farizeju je to nazorno naslikal in ■obsodil, kakor je neštetokrat bičal hinavstvo in umišljeno popolnost farizejev. Gospod ljubi -one, ki se mu bližajo s preprostim in poni-n.m srcem, zavedajoč se svoje nevrednosti in slabosti, pa neomajno zaupajoč v neskončno božjo dobrote in usmiljenje.
Tak je bil Simon Peter, mož zlatega srca, ki je pozneje svojim vernikom po svetu tako zelo priporočal “nehlinjeno bratoljubje” (1,1, 22). Zato ga je Jezus izbral za svojega apostola in ga že ob prvem srečanju določil za vodnika svoje Cerkve.
NOV VZORNIK IN RPIPROSNJIK
Bolj kot vsega drugega nam je v današnjih usodnih časih treba velikih vzornikov m pri-prošnjikov. Sveti Peter je eden prvih med njimi. Koliko toplih in lepih spominov nas veže nanj, zlasti še nekatere. Ko bo vstajala zarja njegovega praznika, bo mnogim med nami duša polna hrepenenja in domotožja. . .
Najstarejše cerkve so na svetu svetemu Petru posvečene. Sveti Peter v Rimu je središče krščanstva. Tam so zadnje čase ugotovili in odkrili resnični apostolov grob.
Tudi po naši prelepi, nikdar pozabljeni slovenski zemlji je imel sveti Peter mnogo svetišč, prijaznih malih podružnic po naših hribčkih in lepih, velikih farnih eerkv". Največ ja. od teh je bila gotovo farna cerkev svetega Petra v Ljubljani, središče in žarišče največje fare v ljubljanski škofiji.
O da bi nam bilo še kdaj dano, veliki praznik apostola prvaka, praznik katoliške vere in edinosti, praznovati doma, ob mogočni, ubrani pesmi naših zvonov, sredi zorečega poletja, v svobodi in miru in v pristnem domačem veselju . ..!
VZPODBUDA IN TOLAŽBA
Sveti Peter, naš mogočni patron, varuh noše katoliškje vere in zvestobe, dobri ključar nebeškega kralj tstva, ali nam ne bi hotel povedati za svoj veliki dan besedo vzpodbude in tolažbe, ko nam je v tujem svetu kljub mesu in belemu kruhu suče vse bolno od hrepenenja po domovini?
In se mi zdi, da nam z očetovsko milobo in dobroto ponavlja besede iz svojih prelepih dvoje pisem, ki ste, kot vse sveto pismu, zapisani prav kakor za naše dni:
“Milost vam in mir v Izobilju. . . Tega se radujte, če je treba zdaj nekaj časa v raznoterih preizkušnjah trpeti bridkosti, da se pre-skušnja vaše vere skaže v ognju trpljenja v hvalo in slavo in čast Jezusu Kristusu. . T° je namreč všečno pred Bogom, če kdo zaradi misli na Boga prenaša bridkosti in trpi kri' vico. K temu ste bili namreč poklicani, ker je tudi Kristus za vas trpel in vam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah. • • Oči Gospodove so obrnjene v pravične in njegova ušesa k njili prošnjam, obraz Gospodov pa je zoper hudodelce. . .”
“Bratje, trezni bodite in čujte: vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Ustavite se mu trdni v veri in vedite, da so vaši bratje po svetu v istem trpljenju. . . Glejte torej, preljubi, da vas zmota brezbožnih ne potegne s seboj in »e izgubite lastne trdnosti. . . Bog vse milosti pa, ki vas je poklical k svoji večni slavi v Kristusu Jezusu, vas bo po kratkem trpljenj11 sam spopolnil, utrdil, okrepil in postavil 1,8 temelj. Njemu slava in moč na vekov veke. Amen."	ALOJZIJ KOŠMERLJ
Na to skalo bom sezidal svojo Cerkev
Kristus je govoril v prilikah in
PODOBAH
Po poročilu evangelista Marka je začel Je-*Us pripovedovati znano priliko o gorčičnem. 2i'nu takole: “čemu naj primerjamo božje kraljestvo, ali v kakšni priliki naj ga predstavimo?" (Mk 4, 30). In ob koncu iste prilike dostavlja sv. Marko: “In v mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor sc ga hicgii umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je posebej razlagal vse” (Mk 4, 33—34). Marku je to povedal sv. Peter, ki je bil Jezusov učenec od vsega početka. Evangelist sv. Matej, ki je bil sam Jezusov apostol, dostavlja na. koncu iste prilike c gorčičnem zrnu tole: “Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pr*.vi: Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta” (Mt 13, 34—35). Prerok, ki se tu omenja, je psalmist (77. psalm).
Navedeni mesti nam spričujeta, da so bili evangelisti sami pozorni na to, da je Kristus tako pogosto podajal svoj nauk v prilikah. Evangelista tudi povesta razloge, zakaj je Kristus izbral ta način poučevanja. Bilo je tako prerokovano, in abstraktne verske resnice so učenci laže umevali, če so jih gledali v podobi. Seveda pa se je za umevanje prilik zahtevala pri poslušalcih notranja pripravlje-uost sprejeti resnico in sodelovanje z božjo milostjo. Kdor tega dvojega ni imel, n. pr. farizeji, temu prilika ni nič koristila. Tako j® unieti navidez trd Kristusov odgovor, ki ga sporočajo trije evangelisti, Matej, Marko in Euka, in ki ga je Kristus dal apostolom na vprašanje, zakaj govori ljudem v prilikah. Odgovoril jim je namreč: “Vam je dano razu-nieti skrivnost božjega kraljestva, onim zu-11 aj (nevernim Judom) pa se daje vse v prilikah" (Mk 4, 11); nato pa je nadaljeval Prosto po preroku Izaiji: “da z očmi gledajo, Pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo, da se ne spreobrnejo in se jim grehi n® odpuste.”
» prilikah in podobah je govoril Kristus slikovito, da so ga mogli njegovi preprosti ro-^aki, ki so bili navajeni govorjenja v podo-bah, laže umeti. Te njegove prilike in podobe Pa so tudi ljudem zunaj Palestine v vseh časih bile posebno ljube. V njih so Kristusov Pauk laže umevali, kakor pa če bi jim bil po-
vedan v kateluzemskih formulah. Tisti pa seveda, ki niso imeli srca, odprtega za nadnaravne resnice, so se nad Kristusovimi pril!-, kami in podobami vedno spotikali ali pa jih vsaj niso hoteli prav umevati.. Tako ni bilo, samo v preteklih stoletjih, marveč še danes,. Kako je, postavim, tako imenovana liberalna protestantska svetopisemska kritika zmaličila Kristusove prilike ter r/esnice v njih podane! človek se čudi, da mnogi med; pisatelji, lci se bavijo s to kritiko, ne pridejo do resnice, čeprav jim ni mogoče odrekati resnosti. Godi se, kakor je povedal Kristus. “Z očmi gledajo,, pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne razumejo.”
To se nam je zdelo primemo povedati, da bomo bolje umevali temelje ustave, ki jo je dal Kristus svoji Cerkvi v slikovitih podobah, kakor nam poroča evangelist Matej v Iti. poglavju svojega evangelija, ter polno doumeti stavek:
“Na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.”
V GRANIT TJ KLESANA USTAVA. . .
Kristus je prišel s svojimi učenci v kraje Cezareje Filipove ob vznožju Antilibanona. Tam je govoril apostolu Petru vpričo učencev tole:
“TI SI PETER — SKALA —
IN NA TO SKALO BOM SEZIDAL SVOJO*
CERKEV
IN PEKLENSKA VRATA JE NE BODO
PREMAGALA..
IN DAL TI BOM KLJUČE NEBEŠKEGA
KRALJESTVA-IN KAR KOLT BOŠ ZAVEZAL NA ZEMLJI, BO ZAVEZANO V NEBESIH, IN KAR KOLI BOŠ RAZVEZAL NA ZEMLJI, BO RAZVEZANO V NEBESIH."'
(Mt IG, IS—10).
V tem besedilu je cela vrsta slikovitih podob. Peter je SKALA. Na tej skali bo Kristus sezidal svojo Cerkev. Cerkev je torej STAVBA; skala — Peter — pa njen Te-. MELJ. Moč in napadi hudobnega duha na Cerkev so PEKLENSKA VRATA. Pekel bo Cerkev pač napadal, a je ne bo PREMAGAL. Petrovo oblast v Cerkvi izražajo KLJUČI" NEBEŠKEGA KRALJESTVA. Kdor imn ključe v hiši, je gospodar hiše; on cdkiepa in zaklepa. Petrovo oblast pomenita tudi podobi ZAVEZOVATI in RAZVEZOVATI, Petrove
odločbe bo Bog, Kristus potrdil. Zato bo ZAVEZANO ali RAZVEZANO Tl DI V NEBESIH, kar bo Peter ZAVEZAL ali RAZVEZAL NA ZEMLJI.
Najbolj osnovna od teli podob je ta, da bo Kristus na Petra skalo sezidal svoje Cerkev.
Kar je temelj stavbi, to je torej Peter Kristusovi Cerkvi.
Peter je temelj cerkvene ustave.
GORNJI KRISTUSOVI STAVKI SO KAKOR V GRANIT VKLESANA USTAVA. Z nobenim še tako dolgim govorjenjem ne bi mogli začrtati cerkvene ustave tako značilno, kot je to storil Kristus z gornjimi podobami. Naj se kulture še tako menjajo, naj se način izražanja še tako spremeni, vedno bodo ljudje vedeli, da je hiša, sezidana na skali, trdna in da je gospodar v hiši, kdor razpolaga s ključi od njenih vrat.
KRISTUSOVA OBLJUBA IZPRIČANA V ZGODOVINI
Noben ustanovitelj države ali kake druge družbe ali ustanove, noben voditelj kakega naroda ali ljudskih množic ne bi mogel dati tako obljubo, kot jo je dal Kristus, če pa bi govoril tako, kot je Kristus, bi ss osmešil. Zakaj zgodovina bi kmalu pokazala, da je bil velik le v besedah. Vse svetne ustanove sü namreč minljive, še vsak človek je bil razočaran, ki je gradil na človeka.
Dvatisočletna zgadovina Kristusove Cerkve spričuje, da njegova Cerkev ni propadla; prav nič tudi ne kaže, da bo propadla v bodoč'l nosti. Sama zgodovina torej priča, da Kristus ni bahač, ko je obljubljal ustanoviti ne-pcrušljivo Cerkev. “KO NA SVETU VSE RAZPADA, NEMINLJIVO EDEN VLADA." Peter je sicer kot človek umrl, a v njegovi službi ga je nasledoval Lin, tega Anaklet, nato Klemen, Evarist, Aleksander I. in tako dalje. Leta 200 po Kr. je bil Petrov naslednik Ze-firin, leta 400 Anastazij I., leta 600 Gregorij Veliki, leta 1000 Silvester II.; v prvi polovici našega stoletja so bili njegovi nasledniki papeži, ki jih vsi dobro poznamo; namreč Leon XIII., Pij X., Benedikt XV. in Pij XI., ki je umrl leta 19:19. Po njegovi smrti pa vlada Cerkev kot Petrov naslednik Pij XII.
“CERKEV JE BILA VELIKA IN SPOŠTOVANA — piše o njej znani angleški zgodovinar 19. stoletja, protestant Macanlay — PREDEN JE SAKSONEC STOPIL V BRITANIJO, PREDEN JE FRANK " PREKORAČIL REN. KO JE ŠE GRŠKA ZGOVORNOST CVETELA V ANTIJOHIJI IN
KO SO V TEMPLJU V MEKI MOLILI ŠE MALIKE. IN BO GOTOVO V NEZMANJŠANI MOČI STALA TUDI TAKRAT, KO SE BO POTNIK IZ NOVE ZELANDIJE POSTAVIL SREDI PROSTRANE PUŠČAVE NA PODRTI OBOK LONDONSKEGA MOSTU, DA BI NASLIKAL RAZVALINE CER KVE SV. PAVLA.”
Propadale so države, izumrli so narodi, pre-menile so kulture, Cerkev pa je ostala. . Peklenska vrata je ne bodo premagala. Vstajali bedo pač sovražniki zunaj nje in še hujši v njej sami. Boji bodo. Cerkev sama bo krvavela, a umrla ne bo. Sv. Janez nam v Razodetju popisuje v groznih slikah, kaj no morala Cerkev pretrpeti. Zgodovina nam pove, da je nekaj tega Cerkev že pretrpela. A iz vseh bojev je končno izšla kot zmagovalka. Kristus ji je zagotovil v slovesni uri, ko jo je ustanavljal, da je peklenska vrata ne bodo premagala. Že dosedanja zgodovinska skušnja pa spričuje, da ni sile, ki bi mogla Cerkev uničiti.
PETER JE SKALNATI TEMELJ CERKVI
Kristus svoje neporušljive Cerkve ni postavil na svojo božjo moč, ne na razvidnost resnice, ne na vzvišenost nauka, ne na versko zavednost svojih učencev, ne na zgodovinsko nujnost, da je vsaka vera nujno socialna, ker hoče pač verni človek tudi druge pripeljati k večni sreči, ne na organizacijo, ki daje ideji moč pri osvajanju in sile stotero pomnoži, ne na državno pomoč in na svetna sredstva sploh, ne na govorniške in propagandne zmožnosti svojih učencev, ne na njih navdušenje in versko fanatičnost, tudi ne na apostolski zbor kot tak, marveč NA ENEGA SAMEGA ČLOVEKA, na Petra. “NA TO SKALO BOM SEZIDAL SVOJO CERKEV."
Petru je dal službo vrhovnega poglavarja v Cerkvi in na to službo je zgradil Kristus svojo Cerkev. Peter je kot človek sicer umrl, a njegova služba je ostala, in Petrovi nasledniki v tej službi, rimski papeži, so službo o-pravljali v zgodovini in jo opravljajo še danes prav tako, kot jo je IVter. Peter je zato živel v Limi, Klemenu, Evaristu, Aleksandru, Gregoriju, Silvestru in tako dalje. Peter je živel in govoril v Leonu XIII., Piju X., Benediktu XV. in Piju XI. PETER DANES ŽIVI V PU1 XII.
Nobene države ali kake druge družbe in ustanove ni, kjer bi bil njen vrhovni poglavar za obstoj družbe in za njeno ustavo rlAKO
POMEMBEN, kot je pomemben papež, Vetrov naslednik, za katoliško Cerkev, če se zmenja v državi oblika vladanja in nastane iz monarhije republika, s tem država sama še ne preneha bivati, če nastopi v družbi na mesto absolutističnega režima demokratični, na mesto centralističnega avtonomistični, se s to spremembo družba sama še ni uničila. Drugače pa bi bilo s katoliško Cerkvijo, če bi se odpravilo papeštvo. Cerkev sama bi prenehala bivati. Ne imela bi več temelja, na katerega jo je postavil Kristus. Zrušila bi se na mali in ostala bi le še razvalina. . .
Ob smrti vsakega papeža pride zato Cerkev v NEKAKO KRIZO, da tako rečemo. Ni še odpravljeno papeštvo samo, toda vrhovnega poglavarja ni in njegovih pravic in dolžnosti ne more v času, ko je papeški prestol izpraznjen, nihče uporabljati in opravljati. Papeža ne more v Cerkvi nihče nadomeščati, ne kardinalski zbor vseh škofov, ne noben posamezni človek. Tudi noben svetnik ne, naj bi bil še tako svet ne. Tudi angel, ki bi prišel iz nebes, ne. PAPEŽ NE MORE BITI NADOMESTLJIV. Samo papež je skala, na kateri stoji Cerkev. “Na to sltalo bom sezidal svojo Cerkev.” Cerkev ima le ta temelj.
Zato je razumljivo, da se začenja zakon, ki ureja volitev novega papeža, takele: “KO JE APOSTOLSKA STOLICA PRAZNA, JE NAJSVETEJŠA DOLŽNOST, DE SE IZVOLI NAJVIŠJI PASTIR IN POGLAVAR GOSPODOVE ČREDE, KI BO PREVIDNO IN SKRBNO VODIL KATOLIŠKO CERKEV, ON, KI BO NASLEDNIK BLAŽENEGA PETRA IN
namestnik jeztsa Kristusa na zemlji.”
Kaj je skalnati temelj za hišo, je označil Kristu sam, ko je povedal priliko o pametnem možu, “kateri si je hišo postavil na skalo: in ni padla; zakaj, imela je temelj, na skali." Nespametni človek pa “si je hišo postavil na pesek. In ulila se je ploha in pridrli so nalivi in privršali so vetrovi ter butnili v ono hišo: in padla je in njena podrtija je bila velika" (Mt 7, 2.">—27).
Kristus je ravnal kot “pametni mož” iz prilike in postavil svojo Cerkev na skalo. Za to skalo je izbral Petra in naslednike v njegovi službi.
Skala je porok, da se stavba ne bo porušila; tako tudi Peter, da se ne bo Cerkev.
Skala daje trdnost stavbi, ki je na njej postavljena; tako tudi Peter Cerkvi, Id je na Ttjem sezidana.
Križanke z Napoleon, spom. v Ljubljani
Stavba, postavljena na skalo, se ne podere, če tudi so nalivi veliki in vetrovi močni; tako se tudi Cerkev, sezidana na Petru, ne bo podrla.
PETER IMA PRAVNO PRVENSTVO IN JE NEZMOTLJIV
Cerkev je za to ustanovljena, da vodi ljudi k zveličanju. Zato mora ljudi pred vsem učiti verskih in nravnih resnic ter jih z zapovedmi voditi po življenjski poti.
če tedaj Kristus Cerkev primerja stavbi, ki se postavi na temelj, in če pravi, da je Peter za Cerkev to kot skalnat temelj za hišo, je jasno, da je moral dati Petru dve reči, da bo Peter mogel služiti kot skala za neporušen temelj Cerkvi. Prva reč je VRHOVNA OBLAST V CERKVI, druga pa NEZMOTLJIVOST V VERSKIH IN NRAVNIH STVAREH.
če bi Peter ne imel popolne vrhovne oblasti v Cerkvi, če bi poleg njega in mimo njega mogli ukazovati v Cerkvi tudi drugi, Peter ne bi mogel biti porok, da Cerkev ne bo zašla. Peter ne bi bil skala, ki bi dajal trdnost Cerkvi. Zato je Kristus Petru tudi resnično dal popolno oblast v Cerkvi, kakor mu je obljubil: “IN DAL TI BOM KLJUČE NEBEŠKE-
<GÄ KRÄRJESTVA.” 'T* oblast Botrova «a zemlji bo spoštovana tudi v nebesih. Njene odloke bo potrjeval Kristus v nebesih. “IN KAR KOLI ROŠ ZAVEZAL NA ZEMLJI, BO ZAVEZANO V NEBESIH, IN KAR KOLI BOŠ RAZVEZAL NA ZEMLJI, BO RAZVEZANO V NEBESIH.’’
Tej polni oblasti Petra in njegovih naslednikov pravimo danes PRAVNO PRVENSTVO RIMSKEGA PAPEŽA. PRVENSTVO ali z latinsko besedo PRIMAT se ta oblast zato imenuje, da se označi nje vrhovnost, njeno prvo mesto nad drugimi oblastmi, ki so v Cerkvi. PRAVNO je to prvenstvo, ker hočemo naglasiti, da ni samo častno, marveč vsebuje polno najvišjo oblast. Papež ni samo po časti prvi med škofi, marveč ima tudi polno oblast nad njimi, škofje si sicer nasledniki apostolov, toda nastavlja jih papež, ki jim tudi daje oblast vladati dodeljeno jim škofijo, škof vlada svojo škofijo “z redno oblastjo pod vodstvom papeževim,” kot jasno pravi kanon 329 cerkvenega zakonika. Ž besedami RIMSKEGA PAPEŽA končno označimo nosilca te najvišje oblasti; nosilec je samo rimski papež, ki je naslednik apostola Petra.
Oblast “ključev nebeškega kraljestva””, s katero Peter in vsakokratni njegov naslednik tako “zavezujeta" in “odvezujeta”, da je “zavezano" in “odvezano" tudi v nebesih, ali kakor ji danes pravimo pravno prvenstvo rimskega papeža, je v uradnem dogmatičnem in cerkveno-pravnem današnjem jeziku takole opisana: ‘PAPEŽ, NASLEDNIK SV. PETRA V PRVENSTVU, IMA NE LE PRVENSTVO ČASTI, MARVEČ TUDI VRHOVNO IN POLNO PRAVNO OBLAST N.AD VSO CERKVIJO TAKO V STV AREH, KI SE TIČEJO VERE IN NRAVNOSTI, KAKOR TUDI V STVAREH, KI ZADEVAJO PRAVNt RED IN
vodstvo cerkve, razširjenje po
VSEM SVETU. — TA OBLAST JE RESNIČNO ŠKOFOVSKA, REDNA IN NEPOSREDNA TAKO NAD V SEMI IN POSAMEZNIMI CERKVAMI KAKOR N Al) VSEMI IN POSAMEZNIMI DUŠNIMI PASTI B JI IN VERNIKI TER NEODVISNA OD KAKRŠNE KOLI ČLOVEŠKE OBLASTI” (Kan. 2IS cerkvenega zakonika).
Ker ima Peter oziroma vsakokratni papež, kot njegov naslednik tako popolno oblast, oil katere zävisi in se ji mora popolnoma podrejati vsaka druga pravila oblast v Cerkvi, more biti porok za trdnost in edinost Cerkve. Tako more v resnici biti skala, ki služi kot neomajen temelj zä Cerkev.,
Cerkev je učiteljica razodete božje resnice, če naj bo neporušljiva, mora biti NEZMOTLJIVA. če bi se začela motiti v verskih rečeli, bi po notranje razpadla. To pa je nemogoče, ker ima Kristusovo obljubo, da bo obstala do konca časov. Cerkev je “STEBER IN TEMELJ RESNICE," kot pravi apostol Pavel (j Tim 3, 16). Kakor steber in temelj nosita vso stavbo, tako nosi Cerkev vso resnico. Nezmotljiva Cerkev pa je sezidana na skali Petru, če njen temelj ne bo trden, tudi stavba Cerkve ne bo trdna, to se pravi v verskem nauku nezmotljiva. Cerkev pa je nezmotljiva, zato mora biti tudi Peter nezmotljiv. “PASI MOJA JAGNJETA; PASI MOJE OVCE,” mv\ je trikrat naročil Kristus, predno je odšel v nebesa (Jan 21, ir,—17). PAČ NE T$() DOPUSTIL, DA BI .TIH KDAJ PASEL NA STRUPENI PAŠI ZMOTE! še prej pri zadnji večerji pa mu je rekel: “KO SE TI SVOJ ČAS SPREOBRNEŠ, POTRDI SVOJE BRATE” (L,k 22, 32). “SATAN VAS JE HOTEL IMETI, DA BI VAS PRESEJAL KOT PŠENICO; JAZ PA SEM PROSIL ZATE, DA NE OPEŠA TVOJA VERA” (Lk 22, 31—32). Kristusova molitev je vedno uslišana.
Peter, ki ima pravno prvenstvo v Cerkvi in je nezmotljiv v verskih in nravnih stvareh, je prava skala, na katero je sezidal Kristus svojo neporušljivo in nezmotljivo Cerkev.
Tako sezidane Cerkve tudi peklenska moč ne bo zmagala, pa naj se še toliko zaganja vanjo. “NA TO SKALO BOM SEZIDAL SVOJO CERKEV IN PEKLENSKA VRATA JE NE BODO ZMAGALA.”
NA SKALI STOJIMO
Katoličani stojimo s svojo Cerkvijo na skali. Okrog nas se vse maje, prevrača, pogublja. Vsa sigurnost je na svetu prenehala. Nihče ne ve, kateri sistem bo nastal jutri in kakšen nauk se bo učil ob letu. Ves svet živi v nemiru; v strahu pričakuje, kaj pride. Kakor ladja je, ki je v temni luči brez Inči in brez orientacije in brez moči, da hi se orientirala, in valovom, ki jo ženo, kakor koli mogla: ustavljati. Strašen je ta občutek nesigurnosti, ali bolje povedano, občutek gotove katastrofe, o kateri le tega še ne veš, ali te bo zadela že to Uro ali šele prihodnjo. . .
Katoličani pa stojimo na skali. Naj se ulije še tolikšna ploha, naj pridrve še tako veliki nalivi in naj privro še tako strašni vetrovi in se zaženo v našo hišo, ne bo padla, zav.aj temelj ima na skali.
ta skala pa je peter, papež, danes pij xii.
Ali se vam ne zdi, da smo nespametni, ko tolikrat zdvajamo?
Ali verujemo Kristusu, ali mu ne verujemo!
če mu verujemo, zakaj tudi ne njegovi slovesni besedi:
“NA TO SKALO BOM SEZIDAL SVOJO CERKEV IN PEKLENSKA VRATA JE NE
Bodo premagala."
Na skali stojimo; zato glejmo z zaupanjem v svet in v prihodnjost.
Le to skrb imejmo, da se od te skale ne odtrgamo!
KAJ PA DRUGE CERKVE. . .
Ob razlaganju Kristusovih besed Petru, ki Srno si jih zgoraj ogledali, se razhajajo pravoslavna in protestantske cerkve od katoliške Cerkve. V teh besedah one nočejo videti pravnega Petrovega prvenstva. Razlagajo jih na različne načine, ki so eni bolj, drugi manj prisiljeni, vsi pa v nasprotju z naravnim in preprostim tolmačenjem, ki ga je sprejela katoliška Cerkev.
Bilo bi brez pomena, če bi navajali različna zmotna mnenja o tem mestu, ki jih je toliko, 'la bi z njili naštevanjem ne prišli kmalu do konca. Priznavajo pa vsa ta mnenja, hote ali nehote, kako važno je to mesto, saj drugače ke bi bilo toliko poizkusov, kako ga razložiti tako, da ne bi bilo treba priznati katoliških zaključkov, to se pravi papeževega pravnega Prvenstva.
NE OBSOJAMO TISTIH, KI SE MOTIJO v DOBRI VERI, PAČ PA MORAMO ZAVRE-61 POSKUSE, KI POSKUŠAJO SPODMAKNITI TEMELJ NASI CERKVI.
Moliti moramo za nje, ki “z očmi gledajo, Pa ne vidijo, in z ušesi poslušajo, pa ne ra-, ZUniejo.” A tudi oni naj bi molili za pravo "nievanje, če se bomo tako srečali z obeh strani v molitvi, se nas bo nemara Bog usmilil in dal prave prepričevalnosti besedam in delom katoličanov, da bodo mogli uspešno Vplivati na nekatoliške kristjane, tem pa bo resnico, po kateri hrepene, razjasnil. Tako bi Se približal dan, na katerega bi se zbrali vsi dobro misleči kristjani v neporušljivi in nezmotljivi Cerkvi, ki jo je Kristus sezidal na skali Petru.
DR. A. ODAR
Trnovska cerkev v Ljubljani
CERKEV IN DENAR
(NAŠA POSVETOVALNICA)
še v Cerkvi ni ničesar brez denarja. Za vsako mašo moraš plačati. Za zakramente plačaj. Cerkveno te ne pokopljejo, če ne plačaš. Komaj stopiš v cerkev, že je cerkovnik pri tebi in ti pomoli puščico pod nos: plačaj, če nočeš biti osramočen. Daj za misijone, za posebne misijonske sklade, za verske časopise; daruj za novomašnika in za nevera, koga vse. Zvabijo te k duhovnim vajam in zopet plačaj. Sto načinov je, s katerimi izvabljajo iz tebe težko prislu-ženi denar. Ali se res ne more dobiti v Cerkvi ničesar brez denarja? Oprostite mojemu pisanju, ali tako je. Prokleti denar!
Vesel sem bil Vašega pisma. Odkrito ste v njem povedali svoje misli. Muči Vas cerkveno finančno vprašanje. Niste prvi, ki se je spod-taknil ob vprašanju denaria v Cerkvi, in ne boste zadnji. Drugi so vedeli povedati o tem še veliko več spodtakl.iivega. Vaše pismo nam daje lepo priložnost, da si ogledamo vprašanje o gmotnih sredstvih v Cerkvi z načelnega in objektivnega stališča.
Kristus je ustanovil, kakor veste, Cerkev kot vidno družbo ljudi, za duhovni in nadnaravni namen seveda, toda kot družbo, ki se-
etoji iz ljudi, živečih na tej zemlji. Za doseganje svojih duhovnih namenov mora Cerkev uporabljati vsa sredstva, ki so ji na razpolago. Od teh sredstev so nekatera nadnaravna, n. pr, sv. maša, zakramenti, druga pa naravna n. pr. tisk. Med naravna sredstva spadajo tudi gmotna sredstva, imovina, denar.
Preden je odšel v nebesa, je Kristus naročil apostolom, naj gredo po vsem svetu in naj oznanjajo evangelij vsem narodom. Vsakemu pametnemu človeku je jasno, da se ta naloga ne more izvršiti, če ni na razpolago primernih gmotnih sredstev. Apostol, misijonar mora živeti, se mora oblačiti, mora potovati po dolgih misijonskih poteh. To vse pa nujno zahteva gmotnih sredstev, če jih misijonar nima, ne more oprdvljati misijonskega dela. Iz Rima ne moreš prčti na Kitajsko misijonarit, če ne plačaš prevoznih stroškov. In na Kitajskem ne moreš živeti od zraka. To pač vsakdo razume. In kje naj mladi misijonar ali misijonarka vzame denar za vožnjo in za življenje na Kitajskem? Ali bomo od njega zahtevali, naj si ga prisluži sam? Sv. Pavel pač pravi o sebi, da je noč in dan delal, da bi komu ne bil v breme, in je med tem oznanjal evangelij (1 Tes 2, 9;	1 Kor 4, 12). Tako je
ravnal, “ne kakor da ne bi imeli pravice (kot misijonar zahtevati od cerkvene občine, da bi ga preživljala), ampak, da bi vam sebe dali za zgled in za posnemanje” (2 Tes 3, 9).
Kristus je jasno določil, da morajo ljudie vzdrževati onega, ki jim oznanjuje božji evangelij. “Delavec je vreden svoje hrane,” pravi v evangeliju sv. Mateja (10, 10). V evangeliju sv. Luka pa daje apostolskim delavcem tole pravico: “V katero koli hišo pridete, recite najprej:	Mir bodi tej hiši. In
če bo tam sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se povrne k vam. V tisti hiši pa ostanite, ter jejte in pijte, kar imajo; zakaj delavec je vreden svojega plačila” (10,7).
Katoliška Cerkev mora opravljati različne naloge, da more dosegati svoj namen. Ljudi mora pridobivati, jih poučevati, voditi in posvečevati. Zato pa potrebuje osebja, stavb, opreme in tiska. Za vse to pa je treba denarja. Kristus, ki je v Cerkvi vse te naloge na'ožil, ji je dal pravico do vseh sredstev, ki so ji pri nalogah potrebna, torej tudi gmotnih sredstev. Zato ima Cerkev “naravno pravico pridobivati, imeti in upravljati imovino za namene, ki so ji lastni” (Kan. 1495 § 1 cerkv. zakonika). Pravico ima “zahtevati od vernikov, kar je potrebno za božjo službo, za dostojno vzdrževanje klerikov in drugih služabnikov in za ostale namene, ki so ji lastni” (Kan. 1496 cerkv. zakonika). To pravico imata katoliška Cerkev kot taka in sveta stolica po samem božjem pravu, drugim pravnim osebam v Cerkvi pa daje isto pravico cerkvena oblast (Kan. 1495. §1,2 cerkv zakonika). Cerkev si sme pridobivati imovino na vse tiste poštene načine, na katere si jo morejo pridobivati drugi (Kan. 1499, § 1 cerkv. zak.); vrh tega pa še na javnopravne načine, to se pravi, da more nalagati svojim vernikom davke, pristojbine in druge obvezne dajatve (Kan. 1496 cerkv. zakonika).
Ne uporablja pa Cerkev povsod in v vseh časih istih načinov pridobivanja gmotnih sredstev. Najbolj idealno bi bilo, da bi ji verniki prostovoljno nudili zadosti gmotnih sredstev. Toda to idealno višino je težko pri ljudeh, kakršni smo, doseči, še težje pa dalje časa obdržati. Navadni vernik večkrat tudi ne pozna vseh cerkvenih nalog, zato se mu zdi gmotnih sredstev v Cerkvi hitro zadosii in Dreveč. Cerkvena uprava pa mora biti stalP” zato si mora zasigurati stalne dohodke, ker ima stalne stroške. Zato zahteva tudi bolj ali manj, kakior so pač razmere v deželi, obvezne dajatve. Po mnogih deželah s posebno cerkveno zapovedjo obvezuje vernike, da morajo prispevati k kritju cerkvenih potreb.
Dogaja pa se seveda, da kje kaUšen cerkven funkcionar na napačen način zbira in iztirjava gmotna sredstva. S tem napravlja videz, kakor da gre le za denar. Njemu nemara že, toda duhu Cerkve in njene uprave je tako ravnanje tuje in odvratno. Cerkev ga ima za težek greh.
Oglejmo si še konkretne očitke, ki ste jih navedli v svojem pismu. Za vsako mašo moraš plačati. Katoličan dobro ve, da se maša sploh ne more plačati. Sv. maša ima neskončno vrednost, ker se pri njej na nekrvav način ponavlja krvava Kristusova daritev na križu. Ko daješ duhovniku svoj dar za mašo, prispevaš s tem k vzdrževanju duhovnika kot cerkvenega. služabnika, duhovnik na ti odstopi tisti del sadov sv. maše, s katerimi razpolaga. Izraz torej “za vsako mašo moraš plačati” ni primeren v ustih katoliškega človeka.
Za zakramente plačaj. Kar smo rekli o maši, velia tudi o zakramentih. Ne morejo se plačati. Kdor bi hotel prodati ali kupiti kak zakrament, bi storil težek smrtni greh in cerkveno kaznivo dejanje simonije. Tudi v primeru, ko ne gr!e za voljo, zamenjati duhovno stvar za svetno stvar — zakrament za denar — je vsako zahtevanje gmotnih stvari pri deljen iu zakramentov prepovedano. Izvzete so le pristojbine, ki jih Cerkev posebej dovoli. Tako se no splošnem cerkvenem pravu sme zahtevati pristojbina pri oklicih ženinov in nevest ter pri poroki; po krajevnem cerkvene"1 pravu pa ponekod še pri krstu. Kan. 736 cerkv. zak. ostro določa: “Za delitev zakramentov delivec no sme iz nobenega razloga al' oh nobeni Priliki kaj naravnost ali posebno zahtevati ali prositi; izvzete so le pristojbine, ki se omenjajo v kan. 1507. § 1.”
To pristojbine pri poroki in krstu pomeni10 obvezen prispevek k vzdrževanju žunn;l<"; Zgoraj že smo videli, da so verniki dolžni vzdrževati svoje dušne pastirje in da jih Cerkev more k temu prisiliti. Župnik pa ne sme odreči sv. opravila tistemu, ki pristojbine plačati ne more.	, -
Cerkveno te ne rokooljeio, če ne plačaš. Zopet moramo razlikovati. Kan. 1235	§
cerkv. zak. določa; “Ubožci se moraio blagosloviti in pokopati popolnoma zastonj in dostojno s pogrebnimi obredi no predpisanih liturgičnih knji erah in škofijskih določbah. < * pa umrli ni bil revež, ie nrimerno. da se Prl njegovem pogrebu nekaj Cerkvi plača, ker se
opravi zanj liturgična funkcija. Za pogrebe imajo po navadi po več razredov, ki se razlikujejo med sabo po luksuzu. Po nekod so začeli take razrede odpravljati. Tako je storil v zadnjem času sardinjski škof Anton Tedale; določil je tudi, da sme spremljati mrliča le en duhovnik. Ne bi bilo napak, če bi jih odpravili povsod. Pameten človek pa se ne bo zgražal nad tem, če si bogatejši človek privošči bolj drag pogreb. Umrlemu koristijo le molitve. Pri dragih pogrebih pa se redko kdaj kaj več moli kot pa pri preprostih, dostikrat Pa manj.
Pobiranje darov v cerkvi. Cerkve imajo z bogoslužjem veliko stroškov, zato je razumljivo, zakaj tam, kjer ne morejo dobiti na druge načine zadostnih dohodkov, pobirajo med bogoslužnimi opravili. Tako pobiranje- je mučno za vse, tako za tistega, ki pobira, kot za Udeležence pri sv. opravilu. Toda, kako od-pomoči temu?
Na ostale očitke v Vašem pismu, ki so bolj znak trenutnega nerazpoloženja kot pa kak resen pomislek, si boste po vsem, kar smo povedali, mogli sami odgovoriti. Kot katoličani, ki vemo ceniti veliki dar razodete sv. Vere, bomo radi podpirali misijone. Od verskega časopisja imamo korist sami in jo imajo drugi, če je v nas kaj apostolskega ognia, bomo ta tisk radi podprli. Obdarovati novo-mašnika — kar tudi omenjate v svojem pismu — ni nihče dolžan. Tako obdarovanje je le izraz veselja krščanske srenje, da je iz nje zrasel nov duhovnik Gospodov, če pa kdo tega veselja ne razume, se ne bo svet podrl. Kdor Pa je kihj dal, pa naj bi ne očital. Duhovne vaje so v korist tistemu, ki jih dela; niso za onega, ki jih vodi. Voditi duhovne vaje je naporno delo. če plačamo voditelju nekaj za njegov trud z nami. se pač pametni človek ne more nad tem spodtakniti. Odkrito moram Povedati, da me je v Vašem pismu stavek “zvabijo te k duhovnim vajam in zopet plačaj” zabolel.
Tisto o sto načinih izvabljanja težko pri-služenega denarja je bilo rečeno prenaglo, ali
ni res? človeku v razburjenosti uide, aa kar ne bi prisegel.
Prokleti denar, pravite. Denar sam sicer ni proklet, toda tisti, ki si ga na nepravilne načine pridobivajo, si nakopavajo prekletstvo. Pa tudi tisti, ki ga stiskajo, kadar bi bilo prav, da bi ga oddali. Nesrečna želja po denarju bo za večno pogubila mnogo ljudi. Daj Bog, da bi Vi in jaz in nihče med našimi rojaki ne bili med temi.
O cerkvenem finančnem vprašanju bi mogli zvedeti še mnogo zanimivega, toda naj zadostuje, kar smo povedali, če bomo premislili velikanske naloge, ki jih mora Cerkev po Kristusovem naročilu izvrševati v svetu, bomo razumeli, da mora imeti pravico do gmotnih sredstev. Ta sredstva pa si pridobiva, kot najbolje ve in zna. V različnih časih na različne načine. Pa tudi v istem času ne povsod enako, Niso ta sredstva med prvimi v Cerkvi. Cerkev pri njih tudi ni Bogve kako praktična in iznajdljiva. Nekateri izmed cerkvenih funkcionarjev, ki imajo opravka z zbiranjem cerkvenih finančnih sredstev, pa so v tem večji mojstri. Nekateri na žalost delajo tudi vtis, da jim je denar vse ali vsaj prvo. Tako početje je vso obsodbe vredno. Toda vernega in pametnega katoličana njih ravnanje ne sme zmešati. Nikar no glejmo samo njihovega gona za denarjem. Sai je v Cerkvi mnogo več lepih stvari. Tudi nikdar prehitro ne sodimo! Včasih je samo zunanji videz tak, kot da bi š’o za grabežljivost, v resnici pa gre za pravico in za najboljše namene.
