UVOD Državni zbor kot najvišja predstavniška in zakonodajna institucija v Republiki Sloveniji, ki opravlja tudi vse ostale funkcije sodobnega parlamenta, izvaja večji del svojih pristojnosti na rednih in izrednih sejah. Seje javnost lahko spremlja v dvorani ali preko televizijskih in spletnih prenosov. Vsebina sej pa postane pregledno dostopna v obliki sejnih zapisov. Državni zbor vsako sejo zvočno posname. Simultano ob zvočnem zajemanju nastaja besedilo, ki je na spletu dostopno s približno polurnim zamikom. V uredništvu sejnih zapisov se ob poslušanju zvočnega posnetka preveri avtentičnost zapisanega, besedilo pa se uredi v skladu s strokovnimi merili prenosa govorjene besede v zapisano. Takšno preverjeno in jezikovno urejeno besedilo na spletnem naslovu zamenja prvi zapis. Besedilo celotne seje se izda tudi v publikaciji Sejni zapisi Državnega zbora. Sejni zapisi vsebuje dnevni red, sprejet na seji Državnega zbora, kazalo, iz katerega je razviden potek seje in v katerem so točke dnevnega reda in govorniki, osrednji del je besedilo seje, zapisano v prvi osebi, na koncu pa je dodan še indeks govornikov. Sejni zapisi so zgodovinski dokument in vir za preučevanje parlamentarne zgodovine, tradicije, predstavniške demokracije in jezikovne kulture. Sejni zapisi Državnega zbora. 31. seja (19., 20., 21. in 22. junij 2017) ISSN 2385-9490 Pripravil: Dokumentacijsko-knjižnični oddelek Urednici: Tatjana Mirt Kavšek, dr. Vesna Moličnik Izdajatelj: Državni zbor Naslov: Šubičeva 4, 1102 Ljubljana Telefon: +386 1 478 94 00 Leto izida publikacije: 2018 www.dz-rs.si DZ/VII/31. seja 3 DNEVNI RED 31. SEJE 1. točka dnevnega reda: VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV 2. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVAH ZAKONA O INŠPEKCIJI DELA (ZID-1A), SKRAJŠANI POSTOPEK, EPA 1933-VII 3. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI INVALIDOV (ZIMI-B), SKRAJŠANI POSTOPEK, EPA 1961-VII 4. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O VOJNIH GROBIŠČIH (ZVG-B), SKRAJŠANI POSTOPEK, EPA 1962-VII 5. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O VZPOSTAVITVI ETAŽNE LASTNINE NA DOLOČENIH STAVBAH IN O UGOTAVLJANJU PRIPADAJOČEGA ZEMLJIŠČA (ZVEtL-1), DRUGA OBRAVNAVA, EPA 1926-VII 6. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA (ZOFVI-L), DRUGA OBRAVNAVA, EPA 1715-VII 7. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O DODATKU K POKOJNINI ZA DELO IN IZJEMNE DOSEŽKE NA PODROČJU ŠPORTA (ZDPIDŠ), DRUGA OBRAVNAVA, EPA 1914-VII 8. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O ARHITEKTURNI IN INŽENIRSKI DEJAVNOSTI (ZAID), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1983-VII 9. točka dnevnega reda: PREDLOG GRADBENEGA ZAKONA (GZ), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1985-VII 10. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PACIENTOVIH PRAVICAH (ZPacP-A), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1984-VII 11. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC (ZVarCPB), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1986-VII 12. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O SOCIALNEM VARSTVU (ZSV-H), PRVA OBRAVNAVA, EPA 2015-VII 13. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O RAVNANJU Z NANOSOM K OKVIRNEMU SPORAZUMU O SAVSKEM BAZENU (MPRNSB), EPA 1354-V 14. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O PREPREČEVANJU ONESNAŽEVANJA VODA ZARADI PLOVBE K OKVIRNEMU SPORAZUMU O SAVSKEM BAZENU (MPPOVSB), EPA 2016-VII 15. točka dnevnega reda: PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETI 2017 IN 2018 (ZIPRS1718-A), EPA 1890-VII 16. točka dnevnega reda: PREDLOG ODLOKA O DOPOLNITVAH ODLOKA O NOTRANJI ORGANIZACIJI, DELOVNIH MESTIH IN NAZIVIH V SLUŽBAH DRŽAVNEGA ZBORA (OdNODMN-B), EPA 1974-VII 17. točka dnevnega reda: PREDLOG SKLEPA O SOGLASJU K REBALANSU PROGRAMA DELA IN FINANČNEGA NAČRTA AGENCIJE ZA ENERGIJO ZA LETO 2017, EPA 1934-VII DZ/VII/31. seja 4 18. točka dnevnega reda: MANDATNO-VOLILNE ZADEVE Predlog za imenovanje direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, EPA 1938-VII Predlog za imenovanje člana strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor, EPA 1977-VII Predlog za imenovanje članov nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d., EPA 2012-VII Predlog za imenovanje članov sveta Agencije za energijo, EPA 1982-VII Predlogi za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani, EPA 1967-VII DZ/VII/31. seja 5 VSEBINA Določitev dnevnega reda .......................................................................................................... 14 1. točka dnevnega reda: VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV ..................................... 14 DR. MATEJ T. VATOVEC .......................................................................................................... 14 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 15 DR. MATEJ T. VATOVEC .......................................................................................................... 16 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 16 DR. MATEJ T. VATOVEC .......................................................................................................... 16 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................... 17 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 17 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................... 18 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 18 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................... 18 FRANC LAJ ................................................................................................................................ 19 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 19 FRANC LAJ ................................................................................................................................ 20 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 20 FRANC LAJ ................................................................................................................................ 20 JAN ŠKOBERNE ........................................................................................................................ 20 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 21 JAN ŠKOBERNE ........................................................................................................................ 21 DR. MIROSLAV CERAR ............................................................................................................ 22 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 22 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 22 SUZANA LEP ŠIMENKO ............................................................................................................ 23 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 23 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 23 MAG. BOJANA MURŠIČ ............................................................................................................ 24 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 24 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 24 TOMAŽ LISEC ............................................................................................................................ 25 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 25 TOMAŽ LISEC ............................................................................................................................ 26 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 26 MARIJA BAČIČ .......................................................................................................................... 27 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 27 ALENKA SMERKOLJ ................................................................................................................ 27 MATJAŽ NEMEC ........................................................................................................................ 28 ALENKA SMERKOLJ ................................................................................................................ 28 MATJAŽ NEMEC ........................................................................................................................ 29 MAG. ANDREJ ŠIRCELJ ........................................................................................................... 29 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 29 MAG. ANDREJ ŠIRCELJ ........................................................................................................... 30 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 30 MAG. ANDREJ ŠIRCELJ ........................................................................................................... 30 LUKA MESEC ............................................................................................................................. 31 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 31 LUKA MESEC ............................................................................................................................. 32 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 33 LUKA MESEC ............................................................................................................................. 33 MAG. BOJAN KRAJNC ............................................................................................................. 33 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 34 DR. VINKO GORENAK .............................................................................................................. 34 DR. VINKO GORENAK .............................................................................................................. 34 JOŽEF HORVAT ......................................................................................................................... 35 DZ/VII/31. seja 6 BORIS KOPRIVNIKAR ............................................................................................................... 35 JOŽEF HORVAT ......................................................................................................................... 36 BORIS KOPRIVNIKAR ............................................................................................................... 36 JOŽEF HORVAT ......................................................................................................................... 37 FRANC JURŠA ........................................................................................................................... 37 MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC ....................................................................................... 38 FRANC JURŠA ........................................................................................................................... 38 MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC ....................................................................................... 39 MARIJA BAČIČ .......................................................................................................................... 39 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 39 MARIJA BAČIČ .......................................................................................................................... 40 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 40 MAG. MARKO POGAČNIK ........................................................................................................ 40 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 40 MAG. MARKO POGAČNIK ........................................................................................................ 41 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 41 MARKO FERLUGA .................................................................................................................... 41 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 42 MARKO FERLUGA .................................................................................................................... 42 VIOLETA TOMIĆ ........................................................................................................................ 43 ANTON PERŠAK ........................................................................................................................ 43 VIOLETA TOMIĆ ........................................................................................................................ 44 ANTON PERŠAK ........................................................................................................................ 44 VIOLETA TOMIĆ ........................................................................................................................ 44 DR. DRAGAN MATIĆ ................................................................................................................. 45 NADA BRINOVŠEK .................................................................................................................... 45 IVA DIMIC ................................................................................................................................... 46 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 46 IVA DIMIC ................................................................................................................................... 46 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 47 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR .......................................................................................... 47 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 48 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR .......................................................................................... 48 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 48 ANJA BAH ŽIBERT .................................................................................................................... 49 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 49 MAG. GORAN KLEMENČIČ ...................................................................................................... 50 ANJA BAH ŽIBERT .................................................................................................................... 50 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 50 MAG. GORAN KLEMENČIČ ...................................................................................................... 50 ANJA BAH ŽIBERT .................................................................................................................... 51 ANJA BAH ŽIBERT .................................................................................................................... 51 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 51 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 52 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 52 DR. ANJA KOPAČ MRAK .......................................................................................................... 53 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 53 FRANC BREZNIK ....................................................................................................................... 54 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 54 MAG. GORAN KLEMENČIČ ...................................................................................................... 54 FRANC BREZNIK ....................................................................................................................... 54 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ......................................................................................... 55 FRANC BREZNIK ....................................................................................................................... 55 ZVONKO LAH ............................................................................................................................. 55 MAG. DUŠAN VERBIČ ............................................................................................................... 56 JELKA GODEC........................................................................................................................... 56 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 56 JELKA GODEC........................................................................................................................... 57 DZ/VII/31. seja 7 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 57 DANILO ANTON RANC ............................................................................................................. 57 UROŠ PRIKL .............................................................................................................................. 58 BORIS KOPRIVNIKAR ............................................................................................................... 58 UROŠ PRIKL .............................................................................................................................. 59 BORIS KOPRIVNIKAR ............................................................................................................... 59 PRIMOŽ HAINZ........................................................................................................................... 60 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 60 PRIMOŽ HAINZ........................................................................................................................... 61 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 61 JAN ŠKOBERNE ........................................................................................................................ 61 MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC ....................................................................................... 62 JAN ŠKOBERNE ........................................................................................................................ 62 MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC ....................................................................................... 63 ANJA BAH ŽIBERT .................................................................................................................... 63 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 63 ANJA BAH ŽIBERT .................................................................................................................... 64 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ .............................................................................................. 64 VIOLETA TOMIĆ ........................................................................................................................ 64 BORIS KOPRIVNIKAR ............................................................................................................... 65 VIOLETA TOMIĆ ........................................................................................................................ 65 BORIS KOPRIVNIKAR ............................................................................................................... 66 VIOLETA TOMIĆ ........................................................................................................................ 66 MARKO FERLUGA .................................................................................................................... 66 DR. PETER GAŠPERŠIČ ........................................................................................................... 67 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 67 ZDRAVKO POČIVALŠEK .......................................................................................................... 