,--..    _                                                                                                                                                                                                                                                                    ¦   ...   .
C                     Književna poročila.                                            479
tako resnično pred nas, da je človeku, kakor bi bil sam zopet živel nekaj časa tam zunaj. Sicer že res, da je tuintam tudi malo — sence: včasih se ti ljudje le malo preveč »gosposki" vedejo in govore, a za te pegice bogato odškodujejo tista na-ravno^jrjrisrčna mesta inj^ujaezmvi humor, ki jih je toliko. In naj si mi nikar in na nikako stran ne zameri, nego šteje res za iskren izraz zadovoljnosti, čgj?e omenim, da tercijalstvo — z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva in brez do-voljenja — morda še nikdar pri nas ni bilo tako mojstrsko naslikano, kakor ga je pisatelj pokazal na dlani; tercijalstvo in njegov pogubni vpliv (življenje in smrt „uboge, prestrašene deklice" Anke). In vendar je tudi Mana v srcu tako naturno dobra ženska, da se niti ne more reči, kakor bi bilo »pobijanje" tercijalstva v knjigi eno — tendenc. In prav v tem tiči omenjeno mojstrstvo.
Da, ljubo je človeku pri srcu, ko.....odložilo knjigo. In čisto nič mi ni po tem,
da bi brskal po hibah, — preveč hvaležen sem pisatelju v svojem, invče.smem, v imenu naroda. Narod, ki bo prejel to knjigo in ki jo je — dal. Zakaj kdor se ni učil od naroda samega, take tudi napisati ne bo znal. In tudi inteligentu, ki mu je hodila mladost po takih krajih, — še vedno nas je večina teh, — in ki rad »nazaj hodi", bi to delce prisrčno priporočil.
Da me ne bo vest pekla, naj pa vseeno h koncu omenim, da pisatelj „na novo uvaja" nekatere oblike, ki jih narod res rabi, a ki se nam jih je uho že davno odvadilo. Čemu se je pripeljal »en" agent zavarovalnega društva? (str. 173). Vem, da pisatelj tega ni hotel, a skoro bi bilo videti, da takim društvom ni posebno naklonjen, toda kot »narodni učitelj" bi ne smel izliti dobre kapljice z muho vred. — In potem je še nekaj takih »enov". Pa vtudi preveč osebnih zaimkov: »Če bi ne bila ti moja sorodnica, bi te ja^ takoj tožil", itd. Ako bi že kdo Hotel kaj »nazaj uvajati", bi bile še prej na mestu določne členlee, ki. jih včasih res stvarno manjka.                                                                                       /. P—k. -   J^-. CC-
Slovenska čitanka za državne obrtne šole. Sestavil Henrik Podkr a j še k, c. kr. profesor. S 45 slikami. V c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju. 1915. V. 8°. 332 str. Cena vez. knjigi 3 K 40 v.
Prof. Podkrajšek je mnogostransko delaven obrtnošolski pisatelj. Izdal je učne knjige za zemljepis, za obrtno računstvo, za obrtno knjigovodstvo z naukom o menicah in zdaj je še sestavil obsežno slovensko čitanko. Po načinu starejših nemških čitank je snov razdelil po skupinah. Na prvem mestu so »Blažilni, poučni in zabavni spisi", njim slede sestavki o narodnem gospodarstvu, zdravstvu, zemljepisu, zgodovini, prirodi, obrtu in umetnosti ter iz državoznanstva; zaključuje jih serija sedmih življenjepisov, med katerimi je Pirnatova skica o Valvasorju napisana z govorniškim zanosom, o Petru Majdiču, ustanovitelju znane mlinarske veleindu-strije, pa je za naše razmere najbolj umestna. Da so zašli nekatea sestavki v neprave »predalčke", je skoro naravno. Tako so v oddelku za zemljepis Stritarjeva »Slovenska Lizbona", odlomek iz Aškerčevega Zlatoroga, Resmanova »Planinska"; med zgodovino čitamo razen drugih staromodnih spisov tudi zgodbico o Rudolfu Habsburškem in pekovki, Aškerčevo balado o obleganem Dunaju, Ant. Zupančiča »Sin in mati" ter — Cesarsko pesem. Gregorčičevo »Odlikovanje" je dobilo svoje mesto med — državoznanstvom ! Med leposlovnimi sestavki prevladuje didaktična smer; tu so spet našli varno zavetje iz boljših novejših čitank izločeni razni pregovori, zlate resnice, misli, aforizmi Pavline Pajkove in podobna dolgočasnost. Cankarjeva črtica »Mater je zatajil" je skoro edina častna izjema, kjer učenec lahko občuduje lepoto naše moderne proze.  Prešernov  »Memento mori"  je dobil naslov
480
Književna poročila.
