Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
DRUŽBENI POLOŽAJ SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA LETA 1584 IN 1984
Ob šUristoletnici Dalmatinovega prevoda Svetega pisma in Bohoričevih Zimskih uric
1 Pred 400 leü sta Jurij Dalmatin in Adam Bohorič prikazala pravzaprav nezavidljiv položaj slovenskega jezika v primeri z nemščino: prvi v Posvetilu Janžu Khislu v svojem prevodu Biblije, drugi v Kratkem predgovoru Slovnice.
1.1 Pri tem sta oba prihajala v protislovje s tem, da sta na eni strani vzporejala nemščino in slovenščino (kakor koli neenotno sta jo že imenovala), ko je šlo za konkretno izbiro jezika v danih besedilih, na drugi pa hkrati nemščino in slovanščino, ko je šlo za to, da se pokaže razširjenost in družbena veljava obeh govoric.
1.1.1 Za prvo prim. Dalmatina: »Tako je božja milost tudi povzročila, da more danes med Nemci vsakdo, visokega ali nizkega stanu, mlad ali star, moški ali ženska, hlapec ali dekla, božje pismo poslušati, brati, recitirati, peti in razumeti, kjer koli oznanjajo božjo besedo po tej prevedeni nemški bibliji.« (201-202)' Ah pa- »In če bi mi Slovenci le hoteh tudi povsod hvaležno pripoznati, bi videli, da se je dobri, usmiljeni Bog tudi nas v teh deželah spomnil v našem navadnem matemem jeziku s posebno nepričakovano milostjo pred drugimi narodi, naklonivši nam prav isti dar in razodetje svoje besede kakor spočetka Hebrejcem, nato Grkom in Latincem in naposled tudi Nemcem in drugim narodom.« (202) Pred tem poleg nemščine omenja še francoščino, italijanščino, madžarščino, poljščino, češčino, ruščino, danščino in »več drugih jezikov«. Pri Bohoriču: »In tako obstaja ne le sveto pismo hebrejsko, kaldejsko, grško in latinsko /.../, ampak /.../ tudi sveto pismo v nemškem, španskem, francoskem, laškem, ogrskem, češkem, poljskem, rutenskem in moskovitskem jeziku. Edino našim kranjskim ljudem ali Slovencem do naših dni še ni bilo dano, da bi imeli to veliko dobroto celo v svojem narečju. /.../ so to, kar je celotnemu svetemu pismu doslej še manjkalo in za prevajanje ostalo, drugi dosnovali in celo kranjsko aU pravilneje slovensko sveto pismo izdali.« (224) Tu je torej slovenski jezik na isti ravni kot hebrejski, grški, latinski, nemški, češki, ruski itd.
1.1.2 Ko pa gre pokazati imenitnost tudi nosilca tega jezika, Dalmatin in Bohorič Slovenca naenkrat obravnavata le kot izrastek mogočnega slovanskega drevesa, ki se lahko kosa z mogočnim nemškim hrastom. Dalmatin: »Mnogi ljudje so tudi menili, da se ta jezik /tj. »slovenski jezik, zlasti, kakor je običajen v teh deželah«, 202/ zaradi svoje posebne in v drugih jezikih težke izgovarjave nekaterih besed ne bi dal spraviti v pero in tiskati z latinskimi črkami /tj. pač pa npr. s cirilskimi aH glagolskimi/, še manj pa, da bi se v njem mogla prevesti vsa biblija. In to je bilo tem bolj obžalovati, ker ni slovanski jezik skrit v kakem kotu, ampak je danes v razmahu po mogočnih in mnogih kraljevinah, čeprav razdeljen v nekaj dialektov.« (202) In nato navaja, da ta jezik govorijo »ne samo tisti, ki prebivajo na vsem Kranjskem, Spodnještajerskem, Koroškem /tj. Slovenci v ožjem smislu in
Prebrano na slavističnem zborovanju oktobra 1984 v Ljubljani, sicer pa namenjeno za simpozij v Chicagu, marca t. L
• Navedki po: Mirko Rupel, Slovenski protestantski pisci, Ljubljana 1934, XLV + 328 str.