Tudi to psihološko dejstvo upoštevajmo, da nihče rad ne plačuje dajatev, tudi cerkvenih ne. Dejstvo, da ne plačujem rad, mi kaj hitro skali pogled, da gledam njega, ki me tir ja, v napačni luči.
Kadar ti bo vstala misel, da bi se spodtaknil nad cerkveno imovino, ali bi obsojal v Cerkvi gon za denarjem, se vprašaj, koliko si Ti sam dal Cerkvi in kako Ti izpolnjuješ dolžnost gmotno vzdrževati Cerkev, če si pošten v srcu, navadno ne boš več obsojal.
Dr. A. O.
Oče moj,
ki si po sovraštvu človeške zlobe daleč tja čez ocean, pa v tem trenutku toplega pogovora z menoj, svojim sinom prvorojenim, tako blizu, res, prav ob hreni, ves blagoslov božji s Teboj!
Se spominjaš še tistega Velikega četrtka mnogo, mnogo let je že od tega in jaz sem bil tistikrat še droben fantič, ki si ga vodil za rokö — ko sva se vrnila iz katedrale svetega Nikolaja, pa sem te vprašal, kako, da zvonovi več ne zvonč?
Da so v Rim odšli, si mi dejal.
“V Rim?” sem se čudil, nebogljenec nevedni, kot sem bil. “Kaj pa je to — Rim?” živ<5 te gledam zdajle, kako si se nasmehnil in me posadil na kolena (da bi se enkrat samo še mogel ujčkati takole na tvojih kolenih!). In tudi ranjko mamo še- vidim, kako je prestala z delom v tisti majceni, zatohli, pa tako topli sobi tam pred stolnico, in se-zagledala vate s tihim pričakovanjem, kaj boš odgovoril.
“Kaj je Rim, me vprašuješ?” si pomislil; potem pa si skoraj' skrivnostno,, ves kot v
Pij XII-

sanjah zatrdil: “Rim je veliko mesto tam na jugu v laški deželi; tam je grob svetega Petra sredi velike cerkve, mnogo večje, kot je ta'e naša stolnica, največja na vsem svetu: in nad grobom je oltar, kjer mašuje sam sveti oče. .	j;
“Papež?” sem ti vpadel v besedo, kot bi se hotel prepričati o znanju svojih otroških dni.
“Prav si povedal: sveti oče, papež.”
“In tja, praviš, očka, da so odšli zvonovi?” “Leto na leto gredo zvonovi zavezani na Veliki četrtek v Rim.”
“Kdaj pa se vrnejo spet?”
"Na Veliko soboto, ko bodo gospod župnik pred oltarjem zapeli alelujo!”
“Ah, da bi mogel z njimi! ” sem zahrepenel ves vročičen.
“Z zvonovi?” si sc nasmejal. “Čemu pa?”
V zadregi sem pomolčal. Naj bi razkril tiho, skrito željo, ki je v tistem toplem trenutku kipela v meni?
Skril sem glavo v tvojo široko ramo, ki je znala tako moško nositi vso težko pezo trdega življenja, in sem pol v šepetu, pol na glas priznal:
“Da bi videl papeža! . . .”
"Glei ga. glej,” me je poljubila, mama, “takle fantič, pa bi kar z zvonovi v Rim po-jadrnl. da bi videl papeža!”
Moi Rog. tisti mehki poljub moje uboge mame! Pa tista tvoia iskreno zavzeta, resnost, očka moj, ko si vrni moio glavo med mehke, meni tako Hube d’ani in me srledal. kot da. mi hočeš v dušo videti in v nii razkriti, kaj vse bo tvojemu fantu življenie odmerilo1
“Taz. for,t mnV* si nočosi. z nekšno težnostjo povedal, “nisem do danes te sreče užil. da bi pokleknil na apostolov grob in noliubil ribiški prstan na posvečeni roki naslednika. Morda ie namesto meni — tebi Bog vse to prihranil. . .”
Nisem umel tvoie besede. Takrat še ne. A zaklenil sem io bil vase. da bi ne izzvenela več. marveč bi ii nekoč, kadar bo pač ura, kot drugim sto in sto odkril smisel in namen.
Spomni se z menoi. očka. te na.iine lene nre! Rilo ie na Veliki četrtek v svetem letu Gosnodovem, tisoč devetsto petindvajsetem. .
Si uganil že, čemu ta pobožna povest, ki se zdai po tolikih letih — kaj velikega, bridkega in veličastnega hkrati so nama prinesla! —- zdi, kot da je res le povest, ne pa resnična zgodba iz tistih prvih mojih dni?
Ker je spet Sveto leto z nami, ti pravim, pa ker bi ti hkrati poved'al rad, kako čudno se je uresničila tvoja beseda tistega Velikega četrtka, drugače morda, kot si bil ti takrat pred petindvajsetimi leti svojega prvorojenca videl, kako gre v Rim z zavezanimi zvonovi.
Res, oče moj, bil sem v Rimu, kamor vem, da tudi ti še dan na dan saniaš; pokleknil sem pred grobom Ribiča iz Galileje, vzpel sem se prav gor do samega zlatega jabolka na gigantski kupoli največjega templja Nove zaveze, zadihal sem na vse štiri strani sveta, kot da bi hotel urbi et orbi — mestu in svetu
izpovedati največjo srečo svoje mladosti; poljubil sem prst globoko pod zemljo, mučeni-ško prst na prebelem grobu najine svetnice, mladenke Cecilije; šel sem skoz Titov slavolok po Via Sacra pobožno zbran v misli nate in na vse naše tam, ki v teh dneh preskušnje tudi hodite pod slavoloki svojo sveto pot; pri Treh studencih, kjer se je potočila glava velikega Pavla, sem se v rotondni kapeli zastrmel v vijoči se napis o mučeništvu generala Zenona, ki je pod udarci batov in kolov Dalmatinca Dioklecijana hkiati z dvanajstimi tisoči zvestih vojščakov ponudil svojo kri križanemu Kralju za odrešenje Rima in sveta prod brczbožniki; vrnil sem se z velikim upanjem v srcu po Via Apia; ni se še osušila od pekočih solza preganjanih in v samotnih urah še vedno ujameš na nji odmev bolestnih krikov na smrt obsojenih ali šepet molitve vernih, ki so tod svete mučence nosili k pokopu pod žametno otožni Seiest hrepenečih pinti; prisluhnil sem triumfalnim vriskom kipeče množice, ki je vzklikala zmagovalcu v znamenju križa, velikemu Konstantinu, in vstopil pod nje-gov slavnostni, trojnoloki kameni spomenik z veličastno vero o dnevu Vstajenja, ko se bodo zvonovi razvezali spet in se vrnili iz večnega mesta, da bodo nam in svetu oznanili svobodo. Potem sem se vzpel na najvišji kamen mrtvega koloseia, zahrepenel čez Kapitol in v dalji, od večerne laure-ole obsijano, ugledal Petrovo kupolo z najviš-jim križem, ki nenehno žari in nikoli ne ugasne.
Zdelo se mi je, da vidim tam belega angela, ki je namesto peruti iztegnil obe roki, živi križ, ki s križem blagoslavlja vesoljno zemljo — Pius, dvanajsti tega imena, ki pomeni — Blag!
Videl sem papeža!
Resnično, oče moj, videl sem ga od daleč in od blizu s svojimi človeškimi očmi, ki še danes pijč nikdar naveličane in nikoli trudne podobo spomina, ker je bila resnica tistikrat prekratka. Srečal sem ga, kot sin po dolgih letih hrepenenja Sreča očeta, glej, kot bi tebe srečal, sem stal pred njim. Pa vendar drugače.
Vprašuješ me, vem, kako je človeku, kadar vidi svetega očeta.
Nedelja je. Julijska nedelja, vsa zamotana v zlato žgoče koprene rimskega sonca. Nikdar prej in nikoli poslej mi ni bila težko čista modrina kampanjskega neba s svojo pojoi-o hvalnico tako blizu kot tisto jutro. Kipeči valovi tisočglavih množic so me potegnili s seboj. Bil sem kot v vrtincu vesolja, pijan hrepenenja, da bi ga videl, videl, četudi samo od daleč, velikega Pija.
V omotici sem omahnil čez trg in utonil v neizmerni globini največje cerkve sveta. Pra' gotovo, da na vsej zemlji nikjer tako ne zaslutiš vesolja kot' pod večnost dihajočo kupolo, velikanski globus, kamor se je zgrni ves svet. Stal sem tam s tisoči, ki so kot jaz strmeli v čudež poveličanja, blage sestre božjega usmiljenja Katarine Labourš.
Ah, dragi moj, debelo knjigo bi lahko po pisal s tem svojim kaj neubranim pisanjem»
pa bi ti nič tega ne povedal, kar sem doživljal v pričakovanju najvišjega svojega srečanja; leta in leta sem hrepenel po tem trenutku; odkar pa me- je milost božja rešila v deželo Asiškega ubožca, nie je naravnost bolelo, ko sem gledal druge, kako so odhajali v Kirn in se z njega vračali s tiho spokojnostjo v licu, z živim upanjem v očeh, jaz pa sem bil sam s svojim skritim hrepenenjem ven in ven.
“Povej!” mi kličeš iz dalje.
“Kako naj povem,” ti iskreno odgovarjam, “ko pa povedati ni da doživiš! Kajti ob tem srečanju moči? Kdo bi povedal! Pija Dvanajstega moraš srečati v resnici, obneme najzgovornejša usta in najmočnejša pesem tega sveta ni nič v primeri s kipečo rastočo simfonijo prleujočnosti belega krmarja vesoljne Cerkve nad grobom prvega papeža.’’
Bilo mi je, kot da se je razmaknil zlati strop si! nega svetišča, ko sem iz dalje, tam iznad vhodnih vrat nekje ujelprve rezke zvoke srebrnih fanfar, ki so kot svetleči se bliski presekali skrivnostno pričakujoče vzdušje in oznanjali, da prihaja. Nekaj kot viliarein šum, ki je rastel bolj in bolj, bliže in bliže, se je mešalo v trzajoči hlad stoletnih zidov. Zdelo se mi je, da so vsi štirje evangelisti na spodnjih ro-beh nihajoče kupole oživeli, kot bo do kraja dni živelo njihovo Pismo. Deset in deset tisoče rok Be' je stezalo v pozdrav, pravi, ži-yi gozd ihteče zavzetosti, ki se 36- Bog sam vedi kako dolgo zadrževana. sprostila, da je nič na svetu ustaviti ne more.

L -« -aS"
Tisočem, ki so stali z menoj pod ku-b°io, se je sam od sebe prav iz srca iztrgal krik, enak šumečemu bučanju drugih deset tisočev po razsežnih ladjah. Vsakdo je klical J' sebi lastnem jeziku, pa se je vsa prepestra babilonska različnost slednjič vendarle zlila v sam premogoven, nikdar končani slavospev:
“Ecce, Pontifex Maximus!... Benedictus
bul venit in nomine Domini!____Glejte, naj-
VlŠJi Svečenik! . . . Blagoslovljen, ki v Gospodovem imenu prihajaš k nam! ...”
Kdaj sem jaz sam začel klicati, danes več he vem. Vem le to, da mi je bilo v trenutku, 0 sem se ovedel svoje kipeče vzburjenosti, grI° že ohripelo, obraz pa čez in čez vlažen °d solza; kdaj so se rodile in čemu, nikoli biscm vpraševal. Ampak ko sem po drugih razih pogledal, sem, prosijan ves od veli-rastja trenutka, zaznal, da so osolzeni prav
kot
moj. Vse to pa v tistih kot večnost dolgih
minutah, ko razen dvignjenih, utripajočih rok prav ničesar drugega nisem videl.
Ves presijajni prostor, kjer smo se izgubljali kot begajoče ptice pod neskončnim nebom, se mi je- zdaj le še v motni zameglenosti nakazoval. Odsevi milijonov nevidnih luči so se tkali v medlo prosojne svilne tkanine, ki so se spuščale iz nedosežnih višav prav do nas in se dvigale spet na valovih klicev kot mirijade živih junijskih kresnic, pršeči roji žlahtnih isker, ki se utrinjajo, ugašajo, spet vžigajo, prelivajoče se mavrice objemajoče človeka in univerzum hkrati, most, ki se je razpotegnil od osrčja zemlje do samih nebeških vrat. Jakobova lestva ni mogla biti si-jajnejša od vsega, kar se jc tod odprlo našim več kot zavzetim očem.
Tedaj sem ga zagledal: na koncu dolgega sprevoda veličastnega spremstva, zibajočega se nad živo premikajočim se gozdom bleske-tavih helebard svoje operjanjene straže, vzvišena, v škofovski plašč ovita postava plava-
joča med nebom in zemljo, res, najsijajnejši angel, ki z visoko dvignjeno desnico den od-pučanje v znamenju križa in oznanja mir vesoljni zemlji,	,
Nie nisem mogel misliti v tistem trenutku prvega srečanje, najmanj pa vpraševati se, če so se uresničile moje skrite, hrepeneče sanje. Misel je zamrla, usta so se pregibala sama od sebe; svojega lastnega vzklika nisem več umel; le oči so pile nenasičene to najčudovitejšo podobo, kar sem jih kdaj videl, enako nadzemski prikazni od onstran.
On pa, Angelski Pastir, je stal vzpet na svoji sedia gestatoria, ki se je počasi pomikala skoz valujočo množico nalik kraljevski ladji po magično razsvetljenem morju, dvigal desnico in s posvečenim nasmehom blaženega miru v licu blagoslavljal nenehno in neutrudno na obe strani. Zazdel se mi je podoben velikonočni voščenki, o kateri poje moj mojster Claudel, ki da se použiva na zlatem svečeniku, sredi zbora, na slavo Vesoljne Cerkve. . •
Vsevdilj bliže mi je bil, bolj in bolj sem razločil resnično očetovske poteze v njegovem licu. Ko so ara nesli nrav mimo mene, nisem mogel več. Zdrknil sem na kolena in dvignil obe roki. In kot da je cul ta skriti, vsem drugim neslišni krik notranjosti sirotnega izgnanca brez doma, se je prav tistikrat obrnil k nam vsem. Najine oči so se srečalo. Moje ž njegovimi prav gotovo, zdelo se mi je in še danes to trdno verjamem, da tudi njegove z mojimi. Omrtvel sem v zamaknjenju, nisem se ganil več; le tisto, kar je bilo v meni devno skrito, vsa leta trde vojne in krvavih požigov po razdejani domovini, ves strahotni, poblazneli beg potem..., vsa tista groza in veličastje spoznanja, da so nam v krvavo smrt pognali dvanajsttisoč bratov, ki so jim omrk-nile veke, ker so pričali za tisto resnico, ki jo ie on z najvišjega prestola vsemu svetu neustrašeno oznanjal..., pa potem vsi bledo do'ei. viharno temni meseci taboriščnega umirania v nenehni sierbi in strahu za borno, budno živlienie, vsa, kruto skeleča boi razdvojenosti, ločenosti od na-dražiih. trnka razmišljanja v nespečih nočeh o jutru brez sonca.... vse. prav vse se je izvilo v ta bedni, tiho živi krik moje notranjosti, ki ni mogel ostati hepreslišan:
“Ti. ki edini nas umeš in z nami čutiš.” šem klical kot obsoienec v poslednjem trenutku unania, “glej našo bedo, prisluhni naši stiski, obriši nam solze, dni nam upania, o-budi v nas živo vero. užei nas v ljubezni, potrdi nas v resnici, blagoslovi nas z ognjem žrtve, da bo vredna v očeh Najvišjega! O. Svečenik nad svečeniki, ne prosim zase, ki sem nevreden, za vse svoje trpeče brate in šestrld prosim, za vse, ki so mi ljubi, za vse, ki za nas trepečejo v strahu in po nas nenehno hrepene; položi našo bolečino, sveti oče, pred oltar Gospodov!...”
Iz njegovih toplih oči je sijala silna, nad-žemska vera. Voščeno nadahnjeno lice je bilo spokojno, ni pa mi Ušel nekšen trpkö zaskrbljeni usmev okrog togo stisnjenih usten. Zgrozil sem se:
“Kako nevreden sem pred teboj, svetost,
kako majcena, neznatna je moja bolečina ob tvoji, ki objame ves svet, vse trpljenje, vso žalost milijonov...”
Ob pogledu na to urbi et orbi — mestu in vsemu svetu izgorevajočo asketsko postavo, sem se grenko pokesal svoje- sebične malosti, ki zna gledati le sebe in za druge nikoli mesta ne najde. Kot da je videl, kaj se je v meni dogajalo, je desnico visoko dvignil. Množica okrog je vzklikala, prevzeta vsa od onemoglosti. On pa je iztegnil ploske, koščene prste, jih spokojno nagnil nad naše glave in počasi, mirno kot v srni zarisal z njimi od-ešujoče znamenje svetega križa. In ta posvečena kretnja najvišjega Pastirja mi je povedala več kot tisoči besed. Nekaj je seglo vame in mi zašepetalo z močjo vsezmagujoče vere:
“Zaupaj sin!...”
V trenutku se je zgodilo vse. Res, trenutek samo je trajalo to moje srečanje s Pijem, naslednikom Petrovim; a ta drobni, tako be-gotni trenutek je do danes več kot vse, kar sem doživel: Verjamem tistim, ki zatrjujejo, da na svetu ni višjega, kot je srečanje s papežem. Sam sem se bil o tem preveril do dna.
Kar se je potem še zgodilo, ko je bil že mimo, obe čudežno lepi uri, ko sem ga prav od blizu gledal, kako je prvič v čast novi svetnici daroval Boga na ve-like-m oltarju pod kipečim baldahinom, ves zlati svit, ki je pri-hajal, se oddaljeval in se vračal spet iz sijoče kupole nad nas, vse to hranim v spominu za tihe trenutke samote s samim seboj.
To pa, kako sem svetega očeta prvič v življenju srečal, sem ti, očka moj, zato povedal, da boš videl, kako so se uresničile tvoje besede:
“Morda je namesto meni — tebi Bog vse to nrihranilT”	.
Pa sem povedal tudi zato, da bo v tebi m v vseh, ki so s teboj, isto spoznanje, ki je v meni in v vsakomur od nas, kateri ga je videl, nrav po besedah iz Pisma:
“Kal ste boječi, maloverni?...”
Jaz jim dodajem še:
“Kaj ne veste, da je v Rimu Pij — Blagi, ki nezmotno kaže Pot, Resnico in življenje?
In resnično, oče moj, česa naj se bojimo, ko na to uro še vedno poje veličastna Gospodova beseda, ki se večno živa vije krog m krog kupole prvaka med apostoli:
“Ti si Peter — Skala — in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala,..” _
Midva na, oče, zatrdno verujeva oba, a bosta prešla nebo in zemlja, Gospodove be sede pa ne bodo prešle.
Da bi s to vero potrjeval tudi brate i sestre v trpljenju, ti iz svobodne pampe pod Južnim križem vroče želi
Tvoj sin.
(Pismo očetu namesto sveče na samotni grob mojo ljubljene mame, za prvo obletnic njene prelepe smrti — 14. rožnika v Svetem letu Gospodovem 19 50.)
MIKLAVŽ TRPOTEC
MDSDJ®GM = (ÜSÄPiMJJA Ci^CCWi
Ob prazniku svetih apostolov Petra in Pavla se katoličani obnavljamo v ljubezni do Cerkve, ki ji je bil Peter od Gospoda postavljeni skalni temelj, Pavel pa njen veliki graditelj, Po Gospodovih načrtih.
že skoro 2004) let se gradi veličastna stavba Cerkve. . . Veselo žalostna je zgodovina njene gradnje. Graditelji, apostoli in njih nasledniki, so morali z eno roko zidati, z drugo pa hraniti, še tako se je dogajalo, da so peklenska vrata marsikaj tega porušila, kar se je r trudu in znoju in v mučeniški krvi v teku stoletij zgradilo. . .
NEDOGRAJENA CERKEV se danes, po 2000 letih gradnje se nanj t«li Cerkev kot oni nedograjeni božji hran-«
tam v Lcurdesu pri Buenos Airesu, kamor smo na Binkošti poromali Slovenci. Samoi kripta mu je šele dograjena, lepo se moli v, njej in varnega se počutiš pod njenimi močnimi oboki, ki so kakor vsekani v temelj — skalo. A kar pretrese te pogled na ogromni skelet svetišča, ki moli v nebo sredi neizmerne planjave! Visoko vzpeti betonski loki ti sicer dajo slutiti bodočo veličino cerkve, a pri tem še veliko bolj bridko začutiš mraz, ki diha danes iz teh še nedograjenih zidov. Med tem, ko tu delo že deset let in ved počiva, se nedaleč proč, v mestu, leto za letom dvigajo v nebo novi nebotičniki — mnogokrat svetišča materializma in greha, in razkošni nogometni stadioni, ki zlasti od nedeljah požirajo stoti-sočglave množice. . .
Ali ni podobno tudi z gradnjo Cerkve — danes? Nedograjena stoji pred očmi sveta, tudi krščanskega sveta. Na široko in visoko je že razraščen njen skelet v človeštvu, a le skelet. Svet, tudi krščanski svet pravi, da nima ne časa ne moči ne sredstev za nadaljnjo gradnjo Cerkve, med tem ko istočasno, hote ali nehote, pusti, da z njegovim časom, njegovimi močmi in sredstvi gradi satan svojo podzemno zgradbo teme, hoteč priti do samih temeljev Cerkve in jih izpodkopati.
KATOLIČANI ZAOSTAJAMO
Katoličanov je danes na svetu komaj šestina prebivalstva. V najboljšem primeru nas ni več kot 40-0 milijonov, dočim je vseh ljudi na svetu 2.320 milijonov. Katoličanov nas je torej komaj dobrih 17 odstotkov. Toda nekatere statistike podajajo še manjše številke o katoličanih; da nas je komaj kakih 320 do 360 milijonov.
Od leta 1800, ko je bilo na svetu komaj 800 milijonov ljudi, je število prebivalstva naraščalo veliko hitreje v protestantovskih deželah kot pa v katoliških, izvzemši Južno Ameriko.	'	1
Francija n. pr. je imela v letu 1800 — 28 milijonov prebivalcev, Španija 12 milijonov, Italija 18 milijonov, Anglija (brez južne Irske) 11 milijonov. Naraslo pa je prebivalstvo do leta 1940 v Franciji samo za 13 milijonov in v Španiji za 14 milijonov, dočim je v istem času Anglija pridobila 48 milijonov in Združene države 145 milijonov!
Istočasno so pa tudi protestantski misijoni zelo pospešili svoje delovanje v Severni Ameriki, Avstraliji in Afriki, dočim so ta čas katoličani nekaj pridobili v Južni Ameriki, vendar dosti manj kot protestanti v gori navedenih deželah.
Tako je v zadnjih 150 letih naraslo število protestantov za približno 95 milijonov duš, ne vpoštevajoč Avstralije in Južne Amerike. Res je sicer, da se v Afriki vsako leto spreobrne h katolicizmu kak milijon črncev, a istočasno afriški pogani in muslimani narastejo za 3 milijone.	j
V Rusiji sicer raste št vilo pripadnikov pravoslavne cerkve, a še bolj narašča število brez-božnikov.
Takozvani poganski blok v svetu naraste letno približno na 16 do 18 milijonov duš.
Koliko je pa onih, ki pripadajo na papirju katoliškemu bloku, pa so po življenju in delovanju vedno bolj pogani, moderni pogani,
bolj daleč od Boga kot oni iz raznih poganskih verstev!
NE OBUPATI, AMPAK GRADITI!
če ne bi imeli vere in zaupanja v Kristusa in v popolno, dobesedno resničnost njegovih besed, da Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala, bi morali sklepati: Cerkev ne le da se ne gradi, ampak se ruši in njen konec ni daleč.	f
Toda “ne bojte se, jaz sem svet premagal," je dejal Kristus. Premagal ga bo tudi v tem najnovejšem boju.
A ne- bo ga premagal brez nas, ampak z nami, ki smo udje njegove vojskujoče se Cerkve na zemlji, živi udje!
Srečni slovenski narod, ki ima v svoji dosedanji krščanski zgodovini lahko zavest, da se je za Kristusovo Cerkev boril, jo gradil, ne rušil!
iGradimo Cerkev tudi dandanes! Vsak posameznik in vsa skupnost, v tujini prav tako kot v domovini. Tu z manjšimi žrtvami, tam z neizmerno večjimi...!
ALI — ALI. . .
(človek z vsem, kar ima, je ustvarjen za Boga, za kraljestvo božje na zemlji, Cerkev, in za svojo srečo, raj, v večnosti. Ako samega sebe in zaupanega mu stvarstva k temu vzvišenemu cilju ne usmerja, nujno on sam z( vsem stvarstvom služi prav nasprotnemu — satanu in močem teme in zlu. “Nihče ne more služiti dvema Gospodoma. . .” ali služi Kristusu pri življenju in gradnji njegove Cerkve ali satanu pri gradnji rdečega raja na zemlji.
Kadar bo svet to dovolj jasno spoznal, bo njegovo rcšenje blizu!	L. L. C. M.
SMERNICE
ZADNJIH PAPEŽEV ZA GRADNJO CERKVE
V naslednjem sestavku, ki je povzet iz učbenika slovenske Misijonske dijaške zvez© (“Osnove misijonskega znanja’’, Rim, 1946), naj nam spregovore sami papeži o veliki nalogi katoličanov — graditi Cerkev, to je, misijonsko delovati. Prisluhnimo njih glasu, ki je glas božji, glas Cerkve, pa bomo začutili s Cerkvijo in zaživeli skupaj z njo vsi — tudi v tem prevažnem. danes še prvenstvenem njenem delokrogu.
1.	MISIJONSKE OKROŽNICE že Leon XIII. je izdal 3. decembra 1880/ krajšo misijonsko okrožnico “Sancta Dei Ci-vitas”, ki izraža nujnost pomnožitve in poglobitve misijonskega dela. Ob koncu prve svetovne vojne 30. novembra 1019 pa je Benedikt XV. izdal prvo veliko misijonsko okrožnico “Maximum illud", ki je vzdramila duhove in jih usmerila na novo pot. Komaj 7 let pozneje, 28. februarja 1926, ja Pij XI. izdal novo misijonsko okrožnico “Rerum Eccle-siae’’, vsekakor najvažnejši vir za poznanje misijonskega mišljenja in hotenja. Ta “misijonska papež”, kakor so ga nazvali splošno že za njegovega življenja, je izrazil svoje misijonske načrte še v raznih misijonskih govorih, zlasti pa z raznimi ukrepi in deli misijonskega značaja. Za njim je tik pred izbruhom druge svetovno vojne nastopil vlado Cerkve Pij XII., ki jo je vodil sredi največje svetovne vihre, kar se jih je zgrnilo nad človeštvom, in jo sedaj vodi v trajni mir, ki naj temelji na vesoljstvu Cerkve, v bratstvu narodov v Kristusu in v zmagi božje Resnice, Pravice in Ljubezni, če je bilo Piju XI. tneba s posebno okrožnico šele opozarjati vernike na misijonstvo Cerkve, se zdi, da hoče Pij XII. povdariti misijonstvo kot bistveni del Cerkve in katolicizma in obnove človeške družbe, in zato o njem razpravlja v sktoro vseh svojih okrožnicah in splošnih nagovorih obenem z vsemi drugimi vprašanji Cerkve in človeštva. Tako je že velik del svoje prve okrožnice “Sunimi pontificatus” z dne 20. oktobra 1939 posvetil misijonstvu. Posebno pa so znameniti v tem pogledu nekateri govori, zlasti oni, ki jih je imel pred člani vrhovnega sveta papeških misijonskih družb 24. junija 1944, dalje božični nagovor na kardinalski zbor 1945 in govori ob priliki postavitve novih 32 kardinalov, med njimi enega kitajske narodnosti.
Poglejmo zapovrstjo, kakšne misli razvijajo in kakšne smernice nam dajejo ti novodobni papeži v pogledu nujnosti misijonstva, v pogledu misijonskega cilja, objekta in subjekta, v pogledu misijonskih metod in sredstev, v pogledu organizacije misijonskega dela na Polju in v zaledju in končno v pogledu velikega pomena misijonov za dokazovanje božjega izvora in življenja Cerkve.
2.	MISIJONI SO DOLŽNOST CERKVE, ki izhaja iz njenega vesoljnega poslanstva. “Cerkev je ustanovljena prav zato, da po vsem svetu širi Kristusovo kraljestvo ” (Rer. Eccl.)
“Cerkev je mati, Sancta Matejj Ecclesia, prava mati, mati vseh narodov' in ljudstev. .. Zato ne more biti tuja v nobenem kraju, živi po svoji naravi ali vsaj mora živeti med vsemi narodi." (Pij XII. 24. 6. 1944) Zato je misijonstvo papeštvu sveta dolžnost. “Kdorkoli je po božji volji postavljen za namestnika Jezusa Kristusa, prvaka pastirjev, mu ne sme biti dovolj, da samo brani in ohranja Gospodovo čredo, ki mu je zaupana v vodstvo, ampak bi zanemarjal svojo glavno dolžnost, če ne bi vneto delal na to, da tuje in! oddaljene pridobi in pridruži Kristusu.” (Rer. Eccl.) Pij XI. je vzkliknil poslavljajočim se misijonarjem: “Povejte vsem in na vseh krajih, da našega duha zaposljuje pred vsem svetov ni misijon, da ta ideja najbolj razvnema naše srce. Svetovni misijon je prva naših misli, ona je temelj nagih želja in čustev." Ponovno je naglašal: “Misijonsko delo je največje in najsvetejše izmed vseh katoliških podjetij."
3.	CILJ MISIJONSTVA je, kot smo žc navedli, Piju XI. ustanavljanje in utrjevanje Cerkve. To nam potrjujejo ne le njegove izjave, ampak še vse bolj njegovi naravnost prevratni misijonski ukrepi, ki so vsi usmerjeni v tako pojmovani cilj: Plantatio Ecclesiae. še globlje razvija to pojmovanje misijonskega cilja Pij XII. v govoru 24. 6. 1944. Dejal je, da je cilj misijonskih delavcev “doseči, da se bodo MEJE BOŽJEGA KRALJESTVA KRILE Z MEJAMI SVETA." Dalje je dejal prav tedaj, da je smoter misijonske akcije “ustvariti iz vsega sveta nekako sveto deželo. Misijonska akcija stremi za tem, da bi ponesla kraljestvo od mrtvih vstalega Odrešenika, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 18, 18), njegovo vlado nad srci PO VSEH DEŽELAH tja do poslednje koče in do zadnjega človeka, ki biva . na našem planetu." In: “Veliki smoter misijonov je VZPOSTAVITI CERKEV V NOVIH DEŽELAH. . .” Misijonstvo “vneto hiti za tem visokim smotrom, a se umakne, ko je dosežen.”
4.	Kako gledajo papeži na
MISIJONSKI OBJEKT, na dežele in ljudstva, med katerimi skuša Cerkev dosegati svoj misijonski cilj, in kako naj po njihovem učeništvu in zgledu tudi mi gledamo nanje, to nam kratko in jedrnato označi Pij XI. v Rer. Eccl.: “Gotovo napačno sodi, kdor ima domačine za ljudi nižje vrste in topega duha. Kajti dolgotrajna izkušnja kaže, da narodi, prebivajoči po daljnih vzliod-
nih in južnih krajih, cesto prav nič ne zaostajajo za nagimi rojaki in da se morejo z njimi meriti in tekmovati v bistroumnosti." Papež opozarja potem, da je to dejstvo tudi sam po lastnih spoznanjih ugotovil na primerih duhovniških kandidatov domačinov, ki študirajo po raznih rimskih zavodih. ‘‘Ti so v vseh znanstvenih strokbh drugim učencem ne le enaki, ampak jih večkrat celo prekašajo.”
O tem pišejo in govoDe papeži še več, ko dajejo smernice za akomodacijo in vzgojo domače duhovšine ter redovništva, o čemer bomo govorili spodaj.
5.	O MISIJONSKEM SUBJEKTU, to je o misijonskih delavcih, je naravnost z ostro odločnostjo spregovoril že Benedikt XV. v okrožnici “Maximum illud”.
Misijonskim predstojnikom naroča, da morajo biti duša misijonskega dela, naj bodo sami vzgled misijonarjem, s katerimi naj očetovsko in modro postopajo, kajti “mnogo more škodovati nesposobnost enega, ki vlada in nadzoruje." Misijonarje spominja na dostojanstvo njili poklica. Strogo jih svari pred narodno prenapetostjo: “Kako bi bilo obžalovati, če bi se našli misijonarji, ki bi pozabljali na svoje dostojanstvo ter mislili bolj na pozemsko domovino kot na nebeško... Pomislite torej, da vsakemu izmed vas pravi Gospod: “Pozabi na svoj rod in hišo svojega očeta" (Ps 44, 11) in spominjajte se, da vam ne pristoji širiti posvetnega kraljestva, marveč kraljestvo božje, o katerem govori Kristus. “Narodna prenapetost bi bila ena najhujših ran apostolata, ki bi misijonarju zatrla gorečnost za duše in '-ri domačinih zmanjša ugled." S pravo žalostjo zaključuje to poglavje: “In zares nam zelo zoprno dejo neki misijonski časopisi, ki so izšli v zadnjih časih in pri katerih bolj kot gorečnost, za širjenje božjega kraljestva prihaja na dan želja, da se razširi moč lastne države, čuditi se je le, da iz teh listov ni razvidna bojazen spričo velike nevarnosti, ko se na ta način odtuji duševnost poganov naši veri. Ne, tako ne dela katoliški misijonar. Vreden tega imena in poklica nikdar ne pozabi, da je Kristusov odposlanec, se obnaša tako, da more vsakdo brez dvoma videti v njem služabnika tiste vere, ki objema vesoljno človeštvo, da bo v duhu in resnici molilo Gospoda, ki nobenemu narodu ni tuj in kjer ni razlike med Grkom in Judom, obrezanim in neobrezanim, divjakom in Ščitom, sužnjem in svobodnim, ampak je vse in v vsem Kristus." (Kol 3, 11).
Misijonarje vzbuja k svetosti in gorečnosti, a jim istočasno prav tako naroča čim boljšo izobrazbo, pa ne le bogoslovno, ampak tudi svetno Izučiti se morajo v vseh strokah, ki so misijonom potrebne, bodisi duhovnih, bodisi svetnih. “Prva stvar na, katero mora znati misijonar, je jezik naroda. Ne zadostuje, da le nekoliko pozna tisti jezik), marveč ga mora znati tako, da more pravilno in gladko govoriti."
Vse to in še druge Benediktove smernice je papež Pij XI. spriejel in potrdil v svoji misijonski okrožnici in jih tudi v dejanju izvrševal. Glede tega, kako naj misijonarji delajo, pa dajejo obširna navodila vsi papeži v zvezi z vprašanjem MISIJONSKE METODE. Temelj vsakemu pravilnemu ravnanju je spoznanje. Za tako spoznanje pa je nujno potrebna
6.	MISIJONSKA ZNANOST, kateri, lahko rečemo, je utemeljitelj papež Pij XI. Znamenita je njegova izjava: “Dandanes je nujno potrebno, da je delo znanstveno podprto. Misijoni se ne smejo odtegniti tej zahtevi, ki je značilna za naš čas.” Za časa njegovega vladanja se je li.1 Zavodu propagande ustanovila posebna stolica za misionologijo, leta 1932-33 pa dve misijonski stolici (fakulteti), ena na Zavodu propagande, druga pa na Gregoriani. Na njegovo pobudo so ustanavljali ustanove kot n. pr. Collegium Sinieum v Pekingu za višjo vzgojo kitajskih duhovnikov v raznih panogah domače kulture, dalje šole za kitajski jezik n. pr. frančiškansko v Pekingu. Z velikim zanimanjem in pobudami je podpiral dela misijonskih učenjakov, n. pr. Bibliotheca Missionum, ustanovitev misijonskega muzeja, itd.
7.	S pomočjo misijonske znanosti začenja tudi
METODA AKOMODACIJ E stopati vedno bolj trdno in gotovo naprej. Saj misijonska znanost odgrinja in razlaga preje mngckrat še nerazumljive običaje in kulturne pojave narodov. O akoinodaciji je zlasti mnogo pisal in govoril Pij XII., ki bi ga lahko imenovali “papež katoliškega univerzalizma", ker neprestano, čudovito globoko utemeljeno opozarja na vesoljno poslanstvo Cerkve, ki zajema v svoje naročje z enako ljubeznijo vse narode in se vsem skuša prilagoditi, že v okrožnici “Summi Pontificatus" pravi: “Cerkev hrani božjo vzgojiteljsko modrost kar najzvestejše. Zato ji še na misel ne pride, da bi se dotaknila posebnih vrednot, ki jih ima
vsak narod, ali da bi jih prezirala... Cerkev si prizadeva, da bi bili vsi eno v nadnaravnih {rečeh in v vesoljni ljubezni mišljenja in dejanja, odklanja pa istoličnost, ki je le zunanja in površna in ki pravtako le slabi, Z veseljem odobrava in materinsko dobrohotno spremlja vsak poizkus in vsako prizadevanje, da bi se pametno in v redu razvile take svojske moči in prizadevanja, ki imajo korenine v bistvu in srčiki vsega ljudstva, samo da ne nasprotujejo dolžnostim, ki jih človeštvu predpostavlja enotni izvor in enotnost skupnih nalog. To pravilo je Cerkvi načelo in zvezda vodnica pri njenem vesoljnem poslanstvu; v misijonih je to večkrat pokazala. Misijonarji vseh časov so z žrtvami, z vdanostjo in ljubeznijo silno veliko raziskavah in proučevali, zato da bi tem laže dodobra razumeli in cenili tako raznovrstno omiko in da bi izrabili njene duhovne vrednote za živo in životvorno oznanjevanje Kristusovega evangelija. Prav naš neposredni prednik svetega in spoštovanega spomina je uporabil ta pravila v posebno kočljivem vprašanju in odločil tako velikopotezno, da je postavil odličen spomenik svoji daljnovidnosti in apostolski gorečnosti. Ni treba naglašati, da bomo hodili tudi mi brez obotavljanja po isti poti. NAJ VEDO VSI, KATERI SE OKLENEJO KATOLIŠKE CERKVE, KATEREGA KOLI RODU IN JEZIKA SO, DA IMAJO V GOSPODOVI HIŠI, V KATERI VLADATA POSTAVA IN MIR JEZUSA KRISTUSA, ENAKE STANOVSKE PRAVICE.” V zgoraj omenjenih izvajanjih omenja Pij XII. uporabo načela in pravil akomodacije “v posebno kočljivem vprašanju”. V mislih ima dovoljenje Svete Stolice vernikom, da sodelujejo pri nekaterih obredih , ki jih opravljajo pogani, a so zgolj civilni, ne verski. Sodelovanje pri teli obredih je bilo v začetku 18. stoletja prepovedano. Takrat se je ta prepoved iz različnih vzrokov zdela potrebna. Na željo Pija XI. pa je izdala Propaganda 20. maja 1930 japonskim katoličanom dovoljenje, udeleževati se porok in pogrebov, kakršni šo tam v navadi. Ista in še bolj širokosrčna dovolila so bila dana leta 1939 že po smrti Pija XI. za vso Kitajska; tam se določa, da je dovoljeno sodelovanje katoličanov pri nekaterih obredih na čast Konfuceju in prednikom, ker so no sodbi škofov in misijonarjev zgoli neverski. Iste določbe so izšle 9, aprila 1940 tudi za Indijo.