»Spominjaj se smrti!" — V celoti je dobila Podkrajškova čitanka preučenjaški značaj, to je pravi kompendij vseh mogočih znanosti. V njej čitamo članke o kar-telih in trustih, o kreditu in kreditnih zavodih, o mezdi, gospodarskih zadrugah, o stavbarstvu in raznih obrtih itd., itd.; celo vozne rede nas uči umevati. Zastonj pa iščeš po njej kak življenjepis slovenskega pisatelja, kako črtico iz naše književne zgodovine; za vse to je imel sestavitelj skrbno zaklenjeno srce. In tako je njegova čitanka le dekla v službi raznih predmetov, ki se poučujejo na obrtni šoli. — Čitanki je dodan Slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček, dobro in potrebno delo, o katerem pa vendar dvomim, da je v slovenski čitanki zanj primerno mesto.
Dr. J. Š—r.
Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko ... Uredniki: Dr. Jos. Gruden, dr. Jos. Mantuani, dr. Gv. Sajovic. Nova vrsta. Let. VII, zvezek: 2, 3. V Ljubljani 1916.
Drugi zvezek „Carniole" prinaša dr. Grudnovo literarno črtico „K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma", ki ga je oskrbel ljubljanski škof Herberstein, »najizrazitejši janzenist, kar_jih_ je kedaj sedelo na avstrijskih škofijskih stolicah". Isti pisatelj je priobčil v letošnjem „Času" (zv. 3, 4) dva važna članka, ki nam na podlagi deloma novih arhivalnih virov pojasnujeta pričetke našega janzenizma in njega pomen v našem kulturnem življenju. S temi tremi sestavki je postala slika naših slovstvenih in prosvetnih razmer ob prelomu 18. stoletja v mnogih potezah jasnejša; tuintam pada luč celo v novejšo dobo. — Dr. Fr. Bučar je priobčil v obeh zvezkih popis knjig, ki so izšle v jugoslov. protestantski tiskarni v Urahu in Tii-bingenu v 16. stoletju. Glavni steber podjetja je bil baron Iv. Ungnad, ki je vodil točne zapiske o dohodkih in stroških tiskarne; ohranili so se popisi vseh izdanj in usoda njih naklade. V letih 1561—1563 je izšlo 25tisoč izvodov knjig v hrvatskem, slovenskem in italijanskem jeziku. — Ravnatelj dr. Mantuani je opisal spominsko ploščico o posvečenju škofjeloške nunske cerkve 1. 1669. Velezanimiv spomenik je sedaj last ljubljanskega muzeja. — Za Društveni vestnik je napisal dr. Šlebinger kratek nekrolog L. Pintarju s seznamom njegovih spisov, v prvi vrsti razlag krajevnih imen. — Prof. Alf. Paul in je zaključil svojo študijo »Uber einige fiir Krain neue oder seltene Pflanzen und die Formationen ihrer Standorte", dr. Ponebšekpa nadaljuje v obeh zvezkih opise naših ujed.
V tretjem zvezku je objavil dr. Milko Kos na podlagi doslej priobčenih virov za lokalno zgodovino pomembne »Opazke h kronološki vrsti tržaških škofov v srednjem veku", t. j. od 6. pa do konca 13. stoletja. — Iv. Vrhov ni k je priobčil dva krajša zapiska. V prvem nam pripoveduje, kako so si morali katoliški duhovniki izprositi dovoljenje škofijskega ordinarijata, da so smeli rabiti Dalmatinovo biblijo; v drugem nas seznanja z usodo Kastelčevega prevoda sv. pisma iz 1. 1680, ki je ostal v rokopisu. — Med »Slovstvom" čitamo poročilo prof. F. Seidla o aktualni brošuri berlinskega geografa A. Pencka »Die Osterreichische Alpengrenze".
Š