OBZORJA STROKE - EKSKURZIJA V MAROKO
Katarina Ferkov_
v	._■
ORIS ETNOLOŠKEGA POTEPANJA PO MAROKU
Z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo se nas je na strokovno ekskurzijo v Maroko odpravilo kar lepo število. V želji, da bi čimbolj prodrli v pore te severnoafriške države, smo se razdelili v tri skupine. "Naša" skupina je bila sestavljena iz petih bodočih etnologinj, naš mentor pa je bil asistent za predmet Etnologija 1-vrope Borut Bruni en. Skupaj z dr. Zmagom Šmitkom sta to etnološko ekskurzijo tudi pripravila in organizirala, za kar se jima najlepše zahvaljujemo. Kajti etnolog mora brez dvoma delovati na terenu in svoje teoretično znanje, pridobljeno med šolanjem, čimprej praktično uporabiti. Za začetek naj orišem pot, ki smo jo opravili, podrobnejše strokovne članke pa že pripravljamo za čimprejšnjo objavo. Za pokušino in obuditev vašega zanimanja pa tole...
10.	marec 1998
Letališče v Casablanci je prva stopnja pri navajanju srednjeevropskega očesa na islamsko mozaično umetnost ter počasnost in strogost uradnikov maroške kraljevine. Vi-štampiljke, vrste pred okenci in lovljenje prtljage. Kot Zanimivost naj zapišem tudi to, da povsem običajno in po-Bosto ime Tina (v naši skupini sta bili kar dve) v arabskem Jeziku pomeni nekaj, česar starši nikoli ne govorijo na glas Pred otroki... Predvsem pa smo se morali, ko smo stopili na P'an, privadili nenavadno toplemu vetru, ki je švigal mimo °aših potnih glav. Z letališča smo se z neposredno železniško linijo odpeljali v Rabat, kjer smo že popoldne "aročili prvi metin čaj. Za mnoge študente in študentke etnologije in kulturne antropologije je bilo to prvo srečanje c Zunajevropsko kulturo. Precejšnja je razlika med branjem Zanimivih raziskav in dejanskim soočanjem z drugačno kulturo. Prv i koraki po tržnici v Rabatu, orientalska glasba, kupi Začimb, dišav in hrane, pisana oblačila in bistveno drugačno razumevanje higiene, kot so nas vzgajali na južni strani Alp... Kar hitro smo ugotovile, da so nas na univerzi preveč Plašili z navodili o primernem oblačenju v muslimanski deželi. Oblečene smo bile tako skrajno brezoblično, da si ^aslužimo ves prezir mično opravljenih Maročank in Maro-canov!
11.	marec 1998
* Rabatu smo se srečali še z drugima dvema skupinama Edemov in študentk. Einaindvajsetglavi zmaj pa ni vedel, n-1 katero stran naj se obrne, zato je na enem samem mestu Zgubil precej časa. Skozi uličice, prekrite s palmovimi ve-,ami, in mimo mnogih beračev ter najrazličnejših prodajal-1-1 v smo se vsi prebili do starodavne kasbe, ki se nahaja streljaj od medine in turističnemu očesu nudi prekrasen razg|eti na Atlantski ocean. Prof. Šmitek pa nas je nameno-popeljal v slepo ulico (sicer tudi z razgledom), da ne bi
1 1 v dvomih, kje se nahajamo ko se bomo sami znašli v niej.
I <>d hitrimi sabljicami prodajalcev s preprogami pa so
■ Ue že tudi prve glave. Večer smo prebili v sobi (vseh aindvajset; plus obilni Kanadčan, ki mu je slovenska duša v Sotovo vzbudila toliko radovednosti kot maroška; plus
^SNiKSED 37/1997, št. 4
hotelski receptor; plus drugi, trkajoči na vrata sobe), kjer smo nadomestili vse, kar smo na brucovanju po naključju spustili.