Sv. oče Pij XII. je v razgovoru 24. 0. 1944 izrazil svoie zaunanie v bodočnost misijonov prav radi uveljavljanja načela akomodacije:
“Delo, ki je bilo opravljeno med obema vojnama, je zavestno izhajalo iz namena dati misijonom značaj ustanov, ne tujih, ampak deželi lastnih; odtod načelo, da morajo ostati značaj, izročila in domači običaji nedotaknjeni, v kolikor jih je mogoče spraviti v sklad z božjim zakonom.” V drugem govoru 24. decembra 1945 pa še posebno lepo povdari načelo akomodacije, poslužujoč se pri tem Avguštinovega mnenja: “Kaigor si je Kristus privzel človeško naravo, tako si tudi Cerkev privzema polnost vsega tega, kar je pristno človeško, skušajoč vse ponadnaraviti.” Tako se v današnji Cerkvi vedno bolj izpolnjuje to, kar je sv. Avguštin poveličal v svojem delu: “De civitate Dei”: “Cerkev kliče izmed vseh rodov svoje državljane in med vsemi jeziki zbira svoje na zemlji popolno občestvo: ne meni se zato, k|ar je v navadah, zakonih, ustanovah različnega; ničesar tega ne razveljavi ali razdere, ampak raje ohrani in posnema. Tudi to, kar je pri raznih narodih različnega, je vendar usmerjeno proti edinemu in istemu cilju zemskega miru, če le ne ovira vere in edinega in najvišjega in pravega Boga.”
(Se nadaljuje)
SLOVENSKI MISIJONSKI ODSEK V BUENOS AIRESU
priredi v avgustu
W iJL D GC D S®iČ©H®W
"DR. JANEŽEVEGA RENTGENSKEGA SKLADA"
VABIMO IN LEPO PROSIMO VSE ROJAKE, DA PRIPRAVLJAJO IN DARUJEJO DOBITKE ZA TO LEPO MISIJONSKO AKCIJO
Dobitke blagovolite oddati na upravi lista:
Victor Martinez 50- Bs. Aires
ODÜtStNK SVCTA
RÜi RVSIO
V angleščini napisal ' ‘Father George”. Iz nemščine z dovoljenjem prevedel Martin Radoš. — Pričujoče zgodba je tako čudovita, da se tistim, ki kaj podobnega v življenju niso nikdar doživeli, zdi kar neverjetna; pa je vendar cista resnica. Vse to, kar nam slika, je sam osebno doživel katoliški duhovnik, katerega pravo ime poznajo njegovi cerkveni predstojniki, ki so njegov spis tudi odobrili. — Za nas Slovence je ta zgodba posebno poučna, zlasti pod vidikom dela za zedinjenje pravoslavne Cerkve s katoliško Cerkvijo. Če naj Slovenci tvorimo most med zahodom in vzhodom, moramo poznati razmero vzhoda, ki nam jih prav ta resnična zgodba v marsičem osvetljuje.
n peklenska
Vso pomlad leta 1945 sem bil pod vtisom načrta, ki naj bi me povedel v rdečo Rusijo. Neki ruski general, moj prijatelj, ki je vedel, da sem katoliški duhovnik, naj bi me spravil tja. Oskrbel sem se z vsemi potrebnimi potnimi papirji, kajpada ponarejenimi.
Poiskal sem prijatelja generala v častniškem taborišču v Zakopanih na južnem Poljskem. Krepko mi je stisnil desnico in mi rekel:
“Veseli me, da ste prišli. Nisem pozabil na obljubo, da vas spravim v Rusijo. Pridite jutri spot semkaj, da dobite vsa potrebna navodila!”
Ko sem naslednji dan stopil v njegovo pisarno, mi je general predstavil nekega moža sivih las in toplih, prijaznih oči. Bil je polkovnik T.
“Govoril sem s polkovnikom,” mi pravi ge^ neral. “Kmalu se s svojim polkom povrne v Rusijo, nakar potuje naprej v Mandžurijo, kajti Rusija namerava napovedati Japonski vojno. Polkovnik je naš človek. Vesel bo, če ga boste res spremljali po Rusiji, kakor daleč boste hoteli. V kolikor boste pa želeli potovati tudi samostojno, vam bo lahko preskrbel vse potrebno tudi za to. Zaupajte mu, je vaš prijatelj!”
Dogovorili smo se, da se mi ne kaže takoj pridružiti polkovniku, kajti v Zakonanih je kar mrgolelo ogleduhov, jaz sem bil pa v očeh ruskih oblasti nevaren človek, ker sem imel zadnje čase vse polno zvez z raznimi političnimi osebnostmi. Odločil sem se torej, da se sam prebijem do kraja Novi Targ. kjer je bil glavni stan ruske vojske. Prijatelj general mi je izročil od njega podpisan ukaz, ki naj bi ga" jaz predložil v ruskem štabu.
“Ta ukaz vam zagotovi voz in spremstvo do ruske meje,” mi je dejal. “Tamkaj boste ' v teku prihodnjih treh tednov lahko dobili polkovnika in z niim potovali naprej po Rusiji. To bo najbolj varna pot.”
Napotil sem se torej v Novi Targ in tam predložil svoi čarobni ukaz. Takoj so mi določili spremljevalca, nekega vase zaprtega ruskega majorja, ki je skrito nosil značke tajne policije. Prvega maia sva se v službenem vozu peljala preko Poljske proti ruski meji.
Neizrecno me je mikalo, da bi kaj gotovega zvedel o stanju katoliške Cerkve na Poljskem, tio tedaj mi namreč še ni bilo mogoče o položaju katolicizma na Poljskem v času nemške in ruske okupacije dobiti zanesljivih podatkov, pa tudi po drugi poti, kolikor mi je bilo znano, še niso prodrli v svet. Odločil sem se torej poskusiti srečo in stopiti vsaj za kakih 5 minut v stik s kakim predtavnikom poljske Cerkve.
Ko sva se vozila po deželi, ki je bila polna vojnega razdejanja, sem pretehtaval svojega spremljevalca. Ugotovil sem, da mora biti tipičen član tajne policije, fanatično vdan
vrata je ne bodo premagala
nadrejenim. Poznal sem take tipe. če nalete pri izpolnitvi kakega naloga na to ali ono nepredvideno spremembo, traja dolgo, preden ugotove, pod katero številko ali pod kateri odstavek svojega službenega poročila bodo vtaknili to novo okoliščino, to spremembo, in kako jo opravičili.
Brž sem se odločil, da ga spravim v tak nepredviden položaj.
“če hočeva čisto naravnost proti meji, bova morala voziti po zelo slabih cestah, kakor razvidim iz specialke. Ali ni škoda avta?”
“ Prav imate,” mi pritrdi major, "lep avto je, škoda ga bo!”
“Saj lahko prideva do meje po kaki drugi poti, na primer čez Krakovo. To vam je krasno mesto, eno najstarejših v Evropi; seveda leži malo vstran. Toda važno je, v kakšnem stanju so ceste do njega. Morda šofer kaj več ve o tem.”
Voznik se je izjavil, kakor sem bil pričakoval:	“Ceste piloti Krakovu so odlične,
dočim glede cest v ravni smeri ne jamčim...”
Majorju sprememba smeri ni nič kaj dišala. Po desetminutnem razmišljanju pa se mu obličje razjasni. Posrečilo se mu je v glavi skovati poročilo o okolnostih, ki so privedle do spremembe poti: “Radi štednje z lastnino rdeče armade sem ukazal vozniku, naj se izogiba razdejanih cest.”
Ko smo zavozili v Krakovo, sem mu lepo razlagal zanimivosti mesta. Med drugim, da ima mesto univerzo, ki je druga po starosti v Evropi. Privozili smo mimo stolnice, v kateri počivajo ostanki sv. Stanislava, poljskega kralja. Od 14. stoletja naprej je bilo svetišče odprto vernemu narodu, dokler niso prišli nacisti in cerkev zaprli. Malo naprej sem majorju pokazal prostor, kjer so poklali mno-žice\judov.
Na nekem zelo prometnem križišču je bil voznik primoran avto ustaviti. Tedaj sem čisto naravno odprl vrata in rekel majorju: “Počakajta malo tu, prosim. Za hin bom skočil k nekemu svojemu dobremu prijatelju. Takoj se vrnem.”
Predno se je major mogel ovedeti in mi kaj reči, sem bil že na cesti in izginil za prvim ovinkom med množico.
Nisem smel izgubljati časa. Spoznal se pa v mestu, v vojni zelo spremenjenem, prav nič nisem. A stražnika se nisem drznil pobarati. Kako naj si pomagam? Od veselja bi zavrisnil tedaj, kajti nenadno zagledam dve redovnici, ki sta prihajali naproti. Nagovoril sem ju po poljsko:
"častiti, sem preoblečen katoliški duhovnik. Kako bi mogel priti do župnišča, kjer živi prečastiti gospod Š?”
Z začudenimi in preplašenimi očmi sta me Premerili od nog do glave; bil sem namreč v uniformi partizanskega častnika. Pa vendar
se ena brž zave in se osrči ter mi polglasno reče, naj grem dva kvadra naprej proti frančiškanski cerkvi. Res brez težav najdem cerkev in hitro tudi nekega duhovnika, ki sem ga nagovoril po latinsko. Ta mi je razložil, kako pridem do iskanega župnišča. Deset minut potem, ko sem zapustil avto, sem že sedel v župnišču pri kaplanu, kajti župnika, ki sem ga iskal, ta čas ni bilo v mestu.
“Ne vem, kako dolgo bom ostal v Rusiji, morda se kmalu povrnem na zapad. Kaj naj krščanskemu svetu povem o Poljski?” — sem povzel.
To je bila prva zveza Poljske s krščanskim svetom zunaj železnega zastora po letu 1939, ko je Hitler vdrl vanjo. Kaplan mi je razkrival žalostna dejstva, kako so nacisti duhovnike v množicah mučili in zapirali, kako so preganjali krščanske organizacije, da so mogle le podtalno delovati, in drugo.
Govorila sva zelo naglo. Kar mi je povedal, sem si dobro vtisnil v spomin. Poslovil sem se in odšel.
Vrnil sem se nazaj na križišče, kjer me je pričakoval avto rdeče armade. Ko sem sedel na sedež, sem se nedolžno opravičil majorju: “žal mi je, da ste morali tako dolgo čakati. Mojega prijatelja nisem našel doma. Zanimivo, to staro mesto Krakov, kajne! Ali se ne bi hoteli še malce pomuditi v njem in nekaj stvari nakupiti, ali pa se odpeljemo takoj dalje?”
Pa smo šli kar naprej. Vozili smo se skozi majhna in siromašna naselja. Srečavali smo moške in ženske z v cunje povitimi nogami, žalostna tišina razdejanja je moreče ležala vsepovsod. Končno smo se ustavili v nekem malem trgu. Isldat sem šel vsaj kaj malega za lačni želodec.
Vtopil sem v hišo nekega železničarja. Družina se je ravno pripravljala k večerji, ki je že čakala na mizi: mrzel krompir in čaj. Na obrazih sta se brali revščina in lakota. Ko smo posedli okrog mize, kamor so tudi mene povabili, ni nihče upal začeti razgovora. Tedaj pa je v bližnji cerkvi zazvonilo A ve Marijo. Stara ženica se je prekrižala. Pri tem me je nezaupno pogledala, uverjena, da so vsi, ki se družijo z rdečimi, nasprotniki vere in Cerkve. “To je vse, kar nam je še ostalo,” je rekla. “Dokler se bo še oglašal zvon, bomo imeli Boga pri nas. . .”
V tem kraju naj bi se sešel s polkovnikom, s katerim naj bi potem potoval naprej, čakal sem ga kakih 5 ali 6 dni. čas sem porabil za čim skrbnejšo pripravo za mojo nadaljno pot. Obnovil sem v spominu kar se da vse moje poznanje razmer v Rusiji "od komunizmom, kakor so jih opisali tisti, ki jim je uspelo deželo obiskati pred menoj in s katerimi sem se bil upoznal. Vsi ti so potovali pod vodstvom “intourista”, ruske tujske posredovalne organizacije, ki jim je službeno
razkazovala državo. No, jaz sem nameraval deželo in razmere v njej spoznati sam, brez takih razkazovalcev.
Pri tem sem se spomnil tudi izrednih doživetij nekega katoliškega duhovnika, mojega osebnega znanca, ki je davno pred menoj potoval tajno po Rusiji.
Bilo je leta 1926. Jezuitski pater D’ Her-bigny je bil tedaj ravnatelj Vzhodnega instituta v Rimu. Nekega večera ga je povabil kardinal Sinsero, naj gre z njim v cerkev sv. Petra, da bosta na grobu prvega papeža, ki je bil za svojo vero križan, pomolila. Ko sta klečala tam pri konfesiji, je kardinal mlademu patru spregovoril:
“Gospod pater, spravil sem vas semkaj, da vam tu poverim neko poslanstvo, ki vas mogoče vodi v mučeništvo. Svetega očeta, kot veste, vznemirja pijeganjanje Cerkve v Rusiji. Sovjeti so vse katoliške škofe pomorili ali jih pregnali. To pomeni, da ni več mogoče posvečevati novih katoliških duhovnikov in bo Cerkev v tej deželi počasi čisto izumrla. Sveti oče želi. da vas skrivaj posvetimo v škofa, na kar bi vi šli v Rusijo, kjer bi tudi na skrivaj posvetili nekai duhovnikov v škofe, da bodo mogli posvečevati duhovnike.”
Pater D'Herbigny je šel v Rim, kjer ga je kardinal Evgen Pacelli, sedanji papež, skrivaj posvetil za škofa. Novi škof je nato potoval v Rusijo in tam skrivaj posvetil šest katoliških duhovnikov v škofe. Pozneje je vse te škofe tajna ruska policija odkrila in jih zaprla. Razen enega so vse tudi pomorili.
Sesti, škof Slokan, je bil po rodu Letonee. Ko so ga po nekaj letih njegovega skrivnega škofovanja odkrili in zaprli, je prišla vest o tem v Letonijo. Vplivni oblastniki dežele so se zanj zavzeli in dosegli, da so ga ruske oblasti po gotovem času izpustile kot zameno za nekega ruskega ujetnika.
S škofom Slokanom sem se jaz srečal pred drugo svetovno vojno v Belgiji. Daši komai 40 letni mož, je bil strt kot kak 70 ali SO letni starček. Sam mi je pripovedoval, kako je v njegovi navzočnosti vdrla v njegovo stanovanje ruska tajna policija, preiskala, njegovo nisalno mizo, brskala po predalih in odšla. Drugi dan pa so se policisti vrnili, preiskavo ponovili in naenkrat privlekli na dan z wm zmagoslavnem neko vojaško karto, ki je skbf Slokan nikdar prej ni videl.
“Kaj pa je to?” zareži nad njim eden policistov.
“V vaših očeh — dokaz, ki ste mi ga včeraj vtihotapili v miznico. da me morete danes na njega podlagi zapreti!”
V ječi so ga grozovito mučili. Njegova celica je bila polna parnih peči, katere so kar žarele od vročine. Eno uro so ga tako kuhali, nakar so peči zaprli, na stežaj pa odprli vsa
okna, da so od vseh strani pihali cetri in mrzli stepni vetrovi na le slabo oblečenega škofa. Ko se je zrak ohladil globoko pod ničlo, so ga pustili v takem kako uro, nakar so spet spustili v celico neznosno parno vročino, v kateri so ga spet dobro uro kuhali, kar se je potem ponavljalo skozi šest ur. Nato so ga zasliševali.
Drugič so ga zaprli v celico, ki je bila slepljivo belo pobeljena. Na vseh straneh so bile nameščene močne električne luči in reflektorji, ki so nanj sipali slepljivo luč. Po sedmih urah takega trpinčenja so ga vsega vrtoglavega in brez moči vedli spet na zasliševanje. Odgovarjal je jecljaje in zmedeno.
Na podlagi teh zasliševanj so škofa obsodili na 4 letno izgnanstvo v Sibiriji in na 3 leta ječe na Solovjevskih otokih Belega morja.
Tamkaj je, kot vsi drugi, neizmerno trpek. A mogel je maševati! “Kako vam je bilo mogoče?” sem ga vprašal. Pripovedoval mi je, kako se je razširila po vsej deželi vest,, da se v koncentracijskem taborišču nahaja neki katoliški škof. In kadar je prišel kak nov jetnik v njegovo ječo, je vselej vse tako uravnal, da jo prinesel s seboj lep hlebec kruha. V kruhu pa so bili skriti celi grozdi. Kruh so dali škofu, ki je iz grozdov sam iztiskal kapljice vina za svete maše, ki jih je br'al ponoči, sključen pod poševnim ostrešjem taboriščne barake. S posvečenimi kruhi je obhajal vernike zjutraj med potjo, ko je šel na delo. Preostale je vedno zavil v čisti prt,, ki so ga skrili pod korenine nekega drevesa, za katerega so verniki vedeli in čez dan tja prihajali častit Najsvetejšč in se obhajat.
Tako je v samo enem sibirskem taborišču moglo prejemati od časa do časa nad 1000 katoličanov sveto obhajilo.
Bkof Slokan je bil, kot že omenjeno, na izreden način rešen in spuščen na svobodo in mi je sam vse to pripovedoval.
Nič kaj navdušenega se nisem počutil za posnemanje junaškega škofa Sloltlana. Zato šemi bil vesel, da se je moje čakanje bližalo koncu. Znak za odhod je prišel kar naenkrat: Lepega večera sem se ob povratku v barako znašel pred sporočilom, pribitim na vrata, da naslednje jutro nastopimo pot preko ruske meje.
Odrinili smo zarana, ob petih. Med tem„ ko nas je vojaški avto po razvoženi cesti pošteno premetaval, sem imel dovolj časa, da sem se zamislil v moj položaj. Oblečen sem bil v uniformo poljskega partizanskega častnika. Govoril sem gladko ruščino, dasi se mi je kdaj pa kdaj kaka bolj izredna. beseda vrinila vmes, a to se primeri tudi kakemu Georgijcu ali Ukrajincu, ki so sovjetski podaniki. Tako si je vsakdo lahko^ mislil o meni, da sem Rus, poslan v pomoč poljskim partizanskim četam. Imel sem še to ali ono prednost, tako na primer čin majorja z vsemi
predpravicami in od generala izdan potni list. A tudi listino, ki je pričala, da sem katoliški duhovnik, sem nosil s seboj — skrbno skrito med podplati mojega čevlja, kamor mi jo je spravil nek zanesljiv čevljar. Drugih dokumentov nisem nosil in tudi orožja ne. Zdelo se mi je, da se lahko kar dobro počutim.
Naš najbližji cilj je bil Orlov. Tam naj bi jaz stopil v zvezo z Gorkijem, vodilnim obrtnikom, a članom podtalnega verskega gibanja. Ta naj bi me vpeljal med enako misleče in mi pokazal pot še naprej. Ime, naslov, geslo in vse drugo, kar bi omogočilo stik med nama, sem si moral kar zapomniti, ker kaj napisanega pač nisem smel nositi.
“Ne napišite v Rusiji nikdar nobenega imena!” me je poučil Griša, premeten in majhen ruski Armenec, ki mi je bil pred odhodom kratko pa jedrnato dajal potrebna navodila.
Sešla sva se bila v obmejnem noljskem mestu. Predstavil me mu je polkovnik T. v svojem glavnem stanu. Nato sva šla na sprehod. Griša me je vedel preko osamelega trga, ki je bil ves pokrit z ruševinami. Prišla sva na še ohranjen most v bližini.
Tam sloneč sva govorila. Pripovedoval mi je o uporniškem gibanju v Rusiji, katerega član je tudi on od svojih mladih fantovskih let.
“Polkovnik mi je povedal, da se zanimate za krščansko edinice,” mi je dejal. “Tu vam res lahko povem in pomagam. Dal vam bom nekaj imen in naslovov iz različnih krajev zapahne Rusije. Moglo bi se namreč zgoaui, da vi ne bi šli najprej v Orlov in je zato prav, da imate nekaj naslovov naših tudi od drugod. Ako pa srečno pridete v Orlov, poiščite tamkaj Gorkija. če boste stopili preden z geslom, ki vam ga povem, vam bo dal obilniu navodil za nadaljnje vaše potovanje.”
Griša mi je nato pripovedoval, kako se vzdržuje to ogromno uporniško gibanje. Ravnajo z največjo previdnostjo. Neznanega človeka sprejmejo zaupno samo, če se le-ta pravilno predstavi s “Code” — geslom. Tudi jaz ne bom mogel priti v zaupen stik z njim, ako ne bom sledečega napravil: Izročil naj bi Gorki ju četrt kilograma čaja, pet debelih krompirjev in pest rozin. Vse to bi naj položil preden v gotovi razporeditvi in zraven izgovarjal besede: “Moj prijatelj Saša me je naprosil, naj vas v njegovem imenu pozdravim in 'se prav lepo zahvalim za vašo ljubeznivost do njegove matere!”
“Te besede pa morajo biti natančno tako izrečene,” mi je ponovno povdaril Griša. “če le malce spremenim besedilo, se porodi sum-nja, da imajo pred seboj tajnega policista. Večkrat se je namreč že primerilo, da je tak član podtalnega verskega gibanja pod pritiskom strašnega mučenja izdal “code”, a V nepopolni obliki. Zato se pa “code” po-
gosto spreminja, zlasti če zapro kakega člana podtalnega gibanja. Celo, če kdo od članov samo sluti, da ga ima tajna policija na piki, se “code" že spremeni.”
V	Orlovu sem stopil naravnost v najbolj ubožno četrt mesta (kajti tam je prebival Gorki) sledeč preprostemu načrtu mesta, ki sem si ga s pomočjo Griše v glavo vbil. Potrkal sem. Velik, široko se smehljajoč mlad ruski človek mi je odprl s pozdravom: Dober dan!
Srce mi je začelo močno utripati. To je bil torej prvi korak v dejanje, ki naj bi se sedaj razvijalo kakor na odru in ki sem za njega izvedbo najmanj ducat skušenj porabil. Zdaj pa nisem mogel najti niti besede in sem se tresel kot šiba na vodi.
“Le naprej, le vstopite,” me je osrčeval Gorki prav dobrosrčno.
Ko sem nekaj zamomljal v zahvalo, sem stopil k stari mizi, ki je stala sredi izbe, privlekel iz potne torbe “ darila” in jih lepo po redu, kot določeno, razpostavil po mizi. Krompir na desno, čaj v sredo in grozdje na levo, govoreč zraven besedilo, ki sem se ga bil naučil.
Gorki je gladl-jA in pravilno odgovoril, nakar se mi je prav prijazno nasmehnil in mi stisnil roko. “Pojdiva v drugo sobo!” mi je dejal, “ se imava marsikaj pomeniti.”
V	sobi mi je v kotu pokazal kup melon. Vse so si bile na prvi pogled enake, brez kako posebnosti. A Gorki je vzel eno in mi pokazal malo znamenje na njej. “Ta melona je bila odprta in spet zaprta,” mi je dejal. “V njej se nahaja steklenica z mašnim vinom. Jutri zjutraj pride tod mimo stara ženica, vzame vse melone s seboj in jih nese v mesto na prodaj. Pod nekim drevesom ob deželni cesti bo to zaznamovano melono prodala delavcu, na katerega bo naletela ob poti; sedel bo pod drevesom na tleh in bo belil svežo odtrgano vejo. Ta delavec je skrivni katoliški duhovnik.
Naš vod je dospel v Tulo v oddaljeni okolici Moskve in potem v Moskvo samo. Bili smo na smrt utrujeni. Od navsezgodaj zjutraj smo se cel dan samo vozili in vozili in sme bili silno željni spanja.
V	Moskvi je bilo stanovanje za nas že pripravljeno. Mene je poiskal neki stotnik rdeče armade in me povabil s seboj v hišo, ki jo sličila temni vojašnici. Peljal me je v sobo, kjer sem kakor snop padel na ozkp postelj. Tisti trenutek me moje novo bivališče ni prav nič zanimalo.
Naslednji dan sem opazil, da so mi kot vplivnemu partizanskemu častniku, gostu rdeče armade, odkazali eno najbolj varnih stanovanj, ki Jih je bilo tedaj mogoče dobiti v glavnem mestu. Nahajal sem se v poslopju ruskle tajne
policije. Tedaj mi je prišel na misel rek: “Preveč dobro ni dobro!’’
Tu bo pač nevarno vsak dan maševati. Edini čas za to bi morda bil, ko bi šli vsi spat. A Rusi se, kot znano, spravijo spat zelo pozno. Dragoceno mašno vino sem nosil v steklenicah za jod, med zdravili, hostijo pa sem imel pomešane med aspirin tabletami. Radi večje varnosti tudi misala nisem imel s seboj in sem maševal kar na pamet.
Moja soba je bila majhna in je imela nad vse skromno opravo: postelj, mizo in en stol. Za oltar sem si izbral postčlj; pripravil sem si izvod velikega dnevnika Pravda, da bi z njim brž pokril mojo mašne potrebščine, ako bi me kdo med maševanjem zalotil.
Previdnost je bila vsekakor na mestu.
Ko sem nekoč že pozno ponoči ravno mislil začeti s pristopnimi molitvami, so se na-gloma odprla vrata in v mojo sobo je vstopila neka članica tajne policije, s činom stotnika. Presenetilo jo je, ker me je našla še pokoncu; sama je bila že v nočni obleki. Poznal sem jo. Njen mož je bil tudi častnik tajne policije, a tedaj za nekaj dni na dopustu. Kar po domače se je vsedla na vznožje moje postelje in začela razgovor:
“Mojega moža ni doma; mislila sem, da se morda tudi vi bolj samega počutite.’’
Znašel sem se v kaj mučnem položaju. Iskal sem v glavi, s čim bi obvladal razgovor. “Pripovedujte mi kaj o svoji mladosti!’’ sem jo povabil, računajoč pri tem na znano dejstvo, da navadno ljudje zelo radi obujajo spomine iz mladostnih let. “Kje imate starše?”
Pogledala me je začudeno in presenečeno, skoraj ozlovoljno, ker sem pogovor zasukal v drugo smer.
“Oče mi je umrl,” je suho odgovorila.
“S čim se je pa ukvarjal?” sem vztrajal, hoteč vodo napetiati na svoj mlin.
“Zdravnik je, bil!” odgovori čmerno.
'"Kje?”
"Ah. tukaj v Moskvi. Nekaj let poprej tudi v Leningradu. Nekoč, ko sem bila še prav majčkena. . .”
“Aha, smo že tam...” sem si mislil. Kmalu mi je povedala prav vse, kar se je spomnila o svojem očetu. Pravila mi je, da je bil dober mož, dober do matere in do otrok, kot zdravnik vedno pripravljen, tudi vsako nočno uro vstati in pohiteti k bolniku.
Ob teh spominih se je povsem raznežila. Mehkoba ruskeera srca je prišla do izraza. Nadaljevala je: “Veste, tovariš, jaz nikakor ne morem verieti, da bi mogel tako dober človek po smrti kar enostavno nreminuti. fiesto se mi zdi. da mi smrt nij mogla kar tako uničiti nekoga, ki sem ga tako rada imela.”
“Toda, tovarišica,” ji pojasnim, “vaš oče ni povsem mrtev, hočem reči, da s smrtjo človek ne premine povsem. Duša po smrti še naprej živi.”
Žena me je debelo pogledala: “Kako čudovito bi bilo to, če bi bilo res!”
“Resnično je,” ji zatrdim. Dve uri sva potem razpravljala o postanku človeške duše. Mnogo me je res spraševala in prav modro. Celo vrsto vprašanj je že dolgo no-
sila v srcu, na katere ni našla pravega odgovora v nauku njenih materialističnih učenikov. V razgovoru z menoj je prvič spoznala temelje vere. Vsa olajšana je dejala: “Zdaj sem končno našla, kar sem tako dolgo iskala.”
Bila je ura štiri zjutraj, ko sva razgovor zaključila, žena je odšla, jaz pa sem daroval Najsvetejšo daritev in še posebej molil za njo in njenega moža.
Naslednji večer, spet ko sem se ravno pripravljal na sveto mašo, je znova planila v mojo sobo. Komaj je zaprla vrata za seboj, je vroče dahnila: “Tovariš, govorite mi spet o Bogu!”
Tako sem priečul z njo drugo noč v verskem razgovoru. Ko je odhajala, je zaprosila: “Moj mož se jutri vrne. še nikdar ni imel prilike o vsem tem kaj slišati. Ali sme priti z menoj k vam?”
“Kajpada lahko pride!” sem ji odvrnil.
Cel naslednji mesec sem potem njega in njo učil krščanskega nauka. Po nekako desetih dneh sta mi predstavila še dve ženski članici tajne policije in enega moškega, zaročenca ene od njiju. Tako sem imel že kar ilep zbor poslušalcev, ki so noč za nočjo na tleh s prekrižanimi nogami sedeč poslušali čudovito blagovest, da Bog je, da je dober. . . Z veliko bistrino so razumevali in me vmes povpraševali po tem in onem. na kar sem jim skušal kar najprepričevalnejše odgovarjati.
Kot navadno vsi konvertiti, tako so morali tudi ti moji prebojevati trde notranje borbe, preden so se dokopali do trdne vere. Kasneje sem krstil še dve osebi, članici taine rdeče policije. Tako sem v času svojega bivanja v mestu krstil v svoji tesni sobici sedem članov tajne policije in jim podelil prvo sveto obhajilo •—■ kot nalašč v glavnem stanu rdeče policije.
* * *
S pomočjo Gorkijevega priporočila sem uspel najti v Moskvi enega izmed najbolj drznih potujočih duhovnikov, o katerem so mi že veliko pravili.
Sešla sva se v skriti kleti neke velike stanovanjske hiše. Skrajno previden je bil do mene, ki sem mu bil vendarle samo neznani tujec. Sedela sva na zaboju, v mračnem kotu; prostor je razsvetljeval le mul plamenček oljne lučke. Lep čas sva sedela, ne da bi se razgovor kaj razživil. Mladi mož je bil silno redkih besedi.
Tedaj pa se je oglasilo trkanje na vrata —-trije kratki in dva daljša udarca. Na vratih se je prikazal prileten možakar in dejal: “Prečastitega gospoda Jožefa prosim, da pride za tre-nutek venkaj.” Zunaj vrat sta šepetaje izmenjala nekaj besed, nakar se je. mladi duhovnik spet povrnil k meni.
“Torej ste tudi vi duhovnik?”, sem se naredil začudenega. “Pa še tako mladi!”
Gospod Jožef se je nasmehnil: “Da, dokončal sem semenišče podtalnega verskega gibanja.”
Nato mi je popisal pač najdrznejše in najvažnejše tajno podjetje:	rusko pravoslavno
bogoslovje v Moskvi. Veliko mladih fantov, ki so čutili v sebi duhovski poklic, je tam doštudiralo. A leta 1938 je oblast semenišče odkrila in kajpada zaprla. Pouk je bil ob večerih in so prihajali k njemu na skrivnem, čez dan so pa povečini študirali na sovjetski univerzi to ali ono stroko.
“Imeli smo tudi svojo posebno kapelo, urejeno v nekem skladišču. Nismo namreč smeli obiskovati tistih cerkva, ki so bile odprte vernikom, kajti vse, so nadzorovali.”
Ko je bil bogoslovec Jožef posvečen, je nastopil nevarno službo potujočega duhovnika. Kot tesar je potoval od kraja do kraja, kjer ni bilo cerkva in duhovnika, in delil vernikom svete zakramente.
Ko je po nemškem vdoru versko preganjanje malo pojenjalo, so mu cerkveni predstojniki odkazali za službeno mesto neko vas, iz katere naj bi oskrboval ogromno področje, kjer ge dvajset let ni bilo redne službe božje.
“Pa ste se bili kaj ukvarjali tudi z mladino?”
“Seveda, delovanje med mladino je bila že od nekdaj ena -od poglavitnih naših nalog, kajti ta je radi brezbožnega pouka v šolah najbolj ogrožena. Zato pa so škofje tako skrbeli, da bi bilo čim več mladih duhovnikov, kajti nam mladim je lažje najti stik z mladino. Navadno sem se zadrževal v kakem kraju po več dni in povsod skušal ustanoviti mladinski športni klub. Tako delam še sedaj. Pred vsem uvajam nogomet. Tako dobim v vsakem kraju jedro prijateljev, ki jim je, težko, ko odidem od njih, ter komaj čakajo, kdaj spet pridem. Ko tako najdem stik z mladimi ljudmi, ni več posebne težave, govoriti počasi tudi kaj o veri. Ustanavljamo tudi pevska društva: ko zbor naučim nedra j narodnih in rodoljubnih pesmi, naštudiramo še nekaj cerkvenih. Včasih se zberemo skuoaj k branju ruskih klasikov. Od Tolstoja, in Dostojevskega je potem samo še korak do Nove zaveze. V vsaki taki skupini slej ali prej odkrijem nekaj fantov, ki imajo več smisla za verska vprašanja. Te potem začnem zbirati na posebne sestanke v vsej tajnosti in tam sno-znavajo vero podrobneje in začenjajo moliti.
Tako mi je uspelo pripeljati k Bogu zelo veliko mladih duš, katerih starši so bili zagrizeni brezbožniki, tako da so vse svete podobe, ki so preje visele po stenah njih stanovanja, zažgali.
Tako kot jaz dela še veliko drugih duhovnikov na vseh krajih Rusije, ki po vsej deželi gradijo celice vstajajočega krščanstva. Nekateri so tajno organizirani v organizacijo z imenom “Kristomol”, hoteč se s tem razlikovati od "Kosmomola”, ki je oznaka za komunistično mladinsko organizacijo. So pa ti “Kristomolci” premalo previdni; bojim se, da utegnejo brez zadostnega vzroka sprožiti nova težka preganjanja.”
“Tretjina nas veruje v Kristusa,” mi je dejal o sebi in svojem narodu tovariš iz rdeče armade, ko sva bila skupaj na fronti. Njegova trditev me je. presenetila in se mi ni zdela verjetna. A po mojem lastnem obisku Rusije si upam trditi, da je bila tovariševa številka še prenizka.
Da bi dobil čim bolj nepristransko sodbo o verskem stanju v Rusiji, sem se odločil, vnaprej kar na svojo roko, brez posredovanja članov podtalnega verskega gibanja, preiskati okolje, v koliko je še verno in v koliko ne, zlasti koliko vere so si ohranili oni, ki jih podtalno gibanje ni zajelo.
V ta name-n sem se moral pač ločiti od vojaškega korpusa, kateremu sem pripadal, kar sem, čeprav ne brez težav, dosegel.
Sedel sem torej v tretji razred nekega počasnega ruskega vlaka. Med menoj in nekim kolhoznim uradnikom se je razvil prijeten razgovor. Med drugim sem ga pobaral, če je elan partije.
“Se razume,” mi je odvrnil. “A jih le malo z nami drži. To ti je kaj nehvaležna naloga, ubijati trdim kmečkim buticam zdravo pamet in nekaj revolucionarnega duha v glavo. No, poglejte: Ravno pretekli tedem sem odkril, da je bil eden mojih najboljših delavcev — duhovnik. Dolga leta je uganjal svoj hokuspokus takorekoč pred mojim nosom!”
“čudovito!” sem vzkliknil. “Kako se more kaj takega zgoditi?”
“O, dragi moj,” mi je odvrnil, “to ni prvi slučaj. To so ti pravi prebrisanci, ti duhovniki. A jaz vendar ne morem vsak trenutek biti v vsaki baraki in šnofati, ali so vsi na ležiščih. Računam, da je kaka polovica ljudi z mojega področja hodila k polnočni maši tega duhovnika, ki jih je sam pred leti že krstil, poročil, in tako naprej, kot sam sedaj priznava.
Neka nesreča na polju mi ga je razkrila, sicer ga verjetno ne bi nikdar odkrili. Pri cir-kularki se je eden od delavcev smrtno ponesrečil in ta duhovnik ti je šel in pred očmi vseh pokleknil k umirajočemu ter napravil nad njim znamenje križa in ne vem kaj še vse. —— Zadrl sem se nad njim: “Kaj počneš!” — A duhovnik me še pogledal ni, ampak je naprej mrmral svoje molitve poleg umirajočega, dokler ni izdihnil. Tedaj šolo se je duhovnik dvignil in mi dejal: “Ivan je bil kristjan. Želel je z Bogom poravnati račune.”
“Brez na dalj nega sem ga izročil policiji, kajpada. A kaj pomaga, ko pa gotovo še toliko drugih leta po deželi, a jih ne staknemo!”
Strašno nezadovoljen je bil mož, ki mi je vse to pripovedoval; očividno ga je že samo misel na to, da je nekaj duhovnikov v Rusiji, gnjavila. Nadaljeval je z ihto: “Govorili smo o tem v partiji in nekateri tovariši so mi vedeli povedati še hujše stvari. V Taškentu je umrl ravnatelj bolnišnice. Vkljub vsem prepovedim so ga cerkveno pokopali. Ko so oblasti vso zadevo natančno preiskale, kaj so
dognale ___ da je bil ta ravnatelj v vsej taj-
nosti nadškof!”
Takele, meni zelo drage vesti mi je dröbil moj sopotnik, že dolgo som takole brez vsakega cilja potoval z vlakom, ki je v nekem mestu na nesrečo kar naenkrat obtičal. Le s težavo si si utiral pot naprej korak za korakom. Kolodvor je bil prenatrpan s civilnim prebivalstvom; ljudje so potrpežljivo sedeli na kupih svoje revščine, si kuhali čai ali pa podremavali v čakalnicah po tleh. Mnogi izmed njih so čakali že osem dni. da bi ujeli kak vlak, ki bi jih popeljal na njih dom, kolikor ga je, pač še ostalo po vojnem razdejanju.