v sosednjih deželah, kakor na Hrvaškem, v Dalmaciji in v obrobnem predelu med Kranj- \ sko in Hrvaško/, ampak tudi Čehi, Poljaki, Rusi, Ukrajinci /tj. severni in vzhodni Slovani/, j Bošnjaki, Vlahi in skoro večji del ljudstev, ki jih je naš dedni sovražnik šiloma odtrgal od j krščanstva /tj. neslovanski in nehrvaški južni Slovani/, tako da je celo na turškem dvoru j poleg drugih jezikov, ki so v Turčiji, na splošno in tudi v pisarnah v rabi, slovanski jezik j med glavnimi.« (202-203) - In Bohorič o slovenščini kot slovanščini: »ker so /.../ tudi taki, ki /.../ tudi o našem slovenskem jeziku nespoštljivo sodijo in govore, bodo seveda mislili, da bom jaz o Slovanih kot neznatnih ljudeh brez pomisleka v en dan kaj povedal. /.../ \ Pod imenom Slovanov jaz ne zaobdržujem nemara kakega v zakotnem kraju skritega, v \ odročnih, in to le ozkih mejah zaprtega ljudstva, pod tem imenom razumem in zaobsegam ; marveč vse pokrajine in ljudi, kateri koH ali slovenski govore ali se jim očitno vidi, da jih j veže zaradi pretežno ujemajočega se besedišča bodisi nekako svaštvo bodi krvno sorod- ; stvo s slovanskim jezikom.« (225) i
I
1.1.3 Tu torej očitno vidimo: Slovenec, ko gre za poseben jezik, vendar Slovan, ko se je \ treba pomeriti z nosilci drugih jezikov, konkretno nemščine, saj je pač od tam prihajala j misel o ljudstvu, zaprtem v ozke meje majhne številčnosti in živečem v zakotnem kraju. \ Misel, da je slovenski jezik stisnjen v kot /pač med nemštvo in italijanstvo/, imamo tudi i pri Dalmatinu (202/, kakor smo že videli. Opravičilo za jezikovno samobitnost te očitno j nevelike narodnostne skupnosti seveda ne more biU velika zemljepisna razprostranje- i nost te govorice, pač pa njena posredniška vrednost, »mostotvornost«, ki ljudem zahod- i nih jezikov, predvsem seveda nemščine, olajšuje dostop na jugo- in severovzhod. Na ju- ; govzhod v turški imperij (k slovanski govorici v turški upravi, vojaški in civilni), na se- j verovzhod v ruski imperij (primer Herbersteina). To posredniško primernost slovenskega j jezika je utemeljil Dalmatin z mislijo, da vsi Slovani, tj. »vsa našteta ljudstva, morejo naše narečje, če se prav govori, izgovarja in piše, čisto dobro in mnogo laže dojeti in razumeti kakor mi njihovo zaradi njihove težke in svojevrstne izgovarjave in pravopisa« (202), k čemur samozavestno pristavlja, da »tako uči skušnja«. (203) Glede zapletene pisave Ce- j hov in kajkavskih Hrvatov prim, tudi Trubarjevo mnenje. \
1.1.4 Dalmatin poudarja strukturne prednosti slovenščine nasproti drugim slovanskim je- j zikom, Bohorič pa (implicitno sicer) njeno državnoupravno diplomatsko vrednost, izpri- i čano v delovanju Žige pl. Herbersteina in Frančiška grofa Turnskega. Bohorič pravilno \ poudarja pomen slovenščine kot uradovalnega jezika: »Vehkega pomena pa je v vsakem i poklicu in pri vseh pogodbah, prav posebno pa za pravilno oznanjevanje resničnega bož- j jega nauka, da je človek vešč jeziku naroda, s katerim ima opraviti, to lahko vsak spre- i vidi.« (231) V tem smislu navaja Zlato pismo Karla Četrtega, ki je »odredil/o/, naj se poslej ; še sinovi volilnih knezov uče med drugimi poglavitnimi jeziki tudi slovanskega. Ta pre- \ modri vladar je prav modro spoznal, da utegnejo sinovi voditeljev znanje slovenskega je- i zika težko pogrešati, ker imajo pač premnogi knezi narode tega jezika za podložnike. Pra- i vilneje se namreč ustvarja sodba in večkrat pravičneje razglasi, če sodnik sam sporno 1 stvar sUši in razume, ko pa če uraduje kdo po tolmačih.« (231) Bohorič izrecno poudarja j pomen maternega jezika za sodstvo in upravo (poleg pomena za versko omikanje), in sicer tudi pri - imenujmo jih tako - vladajočih plasteh družbene skupnosti, tj. pri tistih, ki »gospodujejo« (231), čeprav je znanje določenega jezika važno tudi »za ljudi srednjega in preprostega stanu, ki so za to na svetu, da služijo /.../, in sicer ne le na enem in istem i in stalnem mestu, temveč kakor pač razmere in čas in slučaj nanesö, tudi na nestalnih \ in razUčnih krajihi« (231), iz česar se vidi, da Bohorič misli na nadregionalno vlogo jezika, katerega strukturo prikazuje njegova slovnica.
