GORNIŠKA POT PLANICA—POKLJUKA (PP)
DOŽIVETJE, PRIZNANJE IN MALO IZZIVA
MARJAN ŠOLAR
Čeprav Uroša Zupančiča v naši hiši dobro in že dolgo poznamo, se ne morem prav spomniti, ali sem za to originalno planinsko pot izvedel iz Uroševega pripovedovanja ali iz oznak na poti sami. Morda to danes niti ni toliko važno; pomembneje je, da danes po celotni preho-jeni-prelezeni poti leži v moji gorniškl duši na prav posebnem, častnem mestu In prav nič je s tega mesta ne more zriniti, saj tega tudi dopustil ne bom. Na svojih številnih turah sem oznako PP pogosto srečeval: tako pod Luknja pečjo, Za Akom, Pod špikom, na Slemenu pa še marsikje drugje. Celotno pot pa sem prvič spoznal iz Uroševega kratkega in jedrnatega vodnička »Planica & Pokljuka« iz leta 1978. Tudi sam mi je v tem obdobju o svoji in Dušana Vodeba poti pogosto pripovedoval, vendar v njemu lastnem slogu nikoli vsega čisto do konca. Vedno te je pustil, da določene stvari pogruntaš in spoznaš sam, da bi bilo tvoje doživetje bolj pristno in bi imelo večji pomen.
SISTEMATIČNA HOJA PO PP
Tako sem sam ali v družbi prijateljev in družinskih članov do leta 1988 nenačrtno spoznal približno tretjino poti. Poleg delov, ko pot poteka po markiranih planinskih poteh, sem do tega leta poznal dele PP med Pod Špikom in Za Akom, iz Za Aka do Gumna na grebenu Martuljškega Vršiča, z vrha Mojstranškega Slemena do Turkove planine v Vratih ter iz Spodnje Gube nad studencem v Kotu okoli Luknja peči do Temena Rjavlne in naprej po vseh možnih variantah na Rudno polje na Pokljuki.
Okoli leta 1987 sem bil vedno bolj prepričan, da tako mimogrede te planinske poti v celoti ne bom nikoli prehodil. Leta 1988 sem se je zato lotil sistematično. Nisem naredil ne Časovnega ne geografskega načrta. Nisem se odrekel drugim turam, vendar je bila PP moja osrednja gor-niška dejavnost leta 1983 In 1989. Enkrat se mi je zahotelo pod Ponce in v Tamar ali rateško Zelje, kot temu po rateško Uroš pravi, drugič v Martuljek. Glede na razpoloženje enkrat na razgledne lovske steze, drugič na izpostavljene police ali pa na dolga brezpotna prečenja po gamsjih stečinah. Hotel sem biti sam, pa drugič spet v družbi. Težje dele poti sva naredila s sinom Martinom. Na dobri polovici poti me je spremljala psička Miša,
tudi čez Požgano Mlinarico. Če se mi je zahotelo na vrhove, potem pač na PP nisem šel. Uroš je bil z nami, žal, samo enkrat.
Tako je nastajal finale moje ponovitve celotne poti Planica—Pokljuka in verjetno tudi prve ponovitve PP v celoti. Tako vsaj sklepam po vpisih v priročne doze, ki sta jih prvopristopnika dala v skalne možice na Številnih mestih.
Bili so dnevi, ko mi je vse uspelo, pa zopet dnevi, ko nisem prav nič skupaj spravil.
Po nekaj etapah, ko sem spoznal način opisov in oznak, predvsem pa, kako pot poteka, je stvar stekla in prerasla v velik užitek in nenehni izziv.
ORIENTACIJA NA POTI	______
Čar poti pa ni samo v poti sami, ki vodi po najlepših, odmaknjenih, razglednih, srednje visokih gorsko-krajinsko bogatih predelih Julijcev, temveč tudi v spoznavanju širšega prostora, s katerim se seznanjamo, ko na pot pristopamo In z nje sestopamo, ko se zaplezamo, se izgubimo ali tudi ko nas potegne v določeno smer, ki se nam na poti pokaže. Koliko lovskih steza, pa Če je lovcem prav aH
Poroka na Kredarici
V	Planinskem vestnlku Iz leta 1940 fe v številki 7—8 na strani 216 naslednji prispevek:
»HIMEN V PLANINAH. V kapelici na Kredarici se je 7. Julija naš odlični alpinist in planinski pisatelj dr. MIha Potočnik, odvetnik na Jesenicah, poročil z gdč. Hlldo Plntarlč Iz Ljubljane. Priči sta bila dr. Stane Tominšek In Jože čop, zakramentalni akt je izvršil Janez Jalen, župnik In pisatelj. Usojena Jima bodi sreča v planinah In v življenjski skupnosti!«
V	PO 1940, št. 9, stran 260, pa je objavljeno kratko obvestilo;
»V kapelici na Kredarici Je dr. MIha Potočnika 7. julija poročil g. Joža žužek, kaplan v Kranju In prijatelj neveste.«
Petdeset let je torej minilo letošnjega julija, odkar se je v kapeli na Kredarici {ki je ni več, pa bo verjetno kmalu spet) poročil častni predsednik PZS.