Mesto je bilo prenatrpano beguncev. Tako sem šele po silnih naporih našel nekaj prostorčka v napol razpadli hišici ob robu mesta. Skozi streho mi je de-ževalo na posteljo in peč je bila podrta. Vkljub temu sem v tem bivališču pretolkel več dni in še kar zadovoljen. Bilo je prav poletje in noči so bile ob polni luni zelo svetle. Večer za večerom sem posedal na malem dvorišču sredi sosedov, ki so se tamkaj zbirali in peli tožne ruske narodne popevke. O politiki in vojski je bilo le malo govora.
Takoj prvi dan pa sem se seznanil z nekim Vovom, mladim možem, članom Gorkijeveea podtalnega verskega gibanja. Ko sem mislil, da že uživam pri njem malo potrebnega zaupanja, sem ga poprosil, naj mi pove, kako je prišel do tega, da jo tako marljiv in goreč član te akcije, ki je vendar tako nevarna.
‘‘Poidiva malo k reki na sprehod,” me je povabil.
že med potjo mi je začel razlagati svojo
zgodbo:
“Bil sem član komsomola že od svojih prav mladih let. Vsak mladi človek je moral pristopiti, če je hotel dobiti kak prost dan in malo zabave. To je tudi mene pritegnilo v vrste “brezbožnih gorečnikov”. Zakaj pa ne? S tem smo ustregli partiji, nam je pa tudi prav prišlo. Tu in tam so nas sklicali h kratkemu. napihnjenemu predavaniu, v katerem so nas ščuvali proti starim ljudem, ki so še verovali v Boga. Kadar smo šli mimo kake cerkve, smo imeli dolžnost, vsakogar, ki smo ga videli vstopiti ali izstopiti, zasramovati. Tudi brezbožne letake so nam dajali v razdeljevanje.
Mislim, da sem bil jaz tipičen mlad sovjet. Ognjevito sem se lotil dela v partiji in marljivo študiral takozvani “dialektični materializem”. V tistih časih sem bil prepričan o od-rešilnosti marksističnega nauka in da bi bili na mah vsi problemi človeštva rešeni, če bi ves svet postal komunističen.”
Vova je pri tem brcnil kamen s pota in ozlovoljen vtaknil roki v žepe svojega zguljenega suknjiča.
“Tako je šlo do mojega šestnajstega leta. Tedaj pa sem začel vse vkup malo globlje nroučevati. Pred vsem mi je padel v oči čudno nedosleden nauk sovjetov o ljubezni. Sprva so nam pravili, naj si vsak prosto izbere to ali ono dekle, kadar koli se mu pač zliubi. Tedaj nismo imeli niti šestnajst let. V tistih časih je za ločitev zakona zadoščala ena sama dopisnica. Pozneie pa je partija v tem spremenila svojo linijo in začela naenkrat oznanjati kot ideal zakon, eden in trajen za celo življenje.
Začudil sem se nad to spremembo in sem sklepal sam pri sebi: Če so voditelji enkrat pogrešili v tej tako važni stvari, kje imam poroštvo, da nc pogreše tudi v kakem drugem svojih naukov! ? Če so se v vprašanju spolnega življenja povrnili na “staromodno” stališče prednikov, ali ni mar mogoče, da bodo vsak čas v še kaki drugi življenjsko važni zadevi spoznali in pripoznali pravilnost nekdanjih življenjskih načel, na primer glede bivanja in čaščenja Boga, verskega življenja sploh. . . ”
Obrnila sva korak in stopala oh rek: navzdol. Dan je bil lep, zrak čist. Sončni žarki so se poigravali na vodni površini. Fladen vetrič nama je vel od reke naproti, čutil si veselje do življenja.
Vova je za trenutek prestal, potem pa nadaljeval. “O vsem tem sem se razgovarjal z enim mojih dobrih prijateljev. Začela sva stikati za starimi knjigami. Našla sva jih cel kup, vse zaprašene, v nekem kotu. Drugje sva naletela na nove, v inozemstvu tiskane knjige, ki so jih vtihotapili tujci. Dobila sva stik z uslužbenci nekega hotela, v katerem so navadno bivali tujci: ti so nama posredovali marsikako inozemsko knjigo.
Kmalu nas je bilo vedno več enako mislečih; prebirali smo vse, kar smo mogli stakniti in je pisalo o verskih, filozofskih, gospodarskih ir socin1nih. vurpganiih. Sn daleč n’smo razumeli, a kljub temu smo brž dojeli, da se da marsikaj pametnega povedati o življenju, tudi poleg tega, kar so nam v šolah vtepali v glavo. Osnovali smo kar nekako tajno izposojevalnico knjig in čim bolj smo brali, tem bolj na stežaj so se nam odpirala vrata tesne ječe, v katero je bil vklenjen naš duh: množica svetlih in toplih žarkov je posijala v naša srca.”
Vova je preienial, se ozrl naokrog, če ni kje kdo. ki bi lahko prisluškoval, in nadaljeval: “Ostaniva kar tu. dokler vam do kraja ne povem.”
Nekega večera mi je eden mojih prijateljev, tudi komsomolec in gorečnež brezbožr.ištva, izročil šop ročno pisanih listov in mi dejal: “Preberi in potem daj naprej brat še drugim zanesljivim!” Potisnil sem sveženj za jopič in ga privlekel na dan šele, ko sem bil na samem za dobro zaklenjenimi vrati.
Zazrl sem se v pisanje in čital ter p recital v dušku od začetka do kraja, čudovita zgodba se je razgrnila pred menoj. Nisem sicer vedel, kdo jo je napisal, vendar me je vsega prevzela. Pozneje sem zvedel, da je bil to Evangelij svetega Luka.
Vova je bil vedno bolj razgret. Da ga ne bi kdo prekinil, preden bi svojo izpoved dokončal, je kar metal iz sebe stavke:
“Tisto noč je nastopil preokret v mojem življenju. Saj smo že Preje marsikaj čuii o Kristusu, a le kot nekem legendarnem tipu, ki so ga kapitalisti cela leta zlorabljali za izžemanje delavskega sloja. V tem evangeliju sv. Luka pa se mi je odkril pravi, resnični Kristus. Spoznal sem njegovo vzvišeno osebnost, videl, kako ubog je bil sam in kako velik prijatelj vseh ubogih je bil. Globoko v spomin sem si vtisnil besede, ki jih je spregovorila njegova Mati: “...Mogočne je pahni] s prestola in povišal nizke. Nasitil je lačne in bogate odpustil prazne...!” In dejal sem si sam pri sebi: “Pošteno so nas nalagali glede Kristusa! Zdaj vidim, da je njegova pot veliko boljša od one, ki so je nas učili. Hočem Mu slediti!”
Vovov obraz je izražal globoko resnobnost. V njegovem govorjenju ni bilo nič patetičnega, izumetničenega. Kristus ga je pritegnil k sebi prav tako preprosto kakor nekdaj galilejske ribiče.
“Dragocene liste sem dal brati tudi svojim Prijateljem. Večina je ob njih začutila isto kot jaz. V naši odinici “brezbožnih gorečni-kov” smo organizirali posebno skupino, ki je na skrivnem proučevala prepovedani nauk.
Sprva nismo imeli na razpolago nobene druge krščanske knjige kot evangelij, ki smo ga lastnoročno prepisali, da je vsak od nas imel svoj izvod. Vnaprej pa nam je Bog priskočil an pomoč: Umrl je neki star mož, ki je pri nas stanoval. V njegovi zapuščini sem našel Je zelo zdelano Zgodovino srednjega veka, ki je bila spisana še pred revolucijo. Ta knjiga je vedela mnogokaj povedati o tem, kako so samostani sredi vojska in neredov svetu ohranjali vero. Knjiga je vsebovala tudi pravila reda sv. Bazilija. Kar s pobožnostjo smo Prebirali tudi to knjigo, ki nam je odkrivala doslej nepoznani svet verskega življenja, in si mislili: Bog nam je pokazal pot, po kateri naj hodimo, da postanemo kristjani.
S tem svojim ravnanjem smo pač nemalo tvegali. Partija nam je kot komsomolcem in borbenim brezbožnikom zaupala razna visoka mesta, če bi nas zalotili v našem verskem življenju, bi postopali z nami kot z nevarnimi izdajalci. Zato smo evangelij in imenovano zgodovino brali le na skrivnem, v postelji pod odejo, pri svetlobi žepne svetilke. O krščanstvu in Bogu smo govorili med seboj vedno le tedaj, kadar smo se prejo najskrbneje prepričali, da mo res sami, in privoščili smo si take razgovore samo zunaj na prostem.”
Mimo naju po cesti je privozil voz, ki ga je
vlekla stara, suha mula. Vova jo s pripovedovanjem prejenjal, si nažgal cigareto, pričel peti neko narodno pesem in pel, dokler se ni voz primerno oddaljil. Potem je spet povzel:
“Končno smo se odločili za drzen korak. Iz Rusije bežati v kako drugo krščansko deželo, kjer bi mogli svobodno versko živeti, ni bilo mogoče. A morda bi se dalo v Rusiji sami najti kak košček zemlje, kake posebne okoliščine, kjer bi ne bili skalno pod kontrolo komunističnih priganjačev.
Tisti čas je bila na pohodu velika akcija. Nabirali so mlade, krepke ljudi, ki naj bi ustanavljali kolhoze (velika zadružna posestva). Mi smo bili i mladi i krepki in imeli so nas za politično zanesljive. Priglasili smo se in bili takoj sprejeti. Tako smo se lotili obdelovanja velikega zemljišča.”
Vova se je sklonil k meni in mi na uho zašepetal:
“In naš kolhoz je postal samostan!”
Silno sem sc moral začuditi, da je moje začudenje vzbudilo smeh pri Vovu.
“Da,” je nadaljeval. “Samostan, kakršnega je bilo pač v takih razmerah mogoče, smo ustanovili. Nismo sicer prepevali psalmov in drugih pesmi v staroslovenščini, ki je nismo razumeli. A molili smo skupno razne molitve, katerih smo se na pamet naučili. Imeli smo s seboj tudi celotno Sveto pismo, ki smo ga pridno študirali. Tako nam je dve leti kar dobro šlo. Tedaj pa je tajna policija kar naenkrat postala nezaupljiva nanram nam —, od kod ji je kaj na ušesa prišlo, še dane« ne vemo. Preiskali so naš samostan in odkrili v njem Sveto pismo. Meni in še dvema prijateljema se je posrečilo izmuzniti se ob preiskavi in se skriti v žitu. Ponoči smo jo pobrisali dalie. Vse druge so pa zaprli.
Končno me je vojna ločila še od preostalih dveh prijateljev. Kaj se je med tem kaj z njima zgodilo, ne vem. A trdno upam. da se bomo nekega dne spet sešli. Tcdai bomo v kakem še bolj skrivnem kotičku dežele naš samostan obnovili.”
* * *
Sklenil sem, čim prej zapustiti Rusijo. Namen mojega potovanja po njej je bil v glavnem že dosežen: odkril sem dejstvo, da v Rusiji obstoji “krščanska peta kolona” in da se ne sme ruskega naroda istovetiti z njegovimi tirani. Ta dejstva sem želel kar najhitreje sporočiti zapadnemu svetu.
“Tako, zapustiti nas mislite! I, dobro, tovariš!” jo dejal polkovnik, ki mi je toliko pomagal pri dosegi mojih ciljev v Rusiji. “Prihodnji teden gre več vojaških transportov skozi Ukrajino, če se jim hočete pridružiti, vam je zagotovljeno varno in udobno potovanje.”
Očividno je razbral na mojem obrazu nemalo začudenje, češ, kaj bo iskala cela vojska tam v Ukrajini. “Veste, z nekaterimi za-padnimi ruskimi pokrajinami gre še nekaj navzkriž.”
No, to je bilo čisto novo zame. In kako naj bi tudi kaj takega zvedel. Saj sta bila pol leta edini vir mojega znanja položaja v deželi in inozemstvu sovjetski radio in tisk, ki pa, samo po sebi umevno, nista objavljala nikakih manj povoljnih vesti.
“V Ukrajino bi pa res rad,” sem dejal. Kmalu sem imel tudi ca to potovanje vse papirje v rokah. Naročeno mi je bilo, naj pridem tega in tega dne k določeni vojašnici, odkoder bo odšel naš transport.
To potovanje je moja spoznanja izredno obogatilo. Zvedel sem nekaj, kar je bilo do tedaj zunanjemu svetu neznano. Od novembra 1945 dalje so se velike skupine Stalinu nasprotnih ruskih vojakov borile proti oblastem in niso hotele demobilizirati. Pravo, velikopotezno četništvo, ki je že poldrugo leto krepko živelo po širnih gozdovih Ukrajine.
V mojem transportu je bilo kakih 2 Ob izbranih vojakov, oboroženih s strojnicami, brzostrelkami in drugim lažjim orožjem. Ko smo dospeli v prvo večje mesto, je bila ura šele 4 popoldne. Kljub še tako zgodnji popoldanski uri je bil ukaz ta, da prenočimo v mestu.
“čemu ne gremo naprej?” sem vprašal potnega tovariša, ruskega častnika, s katerim sva sedela na kupu poštnih vreč drug proti drugemu nasproti.
“četniki,” mi je šepetaje pojasnil, “izdajalci, ruski partizani ali kakor jih že hočete imenovati. V vsej deželi, ki se ji bližamo, se partijci in vojska počutijo varne samo v Večjih in pomembnejših mestih in še v teh nihče po deseti uri ne stopi na ulico. Boste že videli! ”
In dejansko sem doživel to. Naslednje jutro že so prinesli dva vojaka našega transporta mrtva in strašno razmesarjena na tovorni voz. Ponoči sta ob robu mesta naletela na skrivače in ti so ju tako zdelali.
Tako se mi je odkrivalo vedno več in več podrobnosthi o podtalnem gibanju Stalinovih nasprotnikov, častniki rdeče armado so mi pripovedovali, da zajema to uporniško gibanje kak poldrugi milijon mož, ki nastopajo v večjih skupinah od ruskih Karpatov do Kijeva, da, celo vzhodno od Dnjepra. Manjše skupine pa delujejo po gozdovih v okolici Brjan-ska južno od Moskve. Eden njihovih vodij je bil Štefan Bandera, ukrajinski nacionalist, na čigar glavo je Sovjetija razpisala visoko nagrado.
Po končani vojni in umiku nemških armad, je v Banderu in njegovih pristaših krepko oživela dolgo gojena nada na osvoboditev Ukrajine. Njegovi ljudje so bili tedaj kot ruski vojaki oboroženi in niso hoteli ne demobilizirati ne vrniti se v Rusijo. Zasedli so velike predele dežele in odklonili vse iz Moskve jim poslane rdeče častnike. Toda ruski tajni policiji se je posrečilo spraviti med nje več edinic, zlasti po mestih, ki so potem izdajale posamezne skupine, katere je Stalin
kajpada neusmiljeno likvidiral. Tedaj so se ti četniki raje umaknili v gozdove.
Ko smo prišli v neko mesto s 160.000 prebivalci, me je “dežurni” našega transporta povabil, da grem z njim na poveljstvo rdeče garnizije. Tam sva našla nekega sovjetskega komisarja vsega iz sebe. Povedal nama je, kaj se je bilo zgodilo. Komaj 6 km oddaljeno vas je napadel oddelek četnikov. Ovedli so okrajnega načelnika in strankinega tajnika, kakor tudi 19 agentov tajne policije, izropali pošto in pobrali vsa živila iz sovjetskih skladišč ter potem spet izginili v gozdovih.
Sam komisar, ki nama je vse to pripovedoval, je komaj ušel. Pohitel je po pomoč k naj bližji vojaški posadki, častniki tamkajšnje rdeče garnizije pa niso hoteli zapustiti svoje postojanke, prav dobro vedoč, da upornikom v gozdovih pač ne bodo kos.
Sovjetska vlada je na razne načine že poskušala obvladati vse ozemlje. Požgala je ogromne gozdne komplekse, da bi iz njih pregnala upornike, in izvedla je proti njih dozdevnim postojankam velike progone. Pa vselej so se četniki pravočasno izmuznili. Pred kratkim so Sovjeti preselili velike množice Ukrajincev proti severu, hoteč s tem preprečiti vsako podpiranje upornikov od strani njih simpatizerjev po vaseh.
Toda število upornikov je raslo vedno bolj; njih vrste so se znatno večale z ubežniki iz ruske armade, še danes se jih na tisoče v večjih in manjših skupinah bori proti režimu.
Nekega mrzlega, viharnega dne sem se na češko poljski meji poslovil od svojih spremljevalcev. Z vsemi smo si v roke segli. Kolju in nekaterim drugim, ki so mi na mojem dolgem potovanju odprli svoja srca, sem šepetaje podelil blagoslov. Nato sem krenil proti zapadu in glboko zadihal čisti, mrzli zimski zrak. “To je zrak svobode,” sem dejal gam pri sebi, “ki diha iz Evrope. Tu ni več verig brezbožnega komunizma. Konec je mojih skrbi in trpljenja!”
Toda, kako bridko sem se varal!
(Pisatelj v naslednjem popisuje strašno mučenje, ki ga je moral prestati od strani češke rdeče policije, šele po več mesecih neizmernega trpljenja je po čudovitih potih božje Previdnosti dosegel prostost in se umaknil v resnično svobodo. Zadnje mesece je ta junaški Kristusov borec imel v zaporu to veliko uteho, da je tam organiziral “ podtalno cerkveno občino”: nad 40 sojetnikom je od časa do časa podajal Njega, ki je Kruh močnih. . • Tega njegovega delovanja komunistične oblasti niso nikdar zasledile. — Morda bomo o priliki tudi ta popis mučenj polnega zasliševanja in podtalnega duhovniškega delovanja v rdečih ječah objavili. — Op. ur.)
SODELUJMO PRI GRADNJI CERKVE
Boli kot kdaj gre danes za to, čigav bo svet. AH bo zmagalo krščanstvo ali brezbož-tvo?
Mi mislimo: Zmagal bo tisti» ki bo bolj delal in bo Bog z njim!
Ni dvoma, da je Bog z nami, katoličani! En pogoj za zmago torej že imamo.
Treba nam je še delati. Ne sme nam biti dejstvo božje pomoči v potuho, da ne bi tudi mi storili svojega, delali, veliko delali, garali za zmago Cerkve božjega kraljestva na zemji. Pomagaj si sam in Bog ti pomore-!
NE DELATI; GARATI!
Garati — to mora biti danes geslo katoličanov. Garati za omranitev Cerkve v že krščanskem svetu in za nje razširjenje vsepovsod. Garati, pravimo, ne le delati! To na zato, ker tudi nasprotniki Cerkve ne le delajo, ampak garajo, da si osvoje svet.
Polje dela pa je tako ogromno in delo tako nujno, da moramo vpreči vse katoliške sile, če hočemo čim prej zmagati, čim več katoličanov bo garalo, tem bližie bo rešenie, zmaga! To je tako jasno, da bolj biti ne more'
NE IZGOVARJAJMO SE!
“Da. naj le garajo, naj le delajo za misijone ■— tisti, ki morejo, ki so na boljšem položaju kot. mi.”
Kako je s tem “tisti, ki morejo, ki so na bolišem kot mi”?
Kaj morejo katoličani v Evropi, v čim so na boljše-m kot mi, recimo, v Ameriki? Najmočnejše katoliške dežele in skupine so po voini najbolj prizadete: Francija, Italija. Avstrija, Belgija, Nemčija. . . Nekateri so vrhu tega še za'“železno zaveso”: Poljska, češka. Hrvaška, Slovenija, Madžarska. . . ! Španija, ki ni trpela vojnega razdejanja, trpi na še nezaceljenih ranah rdeče revolucije in živi zapuščena, osamljena, v bedi bolj kot marsikatera druga dežela. . . V Angliji so katoličani v veliki manjšini. — Tako lahko rečemo, da, če kdo. evropski katoličani pridejo v poštev za oprostitev davka za gradnjo Cerkve :
Tako bi za delo pri gradnji Cerkve ostali le še katoličani izven Evrope. V azijskih deželah jih je tako malo, da so kakor kapljica v roorju. Malo več jih je v črni Afriki. V USA jih je nekaj nad 25 milijonov. Največ jih je se v Južni Ameriki. Koliko bi torej izvenev-ropske dežele mogle misijonsko sodelovati?
No, od azijskih in afriških katoličanov pač ne more Cerkev pričakovati kdo ve kakega misijonskega doprinosa. Južna Amerika — katoliški kontinent”? (Dobro vidimo zlasti mi tu, koliko je tu katoliške dejavne sile. Cerkev tu je takorekoč še v povojih, tako da cele dežele sličijo misijonskim pokrajinam 7 velikem pomanjkanju duhovnikov, redovnic m za katoliško življenje potrebnih ustanov.
a ° v južnoameriških deželah res ne morejo KaJ posebnega storiti za gradnjo Cerkve dru-
god, ker si jo še sami v nekem smislu grade, — Ostanejo še katoličani v USA. Ti morejo in tudi hočejo sodelovati ter dejansko napenjajo vse sile, da danes vsaj gmotno vzdržujejo gradnjo Cerkve skoro po vsem svetu pred vsem oni, dasi v najskromnejši meri, kajti kaj je zmogljivost 25 milijonov severoame-riških katoličanov v primeri z ogromnimi no-trebami božjega kraljestva po vsem svetu!
ČE BI SE VSI IZGOVARJALI. . .
Kaj iz vsega tega sledi, kaj hočemo z vsem tem reči?
Tole: če bi naj pri širjenju Cerkve sodelovali le tisti, ki to brez težave zmorejo, potem se število sodelujočih tako strašno zmaniša (v današnjem povojnem, pa tako odločilnem času!), da bi Cerkev ne zmogla več vzdrževati svoie misijonske akcije in hi se morala umikati s postojanke na postojanko, dokler ne bi nieno misijonsko delo povsem ugasnilo, in to danes, ko g»-e borba na življenje in smrt-če bi se vsi katoličani postavili pa stališče zgoraj navedenega ugovora, kdo bi delal? Skoro vsi, zlasti vsi evronski katoličani bi imeli najmanj toliko pravice izgovarjati se kot ie imamo mi Slovenci tu v tuiini.
če bi se vsi izgovarjali tako kot se nekateri med nami, bi pomenilo to triumf za brezbožne sile, katolištvu in naši domovini pa propad. S takim izgovarjanjem bi sami sebi grob kopali.
KAJ MOREMO, KAJ MORAMO
Cerkev in katoliško stališče pa je drugačno: Vsak katoličan mora sodelovati pri gradnji Cerkve tam, kjer je še ni, pa naj bodo razmero še tako hude! Vsak, kakor more in kolikor more!
Slovenci, na primer, v domovini z denarjem in poklici sedaj res ne morejo veliko sodelovati in zato te pomoči Cerkev od njih danes ne terja. Pač pa ji je predragoceno trpljenje našo domovine in obilne molitve naših dragih; tega naj bi naši doma čim več za misijone Bogu darovali.
A mi v tujini, zlasti v USA in Argentini in drugod, moremo poleg molitve in trpljenja tudi s Poklici in gmotnimi sredstvi vsaj nekaj storiti že danes in bomo mogli jutri veliko več. Zato pa tudi moramo, pač toliko, kolikor moremo! če nas je Bog spravil na varno, v svobodo in k polnim skledam, je to storil, ker hoče, da od Slovencev vsaj mi v izseljenstvu za gradnjo Cerkve kaj več storimo, in to tudi namesto onih v domovini.
Imejmo malo več čutenja s Cerkvijo, malo več katoliškega srca! Bodimo borbeni vojščaki Kristusovega kraljestva, prizadevno iznajdljivi v iskanju možnosti, da storimo, kar se da mnogo za njega čimprejšnje in čim popolnejše zmagoslavje v svetu, ki edino bo prineslo zmago in vstajenje tudi nam in naši domovini!	L. L C. M.
ŽRTVAM BOŽJEGA KRALJESTVA
1 naši domovini - za spomin
V	ŽIVLJENJE
Vetrili je. Danes ni več na tistem ravnem polju šotorov in kolib iz lubja, ne lojtrskih voz in tisoč življenj. Na preoranih senožetih zori pšenica in zlati nebo nad seboj. Pa se mi zdi, da bom, če mi bo dano kot starcu stopiti na tisti kraj in prisluhniti vetru in mrkim kostanjem ob priletnem samostanu, še čul pesem o nepozabnih dneh.
* * *
Iiavno sem urejal po šotoru, ko je nekdo odgrnil plahto.
“Janko!”
“Kaj bo?”
“Brat te zunaj čaka.”
Zmetal sem perilo v nahrbtnik in skočil iz šotora. Res je onkraj lesene ograje stal brat.
“O, Dušan!”
“Pojdiva malo po taborišču.”
Pa sva šla. V zraku je dišalo po jabolkovih Cvetovih in po dimu. Dozorevajoče in usahlo se je družilo v istem hipu, lepota in mrkost obenem. Na jugu je bila komaj še vidna kot v nebo potegnjena črta slovenskih planin, tu in tam bela. Na tej strani pa sem čutil Vrbsko jezero in Gospo Sveto v daljavi. In v srcu se mi je spočela radost: Vse to je naše.
“Kako se ti zdi?” je spregovoril.
“Meni? Kar lepo. Čelo romantično. Kakor v kaki narodni pesmi: glej ognje in šotore, brstje in življenje v všem tem!” Iskren^ sem govoril, ni me sram priznati. Morda sem o-troško gledal na vse. Pa če sem pogledal obraze ljudi; niso bili žalostni. Ne, nek mir sem bral na njih, neko večerno spokojnost.
“In tebi?” šem ga pobaral.
“Tako čudno mi je. Kot da mi je vse najsvetlejše padlo v prah.”
Minila me je dobra volja. Uzrl sem, da je strt. Stopal je kot utrujen od dolgega pota.
V	sinji vojaški obleki je bil, pa brez kape. Na obrazu mu je ležalo nekaj mučnega, globokega. Kakor slepec, ki sluti pred seboj sončni vzhod, pa napne vse kite v obrazu, da bi dojel to lepoto, a mu mrt/viei oči ne dado. Na ustnih mu je bila posuta grenkoba kot po trpki pijači. Oči so se nenavadno udrle med vzbokle kosti. Prameni las so se trdo krivili kot veje viharnika. Roke je tiščal v žepih in gledal je rahlo upognjen predse v neznano.
Brez besed sva tavala po taborišču. Gluha za utripajoče življenje med šotori in ognji sva živela v mojih mislih. V vsej trpkosti in nemi muki se mi je zdel Dušan skrivnostno lep.
“Preveč črno gledaš na vse skupaj,” sem se domislil na drugem koncu poti.
“Mogoče,” je odgovoril, ne da bi zganil z ustnicami.
Pred mojim šotorom sva se poslovila. Oblečen sem legel. Zrl sem v belo plahto nad seboj, ki so jo barvali trepetajoči ognji. Menda sem še zadnjega videl. Zablestel je, potem je bila popolna tema. Mislil sem na Dušana.
* * * ,
Tisto jutro je bil spet pri meni. Tak kot navadno: vesel, razigran, ves mlad, pred pragom življenja. Menda je prav od maše prišel". Postregel sem mu s požirkom črne kave in skorjo kruha, ki sem jo nekje staknil
“Še kaj pridi!”
“Bom,” sc je smejal, ko je odhajal.
Pa ga ni bilo več. Popoldne je odšel z ostalimi borci domov — v smrt. Klic rodne zemlje je bil premočan. Nisem ga videl, ko je odhajal. A gotovo je šel visoko vzravnan. Saj je šel v življenje,
* * *
Ob večerih, zlasti na pomlad, hodim včasih za Teboj. Iščem v mislih po gozdovih, bukovih in smrekovih, po poljih in samotnih poteh. Kje trohniš? Kako si padel ob strelu? Na hrbet ali na obraz? Se ti je potočila kri preko oči?
Pa bolj me zanima drugo: Kaj vse se ti je razodelo v tistem trenutku? Si se nasmehnil ob smrti? Ugledal si Njega kot Janez v skrivnem razodetju. Oblečenega v dolgo haljo in opasanega na prsih z zlatim pasom. Oči je imel kot ognjen plamen in glas kot glas mnogih voda.
Odprla so se ti nebesa v vsem blesku: smaragd in jaspis, zlato bliskov in gromi, plamenice in stekleno morje podobno kristalu Harpe in zlate čaše, polne vonjav. In preko vsega mogočna himna: Svet, svet, svet,
Padel si pred Jagnjeta in ga molil.
Vidim te v družbi vseh borcev. V belih haljah stojite, in s palmovimi vejami v rokah. Nehote sežem po Razodetju in berem: “To so tisti, ki so prišli iz velike bridkosti ter oprali svoja oblačila in jih očistili s krvjo Jagnjetovo. Zato so pred božjim prestolom ih mu služijo noč in dan v njegovem svetišču in sedeči na prestolu bo prebival med njimi. No bodo več lačni no žejni, tudi sonce jih ne bo peklo ne druga vročina; zakaj Jagnje, ki le v sredi pred prestolom, jih bo paslo ter jih vodilo k virom živih voda; in Bog bo brisal njih solze z njih oči.”
* * * 1
Srečen si, Dušan. Srečni ste naši borci Vztrajali ste do konca. Vaše plačilo je neskončno.
JANKO
O NARTEJU VELIKONJA NAPISALA NJEGOVA HČERKA
Leta 1933 v jeseni je naš papa težko obolel. Zdravniki so napravili napačno diagnozo in zato se mu je stalno slabšalo. Ležal je devet mesecev, počasi je, izgubljal zavest, vsa desna stran mu je omrtvela, zdravniki so izgubili Upanje. Sorodniki in prijatelji so že razmišljali, kako bi po njegovi smrti poskrbeli za otroke, kajti niti misliti ni bilo na to, da bi vdova lahko vse preživljala z golo pokojnino. Dr. Brecelj je nasvetoval še zadnje: poizkusili naj bi še s kliniko v Zagrebu. Zaobljubili smo se, da pojdemo peš k Mariji Pomagaj, če se pa-Panu izboljša. Le napol je bil še živ, ko so ga v spremstvu zdravnika odpeljali v Zagreb. Tam so ugotovili, kaj mu je, in takoj začeli z zdravljenjem, čez dva meseca je bil že pn koncu in je hodil ob palici ter je prišel nazaj v Ljubljano sam z vlakom.
In smo romali otroci k Mariji Pomagaj. Bolele so nas majhne nožiče, a morali smo se zahvaliti Nebeški Gospe za njeno pomoč.
Papa je počasi okreval, čeprav mu je desna stran ostala omrtvela. Začel se je učiti pisanja z levico. Skraja so bile njegove čačke nerazumljive, pa ni odnehal. Tudi je začel znova hoditi v službo, že od daleč smo spoznali njegov drsajoči korak, kadar se je opoldne vračal domov.
Med počitnicami je zopet hodil z nami na izlete. Malo bolj počasi smo se premikali kot ostali turisti, a smo oblezli vse pogorje med Ljubljano in Škofjo Loko, pa še preko Ratitovca in Bohinja, na Stol in na Krvivec smo prišli. Tudi na Brezje smo odslej šli večkrat peš.
Leta 1938 smo obiskali vsi pananov roistui dom. Radostno so nas povsod snrejemali, Snračuioč, kako ie v Ljubljani. Prešerno smo uživali lepoto Primorske in le od daleč smo Čutili, da to liudstvo trpi pod tujim jarmom in gleda na Jugoslavijo kot na obljubljeno deželo.
Vojaška zasedba Slovenije je spremenila smer naši brezskrbnosti. Znašli smo se obdani z bodečo žično ograjo. Za izprehode sta nam ostala le še Grad in Rožnik. Tja smo spremljali dekliči svojega očeta, ki nam je ob teh Prilika pojasnjeval toliko stvari, ki jih naše neumne glavice ne bi znale same razbrati.
Vojna vihra je naraščala. Prvi umori, Drvi požigi, prve internacije, preplah in omahovanje. Naš papa ni nikdar omahoval, čim je izvedel, da so v Osvobodilni fronti tudi komunisti, je jasno odgovoril na povabilo, da se z njimi kot katoličan ne more družiti v nobeni stvari.
Začeli so prihajati v Ljubljano begunci z Dolenjske. Takrat je papa prevzel predsed-
BIL JE MOŽ BOŽJI
niško mesto pri Zimski pomoči. Z vso vnemo se je lotil dela; kljub rahlemu zdravju ni počival.
“Otroci, vi ne veste, koliko bede je na svetu,” nam je večkrat ponavljal, zahvalite Boga, za vse, kar imate.”
ouanote ustih cim so nas še boij povezale. Občutek nevarnosti je vzuuuil v nas jasuo zavest, Kako zeio se imamo rani. xvtmar smO bui vsa skupaj, smo junačili in si uajan poguma. .Delali smo vse mogoče načrte, kaj oo-ino napravili, če bi prišlo do tega ali ao onega. no so zacen Nemci odvažati ljudi na ucio in smo se bali, da bo tudi kateri izmeu nas prišel na vrsto, smo se dogovorni, ua se po vojni počakamo za Prešernovim spomenikom. Takrat je imel papa venko neia m se je udeleževal naših pogovorov Uuij od uaiec. ne Versal nalil je resno dejal, ""ulejue, da uusie V posvečujoči milosti, pa se vam ne uo trena ničesar Dati.”
ivaaar smo razpravljali o strašni ne go to-vosti, ki nas obdaja, o bedi in Krivim, ki naraščata in da se nam zui, da je Bog pozami na stvarstvo, nas je opozoril: ' Blejce Salnu današnje dogodke z mističnimi očmi, pa boste umeii čuda božje pravičnosti in pneviunosti. '
Res ni Bog sveta zapustil, ampak avet se je nocel osamosvojiti in vse današnje zio je le posledica odtujitve človeštva od Boga.
Papa se je zavedal tega in je hotel vse svoje delo podrediti le božji volji. V tem ni videl nič posebnega, saj je vendar dolžnost stvari, da prizna svajega Stvarnika in se ravna po Njegovi volji. Delal je, kolikor so mu moči dopuščale. Kar čudili smo se, od kod jemlje energijo, pogum in dobro voljo. Bolezen mu je nagajala. Zaradi mraza ga je zelo bolela desna noga in ni mogel spati. "Vstajal je torej ponoči in delal.
Strahu ni poznal, česa naj bi se tudi bal, ko je trdno veroval, da vse odvisi od božje volje. Jasno je to izrazil v svojih zapiskin, ki jih je našla mama med njegovimi papirji že po njegovi smrti: “Kaj vem jaz, kaj je prav v Njegovi službi za dobre, vredne in potrebne ljudi, jaz, ki me je pamet marsikdaj slepila, ko sem postavil vse svoje moči v neko službo, zaupajoč v lastno moč. če me je nekaj pahnilo nekam, ne da bi prosil, sem v tem spoznal božji namig.”
V zadnjem času je veliko premišljal In pretehtaval svoje moči, pa je končno vse do zadnjega prepustil Bogu: “Tudi tega strahu sem ozdravljen, da ne bi upal stati za slavo pametnega Bitja. Zahvaljen bodi Bog za to ve-
„Večje ljubezni nima nihče kakci* kdor da življenje za svoje drage“
liko milost, da mi je dal spoznanje, prosim Ga samo, da naj mi da še moč, da bom mogel povsod in uspešno to spoznanje povedati, potem pa naj On določi čas, kolikor časa želi, da to širim. Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik, nimam pa nič proti, če zgorim na grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden, tega se bojim, da ne bom vreden, zato si s tem ne belim glave, četudi bi imel čas. Nimam časa, da bi jaz, ki sem se moral že na stara leta učiti hoditi, jesti, piti, govoriti, pisati kot otrok ter mi zdaj te stvari niso tuje, razmišljal, kaj hoče Bog z menoj.”
Zadnjo zimo je moral zaradi onemoglosti opustiti delo. Toda veliki organizem Socialne pomoči je že sam deloval in ni več potreboval njegove podjetnosti in iznajdljivosti. Telesno je slabel, njegov duh pa je bil živahen in jasen, čeprav se mi zdi, da je bil kar nekam odmaknjen od vsakdanjega življenja.
Doma smo se pripravljali na proslavo petindvajsetletnice papanove in mamine poroke. Celo brat, ki je bil pri domobrancih na Primorskem, je obljubil, da bo prišel, če le mogoče.
Prišel je maj in z njim naš beg. S starejšo sestro sva bili takrat z doma. Pripovedovali so mi, da je papa pomišljal, kje je v tisti zmedi njegovo mesto. Pustil je, da so odšla dekleta s prijateljsko družbo, odposlali so tudi mlajša fanta. On pa je ostal in z njim mama ter najmlajši, dve.
Ko smo se otroci pomikali eni preko Ljube! ia. in drugi že na angleških kamionih v Italijo, sta z mamo 10. maja nraznovaln srebrno noroko. Naslednii dan so prišli ponj in ga odpeliali. Mesec dni ni mama prav nič vedela, kaj je z njim. Nato so razglasili razpravo. Pogumno je stopil pred sodnike. Komunistična ječa ga ni prav nič zlomila. Odgovarjal je jasno in kratko na obtožbo. Zavedal se je, da ga bodo obsodili, zavedal na se je tudi, da je v božjem varstvu. “Torej ne boj se, če veš, da ladjo vodi vešč krmar. On že ve, torej se ne boj. On je postavil svoje ljudi, ki jih bo toliko podpiral, kolikor je to Njegova volja. Torej pustimo odvisno skrb Njemu, fantje, izpolnimo pa to, za kar nas je postavil.“
25. junija so ga ustrelili nekje pri Turjaku; ne vemo, kje počiva njegovo telo. Za dušo pa upamo, da jo je Bog sprejel v svoje naročje.
Njegovi otroci gledamo na te dogodke z mističnimi očmi in se zahvaljujemo Bogu za mučeniško smrt ljubega očeta, Ali pa ni res nekaj čudovitega v tem, da je naš papa ozdravel proti pričakovanju vseh. Zdi se mi, da mu je Bog povrnil življenje le zato, da Mu ga je dvanajst let nato lahko zavestno in ra-dovoljno daroval v vse večjo Njegovo slavo.
IVANKA VELIKONJA, MADRID
KOT PRED 1.600 LETI
Dogodki sedanjih časov razodevajo vso tragedijo ubogega človeštva, tragedijo, ki se ponavlja, več ali manj enako, vsa stoletja. Na eni strani ošabni trinogi in samozavestni ter kruti preganjalci — na drugi strani pa ponižni, a vendar odločni spoznavale! in mučenci, ki so do zadnjega diha plemeniti, celo do svojih sovražnikov in rabljev.
To vidimo tudi v življenju sv. Vincencija, mučenca, plemenitega Španca, ki ni kak poljuben mučenec (pravzaprav so vsi mučenci izredne osebnosti in veličine), marveč odličen predstavniki Kristusove Cerkve, za katero se žrtvuje, kot so se žrtvovali v zadnjih časih, prosvitljenega 20. stoletja, naš odlični nadškof dr. Alojzij Stepinac, ogrski kardinal J. Minszenty, praški nadškof Beran, da ne naštevamo drugih nič manj odličnih in vidnih predstavnikov Cerkve, in ne med zadnjimi našega vladika dr. Gregorija Rožmana in vseh tisočev naših odličnih mož in fantov.