Dalmatin vidi seveda skoraj le versko prosvetiteljsko vlogo jezika: »Tako je v tem tako ; kratkem času s tako maloštevilnimi knjigami, seveda ob delovanju pridigarjev, Bog dal; toliko milosti, da so mnogi ljudje, visokega in nizkega stanu, mladi in stari, moški in žen- j
138 i
ske, prišli k spoznanju čiste božje besede in da jo kakor Nemci in že prej Judi, Grki in i Latinci razumljivo bero, govore in pišejo ter bodo zveličani.« (203) Zanimiva pri tem je =1 Bohoričeva misel, da se človek z nepospeševanjem znanja slovenskega jezika dela kri- s vega pred Bogom, ker tako pač ne dela dostopne božje besede tudi ljudem slovenskega ! jezika-»/T/ako Vi, slavni in plemeniti mladci, nikarte ne dopuščajte, da bi se morala na , Vas zvračati krivda, da tudi naš jezik ne oznanjuje slave Gospodnje.« (234) In ko nadaljuje: »Stopajte, na živega Boga Vas rotim, po prehvalnih stopinjah Svojih staršev in prednikov, katerim ni bila nikoli nobena reč važnejša in pomenljivejša mimo tega, da bi nagnjenje do pobožnosti in svobodnih umetnosti ter čast in slava očetovska, s krepostjo < in krvjo Vaših prednikov pridobljena, pri Vas, dragem zarodu, ostala neoskrunjena. Glej- : te, prosim Vas, da se ta dediščina tudi pri Vas ohrani z enako hvalo in vsem na korist.« j (N. m.) In za zgled jim navaja grofa Thurna in pl. Herbersteina. j
i
Raba slovenščine mora družiti tako tiste, ki »gospodujejo«, kakor tiste, ki »so za to na sve- . tu, da služijo«. (231) Oni prvi morajo s svojim zgledom biti drugim v spodbudo: »Ker na- ' laga /.../ Zlato pismo sinovom voHlnih knezov dolžnost, da se uče slovanskega jezika, i /.../ Vam bo v posebno diko, ako ga pospešujete, svojim ljudem pa /.../ boste dajah s tem ; spodbudo, da si bodo /.../ prizadevali, kar moči omikano in pravilno pisati, da bodo slo- ,1 vanske spise same braü in ne opuščali priložnosti, ki se jim po božji naredbi v slovenskem, ,' že na svetlo danem svetem pismu ponuja, a da se bodo tudi Vaši preprosti ljudje v krat- J kem času naučili slovenskih slovničnih prvin in kmalu v tem toliko napredovali, da bodo i mogh sveto pismo v svojem jeziku hitreje brau in razumeti.« (233-234) Slovnično znanje j je želel »doseči tudi pri preprostih ljudeh«. (234) Zlasti glede tematike in namena sporo-.i čanja pa prim, pri Bohoriču: »Kaj je /.../ donosnejše, ko da moreš bodisi ustno razprav-, Ijanje o Bogu, o pravu in o naravi bodisi pisana dela o teh stvareh prav razumeti ter v njih. shranjene zaklade izgrebati in ovedovati pa si jih, kadar treba, k pridu obračati.« (220) Te-, matika: zadeve bogoslovja, prava in narave. Prenosnik: pisni, ustni {= slušni). Samo spo-.! ročanje pa upovedovanje stvarnosti ali pa zazrtje te stvarnosti iz govorjene ali pisane be- J sede. ^
2 Vsa ta problematika je še danes živa.
2.1 Slovenščina je še zmeraj le drobcen člen velike družine slovanskih jezikov, z zelo iz-delano slovnično strukturo, kar jo morda tudi res dela za uspešno izhodišče pri obvladovanju drugih jezikov (Slovenec kot človek, ki govori veliko jezikov). i
'i
2.2 Slovenščina kot jezik vseh slojev: V celoti uresničeno.
2.3 Če pa gledamo s funkcijskega stališča, moramo priznati, da slovenščine de facto ni v i zveznem parlamentu ali v zvezni vladi, v meddržavni diplomaciji zveznega značaja, ni j je v vojski, pogosto je ni v pisnem in govornem občevanju s pripadniki srbohrvaškega (in i* celo tudi ne makedonskega) jezika; ne prejemamo slovenskih dopisov od zveznih usta- -j nov, čeprav jim v slovenščini lahko pišemo; slovenščine je komaj kaj tudi v drugih zvez-: nih manifestacijah (poUtičnih in drugih organizacijah, prim. ZKJ, SZDLJ, sindikati, znanstvena in strokovna društva ipd.). Zakaj je ni? Ker ni ugodnih pogojev za to, ker slovensko ' govoreči zadeva ob odbijajoči »Ništa ja ne razum(ij)em«, kar je seveda posledica dejstva, j da se Neslovenec ne uči (tudi noče učiti) slovenščine, kar je preizkušen kolonizatorski J prijem, grajan pri nas (na primeru Nemcev nasproti Slovanom in drugim vzhodnoevropskim narodom) že na začetku 19. stol. Tako imenovani »veliki« enostavno ne priznavajo ; misli, ki jo je že v prvi povedi predgovora v slovensko slovnico zapisal Bohorič, namreč: j »Da je znanje več jezikov prijetno in koristno, da, celo potrebno, se splošno priznava«-i (219) Sedaj se namreč priznava, da se to ne priznava, ko gre za t i. m-jezike (m - mali, manjši, manj pomembni), kakršen je naš. S težavo in počasi prihaja v našo zavest, da nasä s siljenjem k drugemu jeziku silijo tudi v intelektualno in kulturno podrejenost, saj smo.
139 i
pri izražanju v nematemem jeziku nujno primitivnejši v izražanju, kot bi bili sicer, torej jezikovni barbari, pa tudi človekova duhovnost pride le manj popolno do izraza. (Nekaj svetovno znanih izjem samo potrjuje pravilo.)
