ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • 1990 . 3 . 405—412 405 V a s i l i j M e l i k .FRANCOSKA REVOLUCIJA V SLOVENSKIH SODBAH 19. STOLETJA Predavanje na kolokviju »Odmev francoske revolucije in spo­ min nanjo, v 19. in 20. stoletju« v Ljubljani 20. in 21. 11. 1989. Najprej se moram opravičiti vsem, ki bi po naslovu pričakovali pregled vseh.slovenskih sodba o-francoski revoluciji v dolgem 19. stoletju. Nič takega. Predstavil bom samo nekaj drobcev iz sedemdesetih in osemdesetih let, pi­ sanje Frana Šukljeta in sliko francoske revolucije v prvih dveh pomembnejših občih zgodovinah, Vernetovi in Staretovi. ' . Liberalni Slovenski Narod je kazal posebne simpatije za Francijo v času francosko-pruske vojne, ko je Napoleon III. zginil s prizorišča. V teh simpati­ jah sta se združevala občutek povezanosti s sovražnikom slovenskega sovraž­ nika, Nemcev, in liberalno navdušenje za deželo, odkoder je »pred 78 leti ru­ meno sonce svobode.. . blagonosne žarke razlilo po vesoljnem svetu«, kakor je pisal Narod 8. 'oktobra 1870. Ce od tega datuma odštejemo 78 let, dobimo začetek konventa, odpravo kraljestva 21. septembra 1792 in s tem začetek re­ publike. Navdušenje za republiko je izpričal Slovenski Narod večkrat, tako tudi februarja 1873, ko je bila' proglašena v Španiji.1 Eden glavnih nosilcev simpatij do Francozov, tega »ošabnega in obenem ljubeznjivega naroda«2 je bil Valentin Zarnik. On je pisal o narodu, ki je »vsemu svetu oznanoval evan­ gelij podlage sedanje civilizacije: razdrobljenje fevdalnih spon in odnošajev, tega izvirno germanskega zavoda«,3 in se spominjal nekdanjega duha kon- venta.4 Toda še pred tem, še v času vladanja Napoleona III., pred francosko-pru- sko vojno, v prvi polovici leta 1870 je objavil takrat enaindvajsetletni študent Fran Suklje v Stritarjevem Zvonu v sedmih nadaljevanjih svojo prvo »zgodo­ vinsko studijo«. Dal ji je naslov Pravi vzroki francoske revolucije. Suklje, organizator in voditelj dunajskih slovenskih študentov, je bil tisti čas »odlo­ čen nasprotnik katoliške duhovščine in vnet privrženec liberalnih idej«, kakor je pozneje zapisal v spominih.5 Razprava je bila indirektna polemika s sicer neimenovanimi domačimi pisci, ki so revolucijo obsojali. K isti temi se je Suk­ lje vračal še pozneje. 1878 je v Stritarjevem Zvonu izšla v šestih nadaljeva­ njih Narodna skupščina francozka, delo o konventu do Robespierrovega pad­ ca, leta 1880 in 1881 v izvestjih gimnazije v Wiener Neustadtu razprava Zur Geschichte der Septemberereignisse des Jahres 1792, o kateri je sodil v spo­ minih, da je »bilo najboljše, kar sem bil sploh kdaj napisal zgodovinskega«,6 v Ljubljanskem Zvonu 1883 Francoska družba pred letom 1789 in le livre rouge, v naslednjem letu 1884 še Marija Antoinetta. Z njo se je Suklje poslovil od pisanja o francoski revoluciji pa tudi od zgodovinske znanosti sploh. Zdaj je bil že deželni poslanec, naslednje leto je postal še državni, politika je za­ sedla večino njegovega časa. Teoretično izhodišče Sukljetovega gledanja je bilo prepričanje, da se »člo­ veške zgodovine kolo .. . vrti po tako določnih in po večnih zakonih utrjenih 1 Slovenski Narod 15. 2. 1873. 2 Slovenski Narod 8. 12. 1870. 3 Slovenski Narod 6. 4. 1871. 4 Slovenski Narod 8. 12. 1870. 5 Fran Suklje : Iz mojih spominov, I. del, Ljubljana 1988, str. 89. " Prav tam, str. 113. 406 V. MKLIK: FRANCOSKA REVOLUCIJA V SODBAH 19. STOLETJA potih«,7 da zgodovina, čeprav včasih »strastno dirja« in drugič »bojazljivo tava«, »z opotečimi koraki vendar vedno napreduje«.8 V takem razvoju mu je bila francoska revolucija najzanimivejša, a tudi najtežja doba zgodovinska.9 Zgodovinar, ki jo bo popisal »brez strasti in brez enostranskega stališča mirno in objektivno«, se mora šele roditi.10 V francoski revoluciji so bile združene mogočne ideje, pomenljive dogodbe, znameniti značaji in tragični prizori, »ka­ kor jih navadno ne pričakujemo od istinitega življenja, temveč le od burne