Časi se spreminjajo in mi z njimi, je veljalo nekoč. Danes pa moramo reči, da se časi spreminjajo le po številu let, sicer so pa kot so bili in mi z niimi. Le to “malenkostno” razliko lahko pridenemo, da so časi vedno okrut-nejši, kolikor “kulturnejši” so ljudje, ki čase ustvarjajo. Kajti čas> so taki kakršni so ljudje. čas je pravzaprav abstrakten poiem. čase ustvarjajo ljudje. Ako so Hudie dobri, so tudi časi dobri; ako so pa ljudje zlobni, so zlobni tudi časi.
V naslednjem opisu bomo videli potrjene gornje trditve. Opisali bomo junaškega mučenca sv. Vincencija, ki je veličasten vzornik mučencev današnjih dni.
ROJSTVO) IN VZGOJA
“Zmagovalcu sem dal skrite mane . .. in novo ime” (Raz 2, 17).
Potekla so tri stoletja, odkar je bil kamenjan sv. Štefan, dijakon, v Jeruzalemu in 40i let, ko je daroval svojo mladost junaški mučenec in zopet dijakon, sv. Lavrencij v Rimu, doma tudi iz Huesca, ko je prišla vrsta na dijakona Vincencija, ki je v Valenciji na španskem potrdil resničnost krščanske vere s svojim mučeništvom in daroval večnemu (Duhovniku __ Jezusu Kristusu, z zvestobo sve-
tega dijakona, kelih, napolnjen z lastno krvjo.
In da je bila njegova mučeniška kri seme novih mučencev in da je priklicala v današnjih “modernih” in “naprednih” časih, jasno dokazuje verska zgodovina zadnjih let njegovega plemenitega naroda v Španiji in nič manj današnji dnevi, v katerih je satan spuščen z verige, mod drugimi katoliškimi narodi in ne nazadnje med našim malim in dragim slovenskim narodom.
Vse je plemenito na tem mučencu: rojstvo, svetost, učenost, beseda, služba. . .
Vincencij, sin Evtiha in matrone Enole, se je rodil v španskem mestu Osca ali Huesca.
Primerno plemenitemu stanu je bilo tudi njegovo šolanje. Krščanstvo je bilo že zelo razširjeno in izvajano v tem kraju. Očetu jo bilo mnogo za čim boljšo duhovno izobrazbo svojega sina; zato je izročil Vincecija v oskrbo škofu Valeriju v Saragozo. Visoki vladika je odgo jil Evtihijevega sina v spoznanju božjih skrivnosti z vso prepričevalno milino; Vincencij je rastel v pobožnosti in kreposti s tako vnemo, da je dobil škof Valerij v svojem gojencu veliko pomoč in da je spoznal Bog Vincencija Vrednega za dijakona in mučenca.
DIJAKON
Dijakonova vloga je upravljati cerkveno Premoženje, ki je sad dobrodelnosti in namenjeno za pomoč potrebnim — deliti sv. obhajilo, pridigati in krščevati.
V tem življenju so predvsem tri stvari važne in nad vse potrebne: ljubezen, hrana in luč; kajti brez njih bi bilo breme naše revščine nevzdržno. In Jezus sam nam je dal veliko zapoved: ljubite se med seboj; zapustil nam je svoje Telo v okrepčilo in hrano naših duš, zapustil nam je tudi svojo besedo kot luč, ki naj nam razsvetljuje pot našega življenja.
Vincencij je postal dijakon svete Cerkve in dobil od škofa izredno nalogo, pridigati mesto njega, ker sam ni mogel zaradi napake jezika. Vincenci jeva slavna smrt in junaštvo do zadnjega diha potrjuje, da je izpolnil sveto službo z ognjem svojih mladih let in vnetim navdušenjem svoje žive vere.
PREGANJANJE
Rimsko cesarstvo je vladal tisti čas cesar Dioklecijan (284—305). Po Avrelijevi smrti je uživala Cerkev nekako štiridesetletno premirje; — pogubna imenuje ta leta zgodovinar Evzebij, pogubna za cerkveno disciplino in pogubna za gorečnost svetega življenja. In Gospod je dopustil, da je zadivjalo strašno Preganjanje. Pokol j je bil splošen in žrtev brez števila, vendar je zmagalo krščanstvo, ker je božje. Preganjanje je bilo splošno le v letu 303, katerega je izzval predvsem Galerij, eden izmed cesarjev in Dioklecijanov svak, v svojem neugnanem sovraštvu do kristjanov.
Začelo se je na dan 2 3. februarja, ki se je imenoval “terminalia” (po bogu Termino. konec) kot bi hotelo pomeniti konec krščanstva. Izdani so bili zaporedoma štirje odloki. (Kakšna sličnost tedaj in danes in vselej. Vedno izdajo vlade sebi ugodne in za svojo nasprotnike neugodne zakone, da jih morejo Po “zakonu” soditi in vedno tudi obsoditi. Zato nosi ta opis sv. Vincencija tudi podnaslov: Danes kot pred 1600 leti.) Zakoni so se glasili:
1.	Porušijo naj se vsa krščanska poslopja in uničijo vse njihove knjige ter oprema.
2.	Kristjani, ki upravljajo javne službe in mesta, morajo biti odstranjeni in odpuščeni. Vzeti se jim morajo tudi državljanske pravice. Nimajo pravice do pritožbe.
3.	Podvreči se morajo mučenju osvobo-
jenci; ako vztrajajo v veri, zapadejo na novo v sužnjost.
4.	Vsi podaniki imperija morajo darovati bogovom (napačnim in lažnim), prodno vrše kako javno ali zasebno zadevo pred sodiščem ali v uradih.
Kristjanom je bilo nemogoče živeti, ne da bi izpovedali svojo vero. Na vsak način je bilo treba pripraviti kristjane do odpada.
Ali odpad od vere ali mučeništvo!
Toda. Kristus zmaga!
ARETACIJA IN ZAPOR |
Prefekt španske provincije, v kateri sta živela škof Valerij in njegov dijakon Vincencij, je bil neki pacijan, ki bi danes ne imel te časti, da se ga spominjamo, če bi ne bil okrutno in nesrečno posegel v življenje in smrt našega vzornika.
V upanju, da bo uničil Cerkev v Saragozi, ji je najprej vzel stebre: škofa in dijakona, po geslu: “Udaril bom pastirja in razkropile se bodo njegove ovce” (Mt 26, 31). Toda Kristusova Cerkev se le pomlaja v boju. Valerij in Vincencij sta bila aretirana in odpeljana v Valencijo, kjer je sodil Dacijan. Tiran je skušal najprej oslabiti njuni telesi s postom, mrazom, verigami in temnico ter s tem ubiti odpornost njunega duha. Toda njuna odpornost je zrastla v trpljenju. Ko ju je imel pred seboj, se je čudil, kako sta krepka, da, celo! rejena. Očital je ječarju, da ni izpolnil njegovih povelj. Zato je vse stražnike odstranil ter začel z namigavanji in obljubami.
ZASLIŠEVANJE
Obrnil se je najprej do Valerija in mu dokazoval, da je njegova starost potrebna počitka in pokoja, ki ga bo tudi dosegel, ako se bo pokoril cesarskim ukazom. Ako pa ne, bo okusil njegovo upravičeno jezo in strogost.
In Vincenciju je rekel: “Ti si mlad; sprejmi usluge, ki ti jih ponuja sreča. Da jih boš deležen, zadošča, da se odpoveš svoji veri. Sinko moj, ubogaj vladarje in ne izzivaj z odklanjanjem sramotne smrti.’’
“Oče,” reče Vincencij škofu Valeriju, “dovolite mi, da odgovorim jaz.”
“Da sin,” odgovori Valerij, “kakor sem ti bil poveril oznanjevanje božje besede mesto mene, tako te zdaj obvezujem, da izpričaš in braniš našo skupno vero.”
Sedaj izpove Vincencij, da oni kot kristjani ne morejo častiti in moliti malikov iz lesa in kamna, narejenih s človeškimi rokami, marveč časte le edinega in večnega Boga, časte njegovega Sina Jezusa Kristusa, ki z Očetom in Svetim Duhom živi in kraljuje in vlada ves svet.	1
“Zakaj vendar nočete darovati bogovom?” vpraša Dacijan.
“Zato,” odgovori Vincencij, “ker je rečeno v svetem božjem Pismu, da bo pogubljen, kdor daruje bogovom. Kaj pa so pravzaprav vaši bogovi, če ne le delo vaših rok?”
“Ali vznemirja vašo vest,” vpraša, dalje prefekt, “ako darujete bogovom.”
“Da.” odvrne dijakon.
“Kako se torej vi,” nadaljuje sodnik, “ki toliko daste na dolžnosti vaše vesti, ne zmenite za obveznosti, ki jih imate do vladarjev?”
“Zato,” reče mučenec, “ker prve so dolžnosti do Boga.”
“Katerega Boga?” vpraša Dacijan.
"Boga,” odvrne Vincencij, “ki je ustvaril nebo in zemljo in vse kar je, Stvarnika vseh vidnih in nevidnih stvari, edinega Boga, ki je sam od sebe od vekomaj.”
“Toda, povejte mi,” nadaljuje dijakon, “zakaj nas preganjate? Saj se nie ne razlikujemo od drugih ljudi, ni po domovini, ni po jeziku in ne po napravah. . ., ampak le po tem, ker živimo vpričo vseh tako čudovito življenje, kakršnega vsi presojajo za neverjetno in nemogoče. Smo iz mesa, pa ne živimo po mesu; prebivamo na zemlji, toda naša domovina je v nebesih; se pokoravamo danim zakonom, toda naš način življenja gre nad te postave. Vse ljubimo, pa vendar nas vsi preganjajo; nismo priznani in nas obsojajo; nas more, pa vstajamo k novemu življenju.” “Smo revni, pa bogatimo druge; potrebujemo vsega, pa imamo vse v izobilju; nas zasramujejo, pa se, ponašamo s svojim ponižanjem; napadajo naše dobro ime, in s tem obenem dokazujejo našo nedolžnost. Nas ob-dolžujejo, mi pa blagoslavljamo; obrekujejo nas, pa vračamo s spoštovanjem. Ko smo kaznovani za naša dobra dela, se radujemo v trpljenju kot bi prejemali novo življenje. Bojujejo se proti nam, kot bi bili mi tujci;
vi pogani nas preganjate, toda nobeden naših sovražnikov ne ve pravzaprav, zakaj nas sovraži, Mi se shajamo k skupni molitvi in tam oblegamo Boga s svojimi molitvami. Molimo tudi za vladarje, za njihove ministre, za javne oblastnike, za pomirjenje sveta in za mir med vsemi nami. Zakaj nas torej preganjate?”
Dacijan ni vedel, kaj naj odgovori na to, tako preprosto pa tako globoko vprašanje. Zato je zagrozil:
“Ali zažgita kadilo bogovom, ali bosta-plačala s smrtjo svoj prezir!”
“Bodi ti mrtvi svečenik mrtvih bogov! IMi se ne bojimo ničesar v imenu Jezusa Kristusa; in prej se boste utrudili vi mučiti nas kot mi trpeti. Ne misli, da nas boš premotil in pridobil z obljubo časti —— časti! O Bog! s čim te primerjajo ljudje! s prahom in blatom — niti s smrtnimi grožnjami, kajti tvoje kazni nam preskrbe venec zmage; in smrt, ki nam jo boš zadal, nas bo povedla v živ-i ljenje!”
MUČENJA
Dacijana je to govorjenje silno razkačilo, škofa Valerija je obsodil v pregnanstvo, vso svojo besnost je pa stresel nad Vincencijem. Toda Vincencij je obrnil pogled in snce v nebo. Ko je videl sodnik to mirno vedrost, je ukazal Vincencija trgati z železnimi kremplji in kavlji. Toda dijakon ni nič popustil, kaj še, obrnil se je k rablju in rekel: “Zelo se motiš, ako meniš, da me boš premagal z mučenjem. Nekdo drugi je v meni, ki trpi, katerega pa ti ne boš premagal nikoli. To, kar se prizadevaš uničiti v meni s tako nasilno močjo, je zdrobljiva posoda iz ila. ki se itak nekoč zdrobi. Nikoli pa se ti ne bo posrečilo streti notranjosti, ki bo jutri tvoj sodnik.
Prefektu ni uspelo premagati mučenca. Njegova nadutost in bes se zlomita ob dija-konovi stanovitnosti.
“Izroči mi vsaj knjige, ki jim pravite svete knjige, da jih sežgem,” zahteva prefekt Dacijan.
Vincencij odvrne: “Ogenj ni za to, da bi sežgal knjige, v katerih je bošia beseda, marveč za to, da večno kaznuje tiste," ki zaničujejo božjo besedo.”
Smrtni dvoboj med mučencem in krvnikom, med Kristusovim junakom in prvobo-riteljcm satana, prikipi do viška. Tiranu izstopijo od besnosti oči iz votlin in iz ust kini pena — tako opisuje pesniki Prudencij — In to je zgodovinska resnica: ogenj, raženj in razbeljene plošče je rabelj vporabil, da bi zlomil mučenca. Toda mučenje ne more streti Vincon-cijevega duha, ki ima unrte oči v nebo in prenaša neobčutno nečloveške muke.
Frigidus ipsi videbatur immanis carnifieis ignis — Rabljev žgoč ogenj se mu zdi naravnost mrzel.
Dacijan ukaže prekiniti s temi mukami in zapove zvezati Vincencija na rokah in nogah ter ga razpeti v temnici na razbeljene črepinje, da se obnove rane in bolečine.
smrt
in^e<la- ®e dogo<^i Čudež. Verige se pretrgajo 1 oh erepinJe se spremene v nežno cvtje, svet-,Da in prijeten vonj se razlijeta po temnici. Ugeli se spuščajo iz nebes tolažit Vincencija ga pripravljat na radost v raju. Ječar se b Pogledu na to spreobrne.
Ko izve tiran za dogodek, zaigra z vso nanosijo in upa premagati mučenca z uslu-da mu prinesti mehko posteljo in do-'0,i. da ga obiščejo njegovi zvesti prijatelji, roda Vincencij, žareč od radosti, v spremstvu slovesnega zbora angelov, izroči Bogu svojo eP° dušo. Bilo je 22, januarja leta 304.
Tako je Vincencij zmagal za vedno. Zmagal je z besedo, ko je zagovarjal vero, zhiaga] je med mučenjem z vedrostjo; zrnast. ko je izpričeval svojega Boga; zmagal v bolečinah, v ognju; zmagal e c je b:l živ, zmn-Sälec bo tudi v smrti; premagal bo ljudi, Premagal tvarne prvine, premagal bo tudi morje.
Mogočnež ne uniči in ne pusti uničiti to. kar je kupi] s svojim zlatom; ali naj Kristus Uniči ali dovoli uničiti to, kar je odkupil s svojo dragoceno Krvjo?
OKRUTNOST. . . IN ČUDEŽI
Da ne bi mučenčevega tu pl a pobrali in častili njegovi soverniki, ga je Dacijan ukazal vreči na samotno poljano, kjer naj bo v hrano zverinam. Toda Bog pošlje krokarja, ki naj ga straži in brani pred lačnimi zverinami in volkovi.
Dacijan odredi tedaj zmašiti mučenčevo truplo v vrečo, jo trdno zavezati in obtežiti s težko skalo ter vreči na odprto morje. Toda skala plava po morju lahno kot pena in svež Veter žene sveto truplo k prijazni obalni sipini. Vincencij se prikaže pobožni osebi in naznači kraj, kjer leži njegovo truplo. Pribite kristjani in ga častno pokopljejo.
SPLOŠNO ČEŠČENJE
Ime in češčenje sv. Vincencija se je tako splošno razširilo, da je zapisal že sv. Avguštin:
“Kje je kak kraj, kje provinciia v vsem rimskem cesarstvu, ki pozna ime Kristusovo, Pa ne bi z veseljem proslavljala obletnice mu-čeništva sv. Vincencija?”
Saragoza, Lisbona, Valcncija, Milan, Vicenza, Cortona ga kličejo kot svojega zavetnika; Chalon, Magon, Viviers, Saint Mälo mu Posvete svoje katedrale; mornarji ga prosijo Pomoči v nevarnostih na morju; umetnost mu posvečuje razkošne bazilike, blesteče slike, lepe kipe, blagodonoče pesmi... (Pričujoča slika na strani 355 je presna slika iz ško-fijse kapele v Vicenzi v Italiji, katero je naslikal T. Chini 1939).
Ni zadosti le odobravati čednosti svetnikov, marveč smo dolžni svetnike tudi posnemati in jih prositi pomoči.
Svetniki so veliki, mi smo pa majhni; toda Bog je blagoslovil in oblagodaril male z velikimi.
Sv. Vincencij nas je prekosil v visoki stopnji čednosti in svetosti. Ako ga ne moremo posnemati s svojimi deli, sledimo mu s svojimi željami.
Pomnimo, da nima zaslug mučeništva le tisti, ki da življenje za vero po rabljevi roki, temveč tudi kdor sprejme življenje in smrt tako, kot je božja volja. Pomislimo nase, na svoje begunstvo, na težave, ki smo jih prestali in ki nas morda še čakajo, na nevarnosti na suhem, na nevarnosti v hribih in igorah, na nevarnosti pozimi, v snegu in ledu. Pomislimo na vse to, ne da bi se s tem hvalili, ampak*! darujmo Bogu in se vdajmo v njegovo sveto voljo, pa bomo imeli tudi mi sami kos mučeniškega zasluženja.
Kličimo na pomoč sv. Vincencija, odličnega junaka Kristusovega, z velikim zaupanjem, ker on je mogočen. Ako obljublja Gospod plačilo vsakomur, ki p odg. v njegovem imenu čašo vode revežu, česa ne bo dal tistim, ki so mu darovali življenje in so pripravljeni sprejeti vse, kar pride s pripuščenjem njegove svete volje?
Upajmo, da smo tudi mi Slovenci dobili velike Vincencije v naših mučencih, ki so prelili kri po rabljevi roki brezbožnega komunizma ter darovali svoje življenje za Gospoda.
Oni so “vincentes” — zmagovalci in zmagovalcem bo dal Gospod skrite mane nebeške jedi; veselje blaženih in novo ime in blažen-stvo izvoljenih (Raz 2, 17).
In takole molimo k svetemu Vincenciju: Usliši milostno, o Gospod, naše ponižne prošnje, da bomo po priprošnji svetega mučenca Vincencija, rešeni storjenih grehov. Obudi, o Gospod, v svoji Cerkvi onega duha, s katerim ti je služil tvoj levit Vincencij: da bomo, napolnjeni z istim duhom, ljubili, kar je on ljubil, in izpolnjevali, kar je on učil, s svojimi deli.”
VINKO ANTONOV
'Jlrjotje je zinilo
Obzorje je ugasnilo, iz gozda mrak polzi, že kamni potemnevajo.
Ptič je zaprl oči in vzdihnil. Tiho spi.
Valovi se pretakajo previdno čez čeri — ko potniki, ki iščejo, kje konec je poti, kje rtob vesoljnosti.
Ah, kdaj pa mi priromamo do ciljev svojih dni, da vrata nam odpro dobrotni angeli v gradove večnosti. . .
SLAVKO SREBRNIČ
NAGOVOR PIJA XIL.
15. OKTOBRA 1941 N OVOPOROČENCEM
ODNOS MED MOŽEM IN ŽENO V ZAKONU
ZAKON SKLENETA MOŽ IN ŽENA V POPOLNI ENAKOPRAVNOSTI
Oragi novoporočenci! Pre nekaj dnevi vas je videlo božje oko, ko ste vpričo duhovnika prejeli veliki zakrament. Podelili ste si ga sami, ko ste si dali in sprejeli privoljenje, da boste živeli v neporušljivi življenjski skupnosti. To vaše privoljenje je bilo medsebojno, slovesno in prostovoljno. V tem svetem trenutku ste v svojih dušah čutili, da ste docela enakopravni in da dajete privoljenje v popolni enakosti, čutili ste, da, sklepate zakonsko pogodbo v popolni neodvisnosti kot osebe, ki imajo čisto enake pravice. Vaše človeško dostojanstvo se je takrat pokazalo v vsej veličini svobodne volje.
V	DRUŽINI PA JE MOŽ POGLAVAR
Toda prav takrat ste ustanovili družino-Vsaka družina pa je družba. A vsaka dobro urejena družba zahteva poglavarja. Vsa poglavarjeva oblast pa prihaja od Boga. Zato ima tudi družina, ki ste jo vi ustanovili, poglavarja, ki mu je Bog podelil oblast nad njo, ki se mu je dala za tovarišico pri ustanovitvi celice, in nad onimi, ki bodo prišli z božjim blagoslovom večat in razveseljevat to celico kot sveže mladike na oljkinem deblu.
Oblast družinskega poglavarja, smo rekli, Prihaja od Boga. Od Boga sta prišla na Adama dostojanstvo in oblast prvega poglavarja človeškega rodu, obdarjenega z vsemi darovi, ki naj bi jih bil izročil svojim potomcem. Zato je bil “ustvarjen najprej Adam, nato Eva. In Adam ni bil prevarjen,” kakor pravi apostol Pavel, “žena pa se je prevarjena pregrešila” (1). Ah, koliko škode je povzročila Eva s svojo radovednostjo pri ogledovanju lepega sadu v' raju in pri pogovarjanju s kačo, koliko škode je povzročila prvemu človeku, sama sebi, vsem svojim otrokom in nam! Bog pa ji je pomnožil trude in bolečine, vrh tega pa ji je rekel, da bo ostala možu podložna (2).
Krščanske žene in matere! Nikdar se ne vdajte želji, da bi se polastile vlade v družini. Vaše žezlo — žezlo ljubezni — mora biti tisto, ki vam ga daje v vaše roke apostol narodov in ki vas bo zveličalo, če boste rodile otroke, če boste s spodbudnostjo ostale v veri in ljubezni in svetosti (3).
V NOTRANJEM ODNOSU DO KRISTUSA STA SI MOŽ IN ŽENA ENAKA, V VIDNI DRUŽBI PA NE
V	svetosti sta zakonca po milosti združena s Kristusom na enak način in ne eden po drugem. “Kateri so bili v Kristusu krščeni in so Kristusa oblekli,” kakor piše sv. Pavel, “so vsi božji otroci in ni več moškega in ženske, kajti vsi so eno v Kristusu Jezusu”
(4)	. Toda v Cerkvi in družini, v kolikor sta vidni družbi, pa je razmerje drugačno Zato je opominjal isti apostol: “Hočem pa, da veste, da je slehernemu možu glava Kristus, glava ženi pa je mož in glava Kristusu je Bog.”
(5)	. Kakor je Kristus kot človek podložen Bogu, tako je kristjan podložen Kristusu, čigar ud je, in tako je tudi žena podložna možu, ki je v moči svetega zakona postal z njo “eno telo” (6). Veliki apostol je opazil, da je bilo potrebno spomniti spreobrnjence v Ko-
'Htu na to resnico in to osnovno dejstvo, za-aj različne misli in navade poganskega sveta 1 bik mogle povzročiti, da bi bili pozabili ILa *° ali ne bi bili razumeli ali pa popačili.
oliko kristjanov je danes takih, da bi jih ®°ral apostol znova opozarjati na isto, če bi l'ffl govoril. Ali ne veje v naših dneh nezdrav eter obnovljenega poganstva?
OBNOVLJENO POGANSTVO
Sedanji gospodarski in socialni red ustvarja ake življenjske pogoje glede na izbiro pokli-®ev> obrti in služb in z vstopanjem moških in ^eusk v tovarne in različne urade, da se zena-cuiejo ženske z moškimi na vsej črti. Zakonca, ^°ž in žena, prideta večkrat v skoro enak po-l°žaj. Mož in žena sta večkrat v isti služai in Prispevata skoro enako k stroškom družine. Kkratu pa sta zaradi istega dela dolžna ži-zelo neodvisno drug od drugega. Kdo pa o° med tem skrbel in varoval njune otroke, kdo jih bo vzgajal in poučeval? Prepuščeni k°do le prepogosto, da ne rečemo, zapuščeni, od početka tujim rokam; drugi jih bodo vzgajali in vodili bolj kot njih mati; ta bo Namreč stran od njih radi svojega dela. Ali 36 potem čudno, če oslabi, se zmanjša in če se celo izgubi smisel za družinsko vodstvo, če očetovo gospodstvo in materino varstvo ne zmoreta ustvariti niti prijetnega in ljubeznivega domačega sožitja?
KRŠČANSKO NAZIRANJE
Krščanski pojem o zakonu se ne da bolj točno in jasno opredeliti, kot je to storil aPostol Pavel v pouku za svoje učence v Efezu in Korintu: “Žene naj bodo svojim možem Podložne kakor Gospodu; zakaj mož je glava ^eni, kakor je Kristus glava Cerkvi.” Kakor 3e Cerkev podložna Kristusu, tako morajo biti tudi žene svojim možem v vsem. “Vi, možje, Pa ljubite svoje žene, kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in samega sebe zanjo dal. Vsak haj svojo ženo ljubi kakor samega sebe, žena Pa naj moža spoštuje.” (7),
Ta Pavlov nauk in pouk sta nauk in pouk Kristusov. Božji Odrešenik je prišel zato, da bi vpostavil, kar je preobrnilo poganstvo.
STARO RIMSKO NAZIRANJE
Svetilnika civilizacije, Atene in Rim. sta Pač razlivala veliko naravno luč na družinske odnose; vendar z globokimi filozofskimi razmišljanji in z modro postavodajo ter strogimi kaznimi le nista mogla postaviti ženo na Pravo mesto v družini.
Rimski svet je pač obdal s častjo in dostojanstvom družinsko mater, “žena je ime dostojanstva, no poželjivosti” (>8). Kljub temu Pa je bila po stariem rimskem kviritskem pravu žena neomejeno in popolnoma podložna oblasti moža ali družinskega očeta, ki je ime] oblast v hiši (9). “Bila je namreč v oblasti moža ali njega, v čigar oblasti je bil mož.” (10). Zato je strogi Katon oznanjal rimskemu narodu; “Naši predniki niso dopuščali, da bi ženske smele tudi kak četudi zaseben praven posel opraviti same brez varuhov, kajti Pod oblastjo so očetov ali bratov ali mož (11).
V poznejših stoletjih pa, ko je prišlo iz rabe staro rodovno pravo (12), je ta železna disciplina izginila in žene so postale praktično popolnoma neodvisne od moževe oblasti.
SVETEL ZGLED IZ DOBE RIMSKEGA PROPADANJA
Bile so seveda tudi pozneje nekatere plemenite žene in matere, ki so posnemale stare rimske žene. Taka je bila n. pr. Ostorija iz plemenite družine. Njen nagrobni spomenik, ki so ga pred kratkim odkrili v vatikanskih kriptah in ki je najbrž iz tretjega stoletja po Kr., jo v napisu tako-le slavi: “žena, ki je dala zgled čistosti brez primere in ljubezni do moža.” Ta preostali zgodovinski dokument nam spričuje, da so Rimljani še vedno spoštovali take zglede čistosti in zakonske zvestobe, čeprav so bili ti zgledi takrat že silno redki.
OSTALO ŽENSTVO V TEJ BOBI
Toda nasproti tem lepim značajem je stala neprestano naraščajoča množica žena, zlasti iz visoke družbe, ki so Se izogibale materinskim dolžnostim in jih zavračale želele so si opravil in sposobnosti, ki so bile takrat lastne samo moškim. Množile so se razporoke, hkratu pa je propadala družina. Navade in želje žensk so zašle s prave poti eednostnega življenja. Prišlo je tako daleč, da je Seneka, kakor je znano, bridko potožil: “Ali je še kje kaka žena, ki bi se sramovala razdreti svoj zakon, ko pa je toliko slavnih in plemenitih gospa, ki ne štejejo let po konzulih, marveč po možeh, ki so jih imele, in ki se razporočajo zato, da bi se mogle poročiti, in poročalo zato, da bi se mogle razporočiti (13). ženska ima veliko moč nad javno in zasebno nravnostjo, ker ima velik vpliv na moškega. Spomnite se, da je Eva, ki jo je bila zapeljala kača, dala prepovedani sad Adamu in da ga je ta tudi jedel.
PRAVI RED V DRUŽINI
Odkar je Kristus zatrdil v obraz farizejem in svetu: “Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči” (14), je bilo eno največjih del krščanstva utrditi v družini red, ki je nujno potreben za edinost in srečo družine, kakor tudi vpostaviti v prvotno in resnično veličino zakonsko ljubezen.
Pravi red, bistven že po naravi in položen v zakonsko zvezo med enim možem in eno ženo, je ta, ki ga je pokazala božja Previdnost s tem, da je človeka ustvarila kot moškega in žensko in ju obdarovala z različnimi lastnostmi, ki pa se med seboj dopolnjujejo. “ Sicer pa v Gospodu ni ne mož brez žene in ne žena brez moža” (15), vzklika apostol Pavel. Možu gre prvo mesto v zvezi, moč telesa, darovi, potrebni za delo, s katerimi more preskrbeti in zagotoviti vzdrževanje d"užine. Njemu je bilo namreč rečeno: “V potu svojega obraza boš pridobival kruh“ (16). ženi pa je Bog pridržal porodne bolečine, trud z dojenjem in s prvo vzgojo otrok; ljubeznivo prizadevanje materinske ljubezni zmore to veliko bolje kot še tolikšna skrbnost tujih oseb.
POKORŠČINO ŽENE MOŽU JE KRISTUS OSLADIL
Apostol Pavel pripominja, ne da bi kako oslabil odvisnost ženo od ,moža, yi jo je določilo sveto pismo na prvih straneh, da je Kristus, ki je ves usmiljenje do nas in do žene, osladil tisto nekoliko grenkobe, ki je ostala na dnu Stare- Zaveze. Pokazal je namreč s svojo zvezo s Cerkvijo, ki mu je zaročena “v blagoslovljeni krvi”, kako se moreta oblast družinskega poglavarja in podložnost žene, ne da bi se v čem zmanjgali, spremeniti v moči ljubezni, ki posnema ono ljubezen, ki druži Njega s Cerkvijo. Kako se moreta stalnost oblasti in spoštljiva učljivost pokorščine srečati v dejavni in medsebojni -ljubezni, v po-nem dajanju. Tako nastane in se utrdi tudi tu domači mir kot cvet reda in ljubezni; mir, žabi samega sebe in v plemenitem medseboj-ki ga oznanja sveti Avguštin kot urejeno vzajemnost med ukazovanjem in uboganjem pri teh, ki skupaj žive (17). To naj bo vzorec za vaše krščanske družine.
MOŽJE, IZVRŠUJTE SVOJO OBLAST. A V LJUBEZNI
Vi, možje, ste prejeli oblast. Vsak izmed vas jo poglavar v svoji hiši, z vsemi dolžnostmi in odgovornostmi, ki jih pomeni ta naslov. Nič ne dvomite o svoji oblasti in nič ne omahujte pri nje izvrševanju Ne umikajte se pred temi dolžnostmi, ne bežite pred odgovornostmi. Ne izpustite iz svojih rok krmila ladje vaše družine, ki vam je zaupano, ne izpustite ga zaradi nemarnosti, brezskrbnosti, egoizma in lahkomišljenosti.
In kako obzirno, spoštljivo in ljubeznivo boste morali kazati in izvrševati svojo oblast V vseh žalostnih in veselih okoliščinah nasproti oni, ki ste si jo izbrali za življenjsko tovarišico. Kakor pravi zgoraj omenjeni hi-ponski škof sv. Avguštin, bodo morali imeti vaši ukazi sladkost svetov, tako da ho pokorščina našla v njih tolažbo in spodbudo. V krščanski hiši, ki živi od vere in je še na potu v nebeško domovino, morajo ti, ki ukazujejo, služiti tistim, katerim se zdi, da ukazujejo. Ne ukazujejo namreč z željo ukazovati, marveč svetovati po dolžnosti svoje službe. Ne zato, da bi se v prevzetnosti povzdigovali, marveč da bi v usmiljenju poskrbeli (18).
ZGLED SVETEGA JOŽEFA
Vzemite za zgled svetega Jožefa! Gledal je pred sabo sveto Devico, boljšo, višjo in vzvi-šenejšo od sebe. Spoštoval jo je kot kraljico angelov in liudi, kot Mater božjo. Kljub temu pa je ohranil in obdržal mesto poglavarja svete Družine. Izpolnjeval je vse dolžnosti, ki mu jih je nalagal naslov.
ŽENE, Z LJUBEZNIJO PRIZNAVAJTE MOŽEVO OBLAST
Ve, ženo, dvignite svojega duha! Ne zadovoljite se s tem, da sprejmete in le prenašate oblast moža, kateremu vas je podvrgel Bog po uredbah narave in milosti. Odkritosrčno se ji podvrzite in ljubite to oblast; ljubite jo s spoštljivo ljubeznijo, ki jo dajete sami oblasti
našega Gospoda, od katerega prihaja vsa oblast oblastnikov, pač vemo dobro, da enakost glede študija, šol, znanosti, športnega delovanja in tekmovanja vzbuja v mnog111 ženskih srcih ponos, in da tudi vam, zelo občutljivim, modernim, mladim in neodvisni!11 ženskam, ne bo lahko sprejeti podrejenosti v domači hiši.
NE DAJTE SE ZAPELJATI
Okrog vas bodo večkrat govorili, da je . krivica; prišepetavali vam bodo, da dvignit® višje svojo gospodovalnost; ponavljali vad bodo, da ste v vsem enake s svojimi možmi in v mnogih rečeh višje od njih. Ob teh glasovih zapeljivih kač ne bodite kot toliko drugih E' ; ki se dado speljati s pota, ki tu na zemlj1 edini more pripeljati k pravi sreči.
SVETA NEODVISNOST VESTI
Največja neodvisnost, do katere imate sve" to pravico, je neodvisnost močne krščansk® duše pred zahtevami greha. Kadar bi kdorkoli od vas zahteval kaj, kar je proti zapovedim božje postave, proti neodpovedljivid dolžnostim, ki jih imate kot kristjanke, žehe in matere, morate ohraniti in braniti spoštljivo, mirno, ljubeznivo, toda tildno in neP°" pustljivo sveto neodvisnost svoje vesti, ki bo kričala in opozarjala vaše srce in razum. Včasih so v življenju dnevi, v katerih se kot blisk zasveti kako junaštvo ali zmaga, ki jima na tajnem nevidne priče le Bog in angeli-
SPREJMITE ŽRTVE
V vsem ostalem pa, kadar se bo od vas zahtevalo, da žrtvujte kako samoljubje a'1 kar bi rade, četudi imate do tega polno pravico, bodite vesele, zakaj te male odpovedi bodo plačane s tem, kici* bodo vsak dan bolj pridobivale srce, ki se Täih je bilo izročilo. Večale in-krepile bodo stalno tesno vez misli* čustev in hotenja, kar je edino sredstvo, da boste mogle opravljati sladko in visoko poslanstvo, ki ga imate do svojih otrok, poslanstvo, ki ga bo zelo motilo, če med vami ih možmi ne bo popolne edinosti. In ker je v družini kot v vsaki družbi dveh ali več ljudi glede na cilj potrebna oblast, ki usmerja -id vodi k njemu in tako učinkovito varuje zvezo, boste morale ljubiti to vez, ki napravlja iz dveh le eno hotenje, čeprav po življenjskem potu hodi eden naprej, drugi pa za njim-Ljubiti jo boste morale z vso ljubeznijo, ki jo čutite do svojega domačega ognjišča.
BLAGOSLOV IN POROŠTVO MILOSTI
Apostolski blagoslov, ki ga vam, ljubljeni novoporočenci, dajemo iz dna Našega očetovskega srca, naj bo za vas poroštvo milosti vedno večjih, čim bolj boste napredovali na svoji življenjski poti, milosti, ki vas bodo podpirale, da boste vztrajali v tej zvezi vaših duš in v popolni zvestobi do medsebojnih vaših dolžnosti.
(1) 1 Tim 2, 13. 14 — (2) 1 Moz 3, 16 (3) 1 Tim 2, 15 — (4) Gal 3, 26—28 —
(5) 1 Kor 11, 3 __ (6) Mt 19, 6 __ (7) Ef
5, 22—25, 33 — (8) Spartiani Aelius Verus 5, 12 — (9) “Qui in domo dominium ha-
(10) (.? p- L- 195> 2 D- Do v- s. 50—16) — eiUg ln marltl manu manicipioque aut in a UmS mariti manu manicipioque esset” "vfNoctium Attic. XVIII, 69) — (H)
-«aiores nostri nu]I
, — privatam quidem agere feminas sine tutore auctore volue-r«m’’ im.man.u esse Parentum, fratrum. viro-Liv. Ab orbc cond. 1. 34, c. 2) __________
runt
f 1 p '	AB Orb
kfl * Gajeve Intitucije m, ±, — (idj
z,b.eneficiis L nL. 16, 2 — (14) Mt 19,
ka.
6
III, 17 — (13) Sene-
__ -(«) 1 Kor 11, 11 — (16) 1 Moz 3, 19 Con *7) “Ordinata imperandi obediendique c	® cohabitantium" (Dp civ. Dei ]. 19,
'	—• (18) Auguštin n. m.
Pripombe k papeževemu nagovoru
v se govori o razmerju med možem in ženo Bast nU’ ie treba Razlikovati tri stvari, da ne sam anei° zme<Ie. Prva je sklepanje zakona j °, drugo je spolno občevanje v zakonu Iretja je življenje v zakonu, v družini.
Don i ® sklePania zakona sta moški in ženska Polnoma enakopravna. Kanon 1081 cerkve-Sa zakonika določa: “Zakon stori zakonito Javljeno privoljenje zaročencev, ki sta prav-o sposobni osebi; tega privoljenja ne more Momestiti nobena človeška oblast. — Pri-g.° Jenje v zakon je dejanje volje, s katerim ®ba dela medsebojno izročita in sprejmeta rajno in izključno pravico do telesa za deja-Btr'k^’i S° sama p0 s®bl Prikladna za rodnjo
' v, • enak°Pravn°st je Cerkev vedno branila, ^bajajoč iz verske resnice, da j c zakon za-rarnont, ali bolj natančno v zakrament povzdignjena zakonska pogodba. V kan. 1067 “ 2 cerkvenega zakonika se sicer določa, “naj vU®ni pastirji skrbc, da bodo mladino odvra-«ali od sklepanja zakonov pred starostjo, v kateri imajo ljudje po ustaljenih krajevnih seSah navado sklepati zakon.” Toda ta do-°cba zadene tak6 nremlade fante kot pre-Jbl^da dekleta. Narekuje jo zdrava pamet. Določba ni proti svobodi sklepanja zakona, mar-Ve<‘ le Proti nespametni rabi te svobode.
Enakopravnost moža in žene pri sklepanju Zakona naglaša papež v uvodu gornjega govora.
