— eo —
da moramo lo „za zveličanje svoje duše skerbeti*, in It slan res doali zasluženja vrednega ima, bom pa dal mojega Franceta v pripravniško šolo. Bog daj! da bi ae le pridno učil in učenike v nji rad slušal, in tako kakor izurjen ueitel Boga rad častil, srenji koristil, starše razveseloval, otroke blagoslovljal, in da bi on sam na sodni dan veliko veselje imel.
Ko so se ti možje lako pogovarjali, in se domenili, je že začela večernica na nebu migljati, in čas je bin večerjati. So sli vsak sebi, in se priserčno pozdravljali: S Bogom, s Bogom!
Bloški France.
^	V
Narodski obiraji v Zeleznikah.
VI. Velikanoč.
V pervo vcrsto veselih dni in praznikov med letom se sme po vsi pravici Velika noč prišteti. Velika noč! o prijetni čas pomlajeno narave, o akrivnnsti polni praznik katoliške cerkve, o veseli dan nedolžne mladine; resnično kamnitno serce bi moral imeti, kdor bi se tega due »-a ne veselil Ne najde se pa tud morebiti kraja pod sol.icom, kjer bi se katoliški kristjani ne zbe-rali o tem času z posebnim veseljem k molitvi in potem k raznim veselicam. — Xaj povem tedaj enkolko, kako se pri nas mladina te dni obnaša. Zaretik veselic je že cvetna nedelja. Pridni fantiči si pripravijo iz verbnvih vejic visoke in tanke „butarce", taiste z lepim zelenim betšlanom povijejo in z pomladanskimi cvetlicami olepšajo; na verb nataknejo navadno snopek olke; nekateri natvežejo na „bularco* lud leporudečih in rumenih jabelk, kar se med zeleni beršlan prav lepo poda. — Na cvetno nedeljo, dan blagoslovlenja lesa, boš lesko vidil kterega fantiča brez „butarce* koračiti proti cerkvi, katera je ta dan lepemu zelenemu vertu podobna. Blagoslovljenega lesa ne imeti v hiši, bi blo zarajtano v naših krajih za veliko nerodnost; imajo tedaj nekateri fantiči, najrajši sorodniki, dobro prerajtano, v kterih hišah nimajo svojih otrok, da bi butarce k blagoslovu nesli in več dni poprej se hodijo ponujat, Če smejo oni na cvetno nedeljo butarco in na veliko Sabolo „blagoslovljeni ogenj- prinesli Ker
hiine matere Io ljubav potem na Veliko noč z pirhi pobotajo, je razvidno, da se fantiči posebno pri premožniiih hišah za (o srečo velikokrat zlo potnikujejo. —
\a veliko aredo in ietertek popoldan pridejo tantje z rropolci*, . brenčami in Ubelcami'' k cerkvi, da po končanih cerkevnih molitvah „brenčajo" al kakor v nekaterih krajih pravijo rBoga strašijo". V časi tako dolgo - brenčajo14, da jih mežnar razpoditi mora. —
Na veliki petek pečejo gospodinje navadno kolače, veselo znamnje, da konec posta se bliža. —
Xa veliko Saboio zjulraj zarano se zberejo fantje in poleg ccrkvc prav dobro zakurijo za blogoslovleni ogenj. Komaj je sveti obred končan, popadejo v&ak nvoje goreče poleno in hitijo vsak na svoj dom, kjer hiAna mali potem prec z blagoslovljenim ognjem v peč zakuri. Tud iz daljnih hribov pridejo po blagoslovljeni ogenj in ga po 2 in 3 ure dalječ nesejo. Imajo u Ia namen velike gobe saboj, in ko ima ena zgoreli, prižgejo drugo, da ogenj srečno na dom prinesejo. — Popoldan snežijo ženske po hotah, da je veselje, vse mora bili čisto in snažno pomito in pomeleno. Gospodinje se urno obračajo ler pripravljajo jedila za prihodnji dan. Tud se peče pečenka, kuha mesovje in obrudečajo pirhi za blagoslovlenje. — Proti noči se obhaja vstajanje Kristusovo. Med veselim brenčanjem zvonov in gromenjem možnarjev se snidejo pražnično oblečeni ljudje k procesii, in ako ima človek je eno žilico keršanstva v sebi, mora bili od le slovesnosti globoko ginjen in serčno razveseljen. \'a Velikonoč zjutraj, kakor hitro polnoči odbije, začnejo fantje na dveh, včasi ludi na treh krajih z moinarji streljati, da se veličastno razlega po daljni okolici; med gromenje možnarjev se pridruži tudi vbrano priterkovanje zvonov, ilesnično, ni ga pri nas veselšega jutra od Velikonočnega. Po jutranji sv. maSi je občno blagoslovlenje jedil; od bližnih in daljnih krajev prinesejo dekleta v jerbasih, ki so z lepimi svilnatimi rutami pregernjeni, kolače blagoslovit. Dekleta imajo vražo, da. ktera po blagoslovu perva z kolačami od cervke pride, se potem med letom omoži. Da se nekatere siroiice za to srečo po vsi inoči pomikujejo, je
gotovo; komaj «v. obred mine, kmalu ni nobene več pri cerkvi vidili. — Po zejterku se zbere mladina pod lipo. Napravljeni eo fanljc in dekliči (a dan navadno v nove oblačila, ktere »daj eden nad drugim pregledujejo. Začnejo se ludi z pirhi terkati. Dvomlivo poskušajo na zobe, kterega pirhi so bolj terdni in t velikim strahom se nekateri poda v nevarnost, svoj pirli zgubiti. Tnd knpčujejo za pirhe. Cele imenujejo „celce* in vbite „obitce*. — Dajejo lud pirhe sekal eden driizemu. V časih ima nekateri veliko -srečo, eni se pa tudi praskajo za u«esmi. Po južini in po večernicah se zbere mladina zopel pod lipo, se zopel z pirhi lerka in igra razne igre, od ktorib hočem obsirniši govoriti v prihodnjem listu. —
Koleda.
Bilo je «večer pred av. 3 kralji. Malevžek in Janezek gresla k bolrici pod okno koledvat. liho se vstopila in zapojeta: IVicoj мпм prišli do vas, Če bole darvali na«, Saj kralji darivali In tudi spoznali So ljub'ga Zveličarja i. t. d.
Botrica oknice odprejo in mala fantiča v hišo k sebi pokličejo. Dečka gresla notri. Na mizi je bilo p»|no lepih reči naloženih. polno orehov, kostanja, rudečih jabelk in dobro povilih malih potičic. Tukaj si naberila, pravijo botrica prijazno, in vzemila, kar vama je drago in ušeč. — Treba jima ni bilo dvakrat veleti; nabašeta si polne žepe, se preserČno zahvalita, še enkrat prav veselo zapojeta, in gresta proti domu. Po poli grede srečala »bosega «larčeka. ki se počasi s palco operaje po tesni sneženi gazi proti hi£am giblje in milo „Bog pomagaj* zdihujc. Mala dečka na stran v sneg stopita, in ubogi starček se jima v serce usmili. Oj gotovo, pravi Matevžek, ubogi revež gotovo ni o praznikih poliči ce pokusii; /.nabili, da ке belega kruhka ne, pristavi Janezek; dajva mu vsak eno svojih potičic, skleneta blaga dečka enoglasno, — in pri tej priči stopila za ubogim starčekom, mu pomolila vsak eno potičico, ter stopila hitro naprej, in nič ue