PLANINSKI VESTNIK'
Ko se PP iz Poigane Mlinarice spusti ns Zgornjo Gubo nad studencem v Kotu. Jo ubere okoli Luknja peči po smeri nekdanjih pogumnih lovcev Iz Zgornje nadovne	Foto: Marjan Šolar
ne, ob tem prehodimo! Spoznavanje našega gorskega sveta se nam nenehno povečuje, seznam tur bogati, načrtov je vse več, Izziv je močan in nenehen. Po prehojeni poti sem se oglasil pri Uro-ževem dolgoletnem soplezalcu In prijatelju Dušanu Vodebu v Mariboru, ki ga moramo šteti za enakovrednega soavtorja PP, Pomenila sva se o nekaterih orientacijskih problemih, ki sem nanje pri ponovitvi PP naletel. Morda sem res kje lezel kakšne metre zraven poti, kar se bo gotovo dogajalo vsem ponavljalcem, vedno pa sem končno našel vse ključne točke, brez katerih nadaljevanje poti ni mogoče. V tem pogovoru mi je Dušan Vodeb razkril več Uroševih značajskih potez, ki jih nekateri njegovi sodobniki niso bili sposobni razumeti. PP je velik del Uroša samega. Zal vsem tistim, ki so tega »infant terribla«, kot sam sebi hudomušno pravi, napačno razumeli, ni več mogoče prehoditi in prelesti PP ter na ta način spoznati velik del njega samega. Od PP se še ne poslavljam. Več delov poti sem prehodil že večkrat. Vso pot imam podrobno opisano, vendar tako, kot so jo videle moje oči in doživelo moje srce. Posebno sem obdelal vse zame orientacijsko težje dele. Spremljevalca na poti naj ostaneta Urošev vodnlček iz leta 1978 in — rekel bom kar po domače — Dušanov vodniček Iz leta 1989. Svojega naj si vsakdo vtisne v spomin po prehojeni poti.
ZADRŽAN SPREJEM PZS
Na poti sem sprva obnovil nekaj zbledelih oznak in naredil eno samo novo pod Požgano Mlinarico. Pozneje sem s tem prenehal, ker se mi je zdelo, da brskam tam, kjer ne smem, vsaj ne prej, dokler se ne pomenim z avtorjema poti. Sem pred dilemo, ali naj se nekaj res zamotanih delov in oznak popravi oziroma dopolni ali pa naj se ponavljalcem pusti originalno doživetje PP. Sem za slednjel Mladi rod me sprašuje, v kakšnem času se dž PP narediti in kakšne so možnosti za zimsko ponovitev. Vedno odgovorim, da vsakdo pač lahko dela, kar hoče, da pa PP ni bila narejena s tem namenom. In za konec morda tisto najvažnejše. P/a-ninska zveza Slovenije, ki Ima kot organizacija za načrten in varen razvoj planinstva za to več upravičenih razlogov, /e sprejela PP bolj zadržano. Tudi organizacije, ki upravljajo s tem prostorom, se o PP Izražajo zelo previdno. Kaj In kako je popolnoma prav, je težko reči. Zagotovo na zahtevno pot, narejeno za samostojne, brezpotja In lažjega plezanja vajene gornike z dobrimi orientacijskimi sposobnostmi in pripravljene na presenečenja, ne gre vabiti velikih množic. Tudi z naravovarstvenega stališča prenese ta občutljivi prostor samo točno določene obremenitve. Iz teh dveh vidikov se ml zdita kratka, jedrnata vodnlčka o PP In redke oznake na poti, predvsem pa na mestih, kjer bi nekoga nepripravljenega lahko na PP zapeljalo, pravo merilo za povabilo na doživetje Julijcev od Planice do Pokljuke na poseben Urošev in Dušanov način.
449