Rruna stvar, ki jo moramo razlikovati, ka-kor smo rekli, ie r>rav{m oziroma do’änost spolnegii občevanja v zakonu. Glede tega po-Udarin cerkveni *akonik pono'nn enakonrav-Bost mo*a in žene. Kanon 1111 namreč do-lOre:	“Oh” z«konoa imata, od ”amegn za-
R^tka zakona, enako nvavino in dolžmct glede delani lastnih zakonskem11 žirije*1-jv ”
Te enakopravnosti panež v gornjem nagovoru naravnost ne omenja, posredno pa se je dotakne v odstavku, v katerem se obrača posebej na žene.
Tretja stvar pa je življenje v zakonski skupnosti. Po veliki večini se papežev nagovor tiče odnosov med možem in ženo v zako-Uu kot družbi, v družini. O teh odnosih je Ua več mestih svojih pisem pisal apostol Pavel, kakor omenja tudi papež v svojem nagovoru. Pa tudi za apostokm Pavlom so morali Papeži in škofje večkrat opozarjati na pravilno ureditev teh odnosov. Dotaknila sta se jo
tudi papeža Leon XIII. in Pij XI. v svojima velikima okrožnicama o zakonu. Ker zadevna mesta iz teh okrožnic potrjujejo in dopolnju-jejo, kap uči papež Pij XII. v gornjem nagovoru, naj jih navedem
Papež Pij XI. v svoji okrožnici o krščanskem zakonu “Časti eonnubii” z dne 31. decembra 19 30 sam navaja dobesedno dotično mesto iz okrožnice Leona XIII. o zakonu Ar-ianum JJmnae Sapientiae z dne lo. februarja 1S S0i. Takole piše: “O razmerju, ki mora biti med možem in ženo, kaj modro uči Naš prednik Leon XIII. v okrožnici o krščanskem zakonu:
Mož je poglavar družine in glava žene. žena pa bodi, kpr je meso iz njegovega mesa in kost iz njegove kosti, podložna in pokoma možu, ne kakor dekla, ampak kakor družica, tako, da bo njena pokorščina nravna in častna. V njem pa, ki načeluje, in v njej, ki je pokorna, naj vedno božja ljubezen ureja dolžnosti, saj nosita eden podobo Kristusa, druga pa podobo Cerkve.”
Papež Pij XI. pa dostavlja samo še naslednje:
“Ta pokorščina žene pa ne zanikuje in ne odvzema svobode, ki po vsej pravici pristoji ženi tako po odličnosti človeške osebe, kakor po plemenitih nalogah soproge, matere in družice.
Ta pokorščina tudi ne ukazuje, da bi morala žena ustrezati vsemogočim moževim željam, ki se morda s pametjo in dostojanstvom žene manj skladajo.
Ta pokorščina tudi ne pravi, da je ženo prištevati k osebam, ki se v pravu imenujejo nedoletne in ki se jim zaradi pomanjkanja zrele sodbe in zaradi neizkušenosti v življenju navadno ne prepušča svoboda odločanja v pravnih stvareh.
Ta pokorščina prepoveduje namreč tisto pretirano svobodo, ki se ne meni za blaginjo družine, prepoveduje v družinskem telesu ločiti srce od glave, kar bi bilo celemu telesu v največjo škodo in najbliž.ja nevarnost za pogin. Ako je namreč mož glava, je žena srce, in kakor ima mož prvo mesto v v'adnniu, tako sme in mora žena zase zahtevati sebi lastno prvenstvo v ljubezni.
Koliko in kako ie možu žena podrejena, se razlikuje no osebnih krajevnih in časovnih razmerah.”
Nagovor papeža Pija XII. se seveda vjema z naukom papežev Leona XIII. in Pija XI., pojasnjuje pa razmerje med možem in ženo v zakonu še z drugih strani. Prikazuje razliko med poganskim in krščanskim pojmovanjem tega razmerja. Pogansko umevanje je padlo pri Rimljanih iz ene skrajnosti v drugo. V začetku je bila žena kakor brezpravna stvar v moževih rokah, pozneje pa glede zakona popolnoma neodvisna od niega: predala s« je razvratnemu življenju. Krščanstvo pa jo ženo dvignilo, postavilo jo je ob stran možu. Svojemu možu je sicer podložna kot poglavarju družine. Toda to pokorščino ji je Kristusov nauk zelo omilil in oslad:l s svojo zvezo s Cerkviio. ki stvarno predstavlja zakonsko zvezo med možem in ženo.
Iz načelnega nauka o moževi oblasti in ženini podrejenosti v zakonu preide papež k pozivu na može, naj se ne branijo izvrševati svojo oblast, a izvršujejo naj jo z vso obzirnostjo in ljubeznijo, žene naših dni pa opozarja papežev nagovor, naj odlože svojo preveliko občutljivost in svobodoljubnost, naj z ljubeznijo priznavajo moževo oblast in naj se ne dajo zapeljati “ glasovom zapeljivih kač”, ki jim šepetajo o popolni enakosti z možmi in celo o vzvišenosti nad njimi. Ohranijo naj “sveto neodvisnost svoje vesti”; v ostalih stvareh pa naj se v pokorščini žrtvujejo, saj bo iz teh žrtev rastla velika korist za nje same kot žene in matere.
žena v- zakonu ni bila vedno v enaki meri podrejena možu. Papež Pij XI. izrečno pravi, kakor smo videli, da se mera ženine pokorščine “razlikuje po osebnih, krajevnih in časovnih razmerah”. Božja volje je le, da je žena možu podrejena kot poglavarju družine. Kaj vse obsega ta pokorščina, se more, kakor rečeno, po razmerah menjati.
Nagovor papeža Pija XII. se tega vprašanja o meri ženine pokorščine v pravnem smislu ne dotakne. Opozarja le na duha pokorščine, žene naj v ljubezni žrtvujejo tudi to, do česar bi sicer imele pravice. Voljno naj sprejmejo pokorščino v vseh rečeh, razen v grehu. Pretirani duh moderne osamosvojitve žene v za-
SOČI JALNI
SINDIKALNA ZVEZA
Mednarodna krščanska sindikalna zveza je 1. 1945 spet.začela z delom. Včlanjene ima le katoliške strokovne organizacije Zapadne Evrope. Svoj sedež ima v Holandiji v Amsterdamu. Ker je tam ozračje bolj antikomuni-stično (kot n. pr. v Belgiji), je tudi v zvezi tako ozračje. Sedaj stojijo pred vprašanjem, ali naj se zveza razpusti in vključi v novoustanovljeno svobodno internacionalo, ali pa naj svoje plodovito delo nadaljuje.
DVA SOCIALNA KONGRESA V RIMU
V svetem letu se bosta vršila naslednja mednarodna socialna kongresa v Rimu: Junija bo svetovni kongres socialnih združenj, septembra pa bo kongres mednarodne zveze katoliške socialne službe.
“PRISOTNOST CERKVE”
Znani francoski predsednik Socialnih tednov Jože Folliet. je izdal knjigo “Prisotnost Cerkve”. V lepem in živahnem slogu obravnava naslednja poglavja: Cerkev na zgodovinskem preobratu, Dobe francoskega katolištva (doba socialnega katolištva, doba specializirane KA, doba misijonske akcije , starostne in otroške bolezni francoskega katolištva, težave Katoliške akcije, osnutek akcije, Cerkev in skupnost.
ŠTEVILNE DRUŽINE
Zveza belgijskih številniji družin je imela
konu vodi v razsulo zakona, če se., zakon raz-dere, trpe največ otroci, takoj za njimi Pa žena.
žena more svoje dolžnosti v polni meri iz-polnjevati le, če vlada v zakonu popolno soglasje med njo in možem. Le v takem soglasju najde popolno srečo, kolikor jo je Pa° na zemlji mogoče najti. Zato je razumljiv0’ zakaj naj žena pospešuje vse, kar more koristiti popolnemu soglasju, če le ne gre za prestop božje postave, žrtvuje naj za blaginj0 popolnega soglasja tudi to, do česar bi sicer imela pravico, če le ne gre za greh.
Mož pa mora priznati ženino pravico in 8 hvaležnostjo sprejemati njene žrtve. Ukazovati sicer mora, a tako, da bodo njegovi ukazi imeli “sladkost svetov, tako da bo pokorščina žene našla v njih tolažbo in spodbudo.” Ukazujoč ženi naj ji bolj služi kot ukazuje.
Na ta način se spravi na idealen način v sklad moževa oblast in ženina pokorščina v zakonu.
“Nezdrav veter obnovljenega poganstva, ki veje danes v svetu,” sicer drugače pojmuj® razmerje med možem in ženo v zakonu, » prav zaradi toga zastruplja najbolj tesne odnose med zakoncema in povzroča razkroj zakona samega.
Prevel in razložil dr. Alojzij Odar
OBZORNIK
12. februarja svoj letni kongres v Bruslju, šteje sedaj 8.000 članov. Bori se za vse, kar zadeva številne družine z več kot tremi otroci. Doslej je preko svojega zastopstva dosegla ž® lepe uspehe tako pri zakonodaji, kakor pri izvajanju zakonov.
PROBLEM POKLICEV
Poklicne posvetovalnice zadnje čase zelo napredujejo. Zanimanje zanje je močno napaslo prdvsem iz štirih razlogov: povečanje števila poklicev, pomnožitev prebivalstva, vedno večja specializacija dela (kar zahteva od delavcev posebnih sposobnosti), in slednjič razvoj poklicne tehnike, ki ni za vse značaje enaka. Poklicna posvetovalnica daje podatke o razumnosti, ročni spretnosti, možnosti prilagoditve poedincev in o gospodarskem donosu v določenem poklicu. Tako more svetovati zlasti mladini življenski poklic, v katerem se bo posameznik lahko v polno razvil.
DELAVSKI OBRATNI SVETI
Delavske zastopnike v belgijske obratne svete lahko volijo le delavci z naslednjimi pogoji: biti belgijski državljan ali pa imeti že najmanj dve leti dovoljenje za delo v Belgiji; biti star 18 let; biti v podjetju že najmanj tri mesece, v isti veji industrije pa najmanj eno leto. “ Prva svetovn^, vojna nam je prinesla politično demokracijo, po tej vojni pa mora priti gospodarska demokracija!” pišejo delavski časopisi. Komunisti seveda podtalno
širijo nezaupanje do teh poskusov, češ da je 0 le poskus kapitalistov delavce prevarati.
BREZPOSELNOST
P° podatkih konec leta 1949 je bilo v Bel-j Ji največ brezposelnih v starosti 20 do 2 5 g1 (14,6% ), nato pa od 25 do 30 let (12%).
rezposelnost ima za mladega človeka še po-ebei Pogubonosno posledice (brezdelje, obup,
. °Igočasje, vagabundstvo. . .). V začetku Januarja je število vseh brezposelnih naraslo na 296.000.
SOCIALNO ZAVAROVANJE
socialnem zavarovanju igra družina kot ®nota vedno večjo vlogo,” je izjavil ravnatelj francoskega urada za socialno zavarovanje, pokazalo se je, da je garancija ravni družin-skeSa življenja integralni del socialnega zavarovanja. Zato se vse evropske države vedno b°l.l pečajo z družinskim problemom. Ukrepi So zelo različni: družinske doklade, skrb za stanovanja, delo socialnih pomočnic, družin-
e radijske oddaje, organizacije posojil družinam. O družinskih vprašanjih je razpravljal *U(ii zadnji “Krožek socialnih študij v Pari-zu ’ pod zaščito Združenih narodov.
S SKUPNIMI MOČMI
šestdesetletnico papeževe okrožnice “Re-rHm Novarum” bodo delavci belgijske “črne dežele” proslavili na poseben način. Ta okrož-nica je imela v Valoniji velike posledice. Na hjeno pobudo se je takoj ustanovila kršean7 ®ka delavska podporna blagajna, nato pa še druea zadružna in stanovska društva. Leta -(951, ob šestdesetletnici, bodo začeli zidati v®lik katoliški delavski dom v središču Char-(6r°y. ki bo spravil pod streho vse doslej raztresene organizacije. Kapital bodo zbrali s po-s°jilom. na katerega, vabilo člane. Posojilo se h° izlačalo v 2 5 let;h in bo prinašalo podpisnikom 5 o/ obresti letno,
EVTANAZIJA
Pred sodiščem v Manchestru sc bo pričel Proces proti zdravniku, ki >e z injekcilo na-fherno skrajšal življenje neki ženi na n leno z®ljo. Ob tej priliki bodo razpravljali sploh O dovoljenosti eutanezije. O tem problemu ie lanskega junija izjavila Akademiia nravnih in političnih znanosti na predlog člana zdravniške akademije prof. Portesa: “Npozdravlji-Vosti neke osehe ni mogoče zdravniško vedno Ugotoviti z absolutno gotovostjo” in “Formalno zavračamo vse načine, ki hočejo povzročiti smrt oseh, ki jim pravijo stvori, pohabljenci, pomanjkljivci aU neozdravljivi. Vsak zdravniški ali socialni nauk. ki sistematično ne spoštuje samih principov življenja, pride namreč nazadnje do kriminalnih zlorab.”
BENEDIKTINCI V TOVARNAH
“Temoignage Chretien”, ki izhaja v Parizu, prinaša v eni zadnjih številk zanimivo razpravo o naslednji možnosti modernizacije benediktinskega reda. Njega dni so prišli benediktinci v poganske kraje, ustanovili skupnost, ki je obdelovala zemljo in bila čim bolj
v stiku z ljudmi. Tako so vršili misijonsko delo. Zakaj ne bi v industrijski dobi začeli z industrijskim podjetjem, v katerem bi, pomešani z drugimi ljudmi, pod njihovim vodstvom delali in tako misijonarili? Sveta stolica je načelno že izjavila, da bi se to lahko izvedlo. Tudi poskusili so že s tem.
ŠTEVILNE DRUŽINE
Liga družin s številnimi otroki je priredila koncem februarja v Bruslju svoj kongres. Na njem so udeleženci obravnavali pereča vprašanja družin s številnimi otroki. Resolucije odobravajo nekatere vladne ukrepe, zahtevajo pa tudi več sprememb tako glede obdavčenja kot glede družinskih doklad. Ker se pripravlja sprememba socialnega zavarovanja, zahteva Liga, da pripustijo v pripravljalno komisijo tudi njenega zastopnika.
VOLITVE V OBRATNE SVETE V BELGIJI
Volitve v podjetjih z nad 200 delavci so bile precej vroče. Socialisti so se vrgli v boj z geslom: “Uničimo krščanske sindikate!” Volilni izid je prinesel prav nasprotno: porast krščanskih delegatov. Na tri socialistične prideta dva katoliška delavskfe zastopnika. Ta zmaga je tem pomembnejša, ker se je izvršila v podjetjih z več kot 2 00 delavci, kjer so doslej imeli socialisti skoraj vso besedo. Tudi po rudnikih se je pokazal napredek: Na dva socijalista pride en katoliški! V tekstilni, industriji pride skoraj na enega socialističnega po en katoliški zastopnik. V 5 82 podjetjih je bilo izvoljenih 242 3 socijalističnih in 1656 katoliških delegatov. Liberalni sindikat ni dobil več kot 63 zastopnikov.
Delavsko katoliško časopisje je v teku borbe prinašalo rezultate objektivno. Kazalo je na nelepo in nedelavsko zadržanje socialistov, ki se borijo proti “bratom”. Razgalialo ie laži. češ, da držijo katoliški delavci s kapitalisti. Pozivalo je delavstvo, naj presodi program, gleda na kvaliteto zaupnikov in krščanska socialna načela. V vnašanju kraljeve vrnitve ie dal krščanski sindikat vsakemu članu svobodo. Ker je to zgolj politično vprašanie. sindikati z niim nimaio opravka. Prav tako se je izrekel proti stavkam, ki naj bi podpirale to ali ono politično stranko. Nasprotno je socialistični sindikat z denarjem in svoio močio podprl socialistično stranko, ki se je postavila proti kralievi vrnitvi. Tudi ta gosta krščanskega sindikata je pridobila med delavci novih simpatij.
PLAČANE POČITNICE DELAVCEV
Nad polovico Belgijcev ima po zakonu plačane letne počitnice. Da bi jih delavci prav izrabili, se trudijo njihove organizacije z razlaganjem pravilnega smisla in izrabo počitnic. (Delavcem organizirajo skupne turo, kopališča, kolonije, izlete. Dajejo jim informacije, ki so potrebne, organizirajo posebno prihra-njevanje za počitniške namene. Posebna skrb gre delavski mladini, za katero so zgradili več počitniških domov in počitniških pomožnih central.	ZREN
BOŽJA PREVIDNOST
V ŽIVLJENJU NARODNEGA VODITELJA
I. BOG GRE PO TIHEM SKOZI ČLOVEŠKO ZGODOVINO
Nedavno sem bral besede, ki sem jih postavil v naslov. Resnične so. Hrupno in glasno poteka človeška zgodovina, v razburljivih dogodkih in strastn.ih bojih se razvija. Božja previdnost pa neopaženo poleg nje hodi, pa vendar ves potek dogodkov usmerja končno v božje namene, vse tako tiho in skrito, da večina ljudi tega v vsem življenju nikdar ne opazi. Veren človek, ki v pričujočnosti božji živi in ki ima ostre oči za božje delovanje, veruje, da Bog vedi skozi dogajanja zunanje zgodovine tako posameznika kakor cele narode, četudi večinoma v dobi svojega življenja ne spoznajo, do katerih konkretnih ciljev jih Bog namerava pripeljati. Morda se šele po stoletjih toliko zjasni, da more človek spoznati, kako modro in smotreno je nevidna božja roka vodila potek zgodovinskih dogodkov po svojih večnih načrtih in kako je nasprotujoče in sovražne sile vpregla v svoj voz.
Na zgledu Mojzesa, osvoboditelja in voditelja izvoljenega ljudstva, skušajmo spoznati ir. občudovati tiho in skrito delovanje božje previdnosti, da bomo tudi v dogodkih sedanjosti in v lastnih doživljajih zaslutili božje vodstvo ir. verovali, da tudi ob našem življenjskem potu po tihem hodi skrbno ljubeča, modra in vsemogočna previdnost božia.
V času, ko je prišel Jožef, Jakobov sin, v Egipet, je bila tam na vladi tujerodna dinastija Hiksov, ki so okrog leta 1700 pred Kristusom iz Azije zavojevali Egi.pt ter ustanovili prvo predazijsko velesilo, ki je obsegala Egipt, Palestino, Sirijo in Mezopotamijo ter segala od Evfrata do Nila, res pravo kraljestvo. Rod Hiksov je
bil Egipčanom tuj in nepriljubljen. Nji' hov domači kraljevski rod je ohranil v svoji oblasti le neznaten del dežele. Kra" Iji iz rodu Hiksov so kajpak skušali vpliv in moč azijatskih plemen čim bolj po' množiti in okrepiti in tako svoj prestol podpreti. Ko je Jožef faraona prosil, noj sprejme v deželo njegovega očeta in brd' te, je ta radevolje ustregel in jim nd meji Egipta proti Aziji odstopil rodovitno in zadosti veliko pokrajino Gesen, kjer so se dvanajstere družine razmnožile in razrastle v narod dvanajsterih rodov. Nd kralja so vplivali politični nagibi in dind' stični interesi, tako se zdi na zunaj, v resnici je pa bil Bog, ki je šibko jedro izvoljenega ljudstva — 70 oseb — posldl v Egipt, kjer si je moglo, strnjeno naseljeno, lažje ohraniti vero in jezik kakor pa v Palestini med Kananejci.
Dvanajsteri rodovi so se hitro množili. Sv. pismo pravi: "Izraelovi sinovi pa so narasli, se razširili in razmnožili in postali silno močni, tako da jih je bila dežela polna" (2 Mojz. knjiga 1, 7). Ne samo številčno, ampak tudi gospodarsko so postali na rodovitni zemlji silno močni-Iz tako ugodnega položaja bi se sami od sebe nikdar več ne hoteli vrniti v Palestino, deželo njihovih očetov. Novi rodovi, ki so bili že v Egiptu rojeni, niso poznali dežele, katero je Bog Abrahamu in njegovim potomcem obljubil, zato v svojih srcih niso čutili domotožja po njej. Bog pa je določil to deželo za zemeljsko domovino svojemu Sinu, našemu Odrešeniku; zato je Izraelove potomce hotel peljati nazai. Božie previdnost ie tiho in neopaženo porabila zgodovinski potek dogodkov, da so si Izraelci sami zaželeli in.
°9<3 prosili, naj jih reši iz Egipta. Ko gledamo v te zgodovinske dogodke tiso-Ce Ist nazaj, strmimo nad božjim vodstvom, katerega se tedanji politiki in vla-^arji niso zavedali, pa tudi Izraelci sami ne spoznali takoj.
Domači kraljevski rod, potisnjen v skrajni majhni kot Egipta, se je vkljub nezadostnim sredstvom vztrajno pripravil' da izžene tujega okupatorja. Pol* drugo stoletje je trajalo, preden se je to Posrečilo in. so domači kralji zopet zavladali vsemu Egiptu. Razumljivo, da niso z zaupanjem gledali Izraelce, katere s° tujerodni okupatorji naselili v Egipt. Novi kralj ni poznal Jožefa in njegove zasluge, da je v dolgih sedmih letih lakote ohranil egiptski narod pri življenju. Izraelcem so se razmere v Egiptu silno Poslabšale. Sv. pismo navaja te-le besede novega kralja: "Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in močnejše od nas. Dajte, ravnajmo modro z n.jim, da se ne razmnoži in se ob kaki vojski ne pridruži našim sovražnikom, da se bo vojskovalo zoper nas in odšlo iz dežele" (2 Mo jz. knj. 1, 10).
Začelo se je zatiranje, ki je bilo do novejšega časa edinstveno v človeški zgodovini. Ves Izraelov narod je bil obsojen na prisilno delo; zidali in gradili so cela mesta za kralja, izdelovali potrebno opeko iz ilovice, kateri so primešali slame — rezanice — da je bila bolj trdna. Spočetka so jim slamo dostavljali, a ko je zatiranje postalo hujše, so si morali slamo sami oskrbeti, izdelati pa enako število opeke kakor prej, Tudi udarniško delo po ne vem kolikoletnem planu dandanes ni nič novega. Posameznim delovnim oddelkom so postavili rabotne priganjače, ki so brez usmiljenja z biči naganjali Izraelce k najtežjim delom. “A čim bolj so jih tlačili, tem bolj so se množili in tem bolj so se širili, da je bilo Egipčane groza pred Izraelovimi sinovi." Zaradi tega so jim nalagali vedno več in vedno težjega dela s hudo silo.
Kralj je spoznal, da s prisilnim delom tega trdoživega naroda ne bo zatrl, zato je sklenil zadeti življenjsko korenino naroda. Izraelskim babicam je naročil: "Ko pomagate Hebrejkam pri porodu, glejte na spol; če je deček, ga usmrtite, če je deklica, naj živi." Babice pa so se bale Boga in so kraljev ukaz "sabotirale" in
kralju zatrjevale, da jih matere kličejo prepozno. Kralj je moral izbrati drugo pot. Pozval je vse ljudstvo na sodelovanje. Izdal je povelje na ljudstvo: "Vsakega dečka, ki se narodi Izraelcem, vrzite v Nil, vsako deklico pa pustite pri življenju." S tem je bila sekira nastavljena na korenino naroda, moški rod bo uničen, dekleta sama pa ne tvorijo več samostojnega naroda.
To vse se je godilo kakih petnajst sto let PRED Kristusom — in naše dvajseto stoletje PO Kristusu je daleč preseglo egiptsko zatiranje: prisilno delo z odvzemom svobode s to razliko, da so Egipčani dajali Izraelcem obilno in močno hrano, dti so dalje in bolje vzdržali pri težkem delu, dočim v naših časih na prisilnem delu nepopisno stradajo in hitro umirajo. Tudi uničevanje zaroda pozna dvajseto stoletje, ki se vrši toliko uspešneje, kolikor so znanstvena sredstva boljša, ne s potapljanjem v reki, marveč s sterilizacijo, to je s tem, da se v človeškem telesu uniči prirodna plodnost. Nič novega ne doživljamo. Brezbožno človeštvo postopa že pet in trideset let vedno enako, ker je pravi mojster vsega brezboštva vedno eden in isti: satan.
Toda Bog tudi brezvestnost in nečloveško surovost brezbožnikov obrača v svoje namene. Tudi ob koncentracijskih taboriščih in ob kampih za prisilno delo hodi po tihem božja previdnost in naravnava brezbožniško vodo, da goni božje mline. Nečloveški ukaz faraonov je Bog porabil, dc je bil bodoči osvoboditelj in voditelj izvoljenega ljudstva izšolan in vzgojen na kraljevskem dvoru in dobil tam tako visoko in temeljito izobrazbo, kakor bi je nikjer drugod ne mogel dobiti. Tako je kralj prav tedaj, ko je skušal uničiti Izraelce, pripravljal njihovo osamosvojitev in jim izobraževal zakonodajalca in vodnika.
Zgodba je znana. Ro je mati Johabeda rodila sina, ga je skrivala tri mesece doma, da ga. niso vrgli v reko Nil. "Ko ga pa ni mogla več dalje skrivati, je vzela zanj pletenico iz papirusovega ličja, jo zamazala z asfaltom in smolo, položila vanjo dečka in jo postavila v ločje kraj Nila" tam, kamor se je hodila kopat kraljeva hči. Otrokova sestra pa je tam blizu oprezovala, kaj se bo z otrokom zgodilo. Faraonova hči je res kmalu prišla se ko-
pat in je našla pletenico, v njej lepega dečka, ki se je krepko jokal. Takoj je uganila: "To je kateri izmed hebrejskih otrok!" Sestra je pristopila in se ponudila, da poišče doječo hebrejsko ženo, ki bo otroka dojila. Tako je otrok prišel zopet k svoji lastni materi. Ko pa je otrok do-rastel, ga je pripeljala faraonovi hčeri, ki mu je dala ime Mojzes, kar pomeni; iz vode rešen. Od tedaj dalje se je Moj-in vojaških vedah in spretnostih skupaj s kraljevimi princi. V odlično šolo ga je Bog poslal!
Če ugodni in sijajni Mojzesov položaj gledamo iz sodobnih razmer, bi bržkone pričakovali, da bo visoko kulturno in razkošno okolje na mladega Hebrejca kvarno vplivalo, da bo pozabil na svoj rod in svojo vero, v kateri ga je poučevala njegova mati, dokler ga je imela: pri sebi. Toda Mojzes močnemu vplivu okolice ni podlegel. Ohranil je vero in s tem vse, kar je bilo svojsko njegovemu rodu. Trpel in sočustvoval je s svojim zatiranim narodom, ni se sramoval in ni se bal prištevati se k zaničevanemu ljudstvu. Sv. Pavel je v listu Hebrejcem o tem
'L^obzl )^(Z5th
Povedi me v sinje zarje, moj (Dobri Pastir, na tvoje večne oltarje polagam duše nemir.
Volk je razpodil čredo s paše zelenih planin, reci, o reci besedo: vrni v vrhove se, sin!
Steza, ki mimo prepadov dviga se v gore zelene, polna je triija in gadov, ograde ob njej ni nobene.
Vodi me kakor otroka, vdano ti bom sledil; podpira naj tvoja me roka, ko se bom z vihrami bil.
Pelji mo skozi viharje v tihi, skrivnostni mir... Popelji v večne me zarje moj dobri, moj dobri Pastir.
IGOR
zapisal tako le: "Po veri je Mojzes, ko je dorastel, odklonil, da bi ga imenovali sina faraonove hčere; rajši si je izvolil trpljenje z božjim ljudstvom, kakor pa da bi imel častno korist od greha, ker je imel sramoto (prihodnjega) Kristusa za večje bogastvo kakor egiptske zaklade; kajti gledal je na (božje) povračilo" (Hebr 11, 24—27).
Zamislimo se nekoliko ob Mojzesovem zgledu. Vprašaj se, kako vpliva nate okolje? Ali si dovolj trden, da se mu ustaviš in si ohraniš, kar imaš po božji volji iz svojega rodu? Vero smo prejeli od dvojne matere, od rodne matere imamo prvi verski pouk in prve molitve, od duhovne matere, svete Cerkve, pa nadnaravni dar vere iz svetega krsta. Ali ti je ta vera ena najvišjih dobrin, katere za nobeno ceno ne bi hotel izgubiti ali zamenjati za versko brezbrižno življenje svojega okolja? V načinu vnanjega življenja, prehrane, stanovanja in še marsičesa drugega se smemo in moramo prilagoditi novemu okolju, glede vere in notranjega verskega življenja pa moramo ostati taki kot smo, le še bolj utrditi in poglobiti se moramo, da bo vera podlaga vsega udejstvovanja in nepremakljiva skala, na kateri se trdno držimo v vseh viharjih in še druge rešujemo.
Ko nas je Bog razgnal po svetu, ni storil tega s tem namenom, da zginemo in se vtopimo v novi svet z njegovim materialističnim načinom življenja, ampak da v svetu dajemo zgled globoke in stanovitne vernosti po navodilu sv. Pavla: 'Ne ravnajte se po tem svetu, ampak preo-brazujte se z obnovo svojega mišljenja" (Rim 12, 2). Bodimo še drugim skalnat otok v divjih valovih, na katerega se rešijo, da ne gredo v pogubo. Lepa in sveta naloga, ki nam jo je Bog naložil, ko nas je razposlal v vse dele sveta. Pa tudi doma je brezb. oblast orodje božje v čisto druge namene, kakor jih imajo oblastniki, ki so od danes do jutri. Vsaka oblast mora služiti Boau, ali hoče, ali noče. Tudi ob zgodovinskih dogodkih doma gre po tihem Bog, kakor gre ob našem življeniu v tujini, Le zberimo in umirimo se, da bomo slišali korak božje previdnosti ob noši življenjski poti. Pogumno in v veselem upanju hodi, kdor gre z Bogom vštric*
ŠKOF GREGORIJ ROŽMAN
MA ROBU ŽIVLJENJA
široka in dolga je bila Brlogarjeva hiša sredi vasi. Raz oken so se vsipali rdeči cvetovi ^ageijev, ponos Brlogarjevih deklet. Kraj hiše ob vaški poti je stala kapelica, skoro kot Majhna cerkvica. Vsa je bila obdana z mlaj-čki in brezovimi vejami; med rogovilami vej 80 bili celi snopi junijskega cvetja. Modri šmarni križ in spominčice, rumene zlatice in kalužnice, rdeči mak in plavice, kresnice in Vrtnice in rožmarin in roženkravt, vse je bilo Povezano v velikanske dehteče šopke, vse pripravljeno, da sprejme blagoslov od mimoidočega Boga. Vsak kotiček kmečkih in bajtarskih hišic, vsaka zidanica bo deležna tega blagoslova. V kapelici sami je ob sliki Marijini bila mladika vinske trte s prvimi cvetovi. Nalašč so jo od brajde ob hiši speljali na toplo v hišo, da je zazelenela za vstajensko procesijo in dala prve cvetove za sv. Rešnje Telo.
Vežna vrata so se odprla, ven je stopila mogočna postava starega Brlogarja. Kot volna je imel bele lase, mogočne brke. Upiral se je na Palico, ker je šel proti osemdesetim. Ozrl se je Proti cerkvi. Vse je bilo že osvetljeno od jutranjega sonca razen doline proti Karmelu in Boštanjskem Peklu. Iz zvonika pri St. Janžu je pozvanjalo. Ura se je pomikala čez pol šesto zjutraj. “Maše bo kmalu konec,’’ je mrmral sam zase in šel proti kapelici. Skoro čez in čez jo je pokrivala vrtnica ovijalka, ki je vsa cvetela, kot bi kapelico pokril s škrlatnim plaščem. Vse je pregledal od vinske mladike na podobi do sveč in prtov in pručke in Pregrinjala. “No, saj še niso prenerodne naše.” je pohvalil sam pri sebi vnukinje, ki so se trudile prejšnji večer pozno v večer, da so kapelico okrasile.
Počasi je lezel nazaj in se usedel na klopco. Prisluhnil je čebelam v cvetju, prevdaril veter: “Lepo bo, še preveč vroče ne bo. Le kdo je dal gospodu to pamet, da je procesijo na zgodnjo jutranjo uro prestavil. Kako smo se včasih potili, ko je bila šele ob desetih. Moder je naš gospod in dober, da malo takih. Gorenjska korenina, Pa nas razume bolj kot kdo naših. V zvoniku se je oglasil veliki železni zvon. Zapel je parkrat sam, potem pa se je 'oglasilo slovesno pritrkavanje. “Začelo se je,” je pomislil, vstal in se oprl na palico. Farno bandero je že vihralo pred cerkvijo v rokah krepkih fantov. Brlogar je vedel, da ga nosi letos prvič njegfov vnuk.
“Skoro jih bo šestdeset,” se je zamislil, “odkar sem ga nesel jaz prvič. Mislil sem, da me gleda in občuduje vse. Samo enih oči sem takrat pogrešal. Kmalu je umrla. Glaviška Francka, kako da mi je spet danes tako živo pred očmi. še šestnajst let ni bila stara ubo-žica.” Brlogar se je zamislil. Oči je priprl, kot bi hotel sam v sobi v spominu vse bolj natančno videti. Lahno je hodila, kot bi se njene noge ne dotikalo tal. Kot lan modre, vlažne oči je imela, ki so znale tako mehko,
gorko pogledati, čez ramena na prsi sta ji padali dve težki kiti pšeničnih las. Kolikrat je ob nedeljah postal na križpotju v vas, da je ujci njen pogled in besedo, kako čudovito lepo je bilo, če jo je še med tednom kdaj srečal. Pa je tako hitro umrla in so jo pokopali za cerkvijo na Kalu. Tisto noč je on, osemnajstletni fant, na skrivaj jokal.
Pomel si je oči. V resnici so bile tudi sedaj mokre. “Kako sem vendar otročji,” se je pokaral sam, “še na starost mislim kot kak fantalin. Pa vendar,” je predel misli dalje,
“ to je čudno, da je nisem nikoli pozabil, še na ranjko se ne spomnim tako živo, čeprav sva se dobro razumela. Zdaj bom najbrže tudi jaz kmalu prišel za vama dvema.”
Bandero je zaplavalo naprej. Za njim otroci, fantje, možje, pa leskovško, kalsko, bu-densko in kamniško bandero. Kot val se je procesija prelomila v klanec doli proti šoli in spet navzgor proti kapelici pod pokopališčem.
že mu je donela na uho pesem, ki ga je vedno tako slovesno globoko kanila: Praznika svetega danes radujmo se. Danes se mu je lice nabralo v žalost. Na pokopališču so trepetale mlade bele breze med cipresami, spodaj se je kot preproga rdečila ogromna njiva rdeče turške detelje.
Po klancu gori se je pomikalo nebo, dokler se ni Brlogarju skrilo v vejah vaškega drevja. Pesem jo utihnila. Brlogar je uganil, da se bliža prvi blagoslov. Noge so mu postajale težke, grlo mu je stiskala žalost. “Moj Bog, kako hudo je biti star. Prvič letos nisem zraven, pa mi je tako neznansko hudo.” Od kapelice sem so se spet zaslišali pevci. Iz vsake besede je kipelo veselje in slovesnost, njemu pa je šla preko lic utrujajoča žalost.
Procesija se je utrnila proti vasi. Vedno bliže so se slišali pevci. Iz drevja je zažarelo bandero, šolska zastava, dolga vrsta otrok. Kot šumenje mogočne ga roja, se je slišala molitev rožnega venca. Previdno so vijugale fantovsko roke, da se bandero ni zapletlo v vejevje. Otroci so se razpostavili okrog kapelice prav do njega. V hipu so bila tla pred kapelico in v kapelici pokrita s cvetjem, kot bi zapadel prvi sneg.
Zagledal je pred seboj nebo. Zadrgetal je. “Stari Hribec je še edini od prejšnjih,” je pomislil. Ob njem je bil mlajši ■— Stih iz Kamnice, Lork iz Leskovca, Branski Jakoš; na njegovem mestu je bil letos njegov sin. Skoro štirideset let je nosil nebo za procesijo. S kakšnim ponosom je spremljal Boga samega, ko je hodil čez polje in vasi in delil blagoslov. Letos je obnemogel, mora čakati tu na klopici ob kapelici, da ga drugi pospremijo do njega, mora na klopici čakati na blagoslov. Grenka, grenka je bila kaplja pelina v Brlogarjevem srcu.
Izpod neba je stopila zrela, močna postava gospoda župnika. Monštranca v njegovih ro-
ZGODOVINA SVETIH LET
čeprav ima slovesnost "svetega leta” svojega predhodnika že v starem zakonu, vendar se je v dobi krščanstva začelo praznovati šele z letom 1300.
PRVO SVETO LETO — 1300
Ko se je približalo to leto, so začeli govoriti, da je bilo nekdaj mogoče vsakih sto let v Rimu okoristiti se s popolnim odpustkom. Zato je papež Bonifacij VIII. (12 94—1304) začel preiskavati v arhivih Svete stolice temelje takih govoric. Vendar ni mogel najti ničesar gotovega. Kerl pa je bil dotok vernikov, tak,o iz Rima samega kot domačinov, vedno večji, je papež preprečil neutemeljene govorice s tem, da je 22. II. 1300 izdal posebno bulo, v kateri je določil, da so deležni popolnega odpustka za tisto leto in potem vsakih sto let oni, ki po spovedi in obhajilu obiščejo, prebivalci Rima tridesetkrat, tujci petnajstkrat baziliko sv. Petra in molijo po namenu sv. Očeta. Iz vse Evrope so prihajali romarji ali posamič ali v skupinah, tako da je bilo stalno v Rimu okoli dvesto tisoč romarjev. Med njimi je bilo mnogo plemičev, škofov, opatov, duhovnikov. Med romarji sta bila tudi florentinski slikar Gimabue s svojim učencem Giotto in pesnik “Božanske komedije” Dante Alighieri.
DRUGO SVETO LETO — 1350
Vtis tega prvega svetega leta v vsem kr-
kah je bila ovita z vencem iz samih belih na-geljev, le štirje rdeči so rdeli, na vsaki strani eden. župnik je pokadil in pokleknil. Brlogar je vedel, kaj bo sedaj. Pri tej kapelici je vedno pel evangelij župnik sam. Vzel je knjigo in pokleknil pred svojega mladega kaplana: “Blagoslovi, Gospod,” je ponižno sklonil glavo. Tako globoko in iskreno Brlogar ni nikoli občutil kako enaki, kako bratje in sestre smo vsi pred svojim Bogom kot ob tem trenutku, ko je zrl, kako je tako dobri in priljubljeni župnik sklonil svoje koleno pred svojega mladega kaplana.
