62 Prizor iz gledišča sveta. Nočna luč. (Dalje iu konec) Poveruirno se zopet k pervemu prizoru nazaj, Vasili je budil poleg ognja, kterega si je bil vnovič zapalil, dolgo dolgo čez polnoči. Sklenil je bil jutri Katarinico obljubiti Nikolaju v zakon , in vsled tega je odločil v svoji skrinjici mošnjo cekinov za doto. Mislil je pa tudi j da odslej bo celemu svetu jezik zavezan zastran njegovega pomočnega uganjauja, ker bo namreč sam ostal in potem nikogar k sebi pustil. — Še le- proti jutru posili tudi njegove oči zaspanec, — al kmali prebudi strahovit tresk očeta in hčer, ktera vsa plašna skočii z svoje sobice k očetu. Milo kričanje se razlega od zaliva. „Zopet se je barka razbila" — pravita oba, al z različnim glasom. — „Moram vendar pogledati, kaj jea — reče Vasili, ogerne razcapani plajšč, klobuk na oči namakne, in primši v roke železno bavto — zapusti kočuro. Bilo je okoli treh zjutrej. Noč je bila še vedno tamna, pa vendar ne tako kakor poprej, al vihar je divjal še grozovitnejše od sinoč ; čeroe pečine obrežja, na ktere so grozovitno udarjali peneči valovi , razsvetljevani od neprestauo švigajočega bliska, so dajale strašen pogled. Na najnevarnišem kamnitem grebenu podgorja je slonela velika barka. Kolikor se je moglo spoznati, je bila že razbita, in krič mornarjev je bil znamenje, da kličejo v smertni nevarnosti na pomoč. Ojstro nategne zdaj Vasili ušesa , in v glasovih mornarjev spozna turške glase. Divjega posmeha skoči k svoji svetilnici — vpihne luč — in čaka kaj bo, v tamini. Za kake pol ure zasliši se sopet serce presunljiv krič, ki je naznajal, da barka je omagala v boji z divjimi valovi ter razpadla na kosce in žugala potopiti se. Strašna tihota nastane. Le kakšnikrat prinese veter klic s smertjo rina-jočih nesrečnikov , ki so se napenjaje zadnje moči borili s serditimi valovi, dokler poslednjič malo za malem vse žalostno ne omolkne. Merzel veter zažvižga utonjenim strašno mertvaško pesem! Solnce je ravno obsijalo s pervimi žarki skalnati otok, ko stopi Vasili iz svoje kočure, iu se poda doli k obrežju morja. Med mnogimi stvarmi, ktere je morje na suho verglo, ugleda tudi mertvo truplo, ležeče na pesku kraj morja. Polu maševavstva skoči k mertvemu truplu , in zgra-bivši ga za lase, vzdigne glavo, — al nehote ostermi, ko vidi mertvaško lice okoli dvajset let starega mladenča. ??Nesrečni mladeneč!" — reče starec — tvoje starosti mogel bi zdaj tudi moj Ivan biti I" — In namesto da bi ga bila misel ta utolažila , ga še le huje razkači, toraj telebi s svojo železno bavto merliča, iu z zobmi škripaje odide. Komaj stori nekoliko stopinj, sliši merliča globoko zdihniti, iu ko se oberne, ga vidi, da se giblje. „Ni še mertev" — zavpije starec. — ,5Katarinica! Ka-tariuica! urno doli pridi la Neko neizrekljivo čutilo je bilo navdalo serce starca in s prihitijočo Katarinico odnese mladenča v kočuro. wMili Bog, bodi zahvaljen !" — zdihue s solznim očesom Katarinica proti nebu — „zdaj vendar vidim , da moj oče ne iščejo smerti bližnjega , — koj danes bom mogla Nikolaju za resnično povedati, da luč naša ni to, kar ljudje mislijo". — Mladeneč nekoliko časa poleg ognjišča! ežeč se zopet zave. 63 Vasili in Katarinica, viditl njegovo mokro obleko, začneta skerbljivo iskati po kočuri, kje bi kaj dobila, da bi se mladeneč preoblekel. Kmali