Književna poročila
prevod dovršil leta 1862. ter po njem s pravnikom Iv. Štempiharjem od leta 1866. počenši stenografiral slovenske govore v kranjskem deželnem zboru, po smrti slednjega dne 14. oktobra 1868. pa sam. Torej je Tanšek 13. decembra 1869. pri okrožnem sodišču v Celju sam stenografiral slovenske govore pri porotni obravnavi proti dnevniku «Slovenski Narod», ki je izhajal v Mariboru. Tanšekov prenos se nam ni ohranil; pač pa smemo"z gotovostjo trditi, da se bistveno ni razlikoval od Magdičevega hrvatskega, sicer ne bi mogel Štempihar leta 1867. v hrvatskem saboru skupno z Magdičem stenografirati hrvatskih govorov. — Ljub* ljansko stenografsko društvo, ustanovljeno leta 1863., ni bilo slovensko ter je radi neugodnih razmer z letom 1865. prenehalo z delovanjem in zaeno ustavilo pobiranje članarine. Društveni predsednik, višji sodni svetnik Ivan Kapretz, se je pač trudil prirediti slovenski prevod, o čemer priča njegovo dne 7. aprila 1864. se vršeče predavanje «Vorschlage zur Anbahnung einer Obertragung der Gabels* bergschen Stenographie auf die slovenische Sprache», v katerem je predlagal, da mora že obstoječi Tanšekov prenos služiti novemu kot temelj. Iz navedenega moremo sklepati, da je Kapretz tudi oskrbel četudi nepopoln slovenski prevod, sicer mu ne bi bila kot priznanemu veščaku leta 1863. poverjena naloga, da steno« grafira slovenske govore v kranjskem deželnem zboru. — Zupanov stenografski sestav je mixtum compositum Gabelsbergerja in Stolzeja, a nikakor samoniklo in originalno delo. V posebni knjigi ni nikdar ugledal belega dne, pač pa je Zupan leta 1891. v Stenografu objavil v izvlečku načrt svojega sestava. Antona Zupana štejemo med najodličnejše slovenske stenografe. Obvladal je temeljito vse takrat znane nemške stenografske sisteme, se odlikoval kot strokovni pisatelj in kritik ter bil v pismeni zvezi z najbolj priznanimi inozemskmi stenografi. Posečal je tudi graško univerzo, a se kmalu vrnil v domovino, kjer je borno životaril, dokler ga ni leta 1894. smrt rešila trajnih skrbi. — Prof^Fran Magdič je objavljal slo= vensko stenografijo v Stenografu od leta 1892. do 1895. ter je izdal v posebni knjigi leta 1898. Njegov prenos v Slovencih ni prodrl, dasi je jako skrbno izdelan. Pač pa so si Hrvati, med katerimi je nad 30 let uspešno deloval v stenografski stroki, docela osvojili njegov hrvatski prenos. Umrl je leta 1914. v Zagrebu. — Ne dosti manj zaslužen stenografski veščak je bil leta 1915. v Sofiji umrli z- prof. Anton Bezenšek, ki se je uveljavil s svojim bolgarskim prenosom, med tem *. ko njegov slovenski daleko zaostaja za Novakovim. — Magdič in Bezenšek kot najizrazitejša propagatorja stenografske ideje in širitelja stenografske umetnosti na slovanskem jugu v polni meri zaslužita, da bi prof. Robida v svojem sestavku omenil letnico njune smrti. — Novakovo debatno pismo je izšlo v drugi predelani izdaji letos, a ne lansko leto. — Kljub navedenim nedostatkom, oziroma pomanj* kljivostim Robidovo stenografsko čitanko najtoplejše priporočam vsem steno* grafskim krogom, o^o^^našemu dyaštyu, v svrho poglobitve in ponavljanja učne snovi, in želim, da bi se pri pouku na vseh srednješolskih in strokovnih zavodih upoštevala.                                                                                                 Rudolf Binter.
Andersenove pripovedke za slovensko mladino. Priredila Utva. Splošna knjižnica, zv. 7. Ljubljana 1923. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Str. 111.
