Iztok Osojnik 18 Iztok Osojnik PISANICE UREDNIK Danes sem urednik neke založbe, ki ima svoj sedež v starem mestu nasproti magistrata. Verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, torej tudi v meni. Sedim za pisalno mizo svojega šefa in gledam skozi okno. Sneži. Taki trenutki prevzamejo človeka, da začne razmišljati o večnih in nikoli razrešenih temah. Razmehčane misli o minevanju, nasmejana misel na včerajšnjo noč, ko sva s Tatjano obhodila vse literarne večere in zabave v mestu, potem pa sva se pijana in prezebla odpeljala k meni. Ko sem si zjutraj pripravljal kavo, so njeni zlati lasje zmečkano razsuti kukali izpod moje blazine. Bog ve, če bo še tam, ko se vrnem domov. Zazvoni telefon in me spomni, da moram do jutri oddati oceno nekega romana, ki mi ni posebno všeč. Toda njegov pisec je oče mojega prijatelja in predsednik žirije nekega gledališkega festivala, kamor so me povabili za člana. To je povezano z določenimi denarnimi ugodnostmi, zato mora biti moja ocena sicer pravična. 19 PISANICE vendar pa duhovita in do pisca prijazna. Misel mi odplava na obalo srebrnomrzle reke, kjer se med prameni odtekajoče bistrine pregibajo zgoščene sence klenov in ščuk. Pripravlja se na dež. Muhe brenčijo nizko nad vodo in ribe so pobesnele. Nič ne pazijo in popadejo kakršnokoli vabo. Dober čas za ulov. Toda na žalost tudi obdobje, ko ribe drstijo in je ribolov prepovedan. Malo me boli glava od belega vina, ki sva ga pila nazadnje. Sneži in vse je odeto v mehko volneno tišino, v svetlobo nežnega rumenega mleka. Človeka prime, da bi zadremal in se v sladkem polsnu preselil daleč na jug, med korenine mangrovcev, na obalo bleščečega oceana, za teboj pa kričanje ptic in sabljasto šelestenje listja v vetru. Opazujoč rakovico, ki se spretno kobaca čez korenine, zavzdihnem. No, pa se lotimo svojega dela. Z mize vzamem enega izmed rokopisov in začnem brati. PARIŠKO JUTRO Stojim pred neko sliko Vena Pilona. Objame me samota in na obrazu začutim sapo reke. Žalosten, vlažen dih, ki diši po zarjavelih kapnikih pod mostom- in po urinu. In mogoče kak pes, ki stika med lužami za hrano. Charlie Parker stoji pod mostom in molče strmi v reko, ki drsi mimo. Samo njemu znana mešanica glasbe in življenjskega nesmisla mu cefra dušo v pramene obupa in pijane slapove. Iztok Osojnik 20 Charlie Parker iz neke Cortasarjeve zgodbe. Vsi ti pariški Latino-Amerikanci, ki so prevajali za Unesco, za katerimi so bile doma razpisane tiralice, ki jih veter že zdavnaj pobledele mogoče še kje nosi po ulicah andskih vasi, za katerimi so hrepeneli in kamor se nikoli več niso hoteli vrniti. Odprti do bolečine, brezmiselne in neopisljive, svete kot aura svetnika, a tudi banalno vsakdanje. In predvsem neprestano lačne ... ko z andskih modrin zapihajo razredčeni in ostri vetrovi, v februarskem polmraku in žalostnem dežju vaščani otopijo od cenenega žganja, v mračni omotici, v repu groteskne procesije, potem pa zbežijo in se na robu vasi v redkem grmovju sparijo v še eno tragedijo, ki ne pretrese sveta. Tudi tu pod mostom je mraz nozdrvi ranjene živali razdražil. Človek je sam in njegova žalost je tudi sama. A odpre se nebo, izostri jutro, iz mraka stopi drugačno življenje. Z odprtimi usti, v katerih so otrpnili kriki, kjer se vsi srečamo v istem pogledu-križišču nesmislov in razlik, tistih nedostopnih, ki rastejo s sunki žalosti v srcu, in ta svet, ki te nekoč slavi, pijan od silne moči tvoje žalosti, zdaj pa brezodziven, visoko zgoraj na mostu, zvočni svet, ali tam, na drugem bregu s svojimi geometrijskimi vedutami, nabit z magično bližino, z vonji nasičenega mesta, da kar hlipa. Človek je sam in njegova žalost je tudi sama. Toda človek biva telesno in pesniško, obe stanovanji pa sta preveč in premalo. Globoka tiha radost in udrte oči, da plavaš 21 PISAN1CE čez potemnele ulice kot pijanec, roka, ki nežno otipava jasne loke mosta iz zgoščenega zraka, in ko se za njim vrnem na tisti kraj, vidim, da raste drugje in da sva zdaj vsak v svoji samoti tu, kjer so zategli, hripavi toni trobente in te razpočene črke in gibi nekega čopiča povezani z nevidno prisotnostjo, ki sega čez vse svetove, od andskih prahov prozorna kot zrklo, vlažna od pasjega in klošarskega urina in tudi od njegovega, tudi od njegovega toplega in zamišljenega urina. In od politih steklenic piva, od zatohlega bara na dnu noči, od žensk z zasanjanimi in utrujenimi očmi pod sesedlim ličilom, pijanimi, a ne preveč, toda nekje daleč, s telesi in dušami bolj odprtimi kot pri ljubljenju, z dušami ranjenimi v obupano dno sladkega zapravljajočega odtekanja časa, kot pergament rumene od zaspanih luči, od žlahtne tihe glasbe in cigaretnega dima. Zunaj pa tista razgrnjena in molčeča noč drseča proti jutru, proti nekemu negibnemu mostu, v prvi modrini mladega dneva molče poslušajočemu molčeči monolog odbluzene trobente, ki zvija pločevino duše v strašen spomin na kraj, kjer je pred pol stoletja nepopustljivo vztrajal nek slikar. Človek je sam in njegova žalost je tudi sama. Iztok Osojnik 22 PREDNIKI V kosteh sem zaslišal surovi vonj usnjenega predpasnika in prepotenega telesa, ki v polmraku sedemnajstega stoletja reže vlažno, preživetveno gaz v noč pod Nordkette ... Mrki pogledi, škripanje vhodnih vrat, plapolanje sveče in kisel vonj po dimu. Vlaga je bila vseobsežna. Zavohal sem suh mraz med hrasti in bori. Krik skobca nad gmajno, silovit, žalosten veter, dišeč od daljav, namreč od tistih v duši. Podnanoških daljav. Hodili so v neredu. Moški in ženske so stopali iz teme, vsak s kakšno rečjo v roki, vsi z dušo, od notranjih pogledov gosto kakor kri. Zasedli so moje kosti, zaspali v njihovih preduhih, odložili oči v vozle potomstva, vsrkali vonje starih hiš in krajev, skozi katere so vodili samo kolovozi, vonji divjih gozdov in vijugavih rek, gor v višinah in na obzorju. Naš skupen glas odgovarja nagovoru biti. (Pripomba uredništva: Oba, tu objavljena naša sodelavca. Iztok Osojnik in Alojz Ihan, sta dobitnika lanskoletne Jenkove nagrade za poezijo)