Helijodor izgnan iz templja. (Slika Rafaelova v Vatikanu.)
Helijodor.
(H. Mak. 3, 7—40.)
Kdo ruši tvoj mir, Jeruzalem sveti, Kaj neki pomeni otožni tvoj stok?-Mar zopet žele sovražniki kleti Zar6biti broje tvojih otrok? Kaj tožno oblačijo tvoje se žene, In sklepa duhovnik roke posvečene? Kaj stiski je tvoji, Jeruzalem, vzrok ?
Poslal je kralj sirski Helijodora, Poslanec prinese novico strašn6: Svetišča zaklade opleniti mora, Ki vdov in sirot so jedino blago. Otroci ihte" in stokajo žene, Duhovnik pa sklepa roke posvečene, Da Bog bi odvrnil od mesta to zl6.
V svetišče je stopil poslanec kraljevi, -Da drzno bi zvršil brezbožni zločin. Kaj mar mu, če drugi umirajo v revi, Kaj briga mu kralj je nebeških višin ? Da onemu le zgodi se po volji, Ki časno sedi na nestalnem prestolji, In — drago plačilo mu hodi v spomin.
Tako že stoji na svetem prostoru, Po zlatu steguje krivične roke, Sinovi Aronovi molijo v zboru, Sirote pa točijo grenke solze. In sliši molitev Jehova v nebesih In vidi sirotam solzice v očesih In vidi hudobnežem v srcih dolge.
In blisk iz višave svetišče prešine, Pred selom kraljevim prikazen stoji: Na konju visokem — glej! mož iz višine, Kot hraber junak mogočno sedi. Mladenič ga sprerrjlja na levi in desni, Kot solnce žari se obraz jima resni, In roka bičalo mu urno vrti.
V bliščobi nebeški pogled mu umira, In v udih junaških moč peša in mre, Pod vdarci bičala na tla se podira In čudo s trepetom narod ves zre In hvali ponižno dobrotnost Jehove, Ki brani tako sirote in vdove In zlobnost sovragov nevernih zatre.
rn,                                                 Ivan Kolarič.
„DOM IN SVET'i 1893, štev. 9.
25