12.	marec 1998
Izvidniška skupina (Borut Brumen, dr. Zmago Šmitek in Blaž Telban) se je spustila v divjo avanturo vzpostavljanja stikov s pripadniki istega plemena na rabatski univerzi. Seveda jih ni bilo. Mogoče so bili na obisku v Sloveniji? Maroški študentje pa so na univerzi seveda bili in so nam tudi prijazno svetovali obisk arheološkega muzeja. Nekatere smo se vseeno raje odločile za skakanje s fotoaparati po divjih in pisanih ulicah medine. Nismo odkrile arheoloških ostankov, temveč med vrve če ulice skrit park s fon-tano, kjer ženske skupaj z otroki preživljajo popoldneve. To je bilo prvo okušanje in opazovanje njiliovega, tujcu tako zelo nedostopnega družinskega življenja. Zvečer pa smo se razkropili v skupinice in iskali čim bolj "pristne" in neturistične obednice, da bi lahko med domačini pojedli skodelico barire (juha iz stročnic S testeninami in jajcem). Dekletom pa je postalo kristalno jasno, da se samostojno ne moremo potepati po mestu, saj so domačini, kot čebele na med, v sekundi zarojili okoli nas. Bolj ali manj agresivno.
13.	marec 1998
Poslovimo se od Rabata in se z avtobusom odpeljemo do Marakeša. Avtobus je zelo zanimivo tržno področje, saj se potencialni kupci s svojega sedeža ne premaknejo. Avtobus stoji najmanj eno uro. V tem času pa vam pod nos molijo pester repertoar slaščic, žvečilnih gumijev, čokolad, čepic in čudežnih krem ali lastne tragične usode. Ugotovili smo, da se naš Dirlo še zdaleč ni najbolj potrudil.
Avtobusni postanki niso odmerjeni, odhod je lahko takojšen, če šofer avtobusa tako čuti. Sistem pobiranja potnikov pa je zelo učinkovit. Avtobus najprej zeloglasno spelje, nato se po petih metrih ustavi, vsi potniki pa takoj pritečejo od koderkoli že... Ta refren se do konca ponavlja v različnih variacijah. Rabat je znan kot belo mesto, Marakeš, ki smo se mu počasi bližali, pa kot rdeče. Ne gre za kakšen globok pomen, temveč preprosto za barvo hiš. Kljub znanstveno racionalnim naporom barve pomembno vplivajo na človekovo počutje in v Marakešu smo bili kaj hitro priča ognjevitim prepirom med prodajalci. Nastanili smo se v hotelu s pogledom na hiperaktivno tržnico znamenitega imena Džamma el Fana.
14.	marec 1998
Tako smo tisti, ki se še vedno nismo mogli identificirati, kaj hitro postali preprosto turisti in seveda kupci. Zagrabila nas je nevarna potrošniška strast: grabiti, imeti, kupiti... Pa saj so to konec koncev od nas tudi vsi pričakovali (drži, da so Arabci dobri trgovci). Kot bodoči etnologi in etnologinje smo morali izkusiti tudi to - vse za znanost! Iz trgovskih krempljev smo se iztrgali z največjo težavo in se odpravili v židovski predel mesta - metlah.
95
OBZORJA STROKE - EKSKURZIJA V MAROKO
15.	marec 1998
Vse nas je navdušila podoba medrese, tj. islamske univerze, ki sedaj sprejema le se turiste in ne več študentov. Pomemben prostor za religiozna, filozofska in državna vprašanja ter biser maroške arhitekture. Odtod smo že nekaj ulic naprej občudovali notranjost sinagoge in spraševali O življenju židovske skupnosti znotraj muslimanskega mesta. Na lastne oči in ušesa smo se prepričali, da jim ni nič hudega in da so z okoljem dobesedno stopljeni. Tudi kar zadeva denar, saj so nam zaračunali tako obisk sinagoge kot tudi starega židovskega pokopališča.
Naslednji prostor je bila lekarna z nepreglednim številom stekleničk. Imajo zeliščna zdravila za vse-, od astme do potence, hujšanje in celulit sta definitivno trenda, ki prihajata od drugod.
Ko je sonce zahajalo, je obarvalo Atlas, naš naslednji cilj. Pred spanjem smo še zadnjič po dolgem in počez prekora-kali Džamma etFana, obkrožen s prodajalci pomarančnega soka in zapolnjen s stojnicami - restavracijami in še z marsičem (s kačami, preroki, glasbeniki, turisti, ženskami, ki rišejo s kano,..).
16.	marec 1998
Avtobusna postaja v Marakešu. Tokrat tudi skorajda muzejski primerek avtobusa, ki obljublja, da si nikoli več v življenju ne boste želeli obiskati lunaparka (vlakcev in podobnega).
