0 prenaredbi srenjskih zader. V. Ozrimo se nazaj v pvctekle čase in poglejruo, kako da je bilo vse uravnaao, da zamoremo prejsnje naprave primeriti sedanjim in tako presoditi, ali smo napredovali, ali pa rakovo pot šli? Do leta 1850 so o k r aj n e p o 1 i t. g o s p 6 s k e, kterih je bilo po Stajarskem blizo 220, krajno policijo zvrševale. Okraji niso bili preobširni; le dva sta žtela 13.000 duš, peteri vsak po 10.000; petintrideset jih je imelo med 6000—8000 duš, drugi pa po 2000—4000 in še manj. Poleg svojili drugih poslov so zvrševale okrajne gosposke policijo tako rekoe igraje, brez posebnih stroškov, a vendar izdatno. S pomočjo gosposke in po njencrn navodu skrbeli so župani po srenjali za javni mir, varnost in lepi rcd, sodelovali .ali pomagali so toraj v izročenem podroCji pri policijski upravi. Starodavue dačne občine bile so v resnici samostalnc ter so gospodarile s svojim občinskim premoženjem — vsaka za se. Umetno zloženih občia ni bilo. Postavljene sredi ljudstva in toraj zvedene v vseh njegovih razmerab delale so okr. gosposke lebko in krepko, in to največ zato, ker so bile blizo ter imele veljavo v očeh ljudstva. Za oskrbovanje okrajnega premoženja in okr. zavodov so bili politiškim oblastnijam v pomoč okrajni zastopi, obstoječi iz srenjskih županov, župnikov in okr. gosposčin ; sklcpe tega zastopa je pa službeno zvrševal okrajni načelnik ali glavar. Okrajni zastop je sestavljal letni proračun okrajnih stroškov in dajal račun o njih, kteri se je okrožni gosposki (kresiji) v potrjenje predlagal. Za okrajni zastop sam pa ni bilo nobenih stroškov, ker ni potreboval posebnib prostorij, niti ne uradnikov za zvrševanje svojih sklepov. Okrajne gosposke so ob enem opravljale vse sodnijske zadeve kakor tudi ves posel denešnjega notarskega delokroga. Vrh tega so delale tndi namesto prejšnih grajšinskib gosposk (dominij), ter bile mirivne sodnije, pred kterimi so se morale strauke pogajati, preden so kako pravdo začele. Ljudje so tedaj večidel le z eno gosposko opraviti imeli, ki je čisto blizo bila in ob enem vse zvrševala. Uradovanje bilo je ročno, celo primemo iu prav cen6 na vsako stran. Večidel dobro gospodarstvo sirotinskega premoženja je marsikoga otelo večega zadolženja in pogube. Pravde in kazenske iazprave so bile malokedaj in tudi zastraa javne varDOsti se ni bilo veliko pritoževati. Notarjev ni bilo treba iu advokatov je bilo le malo. Tieba ni bilo posebnih srenjskib priklad, okrajne so pa bile prav majhne iu skoro v.sako leto povsod euake. Pri vsem tem so pa bile okrajne ceste veliko boljše od sedanjib. Proti okrajnim gosposkam imeli so podložniki zavetja pri okrožnih oblastnijab ali kresijab, kamor so Ijudje pogostoma prihajali, če se jim je pri okrajni gosposki le količkaj krivice godilo. Ne tajimo, da so kmetje tu in tara stiskaui bili; godilo se je pa to večidel tam, kjer so bogatini grajšine kupovali ali v najem jemali ter na vrat na nos obogateti hoteli. A zdaj? Zdaj kmeta odirajo drugi, ki scer nemajo grajšin, imajo pa velike kupe denarjev po eskomptnih bankah, branilnicah, v državnib in drugib papirjib, ter si nakupujejo vinogradov in posestev, da že skoro ne vedo kam ž njimi. Kmetijstva pa propadajo od dne do dne bolj. Ne tajimo tudi, da so iz tujega v deželo pripeljani nemški uradniki tii in tam s slovenskim Ijudstvom trdosrčno ravnali; toda, kar zadeva narodne pravice, se pritožujejo tudi zdaj slovenski listi od leta do leta, da se slovenski ncče uradovati, dasi imamo vse polno slovenskih advokatov, notarjev in uradnikov! Ljudstvo toraj nikakor ni na boljem, nego v obče na slabejem. Med nekdanjo okrajno gosposko in med pod- ložnimi (zdaj so ,,državljani", stvar je pa ista) bila je nekaka rodovinska ali patriarhalua razmera. Kmet je storil svojo dolžnost po najložjem potu, nainreč s tem, kar je sam imel in pridelal. Če ga je pa sila piitisnola, ob času nesreče, požaija, slabe letine, toče ali povodnje itd., je imel pri grajšinski gosposki zavetja, ter ga ni leliko brez pomoči odpravila, v premnogih krajih je v resnici očetovsko za svoje skrbela. Kmetje bili so poprek precej premožni; le zapravljivcem se je zgodilo, da so prišli na kant in kmetijstva zgubili. — Da nam pa kdo ne očita, češ, da smo fevdalci in si želimo starih časov z vsemi krivicami nazaj, povemo prihodnjič, kar je bilo slabo in pogubno ter se itak držati ni dalo in tudi ne povrne več.