fantazije stvarjajočega dramatičnega pesnika«.11 Revolucija je bila »neskončna drama, katere niso igrali ljudje, ampak velikani,. . . doba, v kateri sta si ju­ naštvo in grdobi j a, velikost in malopridnost nasprotovali v enako nenavadnih razmerah«.12 To literarno gledanje, primerjanje z dramo in nekakšno poetično navdušenje je značilno za vse Sukljetovo pisanje o revoluciji. Olajšuje mu sodbe o dogodkih in osebah, omogoča hkratno občudovanje in obsojanje. Kar je bilo v konventu »odličnega po značaji, izvrstnega po nadarjenosti, nenavad­ nega po energiji, da celo po hudodelstvu, skoro vse je kratko politično delo­ vanje se svojim življenjem plačevalo. Svoboda je smrt prinašala ravno onim, ki so jo najstrastneje ljubili!«13 Tako »z ginjenim, tožnim srcem« končuje Suk- lje svojo razpravo o francoski narodni skupščini. Glavno, po Lorenzu Steinu povzeto Sukljetovo mnenje je, da je pravi vzrok revolucije, »te velike in po­ trebne katastrofe«, »razdor med socijalnimi in državnimi napravami na eni, in med teptanimi naravnimi pravicami človeškimi kakor tudi med faktično omi­ ko francoskega naroda na drugi strani.« Bila je torej »pred vsem socijalna, po tem še le državna prekucija, ki je najprej iskala zdravila bolnemu socijalnemu organizmu in še le v drugi vrsti tudi primernih državnih prenaredeb«. Zato imajo popolnoma napak »tisti, ki pravijo, da je vsa francozka revolucija delo samo nekaterih nepremišljenih fantastov, delo zaslepljenih rovarjev, goljufa- jočih in goljufanih razsajalcev.«14 Napak imajo vsi tisti »pristranski pisatelji«, ki »iz svojega omejenega stališča« popisujejo revolucijo »kot dolgo nepre­ trgano vrsto zločinstev in grozovitosti, kot brezumno živinsko klanje«.15 V silno črnih barvah slika Suklje Francijo pred revolucijo: zapravljivost, brezvestno življenje na dvoru, najhujši fevdalizem, revščino in dušni propad večine prebivalstva. »Kmetiško ljudstvo, jedro narodovo, spremenilo se je z malim iznimkom v cele cede beračev in tolovajev«.18 To črno stanje opravičuje revolucijo. »Res jako predrzen in lažnjiv mora biti človek, ki nazlic tacih v nebo vpijočih grehov se upa trditi, da se francoski v narod ni j imel pravice vpreti ter s pripomočjo revolucije Avgijev hlev bourbonskega gospodarstva izčistiti«.17 Revolucija je bila etična potreba." Tako stališče opira Suklje tudi na pre­ pričanje, posneto po Bucklu, da more omika »napredovati le tam, kjer ji na­ rodovo blagostanje podaja trdna tla; z intelektualno omiko in edino samo ž njo pa je najtesneje zvezan človeštva nravni napredek«.19 »Javna moralnost se samo ondi more trdno ukoreniniti, kjer se človeške naravne pravice spe-; štujejo, in kjer se človeški želji in hrepenenju po svobodi zadostuje«. Vsak absolutizem nosi v sebi »käl nemoralnosti«.20 Bistvo pozitivne ocene revolucije je, da je prinesla »začetek novega pri­ jaznejšega veka, da je bil z njo storjen neprecenljivi napredek«. Suklje pri- 7 Zvon 1870, str. 39. » Zvon 1878, str . 23S. » P r a v t a m . l u Zvon 1870, s t r . 38. 1 1 L jubl janski Zvon 1883, str. 380. 1 2 Zvon 1870, str. 38. 1 8 Zvon 1878, s t r . 313. 1 4 Zvon 1870, s t r . 39. 1 3 Zvon 1878, s tr . 233. i e Zvon 1870. s t r . 70. " Zvon 1870, s t r . 200. 1 8 Z v o n 1870, str . 201. 1 8 Zvon 1870, s t r . 69. a» Zvon 1870, str. 200. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 - 1990 • 3 407 merja revolucijo »vulkanski erupciji, katera oslabelo in izsesano zemljo zopet rodovitno stori ža obilni sad, katerega se bodejo veselili še pozni zarodi!«21 V revoluciji je bil «-položen temeljni kamen moderni družbi in novodobni državi« in naše politično življenje se še zdaj razvija na široki podlagi, ki jo je dala revolucija. »Naša hvaležna razsodba« se ne sme preveč ozirati na »stran­ sko prikazen« prelite krvi in »pozabiti bodemo morali, da je francoska revo­ lucija kakor potratna gospodinja gospodarila s krvjo kletih svojih protivnikov in gorkih privržencev!