Interesne dejavnosti mladih niso samo skrb šole
Kadar razmišljamo o pedagoški vsebini naše splošno izo-braževalne osnovne šole, o njenih smotrih in ciljih, ne moremo mimo pomembnosti interesnih dejavnosti učencev, ki se ali pa bi se morale še bolj raznoliko razvijati v korist vsestranskega, neverbalnega vzgajanja mladih.
Tako naj bi se učenci po svojih      mente, mnogo raje kot se učili na
nagnjenjih vključili v dramski, re-citacijski, dopisno novinarski, li-terarni krožek ob pouku sloven-skega jezika. Učencem, ki jib bolj zanima tuji jezik, naj bi bila omo-gočena dejavnost ob tem pred-metu. Ob glasbenem pouku bi se lahko učenci udeleževali pevske-ga zbora, lahko bi naštudirali tudi kako spevoigro ali mjuzikl kot je moderno poimenovanje, lahko bi osnovali šolski orkester. Poleg li-kovne vzgoje po predmetniku bi se naj učenci po svojem interesu in nagnjenju vključili v krožek ri-sanja, slikanja, kiparjenja, obliko-vanja iz .aznih materialov. Učenci naj bi imeli možnost vklučevanja tudi v gledališko in lutkovno de-javnost. Tisti, ki jih bolj zanima družboslovje, bi se lahko vključili v zgodovinski in zemljepisni kro-žek, kjer bi proučevali, kar jih po-sebno zanima. Morda je to dejav-nost svetovne organizacije OZN, z diapozitivi popestreni zanimivi potopisi. Mnogi učenci so bolj na-gnjeni k naravosiovju. V krožkih bi lahko raziskovali skrivnosti na-rave, živali, rastlin v njej. Pogla-bljali bi se lahko v kemične pro-cese, da bi se bolj približali spo-znanjem o vsem, kar sicer pove-čuje rodnost naše zemlje, prinaša pa človeštvu vedno nove nadloge in mu preti celo z uničenjem. Za mnoge učence je posebej zanimi-va fizika. Radi bi delali eksperi-
pamet formule. Kogar posebej zanima matematika in že razmiš-Ija o tem študiju, temu bi bilo še kako dobrodošlo, da bi se bolj poglabljal v tej smeri. Nenaza-dnje je mnogo fantov, ki jih pose-bej zanima vse v zvezi s tehniko, dekleta pa morda bolj ročna dela, šivanje, krojenje, gospodinjenje. In končno še športna dejavnost. Ta je še posebej pestra in mnogi mladi bi se z veseljem vključili v treninge različnih športnih iger. Nekateri bi pa raje hodili v hribe in spoznavali lepote naših gora.
Zakaj ob naštevanju različnih in številnih interesnih področij uporabljamo besedico »bi lahko«, »bi se radi«. Ali to pomeni, da se vsak učenec ne more vključiti v dejavnost, ki mu je Ijuba? Žal mo-ramo priznati, da je temu res tako. In zakaj? Šole, prosvetni delavci v njih, ob vsej svoji pri-pravljenosti in hotenjem, ne mo-rejo zadostiti vsem interesom učencev. Vzrokov je več. Prvi in morda najresnejši je, da so učite-Iji vsakega naštetega predmetne-ga področja obremenjeni že z rednim poukom. Obvezno morajo imeti še dopolnilni pouk za učen-ce, ki ob rednem pouku niso spo-sobni dojeti in utrditi učne snovi in dodatni pouk za učence, ki imajo posebne sposobnosti za določen predmet. Gotovo je prav, da se učitelji poleg rednih učnih
ur posvetijo tako manj sposob-nim kot onim, ki kažejo posebne nadarjenosti, saj bodo ti verjetno strokovnjaki na raznih področjih. In tako ostaja vse premalo časa, v mnogih šolah pa tudi premalo prostora za naštete interesne de-javnosti. Šole jih organizirajo, ko-likor jim dovoljujejo naštete ovi-re.
Zahteva pedagoških oblasti, da so učiteljski zbori šol dolžni vklju-čiti vsakega učenca v vsaj eno in-teresno dejavnost, je dokaj ne-uresničljiva. V krožkih interesnih dajavnosti ne more biti več kot največ 12, morda v kaki 15 učencev, v mnogih pa samo 5 do 8 ali 10 učencev zaradi specifič-nosti dela. Če ima šola na primer 800 učencev in bi lahko bilo v vsaki interesni dejavnosti vklju-čenih 12 učencev, bi morala imeti šola 66 skupin, kar nobena šola ne bi zmogla. Nenazadnje se po-stavlja tudi resno vprašanje fi-nanciranja. Šole zanesljivo ne prejemajo ustreznih finančnih sredstev za toliko ur interesnih dejavnosti, saj bi morali, tudi če bi to omogočali prostorski pogoji, opraviti te dejavnosti v nadurnem delovnem času. Ob tem se pa še postavlja vprašanje, ali bi učitelji-ce - matere (teh je v šolah najve-č) kljub dodatnim finančnim sred-stvom, sploh zmogle take obvez-nosti.
In kakšno je dejansko stanje v naših šolah? Vsaka šola ima vr-sto interesnih dejavnosti, kolikor pač iz že naštetih vzrokov zmore. Učenci imajo kar precej možno-sti, da obiskujejo različne krožke
na šoli po svojih interesih in na-gnjenjih. Morda pa bi lahko pre-obsežnost učnih programov in preveliko verbalnost deloma tudi nadomestili z interesnimi dejav-nostmi. Tako šolo ima večina pe-dagoško naprednih držav, kjer ima učenec možnost, da se odlo-ča, da je več ur prisoten pri pro-gramu, ki ga zanima. Tak model šole pa zahteva gotovo mnogo boljšo opremljenost šol, manjše število učencev na šoli in v oddel-ku, večje število učiteljev, ki ima-jo manjšo učno obveznost in so usposobljeni za bolj fleksibilno vzgojno-izobraževalno delo in predvsem, ki niso omejeni s pre-malo življenjskimi pedagoškimi predpisi.
Morda bi bilo potrebno reči še to, da se naši učenci niti ne vklju-čujejo posebno številčno v inte-resne dejavnosti. Opravičujejo se, da so preobremenjeni z rednim šolskim delom, z mnogo uče-nja in opravljanja domačih nalog. Nenazadnje pa se interes mladih vse bolj usmerja tudi v druge me-dije. Pa tudi vsesplošno vzdušje v družbi ne spodbuja mladih, da bi se zgodaj, prek interesnih dejav-nosti preizkušali, v katero smer vodi njihova poklicna usmeritev.
Našteti in morda še kakšni dru-gi problemi v zvezi z interesnimi dejavnostmi mladih ne morejo in ne smejo biti samo problemi naših šol ampak najširše družbe. Vrsta strokovnjakov vseh vrst bi lahko konkretneje pomagala, da bi ime-li naši mladi več možnosti, da spoznajo in razvijejo svoje intere-se.                            Majda Lenič