In tako slišiš pripadnike svojega jezika jecljati v tujščini (namesto da bi se veselih živega toka materinščine), z muko loveče kolikor toliko ustrezne tuje besede, namesto da bi izbirah iz bogastva svoje: z obojim pa nakazujoč bitje, ki obvlada sicer bazo (tj. delo), ne pa tudi nadgradnje (denar, oblast, filozofijo, resnično čast). »Vodilni« s takim svojim ravnanjem dajejo slab zgled tistim, ki so samo vodeni, ki si nikakor ne morejo delati utvar z mis-hjo, da bi biU kakor koli vodilni. Tako bi Slovencem kazalo zaobrniti misel svetega pisma, ki pravi, da ne stori drugemu tistega, česar ne bi storil sam sebi, namreč, da bi se reklo: Ne stori sebi tistega, pred čimer braniš drugega. Dokler v zborih, koder je slovenščina zapostavljena ali izključena, njegovim večjezikovnim udeležencem ne bo nenavadno, če kdo ne uporablja svojega maternega jezika, ko predstavlja svojo skupnost (ah jezika skupnosti, ki jo zastopa), tako dolgo enakopravnost jezika narodov in narodnosti ne bo živa resničnost, ampak le mrtva beseda na papirju. Nobeno »opravičevanje« tu ni upravičeno, vsako opravičevanje je nezvestoba samemu sebi, je karikatura samega sebe. Enakopravnost je nedeljiva, celota - ali pa ravno ni enakopravnost Svoj čas je Cankar položaj slovenskega naroda ironično označil s tavtologijo »Položaj slovenskega naroda je v slabem položaju«, danes glede slovenskega jezika lahko povemo le sicer nekoliko zbolj-šano varianto: »Položaj slovenskega jezika ni v najboljšem (dobrem) položaju.«
V polni funkcionalnosti je slovenščina npr. v cerkvi (čeprav je deloma omejena v sredstvih razprostiranja), v rabi je v pravu (čeprav je tu na nižji stopnji, npr. v razsodbah, pogodbah in podobnem, na nezavidljivi ravni), in v rabi je v svobodnih umetnostih, kot bi rekel Bohorič, bodisi da gre za umetnost kot tako aH pa za strokovnost V strokovnosti pa je spet dostikrat precej nebogljena. In v rabi je v publicistiki, če smemo tako razumeti njihove protestantske predhodnike pridigarje in pisce uvodov in posvetil, ki drugim skušajo le prenesti to, kar v glavnem kot novo odkrivata znanost in filozofija Pa je tudi na znanstvenem področju spet večkrat tako, da se slovensko izvirno odkritje ne razodene v slovenščini, ampak v tujem jeziku, kakor se je stoletja prej načeloma sploh le v tujem jeziku.
2.4 In še eno asociacijo nam nudijo navedena mesta iz Dalmatina in Bohoriča: Naši »vladajoči« niso ravno mojstri slovenske besede, in s tem težko tudi pozitivni vzorec drugim sporočajočim. Njihova beseda je večinoma okužena z besedo državnega središča in od izpostav le-tega po naših deželah. Včasih so rekli (Kopitar), da taki sporočevalci sicer pletejo vence /tj. tvorijo povedi/ iz domačih cvethc /tj. besed/, da pa jih pletejo na tujemu jeziku lasten način; sedaj kritični opazovalec seveda vidi tudi med cvethcami za venec spet pogosto tudi tuje »cvetke« posebnega vonja; enako pa je tudi pri besedah, ki se pletejo iz morfemskih sestavin: tudi med te sestavine so že precej vdrle sicer sorodne tuje, ki pa opravijo - le da laže kot (nekoč) nemške ali itahjanske - isto: spodrinejo domače. Pri tem glede na samobitnost slovenskega jezika ni prave razlike, ali so te druge prvine slovanske ali zahodnoevropske ali t i. mednarodne grško-rimske.
2.5 Tudi Bohoričeva analogija o jezikovno in narodno vzglednih prednikih še velja, pa naj si gre za najvišje, tako rekoč državno, vodstvo ali preprosto za ožje, narodno voditeljstvo (Karel IV. z Zlatim pismom plemiški mladini na eni strani in - poenostavitveno zredčeno -Trubar, Krelj, Dalmatin, Bohorič, Hren, Kastelec, Svetokriški, Hipolit, Pohhn, Japelj, Ku-merdej, Kopitar, Prešeren, Bleiweis, Levstik, Stritar, Škrabec, Cankar itd. na drugi strani). Bodo »plemeniti mladci« »svethh veljakov Štajerske, Koroške in Kranjske ter vsega viteškega redu sinovi« (Bohorič, 233) vzdrževali živo plamenico, ki nam jo izročilo od 16. stol. sem daje v upravljanje, ne nazadnje z namenom, da jo še bolj plamenečo predamo rodu, ki nas nadomešča (in nas bo nadomestil)? Oziroma: ali jim bomo plamenico sploh
140
predali ali pa ji bo iz nas »reje zmanjkalo«, kot bi rekel Prešeren, in bo ugasnila, preden bo naprej izročena? Človeku pride ne tako redko na misel stara skušnjavska ukana, ko zvodnik za svetle tolarje kupuje od očeta tisto pri njegovem sinu, česar se ta ne zaveda, da je v njegovi posesti, da je njegova velika dragocenost Ali celo prilika o tistem, ki je očetovino prodal za skledo leče, da si je enkrat utešil svojo glad. In še slika, ko se »ves ' svet« ponuja za tOj^ da padeš pred koga in ga moliš. To je strah naših vodnikov predhod- \ nikov, med njimi Župančiča, ki se je s tegobo spraševal: Boš, rod, ki bivaš tod, boš v duši ] čvrst? (Ob »mejnikih štirih«: Celovcu, Mariboru, Gorici, Trstu, od katerih danes samo še eden ni prevrnjen.)