«2* Boginja svobode ne stopa med svet »z oljkino vejo v roci, kot angelj miru in sprave«, temveč »v bojnem blesku, v oblastni de­ snici orožje sukaj e nad plahimi protivniki«.23 Ponekod Suklje še posebej brzda sočutje z žrtvami revolucije. Konec Ludvika XVI. »ostane v svoji tragični ve­ likosti vedno eden najzgrabljivejših momentov v zgodovini«, vendar je pomi­ sliti, kadar se sočutje loti našega srca, »da je ta nesreča sicer trda in krvava, a vse in povsod pravično plačilo neizmerni vrsti napak in hudodelstev, neiz­ mernemu tiranstvu in za neizmerno uboštvo!«24 S tem naukom zaključuje Suklje svoj prvi članek o revoluciji. Kljub tej splošni odvezi pa Suklje tudi marsikaj obsoja. Zirondistom očita »preostre postave zoper nasprotujočo duhovščino«,25 ostro obsoja septembrske umore, ko so »čete morilcev« po zaporih opravljale »svoje grozovito delo«,26 ko je Danton s svojo udeležbo »s temi hudodelstvi na vse veke omadeževal sebe in revolucijo in narod francoski«,27 zločin mu je tudi obračun s kraljico Marijo Antoinetto, ki je umrla kot mučenica in junakinja.28 Od znamenitih predrevolucijskih filozofov hvali Suklje Voltaira in Rous- seauja. Voltaire »se je boril zoper vse, kar je bilo zastarelega in zarujavelega v cerkvi, državi, človeški družbi ali vednosti« in si je pridobil zlasti s tem, »kar je podrl«, velike zasluge, »katere mu denes pač samo enostranski, kratko­ vidni in omejeno ortodoksni zgodovinarji kratijo«. Rousseaujevi spisi so »go­ dili vladajočemu duhu tedanjega časa« in so se »blagodejno ujemali z narodo­ vim mišljenjem. V tem leži njegov neizmerni pomen za zgodovino francoske revolucije, ki se je zatorej v svojem daljnem razvoju vsa obračala po njegovih naukih«.29 Z Montesquieujem Suklje ni bil zadovoljen. Montesquieu je spadal med filozofe, ki »nikdar niso umeli zgodovine, ki nikdar niso dobro premišljali večnih njenih naukov«. Njegovi nazori so Sukljetu umetna in zvita teorija, ki se v praksi ne more obnesti, čeprav se je mogla za dobro skazati na Angle­ škem zaradi posebnega razvoja in značaja britskega naroda, na Francoskem pa se je mogla priljubiti višjim stanovom, nikakor pa ne narodu. »Za angle­ ško ustavo, s katero je Montesquieu hotel Francoze osrečiti, ni mu druzega manjkalo kakor — angleškega naroda!«3 0 Krvava revolucija sama na sebi Sukljetu ni bila nujna. Ce bi se kralj po­ stavil na čelo »potrebnemu prenarejanju«, bi se lahko doseglo z reformami, kar »se je potem nameravalo doseči z revolucijo.31 »Ali boriti se za ostarele oblike ter z njimi združiti svojo usodo, a l i . . . povodce v roko vzeti in se na čelo postaviti neizogibnemu prevratu — to je bila alternativa, katero so te­ danje razmere polagale pred krono.« Ker pa je bila krona nezmožna, ker je hotela o prvi priliki obnoviti stari red, se je »prevrat proti kraljestvu obrnil, ker se s kraljestvom nij dal izvršiti«. Tako se je 1789. leta še strogo monar- hična francoska zemlja v treh letih porepublikanila«.32 Posebej se zdi Suk- 2 1 Zvon 1878, str . 233. 2 2 L jubl janski Z v o n 1883, str. 380. 2 3 Zvon 1878, s t r . 233. 2 4 Zvon 1870, str . 202. 2 5 Zvon 1878, str . 251. 2 6 Zvon 1878, s tr . 253. 2 7 Zvon 1878, str . 280. 2 8 L jubl janski Z v o n 1884, str. 188. и Zvon 1870, str . 103. 3 0 Zvon 1870, s t r . 86, 87. 3 1 L jubl janski Z v o n 1884, str. 88. 3 2 Zvon 1870, s tr . 201, 202. 408 V . M E L I K : FRANCOSKA REVOLUCIJA V SODBAH 19. STOLETJA ljetu nesrečna kraljeva misel na beg (1791), saj je francoski narod tedaj hotel uživati sad revolucije in ni nič kaj maral za nove prevrate. Trebalo je tedaj, da kralj mirno čaka na vspeh tega pretvorjenja ter krepko podpira zmerno stranko proti radikalnim rovarjem«.33 Od revolucionarjev so bili Sukljetu najljubši žirondisti, vendar tudi pri njih najde »tragično krivdo«, ki v drami povzroča propad junaka ter nas vsaj nekoliko sprijazni z njegovo usodo. Krivda žirondistov je bila v tem, da so »vneti za svoja načela in preslepljeni od svojih strasti, osebno mnenje stavili nad javni blagor ter notranji boj pričeli v trenutku, ko je vsa Evropa napa­ dala Francijo, ko je v Vendeji, Lyonu in Toulonu kraljeva stranka se vzdig­ nila in ko ni bilo drugega pomočka, narod rešiti tujega jarma nego — popolna složnost, brezskrajna požrtvovalnost in brezobzirna energija!