Brlogar se je zatopil v molitev, v počešče-nje Gospoda, ki je prišel obiskat njegovo vas, njegovo kapelico. Rahlo se mu je tresel rožni venec, z belimi lasmi se je igral veter. Pevci so zapeli: “Molim te ponižno”. Tako globoko v srce je segala ta pesem, tako iz srca ie šla. Zdrknil je na kolena, oprt na klopico in pa-
ščanskem svetu je bil tolik, da so prosili Pa' peža Klemena II. (1342—1352), naj skrajša razdobje, ki ga je določil Bonifacij. Klemen je soglašal s tem in razglasil sveto leto 1350. Pesnik Petrarca je bil eden od glavnih prvo-boriteljev za to. Romarjev je bilo še veS kot v prvem svetem letu. Po računih zgodovinarja Villanija je Silo število onih, ki so prišli v času med božičem in veliko nočjo, milijon in to kljub nevarnosti epidemije, kljub nepri" likam mraza, težko prehodnim potem in drugim zaprekam. Ker ni bilo dovolj stanovanj za prenočevanje tako številni množici, so Nemci in Madžari taborili zunaj mesta. Vsi so pogumno prenašali neprilike, vse za pridobitev duhovnih dobrin.
TRETJE SVETO LETO — 1390
Papežu Urbanu VI. (1378—1389) se je zdelo razdobje petdesetih let še predolgo, za radi česar je določil dobo triintridesetih let (33) v spomin 33 letnega Kristusovega življenja na zemlji. Vslcd tega je papež Bonifacij IX. (1389—14Ü4) razglasil tretje sveto leto 1390. To sveto leto je bilo eno najbolj vidnih in vodilnih v zgodovini. Med letom so prihajali popotniki, imenovani “flagelantes blancos”, ki so se prepevajoč “Stabat Mater” napotili v Rim. Med potjo skozi Piemont, Emilijo in Toscano so se jim pridružile nove skupine. Bičali so se in si nalagali težke križe-na ramena za pokoro in za odvezo.
V četrt6«! svetem letu 1433, ki ga je ozna-
lico. Na vse štiri strani sveta je dal Gospod sam svoj blagoslov. Da bi bila vas in župnija obvarovana potresa, lakote, bolezni in vremenskih uim in vsega hudega in duše obvarovane večne smrti.
Brlogar je še vedno klečal. Mimo je šel župnik. Z očmi sta se srečala, čutil je, da gospod ve, nad čim trpi — solza se mu je utrnila, ko so odnesli mimo njega nebo, ki ga je nosil on toliko let.
Vstal je spet in sedel na klopico. Nič več ni slišal ne petja, ne zvončkanja, ne zvonov, ustnice so zamišljeno molile rožni venec, na obrazu je ležala otožnost. Procesija mu je bila prvič v bolečino in otožnost.
“Star sem, kmalu bo prišla moja zadnja procesija, ko me bodo sosedje odnesli v cerkev in od tam na božjo njivo,” mu je šlo skozi misli, usta pa so še šepetala: Oče naš, zgodi se Tvoja volja!	N. ZEMLAK
hil papež Martin V. (1417—1431), je bil dotok romarjev še zelo velik, vendar manjši kot v prednjih svetih letih, čemur so bile vzroki nasprotne okoliščine.
Zelo je pa naraslo število romarjev v petem svetem letu 1450. Iz vseh delov Evrope so prihajali v Rim romarji vseh slojev, da bi bili deležni duhovnih dobrin. Kmalu nato je papež Pavel II. (1464—1471) določil dobo petindvajse-tih let za razdobje navadnih svetih let.
Papež Sikst III. je potrdil ta odlok in razglasil leta 1475 šesto sveto leto.
Aleksander VI. (14 92—150i3) je trikrat slovesno razglasil scdmo sveto leto 1500. število romarjev je bilo izredno. Ta papež je' Uvedel tudi navado odpreti in zapreti ‘‘Sveta Vrata” ter zače-ti in zaključiti jubilejno leto.
Sledili sta osmo sveto leto 1525 za papeža Klemena VII. in deveto sveto leto 1550 za Papeža Julija III.
Beseto sveto leto 1575 (Gregor XIII.) in enajsto sveto leto 1600 (Klemen "'UITI sta se Posebno odlikovali zaradi što-ilnih izn-»obr-ni+ev protestantov in mohamedancev v katoliško vero.
Papež Pij IX. (1846—1878) je imel raz-Se je moral odpovedati zaradi nasprotovanja glasiti dve sveti leti 1850 in 1875; temu pa sovražnikov Cerkve.
Leon XIII. (1878—1903) je leta 1900 začel sveto leto, eno najsijajnejših in učinkovitih v zgodovini, ki je doseglo svoj višek v Posvetitvi človeškega rodu Presvetemu Srcu Jezusovemu.
Pij XI. (1922—1939) je razglasil dve sveti leti: prvega navadnega leta 1025, drugega izrednega leta 1933 v spomin Gospodovega križanja. V Njegov spomin je uvedel praznik Kristusa Kralja in določil za praznovanje zadnjo nedeljo v oktobru.
Papež Pij XII. je odprl vrata svetega leta 1950, Zakaj on ve, da more rešiti svet kaosa le povratek k nadnaravnim dobrinam in k njegovemu Stvarniku.
NOV SVETNIK
Kot je bilo napovedano, je bil proglašen za svetnika Anten Marija Claret. Doma je bil iz okolice Barcelone. S 17 leti je postal tkalec, kmalu nato vodja obrata V prostem času je študiral jezike in risanje. Ko je začul v sebi sve-čeniški poklic, se je odpravil v Vich. Izkazal se je s tako izrednimi zmožnostmi, da so ga že po 2 letih posvetili v duhovnika •— 1. 1835, ko mu je bilo 28 let. Najprej je delal za zveličanje duš s pridiganjem in pisanjem knjig. Ustanovil je katoliško knjigarno v Barceloni. L. 1849 je nastal njegov red Misijonarjev — sinov brezmadežnega Srca Marijinega. (Danes je raširjen po 6 evropskih in 14 južnoameriških državah, po Afriki, na Kitajskem, na Filipinih). L. 1850 so ga imenovali za škofa na Kubi. Prišel jo v najslabše razmere, a počasi zmagal z angelsko potrpežljivostjo. Deset let pozneje je v Madridu. Tudi tu je bilo njegovo poštenje mnogim v napoto, celo v izgnanstvo je moral. Zapuščen in ubog je umrl oktobra 1. 1870.
Sveto leto 1950: 7. maja dopoldne so se
Pogled z letala na vatikansko državo; bela proga, ki jo obdaja, znači njene meji*
trije zagovorniki svetosti tega moža vrgli pred papeža in prosili, naj prišteje Antona Marijo Clareta med svetnike sv. Cerkve. Obrednemu besedilu, ki ga je sv. oče tedaj izgovoril, je sledilo navdušenje zbrane množice; med njo je bilo zelo veliko Špancev -— od barcelonskih tkalcev do gospe Francove, njene hčere in zeta in španskega primasa, toledskega nadškofa in kardinala Pia J. Daniela.
Po tem dogodku je sv. oče že drugič sprejel v avdijenco 30.000 ljudi. Med njimi so bili najbolj v ospredju rojaki sv. Antona Marije Clareta. Da bi papeža od blizu videli, se “pre-
Slovenski akademiki na tečaju v Madridu
magali” njegovo stražo in zasedli hodnik, po katerem se je bližal Le počasi je mogel naprej v varstvu svoje švicarske garde. Nagovoril je Špance v njihovem jeziku slaveč njihovega velikega rojaka. Romarji so mu poklonili mnogo darov.
PAPEŽ O DELU, O TRGOVINI, O RADIU
Od drugih mnogoštevilnih sprejemov so najvažnejši tisti, v katerih je papež utegnil kaj več povedati o stvareh, ki so obiskovalce morale zanimati in ki zanimajo ves svet. 25. aprila je uradnikom in delavcem Italijanske banke govoril o krščanskem pojmovanju dela. IDcla ne smemo gledati samo po njegovi materialni plati: “za kristjane je eden izmed načinov službe Rogu, medtem ko je za druge ali breme, ki se mu izogibajo, ali cilj sam po sebi; malik, ki človeka usužnjuje." Delo mora dati možu in družini, kar potrebujejo za življenje, in mora služiti obči blaginji. Banke naj ne puste, da leži kapital brez koristi, in naj olajšajo menjavo med poedinci in med državami.
Dva dni kasneje so se mu poklonili udeleženci svetovnega zborovanja trgovskih zbornic. Sveti oče je spet obsodil oviranje trgovske izmenjave in trgovski monopol države. ‘ ‘Ni brez pomena, da je mitologija dala Merkurju — bogu trgovine — peruti: to izraža, da mora imeti trgovec svobodo v mejah svoje države in izven njih. Trgovstvo predvsem podčrtava dejavnost posameznika in ta privatna dejavnost mu daje prvi pogon.’’ Trgovec služi skupnosti in v tej službi bodi spreten in moder, pregreši pa se proti njej, če mu gre samo za to, da obogati. Dober trgovec mora biti dober vernik.
Ko je kmalu nato sprejel zborovalce z mednarodnega radijskega kongresa, se je najprej dotaknil očitkov, kako nekatere oddaje kvarijo poslušalce. To je res in je obsodbe vredno, a ne sme biti ovira za razširjenje radio-fonije. Zloraba božjega daru ne sme biti razlog, da bi onemogočili koristi, ki naj jih prinaša. Sveti oče je prepričan, da bodo resni napori poštenih ljudi končno premagali zle učinke zlorab. Izjavil se je za to, da naj mednarodni sporazumi urede radijske oddaje. — Ceijkev močno ceni dobrine, ki jih radio nudi družbi, in vidi v radiu pomočnika pri svojem poslanstvu. Gotovo, da radio ne more nadomestiti osebnega stika, vendar je odlično sredstvo poglavarju sv. Cerkve in drugim dušnim pastirjem, da morejo svojim sinovom govoriti in z njimi moliti. Zato bo Vatikan sodeloval pri delu za izpopolnitev radia in želi izpopolniti svojo postajo. Končno je papež opozoril, da je dolžnost radia ne le, skrbeti za umski in duhovni nanredek poslušalcev, ampak jun posredovati tudi versko vzgoJo.
FRANCOSKI KARDINALI OBSOJAJO RAZPOROKO
Tem papeževim nagovorom moremo priključiti izjavo, ki so jo objavili francoski
ardinali in nadškofje, Izjava obsoja razjjo-roko — zlo za <lom, za otroke in za družbo.
Vlada in zakonodavci so za to zlo odgovorni. Ze samo možnost ločitve neprestano ogroža družino, klaj gele, če postava ločitev ge olajšuje.” Dalje so obsojeni postopki, ki preprečujejo spočetje in tako uničujejo pravi namen zakona. Zaključuje se izjava s pozivom Kato-liški akciji, da sodeluje pri bujenju in šolanju vesti.
SV. OČE POSLUŠA RECITACIJE CLAUDELOVIH PESMI
V	soboto 29. aprila popoldne je sv. oče poslušal recitacije pesmi in poetične proze Paula Claudela. Pesnik sam je bil navzoč v častni obleki člana Akademije, potem predsednik vla-
De Gasperi, tajnik vatikanske države mons. Montini in drugi odličniki. Recitirali so člani noriškega gledališča Hebertot. Prireditev je Pij XII. v francoščini pohvalil in naglasil, kako se sv. Cerkev zanima za izraze duha, ki Približajo človeka Stvarniku.
NEKAJ DOBREGA O AMERIKANC1H
Med romarji so bili tudi tile zanimivi Amerikaner novi ravnatelj komisije za atomsko energijo jn posadka letalonosilke Midwayi. Ravnatelja komisije Tomaža Murraya, ženo in 4 sinove je papež sprejel v posebni avdijenci. Murray je podjetnik in iznajditelj ir. goreč katoliki:	je član KA, vitez sv. Gregorija
Velikega in malteški vitez. Med 11 otroki sta 2 bogoslovca. — 300 mornarjev letalonosilk0 Midivayi je katoličanov, ki so nod vodstom kurata prišli v Rim. Petdeseterica je pre-.iela v kapeli Najsvetejgega zakramenta sv. birmo, nato jih je kurat obhajal. — Njihovi hiladi rojaki, študentje v zavodu Gonzaga ^Washington) so sklenili, da bodo vsak ilan Posvetili eno minuto molitve pred Naj svetejšim za preganiane katoličane. Enako so po bjih zgledu obljubile dekleta z Akademiie RTaše Gospe — O. Harold Colgan organizira Po Združenih državah Modro armado proti komunizmu. Orožje so molitve in žrtve, posebej še molitev rožnega venca in vrste peterih pr-vih sobot.
ZA PRAVICE MLADINE
V	Franciji so starši odločno nastopili za svobodo šolskega pouka. 25. aprila so priredili na štirih kraiih zborovanje, na katera je Prišlo 300.000 Hudi. V Saint Laurentu sur Scvre je predsedoval Luconski škof Casause. Sklenjeno ie bilo. da starši ne bodo več plačevali dajatev, dokler jim ne ugode. Enako v Rontrmunu in v Folgetu. Kardinal Ronues, Dadgkof v Reuxesu, je napisal zborovalcem Poslanico, kjer pravi pied drugim: "N^mo za Pohono noVtično stranko, niti nočemo slepomišenja, Zahtevamo samo. da morejo očet-ie in matere dati otrokom tako vzojo, kot jo oni hočejo.”
Argentina je praznovala tretjo obletnico Zakona o zopetni uvedbi vedskega poukia. — Ras Vanguardias Obreras CatöUcas, organiza-
cija, ki skrbi za materialni in duhovni napredek delavske mladine in je del Zveze katoliških delavskih krožkov (Federaciön de Cir-culos Catölicos de Obrerös) je za 1 maj izdal proglas. V njem govori o ugodnih tvarnih pogojih argentinskega delavca, opozarja pa na-mnoge nravne nevarnosti za mladino. Zato zahtevajo, 1. da tisk, kino, radio itd. dvigajo duha mladine in obsojajo materializem ter draženje nizkih nagonov; 2. da oblast poskrbi, da ne bo pomanjkanje stanovanj prepreka za sklepanje zakonov; 3. naj se prepovedo igre za denar in Pijančevanje:	4. naj
se vse stori, da se delavska mladina izpopolni strokovno, kulturno in socialno; 5. naj se prav tako najdejo sredstva, da se zavaruje zdravje in telesna moč; 6. naj dobi organizacija mesto na vseh zborovanjih itd , kier ho govora n vnrašaniih delavske mladine; 7. da imej katoliškh. vera po vseh delovnih prostorih svobodo (notranjo in zunanjo) izražanja. S tem se bodo okrepili pravi temelji domovine in temeljne družbene ustanove. ki jih ogroža brezbožni in rušilni komunizem.
Koelnska katoliška tiskovna agencija poroča. kako se zdaj šolski mladini na Ogrskem Pričenja dan. Ne sklepajo več ročic k svoiemn Bogu, pač pa morajo prod Stalinovo podobo
Nisem pisatelj slovenske zgodovine, sem pa prijatelj slovenske katoliške knjige in časopisa, kateri so bili in so še moji najzvestejši učitelji in voditelji skozi moje življenje. Priznati moram, da se danes štejem za srečnega samo zato, ker sem sledil naukom, katere so učili slovenski pisatelji potom katoliških knjig in časopisov, katere so izdajali in zalagali kot res pravi prijatelji in dobrotniki slovenskega naroda-
Sliko in deeedilo k njej nam je poslal prijatelj lista v USA Mr. Louis Debeljak.
obljubiti: “Tovariš Stalin, obljubljamo ti, da bomo tvoji zvesti goreči in iskreni apostoli, ko odrastemo. Naprej!”
V	eni teh šol, kjer so komunisti odstranili Križe, se je zgodilo, da so otroci postavili križ spet na svoje mesto. Ko je učitelj vprašal, kdo je to storil, so odgovorili: “Mi!” Učitelj jim je začel razlagati, da ta upor lahko drago plačajo njihove družine in šola. Eden od učencev jp končno snel križ, ostali pa so jokali.
NA ČEŠKEM
Tam so spet izvedli in končali proces na odru (kako drugače imenovati take kraje?) v Pragi. Obtožili so deset duhovnikov in redovnikov. Obdolžili so iih veleizdaje: bili da so Orodje v rokah vatikanskih protidržavnih navodil. Prireditev je nosila vse znane znake: obširnost obtožnice in neznansko število zločinov; soglasnost v izpovedi prič in popolno priznanje obtožencev; predstave so se smeli udeležiti le zanesljivi ljudje s posebnimi vabili: dopisniki tujih listov niso smeli blizu. Rdeča sodnija je obsodila vse obtožence. Mon-signor doktor Mastilak mora v dosmrtno prisilno delo; prior Machalka in jezuitski pro-vincial o. Sulkan na 2 5 let prisilnega dela; prior Tapowski na 20 let prisilnega dela; dominikanec o. Braito 15 let;je znan teolog in je vodil založbo Krystal, ki jo je vlada pred enim mesecem zaplenila in izročila rdeči Katoliški akciji: o. Urban 14 let; o. Kajpur 12 let; ta menih je predsedoval gibanju katoliške mladine in urejeval revijo Katolik, ki je danes ni več; o. Blesik 10 let; monsignor Mikulaš 9 let m o. Bartak 2 'eti. — “L’Osser-vatore Romano” se s spoštovanjem klania mučenim in obsojenim svečenikom. Praški obsojenci se pridružujejo dolgi vrsti ljudi, ki so padli v boju za človeške pravice. ‘‘Rajši so šli v temno vlažno ječo kot v čast, svobodo in mir. Napisali so bleščeči junaški list v zgodovini katolicizma in dokazali, da Cerkev obstaja nezmagljiva trdnjava v obrambi človeških pravic.”
Pred tem procesom se je končala gonia za prisego duhovnikov. Le 5% je bilo takih, ki so prisegli brezpogojno zvestobo režimu, o-stali so dodali pogoj, kakor so ga narekovali škofje: “dokler ni v nasprotju z božjimi in Cerkvenimi postavami in z naravnimi pravicami človeka”.
Rdeča vlada uporablja obe vrsti sredstev: slini se okoli duhovnikov, jih vabi na “socialna zborovanja” in jih tam gosti s čajem — istočasno pa zapira in obsoja. Kdor bere škofovo pastirsko pismo ali pridiga, kot mu veleva vest, dobi 2 leti zapora. Kdor izpolnjuje odredbo o izobčenju komunistov, dobi 7 ali 8 let. Štefan alar je dobil 12 let zato, ker ni hotel dati odveze nespokorjenim komunističnim “sopotnikom”.
V	boju s “protidemokratičnimi” duhovniki je vlada mobilizirala novih 36.000 ljudskih sodnikov, po poklicu delavcev, sicer pa prekaljenih v komunizmu. Po novem postopku šteje ljudsko sodišče 3 člane: dva iz ljudstva
in enega pravnika. Ta tretji mora napisati obsodbo, ki jo onadva izrečeta. Pravosodni minister (talp se še vedno imenuje, dasi nikoli ne razmišlja, kaj ti dve besedi pomenita) Aleksej Cepička je povedal tem sodnikom, da je njihova glavna naloga v tem, da zmanjšujejo število reakcionarnih elementov. Reakcija se je utelesila najprej v visoki duhovščini. Prireja podtalne manifestacije, ki jih imenuje romanja. Pridiga proti prostovoljnemu delu ob nedeljah in širi govorice o čudežih. “Ljudskih sodnikov ne sme ovirati formalizem. Sodbo morajo naglo izreči, ozirajoč se zgolj na potrebe ljudstva”, je končal vzorni pravosodni minister.
Rdeči oblastniki so vedno praktični ljudje Zato hitro zalotijo duhovnika, ki prižnico zlorablja v politične svrhe. Zato pa tudi od njih zahtevajo, naj po cerkvah bero gospodarske ukrepe in druge uradne dokumente vlade. —• Kot oripravo na proces so vdrli v samostan pri praški cerkvi sv. Ignacija in zajeli dva jezuita. Lotili so se tudi samostana redemptoristov in salezijancev in tudi tu odvedli dva patra.
Na splošno pričakujejo, da pride zdaj na vrsto nadškof Beran. Dasi živi že skoro eno leto zastražen, se mu je posrečilo, da je izdal pastirsko pismo, v katerem poučuje vernike, kako si morejo pridobiti svetoletnih odpustkov.
NA POLJSKEM
Tudi na Poljskem je nasilje vedno hujše. Zdaj je znano, da so poljski škofje že februarja poslali ministrskemu predsedniku pismo, kjer protestirajo proti terorizmu državnih uslužbencev nad duhovščino. “Predsednik in poljska vlada sta odgovorna pred Bogom in zgodovino za ta boj proti veri in Cerkvi na Poljskem ” Zdaj pa sta poslala poljski primas in krakovski nadškof dve novi pismi predsedniku Bierutu. Ugotavljata, da je protiverski boj vedno bolj surov, Res je, da so cerkve še' odprte in se vanje zateka mnogo vernikov, a večina prebivalstva živi pod pritiskom in v preganjanju zaradi verskega prepričanja. Cerkvena kneza obdolžuieta ministra za verske zadeve, da skuša zaplesti Cerkev v politične spore in da ščuva nižjo duhovščino proti predstojnikom.
V parlamentu je naznanil minister Jožef Cyrankiewicz, da pripravlja zakon o zaplembi cerkvenih posestev. Sliši se, da imajo za to prav bogoljubne razloge: s tem, da Cerkev osiromašijo, jo bodo napravili bolj duhovno. ‘‘L’Osservatore Romano” se po pravici čudi temu razlogu. Ko bi bil resničen, bi to pomenilo, da se rdeči oblastniki trudijo ojačiti edino opozicijo, ki jo imajo.
Zadnja poročila vedo povedati, da je vlada obupala nad tem, da bi duhovnike pridobila, kajti začel se je pravi lov za njimi. Policija jih pograbi, kjerkoli jih stakne, pa čeprav sredi sv. maše, in jih vlači na demokratske mitinge. Izšel je tudi rdeči “Glas duhovnikov” in srdito napada škofe..
ARGENTINA
VELIČASTNO ROMANJE V LUJAN
Dne 14. maja smo imeli vseslovensko romanj® v Lujan. Posebni ripravljalni odbor je že več tednov mislil na čimvečjo udeležbo in vso uredbo slovesnosti. Za romanje je izšla posebna knjižica, ki je opisala naša slovenska romanja na sploh, naša dosedanja romanja v Lujan in dala navodila za letošnje. Najeli smo poseben vlak za nad 900 oseb, ki je bil že dober teden prej ves zaseden. — Mnogi so prišli z drugimi vozili, tako da nas je bilo v Lujanu vsaj 1400. Vse romanje se je vršilo pod geslom svetega leta “Veliki povratek k Bogu". Temu so bile posvečene pridige v cerkvi in govori na stanovskih zborovanjih, ki so bila Posebej pripravljena za starše, fante in dekleta. Ob prihodu je nekoliko motil dež. a ni vzel dobre volje romarjem, ki so se pripeljali s kolodvora do bazilike. Ob 10 je bila najprej sv. maša, pred katero in vmes so lin-dje opravili sv. spoved. Maševal in pridigal le g. Hladnik, peli so pa združeni pevski zbori in sicer Gallus. San Martin, Rpmos Mejia, Avellaneda in Villa Madero. _ Na zborova-
njih se je zbralo večina romarjev. —- Zbo-n-Vanie v veliki kino dvorani je vodil urerin:k g. Fr. Kremžar, govorila sta na ž"r>nik v. Lovšin in Franc žužek. Fantovsko zborovanie V drugi dvorani je vodil g. Horvat Avgust, ki je imel tudi prvi govor, drugi govor pa je imel č. g. Koman, dekliško zborovanje v dvorani KA je vodila gdč, Mija Markeževa, govorila sta pa č. g. Hladnik in gdč. Joža Sturmova. Vse tri dvorane so nam dali brezplačno na razpolago gg. lazaristi, ki oskrbujejo lu- * jansko baziliko — Opoldanski odmor so porabili romarji za oddih in Za medsebojne razgovore. Popoldne ob 4 je bila v cerkvi pridiga č. g. Cirila Demšarja, slovenskega lazarista, ki stalno živi v Lujanu, nato je bila procesija Po cerkvi, kjer so fantje v narodnih nošah nosili nodobo Brezjanske Marije Pomagaj, ki je stalno v Bujanu, sprtemljale so jo dekleta, tudi v narodnih nošah; nato so peljali na posebnem vozilu fantje kip luianske Matere božje, ki so ga spremljala dekleta v belih oblekah. Po petih litanijah je g. Orehar blagoslovil okras prestola, kjer stoluje v Lujanu na?a Marija Pomagaj, ter v nekaj besedah izroči' skrb za cvetje in razsvetljavo slovenskim rojakom, živečim v Lujanu. Po končani slovesnosti je vsak romar dobil spominsko podobico lujanske Matere božje s slovenskim napisom za dan romania. Vse slovesnosti in liud-ko petje v cerkvi ie raz prižnice vodil-č. g. Lenček, Ladislav CM tako, da so nas domačini občudovali zaradi ubranosti in lepega reda, pobožnosti in petja. Za povratek se je nebo
zjasnilo; polni notranjega in zunanjega veselja smo bili tudi na poti domov: Preživeli smo lep dan pri Mariji.
SMRT DVEH DRUŽINSKIH OČETOV
že pred tedni je umrl v Villa Madero g. Jože Kušar, ki zapušča ženo In hčerko, ena pa je umrla v Avstriji. Pred letom dni je prišel v Argentino, z vso pridnostjo je hotel preskrbeti družini trdno življenje za bodočnost, pa je najbrže delal preveč skrfbno. Ko se je podvrgel operaciji, je podlegel, ker so bile moči preslabe. Poznali so ga vsi kot tihega in skrbnega očeta, kar je pokazal tudi pogreb na pokopališču v San Justo, kjer se je zbralo veliko rojakov, da se poslovijo do njega in utola-žijo gospo in hčerko.
Ni še trava zarasla prvega grba družinskega očeta, že je umrl drugi, in sicer v Cordobi, g. Albin Gaser, Iz domovine je bil poznan kot
Procesijo sv. Regnjega Telesa za Slovence bomo imeli na Belgranu v nedeljo po prazniku sv. R. T. dne 11. juniJa. Ob 10 bo tiha maša briez pridige, nato pa procesija s 4 blagoslovi po dvorišču salezijanske gimnazije
V Mendosi so brez stalnega dušnega pastirja, ker se je v začetku maja od njih poslovil g. Caserman.
Promovirala sta za doktorja bogoslovja go-snoda Milan Kopušar, ki živi v USA, in Mirko Gogala, ki je na fari v San Fernando in član konzorcija “Duhovnega življenja”. Obema gospodoma čestitamo.
Za hišnega duhovnika pri Bratih kršč. šole v Florida. Časa nrovincial, San Jose, Caxara-ville 2 599, FCNGBM, je nastavljen g. Ko-šmerlj Alojzij, župnik od sv. Petra v Liub-lin.ni! ki je bil doslej spiritual v bogoslovju v San Luisu.
NA NOVI DELOKROG
Slovo od Patemala
Na Vnebohod se je č. g. Janez Hladnik poslovil od slovenskega Paternala, kjer se je ta dan še enkrat zbrala slovenska cerkvena skupnost iz prejšnjih časov. Pod vodstvom pevovodje g. Jekšeta Cirila so nekdanje Pevke spet lepo zapele in s tem je bilo zaključeno 20 letno versko delo slovenske skunnosti na Pa-ternalu, ki je bil pred 20' leti ves slovenski, sedaj ra. žive nekdanii naternalci razneseni na vse vetrove Buenos Airesa in predmestij. Bilo je nekaj ganljivega. Toda vsi navzoči so bil?
a končno je omahnil. Zapušča ženo in otroke. Sam je že našel mir pred zemskim trpljenjem, že’imo mu tudi večnega, družini pa izrekamo sožalje.
Poult verouka, za slovenske otroke imamo redno vsako nedeljo popoldne v mestu na Ra-mon Falcon, v Ramos Mejia, San Martin, Florida, Lanus in Quilmes.
Svete ure na četrtek pred prvim petkom bomo odslej imeli vsak mesec v teh krajih: V Capitalu v kapeli očetov mavijanistov, Riva-davia 5652, tik na voglu ob slovenski pisarni; v Ramos Mejia in v Florida v župni cerkvi. Povsod ob 8 zvečer in bo prilika za sv. spoved.
delaven član delavskih organizacij in sicer dolgo let v JSZ, iz katere se je pa umaknil, ko je krenila s poti resnično katoliške organizacije. Prijatelji bi vedeli povedati, koliko je delal in govoril zlasti po različnih sestankih delavcem. Begunstvo ga je zelo zadelo in končno uničilo, že prej slaboten, je v taborišču še bolj shiral in v Argentino prišel že bolan ter se prav iz zdravstvenih razlogov umaknil v Cordobo, a zdravja ni našel, čudovito vdano je nosil križ bolezni, raka v grlu, ko je vesel jeseni še mogel pozdraviti škofa dr. Rožmana;
Gospod Janez, kakor poznamo vsi g. Hladnika Janeza, ki je že 14 let deloval kot dušni nastir med slovenskimi naseljenci, urejeval “Duhovno življenje” vsa leta doslej in zadnja leta živel pri sv. Rozi, odhaja te dni v nad-, škofijo La Plata, kjer je z dekretom msgr. Solarija, nadškofa laplatskega, postavljen v župniji Lanus s tem namenom, da bo živel ob kapeli sv. Jožefa in pripravil ustanovitev nove žunniie. ki "on obsegala tudi razvijajočo se veliko slovensko naselbino. Tudi tukaj bo lahko veliko dobrega storil za Slovence, katerih nikakor ne zapušča; mi mu želimo samo to. naj ga Bog ohrani v zdravju in vsa niegova dela bodisi med Slovenci, bodisi med arg. verniki, spremlja s svojim blagoslovom, da bodo kar najbolj uspešna.
brnenja, da je treba tradicijo Paternala na kakršen koli način spet obnoviti.
Slovo na Avellanedi
Kar na solze je šlo nekaterim 21. maja, ko je g. Janez Hladnik spregovoril besedo v slovo. 14 let smo se zbirali tu Slovenci in prav avežanedski so bili najbolj stanovitni in požrtvovalni za dobro slovensko katoliško stvar. Toda Avellanede ni več. Slovenci so se večinoma odselili, sedaj se seli še gospod Janez in 2 njim tudi služba božja. Tudi sestram v hiralnici, kjer je bila služba božja, je bilo žal radi te novice, toda razmere so pač prisilile k temu. Prevelika in nesmiselna je žrtev, zahtevati, da ljudje še nadalje prihajajo k maši na Avellanedo, Bog vedi od kako daleč.
Slovenska maša v Ivanušu. 2 7. maja se bo č. g. Hladnik podal na svoje novo mesto v La-nus, v kapelo sv. Jožefa na ulici Juramento in Parana, eno kvadro od Santa Fe 550 0. Na binkoštno nedeljo bo tam prvič slovenska služba božja, mesto na Avellanedi. Da ne bo na kvar centralni slovenski maši na Belgrano, bo tudi tam slovenska maša bolj zgodaj in je določena za sedaj ob pol devetih. Torej vsi Slovenci, ki živite v Lanusu Geste, po Piniey-ru, pa tudi iz Avellanede, Sarandi in Lanus-este. imate tamkaj nrililto za slovensko mašo in tudi za svete zakramente, Tam bo odslej slovenska maša vsako nedeljo in praznik ob ti.30 uri.
Spodaj desno objavljamo sliko kapele.
SLOVENSKI DELAVCI IN PODJETNIKI ZA O2IVOTV0RJENJE SOCIALNEGA NAUKA CERKVE
“Družabna pravda”, organizacija slovenskih podjetnikov in delavcev v Argentini, ki Se glasom točke 4. njenih cerkveno potrjenih pravil trudi “zlasti med rojaki širiti katoliški socialni nauk v besedah in dejanjih" je dne 16. aprila 1950. ustanovila svoj študijski krožek. V njem se bo najprej proučila o-krožnica “Ob štiridesetletnici” (“Quadrage-simo anno”), nato pa se bo pristopilo k reševanju možnosti njene aplikacije.
Študijski krožek “Družabne pravde” bo deloval pod vodstvom strokovnjakov iz področja družabnega vprašanja. Zamišljen je kot slovenska gospodarsko-socialna akademija v tujini. Poleg članstva lastne organizacije sta bili k součestvovanju v tem krožku povab-Ijeni tudi “Slovenska fantovska zveza” in “Slovenska dekliška organizacija” ter še nekatere slovenske organizacije, ki se pečajo z Vzgojnim delom in reševanjem družabnega vprašanja.
(Dne 1 maia 1950 pa se je članstvo “Družabne pravde” sestalo na svoj drugi redni občni zbor. Pred občnim zborom se je v hiši "Inventur! Obrera Catölica”, kier je bil no zneje tudi občni zbor sam, vršila sv. maxa, katero je onravil duhovni vodja organizacije
8.	Ladislav Lenček CM.
Občni zbor sam se je neposredno po uvodnih besedah predsednika g. Franceta žužka spomnil pred par dnevi v Cordobi preminulega g. Albina Gasarja, preizkušenega in radikalnega prvaka slovenskega katoliškega delavskega gibanja. Z Albinom Gaserjem je namreč “Družabna pravda” zgubila veliko oporo, ki ji jo je ta nudil. Saj je pokojni Gasar, dasi-ravno izrazit borec, v letu 19 43 brezpogojno priznal pravilnost stremljenja k enotni organizaciji slovenskih podjetnikov in delavcev, v
kateri naj se medsebojna nasprotstva neposredno izravnavajo.
Glavno delo, ki ga je občni zbor opravil, je bilo: odobritev na delu bogatih poročil v minuli poslovni dobi in podelitev razrešnice dosedanjemu odboru, volitev novih odbornikov, ki jim je ob tem občnem zboru potekla onravilna doba, odobritev p-oračuna za pred-stoječe poslovno leto in odobritev nekaterih samostojnih predlogov notranje-organizacij-skega značaja.
Občni "bor je b'i živahen, kakor so bili živahni tudi občni zbori slovenskih delavskih in podjetniških Organizacij v preteklosti, članstvo je sklenilo povečanje žrtev za visoke vzore, za katere se žrtvuje. Preko povečanih žrtev pa upa doseči tudi povečano delavnost, ki je nujno potrebna za božjo demokracijo kruha.
Iz splošne delavnosti “Družabne Pravde” (organizacije ir. časopisa) je vsekakor razvidno, da med slovenskimi podjetniki in delavci v Argentini ne manjka idealnih katoli-
ških delavcev in podjetnikov, ki kljub težkim razmeram in velikim razdaljam, ki jih ločijo, niti za trenutek ne nehajo z napori, da bi vsi Slovenci sprejeli katoliški socialni nauk kot izhodiščno točko družabne bodočnosti lastnega naroda in vsega sveta. Ta naloga pa je tako velika in važna, da bi slovenski izseljenci nujno in takoj morali ustanoviti slično organizacijo, ako ne bi imeli že “Družabne pravde”.
NAŠI FANTJE NA IZLETU
Gospod salezijanec Mernik, ki mu je bila poverjena v duhovno skrbstvo Slovenska fantovska zveza, io je kar dobro zadel, ko je organizacijo naslonil na salezijanske ustanove, ne da. bi ji s tem količkaj okrnil njeno samostojnost in samoraslost. Tako je naša fantovska organizacija tu kar čez noč dobila na razpolago prav vse, kar potrebuje za svoj zunanji razmah in udejstvovanie: lokale, športne prostore in naprave, cerkev in drugo, kar vse nudi organizaciji veliki salezijanski dom v Ramos Mejia.
Pa tudi drugi salezijanski zavodi v okolici ob vsaki priliki pokažejo našim fantom izredno naklonjenost in pozornost. Tako so se fantje odločili, da koncem aprila pohite n» izlet v Bernal, kjer imajo salezijanci snet veliko svojih ustanov. Doživeli so sprejem in gostoljubje, ki ga niso pričakovali.
Je pa tudi bilo kaj sprejeti: okrog 12 0 naših fantov že samo na tu objavljeni fotografiji naštejete, zbranih okrog ravnatelja tamkajšnjega zavoda in pa našega g. Mernika. Da so se res krasno imeli, kažejo že njih veseli obrazi.
Vodstvo zavoda je, takorekoč za cel dan spravilo na nogo vso mladino, ki je od sprejema zjutraj pod krasnim slavolokom “Dobro-
do*li", pa do s'ovesa zvečer na najrazličnejše načine kazala svoje veselje nad obiskom postavnih fantov iz rodu mučeniške-ga narod’’. Maša s slovenskim petjem, ogled zavoda, sijajno kosilo z govorjenimi in petimi zdravicami od obeh strani, nato nogometna tekma, malica, potem pa zabavna prireditev našim fantom na čast, pri kateri je bilo spet nekaj našega petja pa govorov nič koliko.
“Viva Eslovenos” in “Viva Argentinos” — ta vzklika sta orila cel dan po zavodu in ta vzklika sta še posebno krepko zadone’a. ko so se naši fantje zvečer poslovili. Poioč s]ov<ms'"> nesmi, so odkorakali proti kolodvoru, navdušeni nad tako lepo uspelim izletom.
SEVERNA AMERIKA
Pasijon v Clevelandu. Igrali so ga 2. amila na odru Slovenskega narodnega doma St. Cia ir Ave. Tisti, ki opisuje uprizoritev, pravi, da je videl prvo predstavo te vrste in da je nanj čudovito vplivala. Z razumevanjem je bila nodana ze-odba Jezusovega trpljenja in vzbudila v vsakem veTnem srcu mnogo resničnega verskega doživetja.
Udeležba je bila ogromna, sai so bili prostor: vsi zasedeni. Med častnimi gosti je bil ljubljanski škof dr. Gregorji Rožman, ki je v uvodnem nagovoru povedal misel, da tudi slovenski narod igra. svoj nasiion. zlasti nie-, sovi člani doma gredo na Golgoto in v groznih mukah čakajo odrešenja.
je tik pred veliko nočjo naredil g. H. Roberts, profesor risanja na srednji šoli v St. Helens, ki jo vodvo šolski bratje. Podoba je bila blagoslovljena pred mašo na letošnji velikonočni ponedeljek v konventu v Rochdale. Verjetno bo ena izmed teh podob ob prvi priliki za stalno postavljena v cerkvi St. James v Londonu, saj mnogi potujejo skozi London ter bodo imeli priliko obiskati Marijo Pomagaj sredi tega svetovnega velemesta.
Tu ni šmarnic v našem pomenu besede, pač pa imajo v večini cerkva lepo navado: Kronanje naše ljube Gospa. Prvo ali drugo nedeljo v maju se zlasti mladina zbere v procesiji, prinese krono rož, ki jo potem eden od otrok postavi na glavo Mariji.