.]
Da ne bi slabše, kakor je nujno, postalo resnica, naj bi se vsak Slovenec - ni važno, ka- j terega stanu in položaja - vprašal, ali bi lahko rekel, kot je zapisano pod Trubarjevo sliko: j »Jejt /im enu dobru voi/kovanje voijkoval, jejt /im ta tek doperneßel, je/t /im vero ohra- j nil« - če vrednoto vero zamenjamo z vrednoto jezik: Jezik slovenski ohranjal in ohranil; i ohranjal povsod, kjer sem govoril, ohranil tako, da sem ga - bogatejšega - predal drugim, j
2.6 In še analogija z deželnimi stanovi, s »svetlimi veljaki Štajerske, Koroške in Kranjske ter vsega viteškega reda«. Deželni stanovi 16. stol. so prispevali denar za enkratno veliko kulturno dejanje pred 400 leti in s tem dejansko izpričali slovensko kulturno edinstvo (zedinjeno Slovenijo treh avstrijskih dežel in kar jim je bilo pridruženo in v katerih je živela glavnina Slovencev). Bohorič jih nekako obvezuje za slovenstvo, in sicer ne glede na to, da so bih pač le nemškega rodu (ali jezika). Pripisuje jim zaslugo, da »tudi naš jezik oznanjuje slavo Gospodnjo«, in njihove potomce »na živega Boga« roti, »naj stopajo po prehvalnih stopinjah Svojih staršev in prednikov, katerim ni bila nikoli nobena reč važ- ' nejša in pomenljivejša mimo tega, da bi nagnjenje do pobožnosti in svobodnih umetnosti j ter čast in slava očetovska, s krepostjo in krvjo /.../ prednikov pridobljena, pri /.../ dra- ! gem zarodu ostala neoskrunjena«. (234) Načelo »Iz roda v rod duh potrjuje pot«. In za- j ključuje: »Glejte, prosim Vas, da se ta dediščina tudi pri Vas ohrani z enako hvalo in vsem na korist!« (234) (Zgleda Thurn in Herberstein.)
Kaj je pri tem mislil, nam dovolj določno povedo besede na koncu tega hvalnega govora (ah evlogije), ko je zapisal: »Tako moreta biti ta veledušna moža tudi Vam vzor, da se vsak posamezni od Vas tekmovaje poganja za tem, po čemer je pobožnost, zanimanje za znanost in vedo, pa tudi dedna slava Vaših prednikov, prišla do potomcev.« (235) Prevedimo \ te besede v današnjost Vodilni del slovenske družbe mora ustrezno podpirati slovensko j kulturno akcijo, saj s tem v bistvu le vrača slovenski skupnosti del njenega bogastva, ki j ji ga odtujuje za smotrno vlaganje v vsenarodne stvari (seveda tudi državne). Glede tega j pa se ravno danes upravičeno zdi, da naša družba stori za kulturo in znanost premalo, ; premalo tudi za prosveto, še zlasti pa za njihove nosilce, tvoritelje in uresničevalce, tj. za ' kulturnega, umetnostnega in znanstvenega ter prosvetnega delavca, ki mu z materialno destimulacijo in družbeno neuglednostjo (služnostjo) ne le jemlje zasluženo nagrado za dejansko opravljena dela ter mu zmanjšuje možnosti za rast in napredovanje ter s tem j tudi bazo za enakopravnost z razvitimi (tj. s tistimi, ki nikoh niso pozabili na primemo i nagrajevanje tvornega dela svojega prebivalstva), ampak tudi odvzema dotok krepkega j naraščaja po naravnem izboru, ki bi edini znal in mogel ne le ohranjati vehko kulturno dediščino, ampak jo tudi novemu času ustrezno dalje razvijati.S primero: Kultura, humanistična znanost in prosveta je v veUki meri zbor deloma precej ostarehh generalov brez ustreznih izurjenih divizij, v katerih bi bil poslednji pešak dober in inteligenten bojevnik (»dobro vojskovanje vojskovati«). Ta nosilna podstava vsega je v kulturi in pro-sveti sedaj le obsežna, masovna, ni pa več udarna. Zato tudi njeni uspehi v prosvetljeva-nju in kultiviranju ne morejo biti ustrezni potrebam dobe. Kulturna raven v celoti se zato v nekem smislu niža, čeprav se je v povojnem času določen višji nivo kolikostno širil.
i
141
Konkretno povedano: Imamo več šol (in drugega) vseh vrst kot prej, nimamo pa zadostnega nivoja ne na ravni zahtev ne na ravni doseženega (praktično vsi učenci napravijo osemletko, vendar veliko med njimi brez osemletki ustreznega znanja). Podobno je v vseh šolah skoz do vrha: veliko diplom, veliko zaslužnega, premalo pa zasluženega, tj. diplomskim stopnjam dejansko ustreznega znanja. (Enako je potem tudi pri službah, kjer ni normalnega razmerja med znanjem in položajem.) Zaradi tega se v kulturi in v znanosti in v prosveü že starta za prenizkim, prelahko dosegljivim, to pa ima za posledico upad splošne vednosti, kultiviranosti in tudi vsakdanje spretnosti.