«34 Med Suklje- tovimi portreti žirondistov nastopajo Barbaroux, najlepši mož na Franco­ skem35, sijajni govornik Vergniaud39, matematik in .filozof Condorcet.37 Na splošno so žirondisti » lepi . . . in elegantni, zgovorni in duhoviti, polni navdu­ šenja in odkritosrčnega domoljubja, dasiravno ob enem častilakomni, neprak­ tični, strastni«.38 Sodba o montanjardih je nekoliko drugačna: »koliko nadar­ jenosti in poguma, kaka silna energija in kako mogočno navdušenje — in zo­ pet, pri drugih, koliko podlosti, kaka surovost, kak brezsrčen, besen fanati­ zem!«. Sicer montanja ni bila »zmes umazanih, nevednih, izprijenih koristo- lovcev in kričačev, kateri zagrizeni v svoji zavisti, zaslepljeni od sovraštva do omike in do vsega idealnega le na to mislijo, da si polnijo prazne mošnje ter zadostujejo neplemenitemu, nečistemu poželjenju«,39 vendar sta Carrier in Fouché popolnoma negativna, Marat ima pridevek »grozni« in je ob začetku revolucije »v istini že duševno bolan, norec, a norec najbolj nevarne vrste! Kar on tirja, postaja vedno bolj grozovito in nezaslišano«.40 Za Dantona pravi Suklje, »da celo njegovi protivniki med zgodovinarji z neko posebno simpa­ tijo pišejo o tem izrednem možu«,41 in naroča bralcu: sovraži ga, zaničuj ga, preklinjaj ga, toda tudi: prizanesi mu, spoštuj ga, občuduj ga!42 Robespierre prišteva »nadarjenim ljudem, ki sicer ne rodevajo mnogo idej, a imajo po­ sebno moč, misel, katere so se enkrat oklenili, dognati se skrajno doslednostjo do zadnjih mej ter jo obdelavati s čudovito logiko in neumorno žilavostjo«. Ima ga za poštenega, a zagrizenega fanatika; njegov fanatizem je slep, a po­ šten, nesebičen. Zarota, ki je vrgla Robespierre, se zdi Sukljetu skorajda ne­ moralna.43 Boj med žirondisti in montanjardi se zdi Sukljetu pomemben za sedanjost in za bodočnost. To je bil prvi spopad med modernim liberalizmom in demo­ kracijo, ki sta si »tako podobna o prvem pogledu in vendar tako zagrizena protivnika«. Montanjardom je bila svoboda v tem, »da država skrbi za nižje s tanove. . . da brani siromaka proti bogatinu«, žirondistom pa v tem, da se »vsaka osebnost lehko po svoji moči prosto razvi ja. . . Kedó ne vidi v girondi- stičnih načelih vrhovni program našega liberalizma, kedó ne ceni v njih prave podloge naše izobraženosti?« Sukljetove simpatije so na strani žirondistov, če­ prav jih ne kaže z direktnimi izjavami, in ravno tako so na strani liberalizma, čeprav se zaveda vseh nevarnosti sodobnih socialnih nasprotij. »Kakor je v starem veku robstvo bilo neizogibni pogoj helenski omiki, tako tudi mi v XIX. 3 3 L jubl janski Zvon 1884, str. 153. 3 4 Zvon 1878, s tr . 267. 3 5 Z v o n 1878, str . 252. 3 6 Zvon 1878, s tr . 265. 3 7 Zvon 1878, s t r . 266. 3 8 Zvon 1878, str . 250. 3 8 Zvon 1878, str . 276. 4Q Zvon 1878, str . 278. 4 1 Zvon 1878, str . 294. 4 2 Zvon 1878, s tr . 280. 4 3 Zvon 1878, str . 310. ' • Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 44 • 1990 . 3 409 stoletji svojo kulturo drago plačujemo z nevednostjo, izprijenostjo in revščino nižjih stanov, zlasti delavcev«.44 Stoletnico revolucije so praznovali v nekoliko čudnih okoliščinah. Fran­ cija je pripravila stoletnici na čast veliko svetovno razstavo; zgrajen je bil Eiffelov stolp, najvišja stavba sveta. Otvoritev je bila 5. maja, na obletnico sestanka generalnih stanov. Razstava je imela velik obisk in uspeh, toda tudi diplomatski bojkot. Veleposlaniki niso prišli na otvoritev, nekateri so za čas razstave celo zapustili Pariz, države so sicer na razstavi bile zastopane, toda ne uradno.45 Praznik 14. julija so izrabili socialisti za dva konkurenčna kon­ gresa in za ustanovitev druge internacionale. Slovenski