Pokrajina, ki se je odpirala pred nami, nam je izvila vzdihe navdušenja. Visoki Atlas v vsem svojem sijaju. Gorske doline s polji, cvetočim sadnim drevjem, ženskami, ki perejo ob rečicah.
Maroška dežela, čist zrak, drugačni ljudje - Berberi, ki se znotraj maroške kraljevine še vedno borijo za status, ki bo ohranjal njihovo kulturo in jezik (uradna jezika sta arabski in francoski).
Vožnja iz Marakeša v Tinrhir je trajala deset dolgih ur. Spoznali pa smo tudi prijaznega študenta fizike, ki nam je marsikaj pojasnil. Predvsem o nezaposlenosti in pomanjkanju izobrazbe - zato je turizem tako krvavo potreben za preživetje mnogih družin, šolanje je zelo drago, službe niso dobro plačane, medtem ko turisti denar imajo...V Tinrhir smo prispeli ponoči in se izmučeni vrgli na postelje pet metrov od avtobusne postaje oddaljenega hotela.
17.	marec 1998
Jutranji sprehod po nasadu palm in med polji. Srečali smo seveda samo ženske, ki pa niso bile pretirano komunikativne - mogoče samo ob cingljanju dirhamov. Za ogled po-dirajočih kasb smo najeli vodiča, ki je ženski del ekipe dodobra spoznal (temne poti ruševin so kot nalašč za odlično razvito spretnost otipavanja). Brumen pa je bil tako presunjen nad dotičnimi ruševinami in možnostjo vstopa v muslimansko molilnieo, da je vodiču plačal preveč; Tako se je od vsepovsod nabralo polno mladih fantov in otrok, ki so zavohali bodečo banko. Z največjo težavo smo se jih otresli, čakalo nas je doživetje, ki ga ostali dve skupini nista okusili. Na srarem fordovem tovornjaku, naloženi skupaj z vrečami krompirja, moke in nič kaj prijazno (na začetku) moško skupino Berberov smo se odpeljali proti Tamtatuš-tu. Z odprtimi usti smo opazovali ozko kamnito pot, skalnate soteske in črno pobliskavajoče se oči izpod zašiljenih kapuc dzelab (tradicionalno moško berbersko oblačilo). Po treh nepozabnih urah vožnje skozi prelepo gorsko pokra-
jino in po spoznavanju tri centimetre oddaljenih Berberov smo neradi izstopili v vasi, kjer smo pustili dobršne kose svojih src.
18., 19. in 20. marec 1998
Ta m ta tu št, gorska vas s 3000 vaščani in 1000 nomadi, registriranimi v vasi in živečimi v nomadskih šotorih. Naši dnevi z neznanim začetkom in nedokončanim koncem. Nekaj preprosto iztrganih listov iz popotnega dnevnika. Tamta-tušt - o njem boste slišali še dosti.
21.	marec 1998
Večer prej se nam je pridružila skupina z džipom. Tega dne zjutraj je prišlo naših pet minut z džipom - štiridnevno potovanje skozi Agdz, proti južni meji Maroka z Zahodno Saharo. Druga skupina je ostala v Tamtatuštu, z rajsko dobrodošlico. Mreže organiziranega potovanja so nas v Agdzu zapletle s skupino iz kombija. Večer smo vsi skupaj preživeli v "berber house", pri trgovcih s poševnimi pogledi in nasmehi prvih dam (smeji se takrat, ko je na očeh javnosti, potem pa vse skupaj zapusti obraz, ki postane obris lobanjskih kosti, medtem ko koža odteče z obraza). Tisti večer smo se priskutno valjali po dragocenih preprogah, po njih polivali vino, neubrano razbijali poza turiste narejenih bobnih in se prepričevali, da se imamo krasno.
22.	marec 1998
Vsi skupaj smo se odpeljali skozi Zagoro do stare knjižnice, ki stoji nekaj kilometrov iz mesta. Po naključju smo tam vstopili tudi na vrt nekakšnega zdravilišča. Ljudje so živeli pod arkadami, spali na zofah, molili pod drevesi, prepevali ali preprosto tam sedeli. V njem je stala tudi mošeja, kjer je bilo tisti dan verjetno darovanje, saj so tja pripeljali kar lepo število ovac in koz ter z njimi izginjali v mošejo.