68 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 68 ZDRAVKO POČIVALŠEK .......................................................................................................... 69 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 69 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR .......................................................................................... 70 ALENKA SMERKOLJ ................................................................................................................ 70 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR .......................................................................................... 71 UROŠ PRIKL .............................................................................................................................. 71 ZDRAVKO POČIVALŠEK .......................................................................................................... 71 UROŠ PRIKL .............................................................................................................................. 72 ZDRAVKO POČIVALŠEK .......................................................................................................... 73 UROŠ PRIKL .............................................................................................................................. 73 17. točka dnevnega reda: PREDLOG SKLEPA O SOGLASJU K REBALANSU PROGRAMA DELA IN FINANČNEGA NAČRTA AGENCIJE ZA ENERGIJO ZA LETO 2017, EPA 1934-VII .......................................................................................................... 73 DUŠKA GODINA ........................................................................................................................ 74 DUŠKA GODINA ........................................................................................................................ 74 IGOR ZORČIČ............................................................................................................................. 74 DANILO ANTON RANC ............................................................................................................. 75 LJUBO ŽNIDAR .......................................................................................................................... 76 10. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PACIENTOVIH PRAVICAH (ZPacP-A), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1984-VII ..................................................................................................... 76 MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC ....................................................................................... 76 VLASTA POČKAJ ...................................................................................................................... 77 NADA BRINOVŠEK .................................................................................................................... 78 TOMAŽ GANTAR ....................................................................................................................... 80 MAG. BOJANA MURŠIČ ............................................................................................................ 81 DZ/VII/31. seja 8 MIHA KORDIŠ ............................................................................................................................ 82 JERNEJ VRTOVEC .................................................................................................................... 84 MAG. ALENKA BRATUŠEK ...................................................................................................... 86 VLASTA POČKAJ ...................................................................................................................... 86 MARIJA BAČIČ .......................................................................................................................... 87 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................... 88 DR. LÁSZLÓ GÖNCZ ................................................................................................................. 89 IVA DIMIC ................................................................................................................................... 90 MARIJA ANTONIJA KOVAČIČ .................................................................................................. 90 JANI (JANKO) MÖDERNDORFER ............................................................................................ 91 IVA DIMIC ................................................................................................................................... 92 JELKA GODEC........................................................................................................................... 93 JOŽEF HORVAT ......................................................................................................................... 97 TOMAŽ GANTAR ....................................................................................................................... 98 IVAN PRELOG ............................................................................................................................ 99 IRENA GROŠELJ KOŠNIK ...................................................................................................... 100 TOMAŽ LISEC .......................................................................................................................... 100 MAG. BOJANA MURŠIČ .......................................................................................................... 101 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR ........................................................................................ 101 TOMAŽ LISEC .......................................................................................................................... 103 BRANKO ZORMAN .................................................................................................................. 104 MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC ..................................................................................... 104 MARIJAN POJBIČ .................................................................................................................... 109 ERIKA DEKLEVA ..................................................................................................................... 109 MARIJAN POJBIČ .................................................................................................................... 110 TOMAŽ LISEC .......................................................................................................................... 110 JELKA GODEC......................................................................................................................... 111 2. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVAH ZAKONA O INŠPEKCIJI DELA (ZID-1A), SKRAJŠANI POSTOPEK, EPA 1933-VII ............ 111 UROŠ PRIKL ............................................................................................................................ 112 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 112 MARTINA VUK ......................................................................................................................... 113 MARIJAN POJBIČ .................................................................................................................... 114 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR ........................................................................................ 114 MARIJA BAČIČ ........................................................................................................................ 114 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 115 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 115 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 115 IVA DIMIC ................................................................................................................................. 116 MIRJAM BON KLANJŠČEK .................................................................................................... 116 JANJA SLUGA ......................................................................................................................... 117 3. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI INVALIDOV (ZIMI-B), SKRAJŠANI POSTOPEK, EPA 1961-VII ................................................................................ 118 MARTINA VUK ......................................................................................................................... 118 UROŠ PRIKL ............................................................................................................................ 118 UROŠ PRIKL ............................................................................................................................ 119 MARIJA BAČIČ ........................................................................................................................ 119 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 120 JOŽEF HORVAT ....................................................................................................................... 120 ERIKA DEKLEVA ..................................................................................................................... 121 4. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O VOJNIH GROBIŠČIH (ZVG-B), SKRAJŠANI POSTOPEK, EPA 1962-VII ............................. 121 DZ/VII/31. seja 9 MARTINA VUK ......................................................................................................................... 121 UROŠ PRIKL ............................................................................................................................ 122 MARIJA BAČIČ ........................................................................................................................ 123 VIOLETA TOMIĆ ...................................................................................................................... 123 IVA DIMIC ................................................................................................................................. 124 SAŠA TABAKOVIĆ .................................................................................................................. 124 EVA IRGL .................................................................................................................................. 124 UROŠ PRIKL ............................................................................................................................ 125 17. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ....................................................................... 125 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 126 10. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ....................................................................... 126 JELKA GODEC......................................................................................................................... 126 2. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 126 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 126 MATJAŽ HAN ........................................................................................................................... 127 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 127 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 127 LUKA MESEC ........................................................................................................................... 128 3. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 128 4. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 128 VIOLETA TOMIĆ ...................................................................................................................... 128 13. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O RAVNANJU Z NANOSOM K OKVIRNEMU SPORAZUMU O SAVSKEM BAZENU (MPRNSB), EPA 1354-V .......................................................................................................... 129 LIDIJA STEBERNAK ................................................................................................................ 129 14. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O PREPREČEVANJU ONESNAŽEVANJA VODA ZARADI PLOVBE K OKVIRNEMU SPORAZUMU O SAVSKEM BAZENU (MPPOVSB), EPA 2016-VII ....................................... 129 LIDIJA STEBERNAK ................................................................................................................ 129 18. točka dnevnega reda: MANDATNO-VOLILNE ZADEVE ................................................. 130 Predlog za imenovanje direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, EPA 1938-VII ........................................................................................ 130 EVA ŠTRAVS PODLOGAR ...................................................................................................... 130 DR. MITJA HORVAT ................................................................................................................ 131 Predlog za imenovanje člana strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor, EPA 1977-VII ............................................................................................................... 131 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ....................................................................................... 131 DR. MITJA HORVAT ................................................................................................................ 132 FRANC BREZNIK ..................................................................................................................... 132 DZ/VII/31. seja 10 Predlog za imenovanje članov nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d., EPA 2012-VII .................................................................................................. 133 MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN ....................................................................................... 133 DR. MITJA HORVAT ................................................................................................................ 133 FRANC JURŠA ......................................................................................................................... 134 MATJAŽ HAN ........................................................................................................................... 134 DR. MATEJ T. VATOVEC ........................................................................................................ 134 FRANC BREZNIK ..................................................................................................................... 135 Predlog za imenovanje članov sveta Agencije za energijo, EPA 1982-VII ........................ 136 MAG. KLEMEN POTISEK ........................................................................................................ 136 Predlogi za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani, EPA 1967-VII ................................................................... 137 DR. MARKO NOVAK ................................................................................................................ 137 1. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 137 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................. 138 JOŽEF HORVAT ....................................................................................................................... 138 MAG. ANDREJ ŠIRCELJ ......................................................................................................... 139 LUKA MESEC ........................................................................................................................... 139 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 140 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 140 MATJAŽ HAN ........................................................................................................................... 140 LUKA MESEC ........................................................................................................................... 140 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 140 JOŽEF HORVAT ....................................................................................................................... 141 VIOLETA TOMIĆ ...................................................................................................................... 141 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 142 VIOLETA TOMIĆ ...................................................................................................................... 142 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 143 VIOLETA TOMIĆ ...................................................................................................................... 143 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 144 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 144 16. točka dnevnega reda: PREDLOG ODLOKA O DOPOLNITVAH ODLOKA O NOTRANJI ORGANIZACIJI, DELOVNIH MESTIH IN NAZIVIH V SLUŽBAH DRŽAVNEGA ZBORA (OdNODMN-B), EPA 1974-VII ............................................................ 145 DR. MILAN BRGLEZ ................................................................................................................ 145 DR. MITJA HORVAT ................................................................................................................ 145 6. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA (ZOFVI-L), DRUGA OBRAVNAVA, EPA 1715-VII ..................................................................................... 146 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 146 JOŽEF HORVAT ....................................................................................................................... 146 MIRJAM BON KLANJŠČEK .................................................................................................... 147 VESNA VERVEGA ................................................................................................................... 147 MARINKA LEVIČAR ................................................................................................................. 148 JANKO VEBER......................................................................................................................... 148 DZ/VII/31. seja 11 7. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O DODATKU K POKOJNINI ZA DELO IN IZJEMNE DOSEŽKE NA PODROČJU ŠPORTA (ZDPIDŠ), DRUGA OBRAVNAVA, EPA 1914-VII ................................................................................................... 149 PETER VILFAN......................................................................................................................... 149 MIRJAM BON KLANJŠČEK .................................................................................................... 150 DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ ............................................................................................ 150 ZVONKO LAH ........................................................................................................................... 151 DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK ............................................................................................. 152 SAŠA TABAKOVIĆ .................................................................................................................. 152 ŽAN MAHNIČ ............................................................................................................................ 153 ŽAN MAHNIČ ............................................................................................................................ 