liberalni tabor stolet­ nice ni proslavljal, kakor bi pričakovali, niti s slavnostnimi članki, niti s ka­ kimi posebnimi poročili iz Pariza. Pač pa je Anton Bezenšek od 9. avgusta do 26. oktobra priobčeval v Slovenskem Narodu zanimiva pisma iz Pariza, kjer je bil tedaj na svetovnem kongresu stenografov. V ospredju pozornosti mu je svetovna razstava, stoletnici revolucije ne velja nobena posebna misel, le sem in tja se v besedilu omenjajo spomini na oskrunjenje notredamske cerkve v času revolucije, na trg, kjer je odrezala giljotina glavo več ko 3000 ljudem, na Bastiljo in na dan, »ko se je narodu jeza ohladila«.48 Veliko pa je ob stoletnici o revoluciji pisal katoliški tisk. Celoten pregled dogajanja do direktorija je prinesel Slovenec v podlistku, ki je izhajal od 11. julija do 9. avgusta 1889 in revolucijo v celoti obsojal. Ce jo je Šuklje v do­ brem smislu primerjal z vulkanom, jo je Slovencev podlistek v slabem s silno nevihto »kadar potoki in reke zapustivši odkazano jim strugo, uničujejo bo­ gato polje, podirajo poslopja, pobirajo premoženje, razdevajo občila in sploh v nič devajo vse, kar sta pridobila človeški um in neumorna pridnost z veli­ kim trudom v teku več stoletij«.47 Glavna krivca za revolucijo sta bila slaba vlada prejšnjih kraljev in izguba vere med Francozi, kajti veren »narod se ne bo nikdar puntal«.48 Podlistek je bil posnet, kakor je bilo navedeno, po Ma- cherlovi popularni avstrijski zgodovini.49 Mnogo prostora stoletnici je posvetil Anton Mahnič v Rimskem katoliku, ki ga je to leto začel izdajati. Pod skup­ nim naslovom" 1789—1889 so izšli štirje članki, stoletnici je bil namenjen tudi članek Rimski papež in prostost, pa še utopično-satirična humoreska Indija Komandija. »Sodi kdo o francoski revoluciji, kaker mu ljubo, vender mora priznati, da ona je resnično svetoven dogodek, poleg reformacije v zadnjih stoletjih najvažniši, s katerim se ne da glede vpliva, ki ga je imel na duševni razvoj evropskega človeštva, pač noben drug primerjati« je zapisal Mahnič.50 O Ma- hničevi oceni francoske revolucije govori podrobneje Andrej Capuder v po­ sebnem referatu tega simpozija. Tu naj omenim le, da se je Mahnič ob vred­ notenju Voltaira dotaknil tudi Sukljetove, v tem poročilu navedene ocene, ne da bi omenil Sukljetovo ime, ter pristavil, da je bil Voltaire res velikan »v za­ nikanji, razdiranji«, »le da ne moremo kot ortodoksni kratkovidneži proslav­ ljati njegovih zaslug«.51 Tu se je, kakor vidimo, naravnost oprl na Sukljetove besede o enostranskih, kratkovidnih in omejeno ortodoksnih zgodovinarjih. V Občni povestnici ali zgodovini celega sveta, ki sta jo slovenskemu na­ rodu spisala Matija Vêrtovec in Miha Verne, izšla pa je kot samostojna publi- kacija po smrti obeh leta 1863, je francosko revolucijo od začetka do direk­ torija na 17 straneh obdelal Miha Verne, stolni prost v Trstu. Besedilo je iz petdesetih let. Ponavljajoče se oznake kakor razuzdana drhal, razuzdano ljud- ** Zvon 1878, str. 251. 4 5 Slovenski Narod 7., 9. 5. 1889. Rimski katolik 1, 1889, str. 353. « Slovenski Narod 14. 8., 30. 9. 1889. " Slovenec 11. 7. 1889. 4 8 Slovenec 15. 7. 1889. 4 9 Slovenec 9. 8. 1889. 5 0 Rimski katolik 1, 1889, str. 225. 5 1 Rimski katolik 1, 1889, str. 227. 410 V. MELIK: FRANCOSKA REVOLUCIJA V SODBAH 19. STOLETJA stvo, grozovita drhal, zvržek ljudstva pariških predmestij, hudobni brevestni šuntarji, besni, hudobni jakobinarji, vrtoglavi prekucuhi, bi površnemu bralcu najbrž narekovale misel na načelnega nasprotnika revolucije. Pa ni tako. Ver- netov tekst je zgoščen, spretno povezuje bistvene dogodke in ni črno-bel v svo­ jem slikanju. Tudi za zakonodajno skupščino iz leta 1792 pravi, da je v nji »mnogo bistrih glav in poštenih pametnih možakov«,52 pohval so deležni Sie­ ves, Hoche, Carnot, najbolj negativna sta nečloveški, kruti Marat, ki mu Char­ lotte Corday »zasadi nož v popačeno nevredno srce, in oprosti domovino grde pošasti«," in Robespierre, ki