2.7 Bohorič se je jasno zavedal, da se morajo - če se spustimo na konkretnejše, zato pa tudi čisto določene, jezikovne zadeve-vodilni »učiti slovanskega jezika«, in biti jim mora »v posebno odliko, ako ga pospešujejo« in tako »Svojim ljudem /.../ dajejo spodbudo, da si bodo posihmal prizadevali, kar moči omikano in pravilno pisati, da bodo slovanske spise same brah in ne opuščah priložnosti, ki se jim po božji naredbi v slovenskem, že na svetlo danem svetem pismu ponuja, a da se bodo tudi /.../ preprosti ljudje v kratkem času naučili slovenskih slovničnih prvin in kmalu v tem toliko napredovah, da bodo mogU sveto pismo v svojem jeziku hitreje brati in razumeti«. (233-234)
Danes povprečni slovenski izobraženec (nikar šele pohtik ali aktivist) žal ni onim, ki jim daje samo po sebi zgled, nikakršen zgled ne v dognanosti svojih besedil ne v uporabi svojega jezika sploh (saj le prerad - kot smo videh - zametuje svoj jezik in se siromašno izraža v drugem). Po Bohoriču ima »plemenitega duha« le oni, ki »zna svoje in drugega mišljenje, pa naj že govori naj že piše, s primerno besedo (ki je zrcalo duše) in v prikladnem govornem slogu prikazati oziroma prikazano na svoje oči gledati« (219-220). Bohorič tudi - kot je bilo mimogrede že nakazano - opozarja na korist, ki jo imamo od tega, »da moremo bodisi ustno razpravljati o Bogu, o pravu in o naravi bodisi pisana dela o teh stvareh prav razumeti ter v njih shranjene zaklade izgrebati ter ovedovati« (220). Pismenost se mu za »moderno« družbo zdi tako važna, da meni, da ni ničesar, kar »bi ljudje lahko manj po-grešah, kakor spoznavanje omenjenih reči po jezikih, ko pa bi se brez pomoči jezikov ne mogli ne nauk cerkve ne državna uprava ne zasebni in javni poklici braniti in ohraniti«. (220) S čisto vestjo lahko zapišemo, da je za ogromno večino ljudi vse to povezano prav z maternim jezikom, saj je pri naučenih jezikih večinoma tako, da »je človek /.../ tudi, kadar mu nujnost nalaga, naj govori, večkrat, kot serifske žabe, prisiljen umolkniti in se grdo osmešiti, ker ne ve, o čem je beseda in kako mu je odgovarjati«. (220)
Ker imajo v Sloveniji jezikovno kulturo vidni ljudje, kakršno pač imajo, bodisi da so šli skozi jezikovno šolo ah ne, se skuša jezikovnokulturni primanjkljaj nadomestiti s pošol-sko jezikovno vzgojo na pobudo političnega organizma, kot ga predstavlja Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije. Jezikovno prizadevanje SZDL Slovenije sega v 60. leta, svojo »zakonsko podstavo« pa ima v močno oživljeni in slovenski jezik poudarjajoči ljudskoprosvetni dejavnosti med narodnoosvobodilno vojno, z dodatno jezikovnoob-rambno sestavino na tistih področjih tedaj okupirane Slovenije, kjer je okupator nastopal z deklariranim raznarodovanjem, ki se je zlasti očitno kazalo v boju proti najočitnejšemu znamenju narodne samobitnosti, namreč proti slovenskemu jeziku (ta proces se je pred tem že po prvi svetovni vojni stopnjeval na slovenskem etničnem ozemlju, ki ni prišlo v okvir stare Jugoslavije, med okupacijo pa se je razširil v najsurovejši obliki na področje, ki so ga bih zasedh Nemci: Štajerska, obrobni pas Dolenjske, Gorenjska).
2.8 Glede naših »deželnih stanov«, ki naj bi omogočali udejanjanje vrhunskih kulturnih dosežkov, kakršen je bil v 16. stol. prevod BibUje, je treba reči, da bi nam v danih razmerah morali uveljaviti spoznanje o neprivilegiranosti jezika manjše skupnosti, kakršna je slovenska, in torej o nujnosti, da za svoje kulturne potrebe namenja procentualno večji del narodnega dohodka, kakor ga namenjajo v številčno krepkejših jezikovnih skupnostih.