ANGLIJA
Tri Marijine podobe. “Vi Slovenci ste zn. Uubljepi v svoio M arh’o z Brezij”, je rekel Ured časom neki tujec Slovencu v Ansrliii. ko mu je povedal, da imajo že tri kopije Marijine Podobe. Pa smo lahko kar ponosni, če to drži. Ljubezni se nam ni treba sramovati, posebno He ljubezni do Matere božje. Danes doma ne boste našli hiše. ki ne bi imela na častnem brestu poleg križa podobe Matere božje z Brezij, ali pa. zlasti na Primorskem, Svetogorske Kraljice. Ali ni bila med malo stvarmi, ki smo .iih begunci mogli vzeti s seboi. tudi nodoba Mariie Pomagal? In v taboriščih, kierkoli je stal oltar, je bila na njem, dasi dosti skromna, pa vendar tako ljuba njena podoba. Pa tudi tu v izseljenstvu, kolikokrat naš pogled obstane na podobi naše Matere božje na steni še tako skromnega stanovanja. Pisala mi je mati: “Otrok mi je obložil Marijo s toliko rožami, da bo podobe kar ne vidite.”
Ena prvih misli je bila, da bi imeli tukaj Marijino podobo, ki bi bila prava kopija brezjanske. Tako so nastale tri slike Marije Pomagaj. Prvo je slikal g. M. Gitton iz Pershore. Podoba je bila blagoslovljena v. Londonu v cerkvi St. James 27. februarja 1949. Ker so Vsi umetniki rabili prav male podobice, je bilo zanje težko zadeti pravi izraz na obrazu, kar se prav vidi na tej prvi sliki. Drugo je v Prošlem poletju dovršil g- Th. Kern, po rodu Avstrijec, ki pa je originalno podobo sam svoj čas videl ter je napravil izvrstno kopijo, ki jo sedaj hrani dr. Kuhar. Tretjo kopijo pa
Pisma, ki jih pošilja slovenskim naseljencem v Angliji njihov dušni pastir g. župnik Ign. Kunstelj, gredo v 500 izvodih na 300 krajev. — Na škotskem živi 50 Slovencev. — Za sveto leto v Rim bo romalo tudi nekaj slovenskih rojakov iz Anglije. — Za binkošti pripravlja pevski zbor fci Rochdale svojo prireditev. — V dneh 5. in 6. avgusta imajo slovenski “Angleži” duhovne vaje; prijavilo se jih jo dosedaj 11.
MESEC MAJNIK V KANADI
Tudi slovenska skupinica na severu Amerike v mestu Torontu hoče nadaljevati staro tradicijo našega naroda v majniškem češče-nju nebeške Matere Marije. Vsako soboto in
nedeljo zvečer se zberemo v Marijinem svetišču, da v kratkih govorih poslušamo in razmišljamo lepoto Njene najljubše molitve — svetega rožnega venca.
Ravno v prvih dneh majnika pa sc je v vzhodnem angleško govorečem delu Kanado začela “križarska vojna molitve svetega rožnega venca”, šest škofij sodeluje v tej veliki križarski vojni.
Voditelj ali poveljnik te križarske vojne je irski duhovnik Patrick Peyton C.S.C. Ta duhovnik je bil v svoji mladosti zelo bolan, zato se je zaobljubil Materi božji, da če ozdravi, bo postal duhovnik in vse življenje apostol svetega rožnega venea. To veliko poslanstvo sedaj z vso gorečnostjo tudi vrši. V vse katoliške družine Severne Amerike hoče vpeljati vsakodnevno molitev rožnega venca. V ta namen organizira po pet ali več škofij skupaj in v njih izpelje pravcato križarsko vojno molitve svetega rožnega venca. Vse družine, ki jih potom posebne akcije pridobijo za vsakodnevno molitev sv. rožnega venca, se s podpisom vseh elanov obvežejo na vsakodnevno molitev.
Tej vojni molitve smo se pridružili tudi Slovenci, ki živimo na ozemlju teh šestih škofij. Obnovili bomo našo sedmo obletnico posvetitve slovenskega naroda Brezmadežnemu Srcu Marijinemu in znova upeliali v vse naše družine in med poedince vsakodnevno molitev rožnega venca s tem. da se bomo skupno s tukajšnjimi katoličani pismeno obvezali k tej močni in čudežni molitvi.
Slovenski duhovnik g. Vukšinič se oglaša iz Alberti, kjer je prišel na obisk naseljencev. V Lehtbridgen in okolici je okoli 150 Slovencev. Med temi je 15 družin. Z veseljem so sprejeli duhovnika, saj ve-čina ni videla slovenskega duhovnika že dve leti. Najprej bo vse družine obiskal, na koncu naredil duhovno obnovo in družabni sestanek. Ker je tu zaposlitev le sezonska, bo večina Slovencev odšla v Ontario, ki je industrijski del Kanade. Pot traia do tja od slovenskega središča tri cele noči in tri cele dneve. — Liudie so pridni, varčujejo, gradijo hišice in pošiljajo domov pakete,
V drugem tednu po veliki noči je obiskal slovenski duhovnik svoje rojake v Tininis, Kirklandlake in Noranda. Opravili so velikonočno dolžnost in duhovno obnovo. V T>rj Toronto je 51 Slovencev, ki so zaposleni v Bata tovarni za čevlje. Zanje skrbi slovaški duhovnik. Pred veliko nočjo so imeli priliko spovedati se slovensko.
HOLANDIJA
Nedeljske sv. maše imajo tamošnii Slovenci po različnih krajih izmenoma, ker živijo raztreseni, duhovnika za njih pa sta samo dva, kakor smo poročali zadnjič, p. Teotirn in g. Nande Babnik.
Spovedovanje posebno za prvi petek in so-
boto se tudi vrsti po različnih mestih, da čim-več ljudi more dobiti slovensko govorečega spovednika.
škof iz Roermonda, kjer živi veliko Slovencev, letošnje leto praznuje štiridesetletni mašniški jubilej. Slovenci sa se pridružili posebnim čestitkam in želijo svojemu sedanjemu nadpastirju ves božji blagoslov.
Sedemdesetletnico praznuje letos g. Joža Ogranjšek, ki je eden izmed pionirjev dela za slovenske naseljence v Holandiji. P. Teotim se ga spominja, kako že od 1. 1926, ko so ustanovili prvo društvo sv. Barbare, sodeluje v odborih. Pa ima tudi zmožnosti za to. V veliki dobrosrčnosti in požrtvovalnosti ni štel ur in ni ločil ljudi, katerim bo pomaga1. Pridno je sodeloval tudi v verskih prireditvah, zlasti pri procesijah, mnogo se udejstvoval na odru. V zasebnem življenju je bil in ostal zgled vsem, ki ga poznajo.
Skrb za Marijin oltar, da ho vedno lepo okrašen, so prevzele dekleta In žene in se vozijo od vseh strani, da tej dolžnosti zadostijo. Posebno lepa je misel, da tisti, ki goduje a’i nraznuie roistn1 dan, od poklonjenega cvetja daruje Materi božji.
Novo društvo sv. Barbare so ustanovili v januarju v Heerlerheide-Brunssum in tako pomnožili število na štiri. Obstojalo je že nred voino, pa je zaspalo, sedaj so ga obudili k življenju.
Obhajanje prvih sobot so sklenili na božični večer pri polnočnici, in sicer so se obvezali, da bodo opravljali prve sobote s prejemanjem sv. zakramentov in tudi sicer pridno molili sv. rožni venec vsak večer po družinah in da se bodo v mesecu maju družine in vsi skupaj posvetili Marijinemu Brezmadežnemu Srcu.
Posebno svarijo pred opuščanjem nedeljske službe božje, kar povzroča Bogu veliko ne-čast, zlasti ker smo Slovenci pri spravni procesiji na Rakovnik še posebej obljubili izpolnjevati to zapoved.
KRONIKA ŽIVLJENJA IN SMRTI MED;
IZSELJENCI
ARGENTINA
Krščeni so bili: 1. Filip .Jakob Mlinar, sin Jakoba in Marije v San Luisu; 2. sin Franca, in Ivanke Zorko; 3. sin Vinka in Terezije Marinšek; 4. Ivan Franc Marolt, sin Alojzija in. Marije roj. Lavrič v Miramaru; 5. Gabrijel Hirschegger, sin Ernesta in Minke roj. Košane v Mendozi; 6. hčerka Jožeta Rožanc int Antonije roj. Marolt; 7. Klemenčič Bernarda., hči Jožeta in Milene roj. Kogoj; 8. Janežič Jožefa, hči Jožefa in Jožefe roj. Boh; 9. Skok; Bogomil, sin Antona in Angele roj Drempetič; 10. Cestnik Jože, sin Jožefa in Cilke roj. Pfeifer; 11. Maček Marija Marjeta, hči Martina in Frančiške roj. Trkman; 12. Škulj Magdalena, hči Jožefa in Ane roj. Mohar; 13. Ha-bat Janez, sin Leona in Jožefe roj. Javoršek; 14. Učakar Matilda Olga Dragica, hči Jožefa
3n Marije roj. Habič; 15. Zakrajšek Janez, sin Janka in Marije roj. Skedelj; 16. Zejčič Marija Helena, hči Alberta in Olge M. roj. Veit: 17. Irena Sonja Jenko, hčerka Viktorja in Božene roj. Rus; 18. Mastnak Marija Magdalena, hči Antona in Drage roj Repar;; 19. Puntar Stanislava, hea Antona in Stanke roj. Drenik; 2 0. Golob Marija Kristina, hči Leopolda in Ivane roj. Remic.
Potočeni so bili: 1. Jože žerovnik in Julka Bajdiga; 2. Da vino Bolzon in Irena Zajc; 3. Fale Zdravko in Košane Justina; 4. Dolinar Alojzij in Lovrenčič Barbara; 5. Zupan Herman in Prebil Julka; 6. Pavšar Boris in Terpin Ivanka; 7. Ravbar Rudolf in Skrek Avrelija; 8. Gregorčič Anton in Kenda Andri-jana; 9. Terruel Marcus in Vehar Lidija; 10. Mateljan Jože in Saki Katica; 11. Criscouri Aleksander in Berčič Marija; 12. Barak Franc in Lah Ela; 13. Bratina Ivan in Božič Ne-lida Ivanka.
Anglija
Krščeni so bili: 1. Stanislav Pelz v Ane-rley (Kent); 2. Zdenka Jožica Šešelj v Bloxwich (Staffs) ; 3, Milan Erik šporn pri sv. Filipu v Londonu.
Poročili so se: 1. Alojzij Križan in Rosa Singer v Wakefild (Yorks); 2. Karel Lovrenčič in Dora žebot v Bernett (Hcrts).
K slikani: Str. 323: Z lanske slov. procesije sv. Rešnjega Telesa na Belgrano. (Foto Dž); str 324: Kip sv. Petra pred baziliko v Vatikanu; str. 335: Pij XII. ob slovesnostih v baziliki sv. Petra; str. 369: Vatikanska država; str. 270.: Slovesnosti ob kanonizaciji; str. 272: Lujanska baziliki; str. 274 in naslednje: Prizori z lujanskega romanja; str. 276 zgoraj: Fantje na izletu v Bernalu.
Prizore v iujanski baziliki je posnel fotograf Peter Arngek.
V ZASUŽNJENI DOMOVINI
Krivično sodišče bi mogli imenovati sodišča v domovini, ki po zakonu o pijančevanju m delomržništvu pošiljajo v taborišča za prisilno delo najboljše- ljudi, in sicer ženske V Škofjo Loko in Kočevje, moške pa v Str-nišče pri Ptuju in k tovarni Litostroj pri Ljmbljani. Res vpije to početje v nebo in vsemu svetu v spraševanje vesti, ali ne bodo še spregledali oni, ki morajo varovati narodom pravico!
Posvarjeni so bili odborniki duhovniškega društva Ciril Metodove družbe v Ljubljani, in sicer kanonik dr. Osterc iz Maribora, župnik Bajd iz Goriškega in Merc iz Štajerske. Svarilo so dobili iz Vatikana, ki resno izvaja odlok sv. Oficija o sodelovanju katoličanov s komunisti. Bajd je že odstopil.
Petnajst bogoslovcev je š' vedno zaprtih v Ljubliani, tako pravi poročilo duhovnika, ki je pribežal čez mejo, V zaporu jih silijo, da. podpišejo izjavo izstopa iz bogoslovja in Pa zavezo, da bodo podpirali vlado. Tako razumejo versko svobodo in svobodo prepričani» tam. kier dolžijo Cerkev suženjskih metod.
Duhovniki svoje pridige bere.1o, tako kakor dobijo natiskane iz škofijskega urada, da se tako izognejo različnim obtožbam od strani oblasti, ki stalno pošilja vohune po cerkvah, da prisluškujejo pridigam in vsemu ravnanju duhovnikov.
Duhovnike hočejo ločiti od njihovih škofov. tako rnšejo poročila iz domovine. Ta razdor organizirano izvrševati in stalno vzdrževati je bil namen ustanovitvi Ciril Metodove družbe za slovenske duhovnike. Vodi jo nekaj duhovnikov, ki so bili že prei znani kot simpatizerji komunizma, drugi, ki nristopiio, pa 'so prisiljeni po različnih grožnjah in drnc-h okoliščinah. Oblast vabi duhovnike na noseh-h° sestanke, na katerih vedno govori zasto"-hik vlade; udeležba je seveda obvezna. Tudi
duhovniški list “Nova pot” ni nič drugega kakor naslednik “Biltena”, ki ga je Cerkev postavila na indeks.
Navadnih državljanskih in človečanskih pravic ne uživajo duhovniki v domovini, kakor se vidi iz poročil, ki trdijo, da duhovnik more vstopiti na vozila le takrat, čc so na pol prazna in kadar se zljubi šoferju.
Pogreb univ. prof. dr. Cirila Potočnika je zbral ogromno množico duhovnikov in vernikov, ki so spremili k poslednjem počitku trpina-Joba. Pom. škof Vovk je povdarjal zlasti njegovo veliko duhovno naobraženost in osebno svetost, kateri je dal izraza tik pred smrtjo, ko je rekel:	“premalo sveto sem
živel”.
Pomožnega škofa Vovka, ki biimuje sedaj po ljubljanski škofiji, sprejema ljudstvo z veliko ljubeznijo in so ti dnevi pravi trenutki utehe.
Duhovniki in drugi izobraženci, ki so zaprti v Ljubljani, morajo delati kot zidarski delavci na stavbah; nekatere starejše so namestili po pisarnah.
Skopijanskega škofa msgr. Smiljana če-kada, ki je hkrati apost. administrator Banje Luke. je Titova oblast izgnala in mu prepovedala še kdaj vrniti se na svoj škofijski sedež.
Brez redno vladajočih škofov so sledeče škofije v Jugoslaviji: Zagreb, ker je dr. Stepi-nac zaprt; Sarajevo, ker je dr. šarič v izgnanstvu; Ljubljana, ker je dr. Rožman prav tako v izgnanstvu- Šibenik in Maribor, ker sta škofa umrla; Djakovo, kjer je bila zamenjava tik pred vojsko; Križevci, ker je škof dr. šimrak umrl v ječi in sedaj še Skoplje, ko so škofa pregnali. Uboga je čreda brez pastirja, ki k svoji čredi ne more ali ne sme.
V svetu še govorijo c svobodi bogoslužja v Jugoslaviji, ko pozabljajo, da je vedno več primerov, ko oblast duhovniku prepove celo
maševanje v cerkvi, kakor se je zgodilo g. Makucu v Marijinem Celju, kateremu so prepovedali vstop v cerkev in odhod iz župnišča.
Birmo je prepovedal krajevni odbor v Kanalu, ko je bila že naznanjena; oblast prepoveduje pouk verouka za otroke, ki se tako ne morejo pripraviti niti za zakramente.
žrtve ob prekoračenju meje se vedno bolj množijo. Nekateri postavljajo na kocko svoje življenje, da bi se rešili v svobodo. Ali, mislimo kaj na te trpeče, in celo umrle svoje brate?
Največji pritisk na vest naših doma izvaja lakota, ko vsakemu, ki sumijo, da bi nudil odpor brezbožni politiki v šoli ali v drugih ustanovah, enostavno vzamejo krušne karte. Trpijo zlasti žene-matere, same z veliko družino otrok.
'Msgr. Janez Jenko, gen. vikar nadškofa v Beogradu, ki so ga oblasti zaprle pod pretvezo kupčevanja z valuto, je po zadnjih poročilih žrtev svoje duhovniške službe. Zgodilo se je to: Senator Smodej, slovenski katol. duhovnik. o katerem smo poročali, da je umrl v Beogradu, je pred smrtjo prosil za duhovnika, na je uprava bolnišnice vstop prepovedala. Dr. Jenko je kljub prepovedi tajno prišel k njemu, da mu je podelil zakramente za umirajoče. Ko se je to zvedelo, so ga zaprli.
Pouk verouka je po ustavi dovoljen, a oblast ga z različnimi sredstvi ovira tako, da je dejansko poučevanje ne-mogoče. Zahtevali so prijave, katere so mnogi učitelji proglasili za neveljavne, ali pa so na hitro zahtevali še očetov podpis, ki ga pa otroci niso mogli dobiti, ker je bi] oče na delu. One otroke, ki so se prijavili za verouk, so zapostavljali, ko so druge vodili na izlet. Za uro verouka ii določilo najmanjšo sobo. Ker so pa nekateri otroci kljub temu vztrajali, so duhovnikom vzeli dovoljenje za poučevanje ali pa ie oblast zahtevala premestitev.
Idrijske farno cerkev sv. Barbare- te oblast določila, da se podere in tam uredi Titov trg. Zanimivo in lepo je, da domačini n-se mnr-li cerkve podirati in so morali dobiti druge
ljudi, da so to čudno delo opravili. Ljudje so jemali kamenje od cerkve za spomin, ker so bili v tej cerkvi krščeni in toliko let živeli versko življenje. -— V celi okolici je od du-novnikov še g. Likar iz Na Gorah nad Idrijo. Na marofu (v hiralnici) je še 80 letni starček, ki od časa do časa pride maševat, živi ram tudi novomašnik, ki pa nima “obrtnega dovoljenja”, zato doma kmetuje.
Nova maša v Gorici, ki jo je imel na velikonočni ponedeljek g. Bogomil Brecelj, ki je nečak zdravnika dr. Antona Breclja in bratranec podpredsednika komunistične vlade v Sloveniji dr. Marjana Breclja, je pokazala v vsej luči razmere v Jugoslaviji. Prvikrat je maševal v Kalistovih katakombah v Rimu, kjer mu je pridigal ravn. katakomb salezijanec dr. Blatnik, potem je pa šel v Gorico. Tam se je dogovoril s svojo materjo, ki živi onstran meje v Jugoslaviji, da se na meji dobijo in se vsaj vidijo ter govorijo. Italijanske oblasti so dovolile novomašniku in njegovemu bratu tik do meje, jugoslov. oblasti pa so materi dovolile priti v daljavo 5 m, sorodnikom pa 2 5 m, prepovedali pa so jim izpre-govoriti kako besedo. Novomašnik je glasno govoril, mati pa mu je z glavo prikimala, češ da je srečna, ker ima sina duhovnika. Vsa množica je glasno zajokala, ko so pokleknili in jim je novomašnik podelil svoj novomašni blagoslov. Pri novi maši v Gorici je bilo navzočih veliko Slovencev, pridigal mu je pa salezijanec g. Vidmar. Po poti do cevk ve na Travnik so ga spremljali ljubki otročički in rojaki Slovenci.
A' ostolsk' =• 'Iriinistratoi' dr. Toroš je prenesel svoj sedež iz Kostanjevice v Kanal.
Duhovno obnovo za izobražence so imeli v Trstu v dneh 3., 4. in 5. aprila.
V št, Jerneju na Dolenjskem je nekdo tik pred veliko nočjo razbijal križe na pokopališču. Med njimi je razbit križ na grobu dekana Anžiča in Novakov, ki je imel lep przor Jezusa z Oljske gore. — Procesije za veliko ncč tam niso imeli, “ker bi preveč ovirala promet”.
PRI RIMSKI KRČMARICI
Pred nekaj leti sem bil za Veliko noč v Rimu. Ob enem s stotisoči Rimljanov in romarjev sem stal na Veliko nedeljo na trgu sv. Petra, čakajoč slovesnega blagoslova, ki ga ta dan da sv. oče z balkona šentpeterske bazilike “urbi et orbi” — rimskemu mestu in celemu svetu. Vsakdo, ne le dober, ampak
tudi povprečen kristjan in celo drugoverec, ki prisostvuje veličastnim obredom v središču krščanstva in ki ima vsaj od daleč priliko videti poglavarja krščanstva, odide na svoj dom resen in zamišljen. Lepota in veličastnost službe božje, ki se opravlja z vsem sijal «'m in z resno zbranostm vp'iva na vse.
Po stari slovenski navadi sem po končanem cerkvenem opravilu zavil — v gostilno.
^Te v eno tistih, kjer dolge vrste belo pogrnjenih miz in polizanih natakarjev pričakujejo bogatih romarjev-tujcev, ampak v eno tistih rimskih gostišč, kjer je vse preprosto, malo Umazano in v neredu, kjer pa za dostojno ceno dobiš skromen prigrizek! in pa zlato vinsko kapljico, ki je še ni pokvarila človeška hudobija.
Ko sem počasi vezal dušo k telesu, so se zadnji gostje razšli in ostala sva z oštirko sama. Dajala je čast svojemu poklicu in gostišču. Bilo je je nekaj pri hiši! Vsaj 110 kil, tako sem precenil! Ne vem, ali je bila moja Zunanja oblika ali moja samogoltnost vzrok, da je takoj spoznala v meni tujca. “Ste prišli Ua romanje, kaj ne? Ste videli danes papeževo uiašo?’’ Potuhnil sem se, rekoč, da sem po °Pravkih v Rimu. “Vi pa res greste lahko Večkrat k sv. Petru, ko živite tako blizu Vatikana,” ji rečem. In takrat se je odprla za-tvornica. Misleč, da ima kakega skromnega Povojnega verižnika pred sabo, je na široko Razložila svoje nazore o Cerkvi. Vero, da, vero itoa, pa le vero v Boga, ne pa vere v duhovne in papeža, ki so vsi ničvredni. Le poglejte enkrat v Vatikan: .Le čemu rabi papež palačo, ki ima več koT tisoč sob, med tem ko rimski reveži nimajo kam položiti svoje glave? Le ‘ emu toliko zlata in dragega kamenja v šent-Peterski zakladnici? Čemu drage slikle in kipi in zanimivosti, ki jih je cel Vatikan poln? Zakaj papež vsega tega ne proda in denarja ne da revežem, ki jih je po tej vojski toliko na svetu? In tako je šlo dalje, da ji je skoraj sapa pošla in se je morala odduškati s kozarcem zlatega Frascatija. Zdelo se mi je bolje, da ne rečem ne bev ne mev, mislil pa sem si: Glej jo, babnico, ki potrjuje stari pregovor: <-’im bliže cerkvi, bliže peklu. Bog ve, koliko skromnih romarjev ji je pomagalo do blagostanja, ona pa porabi prvo priliko, da udriha Po ustanovi, ki ji omogoča legodno življenje.
kamen po muzejih, če pa ljudstvo nima ne obleke ne kruha ne stanovanja.”
Tedaj pa ženska pokonci! “Kaj, še to hočejo napraviti falotje na vladi? (Da nas bodo popolnoma Izropali? Nimajo pravice! Umetnine so last vsega naroda! To je edino, kar nam je ostalo! Kaj pa bodo hodili tujci gledat, če bodo muzeji prazni? To se ne sme zgoditi. Raje naredimo revolucijo, kakor da bi to dopustili.” In je zdrdrala vso vrsto psovk, ki jih je imela v zalogi — na račun zločincev, ki hočejo spraviti narod v nesrečo.
Ko sem se v natrpanem tramvaju vračal proti domu, sem premišljal: Poglej prečudno filozofijo te oštirke. Papeža, škofe in duhovne je treba pobiti, ker nočejo prodati umetniških zakladov, ki jih je v teku dveh tisočletij zbral krščanski svet in jih hranijo kot živ dokaz velikega kulturnega poslanstva, ki ga vrši Cerkev. Vlado in politike je treba pobiti, ker hočejo prodati umetnine, večinoma uro-panc Cerkvi, in ki predstavljajo nedvomno eno najbolj privlačnih sil za stotisoče tujcev, ki leto za letom prihajajo v to deželo.
Ali ni nekaj te kritikasterske žilice v slehernem izmed nas? Vidimo to ali ono napako na predstavniku ali služabniku Cerkve, pa že začnemo zdvajati nad Cerkvijo samo. Ne razumemo tega ali onega ukrepa cerkvenih oblasti, pa že kritiziramo Cerkev kot tako. Zdi se mi, da smo včasih podobni tistemu slovenskemu kmetu, ki se je pridušil, da ne bo šel nikdar več v cerkev, zato, ker je bila fa-rovška krava na plemenski razstavi nagrajena, njegova pa ne. . .	Kk
POGOVOR OD ROGATE, KOSMATE IN ROPARSKE ZVERINE (Povzeto iz “Zgodnje Danice”, objavlja L. Debeljak.)
Martin (pride v kaplanijo):	Gospod ka-
plan, šmarnice so, pa je cel trop fantov zunaj pred cerkvijo pokritih; ob nedeljah ravno tako počenjajo in dostikrat pri nobeni maši niso! Pojdite jih vendar pokregat!
Kaplan: Pri takih je kregati večji del bob v steno metati. Saj tudi ne morejo v cerkev.
Martin: Zakaj ne, gospod?
Kaplan: Na hrbtu vsakemu sedita šentavi in zeleni hudoba, ki ga jezdarita kakor osla. V srcu ima mlinski kamen pohujšanja, ki ga k tlom tišči. Na nosu mu čepi pav napuha in pred njim svoj rep razgrinja, da cerkve ne vidi. Na glavi mu rasteta rogova nepokorščine do duhovnov in staršev, tako velika, da bi se komaj splazi] skozi cerkvena vrata in bi se v strop zadeval, ko bi v cerkvi stal. Od cerkve proč ga pa vlečeta kljuseti Nečistost in Pijanost.
Martin: če so pa s takim blagom obloženi, bi bilo še nevarno, če v cerkev pridejo, zakaj te gnjusobc bi vso cerkev usmradile in ognju, sile!
Kaplan: Martin, kadar se pšenica veje, kako se pravi tistemu, kar na stran odleti?
Martin: To so pleve.
Kaplan: No vidiš! Oni poredneži so pleve, ki so pred cerkvijo odletele, pšenica pa je dospela v cerkev.
Poslovil sem se z namenom, da se ob priliki še vrnem in “maščujem” nad njo. Bi] je vroč majniški popoldan. Na poti iz bazilike sv. Petra, ki se mi je zdela ob takih prilikah Posebno privlačna v svojem veličastnem miru, sem zavil v imenovani pajzel na okrepčilo. Debela “donna” je dremuckala za točilno mizo. Gostov ni bilo, še otroški kriki na ulici so za uro ali dve zamrli. Spoznala me je. Na medsebojni vprašanji, kako gre njen vinotoč m kako uspevajo moji posli, sva si odgovorila z običajno frazo: slabo, slabo. In že sva bila v politiki, Vlada je zanič, politiki so nezmožni, treba bo, da pride Rusija in napravi enkrat red! “Poglejte, kaj dela ta ničvredna vlada: Dno najlepših palač v mestu so prodali Američanom za pol milijarde lir, da bodo lahko Zapravljali.” Pa sem prišel do prilike, da se iahko “maščujem”. “Da, da, gospa, še več se sliši! Vlada baje namerava prodati Američanom in Angležem, ki imajo denarja, da ne vedo kam z njim, najlepše slike in kipe iz ^luzeiev v Rimu, Florenci, Milanu, Benetkah, Keaplju, Palermu in ne vem kje še, da bo prišla do denarja. Pravijo, da je v Italiji mi-i'ione breznoselnih, bolehnih in invalidov, ki jim je treba pomagati, čemu mrtve slike in
__ 3S1 ___
Martin: Tedaj so to najbolj zavrženi ljudje, podrepina cele fare?
Kaplan: Zadel si jo! Povej mi pa imena: katere si videl?
Martin: Bili so: Ožbe Trmoglavec, Ju rež Dolgoplečnik, Primko Kruhastradič, Janko Grdogledič, Pavliha Dolgoprstih, Anže šanto-vestič, Pretepač, Judež Bogoizdajec, Grga Hruškokradcc, Gaj o Peklovisec, Kam Očeto-kletec, Pokvekež Pridušnik in Prismodcž Vse-zapivec. — Tudi nekaj mlajših zanikrneiev je zunaj, ker se po starejših grdinah ravnajo. Tile so: Smrkolizec, Strganič, Lenušek, Za-mikež, Pretepček, Bukvosmrd, Potepinček.
Kaplan: Lepa roba! Martin, napiši jih na papir, pa jih nabij pred cerkvijo, da bo vsa fara vedela, kakšne korenjake ima. (Martin vse dopolni in drugi dan:)
Martin: O gospod, kaj bo? Vsi oni gnetci
so jo v cerkev potegnili. Kakšna bo zdaj cerkev? Jo bo treba spet “žegnati”.
Kaplan: Martin, potrpi malo, morebiti se pa vendar tudi kateri spreobrne.
Martin: Pojdite, pojdite! Koliko se je Se Kajnov, Kamov in Iškarijotov spreobrnilo?
Kaplan: Res, grozno težko se spozna in spreobrne, kdor tako naravnost božje usmiljenje zaničuje. Kako bo Jezus takega pred nebeškim Očetom spoznal za svojega, ki tukaj Njega v presv. Zakramentu zasramuje, spred Njega beži, ker ima ognjušeno vest, in druge enako s svojim zgledom zapeljuje. Ker pa božja milost nima konca, naj bodo Njegovemu usmiljenju priporočeni. Povem ti, da bi me v srce veselilo, ko bi se oni zgubljeni spet v pametne fante in poštene mladeniče spremenili, ker brez poboljšanja je njih sreča šla po vodi za sedanje in prihodnje življenje.’
EVA MUHA BCGCBKA ZA TONČKA
Tonček romanja v Lujan ni mogel pozabiti. Vsak dan je odprl mamino mašno kr.jižico in gledal podobice lujanske Marije. Velikokrat sta prišla k njemu tudi bratec in sestrica. Tonček je moško držal besedo, ki jo je dal atu in mami, da bo priden, če bodo šli v Lujan. Vse, kar je mama naučila Tončka, je Tonček naučil bratca in sestrico. Mama je bila Tončka
Pri Petelinovih so dobili kar dva fantiča naenkrat. Pa kako rasteta! Poglejte ju!
na vso moč vesela. Zato mu je hotela narediti veliko veselje.
Tisto nedeljo po romanju v Lujan j® prišel krojač Tončku pomerit obleko. Tonček je bil ves iz sebe. Ni vedel, ali bi s® smejal ali resno držal. Ko je mamo vprašujoče pogledal, mu je mama odgovorila: "Tonček, ker si v zadnjem času tako pri' den, pojdeš z menoj na Belgrano k procesiji svetega Rešnjega Telesa." Vprašala je krojača, če bo mogel narediti obleka do 7. junija. Krojač je odgovarjal: ‘ Bombam; še prej jo bom naredil."
Na praznik sv. Rešnjega Telesa, 8. ju' nija, je mama že ob sedmih zjutraj pri' nesla Tončku obleko. Rekla mu je, naj )° takoj obleče, da bo videla, če mu je prav. Tonček jo je brž oblekel. Obleka je bila r.a vso moč lepa, svetlo siva. Joj, to se j® Tončku podala! Vsi so ga gledali in občudovali v njej.
Kmalu po osmi uri sta z mamo odšla. Med potjo mu je mama razlagala, da bo duhovnik nesel Jezusa v monštranci pod
nebom, ki ga bodo nosili štirje možje. Procesija bo šla po dvorišču salezijarv skega zavoda. Štirikrat se bo procesija ustavila. Duhovnik bo postavil Jezusa v monštranci na oltarček, okrašen s cvetjem. Deklice bodo pred Jezusom posipale cvetje. Potem bo eden izmed duhovnikov zapel evangelij, pevci bodo pa Jezusu v pozdrav zapeli posebr.o pesem, potem bo pa duhovnik dal z Jezusom v monštranci blagoslov. Zapel bo: "Nebeški blagoslov naj varuje in ohranja ta kraj, in vse, ki v njem prebivajo, tudi polja in zemlje sadove: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen." Pripovedovala je Tončku tudi, kako lepa je bila procesija doma, ko je nesel duhovnik Jezusa v monštranci ven iz cerkve, med travniki in r.jivami, in so tudi ptice in cvetlice pozdravljale Jezusa z zvonovi. Naenkrat je mama prenehala. Tonček je videl, da mama joka, ker ji je dolg čas po tisti procesiji, ki je bila doma. To je morala biti lepa, da se mami toži po njej!
Ko sta Tonček in mama prišla v cerkev na Belgrano, se je takoj začela maša. Duhovniki so bili prav v takih oblekah, kakor tedaj, ko je bila nova maša. Po sv. maši je bila procesija. Tonček je toliko novega ir. lepega videl, da je pozabil moliti. Zato ga je morala mama večkrat opomniti, naj moli. Procesija je bila Tončku na vso moč všeč. Zato je bratcu in sestrici doma na dolgo in široko pripovedoval o njej!
Kmalu po prazniku svetega Rešnjega Telesa je pa Tonček zapazil, da ata nekaj posebnega dela. Tonček še ni videl kaj takega. Zato je skoraj boječe vprašal: "Ata, kaj boste pa naredili?" "Hišni oltarček," mu odgovori ata. "Na praznik presvetega Srca Jezusovega se bomo vsi posvetili presvetemu Srcu Jezusovemu."
Na prazr.ik presvetega Srca Jezusovega je bilo pri Tončkovih na vso moč lepo. Njihova soba je bila kakor mala kapelica. Oltarček, v katerem je bila zelo lepa podoba Srca Jezusovega, je bil ves V cvetju in zelenju. Proti večeru je prišel duhovnik. Najprej je pridigal kakor v cerkvi. Tonček je duhovnika zelo pazljivo poslušal. Vse si je dobro zapomnil, kar je povedal. Potem je duhovnik blagoslovil podobo Srca Jezusovega. Nato so vsi skupaj z duhovnikom molili, peli litanije
SPOMENIK NAŠIM PADLIM
V tej gornji uganki najdet: lepo misel, povzeto po začetku neke slovenske žalne vojaške pesmi.
In še ena:
SKRIT PREGOVOR
Cene, pokrivalo, levica, pzčenka, kovina, vinarna, vstcP’ popravilo, Levičnik, zanihljaj, posnetek. V teh besedah so skriti zlogi za slovenski pregovor. Kako se glasi pregovor?
ŠALJIVKE
Kateri post človeka krepi?
'isodai?! = )sod - e.ij£ Katera vest človeka blaži?
•jS9Aož«tq = isoA - oSnjg Kateri rol' peče telo bolj kot dušo?
= doi - H
Katera juha ni užitna?
•BipiCr = mine - •}! Kateri venec je Mariji najljubši?
•aauoA iuzo.i = oouoA - razoy;
in še druge pesmi. Tudi Tonček je pel tiste pesmi, ki jih je znal.
Od tistih dni pri Tončkovih vsak večer gori pred podobo Srca Jezusovega lučka, ki opominja Tončka, naj ima rad Jezusa, n.aj moli za grešnike in rad uboga.
GREGOR MALI
REŠITEV UGANK MAJSKE ŠTEVILKE
1.	Friderik Baraga: “Dušna paša”.
2.	“Dobila sem sto pesov.”
3.	“Nebroj Slovencev se v tujini Kraljici Svoji klanja, trpljenje, svoje Kraljici majniški poklanja.”
PRAVILNO SO REŠILI:
Avanzo Marija (Quilmes), Mer.tetka Smersu (San Martin), Barle Janko (Quilmes), Po-
lonca Marolt (San Martin), Edo Škulj (Mar-tinez), Miha Barle (Quilmes) in Škulj Janez (Martinez). Izžrebani so bili tisti, ki so njih imena debelo tiskana. Kot napovedano, jim bomo za nagrado pošiljali otroški mesečnik "Pastirček” skozi celo to leto.
POMANJKLJIVO SO REŠILI:
Vida Avgustinčič (Argerich), Grilj Martina (Haedo), Tomazin Jožica (Haedo), Tomazin Vinko (Haedo), Bajlec Zora (Don Bosco).
Otroci! Vi imate svoj list: „Pastirček”! Dobite ga pri krščanskem nauku. Kupite ga! Stane samo 50 c.
VSEBINA JUNIJSKE ŠTEVILKE
VSEBINA:	Stran:
Slika: Srednji vrh ..................... 321
Skozi mesec junij (Kaj) ................ 322
Ti si Peter Skala (Košmerlj) ........... 324
Na to skalo bom zidal svojo Cerkev
(Odar) ............................   327
Cerkev in denar (Naša posvetovalnica
Odar) ............................... 3 31
Pij XII (Moja srečanja — Trpotec) . .	3 33 "
Katoliški misijoni — gradnja Cerkve
(L. L C. M.) ........................ 337
Smernice sodobnih papežev za gradnjo
Cerkve (Sodja C. M.) .............    338
In peklenska vrata je ne bodo premagala 342 Naše sodelovanje pri gradnji Cerkve
(L. L. C M.) ........................ 351
V življenje (Janko) ...................  352
VSEBINA:	Stran:
Bil je- mož božji (Ivanka Velikonja)	.	.	353	■
Kot pred 1600 leti (Antonov) ............ 354
Obzorje je ugasnilo (Srebrnič) ........	357
Odnos med možem in ženo v zakonu
(Pij XII.) "........................   358
Socialni obzornik (Zren) ................ 362
Bog gre po tihem skozi zgodovino (Škot
dr. Gregorij Rožman) ................. 364	-
Dobri pastir (Igor) ..................... 366
Na robu življenja (N. Zemlak) ........ 3 67
Po katoliškem svetu .....................36 8	-
Med rojaki v svobodi................ 373
V zasužnjeni domovini ................... 379
Pri rimski krčmarici (Kk) ..........	381
Pogovor ................................. 382
Za naše male............................. 383
Na polovici letnika 1950_______________-
prosimo vse naročnike,
da poravnajo naročnino vsaj za prvo polletje: 20 p.
Vnaprej bodo prejemali list samo oni, ki bodo izpolnili to svojo obveznost! Naročnina za drugo polletje je tudi 20 pesov.
KDOR HITRO DA, DVAKRAT DA!
Lepo prosimo! — Uprava
“La Vida Espiritual” _—. “Duhovno življenje” je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij. — Uredništvo in uprava: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina. — Za izdajatelja, uredništvo in upravo: Ladislav Lenček CM. — Naročnina: Za Argentino polletna 20 pesov; za inozemstvo letna: USA 7 dolarjev; Kanada 8 dolarjev; Anglija 5 USA dolarjev; čile 300 čilskih pesov; Italija 2000 lir; Francija 1000 frankov; Avstrija 50 šilingov.
ARGENTINO CORREO Suc. 19	TARIFA REDUCIDA Concesion No. 2560	
		
Talleres Gräficos ‘4P-OLIGLOTA”, Corrientes 3114