Če bi plodni danski poet, romanopisec, dramatik, cestoslovec, autobiograf in libretist Hans Christian Andersen (1805. do 1875.) ne bil napisal ničesar drugega ko Pravljice (Eventvr, prva zbirka leta 1835.), bi se njegova eminetno tvorna umetnost ne bila manj razbohotila preko vsega kulturnega Sveta, sočna in sijajna, zato ker naturna in v naivnem zavzetju spočeta. Ander&en je  znal tipične prasnovi in fabule davnih pravljic poživiti z Jahtnimi  doživetji
188
Književna poročila
premnogih potovanj (preromal je pol Evrope, bil v Aziji in Afriki), pričarati med pripovedovanje sveže, cesto na moč fantastično gledane pokrajinske slike in pestre, pravljično smele podobe nadzemskih in podzemskih krajin in vplesti v sicer premočrtno se razvijajoče zgodbe mnogo iskrene šegavosti in dobrih, mla* dini včasih manj umljivih dovtipov in šaljivih prizorov.
Andersen je napisal svoje pravljice po večini le od kipeče invencije in burne fantazije gnan in je "pogumno puščal v nernar vse pridigarsko moraliziranje in krepostno šolmaštersko' poučevanje, brez katerega si naši slovenski pravljičarji in zgodbarji mladinske povestice sploh misliti ne morejo. Doraščajoči otrok naj si ob čitanju in napetem duhovnem sodoživljanju zgodbe predvsem bistri do* mišljijo in usmerja lastno predstavno iznajdljivost. Pravljica naj mu odgrinja prostran pogled v slutene svetove, ki jih žalibog ni, in obsvetljuje razgled po dogodkih in pojavih, ki so v realnem življenju medlejši, neznatnejši, okornejši. Naučiti ga mora preko klavrnega življenskega vijuganja švigati onstran resnic? nosti, sanjati, graditi (četudi v oblake), tvoriti. Šibarskega zgledovanja in polizanih naukov za škilasto presojanje in pohlevno prenašanje tistega, kar mu daruje sedanjost, nudita otrokom v zadostni meri šola in dom. In življenje samo, če je dovzeten zanj ...
Pričujoča zbirka mojstrovih pravljic (ki seveda niso poslovenjene iz danskega -« izvirnika, a bi bilo umestno, da bi prevajalka povedala, po kateri izdaji jih je ponašila, z^di se, da je prevod iz nemščine), se dostojno čita. Utva piše dokaj gladko tekoč in domače zveneč pravljični slog, ki se izbranim povesticam verno prilega. Tu in tam (pa dosti redko) naletiš na malenkostne nerodnosti v izražanju, na vidnejše prestopke zoper pravopisna pravila drja. Breznika in na okorno zasukane stavke, ki pa v splošnem ne kvarijo ugodnega celotnega vtisa.
Dobro je storila prevajalka, da nam je poskusila krajevno in časovno pri= bližati nekatere metafore. Tudi večino lastnih imen in vsakojake medmete je posrečeno po domače povedala.                                                             Pavel Karlin.
An te Kovač  (Pfificus): Impresije iz jedne  epohe  (kroz zemlje i gradove).
Zagreb, 1923. Komisijonalna naklada Hrvatskog štamparskog zavoda, d. d.
Avtor je prišel z gališkega bojišča v rusko ujetništvo. Tam so srbski častniki prestrezali ujete Avstrijce jugoslovanske narodnosti in jim v sporazumu z rusko vlado dajali na izbero: ali «prostovoljno» v srbski «korpus», ali pa v trdo ujet? ništvo Bog ve kam. Idealisti in tisti, ki so se bali neznanih razmer v korumpirani deželi, so se dali vpisati v srbsko armado «prostovoljcev», drugi pa so večinoma še v Rusiji, če se niso sami rešili.. .
To in pot prostovoljskih čet iz Rusije v Anglijo, na Francosko in v Afriko avtor vedro in temperamentno popisuje.
Posamezni odstavki so, čeprav je knjiga tendenčna, naravnost literarni. Pre* srčno in pretresljivo je pismo na str. 70.
Zanimiva knjiga je poučna in bo zlasti za poznejšega zgodovinarja zelo dragocena.
Jezik ni čist, je časnikarski in ubog. Pa temu se ni čuditi, če vemo, da se ,   avtorjev  psevdonim   glasi   natančno   lepo  po   «domače» —  Pfificus.
Ivan Zortc.
Branimir Čosič: Priče o Boškoviču. Izdanje S. B. Cvijanoviča, Beograd, 1924.
Povestica, obsegajoča 50 strani, ima dva dela: «Magdalena, bestidnica» in «Priča bez naslova«. Ampak ta dva naslova ne povesta nič. Kdo je «bestidnica»? Pa vendar ne tista uboga kabaretna pevka? In zakaj ima drugi del naslov, kakor bi bil posebna povest? Kdo je Boškovič  in kje so povesti c njem?
189