142
Samo v tem primeru bi namreč bila zavarovana enakopravnost m-jezika z v-jezikom, saj bi npr. knjige v m-jeziku imele tolikšno ceno, kot jo imajo v v-jeziku. Analogno velja tudi za druga področja kulture (in znanosti), npr. za gledališča, opere, filmsko produkcijo ipd. (Seveda v še večji meri to velja za naše - in vse m-jezikovne - narodne manjšine v drugih državah). Ker drugače bomo spet le vojska sicer močno razredčenih generalov, pa brez vojakov, to je uživalcev kulturnih dobrin, zlasti t. i. »preprostih ljudi«, tj. dohodkovno neprivilegiranih, ki si ničesar ne morejo privoščiti, saj vendar morajo najprej poskrbeti za svoj telesni obstanek. Vsaka skupnost, tudi narodna, pa je - podobno verigi - močna le toliko, kot je močan njen najšibkejši, a številčno najobsežnejši člen. Hudo bi bilo, če bi morah misliti, da si »dežehii stanovi« kultiviranje teh širokih slojev našega naroda predstavljajo tako, da bi se kultivirali pač v drugem, četudi sorodnem jeziku. Na to kaže praksa naših šolskih oblasti, ki slovenskemu dijaku deloma spet vsiljujejo tujejezične učbenike, namesto da bi mu jih vse priskrbele v rodnem jeziku. Se slabše je s t. i. televizijsko in radijsko šolo, ki je dejansko v veHki meri potujčena, neslovenska, ne da bi kdo resno skušal to kvarno prakso spremeniti. To nikakor ne more biti dobro, tudi ne more biti op-ravičevano s šibko tvarno podstavo naše družbe, ko pa istočasno prav ta skupnost daje drugim nesorazmeren delež glede na svojo številčnost, po kateri se sicer dehjo dobrine od zgoraj navzdol.
Še hujše pa bi bilo za Slovence spoznanje, da bi bili »deželni stanovi« pristali na misel, da bi bila celotna slovenska (in drugih takih jezikovnih skupnosti) zadeva neprimerno cenejša, če bi jo tako ali drugače ukinili, utopih v večjem elementu. To pa v bistvu že počnemo, kakor hitro slovenščine ne uveljavljamo v vsej njeni funkcionalnosti, kadar ji spodrezujemo korenine s tem, da npr. pristajamo na skupna jedra v slovenski književnosti, s čimer se v veliki meri mori narodo-, dušo- in duhotvornost slovenske književnosti in pač tudi vseh drugih umetnosti (in še nekaterih, t i. narodnih predmetov). Kdor namreč ni trden v osnovnem narodnem, ne more biti trden tudi v državnem, saj je bilo naše državno ustvarjeno za to, da bi bila vsaki jezikovno-narodni enoti ohranjena njena samobitnost Zato bi bil boj proti narodnemu tako škodljiv in nevaren.
2.9 Tako smo se v bistvu lotili že zadnje teme tega sestavka: razmerja med jezikovnimi brati in sosedi. Tudi tukaj sta nam protestantska jubilanta Dalmatin in Bohorič lahko vzor.
2.9.1 Prvi v prvem odstavku Posvetila svojo bibüjo posveča »blagorodnim, plemenitim, hrabrim, poštenim, razboritim, častitim in modrim gospodom, grofom, baronom, vitezom, plemičem, meščanom in vsem vernim kristjanom, ki prebivajo v kneževinah Štajerski, Koroški in Kranjski z vključenimi gospostvi Slovenske marke, Metlike, Istre in Krasa« (201), to je nekaki notranjeavstrijski slovanski skupnosti, ki je bila z vključenimi gospostvi deloma tudi hrvaško govoreča. Tudi zaradi tega (prim. Vergerij) se je ponujala misel, da bi se bil naš knjižni jezik v 16. stol. formiral tako, da bi bil zajel vsaj tudi omenjene Ne-slovence. To pa nikakor ni šlo, saj smo tu imeU opravka z dvema jezikoma. Zato Dalmatin:' »In ker se naš kranjski jezik, ki sem se nanj kot Kranjec najbolj oziral, po posebnem svojstvu nekoUko loči od ostahh slovenskih narečij, sem se glede pravopisa in pisave besed potrudil na drug način, zlasti z dodajanjem nekaterih besed na robu /.../ in zadaj v registru, da bi se ta moj prevod ne le na Kranjskem, Spodnještajerskem in Koroškem, ampak tudi v drugih omenjenih sosednih slovanskih deželah s pridom, kakor upam, mogel brati ter uporabljati za razmah jezika in pospešitev čistega nauka.« (204) Torej ne mešanje jezikovnih prvin v kakšen umetni, nerealni knjižni jezik, pa tudi ne mešanje narečij, ampak predvsem upoštevanje »kranjskega jezika«, vse drugo pa je stvar slovarjev. Tako je ravnal že v Bibhje, to je vsiga svetiga pisma pervem dejlu 1578, ko je sestavil »Register, v katerim so nekotere kranjske besede za Hrvatov inu drugih Slovencov volo v nih jezik stol-mačene, da bodo lete inu druge naše bukve bule zastopili« (199, npr.: bregeše - gače, svi-tice), in v BibUji 1584 sami »Register nekaterih besed, katere krajnski, koroški, slovenski
143
ali bezjački, hervacki, dalmatinski, istrijanski ali kraški se drugači govore« (209, npr.: kranjski davri, gnusoba, keha/tmnča - koroški duri, gioza/smrad - slovenski ali bezjački dveri, mrskost/odurnost/skrumba, tamnica/vuza - dalmatinski, istrijanski, kraški viata, mi-zoia). Izvedba registra 1584 je, kot je sedaj znano, najbrž Bohoričevo delo.
