Cerkvene zadovo. Sv. Jožef pri Maribovu. (Zgodovinska črtica.) (Dalje.) Kraalu potem je za Maribor in okolico nastopila prav huda doba britkosti, v kateri je cerkvica sv. .ložefa daleko zaslovela. Bila so to osodepolna kužna leta 1679 do 1683. Že leta 1668. so se začela na nebu in zemlji prikazovati nevarna znamenja. Po letu je bila nestrpljiva vročina, a vkljub temu je bilo vedno bolj mokrotno. Vsled strašnih ploh, ki so se meseca avgusta vlivale, narastle so na spodnjem Štajarskem vse reke ter napravile semtertja mnogo škode. V "jeseni vlačile so so smradljive megle po zemlji in kužile zrak, ki je bil zelo nezdrav. Pri Slov. Gradcu in tudi niže Maribora umrli so nekateri prav naglo, — s sumljivimi znamenji, v Celju pa je že nesrečna kuga davila in morila. Zato so se tudi v Mariboru bali, da jim bode novo Ieto za vezilo prineslo morilko kugo. Pa leto 1679. še za Maribor ni bilo posebno nesrečno, dasiravno je vreme tudi v tem letu bilo zelo nenavadno in nezdravo. V ruški okolici imeli so sicer neko nalezljivo bolezen, pri Sv. liOvrencu v Puščavi pa meseca julija že tudi kugo, a ta še v tem letu ni tako hudo razsajala, kakor 1680 in naprej. — Soditi po poročilih, davila je kuga najprej ob koroški in nemško-slovenski meji ter je za Dravo prišla v Maribor. Od lod se je naglo razširila ne le po Dravskern polju, nego tudi po Slov. goricah. V Mariboru oglasila se je morilka že meseca junija 1680. Pa vkljub teinu, da je v mestu in predmestju umrlo več oseb, večinoma prav naglo, ni se za to nikdo posebno zme- nil. Reklo in trdilo se je, da so imeli vročinsko bolezen. In tako se je zgodilo, da se je kužni strup vedno bolj širil in celo mesto okužil, predno se je bilo kaj v obrambo ukrenilo. Proti koncu meseca junija je bilo videti, kakor bi kuga hotela prenehati, a kmalu je začela moriti z novo močjo. V veliki bolnišnici, ki je stala blizu kužnega pokopališča, umrli so v nekaterih dnevih ne le vsi strežniki, pogrebci in grobarji, nego tudi nekateri zdravniki in duhovniki. A tudi.zvun bolnišnice po hišah ni bilo bolje. Angelj morije se je pomikal od hiše do hiše in se ni zmenil ne za starost, ne za stan. Zdaj je segel po nežnem detetu, ki se je v maternem krilu veselo igralo, in revče začelo se je takoj lecati in bilo je po njem. Zdaj je razlil smrtni strup po žilah materi ali očetu, in ni ga ganilo milo jokanje nedolžnih otročičev, ki so kot sirote ostali brez vsake podpore celo osamljeni na svetu. Možu je pobral ljubo ženo, ženi pa dragega soproga, prijatelju vzel zvestega prijatelja, — in tako je kosila kosa neizprosljive smrti brez razločka in usmiljenja posebno septembra in oktobra 1680. Navadno je prvi za kugo umrli v hiši okužil tudi vse druge, in jednega za drugim odvedel je angelj smrti na drugi svet. Da v toliki stiski ljudje niso pozabili na Boga, je lahko misliti, saj je dovolj znano, da nevolja moliti uči. V tem času hudega obiskovanja božjega zatekali so se Mariboržani z raznimi obljubami k sv. Roku, sv. Sebastijanu, sv. Barbari, zlasti pa k Materi božji in k njenemu deviškemu soprogu, sv. Jožefu. Ko bi zamogla pečina, na kateri stoji cerkev sv. Jožefa, govoriti, pripovedovala bi nam, da je v onih prežalostnih časih več tisoč ljudij imenitnega in priprostega stanu dospelo tja ter se je v prvotni cerkvici sv. Jožeia zaupljivo priporočevalo sv. Jožeiu in dev. Mariji; — povedala bi nam, koliko vročih solz se je ondi prelilo, koliko gorečib molitev opravilo, da bi Bog hudo šibo odvrnil. Ko je potem koncem leta 1680. v Mariboru kuga eelo prenehala, dasi je še drugod hudo davila, postavili so meščani vsled zaobljube leta 1681. na mestnera trgu veličastno štatvo Marije, brez madeža spočete, s podobami kužnih patronov ob straneh, na hribu zunaj mesta pa cerkvico sv. Barbare.1) V cerkvici sv. Jožefa pa, v katero so verni od vseh stranij z raznimi darovi prihajali, opravljala se je dan za dnevom sv. maša v zahvalo, da je Bog po priprošnji sv. Jožefa in dev. Marije grozno kugo od mariborskega mesta milnstljivo odvrnil. (Dalje prih.)