je hudoben in zaničljiv, zraven tega pa zavidljiv, in zato črti Dantona, »ki je bistrejše glave in boljšega srca od njega«.54 Prese­ neča Vernetov odnos do predrevolucijskih filozofov. »Slavni Mably prilikuje in meri čas svoj s časi nekdanjih Grkov in Rimljanov, in trdi — da kralji so za narode, ne pa narodi za kralje na svetu, česar si ni pred njim nihče še mi­ sliti upal. Taki bistroumni čvrsti pisatelji spoznavajo in razodevajo pa tudi napčnosti vlade, in malo po malem se napravljajo časi hude grozovite preku- cije, ki prestol francozki razruši in celo Evropo strašno strese«.05 Med pravo- slovnimi pisatelji si pridobi »največjo slavo neumrljivi Montesquieu«, za Rous- seauja pa pravi, da razodene v svojem slovečem Contrat social »razne resnice, na ktere ni pred njim nihče še mislil ne«.56 Splošno Vernetovo razpoloženje lahko razberemo tudi iz izrednih simpa­ tij do Jožefa II., pa iz njegovega razglabljanja o sodobnem razvoju, kjer pravi, da »vse hrepeni po polni svobodnosti«, in o potrebi, »da se prenaredi in po­ pravi vse, kar se z napredkom in duhom časa več ne zlaga, in da se narodom dovoli vse, kar po pravici in spodobno terjajo«, saj »ne bodo samosilja, trma­ stih krivičnih vlad več trpeli«.57 Slodnjak je zapisal o Vernetu, da »je imel med takratnimi slovenskimi duhovskimi pisatelji najglobljo splošno izobrazbo in najliberalnejši, četudi iskreno religiozni način mišljenja«.58 Prvi obsežnejši prikaz francoske revolucije je dal Josip Stare v svoji Občni zgodovini za slovensko ljudstvo, ki jo je izdajala Mohorjeva družba, v 12. snopiču, ki je izšel pred dobrimi sto leti, leta 1888. Cas do direktorija je zajet na 80 straneh. Stare sicer ni govoril o pravici do upora kot Šuklje, za­ pisal pa je: »Ali je moči zameriti ljudstvu, da je preziralo in sovražilo kraljevi d v o r ? . . . Francoski n a r o d . . . je jel hrepeneti po svobodi in ko je videl, da so si naselbine v severnej Ameriki priborile popolno državno neodvisnost, bil je prepričan, da je to isto tudi na Francoskem mogoče in da bode le republika ali ljudovlada poravnala vse krivice, ki jih je napravila samolastna kraljeva vlada«.59 Od predrevolucijskih filozofov je Stare obsojal Voltaireja, prav tako Rousseauja, cenil pa je Montesquieuja. 2e za čas pred revolucijo govori o svo- bodoumnih, predrznih rovarjih, ki so zbrali »okoli sebe po več.tisoč postopa- čev, beračev, tatov in podobne drhali ter jih tako izurili, da so bili vsak tre­ nutek pripravljeni razsajati po m e s t u . . . Tako se je po malem začela velika prekucija«.60 Delo teh rovarjev je rdeča nit opisov vseh naslednjih let. Kakor Vernetu se tudi Staretu zdi 14. julij 1790 dan, ko je kazalo, da so vsi Francozi enih misli. »Kakor pijani od radosti in zadovoljstva so se ljudje drug druzega objemali, in ni bilo ne konca ne kraja navdušenemu vriskanju. Vse je bilo pozabljeno in vsakdo je mislil, da se začenja nov srečen čas«. Po obeh je bil ta občutek varljiv. »Jakobinci nikakor niso mirovali, ampak vedno so v časopisih in na shodih svojih ščuvali zoper kralja, kraljico in nasprotnike 232. M M. Vertovec - M. Verne : Občna povestnlca, LJubljana 1883, Povestnlca novega Casa, str. и Prav tam, str. 235, 237. 8 4 Prav tam, str. 242. M Prav tam, str. 200. и Prav tam, str. 396. « Prav tam, str. 377. и Zgodovina slovenskega slovstva II, Ljubljana 1959, str. 215. " Josip Stare: Občna zgodovina, V. zvezek, Celovec 1888, str. 13. ™ Prav tam, str. 22. ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 • 3 411 svoje v narodni skupščini«.61 Kakor Sukljetu so tudi Staretu žirondisti bližji od besnih jakobincev ali hribovcev: žirondisti »so po večjem bili bistroumni, učeni in sprevidni možje, ki so hoteli biti pravični vsem, in so le to želeli, da bi v narodnih zborih ter v državnih in srenjskih službah bili samo omikani ljudje«.62 Toda: »Z lepimi govori znali so ljudi navduševati za svoje misli, ohrabriti pa jih niso znali zato, ker niti sami niso imeli junaškega srca«.63 Po Robespierrovem padcu so Staretove simpatije na strani -mlade bratov­ ščine«: »meščanski in kmečki sinovi, ki so pred letom morali iti na bojišče, prihajali so domov hrabri in skušeni ter so narod svoj drugače ljubili, nego jakobinski razbojniki in morilci«. (75) Všeč mu je tudi nova ustava, ki jo skle­ ne konvent: z novo zmerno ustavo položil (je) temelj boljšemu državnemu redu, pa vendar tudi zagotovil, kar je prekucija dobrega rodila«.64 Najbolj jasno pa kaže Staretove poglede naslednja splošna ocena iz uvoda v peti zve­ zek, v zgodovino »-našega veka«: »Krvave grozovitosti, ki jih je na Franco­ skem počenjala' prva ljudovlada, niso se mogle ohraniti; razuzdana ljudska strast je naposled iznemogla; mogočni cesar zasedel je francoski prestol, ali njegova moč obstala je v tem, da je enake pravice priznal vsem stanovom, ter da je čuval, branil in dalje razvijal koristne plodove, ki jih je obrodila strašna prekucija. Zdaj še le enakost vseh ljudij ni bila več prazna beseda; če tudi je na čelu države stal samo eden vladar, vendar je nova država bila tako urav­ nana, da se je vse ljudstvo po svojih zastopnikih moglo udeležiti zakonodav­ stva in drugih državnih stvarij. — Kar je francoska revolucija dobrega rodila, bilo je na korist vsemu človeštvu, a ne Francozom samim. Po francoskem vzgledu preustrojile so se po malem tudi druge države, in akoprem se je tu ali tam včasih pokazala kaka sovražna sila, da bi ustavila novi razvoj državnega in narodnega življenja, za dolgo se jej to ni posrečilo. Velika francoska revo­ lucija, dasi krvava in grozovita, obudila je čisto novo življenje tudi v drugih državah ter celo zdramila narode, ki si dotlej skoraj niso bili v svesti narodne svoje posebnosti.«63 Kaj lahko rečemo na koncu zlasti o pisanju Verneta, Sukljeta in Stareta? Na razpolago so imeli prav gotovo velik del tedanje bogate zgodovinske lite­ rature. Ce primerjam njihovo pisanje z novimi deli sedanjega časa, se mi zdi, da poznajo tedanji in sedanji pisci, kar se tiče dogodkov, isto gradivo, da pa se močno razlikujejo v ocenah, tonu, stališčih in v podrobnostih, ki jih vsakdo navaja ali izpušča, kakor prija njegovemu gledanju. 5. oktobra 1789 je prišlo do pohoda žensk v Versaj, odtod pa so nasled­ njega dne odpeljali kralja v Pariz. To pot opisujeta Markov in Soboul v Ve­ liki revoluciji Francozov, ki je letos izšla v slovenskem prevodu, takole: »Okrog enih popoldne je narodna garda ob topovskih strelih začela pohod; njej je sledila dolga vrsta voz z žitom in moko, ki so jih varovale ženske. Za četami sta potovala kraljevska družina v kočiji in Lafayette na svojem pople­ sujočem belcu tik ob vratcih. Nato kakšnih sto poslancev na vozovih,66 pa spet ljudska množica in za konec znova narodna garda«.67 Primerjajmo s tem Sta- retov opis: »Ob eni popoldne se je čudno mešana druhal napravila na pot pro­ ti Parizu. Prve stopale so žene, ki so nosile na dolgih drogih nasajene glave umorjenih kraljevih stražarjev, kakor znamenja zmage svoje. Za njimi gonili so ostalo telesno stražo, kolikor so je mogli zasačiti. V sredi se je počasi po­ mikal voz, v katerem je sedel kralj z rodbino svojo. Okoli voza gnjetli so se nesramneži, ki so se režali v kralja in kraljico, ju zasmehovali in preklinjali и Prav tam, str. 37, 38. 1,2 Prav tam, str. 52. a Prav tam, str. 63. M Prav tam, str. 75, 78. 6 5 Prav tam, str. 8, 9. M Prevod popravljen po A. Soboul: Histoire de la révolution française l, Paris (Gallimard) 1962, Str. 179. 87 W. Markov - A. Soboul: 1789 — velika revolucija Francozov, Ljubljana 1989, str. 79, 80. 412 V.MELIK; FRANCOSKA REVOLUCIJA V SODBAH 19. STOLETJA ali pa se j ima grozili. N e k a t e r i tulili so grde pesmi, drugi pa so kr ičal i : Tu peljemo pekarja, pekarico in pekovskega učenca! Za kral jevim vozom peljali so topove, a na njih sedele so žene, ki so n a dolgih sulicah imele nasajen hle­ bec k r u h a ali pa kos mesa. Sploh pa so moški in ženske vsi bili pijani, a cesta do Par iza bila je tako nat lačena radovednih ljudij, da se je ves sprevod več­ kra t moral ustaviti.