Bohorič v uvodu svoje slovnice upošteva ves čas le Štajerce, Korošce, Kranjce (prim, »bo-goslovci in drugi izbrani možje slavnih plemenitašev Štajerske, Koroške in Kranjske« (232) ah »sveth veljaki Štajerske, Koroške in Kranjske« (233), pač pa v svoje slovnice prvem delu v znanih preglednicah vzpostavlja razmere ćirilskih in glagolske pisave do slovenske (v bistvu pa tako lajša dostop k tem pisavam tudi Slovencem).
2.9.2 V teh svojih nazorih sta Dalmatin in Bohorič seveda Trubarjeva dediča, saj se tudi ta 1557 v Ta pervem dejlu tiga noviga testamenta obrača na Slovence v ožjem smislu, tj. na »vse pobožne kristjane, ki prebivajo v dežeU Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, na Krasu, v Istri in v Slovenski marki«. (17) In drugje: »Hrvatski jezik se piše, kakor veste, z dvojnimi hrvatskimi črkami, a govori se ne samo po vsej Hrvatski in Dalmaciji, ampak govore ga tudi mnogi Turki. Sam sem shšal od mnogih, da ga govore in pišejo tudi v Carigradu na dvora turškega cesarja. Mi Kranjci in Slovenci ga razumemo za silo, a mnogo bolje kakor češki, poljski ali lužiški), prav tako oni našega.« (18)
Torej bibhja za vsak jezik, slovenski in hrvaški, posebej: »/N/isva gospod Vergerij in jaz štedila ne z vnemo ne s trudom in stroški, da bi se biblija prevedla prav in razumljivo v slovenski in hrvatski jezik in pisavo.« (24) In še na drugem mestu: »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Krašovec, Istran, Dolenjec ah Bezjak. Zaradi tega sem ostal kar pri kmetiškem slovenskem jeziku, kakor se govori na Raščici, kjer sem se rodil« (26) L. 1560 (Ta drugi dejl tiga Noviga testamenta) že piše tudi o hrvaškem prevodu svetega pisma: »Pred kratkim pa se je tudi pobožen duhovnik, po imenu gospod Stefan Konzul, doma iz Istre, lotil tiskanja in prevajanja štirih evangelistov, apostolskih del in drugih bukvic iz slovenskega v navadni, razumljivi hrvatski jezik in pisavo, ki jo uporabljajo vsi Hrvatje, Dalmatinci, Bosanci, Srbi in Turki tja do Carigrada.« (42) In v Posvetilu kralju Maksimilijanu ob glagolskem prvem delu novega testamenta (1562) piše: »Preprosto ljudstvo slovenskih dežel, namreč Slovenci v marki, ki prebivajo okoh Metlike in Novega mesta. Krškega in tam okrog, imajo skoro značaj in običaje Hrvatov in Srbov, ki so pred Turki in iz Turčije pribežah k njim. Tisti, ki prebivajo na Krasu, v Grohji goriški in istrski, se ra\'najo v navadah in veri deloma po Hrvatih deloma po Lahih. Prebivalci Kranjske, Spodnještajerske in Koroške sledijo po značaju in lastnostih Nemcem, se nemško oblačijo, le da nosijo ženske posebne, dolge tančice na glavi.« (58) »To ubogo ljudstvo, zlasti tisto, ki prebiva na Kranjskem in na Krasu, napadajo, kakor Hrvate in Bezjake večkrat v letu Turki in martolazi.« (60) Svetiga Pavla hstuve (1567) posveča »visokorodnim in blagorodnim, poštenim, častitim in pobožnim ženam, vdovam in mladenkam, ki prebivajo v kneževinah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, v Grofiji Goriški itd.« (97)
Te navedbe iz Trabarjevih del povsem jasno pričajo o Tmbarjevi knjižnojezikovni ločitvi Slovencev in Hrvatov in drugih ljudstev vzhodno od njih. V slovenski kulturni krog je pritegoval tudi danes bolj slovenizirana področja južno od Save pa vse do morja v Istri, kjer se je slovenščina stikala s hrvaščino, za katero je prevajal Istran Štefan Konzul. Kje natančno bi v Istri potekala meja med Slovenci in Hrvati, iz Trubarja (in drugih tedanjih slovenskih piscev) ni razvidno, deloma nejasno pa je tudi, kje bi bih tisti Bezjaki, na katere se je v svojem jeziku Trabar deloma še oziral To so pač kajkavski prebivalci današnje Hrvatske, uporabljajoči madžarski pravopis (in v tem okviru pač tudi naši ogrski Slovenci, Prekmurci).
3 Tako je bila meja med Slovenci in Hrvati potegnjena že v 16. stol, le Prekmurci so se - potem ko so od 17. stoletja naprej vidno gojih svoj pokrajinski knjižni jezik in književ-
144
nost - končno nagnili na slovensko stran. Tako naj ta meja tudi za zmeraj ostane, brez očitnih ah prikrivanih želj po spremembi v škodo slovenskega jezika. Samo če si bomo tega vsi v svesti, se bomo izkazah vredne dediče svojih praočetov izpred 400 let V varovanju svoje jezikovne samobitnosti moramo biti aktivni in se varovati stališča, da se te in take stvari dogajajo same od sebe, in zmeraj v korist tistega, ki zasluži, da bi obstajal in obstal.