Ludvik Kukavica
OGNJENI KRST
LETOS MINEVA 30 LET, ODKAR JE II. GRUPA ODREDOV BOJEVALA HUDE BOJE NA PUGLEDU. V SPOMIN NA TE SLAVNE DNI IZ NAŠE REVOLUCIJE OBJAVLJA-
MO PRISPEVEK LUDVIKA KUKAVICE.
BRALCE OPOZARJAMO, DA BO LETOS — OB 30-LETNICI POHODA II. GRUPE OD-REDOV NA ŠTAJERSKO (GRUPA IMA V OBČINI MOSTE-POLJE OOMICIL) VRSTA PROSLAV IN PRIREDITEV, O ČEMER BOMO POROČALI  V  NASLEDNJI  ŠTEVILKI
NAŠE SKUPNOSTI.
Sonce je imelo že dokaj moči, tako da se je sneg začel taliti in na prisojnih krajih so se že kazale kopne lise zemlje. Vse je bilo videti tako, kot da se bataljon vrh Pugleda pripravlja na daljši pohod. Pospešili so z vojaškimi in političnimi pripravami. Enota je štela prek 150 oboroženfli partizanov. Patrole in posamezni vodi so hodili dnevno na pohode in na manjše vojaške akcije. Pri tetn je bilo ubitih več italijanskih vojakov. Po zaselkih in hribovitih vaseh pa so partizani tudi zbirali strelivo, obutev in dnig vojaški material, dediščino bivše jpigoslovanske vojste.
Italijani so bili kaj kmalu obveščeni, da je na Pugledu močna partizanska skupina in vlivala jim je stah in trepet.. .
Že ponoči so borci na straži prishtškovaU močnemu brnenju
težkih kamionov. Italijanske kolone so se v temi', brez luči pomikale po dolini iz smeri Ljubljane in okolice. Okrog dva tisoč Italijanov se je odpravilo uničit partizamki bataljon. S seboj so vlekli tudi težko orožje - minometov do topov.
V partizanskem taborišču je kommdmt Stane okrepil stra-ie, zasede in močne patrulje. Slutil je, da sovražnik nekaj pri-pravlja. Po n/egovem nalogu so v zgodnjih jutranjih urah od-stranili postavljene šotore, po-spravili opremo in čakali v stro-gi pripravljenosti, kot da vsak čas odrinejo na pdhod ali v boj. Le kuhar PoJh je imel to pot pobie roke dela. Zaklalje debe-kga vola, ga rezrezal in kmalu je v kotlih vrela juha.
Nekje za obronkom hriba je počila puška, nato so se oglasile dumdumke in mitraljez je zapel svojo mrtvasko pesem. Kazno je bilo, da se je močna partizanska izvidnica, ki se je vračala z noč-nega pohoda v taborišče, spo-padla z italijansko patrolo.
Komandant Stane je dal po-velfe za odhod druge patrulje, ki naj bi ugotovila, kaj pome-nijo streli izza hriba. V tabo-rišču sta za trenutek zavladala zmeda in nemir. A zaupanje v odločnost in pogum njihovega komandanta jim je kaj hitro pregnala ta trenutni strah.
Ko je patrola pod vodstvom Poldeta mazovca prišla na obro-nek hrib&je opazila, da se Itali-jani oprezno in prihuljeno usmerjajo po dokaj strmem hirbu navzgor proti partizan-
skemu taborišču.
Dvignila se je rdeča raketa, zagorela in ugasnila, nekoliko dlje se je kot v odgovor dvignila druga raketa. Dve sovražnikovi koloni sta se sporazumevali med seboj.
Iz bUžnjih italijanskih posto-jmk je bilo tisto noč odšlo ve-liko italijanskih vojakov.
Na robu hriba, ob poti, ki pelje okoli obronka Pugleda, so pritajeno ležali Polde in njegovi trije tovariši:
,JCo bom dal znak za ogenj," je dejalPolde, ,,vžgemopo njih, in to takrat, ko se nam bodo kar najbolj približali."
Še vedno je v zraku lebdela gluha tišina. Italijani so se tiho in oprezno bližali...
Ko so se v dolini oglasili zvo-novi, ki so naznanjali poldne, je zaropotab. Polde je s svojimi tovariši nestrpno čakal, kdaj se mu bodo fašisti približali pred mitraljez:
,ždaj! Ogenj!" je zakričalin s kazalcem pritisnil na sprožilec zbrojevke. Mitraljez pa je bil za-mrznjen in ni deloval. Italijani so izrabili Poldetovo zmedo in z bombami navalili na tovariše. Zaropotalo je tako, da je odme-valo s hriba tja v dolino. Polde in dva njegova tovariša so se smrtno zadeti zgrudili v sneg.
Borci, ki so med tem že za-sedli položaje^ so neusmiljeno
vžgali po sovražnikih in mednje sejali smrt.