« 6 8 Podoben je Sukl jetov opis. O M a r a t u pišeta Markov in Soboul, da je najbolj jasnovidno in neizprosno zagovarjal pravice l judskih množic, 6 9 Suklje, da izdaja »rudečkarski list L'ami du peuple, v k a t e r e m nepres tano podpihuje l judsko množico t e r jo poziva na plen in umor«, 7 0 S t a r e pa, da »z neznano predrznost jo« udr iha »po gospodi t e r sploh po vsakem, ki se je z imetjem, z znanjem ali s kako drugo lastnostjo ločil od s i romaka in neomikanega prostaka«. 7 1 Samo Šuklje pr iznava pravico do upora, s p o u d a r k o m hvali revolucijo in jo odvezuje odgovornosti za prel i to kri, vendar v k o n k r e t n i h p r i m e r i h tudi on govori o kr ivdi in zločinih. Verne in S t a r e vseskozi obsojata levo časopisje, organizatorje in voditelje tako imenovanih l judskih gibanj in množičnih akcij. Suklje ne govori v istem jeziku, v e n d a r so njegove simpati je pravzaprav po­ dobne. Vsem t r e m je blizu meščanska s t ran revolucije, ekstremizem, prit isk ulice na p a r l a m e n t in oblast pa j im vzbuja odpor. Vsem t r e m so s impatične Mirabeaujeve ideje, vsi tr i je so za žirondiste in proti montanjardom, vsi tr i je sprejemajo, kar se je v revoluciji rodilo pametnega . Socioloških in razrednih analiz v nj ihovih delih ni, zato pa stopa druga resnica revolucije, zunanja, močno krvava kronika dogajanja v ospredje. Pripovedovanje vseh t r e h je živo, plastično in bogato, poučno branje tudi za današnji čas. R é s u m é LA RÉVOLUTION FRANÇAISE AUX YEUX DES SLOVÈNES DU 19è SIÈCLE Vasilij Melik Au temps de la guerre franco-prussienne, le journal libéral slovène, Slovenski narod (Le Peuple slovène) a manifesté un enthousiasme particulier pour la révolution française mêlé de sympathie pour l'ennemi de l'ennemi slovène, les Allemands, et d'enthousiasme libéral pour les idées de la liberté, de la Convention et de la répu- blique. Même avant la guerre, dans la première moitié de l'an 1870, un étudiant de 21 ans et le futur politicien, Fran Suklje, a publié dans la revue Zvon (la Cloche) un article sur les causes de la révolution française. Plus tard, jusqu'à 1884, il a écrit plu- sieurs autres traités de la révolution française. Du point de vue théorique, Suklje partait de la conviction que l'évolution de l'histoire est progressive. Le peuple fran- çais était donc justifié de se révolter à la pénible souffrance d'avant la révolution, la révolution ne fut qu'une nécessité éthique et il faut oublier le sang versé. Le prêtre Miha Verne donna un court aperçu de la révolution française dans son histoire géné- rale qui parut en 1863, tandis que le professeur Josip Stare la présenta largement en 1888 sur 80 pages de sa volumineuse histoire générale. Verne ainsi que Stare ne ces- sent de condamner la presse de gauche révolutionnaire, les organisateurs des mouve- ments des masses. Quoique Suklje en principe défende la révolution, ses sympathies concrètes ressemblent à celles de Vernè et de Stare. Tous les trois sympathisaient avec le côté bourgeois de la révolution et se méfiaient de l'extrémisme et de la pres- sion de la rue. De même tous les trois tenaient en sympathie Mirabeau, soutenaient les Girondins contre les Montagnards et acceptaient tout ce que la révolution en- gendra de positif. Dans leurs oeuvres, on ne trouve pas d'analyses sociologiques ou des classes la chronique ensanglantée de la révolution occupant la première place. A l'occasion du centenaire de la Révolution, l'exposition universelle fut organisée à Paris qui fut boycottée par les représentants diplomatiques des pays étrangers. La presse libérale slovène ne célébra pas le centenaire tandis que la presse catholique écrivait beaucoup sur la révolution dans un sens complètement négatif. 68 Stare, str. 32, 33. ,*> Markov - Soboul, str. 88. 70 Zvon 1878, str. 278. 71 Stare, str. 34.