nekaj najdeta. Ko ga pa slačita, zapazi starec, kako strašno si je mladeneč desno stran persi na ojstri pečini razmesaril. Pervi pot v svojem življenji občati Vasili, da tudi maševanje rodi grenke čutila. Ko mladeneč začuti, da ga vkljub vse postrežbe telesne moči čedalje bolj zapušajo, reče: „Zastonj, prernila! je vaji trud — življenja mi oteti ne moreta; al Bog vama bo platil, ker sta me saj toliko zbrihtala, da vama morem svojo poslednjo voljo naznaniti". Vasili in Katarinica pristopita bliže. vJez nisem Turek" — spregovori s tihim glasom umirajoči mladeneč — ;,akoravno je moja obleka turška in je bila turška barka , na kteri sem grozno veliko hudega prestal. Moja domovina je Dalmacija". „Kje si doma, povej la — vpraša Vasili. ?;Tega povedati. predragi, vam ne morem" — odgovori mladeneč — „le toliko se vem spomniti, da sem se pogostoma na obrežji morja igrah Tako mlad sem domovino zapustil, da celo imena rojstnega kraja si v spominu ohranil nisem. Po turških roparjih ugrabljen sem bil, od njih izrejeu, in sem odrastel na morji. Ker mi roparsko življenje nikakor ni bilo po volji, sem enkrat iz barke pobegnil , in udinjal se na turški tergovski barki. Obhodil sem mnogo sveta in prislužil si precej premoženja, ktero boste v moji obleki zašito našli. Želel sem ravno zdaj poiskati in izprašati svojega ljubega očeta v Dalmacii, ako so še pri življenji — morebiti bi jih bil tudi najdel, ako bi mene bila ta nesreča zadela. Vem, da so moj ljubi oče že stari in slabotni; veselil sem se, da jim bom mogel poslednje dni njih življenja nekoliko olajšati, — al človek obrača, Bog pa oberne; češčena naj bo Njegova volja! „Ali veš, kako je bilo ime' tvojemu očetu?" — vpraša Vasili, kterega so pričele strahovite misli navdajati. ??Tudi imena očetovega ne vem" — zaverne mladeneč — „ker sem bil, kakor sem vam že povedal, mlad iz doma odpeljan". rOb kteri priložnosti ?" — vpraša starec. »Kolikor se vem spomniti, je strašno gorelo pri nas"— odgovori mladeneč — wto mi je v spominu ostalo". „Ko je gorelo pri nas?" — zakličeta oče in hči enoglasno. Vasilija pa prevzame strah, da se trese kot šiba. wTo je vse" — nadaljuje umerjajoči mladeneč — ;,to je vse, kar vama povedati vem . . . glejte! in tudi še ta le mali križec imam, kterega sem v mladosti enkrat od svojega očeta v dar prejel . . . „Joj !" — zaveka starec — „to je križec, kterega sem jez nekdaj svojemu Ivanu daroval —". „lvanu?" — pregovori mladeneč s čedalje slabejim glasom — „da. da, Ivan . . . tako so tudi mene nekdaj imenovali doma". „Naš Ivan! naš Ivan!" — zakričita zdaj Vasili in Katarinica enoglasno in se veržeta na umirajočega. „Joj meni! sinček moj!" „Joj meni! bratec moj!" — se sliši zaporedoma iz ust očeta in hčere". — „Bog — Bog — ste li Vi moj ljubi oče? — si Ji ti moja mila sestrica?" — reče zadnje zdihe pojemljoči mladeneč. „Da, nesrečno dete moje" — zatuli Vasili ter si puli od žalosti sive lase iz glave — jez sem tvoj oče, kterega boš preklinjal, ker jez — sem te ubil! — **» »¦.. '»* Poslednji žarki zahajočega poletnega solnca so žalostno obsevali križa dveh grobov, na kterih sta klečala mlad mož in žena, z povzdignjenimi rokami in solznimi očmi moleča k Bogu za dušni mir svojih pokojnikov. V grobu sta počivala Vasili in Ivan — nad grobom sta jokala Nikolaj in Katarinica. J. Levicnik.