Bataljon je to vot doživljal svoj ognjeni krst. Nič preplaha. Nekatere borce je obhajala celo grozljiva radovednost. Le prej,
ob novici, da se bližajo sovraž-niku, so jim zatrepetali živci. Nekatere fe plašik negotovost, kaj se lahko zgodi v naslednjih trenutkih. Na položaju pa so bili vsi tako mirni, da jim je celo teknih cigareta. Brez dvo-ma je mnje vplivala ugodno tudi hladnokrvnost koman-dmta Staneta in komisarja To-maža. Nekateri borci so kar sto-je med drevesi vžigali po faši-stih.
Pri nekaterih borcih je bilo opaziti nekoliko nemira, ki se je izražal v gostejšem streljanju. Vznemirjale so jih tudi dum-dumke, ki so eksplodirale v ve-jah in mladikah za njihovimi hrbti. Jmeli so občutek, da jih je sovražnik obkolil in jih strelja v tibiike. Komandant pa jim je brž povedal, kako je s to rečjo. Nato so ravnodušno prislu-škovali drobcem izstrelkov, ki so jim brenčali okrog glav kot strupen mrčes. Spoznali so, da vsaka krogla ne zadene. Tako so se počasi privajali na vznemir-Ijivo streljanje.
Italijani so se trudili, da bi za vsako ceno zavzeli položaj par-tizanskega bataljona. Breg so napadli v strelcih in se skušali priplazid do vrha Pugleda. Borci so streljali in zadevali v polno. Pri vojaških vajah jih je komandant Stane učil, da mora vsak partizanski strel zadeti cilj,
ker je bilo strelivo tako drago-ceno in največkrat s krvjo pri-dobljeno. Komandant je na po-ložaju stopal od borca do bor-ca, kotnu za hip vzel iz roke pu-ško in mu pokazal, kako se z vsakim strelom uniči po enega sovražnika. In res se je pri vsa-kem partizanskem strelu zvalil fašist.
Ozračje je bilo prepojeno z žveplom. Zaradi regljanja stroj-nic in mitraljezov povelj skoraj ni bilo slišati. Samo posamezni vzkliki: ,JWama mia!" so odme-vali, ko so se ranjeni ali mrtvi Italijani valili po strmini na-vzdol.     .                              !
V taborišču je bilo kosilo že nared. Po dva in dva borca sta v vojaških kotlih prinašak na po-ložaj kosilo. Borci so izmenično jedli, pa vmes streljali in prepre-čevali sovražniku prodiranje proti partizanskim polo-žajem...
Partizani so uporabili tudi bombe. Zagrmelo je, da se je stresla zemlja. In k temu še mo-gočen krik: ,Mura, hura! Jurišf" kije zmedel Italijane, da se niti zavedali niso, pri čem so! Detonacije in mogočni ,Juriši" so jim zlezli v kosti. Pustili so na položajih ranjene in mrtve in se začeli umikati. Partizani so to sovražnikovo zmedo opazili ter mu s streljanjem in meta-njem bomb beg še pospešili. In ko en mož so zapeli: ,,Vinto-vačka bij, bij, fašista ne žalij. ,."
Italijani so to pot ugotovili, da se s partizani ni šatiti, da se ti znajo bojevati, pa še kako bo-jevati.. .
Italijanski oficirji so z novimi ,Jivanti!" priganjali svoje vo-jake, ki so se metali na tla, se dvigali in čez nekaj korakov znova padali. Napad je bil spet drzen, tyegan, ker so jim parti-zanske puške, bombe in stroj-nice bile v hrbet. Med drevje in med skale so pošiljali izstrelke iz   tromblonov.  Po ponovnem
neuspelem naskoku pa so se spet umaknili. Proti večeru so vnovič udarili, vendar jim tudi tedaj ni uspelo. Za hrbet jim je namreč prišla druga četa pod vodstvom komandirja Rista in z odločnim jurišem in križnim ognjem razbila prodirajoči so-vražnikov napad.
Polagoma so v dolino in grapo padale prve večerne sen-ce.
Drugo jutro, ko je bil parti-zanski bataljon že daleč na Do-lenjskem, so Italijani z vsem težkim orožjem obstreljevali obronke Pugleda ter ga po več-umi kanonadi ,,junaško" za-vzeli.
Ker se Italijani za svoje padle
niso mogli maščevati nad par-tizani, so se znesli nad nedolž-nimi prebivalci v dolini. Are-tirali so nekaj vaščmov in po-žgali vas, še prej pa so vso teme-Ijito izropali. .JPetelinja vojska" se je zdaj, ko ni bilo v bližini partizanov Junaško" obnašala in dokazovala po vasi svojo dva-tisočletno kulturo.
Borci pa so se še dolgo spo-minjali bitke na Pugledu. Ob tabomem ognju se je večkrat oglasila najljubša njihova pe-sem:
,,Tam na Pugled gori, tam so bili boji...
Tako je slavna II. grupa odre-dov končala bitko na Pugledu in odšla nvom bojem in zma-gam naproti. .