23.	marec 1998
Ze prejšnje popoldne smo se igrali na sipinah, manjšem nanosu puščavskega peska. Ker je bilo vse urejeno kot kakšno otroško igrišče (dromadi, pa ljudje v tuareško modrih oblačilih in rutah, nomadski šotor kot domača hiša...), smo jih poimenovali 'peskovnik'. Vanj smo se zakopali tudi ponoči - kot najbolj zagreti taborniki. Razdalje tam pač občutiš povsem drugače kot doživiš.
Dan se je nadaljeval v strahovito dolgo vožnjo čez Anti Atlas, do Tate, Vsi omotični, z oslabljenim imunskim sistemom (pravijo, da tako prepoznajo tiste, ki pridejo z Visokega Atlasa na Anti Atlas), smo opazili prijetno mestece, kjer je prevladovala turkizna barva - takšna je bila barva taksijev, vrat, oken... Mesto smo si zapomnili tudi po ogabno smrdečem hotelu. Na vprašanje, kaj neki tako smrdi, pa je hotelir odgovoril: "Letnon tree". Tako drugače pa limone v Maroku že ne morejo 'dišati"!
24.	marec 1998
Na poti smo se približevali južni meji. Plezali in vzpenjali smo se do prazgodovinskih skalnih slikarij, ki dokazujejo obstoj zelenih oaz na tem območju. Pot nas je vodila skozi Akko, Foum el Hassan, Tiznit do Tafrauta.
25.	marec 1998
Tafraut je majhno prijetno mestece, ovito s hribi naj-
101
GLASNIK SED 37/1997, št. A
OBZORJA STROKE -
EKSKURZIJA V MAROKO
zanimivejših skal. Kot da bi gospod bog želel pokazati svoje kiparske spretnosti. Tu pa se je začelo na našo neizmerno žalost hladno, oblačno in deževno vreme. Vseeno smo imeli Priložnost videti sottk, tržni dan, ki se odvija enkrat na teden, ter privablja ljudi iz okoliških krajev. Zaradi neznosno nizkega pritiska in oblačnosti smo se bodoče etnologinje lotile bližnjega hriba. Tisti večer smo sladko spale. Mimogrede: še vedno vsak dan jemo bariro.
26. marec 1998
Poizkus najti Modre skale. Operacija ne bi uspela brez pomoči nemškega upokojenca z daljnogledom. Pohod, v katerem smo premleli celotno življenje, skoraj umrli od obupa, a vendar našli preklemanske modre skale, ki so modre le zato, ker si je tako zamislil neki Belgijec. Za izvedbo
je porabil 20 ton barve. Čestitamo in menimo, da je več kot pol čara v tem, da je za ta ogled treba porabiti cel dan hoje. Smola, še isti večer smo morali oditi v Casablanco.
27., 28. in 29. marec 1998
Maroško velemesto, belo in črno, milo in grobo. Ogledalo napak zahodne civilizacije in vztrajanje pri tradiciji. Meje so nedoločljive. Hassanova mošeja veličastno predira nebo ob obali. Zadnji vdihi afriškega zraka. Pogovori in razprave o doživetjih Rop in napad. Maroška policija tokrat od blizu. Podrobnosti so še skrivnost.
30. marec 1998
Odhod domov, ne da bi si tega želeli.
Saša Poljak
maroška ženska noša
Maroko je islamska dežela, kjer sta tradicija in moda že Načeli hoditi vštric, pa čeprav šele pred kratkim. V mestih se precej mladih oblači v kavbojke in v oprijete majice s kratkimi rokavi (posebno priljubljene so take, na katerih jc napisana kakšna znana evropska znamka) - in pogosto
Rerberka s tetoviranim obrazom, oblečena v ""džijte, zavezuje turijski pas okrog aabaka. J^mtatuSt, marec 1998.
Babuš. Rabat, marec 1998.
hodijo ob svojih materah ali očetih v tradicionalnih oblačilih. V vaseh si zaradi strogega družbenega nadzora starejših ljudi tega, še posebej dekleta, ne morejo privoščiti. Kvečjemu kakšna bogata družina dovoli svojim hčeram pod tradicionalnimi oblekami nositi evropske puloverje, ki počasi prodirajo v suhe.
Glasnik sed 37/1997, št. 4
97