153 PETER VILFAN......................................................................................................................... 154 JANKO VEBER......................................................................................................................... 154 JANKO VEBER......................................................................................................................... 154 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 155 5. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O VZPOSTAVITVI ETAŽNE LASTNINE NA DOLOČENIH STAVBAH IN O UGOTAVLJANJU PRIPADAJOČEGA ZEMLJIŠČA (ZVEtL-1), DRUGA OBRAVNAVA, EPA 1926-VII ............. 155 MAG. GORAN KLEMENČIČ .................................................................................................... 155 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 156 KSENIJA KORENJAK KRAMAR............................................................................................. 156 EVA IRGL .................................................................................................................................. 157 MARJANA KOTNIK POROPAT ............................................................................................... 157 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 158 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 158 IVA DIMIC ................................................................................................................................. 159 11. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC (ZVarCPB), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1986-VII ............ 160 MAG. GORAN KLEMENČIČ .................................................................................................... 160 MAG. ALEKSANDER KAVČIČ ................................................................................................ 161 EVA IRGL .................................................................................................................................. 162 MARJANA KOTNIK POROPAT ............................................................................................... 163 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 164 MATJAŽ HANŽEK .................................................................................................................... 165 IVA DIMIC ................................................................................................................................. 167 DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK ............................................................................................. 168 DR. JASNA MURGEL .............................................................................................................. 168 DR. LÁSZLÓ GÖNCZ ............................................................................................................... 170 JANKO VEBER......................................................................................................................... 171 JOŽEF HORVAT ....................................................................................................................... 172 MARJANA KOTNIK POROPAT ............................................................................................... 173 MAG. BOJANA MURŠIČ .......................................................................................................... 174 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................. 174 TEJA LJUBIČ ........................................................................................................................... 174 JANI (JANKO) MÖDERNDORFER .......................................................................................... 175 EVA IRGL .................................................................................................................................. 178 JANI (JANKO) MÖDERNDORFER .......................................................................................... 179 MAG. GORAN KLEMENČIČ .................................................................................................... 180 12. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O SOCIALNEM VARSTVU (ZSV-H), PRVA OBRAVNAVA, EPA 2015-VII ................................................................................................... 181 DZ/VII/31. seja 12 DR. ANJA KOPAČ MRAK ........................................................................................................ 181 SUZANA LEP ŠIMENKO .......................................................................................................... 182 FRANC JURŠA ......................................................................................................................... 183 MARIJA BAČIČ ........................................................................................................................ 184 MIHA KORDIŠ .......................................................................................................................... 185 IVA DIMIC ................................................................................................................................. 186 MIRJAM BON KLANJŠČEK .................................................................................................... 187 DR. LÁSZLÓ GÖNCZ ............................................................................................................... 188 DR. JASNA MURGEL .............................................................................................................. 188 DR. ANJA KOPAČ MRAK ........................................................................................................ 189 MAG. TANJA CINK .................................................................................................................. 191 MATJAŽ HAN ........................................................................................................................... 192 DR. JASNA MURGEL .............................................................................................................. 193 DR. JASNA MURGEL .............................................................................................................. 194 FRANC JURŠA ......................................................................................................................... 195 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 196 MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR ........................................................................................ 197 JANI (JANKO) MÖDERNDORFER .......................................................................................... 198 JANKO VEBER......................................................................................................................... 200 MARINKA LEVIČAR ................................................................................................................. 200 MARIJA BAČIČ ........................................................................................................................ 201 UROŠ PRIKL ............................................................................................................................ 201 DR. ANJA KOPAČ MRAK ........................................................................................................ 202 15. točka dnevnega reda: PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETI 2017 IN 2018 (ZIPRS1718-A), EPA 1890-VII ................. 203 MILAN OZIMIČ.......................................................................................................................... 204 URŠKA BAN ............................................................................................................................. 204 MAG. SAŠA JAZBEC ............................................................................................................... 205 FRANC JURŠA ......................................................................................................................... 205 JANKO VEBER......................................................................................................................... 206 VIOLETA TOMIĆ ...................................................................................................................... 207 MAG. MATEJ TONIN ................................................................................................................ 207 MAG. ALENKA BRATUŠEK .................................................................................................... 208 URŠKA BAN ............................................................................................................................. 208 MAG. MARKO POGAČNIK ...................................................................................................... 209 8. točka dnevnega reda: PREDLOG ZAKONA O ARHITEKTURNI IN INŽENIRSKI DEJAVNOSTI (ZAID), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1983-VII ................................................... 209 IRENA MAJCEN ....................................................................................................................... 209 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 210 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 211 ZVONKO LAH ........................................................................................................................... 212 MAG. BRANISLAV RAJIĆ ....................................................................................................... 213 LJUBO ŽNIDAR ........................................................................................................................ 214 IVAN HRŠAK ............................................................................................................................ 215 IRENA MAJCEN ....................................................................................................................... 216 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 216 ZVONKO LAH ........................................................................................................................... 218 DANIJEL KRIVEC .................................................................................................................... 218 JANKO VEBER......................................................................................................................... 219 MARJANA KOTNIK POROPAT ............................................................................................... 219 IRENA MAJCEN ....................................................................................................................... 220 MAG. DUŠAN VERBIČ ............................................................................................................. 221 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 223 DZ/VII/31. seja 13 LJUBO ŽNIDAR ........................................................................................................................ 224 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 225 MAG. BRANISLAV RAJIĆ ....................................................................................................... 225 IVAN PRELOG .......................................................................................................................... 226 9. točka dnevnega reda: PREDLOG GRADBENEGA ZAKONA (GZ), PRVA OBRAVNAVA, EPA 1985-VII ................................................................................................... 226 LIDIJA STEBERNAK ................................................................................................................ 226 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 227 ZVONKO LAH ........................................................................................................................... 227 IGOR ZORČIČ........................................................................................................................... 228 DANIJEL KRIVEC .................................................................................................................... 230 IVAN HRŠAK ............................................................................................................................ 231 JAN ŠKOBERNE ...................................................................................................................... 232 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 233 MAG. MATEJ TONIN ................................................................................................................ 234 SIMON ZAJC ............................................................................................................................ 236 LIDIJA STEBERNAK ................................................................................................................ 236 ZVONKO LAH ........................................................................................................................... 237 LJUBO ŽNIDAR ........................................................................................................................ 237 JANKO VEBER......................................................................................................................... 239 LIDIJA STEBERNAK ................................................................................................................ 240 JANKO VEBER......................................................................................................................... 241 MAG. DUŠAN VERBIČ ............................................................................................................. 241 LIDIJA STEBERNAK ................................................................................................................ 243 BOJAN PODKRAJŠEK ............................................................................................................ 243 IVAN PRELOG .......................................................................................................................... 244 LJUDMILA NOVAK .................................................................................................................. 245 TOMAŽ LISEC .......................................................................................................................... 245 DANIJEL KRIVEC .................................................................................................................... 247 IRENA MAJCEN ....................................................................................................................... 249 DANIJEL KRIVEC .................................................................................................................... 250 ZVONKO LAH ........................................................................................................................... 250 TOMAŽ LISEC .......................................................................................................................... 251 IRENA MAJCEN ....................................................................................................................... 252 15. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ....................................................................... 252 DR. FRANC TRČEK ................................................................................................................. 253 8. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 253 9. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 253 16. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ....................................................................... 253 7. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 253 5. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ......................................................................... 253 11. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ....................................................................... 254 MATJAŽ HANŽEK .................................................................................................................... 254 MATJAŽ HANŽEK .................................................................................................................... 254 12. točka dnevnega reda – NADALJEVANJE ....................................................................... 254 DZ/VII/31. seja 14 Državni zbor VII. mandat 31. seja 19., 20., 21. in 22. junij 2017 _______________________________________________________________ Predsedujoči: dr. Milan Brglez....................................................predsednik Državnega zbora Primož Hainz.................................................podpredsednik Državnega zbora Matjaž Nemec................................................podpredsednik Državnega zbora Seja se je začela 19. junija 2017 ob 12.03. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam 31. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanki in poslanci: gospa Andreja Potočnik, gospa Urška Ban od 15. ure dalje, dr. Franc Trček, gospod Roberto Battelli, gospod Ivan Škodnik in gospod Marijan Pojbič. Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalno sekretarko Vlade k 1. točki dnevnega reda, Državni svet k 15. točki dnevnega reda, mag. Duško Godino, direktorico Agencije za energijo, k 17. točki dnevnega reda, dr. Marka Novaka, predsednika Sodnega sveta, k 18.d točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda. Vse prisotne lepo pozdravljam! Dovolite mi, da vas pred začetkom seje obvestim, da Državni zbor danes od 11. do 14. ure v preddverju velike dvorane gosti projekt Skupaj smo večji. Gre za projekt, v katerem otroci in mladostniki iz vse Slovenije ustvarjajo največjo sestavljeno risbo na svetu, in to s ciljem, da bi se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Kar pa je pri projektu še posebej dragoceno, je njegovo sporočilo, da je skupaj mogoče doseči več kot vsak zase oziroma da je skupaj mogoče uresničiti tudi velike in zahtevne cilje. Vabim vas torej, da se tudi vi, spoštovane poslanke in poslanci z odtisom dlani pridružite številnim, ki so na ta način postali člani povezovalnega projekta Skupaj smo večji. Prehajamo na določitev dnevnega reda 31. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v petek, 9. junija 2017, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu s prvim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda oziroma predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Zboru predlagam, da za današnjo sejo določi dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. Prehajamo na odločanje. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Glasujemo. Navzočih je 81 poslank in poslancev, za je glasovalo 80, proti ni bil nihče. (Za je glasovalo 55.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je dnevni red 31. seje Državnega zbora določen. Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA VPRAŠANJA POSLANK IN POSLANCEV. V zvezi s to točko dnevnega reda sem v poslovniškem roku prejel pisne prijave 39 poslanskih vprašanj. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj je določen v skladu z 244. členom, drugim odstavkom 245. člena ter 247. členom Poslovnika Državnega zbora. Na prva tri vprašanja poslanke in poslancev opozicije in na poslansko vprašanje poslanca vladajoče koalicije bo odgovoril predsednik Vlade. V zvezi s to točko so se danes opravičili gospod Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve, gospa Irena Majcen, ministrica za okolje in prostor, mag. Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, mag. Vesna Györkös Žnidar, ministrica za notranje zadeve in gospa Andreja Katič, ministrica za obrambo med 13.30 in 15.30. Na e-klopi je objavljen pregled poslanskih vprašanj, na katera v poslovniškem roku ni bilo odgovorjeno. Prehajamo na predstavitev poslanskih vprašanj. Na prva štiri vprašaja bo odgovarjal predsednik Vlade dr. Miro Cerar. Dr. Matej T. Vatovec, imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju. DR. MATEJ T. VATOVEC (PS ZL): Hvala, spoštovani predsednik. Lep pozdrav vsem! Gospod predsednik Vlade! Moje vprašanje, kot sem tudi napovedal, se nanaša DZ/VII/31. seja 15 na problematiko pristaniških delavcev v koprskem pristanišču, ki delajo preko tako imenovanih izvajalcev pristaniških storitev. Ti delavci IPS, kot se jim reče, niso samo metoda za skrajno izkoriščanje delavcev, ampak tudi za izčrpavanje podjetja kot takšnega, torej Luke Koper in tudi za utajevanje davkov in socialnih prispevkov. Zato delovanje IPS ne škoduje samo podjetju, ampak po drugi strani tudi državi. Zakaj to trdim? Skoraj polovica teh delavcev v koprskem pristanišču ni zaposlena v Luki Koper, ampak dela preko teh IPS in ti delavci imajo bistveno nižje plače kot tisti, ki so zaposleni v Luki Koper in opravljajo primerljiva dela. To je prvi problem. Drugi problem je ta, da Luka Koper tem delavcem IPS letno izplača okoli 25 milijonov evrov, od tega pa gre samo polovica za stroške plač oziroma za stroške zaposlitev, vse ostalo pa so nekakšne neupravičene marže teh IPS. Tretji problem pa je ta, da se te marže prelevijo nadaljnjim podizvajalcem, s čimer se IPS izogibajo plačilu DDV. Ob tem velja tudi omeniti, da delavci, ki delajo za te izvajalce, opravijo tudi ogromno nadur, ki pa niso izplačane kot nadure, ampak kot neobdavčeni dodatki. Posledično imamo zaradi takšnega delovanja državno izgubo ne samo DDV, ampak tudi dohodnine, socialnih prispevkov, in to dogajanje poznamo že 20 let. Šele oktobra lani je bila izdana odločba delovne inšpekcije, januarja letos tudi poročilo FURS, ki uradno oba tudi potrjujeta takšno stanje. Še več. FURS tudi daje na nek način odgovor, kako se lahko takšna situacija odpravi, in to je tako, da se spremeni poslovni model Luke Koper. V levici se že ves čas zavzemamo za to, da bi se zaposlilo vse delavcev Luki Koper. Prav tako je tudi Komisija za nadzor javnih financ Državnega zbora že predlagala Vladi, da takšne sporne prakse prepove v sami strategiji upravljanja z državnimi naložbami. Skrajni čas je, da država takšne izkoriščevalske prakse prepove in da ukrepa. Zato vas sprašujem, ker ste edini, ki lahko to naredite in tudi odgovorni za to: Ali se sploh zavzemate za to, da se zaposlijo delavci, ki delajo za IPS, v podjetju Luka Koper? Kdaj boste predlagali ustrezne spremembe strategije? Kdaj bo Vlada ukrepala proti takšnim izkoriščevalskim praksam v državnih podjetjih, seveda pa tudi v zasebnih? PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miroslav Cerar, imate besedo za odgovor. DR. MIROSLAV CERAR: Spoštovani poslanec dr. Matej T. Vatovec, tudi Vlada se zavzema za odpravo takšnih izkoriščevalskih praks. Res gre za negativne, tudi nezakonite prakse. Kot veste je bilo tudi že poročano nedavno Državnemu zboru, da smo že izvedli kar prve ukrepe na tem področju. Naj samo spomnim, da je FURS pri zavezancih, ki izvajajo storitve na območju Luke Koper, izvedla več nadzornih aktivnosti. Se pravi, šlo je za tri izvedene nadzore dela in za zaposlovanje na črno, o katerih je bil opravljen nadzor preko 100 zavezancev, ki so izvajali pristaniške storitve in ugotovljene so bile različne kršitve in uvedeni prekrškovni postopki. Na podlagi tega so bile izrečene globe, v štirih primerih opomini, v petih inšpekcijskih nadzorih so bile odmerjene davčne obveznosti ali pa odvzete identifikacijske številke za DDV, s čimer je bila preprečena nadaljnja zloraba. Pri tem je bila odmerjenih tudi preko 1,3 milijone evrov obveznosti z naslova DDV, nadalje davkov od dohodka pravnih oseb in davkov od drugih dohodkov. Torej to so bile aktivnosti FURS. Poleg tega je Inšpektorat za delo izvedel inšpekcijski nadzor, v okviru katerega so bili izrečeni ukrepi tako naročniku Luki Koper kot tudi izvajalcu pristaniških storitev, postopek pa še ni zaključen in se nadaljuje na Upravnem sodišču. Ugotovitve FURS, ki jih sprejema tudi Vlada, so, da izvajalci pristaniških storitev prav vseh storitev za Luko Koper kadrovsko ne morejo izvajati sami in zato sklepajo pogodbe tudi z drugimi podizvajalci. Ampak ti podizvajalci kot nek drugi člen v verigi imajo delno zaposlene lastne delavce, delno pa poslujejo v verigi z naslednjimi podizvajalci oziroma zaposlujejo na črno. Že drugi člen v verigi praviloma nima več odgovornih oseb, ki bi bili rezidenti Republike Slovenije. Podizvajalci se nato pojavljajo še globlje v verigi, torej tretji in nadaljnji nivoji, in tu gre še za nadaljnje take slabe prakse, ki se tu dogajajo. Tako da se strinjam z vami in tudi že ukrepamo. Zato so tu inšpekcije, finančna in inšpekcija za delo, že izvedle prve pomembne ukrepe. Res je, da je nastalo problematiko mogoče reševati na različne načine ali celo kombinirano s temi načini. Predvsem s spremembo poslovnega modela poslovanja Luke Koper, in sicer tako, da Luka Koper v bistveno večji meri sama zaposli pristaniške delavce, ki jih potrebuje. Tu razmišljamo popolnoma v isti smeri. Potem je druga možnost, da potrebne pristaniške delavce zaposlijo izvajalci pristaniških storitev, ki imajo z Luko Koper sklenjene pogodbe, in to z določbami glede plačevanja davčnih obveznosti, ali pa da izvajalci pristaniških storitev zagotovijo izpolnjevanje pogojev po Zakonu o urejanju trga dela. Zagotovo je zelo pomembno to, da smo že obvestili Slovenski državni holding, ki je tisto pristojno telo za te zadeve, da opozori na te ugotovitve, ki sem jih predstavil, tudi Luko Koper, kajti tu vidimo, da je praksa, delo, poslovni model, neoptimalna in da se na ta način tudi v sami Luki Koper sprejmejo ukrepi, ki bodo preprečili takšne negativne prakse, da se DZ/VII/31. seja 16 torej zagotovi spoštovanje normativnega okolja, transparentno izvajanje osnovne dejavnosti na način, da veriženje podjetij ne bo več mogoče. Gre torej, kot ste pravilno ugotovili, za problem kršitve ali zlorabe zakonodaje. Zato, kot sem rekel, inšpekcije že ukrepajo. Pričakujemo, da bo tudi SDH opravil svoje delo. Še naprej bomo tako v Luki Koper kot tudi v drugih primerih državnih podjetij na podobne načine ukrepali. Za to so pristojne inšpekcije. Tu zdaj ne morem predstavljati vseh ukrepov v vseh državnih podjetjih, ampak princip je jasen – kjer se pojavijo nepravilnosti, moramo odločno ukrepati, kršitelja kaznovati in vzpostaviti poslovne prakse. Če bomo dobili prepričljive strokovne razlage, da je treba, kot sem dejal, spremeniti poslovni model, bomo to podprli. Je pa dejstvo, da je ta hip tudi pomembno, kaj bo storil Slovenski državni holding. Če zaključim. Stanje že dlje časa, ne samo budno spremljamo, ampak tudi ukrepamo. O tem smo poročali Državnemu zboru. Kot ugotavljate tudi vi, tudi nam v Vladi je absolutno pomembno, da se preprečijo te negativne prakse, ta zloraba delavcev, ta izkoriščevalski odnos in da se pravzaprav z nekimi spremembami, ki sem jih omenil, vzpostavi zakonito in primerno stanje. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Dr. Matej T. Vatovec, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. DR. MATEJ T. VATOVEC (PS ZL): Ja, seveda nisem čisto zadovoljen. To, kar ste, predsednik, povedali, je na nek način tisto, kar pravite ves čas, da se zavzemate, torej da stojite za delavskimi pravicami in tako naprej. Ostalo je bil povzetek, kaj so bile ugotovitve FURS in delovne inšpekcije kot različnih alternativ. Moje vprašanje je bilo zelo jasno. Kaj bo Vlada naredila? Ker ste vi tisti, ki ste za to odgovorni. Jaz mislim, da na tej točki niso dovolj oznake na vašem Twitterju, da boste sodelovali pa šli naprej, ampak pokazali tudi neke konkretne rezultate. Mi stojimo trdno na stališču, da edino zaposlitev v Luki Kope jer tista, ki je prava rešite. Tukaj ne morete prelagati odgovornosti na SDH. Ne nazadnje sta tako strategija upravljanja kot tudi letni načrt upravljanja, ki ju potrjuje Vlada, temeljna dokumenta za to, kako bo SDH deloval. Moje vprašanje, še enkrat, je zelo direktno: Ali boste tudi s spremembo letnega načrta upravljanja ali pa strategijo upravljanja vplivali na to, da bo SDH preoblikoval vsaj v državnih podjetjih takšne poslovne modele? Ne nazadnje lahko spomnimo tudi na šlamastiko, ki se dogaja na ministrstvih, ker so zaposleni outsourcani čistilni servisi, ki ne izplačujejo prispevkov. Gre za širše vprašanje, širši problem, ki ni vezan samo na Luko Koper. To je eno. Drogo pa: Kdaj se bo to zgodilo? Rad bi jasen odgovor, kakšen je vaš načrt, ne kakšni so različni možni scenariji, kaj bo naredil SDH. Odgovornost je vaša. Zdaj je čas, da vi pokažete, kaj boste naredili v tem mandatu, ni ga več veliko, za delavce, ker do sedaj ste pokazali bolj malo. To je odlična priložnost za to, da enkrat ta svoja gesla spravite tudi v konkretno dejanje. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MIROSLAV CERAR: Hvala lepa. Torej, kaj bomo naredili. Najprej naj ponovim, da že delamo. Govorim o finančni upravi in njenih ukrepih, če govorim o inšpekciji za delo in njenih ukrepih, nisem pa še omenil tudi kriminalistov, ki raziskujejo posamezne primere in lahko pričakujemo ovadbe, potem so to ukrepi Vlade. Ukrepi v smislu nadzora in v smislu sankcioniranja kršitev. To je en del. Tukaj mislim, da zelo jasno ukrepamo tudi v drugih primerih, kjer so se pojavili sumi ali pa domneve, da je kaj narobe. Gremo, raziščemo in sankcioniramo. Imate pa prav, potem je treba iti tudi v spremembo nekih strategij, poslovnih modelov itn., če na podlagi obstoječe zakonodaje ali strategije ni mogoče doseči boljših praks. Ampak ponavljam, tukaj je zdaj treba ugotoviti – in zato pričakujemo tudi mnenje SDH, ali obstoječa strategija ne omogoča vplivati na to, da se te prakse odpravijo. Kajti če nekdo krši zakon, ne bo nič pomagalo, če spremenimo zakon. Treba je enostavno zagotoviti, da se zakon spoštuje. Zato moramo zdaj najprej pridobiti strokovno mnenje, zelo jasno, ali je treba strategijo spremeniti. Če je s spremembo strategije edina možnost doseči neke pozitivne učinke, potem bo Vlada to takoj, ko dobi to poročilo, nemudoma storila, torej takoj, ko bo možna. Če pa se ugotovi, da je to mogoče z ukrepi na podlagi sedanje strategije ukrepati boljše, bolj učinkovito, potem pa pričakujemo, da bo to na podlagi odločitev SDH storjeno v sami Luki Koper in kje drugje. Absolutno Vlada ne beži od odgovornosti. Trudimo se za zaposlovanje, za boljše pogoje dela delavcev, proti takim zlorabam in tukaj mislim, da smo to že večkrat dokazali in bomo tudi v prihodnje. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Dr. Matej T. Vatovec, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. DR. MATEJ T. VATOVEC (PS ZL): Ja, seveda, vztrajam pri tem, da je to pereče vprašanje, ki ga je treba razrešiti in tudi o njem opraviti mogoče neko širšo razpravo. Čisto ob zaključku predsednika Vlade, inšpekcija ima nekaj težav, tako da ne moremo prelagati odgovornost nanjo. Ravno zaradi tega smo tudi v Združeni levici predlagali spremembo DZ/VII/31. seja 17 Zakona o inšpekciji dela, ki bi podelil določene pristojnosti delovni inšpekciji, ki bi tudi potem lažje reševala takšnem težave. Ampak vemo, da sedaj imajo bolj kot ne zavezane roke. Vlada je našo novelo tudi zavrnila oziroma ocenila kot neprimerno in potem je seveda sledil padec na odboru. Ampak to je druga stvar. Stvar je taka, da je kljub temu inšpekcija ugotovila, da gre pri takšnih praksah za številne kršitve, za izkoriščanje delavcev, za izčrpavanje državnega podjetja, v tem primeru Luke Koper, ampak tudi drugih in za izmikanje plačevanju davkov in prispevkov. Sedaj politični razred praktično že 20 let dopušča ta model. Nič se ni naredilo v tem času. Občasno se tudi uporablja, tak občutek imam tudi sedaj, te IPS kot nek izgovor za to, da se ustvarijo določene kadrovske menjave v samem podjetju in se potem zelo hitro pozabi na delavce. V Združeni levici na to ne bomo pristajali. Dejansko to stanje pomeni, da priznavate tudi s tem, ko se niste jasno zavzeli za zaposlitev, na to, da imamo drugorazredne zaposlene in prvorazredne zaposlene, da imamo na nek način običajne in drugorazredne delavce. Zato sem vas spraševal, ali razmišljate o tem ukrepu, ki ga predlagamo, torej da se ti delavci v IPS prezaposlijo v samo podjetje, v Luko Koper, da se na splošno v državnih podjetjih prepove outsourcing, ki je ena od takšnih oblik izkoriščanja predvsem delavcev in da tudi javna uprava zaposli že prej omenjene čistilke, pa tudi varnostnike in vse ostale delavce, ki opravljajo podporne dejavnosti. Sodeč po tem odgovoru me skrbi, da se ne bo nič bistvenega zgodilo, tako kot se ni zgodilo v Janševi, Pahorjevi ali pa tudi Bratuškovi vladi. Zato mislim, da moramo o tem opraviti neko širšo razpravo in tudi maksimalno pritisniti na to, da se takšne nekorektne in izkoriščevalske prakse tudi dokončno ukinejo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Dr. Matej T. Vatovec, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija 2017, v okviru glasovanj. Gospa Ljudmila Novak imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo. Spoštovani predsednik Vlade! 8. junija je Vlada Republike Slovenije sklenila, da ustavi prodajo Nove Ljubljanske banke. Odločitev Vlade je v očitne nasprotju z zavezo iz leta 2013, ko se je Slovenija zavezala prodati skoraj tričetrtinski delež Nove Ljubljanske banke. Prodaja NLB pa ni nujna le zaradi sklepa, temveč predvsem zaradi negativnih učinkov državnega bančništva na slovenski proračun in bančni sistem. Lep primer za to je večmilijardna dokapitalizacija NLB v zadnjih letih ter tudi nedavno odkritje primera s sumom pranja denarja v višini okoli milijarde dolarjev. Vse to se, po našem trdnem prepričanju, ne bi dogajalo, če bi bila NLB v zasebni lasti. Spoštovani predsednik Vlade, zanima me: Koliko je država skupno že vložila v sanacijo NLB? Koliko so državo stali postopki in eksperti, ki so pripravljali zadnjo prodajo? Na kakšen način boste prevzeli odgovornost za negativne posledice odločitve za opustitev prodaje NLB? Kakšna pa bi po vašem mnenju morala biti cena, da bi to banko res prodali? PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za odgovor. DR. MIROSLAV CERAR: Hvala, spoštovana poslanka Ljudmila Novak, za vaše vprašanje. Kot veste, Vlada ves čas sledi cilju, da se s privatizacijo bank doseže kupnina, ki bo v največji možni predstavljala povračilo davkoplačevalskih sredstev, ki so bila uporabljena kot državna pomoč tem bankam v letih 2013 in 2014. To v tem primeru na nek način ni bilo doseženo, zato je Vlada, kot veste, 8. junija 2017 kot skupščina SDH odločila, da ne soglaša z minimalno ponudbeno ceno za delnico NLB in z razponom ponudbene cene za delnico NLB. Ugotovili smo namreč, da problematika prenesenih deviznih vlog na Hrvaškem predstavlja zunanjo objektivno okoliščino, ki ob drugih tveganjih, ki se pojavljajo v prodajnem postopku, enostavno preprečuje izpeljavo prodajnega postopka. Zato smo naložili ministrici za finance, da s tem seznani Evropsko komisijo in v sodelovanju z drugimi resorji in pristojnimi službami Evropske komisije preuči možne variante alternativnih ukrepov. Posvetovanja s pristojnimi strokovnimi službami Evropske komisije zdaj že potekajo. Jaz se zavedam pomena spoštovanja zavez, ki so bile dane 2013 Evropski komisiji. Ampak ne moremo pa, zato da bi enostavno zgolj prodali banko, pristati na to, da bi ponovno oškodovali naše davkoplačevalce. Tega enostavno ne morem dovoliti. Ta problematika deviznih vlog na Hrvaškem je takšen riziko, da bi do tega tveganja, pa tudi morda zaradi nekaterih lahko enostavno prišlo. Jaz ne bom dovolil, da bi naši davkoplačevalci ponovno nosili breme slabe prodaje, da tako rečem, Nove Ljubljanske banke, da bi spet bili naši ljudje oškodovani, ker smo še eno napako naredili zdaj. Tako da verjamem, da bomo v nadaljevanju z intenzivnimi pogajanji našli rešitev, ki bo omogočila, da se ohrani Nova Ljubljanska banka kot močna regionalna banka v jugovzhodni Evropi. V zvezi z višino do sedaj izvedenih dokapitalizacij naj povem, da je država NLB v obliki državne pomoči dokapitalizirala v višini 250 milijonov evrov v letu 2011, 383 milijonov v letu 2012 ter milijardo 551 milijonov v letu 2013. Naj tudi povem, da glede stroškov v dosedanjem postopku še ni mogoče reči dokončne ocene, DZ/VII/31. seja 18 kajti ta dokončna ocena bo možna šele po preteku nekega časa, ampak po informaciji SDH so dejanski stroški, ki so nastali SDH v zvezi s postopkom prodaje, do sedaj ocenjeni na cca en milijon evrov brez DDV, v primeru uspešno izvedenega postopka prodaje pa bi ti stroški znašali okoli 6 milijonov evrov brez DDV. Naj tudi povem, da ne vidim negativnih posledic naše odločitve o tem, da ne prodamo Nove Ljubljanske banke po tej ceni. Negativno bi bilo, če bi to storili, kot sem prej pojasnil, če bi to banko prodali tako pod ceno in s tem povzročili še neke dodatne rizike za naše davkoplačevalce. Zato mislim, da je bila odločitev Vlade pravilna, seveda pa smo sedaj v intenzivnih pogovorih z Evropsko komisijo, da dosežemo takšne alternativne odločitve, ki bodo zato, da banka živi naprej, da je uspešna, da je tudi regionalni dejavnik, prave. Da bodo prave take podporne rešitve in da ne bodo oslabile delovanja te banke. To je nekaj, na čemer bomo intenzivno delali. Če zaključim, naj rečem še enkrat, da je bila odločitev Vlade premišljena. Ne želim si in nisem mogel dopustiti, da bi bili naši davkoplačevalci še enkrat oškodovani, zato smo se odločili, da po tej ceni banke ni mogoče prodati ob takih rizikih. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospa Ljudmila Novak, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Spoštovani gospod predsednik Vlade, naši davkoplačevalci in mi vsi skupaj smo bili že velikokrat oškodovani zaradi državnega lastništva v NLB. Niste želeli dodatno spet oškodovati davkoplačevalcev. Oškodovali ste jih že s tem, da ste se odločili, da ohrani država več kot 25 % državnega deleža in da ste se odločili, da prodajate banko po delih. Zakaj se niste odločili za strateškega kupca, ki bi naprej razvijal to banko? Menim, da ste jo prodajali s figo v žepu. In tudi zakaj se vi, gospod predsednik Vlade, ne pogovarjate z Evropsko komisijo, pač pa le ministrica za finance? Kaj pa imajo naši ljudje od takšne banke, če moramo nenehno pokrivati bančno luknjo in preračunano je vsak državljan za to banko že moral pokriti več kot 2 tisoč evrov. Torej več kot 2 tisoč evrov vsak državljan za tuje kredite. Sanacija nas je stala 2,7 milijarde. Potem prenos slabih terjatev na DUTB v vrednosti 2,3 milijarde. Torej 5 tisoč milijonov davkoplačevalskega denarja smo vtaknili v to banko. Žal jo vi prodajate v časovni stiski, vemo, da se rok izteče 31. decembra. Zaradi tega bo jesenski rok še slabši. Torej vi ste že s takim načinom prodaje oškodovali davkoplačevalce. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miroslav Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MIROSLAV CERAR: Res je, da so bili naši davkoplačevalci, torej vsi mi, velikokrat oškodovani v preteklosti. Ampak to zagotovo ni nekaj, kar bi bil jaz povzročil. To se je dogajalo v prejšnjih časih. To je bil tudi eden od razlogov, zakaj je SMC vstopila v politiko, ker je želela, da se to v prihodnje ne dogaja. Naj vam zelo jasno povem, da se strinjam s tem, da so bila ta oškodovanja velika. Jaz bi rekel katastrofalna za našo državo. Tudi vse te slabe prakse. Ampak od zdaj naprej moramo paziti, da ne naredimo podobnih ali drugih napak, da ne bomo ponovno oškodovali davkoplačevalcev. Ko ste rekli, ali se pogovarjamo z Evropsko komisijo, tudi sam sem se pogovarjal s predsednikom Evropske komisije gospodom Junckerjem na to temo, ki je izrazil veliko razumevanje za naš odnos do te tematike, kajti razume problem prenesenih vlog hrvaških deviznih varčevalcev. Razume, da je to neka posebna okoliščina, ki jo v drugih državah pri podobnih prodajah enostavno ni. Tudi ministrica je v stiku nenehnem stiku s kolegico Vestagerjevo, evropsko komisarko, in strokovne službe prav tako na svoji ravni delujejo. Torej na vseh ravneh se pogovarjamo z Evropsko komisijo, ki izraža razumevanje za to našo zadevo, kajti razume, da smo v posebni situaciji. Zato upam na neko konstruktivno sporazumevanje, na neko konstruktivno pogajanje, v katerem pa moramo doseči to, da bo ta banka lahko živela naprej kot nek regionalni dejavnih. Da bomo imeli na nek način neko sistemsko banko, ki bo v našo skupno korist. To je tisti cilj, ki ga jaz zasledujem. Jaz zdaj ne morem popraviti zadeve za 10 ali 15 let nazaj. Lahko pa naredim vse, kar morem, in to delamo skupaj z vlado vsi, da se ne bodo slabe prakse pojavljale in da bomo to banko na nek način peljali uspešno naprej. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospa Ljudmila Novak, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Spoštovani predsednik Vlade, poslovnik mi omogoča, da o odgovoru predsednika, s katerim nisem bila zadovoljna, Državnemu zboru predlagam razpravo na naslednji seji. Torej trdite, da ne bi ponovno oškodovali davkoplačevalcev, delate pa iste napake, kot so jih delale pretekle vlade, ki niso prodale banke, ki nenehno prinaša bančno luknjo. Vemo pa tudi, da gospodarstvo ni zadovoljno z načinom podeljevanja kreditov in gredo raje na druge banke. Zakaj imamo banko, ki jo moramo davkoplačevalci zalagati z denarjem, Vlada pa je tudi za to prodajo, za eksperte, za pripravo prodaje vrgla skozi okno 7 milijonov evrov. Trdim, da nikoli ne bomo dobili za banko višje kupnine od sedaj ponujene, saj je bilo ponujenih 562 milijonov evrov ali 0,75- kratnik knjigovodske vrednosti. Predlagam, da Državni zbor o tej tematiki razpravlja na naslednji seji. DZ/VII/31. seja 19 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospa Ljudmila Novak, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija 2017, v okviru glasovanj. Gospod Franc Laj, imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miroslavu Cerarju. FRANC LAJ (PS NP): Spoštovani predsednik, hvala za dano besedo. Vsem skupaj en prav lep pozdrav! Spoštovani predsednik Vlade! Zaradi vse večjih negativnih vplivov na okolje se je država znašla pred zelo zahtevnim izzivom, kako vsem državljanom zagotoviti ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je zapisana v 72. členu Ustave Republike Slovenije. Poleg tega pa je še zapisano, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje in določa pogoje ter načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Menimo, da država in državne inštitucije vsaj tem ustavnim določilom niso zadovoljile, sicer bi se ne smel zgoditi primer kamniškega Kemisa. Vsekakor pa se sprašujemo, koliko takšnih obratov imamo, ki bi potencialno ogrožali ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja večjemu številu državljanov Republike Slovenije. Eden takšnih, potencialno nevarnih obratov je predstavljal Lafarge v Trbovljah. Spomnimo se. Potencialno nevarnih obratov je še mnogo več, vendar predvsem v primeru Lafarga se pristojne službe vrsto let na nek način,niso želele ustrezno izreči. Naslednji takšen zelo akuten primer vsekakor predstavlja lendavska bioplinarna, ki potencialno ogroža več kot 5 tisoč ljudi. Tudi sami se, predsednik Vlade, večkrat pohvalite s Slovenijo kot zeleno turistično destinacijo, ki pomeni velike priložnosti za razvoj turizma. Zanima me: Kaj ste oziroma boste storili, da se zaščitijo ljudje in njihove ustavne pravice, pa tudi gospodarski interesi regij in različnih turističnih destinacij, ki se nahajajo v bližini potencialno ogrožajočih obratov? Ali lahko zagotovite delovanje pravne države, ki ne bo podlegla interesom brutalnega pohlepa kapitala, temveč bo zaščita ljudi, državljane tudi na obrobju države, kjer obratuje ta bioplinarna. Hvala za vaše odgovore. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar imate besedo za odgovor. DR. MIROSLAV CERAR: Hvala, gospod poslanec Franc Laj. Ocena, da v Sloveniji ni vzpostavljen sistem, ki bi skrbel za zagotavljanje zdravega življenjskega okolja, seveda ne drži. Tako kot tudi ne drži očitek, da bi favorizirali kapital pred varstvom ljudi in okolja. Dejstvo je, da si jih prizadevamo, vlada si prizadeva, da bi v skladu s koalicijsko pogodbo težila k trajnostnemu in družbeno odgovornemu razvoju. In od tega ne bomo odstopali. Je pa res, da v Sloveniji je 210 potencialno nevarnih obratov in ti obrati so znani. Njihov seznam je javno objavljen. Ti obrati kot zavezanci morajo za svoje delovanje pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. Vsa takšna izdana okoljevarstvena dovoljenja so prav javno objavljena v določenem registru varstva okolja na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor. Za izračun ocene tveganja takšnih obratov Inšpekcija za okolje in naravo uporablja posebno programsko orodje, IRAM (Integrated Risk Assessment Method), ki za izračun ocene tveganja vključuje kar 8 meril. Inšpekcija za okolje in naravo opravlja redne in izredne inšpekcijske preglede obratov IED. Pri pregledih se preverjajo določila iz okoljevarstvenih dovoljenj ter skladnost z veljavno zakonodajo. Pri vsakem pregledu se pripravi poročilo in pripravijo se sklepne ugotovitve glede tega, ali je treba še kaj nadalje ukrepati, kadar gre za vprašanje skladnosti obrata s pogoji dovoljenja. V treh mesecih po pregledu se tudi javnosti omogoči dostop do končnega poročila inšpekcijskega pregleda. Pri načrtovanju rednih inšpekcijskih pregledom so upoštevane tudi določbe direktive 2010/75 Evropske unije o industrijskih emisijah, ki so prenesene tudi v naš pravni red in se ne razlikujejo od načrtovanja in izvajanja pregledov drugod po Evropi. Izredni nadzori se pa izvajajo na podlagi prijav in obvestil drugih organov, na primer Arso inšpekcijo obvešča o primerih, če na podlagi analiz letnih poročil ugotovi kakšne pomanjkljivosti. Tako da tukaj aktivnosti potekajo, predpisi so in dejansko se trudimo, da v čim večji meri zagotavljamo, da ne pride do nedovoljenih posegov v okolje. Ko gre pa za obremenjevanje okolja s smradom, so pa v zakonodaji najbolj celovito obravnavane vonjave iz kompostarn in bioplinarn, ki predstavljajo poleg gnojenja največji vir pritožb. Tukaj gre za specifične pogoje, kako se načrtujejo te kompostarne in bioplinarne, gre za določeno oddaljenost od območij stanovanjskih in drugih površin, za določene tehnične ukrepe in tudi te zahteve in ti ukrepi se preverjajo pri izdaji dovoljenj. V slovenski zakonodaji še ni predpisa, ki bi vzpostavljal celovit sistem za obvladovanje obremenjenosti zunanjega zraka z neprimernim vonjem in bi hkrati vseboval tudi metodologije zaznavanja in spremljanja neprijetnih vonjav ter določanja ustreznih mejnih vrednosti. Razlogov je zelo veliko. Ocenjevanje teh neprijetnih vonjav se znatno razlikuje od vrednotenja onesnaževanja zunanjega zraka s kemijskimi snovmi. Kvantitativna ocena vplivov neprijetnih vonjav v okoljskem zraku je zelo kompleksna in praviloma ni enoznačna. Problem je tudi odsotnost enotne zakonodaje na ravni EU. Ampak kljub temu se trudimo, da bi tukaj zadeve uredili, zato je Ministrstvo za okolje in prostor pred kratkim sklenilo pogodbo s konzorcijem, v DZ/VII/31. seja 20 katerem sodelujejo tudi fakultete, z namenom da se tudi v Sloveniji vzpostavi sistem za obvladovanje obremenjenosti zunanjega zraka z neprijetnim vonjem. Ker je zaradi meritev, ki bi podale usmeritve za izbor metodologije zaznavanja in spremljanja neprijetnih vonjav v zunanjem zraku potreben daljši čas, je predvideno, da bo predlog predpisov pripravljen do leta 2018. Tako bomo tudi tukaj sprejeli predpise, ki bodo stanje uredili. Je pa tako, v vsaki državi se lahko zgodi katastrofalna situacija, kot se je zgodila v primeru Kemis. Kot veste, smo se na to odzvali in tudi pripravljamo ukrepe, kako se bomo v prihodnje odzivali na take situacije še bolj organizirano. Dejstvo pa je, da je to primer, ki samo dokazuje, kako pomembni so, kot pravite, ti okoljevarstveni predpisi, njihovo izvajanje in zato bomo tudi v prihodnje delali to, kar delamo, da bomo na vseh teh področjih izredno natančno spremljali stanje in izvajali preglede in nadzor. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Franc Laj, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. FRANC LAJ (PS NP): Spoštovani predsednik Vlade! Delno se strinjam z vami, vendar povejte, kako naj živijo ljudje v bližini teh obratov, od koder se širi neznosen smrad, ki je praktično rečeno že na robu, da se lahko tam živi, toliko so se poslabšali bivalni pogoji. To je eno. To pomeni, da če se ne bo situacija hitro spremenila, se bo zgodilo to, na žalost moram povedati, da bodo ljudje morali zapustiti svoje domove. Mislim, da si tega nihče ne želi, ampak je nemogoče tam živeti. Čakati do leta 2018 je praktično rečeno v teh razmerah nemogoče. Menim, če je država izdala okoljevarstveno dovoljenje, potem so morale biti izdelane študije vpliva na okolje. Te študije nikakor niso mogle temeljiti na teh emisijah, ki se trenutno dogajajo. To pomeni, da vsekakor je samo ena rešitev: da se vse stori v tej smeri, da se te emisije zmanjšajo na znosno raven in da se upoštevajo ustavne pravice vsem tem ljudem. Ni pa nikakor sprejemljivo to, da se ta agonija vleče že od leta 2012. Bilo je veliko prijav na pristojne inšpekcijske službe, vendar se je zgodilo to, da se situacija iz dneva v dan samo poslabšuje. Kaj je temu vzrok oziroma za takšno odzivnost oziroma neodzivnost pristojnih služb? Ali pa je mogoče res kaj narobe z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem? PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MIROSLAV CERAR: Hvala lepa. V primeru Bioplinarne Lendava, če govorimo o tem primeru, ki je zelo značilen, se strinjam z vami, da je situacija nevzdržna. Zato je treba ukrepati in zato se tudi ukrepa. Kot veste, je inšpekcija za okolje že uvedla inšpekcijski postopek v maju 2017 na podlagi prijav. Stvar, pravite, traja od leta 2012. To je res dolgo obdobje, ampak sedaj vsaj ukrepamo. V okviru nadzora so bile ugotovljene nepravilnosti po okoljevarstvenem dovoljenju za obdelavo odpadkov. Prepovedan je prevzem blata, izčiščenja komunalnih odpadnih voda v napravo do zagotovitve pravilne obdelave podatkov. Inšpekcijski postopek tukaj še ni zaključen. Uveden je tudi postopek o prekršku zaradi kršitev določil okoljevarstvenega dovoljenja in uredba o pošiljanju odpadkov preko meja. Odrejeni ukrepi Inšpekcije za okolje in naravo bodo vsaj delno le pripomogli k zmanjšanju smradu iz te bioplinarne. Tako da verjamem, da bodo ti postopki pomagali v tem konkretnem primeru in tudi verjetno v nekaterih drugih. Je pa dejstvo, da bo treba to rešiti sistemsko, ko bomo dobili te strokovne ocene, kako se tega ustrezno lotiti. In to bo kmalu. Upam pa, da se ta zadeva reši že v prihodnjih tednih in mescih, ko gre za Bioplinarno Lendava. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Franc Laj, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. FRANC LAJ (PS NP): Mislim, da je ta problematika izredno pereča, saj gre za ustavne pravice državljanov Republike Slovenije. Spoštovani predsednik Vlade, rekli ste, da so potrebne sistemske rešitve. Popolnoma se strinjam, zato mislim, da si ta tema zasluži širšo razpravo v Državnem zboru, kajti mogoče bo tudi to prispevalo k temu, da bomo lažje sprejeli in kvalitetno pripravili vse te zakonske sistemske rešitve. Menim, da je to tudi strateškega pomena za državo, če poskrbi prvič za ustavne pravice državljanov in drugič za zdravo okolje, da bo lahko Slovenija tudi v bodoče ostala zelena turistična destinacija. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Franc Laj, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija 2017, v okviru glasovanj. Gospod Jan Škoberne imate besedo, da zastavite vprašanje predsedniku Vlade Republike Slovenije dr. Miru Cerarju. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod predsednik zbora! Spoštovani predsednik Vlade, cenjeni ministrski zbor, kolegice in kolegi! Slovenija že v tretjem letu beleži gospodarsko rast. Naše gospodarstvo je celo tako učinkovito, da že drugič v letošnjem letu popravljajo tako Banka Slovenije kot mednarodne institucije, Umar napoved naše rasti. Zato je mogoče vzroke poiskati v vsaj treh ključnih momentih. Prva je bila fiskalna konsolidacija, ki smo jo v koalicijski vladi izvedli še v času, ko jo je vodila gospa Alenka Bratušek. Drug pomemben faktor je bistveno povečanje industrijskega odjema naših ključnih DZ/VII/31. seja 21 izvoznih partnerjev. In v tretjem delu seveda posledično tudi povečano povpraševanje gospodinjstev in tudi našega gospodarstva. Tisto, kar je ključno, če želimo to rast ohraniti in jo tudi okrepiti, pa je uspešnost črpanja evropskih sredstev, pa seveda tudi vseh ostalih virov, ki so nam na razpolago. V letošnjem letu tako vstopamo v praktično zadnje leto prve polovice finančne perspektive, ki je za Slovenijo ključno predvsem s tega vidika, da bo v letu evalvacije treba ugotoviti, ali smo počrpali dovolj ali smo bili dovolj učinkoviti in se ob tem tudi ustrezno odzvati, če bi prišli v sivo polje tistega, čemur rečemo možnost, da nam zaradi neuspešnega črpanja Evropska komisija lahko celo zniža za drugo polovico perspektive možnost dostopa do sredstev. Zakaj vas to sprašujem? Ker je pomembno, da danes tudi od vas, spoštovani gospod predsednik, slišimo, kje smo danes in da nas pomirite, da bomo v naslednjem obdobju imeli možnost polnega črpanja, saj smo v lanskem letu takšen čas iz evropskih skladov počrpali oziroma nam je bilo dodeljeni slabih 600 milijonov evrov, torej 19 % razpoložljivega denarja, pri čemer je bilo pogodbeno vezanih od tega le 12 %, izplačil iz državnega proračuna iz tega naslova pa je bilo lanskega konca junija 0,7 %. V luči tega, da bo treba ustrezno odreagirati, če se te številke niso spremenile, pa verjamem, da bistveno so se, vas sprašujem, povsem preprosto: Spoštovani, gospod predsednik, kje smo danes? Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije, dr. Miro Cerar, imate besedo za odgovor. DR. MIROSLAV CERAR: Spoštovani poslanec Jan Škoberne, hvala za vprašanje. Ko smo začeli z delom v tej vladi, je bilo pravzaprav stanje na tem področju slabo oziroma ni bilo dobro. Sloveniji je za programsko obdobje 2007–2013 glede črpanja evropskih sredstev grozila izguba sredstev iz tega programskega obdobja, kajti nepočrpanih je bilo še skoraj za milijardo in pol sredstev od skupno razpoložljivih 4 milijard in 100 milijonov evrov. Najbolj kritično je bilo stanje na področju kohezijskega sklada, kjer od 1,5 milijarde ni bila počrpana skoraj cela milijarda. Takrat smo zasedali 19. mesto med 28 članicami, sredstva tega obdobja pa je bilo možno črpati še do konca leta 2015. Temu smo namenili polno pozornost ravno takrat. Prvi ukrepi Vlade so bili takšni, da smo se z 19. mesta takrat povzpeli na 4. mesto in pravzaprav počrpali skoraj vsa ta sredstva. Torej smo bili v tem zelo uspešni. Seveda pa smo se takoj lotili tudi zaostankov na področju tekočega programskega obdobja 2014–2020. Naj povem, da ob prevzemu poslov ni bilo dogovorjenih programskih dokumentov. Sistem izvajanja sploh še ni bil niti postavljen, kaj šele akreditiran, kar je pogoj za črpanje sredstev iz proračuna Evropske unije. Informacijski sistem, ki podpira izvajanje kohezijske politike, je bil zastarel. Mislim, da že 11 let ni bil posodobljen in ni zadoščal zahtevam, ki so bile postavljene s strani Evropske unije za novo programsko obdobje. Zato smo morali zagotoviti najprej institucionalno in kadrovsko stabilnost sistema. Kaj smo storili? Zdaj imamo dogovorjene programske dokumente, imamo partnerski sporazum, imamo operativni program. V celoti je postavljen normativni okvir izvajanja, sistem izvajanja je tudi ustrezno akreditiran, nov informacijski sistem zdaj zadostuje vsem kriterijem e- kohezije. Naj poudarim, odobrenih je že več kot tretjina vseh sredstev, ki so na razpolago v tem programskem obdobju. Izdanih je bilo 213 odločitev o podpori v znesku preko ene milijarde evrov. V Vladi seveda vsake tri mesece podrobno pregledamo stanje na tem področju, na področju izvajanja kohezijske politike in s tem seznanjamo tudi Državni zbor. Glede zamud, ki nastajajo, tukaj imate prav in s tem nisem zadovoljen, zato priganjam, da se jih odpravi. Do teh zamud prihaja v največji meri pri posameznih projektih, ki se financirajo predvsem v okviru Ministrstva za okolje in prostor. Te zamude so posledica bistveno bolj zapletenih postopkov, ki so predpisani s strani Evropske unije, v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Tukaj smo soočeni z novo okoliščino, ki jo je povzročila Evropska unija. Res je tudi, da smo morali izvajanje kohezijske politike v drugi polovici maja začasno ustaviti zaradi prehoda s starega na nov informacijski sistem. Ta je zaživel 1. junija letos. Prehod na ta sistem je bil skrbno načrtovan in izveden, vendar je prišlo tudi zaradi tega do zamud in temu namenjamo sedaj posebno pozornost in zadeve rešujemo. Vsekakor imamo zdaj nek učinkovit, dober sistem. Jaz mislim, da gremo tukaj v pravo smer, jasno pa je, da moramo biti v prihodnjih mesecih še bolj učinkoviti, da te zamude, ki sem jih omenil, odpravimo. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Jan Škoberne, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod predsednik. Jaz vam verjamem in sem vesel, bi pa vendarle ponovil. Lansko leto je bilo stanje 19 % dodeljenih, 12 % pogodbeno vezanih, 0,7 % razdeljenih od možnega. Ministrica je tukaj danes in verjetno lahko dobimo številke. Pomembno bi bilo, da ta zbor ve, kje smo pri črpanju sredstev. DZ/VII/31. seja 22 Kar se pa tiče manjših zamud, pa se bojim, da ni samo na Ministrstvu za okolje in da je treba odreagirati. Tukaj imam pred seboj dopis mladinskih organizacij Ministrstvu za izobraževanje, ki pravi, da »reševanje zahtevkov traja nerazumno dolgo. Organizacije za leto 2017 nismo prejele še nobenih sredstev, kljub temu da se držimo določil in rokov. Žal pa obratno ne drži za državo.« In potem v nadaljevanju, »verjamem, da veste, da smo v primeru neizplačila plač zaradi nelikvidnosti v davčnem prekršku po zadnji spremembi Kazenskega zakonika, vladne pa tudi zaradi kršitve socialnih pravic, lahko pregonljivi po tem zakonu.« Tako da situacija me skrbi, če danes edini realen podatek, ki ga dobim, je, da približno tretjina je počrpana. Številke za lani so na mizi, pisma dobivate vi, jih dobivamo mi. Strah nas je pa vse skupaj, tako kot denimo pri teritorialnem in čezmejnem sodelovanju, kjer je menda težava na MOP-u, da se nam bo zgodilo to, da bo obseg sredstev, ki nam je na razpolago, odšel drugam, v države, ki bolje črpajo. Sam se absolutno zavedam, da delate vse, kar je v vaši moči, se pa glede na odgovor, ki ste mi ga dali, bojim, ali so vam dali ustrezne številke. Kot rečeno, številke za lani so na dlani, za letos pa jih potrebujemo. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsednik Vlade Republike Slovenije dr. Miro Cerar, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MIROSLAV CERAR: Ja, čisto na kratko. Kot ste sami rekli, na ta vprašanja bo podrobneje zagotovo odgovorila tudi pristojna ministrica. Dejstvo je, da jaz zaupam tem številkam, saj sem jih dobil s strani ministrstva oziroma ministrice in njenega urada. Dejstvo je, da zamude so, kot smo rekli. Tukaj si prizadevamo, da bi jih čim prej odpravili. Dejstvo je, da tudi v primerjavi z drugimi državami smo tu na približno istem nivoju, kolikor sem obveščen. Seveda pa ne moremo biti zadovoljni in reči, to je sedaj to. Moramo delati, delati, da dosežemo take rezultate, kot smo jih na začetku dela te vlade, ko smo zaključevali zadevo z vidika prejšnje perspektive. Tako lahko samo zagotovim, da bom maksimalno spremljal tudi v nadaljevanju, kako te zadeve potekajo. Boste pa tudi sami v Državnem zboru sproti obveščani. Verjamem, da bomo tudi tukaj uspešni. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predsedniku Vlade se zahvaljujem za podane odgovore. V skladu z 247. členom Poslovnika Državnega zbora prehajamo na poslanska vprašanja, postavljena na 30. seji Državnega zbora. Najprej bo ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino dr. Maja Makovec Brenčič odgovorila na vprašanje gospe Suzane Lep Šimenko v zvezi z javnimi razpisi za sofinanciranje športne infrastrukture. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Vprašanje je bilo postavljeno z vidika športne infrastrukture in objave razpisov. Podobno vprašanje je bilo podano tudi sicer s strani mag. Lisca. Naj pojasnim, da smo na ministrstvu v letošnjem letu na podlagi razpoložljivih sredstev, ki so bila tudi na podlagi ne le pogovorov, ampak tudi zaradi odprte diskusije na … PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Mir v dvorani! DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: … Odboru za izobraževanje, znanost in šport povečana, za leto 2017 in 2018 razpisali za športno infrastrukturo oziroma sofinanciranje investicij v prenove ali nove objekte v dveh sklopih. Prvi sklop se nanaša na sofinanciranje stroškov, ki so nastali pri prenovi športnih podov v športnih dvoranah. Namreč po analizi, ki smo jo opravili v preteklem letu, je bilo tovrstnih potreb veliko. Celovitih potreb za vsa sofinanciranja ali financiranja v športno infrastrukturo s strani občin pa kar za 900 milijonov evrov. Zato smo postopoma predlagali izvajanje tovrstnih investicij v dveh korakih. Prvi korak v okviru tega razpisa za sofinanciranje manjših investicij, torej investicijskih vrednosti do višine 60 tisoč evrov, kar pomeni, da se sofinancira s strani razpisa približno 42 tisoč evrov na izbrano investicijo, ki pa mora izpolniti vse konkurenčne pogoje oziroma kriterije. Hkrati je v sklopu številka 2 sofinanciranje stroškov gradnje in posodobitve javnih pokritih in drugih nepokritih športnih objektov v višini 448 tisoč evrov, kar predstavlja del celotne prenove. Torej pogoj je, da gre za projekt, ki je sicer že pripravljen, ki ima ustrezno sofinanciranje s strani lokalnih skupnosti in katerega investicijska vrednost ne more biti manjša od milijona in pol evrov. Zakaj razporeditev v dva vsebinska sklopa? Glede na posnetek stanja in obilne želje, ki so v resnici bile podane s strani lokalnih skupnosti, smo tudi zaradi lanskega razpisa ugotovili, da je treba čim bolj maksimizirati porabo teh sredstev v čim večje število projektov na način, da so ti projekti takšni, da se jih dofinancira z namenom, da so lahko čim hitreje izvedljivi. Torej država predvsem pomaga na tistem področju in tistih skupnostih ter tistim projektom, kjer je v resnici potrebno le še dopolnilo do končne izvedbe, ne pa večina teh sredstev, prav zato da maksimiziramo porabo teh sredstev na način, da je ta dostopen čim večjemu številu upravičencev. Res je, sredstva so glede na podane želje še vedno zelo omejena, je pa po dolgem času to prvi širši in večji infrastrukturni razpis na področju športne infrastrukture, za kar se tudi zahvaljujem parlamentu, da je odobril povečanje sredstev na tem področju. Za kaj pa povezljivost leta 2017 in 2018? Zato da je obseg teh sredstev v sklopu, torej v celotnem financiranju lahko večji. To je tudi dovoljeno v skladu z DZ/VII/31. seja 23 ZIPRS oziroma načinom porabe teh namenskih sredstev. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospa Suzana Lep Šimenko, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. SUZANA LEP ŠIMENKO (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovana ministrica, v bistvu nisem dobila popolnoma nobenega odgovora na svoja vprašanja. Ni problem vsebina tega razpisa in za kaj je namenjen. Je pa pomembno to, da na eni strani naj bi to šlo za razpise, na katere se lahko prijavijo lokalne skupnosti, ki imajo v lasti te javne športne objekte, na drugi strani pa so manjše občine že v startu iz tega izključene. Zakaj to trdim? Zato ker konkretno za prenovo športnih objektov investicija ne sme biti manjša od 1,5 milijona evrov, tako piše v samih merilih, na drugi strani pa so pri točkovanjih bolje točkovane tiste investicije, ki so večjih vrednosti. To pomeni, da nekako zelo težko pridejo zraven. Če mi razumemo pravi pomen teh evropskih sredstev, naj bi bilo prvotno in večinsko namenjena ravno za tista območja, ki so manj razvita. Ampak žal je tako, da imamo tam več manjših občin, ki pa vse težje dejansko pridejo do teh sredstev. Če pa pogledamo na zneske, ki so na voljo, pa vemo, da gre tu za zelo malo količino tistih, ki bodo dejansko na koncu do tega upravičeni. Namreč 5 jih bo dobilo za športne objekte in 12 jih bo dobilo za sanacijo teh športnih podov v letu 2017. Spoštovana ministrica: Zakaj postavljate merila na takšen način, kot so postavljena v tem razpisu? Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino dr. Maja Makovec Brenčič, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Če sem vas prav razumela, ste omenili, da gre za evropska sredstva. Ne gre. Nikakor ne gre za evropska sredstva! Gre za nacionalni proračun, ki ga je potrdil ta parlament, mislim da tudi z vašim glasom. Naprej. Gre za 13 objektov, ki bodo sofinancirani v višini 41 tisoč 900 evrov, skoraj 42 tisoč evrov, če ta investicija v celoti znaša 60 tisoč evrov, kar pomeni, da lahko prav majhnim občinam močno doprinesemo prav pri prenovi objektov, ki so potrebni takojšnjih popravil. Posebej so bili v posnetku stanja izpostavljeni prav objekti v manjših občinah ali srednje velikih občinah, kjer je problematika športnih podov izrazita predvsem glede na dotrajanost ali obdobje trajanja uporabe objekta. Zato je bil tudi namen porabe sredstev, da gre v čim več lokalnih skupnosti na način, da pomeni to celo zelo dober doprinos v projekt. Recimo, če je ta vreden 60 tisoč evrov. Če pa je več, pa to dofinancira sama lokalna skupnost. Naj poudarim tudi to, da v dosedanjih financiranjih je bil najvišji delež sofinanciranj običajno tja do 50 % s strani države, govorim o nacionalnem proračunu. Večinoma so bili ti deleži sofinanciranj mnogo manjši, 20 %, 30 %, seveda tudi v odvisnosti od razpoložljivosti sredstev. Glede na to, da imamo res obsežen presek stanja, tako želja kot velikih pričakovanj, je zelo pomembno, da skupaj z vami v parlamentu dosežemo to, da se sistematično tudi v prihodnje po določenih obsegih financira vsako leto vsaj nekaj objektov na način, da se s tem zadosti bodisi malim, srednjim, velikim lokalnim skupnostim. Zakaj? Potrebe so zelo različne. Investicijski način delovanja posameznih skupnosti je zelo različen. Nekateri so se v preteklih perspektivah usmerjali bolj v druge oblike in druge vrste infrastruktur. Ko prvič po dolgem času tudi z vašo pomočjo pripravljamo in smo pripravili ta razpis, tudi lansko leto smo ga, in sicer v višini pol milijona evrov, je v glavnem bilo dobro sofinanciranje izrazito tam, kjer so občine že imele pripravljene projekte in so potrebovale samo še dopolnilo temu financiranju. Tako smo tudi v preteklem letu že izvedli kar nekaj tovrstnih projektov in občine so sporočale, da so seveda hvaležne predvsem v smeri, da lahko zaključijo določene projekte. Ali je sredstev dovolj? Zagotovo ne. Želeli bi si jih še več in še več pomoči dofinanciranj različnim vrstam športnih infrastruktur in objektov. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sedaj bo ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino, dr. Maja Makovec Brenčič odgovorila še na vprašanje mag. Bojane Muršič v zvezi z izigravanjem zaposlovanja za določen čas v vzgoji in izobraževanju. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Vprašanje gre z vidika sklepanja pogodb za določen čas v vzgoji in izobraževanju, in sicer gre za namen uporabe za čas trajanja pouka oziroma ne celotnega šolskega leta. V skladu s pogodbo o zaposlitvi za določen čas se ta sklepa izjemoma, torej ni pravilo, je bolj izjema, in samo iz razlogov, ki so določeni v 54. členu Zakona o delovnih razmerjih in prav tako v ZOFVI, in sicer v šestem in sedmem odstavku 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Najpogostejša razloga za te oblike reševanja izvajanja pouka so predvsem sklepanje za določen čas, ko gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Pogosto se to lahko zgodi tudi med šolskim letom iz različnih objektivnih razlogov in mora ravnatelj oziroma vodstvo odreagirati na način, da pouk nemoteno teče, ali pa gre tudi za začasno povečan obseg dela. To sta dva ključna vzroka. Hkrati se lahko sklene pogodba celo s kandidatom, ki ne izpolnjuje ustreznih pogojev, DZ/VII/31. seja 24 vendar samo v primeru, ko ni nihče drug prijavljen na razpis oziroma ni nikakršne druge možnosti, je pa objektivno nujno, da se pouk izvaja naprej oziroma kakršnakoli aktivnost v šoli, ki je predvidena za to, da se dosegajo učni cilji, da se sledi ustreznemu učnemu programu. Vendar je tudi možno , da se začasne zaposlitve v skladu z obema zakonoma izvajajo takrat, ko gre za predvideno zmanjšanje števila obsega vpisa učencev, to trenutno ni na osnovni šoli, se pa po nekod v srednješolskem delu to pojavlja, ali pa za spremembo veljavnih programov, tudi to je lahko predpogoj temu, da se premosti določeno obdobje za polno uvajanje določenega programa v vzgoji in izobraževanju. Zelo pomembno je, da se vežejo te obdobne zaposlitve potem tudi na prenehanje same pogodbe v skladu z vzroki, za katero so bile tudi sklenjene, recimo, če gre za začasno nadomeščanje ali gre za začasno izvajanje nekega dela programa, ko se ta prenavlja, posodablja, uveljavlja na novo. To pomeni, da mora biti tudi vzrok prekinitve utemeljen in jasen v skladu s sklenjeno pogodbo. Kar se tiče tudi projektnega zaposlovanja, tudi to je lahko del, ti pa se vežejo na kriterije in pogoje projektov. Verjetno ste tudi to imeli v mislih, na primer ko govorimo o projektih popestrimo šolo, ko govorimo o projektih začasnega zaposlovanja, vendar v okviru trajanja projekta. To je spet odločitev same šole in na koncu tudi odločitev, na kakšen način se lahko tega sodelavca ali sodelavko umešča tudi v nadaljnjo možnost zaposlitve, če se kažejo za to potrebe bodisi na osnovnošolskem bodisi srednješolskem delu. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Mag. Bojana Muršič, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, ministrica za vaš odgovor. Res je, kot ste navedli, gre tukaj za zakonska določila v skladu z zakonom o delovnih razmerjih in zakonom o financiranju izobraževanja. Verjamem, da ravnatelji se teh sklopov tudi držijo. Vendar želim poudariti to, da se je v preteklosti že dogajalo takšno izigravanje teh delovnih mest. Predvsem govorim o teh zaposlenih, ki pomagajo otrokom s posebnimi potrebami. Ti imajo odločbo ob nastopu šole za 8 oziroma za 9 let izobraževanja. Tem zaposlenost za 10 mesecev preneha in potem ponovno začne s 1. septembrom za isto osebo, konkretno osebo. To se je v preteklosti, kot sem rekla, dogajalo. Takrat je bila s strani ministrstva izdana okrožnica in potem tega izigravanja ni bilo več. A danes opažamo, da se ponovno to dogaja, na kar opozarja tudi gospod Štrukelj. Razumem, da je tukaj varčevanje v javnem sektorju in da so ravnatelji dolžni nekako v tistem okviru obsega narediti, vendar je tukaj problem. Predvsem je potem problem pri koriščenju sorazmernega dela dopusta, potem gre za nadomestilo po zaposlitvi. In tu je veliko težav. Ob tem pa bi se postavilo tudi vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi takšen sistem uporabljali in izigravali tudi starši, ki imajo otroke v vrtcu in bi jih med poletnimi počitnicami tudi izključili oziroma izpisali svoje otroke iz vrtcev, potem pa bi jih ponovno vpisali 1. septembra. Mislim, da tu tudi ni fer odnos. Ministrica, ponovno apeliram na vas, da razmislite v tej smeri in pomagate tem zaposlenim, ki dejansko so mladi, ki vstopajo v delovni proces, da do tega ne bi prihajalo.Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino dr. Maja Makovec Brenčič, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Najlepša hvala. Mi smo glede tega področja ves čas tudi v stiku tako z ravnatelji kot sindikalnimi zaupniki oziroma predstavniki znotraj šol, ki opozarjajo tudi kdaj na te razmere, ki ste jih ravnokar izpostavili. Naj pa povem, da je področje posebnih potreb še posebno področje, ker se v resnici veže tudi na odločbe otrokom in to potegne s seboj tudi spremljevalni del, poveže tudi strokovni del in strokovne službe. Je pa res, da v tem času predvsem skozi Združenje ravnateljev, naša srečanja z njimi, spodbujamo predvsem vodenje in organiziranje pouka na način, da se skuša ta predvidevati ne samo za celotno šolsko leto, ampak celotno koledarsko leto. Hkrati pa se pojavljajo težave tudi zaradi same izdaje odločb, kajti velikokrat so tudi zamiki v izdajanju odločb, kdaj proceduralni, kdaj pa tudi popolnoma vsebinsko pogojeni, in je težko predvideti, kakšen obseg vseh tistih strokovnih sodelavcev in podpore, recimo ravno na področju posebnih potreb, je potreben recimo že 1. septembra. V tem delu pa razumemo fleksibilnost vodstev šol oziroma ravnateljev, da potem poskrbijo za ustrezno reševanje, s poudarkom, da je to pomembno in potrebno zaradi otrok. V takšnih situacijah pa moramo biti fleksibilni, zato tudi zakonodajno je to dopuščeno, se pa strinjam z vami, nikakor pa ne smemo izkoriščati tega instrumenta v napačne namene. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sedaj bo ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino dr. Maja Makovec Brenčič odgovorila na poslansko vprašanje gospoda Tomaža Lisca v zvezi s športno infrastrukturo. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Zdaj lahko ponovim vse, kar je bilo že povedano v prvem vprašanju. Torej letos sta razpisana dva sklopa. Tudi gospod Lisec je sodeloval na samem Odboru za izobraževanje, znanost in šport, kjer je bila podana pobuda prav zato, da se povečajo DZ/VII/31. seja 25 sredstva tudi za leto 2018. Mi smo povezali zdaj sredstva za leti 2018 in 2017 na način, da smo objavili že predstavljena dva sklopa, torej za manjše investicijske projekte in za večje investicijske projekte. Povpraševanja, pobud je seveda ogromno. Omejena so sredstva glede površinskih in tudi kakovostnih infrastrukturnih želja. Občine zelo različno pristopajo tudi k pripravi projektov, kljub temu pa mislim, da je prav, in to ponovno poudarjam, da bomo tudi mi v tem obdobju proračunskih usklajevanj vztrajali pri tem, da se znova zagotovi kontinuirano financiranje na področju športne infrastrukture, kajti to je eno od področij, ki je bilo tudi namensko z vidika investicijskih sredstev še posebej v zadnjem obdobju podhranjeno. V obdobju kohezijskih virov, še posebej pretekle perspektive, pa so občine zelo različno namenjale in uporabljale ta sredstva, nekatera za druge vrste infrastruktur, redkeje za športno infrastrukturo, zdaj v tem kohezijskem obdobju pa vemo, da za to ni namenjenih sredstev oziroma tudi nimamo nobene upravičenosti. Zato je še posebej pomembno, lahko rečem temu, da trajno vzdržnostno in sistematično financiramo in pomagamo sofinancirati lokalnim skupnostim tudi športno infrastrukturo. Mi vemo, da obstaja kar nekaj tako imenovanih belih lis, kjer dolga leta ni bilo investicij in kjer tudi občine same bodisi niso zmogle ali se za to niso odločale, zato je prav, da tudi pogledamo naslednje desetletje in s tem pristopom skušamo zagotoviti ne le manjšim, ampak vsem občinam, da bodo imele priložnost ob pripravi dobrih projektov in konkurenčnih projektov pridobiti tudi nacionalna sredstva. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Tomaž Lisec, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, spoštovana ministrica. Verjetno veste, da je na vašem ministrstvu nek spisek želja in potreb iz leta, mislim da 2015, kjer so lokalne skupnosti želele dobiti od države v naslednjih letih 900 milijonov evrov za področje športne infrastrukture. Pa smo imeli sejo odbora na zahtevo SDS, pa smo imeli naše amandmaje k proračunu in potem ste, kot ste tudi sami rekli, dodatno zagotovili 2 milijona evrov več sredstev za leti 2017 oziroma 2018. Zato nas je zabolelo, ko smo ugotovili, da kljub povišanju v proračunu za leti 2017 in 2018 je razpis, in to oba sklopa skupaj sta vredna 2,7 milijonov. Spoštovana ministrica, brez zamere, ampak sam osebno sem pričakoval, da bo vsaj ena ničla zadaj več, kot pa je teh borih 2,7 milijonov. Zakaj govorim borih? Vsi tisti, ki smo v lokalni skupnosti kdaj bili zraven, ko smo delali projekte za športne dvorane, za kakšne bazene, za stadione in podobne stvari, vemo, kakšne so cene izgradnje. Tukaj v tem sklopu 2 piše, 2,240 tisoč, 200 milijonov, pa 448 tisoč evrov za enega, skratka 5 projektov. Zanima me: Zakaj so takšna merila in kriteriji? Zakaj so tako nizka sredstva oziroma zakaj ob teh 2 milijonih ni več več sredstev? Ali je že znano, katerih pet projektov bo izbranih in kdo so člani te razpisne komisije. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino, dr. Maja Makovec Brenčič, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Najlepša hvala. Mislim, da bi si vsi želeli še eno ničlo ali še kaj več, glede na to da so bile želje, ki so prišle in so bile posredovane s strani občin, lokalnih skupnosti koncem leta 2015 in začetku leta 2016, res izjemno velike. To je pravzaprav skoraj da naš cel proračun, več kot dobra polovica, 70 % proračuna celotnega resorja, torej ne samo resorja za šport. Tisto, kar bi želela poudariti, razpis še ni zaključen. Postopki še trajajo. Zato tudi ne morem podati nobenih informacij. Komisija se oblikuje v skladu s postopki za javne razpise. Tudi kar se tiče samega javnega razpisa, so pregledale le-tega tudi ustrezne službe in predvsem način oblikovanja je bil takšen, kot sem prej poudarila, da bi maksimizirali ta omejena sredstva na način, da lahko relativno hitro, pa hkrati z dovolj velikim vložkom pomagamo k zaključevanju tistih projektov, ki so jih občine v resnici že pripravile pred tem ali v teku odprtja samega razpisa in informacij o tem. Tisto, kar mislim, da je zelo pomembno, in še enkrat poudarjam, da vsako leto dopolnjujemo te vire in da vsako leto sistemsko krepimo razpise na področju športne infrastrukture. To, da nismo črpali kohezijskih virov za športno infrastrukturo v veliki večini v Sloveniji je dejstvo. Črpali smo jo za druge namene. Zdaj teh virov ni več. Zato je tako pomembno, da država postopno s koraki dopolni vse to, kar je umanjkalo v zadnjem obdobju. Ne moremo pa tega narediti čez noč. Veste, da se borimo za vsak evrov, da je fiskalno pravilo tudi tisto, ki zagotavlja in mora zagotoviti tudi izvajanje javnofinančnega ravnotežja. Znotraj tega, kar pa zmoremo, želimo izkoristiti vsak evro na način, da se ta dopolni tistim občinam, ki so tudi najbolj pripravljene, ki najbolj konkurenčno izpolnjujejo že opredeljene pogoje v razpisu. Naj povemo, da s tem računamo, da bomo tudi po kvadraturi gledano obnovili največ, kar je mogoče, in da je to eden tistih ključnih kriterijev, ki tudi sledi nacionalnemu programu športa, da pa ga ne izvajamo korakoma, vsaj nismo ga v zadnjem obdobju tako, kot je sam nacionalni program športa tudi predvidel. DZ/VII/31. seja 26 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Tomaž Lisec, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala. Želel bi v skladu s poslovnikom, da se na naslednji seji opravi razprava o problematiki športne infrastrukture. Kot je že sama ministrica rekla, za 900 milijonov potreb lokalnih skupnosti, pa glede na to, da je bil kratek čas, verjamem, da je teh potreb še več, pa če rečemo, da so malo prenapihnjene, pa bo ta številka 900 milijonov kar prava. Zato bi rad, da se opravi razprava, kajti če vemo, da je tako Fundacija za šport pa tudi Ministrstvo za izobraževanje v letih 2017 in 2018 skupaj namenilo dobrih 5 milijonov sredstev za področje športne infrastrukture, govorimo o znesku enega malo večjega nogometnega igrišča s pripadajočimi prostori. Torej vemo, o kako majhnih zneskih govorimo. In če na drugi strani vemo, da je povprečna starost športnih objektov v Republiki Sloveniji 37 oziroma 38 let, je še veliko bolj kot na samem Odboru za izobraževanje, kjer smo že opravili podobno razpravo, podobna razprava potrebna znotraj vseh poslanskih skupin v tem prostoru, da ugotovimo, kako morda tudi brez evropskih sredstev priti do teh sredstev, da ne bodo občine dve leti čakale na razpis, potem pa bomo ugotovili, da bo le pet izbranih tistih, ki bodo sredstva prejeli. Ker je bil že datum odpiranja vlog, pa morda niti ni narobe, da si pogledamo, ali so bila prava merila ali pravi kriteriji izbrani ali je razpisna komisija naredila svojo nalogo do potankosti in da morda tudi tako izvemo, katerih 5 je tistih srečnežev, ki so plačali lotka pri tem razpisu in bili uspešni in tudi dobili sredstva pri tem razpisu. Skratka, argumentov, zakaj je potrebna razprava o stanju in pa predvsem o prihodnosti športne infrastrukture v Republiki Sloveniji, je več kot dovolj, Državni zbor pa je pravi prostor, da se o tem tudi pogovorimo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Tomaž Lisec, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija 2017, v okviru glasovanj. Sedaj pa bo ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino, dr. Maja Makovec Brenčič odgovorila na poslansko vprašanje gospe Marije Bačič v zvezi z namerami o dodatnih obremenitvah v prvi triadi. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Spoštovana poslanka, hvala za vprašanje. Predvsem se nanašam na nacionalno preverjanje znanja in naš predlog, da ga uvedemo tudi v prvi triadi, torej ob zaključku tretjega razreda. Nacionalno preverjanje znanja predstavlja enega od elementov, s katerim preverimo, na kakšen način v resnici zagotavljamo kakovost in sledimo in dosegamo učne cilje v okviru programov. Nacionalno preverjanje znanja kot zunanje preverjanje ni nič nenavadnega tudi v drugih državah. Naj povem, da nekatere države to počno celo vsako leto. In to ne pomeni, da je to preverba, ki mora biti zelo stresna za učence, za mlade, za učitelje, za starše, ampak mora biti preverba kot del procesa, ki poteka samoumevno znotraj vzgoje in izobraževanja in znotraj posameznih programskih sklopov, ki se izvajajo v osnovni šoli. Naj recimo navedem, da pregled tujih sistemov pokaže, da sta pravzaprav samo dve državi oziroma tri, dve znotraj EU in samo v določenih skupnostih, Belgija v nemško govorečem delu, in Liechtenstein sicer, ki ne vključujejo nacionalnega preverjanja znanja. Drugače celo Združeno kraljestvo, z izjemo Walesa, to pogosteje počenja, kot počenjamo mi. Celo imamo, mislim da Dansko, kjer je obvezno nacionalno preverjanje znanja, preizkusi praktično od drugega do osmega razreda, torej vsako leto. In imamo večino držav, ki to počnejo vsaj trikrat. Torej trikrat v obdobnem delu. Nekatere države imajo osemletno, druge sedemletno, tretje devetletno, nekatere tudi desetletno izobraževanje, odvisno, kako je sistem začrtan. Glede na to, to pomeni, da je nekaj, s čimer dobimo tudi primerjalno sliko z doseganjem znanja in predvsem standardov znanja. Velik poudarek je na standardih znanja naših otrok oziroma mladih in da mora biti to vpeto v sistem izobraževanja na način, da postane zgolj eden od preverjanj znanja, kot sicer poteka vsak dan lahko v šoli. Prav to je bil tudi namen rekonceptualizacije izvajanja nacionalnega preverjanja znanja. Mi smo opravili številne strokovne diskusije, odprli javni forum, pridobili mnenja vseh deležnikov v izobraževalni in širši javni skupnosti. Hkrati vemo, da so že snovalci bele knjige začrtali v letu 2011, da je treba začeti s preverjanji v prvi triadi in ne šele na koncu in osmislili nacionalno preverjanje znanja sedaj tudi z ocenami v 9. razredu, in sicer kot eno od ocen v preverjenih predmetih, torej zgolj eno od ocen v preverjenih predmetih ob zaključevanju celotnega predmeta. Osmišljanje nacionalnega preverjanja znanja po tem novem predlaganem modelu gre predvsem z namenom, da se spremlja učenčev razvoj od prve triade, torej od prvega leta naprej. In je tako orodje in zelo pomemben instrument učitelju kot tudi staršem. Tako enega kot drugega želimo s tem spodbuditi, da sodelovalno preverjata, kaj je morda še dobro, da otrok izpolni, kaj je odlično, kaj bi bilo dobro ali v kaj bi bilo dobro, da se usmerja. V resnici s tem dodajamo nek dodaten moment vrednotenju znanja posameznika, predvsem pa spremljanju znotraj triadnih obdobij. Prav to je tudi osnovni način, metodološko gledano, pristopa zunanjega preverjanja in hkrati seveda tudi celotne evalvacije, ki jo na tej osnovi naredimo z vidika sistema. Na podlagi vseh preverb, ki potekajo na nacionalni ravni, potem tudi naš republiški DZ/VII/31. seja 27 center in mi kot ministrstvo pregledamo dosežene rezultate, pogledamo, kaj se morda sistemsko pojavlja v manjkanju znanja učencev, in s tem namenom posodabljamo in izpolnjujemo tako imenovane ne le učne cilje, ampak tudi programe, ki vodijo k doseganju teh ciljev. To je zaokrožena zanka kakovosti. Zato so nacionalna preverjanja znanja del sistema kakovosti, ki smo ga sedaj vzpostavili tudi na dovisokošolskem delu, ki ga do sedaj sistemsko povezano nismo poznali. Ali to predstavlja stres? Vsako preverjanje kogarkoli predstavlja verjetno neke vrste stres. A vendar, tisto, kar želimo spodbuditi v prenovi nacionalnega preverjanja znanja, je prav to, da je to zgolj eno od preverjanj, da učenci nimajo neke posebne teže ali vznemirjanja zaradi tega, ampak da to postane del vzgojno-izobraževalnega, okolja kjer v trikotniku otrok–starš–učitelj gledamo predvsem napredek otroka. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospa Marija Bačič, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MARIJA BAČIČ (PS SD): Hvala za besedo. Spoštovana ministrica, hvala za odgovor, s katerim moram povedati, da nisem popolnoma zadovoljna. Pravzaprav nas starši in učitelji opozarjajo o obremenitvah učencev in da ima veliko učencev, otrok težave na področju psihologije, nekateri celo potrebujejo pedopsihiatrično obravnavo. Nikakor se ne morem strinjati, da ne bo to stresna situacija, ne samo za učence, pač pa tudi za starše, kakor tudi za učitelje, ki pravijo, da so učenci na prvi triadi preveč obremenjeni. Zdaj s to prenovo osnovnošolskega programa pa še s prvim tujim jezikom, čemur so v preteklosti, verjetno ste tudi seznanjeni, že nasprotovali razvojni psihologi. Poglejte, to ne bo nacionalno preverjanje znanja enega razreda, to bo nacionalno preverjanje znanja za 1., 2. in 3. razred. In ne mi govoriti, da ne bodo obremenjeni, da ne bo stresno. Če učitelji nimajo drugih vzvodov, da bodo morali preko tega nacionalnega preverjanja znanja ugotavljati, kje imajo učenci težave oziroma kje so odlični, bo to izredno, izredno stresno. Menim, da se veliko staršev odloča za odlog šolanja prav zaradi tega, ker je situacija v prvi triadi prestresna. Vem, ker imam vnučko, ki je celo nadarjena, in ima velike težave, da ne govorim o tem, koliko časa morajo starši nameniti učencem, da opravijo vse te izobraževalne enote. Poleg tega pa menim, da če samo dodajamo in da ne boste razbremenjevali teh programov, sem prepričana, se bodo enkrat učenci razpočili. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica za izobraževanje, znanost, šport in mladino, dr. Maja Makovec Brenčič, imate besedo za dopolnitev odgovora. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Najprej naj povem, da bo prvo preverjanje zgolj v 3. razredu, ne v 1. in 2. To bo v 3., 6.in 9. Razredu. V 3. razredu dva predmeta – slovenski jezik in matematika. Tisto, kar bi poudarila prav v spodbudo številnim tistim, ki na nek način naslavljajo ne samo na ministrstvo, ampak na vse organe, ki se ukvarjamo z razvojem šolstva, kako otrokom, mladim, učenje narediti bolj ustvarjalno, predvsem, kot temu rečemo, da bolj uživajo pri tem, ko pridobivajo nova znanja. Zato bomo tudi prenavljali in tudi s predlogom zakona o osnovni šoli s spremembami razširjenega koncepta dodajamo prav ta tudi sprostitveni del oziroma ustvarjalni del, inovativni del in tukaj iščemo razbremenitve, o katerih ste prej vi govorili. Zagotovo je vsaka obremenitev otroku nek stres, tako kot sem poudarila tudi prej. Zato je pomembno, da hkrati opolnomočimo učitelje, da bo vsa ta aktivnost, ki poteka ob kakršnem koli preverjanju, tudi običajnem preverjanju v razredu, čim bolj sproščena, hkrati del procesa ki ne predstavlja še dodatnega pritiska in stresa za posameznega učenca, a hkrati opolnomoči učitelja na način, da bo zmogel in znal razvojno spremljati otroka tudi v sodelovanju s starši, na drugi strani pa imel tudi vse nove in potrebne strokovne kompetence. In teh je potrebnih vse več, kajti šola, še posebej osnovna šola, postaja veliko in močno družbeno ogledalo. Vanjo danes prinašamo vse otroci, starši, vsi posamezniki, ki vanjo vstopamo. Pričakovanja in pritiski tudi na učitelje pa so zelo veliki. In prevzemajo veliko odgovornosti, tudi del tiste, ki je morda kdaj niso, in še posebej nove na področju vzgoje, ne le izobraževanja. Kako zdaj ves ta koncept vseh teh novih pričakovanj in hkrati potreb v osnovni šoli zgraditi na način, da obremenitev ne bo preveč za nikogar, ampak da bomo standarde znanja in učne cilje zagotavljali na način, kot nam ga je letos oziroma lansko leto sporočila PISA. Veste, da smo dosegli odlične rezultate na posameznih področjih, verjetno jih ne bi, če nekaj ne bi delali prav. In to so naše mednarodne primerjave, zato sem vam tudi prej podala koncept nacionalnih preverjanj znanj, ki je v marsikateri drugi državi mnogo bolj intenziven kot pri nas. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sedaj bo ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo, gospa Alenka Smerkolj odgovorila na vprašanja gospoda Matjaža Nemca glede črpanja evropskih sredstev iz čezmejnega programa sodelovanja Interreg Slovenija – Italija. ALENKA SMERKOLJ: Hvala za besedo. DZ/VII/31. seja 28 Dejansko Služba Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko je pristojna tudi za izvajanje evropskega teritorialnega sodelovanja, med drugim tudi čezmejnih programov Avstrije, Madžarske in Hrvaške, ni pa pristojna v bistvu kot organ upravljanja za čezmejni program Slovenija – Italija. Za upravljanje tega programa je pristojna italijanska stran in dejansko je to deželna direkcija Furlanije - Julijske krajine. Dejstvo je, da pa mi kot organ upravljanja na naši strani pa v skladu s samo zakonodajo usklajujemo vsa mnenja na slovenski strani, se pravi usklajujemo mnenja slovenske delegacije in na vsakem odboru za spremljanje tudi zastopamo Slovenijo. Kje se tukaj zatika? Dejstvo je, da je v lanskem letu bil kot zadnji razpis, kjer smo mi organ upravljanja smo te zadeve precej pohitrili, italijanska stran ni bila tako hitra, pa kljub temu je bil junija lansko leto že izveden javni razpis. Na ta javni razpis so se potem prijavitelji prijavljali. Razpisanih je bilo 38 % programskih sredstev oziroma 28 milijonov evrov. Konec maja, 24. in 25., je potekala seja odbora za spremljanje, kjer je bila ključna tema dnevnega reda potrditev teh projektov na standardnih razpisih. In to verjamem, da je tudi vprašanje. Tam smo bili soočeni s situacijo, da italijanska delegacija ni bila pripravljena odločati o projektih, s pojasnilom, da jim ni bila na voljo popolna dokumentacija ne na slovenski, ne na italijanski strani. Dejstvo je, da smo mi izrazili veliko razočaranje nad to njihovo odločitvijo in ocenili, da je to popolnoma nesprejemljivo. Ne samo ker izgubljamo čas vsi, predvsem zato, ker prijavitelji dejansko čakajo na potrditve že več kot 8 mesecev. Edino, kar smo se uspeli dogovoriti, pa še to je bilo relativno težko, je, da je naslednja seja sklicana že 27. junija in takrat verjamemo, da bo do dogovora v bistvu vseh treh, zdaj so na italijanski strani tako Furlanija - Julijska krajina kot Veneto, Slovenija pa tudi praktično obe regiji prišli do soglasja, katerim projektom bo šel ta prvi denar. Tako lahko rečem, da tudi jaz nisem zadovoljna. Tukaj pač poskušamo, na slovenski strani smo dejansko usklajeni, vendar pa tukaj niso vajeti v naših rokah. Toliko zaenkrat. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Matjaž Nemec, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MATJAŽ NEMEC (PS SD): Hvala lepa, gospa ministrica, za izčrpen odgovor. V bistvu je moje vprašanje temeljilo na nekem drugem fokusu. Vi ste sicer lepo opisali te bilateralne odnose in verjamem, da so ti kompleksni. Ampak v opisu svojega poslanskega vprašanja sem se precej dotaknil tistega, kar se mi zdi, da ste vi rekli, da je usklajeno, se pravi na slovenski strani. Interreg, poslanstvo, vemo, kakšno naj bi bilo, predvsem naj bi spodbujalo razvoj na obmejnem pasu, seveda zaradi geografske omejenosti Slovenije oziroma majhnosti je težko definirati, kje ta obmejni prostor sploh je, v primerjavi z večjo državo, kot je v tem primeru italijanska republika. Moje vprašanje in skrb temelji predvsem na neformalnih informacijah, da velika večino slovenskih projektov, potrjenih, naj ne bi segala na obmejni pas. Seveda to je poslanstvo, če prav razumem, tovrstnih čezmejnih projektov. Se pravi, da tisti projekti, ki segajo nekje vzdolž cele zahodne meje, naj ne bi bili tako atraktivni kot tisti, ki prihajajo iz notranjosti države. Seveda vemo, da se v notranjosti države, konkretno v Ljubljani, nahaja cela vrsta uspešnih institucij. Ampak moj poudarek je, ne da tem institucijam jemljemo karkoli, ampak predvsem, da pomagamo tistim institucijam, katerim bi po osnovnem poslanstvu morali pomagati. Se pravi tistim, ki prihajajo iz obmejnega pasu. Konkretno vam povem, v Novi Gorici se zavzemamo za čezmejni projekt za ureditev največjega parka, če smem tako reči, v naravi, čezmejni projekt ureditev Panovca. Po mojih informacijah tovrstnih projekt ni dovolj atraktiven v primerjavi s projektom, ki ga vodi Kemijski inštitut ali pa drugi tovrstni inštituti, kot je na primer Inštitut Jožefa Štefana v Ljubljani. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica brez resorja, pristojna za razvoj strateških projektov in kohezije, gospa Alenka Smerkolj, imate besedo za dopolnitev odgovora. ALENKA SMERKOLJ: Hvala lepa še enkrat. Mogoče zdaj malo bolj razumem smer. Dejstvo je, da kar se tiče samih strateških projektov, imamo dva, ravno za področje Gorice, kjer smo v bistvu tudi skupaj z italijansko stranjo že namenili 8,5 milijona evrov, to je EZTS Gorica. Dejansko sta oba projekta namenjena razvoju somestja stare in pa nove Gorice, to sta dejansko projekta, ki sta absolutno odlična. Kar pa se tiče tistega, v katero smer pa zdaj razmišljate, so pa v bistvu strateški projekti. Za strateške projekte je pa v bistvu določena smer in zdaj se na posameznih desetih strateških temah, ki jih je Slovenija pač predlagala in tudi dobila soglasje v februarju, na nek način formirajo skupine, ki bodo te programe izpeljale. Razpisa za ta del Italija še ni sestavila, tako da tam bo zelo pomembno tudi, kakšni bodo razpisni pogoji, kljub temu da so na nek način teme usklajene. Ta razpis predvidoma obljubljajo za oktober letošnjega leta. Okoli vsake od desetih prednostnih ali strateških usmeritev pa se morajo sedaj prijavitelji oziroma programski partnerji na obeh straneh meje dogovoriti. To pa kar precej intenzivno poteka, na nekaterih področjih, bom rekla, zelo uspešno za slovenski del, na nekaterih pa mogoče malo manj uspešno za slovenski del. Ampak v vsakem primeru pa vemo, da potrebujemo soglasje praktično vseh. Verjamem, da se bodo tisti najbolj uspešni projekti tudi potem na koncu skupaj prijavili. O tem na Kemijskem inštitutu pa DZ/VII/31. seja 29 moram reči, da ta trenutek ne vem, ker mislim, da v vseh zgodbah za tega še nisem slišala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Matjaž Nemec, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. MATJAŽ NEMEC (PS SD): Hvala lepa, gospod predsednik. Ravno to razmišljanje me skrbi. Namreč, čezmejno sodelovanje med obema Goricama, res da temelji na izjemnem projektu, ki se imenuje EZTS. Potemtakem, ker smo naredili nekaj dobrega, smo prikrajšani za tisto, kar bi moralo biti naše poslanstvo. Se pravi INTERREG, ki bi moralo biti zasnovano za pomoč čezmejnim projektom, potemtakem ne pride v poštev, ker že imamo tovrsten projekt. Govorimo samo za novogoriški konec – kaj pa vsi ostali? Zanima me tudi potemtakem: Ali so ostali projekti, ki so za notranjost države in nimajo tovrstne konkurence v tej obliki, kot ste jo omenili vi, gospa ministrica, v privilegiranem položaju? Dobro, da se ne bova igrala z besedami, imam čisto konkretno vprašanje, za katerega bi rad v bodoče, žal danes to ne bo mogoče, dobil odgovor, ampak jemljite kot predlog. Ali bi bilo moč združiti strateške in standardne projekte? Imamo kar nekaj povpraševanja in pobud iz te smeri. Gospod predsednik, jaz pa se vam opravičujem za to zlorabo in se mi je prvič zgodilo, da v treh letih in pol ne bom zahteval kot dober koalicijski partner razprave o tem. Se vam opravičujem za to zlorabo že v naprej. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Opravičilo je sicer sprejeto, ampak si tega res ne želimo. Podpredsednikom pa res ne bomo dajali opominov, no. Če bomo pa še do tja šli, potem bo pa res vse narobe. S tem smo zaključili s temi vprašanji, ki so bila pred to sejo. Prehajamo pa na aktualna vprašanja poslank in poslancev v prvem krogu. Mag. Andrej Šircelj, imate besedo, da zastavite vprašanje ministrici za finance mag. Mateji Vraničar Erman. MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani predsednik. Spoštovana ministrica! Imamo poseben zakon o graditvi drugega tira Divača–Koper. Vsi vemo, da je ta modernizacija nujna za razvoj ne le Kopra, ampak celotne Slovenije. Imamo, v okviru tega zakona, narejene tudi nekatere tehnične rešitve. Kakšna je cena tega projekta? Kakšen je vpliv tega projekta na javne finance? Namreč, prvo vprašanje izhaja iz tega, da ne moremo ugotoviti, po mojem mnenju, vpliva na javne finance, če nimamo cene. In zdaj je ta cena po samem zakonu, če ugotavljamo, po kateri naj bi iz proračuna šlo v posebno družbo vsako leto, in to 45 let, med 30 in 45 milijonov. Polovico teh milijonov naj bi država oziroma proračun dobil s posebnima dajatvama, ampak to, če vzameš 40 milijonov, potem še vedno pomeni, da 20 milijonov bo šlo iz davkoplačevalskega denarja. In, skratka, če bo dala država 40 milijonov vsako leto – mišljeno je 45 let po samem zakonu, potem znaša to 1 milijardo 800 milijonov. Podobno številko je predstavil, sicer je imel zelo široko obrazložitev, tudi gospod Dragonja, ki je na Komisiji za nadzor javnih financ tudi vsem nam dal posebno gradivo. V bistvu je imel to kot prezentacijo, in tukaj znaša milijardo 745. Ali je to res? Ali ti podatki dejansko držijo? Tudi v luči tega, da je premier 8. junija naročil ministrstvu, da za Vlado pripravi sklep, kjer bomo formalno zagotovili, da bomo Drugi tir gradili tako, da bo omogočal dvotirnost. Se pravi, zdaj ne bomo imeli samo enega tunela, ampak dva tunela. Koliko zdaj to podraži in kakšen je vpliv na javne finance? In isti dan je potem seveda po Twitterju, berem tvite premierja Mira Cerarja, povedal, da dosedanja trasa bo pa namenjena za turizem, kot predlagajo na Črnem Kalu. Verjetno kolesarska pot. Ali je vse to zdaj vključeno v javne finance in ali je vse to vključeno v javni dolg, v primanjkljaj in tako naprej? Tudi gospod Dragonja je dal že neke podatke o vsem tem na svoji predstavitvi. Hvala lepa za odgovor. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica za finance mag. Mateja Vraničar Erman, imate besedo za odgovor. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo, in vam, gospod poslanec, hvala lepa za vprašanje. Iz samega zakona in dosedanjega gradiva oziroma gradiv, ki jih je obravnavala Vlada, izhaja, da je investicijska vrednost izgradnje drugega tira 950 milijonov. Številke, ki ste jih navajali, pa kažejo na stroške oziroma na druge obveznosti, ki jih bo treba v državnem proračunu zagotavljati v času delovanje Drugega tira. Za kaj gre? Gre za projekt, v katerega je vključenih več ministrstev, vsako iz svojega zornega kota. Ni moj namen danes, da v odgovoru na poslansko vprašanje izpodbijam ali potrjujem stališča, ki jih zagovarjajo druga ministrstva. Vsako pogleda projekt s svojega zornega kota in tudi odgovarja za podatke in številke, ki jih v tem okviru predloži. Zaradi tega spremembo oziroma napoved, da bo v projektu upoštevana tudi potreba po izgradnji dveh tirov ne samo enega, gradiva, s katerimi razpolaga DZ/VII/31. seja 30 Ministrstvo za finance, nima bistvenega vpliva. Tako velikega infrastrukturnega projekta ni mogoče zgraditi, ne da bi sama investicija in pa potem tudi uporaba tira ne imela javnofinančnih posledic. Gre samo za vprašanje oziroma za primerjave med različnimi variantami, kako lahko v bistvu le-te vplivajo na javne finance. Z vidika vpliva same gradnje lahko še enkrat poudarim, da projekt kot tak vpliva tako na deficit kot tudi na dolg sektorja država glede na to, da je za izvedbo investicije zadolženo podjetje 2TDK, ki je vključeno v sektor država. Zaradi tega v bistvu njen izid oziroma investicija, ki jo oni zagotavljajo, vpliva tako na deficit kot na dolg sektorja država, pri čemer na deficit vpliva izgradnja oziroma investicija v obsegu, koliko sredstev je v posameznem koledarskem letu dejansko porabljenih za investicijo, medtem ko na dolg vpliva toliko, kolikor se družba zadolžuje za samo izvedbo investicije, seveda spet v tistem letu, v katerem se družba dejansko zadolži. Za razliko od ostalih alternativnih predlogov za izgradnjo drugega tira, predlog, ki ga je oblikovala skupna Vlada oziroma ki je vsebovan v predlogu, v zakonu, ki ga je Državni zbor že potrdil, se javnofinančne posledice deloma financirajo z dodatnimi prihodki, ki jih zagotavljajo uporabniki oziroma tisti subjekti, ki bodo od izgradnje drugega tira imeli največjo korist, deloma pa iz splošnih oziroma tako imenovanih integralnih virov državnega proračuna. Deloma se ti prihodki zagotavljajo že v samem času izgradnje kot namenski prihodki, deloma pa v času obratovanja kot delni vir za poplačilo najetih kreditov. Upoštevaje vse okoliščine ocenjujem, da je javnofinančni okvir, kakršen je oblikovan z zakonom, med različnimi variantami, ki smo jih obravnavali, obvladljiv z javnofinančnega vidika, nosi sicer svoja tveganja, vendar jih je s sprotnim nadzorom nad izvajanjem same investicije mogoče obvladovati. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Mag. Andrej Šircelj, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani predsednik. Vsekakor dopolnitev odgovora. Ker zdaj, jaz se bojim, da bom jaz več podatkov dal v temu vprašanju kot ministrica odgovorov. Poglejte, Fiskalni svet je dal mnenje glede tega projekta in predstavil ga je na Komisiji za nadzor javnih financ dr. Kračun, predsednik Fiskalnega sveta. Znatna so tveganja na primanjkljaj, to je ocena Fiskalnega sveta, predvsem na strukturni primanjkljaj, zaradi tega, ker ni nobenih reform, da bi se ta strukturni primanjkljaj zmanjšal, in zraven pridejo še ti odhodki in ta zadeva. V primanjkljaj gredo vsi stroški, ne samo gradbeni stroški, ampak tudi stroški financiranja in tako naprej. In tukaj mi je žal, da zdaj verjetno imate, spoštovana ministrica, tudi to gradivo, ki je bilo posredovano vsem nam, tudi vaši državni sekretarki, kjer je vpliv na deficit po letih v odstotku bruto družbenega proizvoda, na primer, v letu 2019 0,10 % BDP, to je 400 milijonov, leta 2020 0,25 %, to je približno ena milijarda, leta 2021 1,2 milijardi. To je, o odstotku BDP govorim, 0,3 % BDP znese približno 1,2 milijardi, če upoštevamo, da je 400 milijonov. V bistvu so te zadeve visoke in seveda tudi na sam vpliv. Jaz bi želel natančne podatke: Kakšen vpliv bo to imelo? Ali je dejansko ta znesek sploh sprejemljiv za državo? Ali je ta projekt sprejemljiv za državo tudi v tehničnem oziru? PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica za finance mag. Mateja Vraničar Erman, imate besedo za dopolnitev odgovora. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Kolikor je meni znano, je Fiskalni svet opozoril na znaten vpliv, ki ga ima projekt na javne finance, in tudi sama sem uvodoma povedala, da tako velikega infrastrukturnega investicijskega projekta ni mogoče izpeljati, ne da bi sam projekt imel določen vpliv na javne finance. In podatki, ki so bili predstavljeni, tudi kažejo na te učinke. Vendar moram reči, da so številke, ki ste jih omenili pretirane, ker če imamo dejanski BDP letno 40 milijard, približno zaokroženo, 0,3 % BDP ne pomeni milijarde 200, ampak pomeni 120 milijonov, kar je kljub vsemu velik vpliv na javne finance, ampak vendarle je treba uporabiti prave številke. In še na to bi rada opozorila. Sama investicija nima povezave s strukturnim primanjkljajem oziroma s strukturnim naporom. Nasprotno. Tovrstne investicije lahko predstavljajo posebno izjemo, če bi se odločali, da po tej poti v bistvu zagovarjamo izjemo od zahtevanega strukturnega primanjkljaja oziroma strukturnega napora. In sklepno bi še enkrat rada poudarila, da gre za velik infrastrukturni projekt, pomemben infrastrukturni projekt, katerega finančna konstrukcija je oblikovana primerljivo z drugimi sodobnimi v tujini izpeljanimi infrastrukturnimi projekti, kjer del stroškov krijejo tisti, ki imajo dejansko največjo korist od izvedene investicije, deloma se pokriva iz splošnih javnofinančnih sredstev in deloma se breme deli med različne udeležene države. Tem principom sledi tudi finančna konstrukcija tega projekta. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Mag. Andrej Šircelj, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani predsednik. Jaz bi želel, da se opravi ta razprava zaradi tega, ker podatki, ki smo jih dobili, prvič, po mojem mnenju niso natančni. Jaz zdaj citiram tisto, kar smo dobili dejansko na tej seji: »V DZ/VII/31. seja 31 obdobju realizacije projekta kumulativno vpliv na deficit 1,8 % BDP za leto 2017, 1,47 % BDP upoštevaje rast do 2025 …« in tako naprej. To je ena zadeva. Druga zadeva, poglejte, tudi tehnično ta projekt ni enostavno zaključen in dokončan. To je bilo ugotovljeno na številnih srečanjih, zborih, strokovnih srečanjih. Če ne vemo zelo natančno, kakšni so tehničnih podatki, potem je verjetno tudi zelo težko ugotoviti, kakšna bo dejanska cena. To je ena zadeva. Druga zadeva, kar je mnenje stroke, je predimenzioniran ta projekt finančno in tehnično. 20 kilometrov od 27 bo šlo po tunelih s hitrostjo, ki zahteva posebno opremo, ki zahteva posebno gradnjo, ki zahteva posebne nakupe in tudi posebna raziskovanja, kot je bilo dejansko rečeno. V Sloveniji ima glavno vlogo blagovni promet, kar pomeni, da največ prevažajo avtomobili južno sadje, za ljudi je praktično neuporabna ta železnica, ima ob ovinkih prevelike naklone, kar seveda z drugimi besedami pomeni, da bodo ljudje zelo težko prenašali tako vožnjo, če bo do nje seveda sploh prišlo. Zaradi tega jaz mislim, da je nujno, da Državni zbor pogleda, še enkrat analizira tehnično in finančno plat tega projekta, predvsem zato, da to ne bi slučajno postal nedokončan projekt, tudi zato, da bi Državni zbor dobil podatke od Vlade. Ministrica je rekla, da ima vsako ministrstvo svoje podatke, jaz odgovarjam samo za tiste, ki jih ima Ministrstvo za finance. Ja v redu. Ampak jaz mislim, da je treba, da se ti podatki poenotijo na ravni vlade. In če pač predsednik Vlade govori o tem, da bomo naredili še en tir poleg enega tira, potem je seveda vprašanje za ministrico za finance, ali to pomeni cena krat dva, enostavno povedano, in ali pomeni deficit krat dva in javni dolg krat dva za ta projekt. Jaz mislim, da je nujno, da se opravi razprava o tem odgovoru ministrice za finance. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija, v okviru glasovanj. Gospod Luka Mesec bo postavil poslansko vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak. Izvolite. LUKA MESEC (PS ZL): Hvala za besedo. Spoštovana ministrica, moje vprašanje, kot veste, se nanaša na dogovor, ki ga je Vlada 7. junija sprejela s socialnimi partnerji. Po oceni nas, Združene levice, dogovor škoduje najbolj zapostavljenim delavcem, ki so, prvič, zaposleni v nezakonitih agencijah za posredovanje dela, teh je v Sloveniji na žalost vse več, najbolj zloglasen primer zadnje čase pa so tako imenovani IPS v Luki Koper. Potem prejemnikom minimalne plače, ki ne dobivajo dodatkov za težje pogoje dela in za delovno dobo. In tretjič, delovnim invalidom in delavcem, starejšim od 55 let, ki za zdaj še uživajo posebno varstvo pred odpuščanjem. 7. junija ste torej vi kot ministrica skupaj s predsedniki koalicijskih strank podpisali dogovor, da boste nasprotovali zakonoma o inšpekciji dela in o minimalni plači, ki smo ju vložili v Združeni levici, da bi zaščitili ravno te tri skupine ljudi. V koaliciji ta dogovor predstavljate kot kompromis v korist obeh strani, mi pa ocenjujemo, da je to kompromis na škodo najbolj zapostavljenih delavcev. Če konkretiziram, namesto našega predloga boste sprejeli vladni zakon o inšpekciji dela, ki sploh ne omenja delavcev iz nezakonitih agencij. Potem boste zavrnili naš predlog o minimalni plači, ki bi končno zagotovil to, da bi se dodatki, kot je dodatek za delovno dobo in drugi dodatki, izločijo iz minimalne plače in da se na minimalno plačo šele prištevajo, da bi minimalna plača postala osnova. In potem tretjič, še naprej podpirate tako imenovano sporazumno prekinitev zaposlitve, ki pa bi jo lahko, in na to ste bili opozorjeni, delodajalci izkoristili za bajpas pri odpuščanju starejših delavcev in invalidov. Moja vprašanja so zato preprosta: Kaj je vaša rešitev za problem nezakonitih agencij, kot so na primer IPS v Kopru? Kako to, da ste predlani delavcem z minimalnimi plačami, ko smo prvič v Združeni levici predlagali redefinicijo minimalne plače, da se je iz nje izločilo vsaj dodatke za praznike, nočno delo in nadurno delo, to tudi omogočili, zdaj pa nočete zagotoviti izključitve ostalih dodatkov? Kaj je razlog za to? Kako boste zagotovili, da se institut sporazumne prekinitve ne bo zlorabil za odpuščanje starejših delavcev in invalidov? Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Spoštovana ministrica dr. Anja Kopač Mrak, izvolite, imate besedo. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala za besedo. Spoštovani poslanec gospod Luka Mesec, hvala za vprašanje. Je izjemno zanimivo in postavlja v ospredje vprašanja, ali lahko to družbo vodimo naprej tako, da slišimo samo eno stran in morda na način, ki je všečna tu v dvorani, ali pa poskušamo, kar je mnogo težje, dogovoriti stvari, ki so dobre v prid vsem. Kar namreč, socialni dialog je ena izmed temeljnih pridobitev v času po drugi svetovni vojni, da se je poskušalo konflikte, ki so vedno prisotni med delom in kapitalom, na družbeno konsenzualen način urejati. Socialni dialog je imel svoje vzpone in tudi padce, je pa pomembna vrednota. V najbolj demokratičnih in tudi blaginjsko močnih državah njihov družbeni konsenz temelji na socialnem dialogu, kjer so močni sindikati, in tudi dogovarjanje, vlada je DZ/VII/31. seja 32 vedno mediator med zastopniki delodajalcev in delojemalcev. Torej, ja, moja vrednota, kot ministrice za delo je, da poskušam na konsezualen način reševati družbene probleme. In zato menim, da je 7. 6. podpisan dogovor velik korak naprej, ker so socialni partnerji zelo jasno povedali, tudi sindikati, kot tudi delodajalci, da seveda vsaka stran ne more dobiti tistega, kar bi si v danem trenutku želeli, ker verjamejo, da je na dolgi rok to, da malce dlje sedimo, ampak da se dogovorimo na dolgi rok za to državo, ki je izrazito konsenzualna, to mnogo bolje. Kar se tiče vašega predloga in primerjave, pa bodimo odkriti. Vaš predlog zakona je bil osnovna na predlogu zakona Ministrstva za delo, tiste stvari, ki so bile dodatno vnesene, kar se tiče agencij za delo, pa je Zakonodajno-pravne služba tudi ocenila kot neprimerne. Tako da je vprašanje, kaj je lahko všečno in poveste, drugo je pa, kaj je realno izvedljivo v pravnem redu. In ne, prosim, mešati IPS z agencijami za delo, ker je v bistvu pred upravnim sodiščem, ker je inšpekcija za delo ugotovila, da imajo IPS kršijo zakonodajo, ker bi morali biti registrirani za posredovanje dela, in so se Luka Koper oziroma pač ti, ki jim je bila izrečena odločba, pritožili in čakamo sodbo upravnega sodišča. Torej stvari se rešujejo, način, ki ga vi predlagate, bi pomenil preveliko zmedo, kar je dejansko tudi povedala Zakonodajno-pravna služba. Ampak naš predlog zakona oziroma ki je usklajen s socialnimi partnerji, rešuje vprašanje prekarnosti, tako kot smo se dogovorili, torej če inšpektor ugotovi, da ima nekdo sklenjeno civilno pogodbo, pa gre za elemente delovnega razmerja, ima novo pristojnost, da poleg prepovedne odločbe tudi inšpektor da odredbo, da mora v treh dneh predložiti tudi ustrezno pogodbo o zaposlitvi temu delavcu. In po drugi strani ne pozabite, tudi za neplačilo plač dajemo strožjo sankcijo. Ali to ni zaščita najranljivejših? Predvsem pa pozabljate tudi na drugi zelo pomemben zakona, to je Zakon o urejanju trga dela, ki je tudi del tega paketa, ki jasno poskuša aktivirati brezposelne osebe, dajemo možnost 20 % dodatka k plačilu denarnega nadomestila za vse tiste brezposelne z nižjo stopnjo izobrazbe in tiste s srednjo šolo, ki nimajo deficitarne stopnje izobrazbe. Kar se tiče IPS, gre za nezakonite prakse, in prosim, da se ne meša z agencijami za posredovanje dela, kjer imajo svoje probleme, ampak ne gre pa jabolka in hruške mešati. Kar se tiče minimalne plače, je pa dejstvo, da smo takrat podprli, šlo je za podpisi, bila je stvar, ki smo jo v okviru socialnega sporazuma pogajali. Vašim predlogom pa … vsem nam je cilj, da se minimalna plača čim bolj dvigne, je pa vseeno minimalna plača z zakonom določena, je eden izmed pomembnih institutov, ni pa edini. In vi posegate tudi v kolektivno dogovarjanje, ki pa je temelj bipartitnega socialnega dogovarjanja, k čemur pa kot ministrica za delo moram biti zavezana, ker je tudi osnovni temelj dogovarjanja plačne politike, in smo se tudi socialni partnerji v socialnem sporazumu dogovorili, da se bodo plače usklajevale s kolektivnimi bipartitnimi pogodbami. Tako da gre pri vašem predlogu za bistven poseg v dejansko kolektivno dogovarjanje, in to je izjemnega pomena tudi za nadaljnji razvoj, ker to pomeni, da ne potrebujemo več panožnih kolektivnih pogodb, ker lahko z zakonom urejamo vse to, kar je pač, na način, kot predlagate. Jaz vseeno verjamem, da je dober predlog, bom pa verjetno v nadaljevanju lahko pojasnila glede sporazumne prekinitve. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Luka Mesec, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. Izvolite. LUKA MESEC (PS ZL): Hvala. Če vas prav razumem, ne želite oziroma nočete posegati v regulacijo minimalne plače, ker pravite, da je to treba izpeljati skozi socialni dialog. Ne vem, če je to samo vaše osebno mnenje, zagotovo pa ni mnenje Vlade, ker Vlada je jasno povedala, zakaj nasprotuje redefiniciji minimalne plače. Postavila je tri točke. Prvič, rekla je, ker bi to škodovalo konkurenčnosti gospodarstva, drugič, ker bi to povzročilo 10 milijonov evrov izdatkov v javnem sektorju, in potem, tretjič, dodala še, da bi bilo treba doseči soglasje socialnih partnerjev. Tako da vam na točki ne morem verjeti, da je problem v socialnem dialogu, ampak mislim, da je problem, na kakšen način se Vlada pogovarja s socialnimi partnerji. Namreč to, kar tukaj berem, je stališče, ki bi ga lahko zlahka prevzela tudi Gospodarska zbornica. Ne verjamem, da ste socialne partnerje soočili s tem, da imamo v Sloveniji v marsikateri kolektivni pogodbi pet, šest, celo sedem plačnih razredov pod minimalno plačo, da se dejansko plače začenjajo prej pri 450 kot pri 613 evrih, da obstajajo prakse v podjetniških pogodbah, kakršne sem jaz sam – vam lahko prinesem papirje –, videl, da ljudje dobijo 240 evrov osnovne plače, ostalo pa potem z dodatki do minimalca. To so enostavno stvari, ki jih ta družba in ta država ne bi smela dopuščati. Zato še enkrat sprašujem: Zakaj nočete poseči v minimalno plačo, da bi to zagotovili? Kar se tiče prekarnih delavcev in IPS. Kompromis, ki ga je Vlada naredila, sicer izboljšuje položaj za espeje, ne izboljšuje pa položaja vseh, ki delajo v nezakonitih agencijah za posredovanje dela. In ta termin uporabljam namenoma, ker IPS sicer na papirju nudijo storitev, v resnici pa niso nič drugega kot podjetja, ki posredujejo delo, in so zato nezakonite agencije za posredovanje dela. DZ/VII/31. seja 33 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa ministrica, izvolite, imate besedo. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Minimalno plačo smo uvedli Socialni demokrati v 90. letih. Verjetno eden najvišjih dvigov minimalne plače se je zgodil v času finančne krize, mislim, da je bila za 23 % dvignjena. Takrat, ko je bila vpeljana definicija minimalne plače, je bila na podlagi dogovora o plačni politiki, ki se je podpisoval, in takrat je bila dogovorjena definicija minimalne plače. Definicija minimalne plače, v katero vi sedaj posegate, je ena izmed najbolj nevralgičnih točk socialnega dialoga. In bili so številni poskusi, da poskušamo dogovoriti spremembo definicije minimalne plače. Jaz zdaj verjamem, da bo lahko lažje in na drugačen način razumevanje glede minimalne plače, nikakor pa socialni partnerji ne bi pristali na to, da ena izmed političnih strank postavlja minimalno plačo z dekretom mimo socialnega dialoga. Ker morate vedeti, jaz bi lahko s takšnim zakonom prišla, bi vsi ploskali in bi bilo vse lepo, ampak dejstvo je, da na koncu upravljati državo v dobro ljudi pomeni, da rabiš poslušati vse strukture, in ni vedno najlažje poskušati iskati kompromis. In kompromis najti na takšni točki, je težavno. Kot veste, je zaradi podpore minimalne plače tudi padel podpisan socialni sporazum, za katerega smo se dolgo trudili. Moje mnenje je, kot sem ga povedala, minimalna plača v svojem temelju, vaš predlog posega v kolektivno dogovarjanje, kar ruši socialni ustroj in socialni dialog v tej državi, in je to eden izmed temeljih razlogov, zakaj ga jaz osebno ne morem podpreti. Predvsem pa je to stvar urejanja tako občutljivih vprašanj, kjer se je vsaj treba potruditi dogovarjati s socialnimi partnerji. Seveda imate vi lahko luksuz, da lahko rečem, ker ste v opoziciji, da lahko poslušate samo ene in vložite ta predlog, naloga Vlade Republike Slovenije in mene kot ministrice za delo, ker sem kot ministrica prisegla, da moram spoštovati in bom delala za vse državljane in državljanke, je pa moja naloga, da socialni dialog vodim, da ga upravljam in da poskušam najti konsenz. Tako da včasih bi bilo lažje sedeti na vašem mestu. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Luka Mesec, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Izvolite. LUKA MESEC (PS ZL): Hvala. Jaz seveda predlagam, da Državni zbor opravi razpravo o dogovoru, ki ga je Vlada sprejela s socialnimi partnerji 7. Junija. Kompromisi, o katerih je zdaj govorila ministrica, so na žalost slabi in so vodili v to, da imamo v Sloveniji vse več drugorazrednih delavcev, vse večjo segregacijo med tistimi, ki še imajo delavske pravice, in med tistimi, ki jih nimajo. Med mojo generacijo, med mladimi je espeizacija in prekarnost na žalost postala norma, pa ne samo v gostinstvu ali pa kakšni nevralgični panogi, ampak konec koncev med novinarji v gradbeništvu, v IT sektorju in tako naprej. Po drugi strani pa vidimo pojave, da so se divje agencije za posredovanje dela oziroma nezakonite agencije za posredovanje dela, kakor sem prej imenoval izvajalce pristaniških storitev v Luki Koper, v zadnjih letih dobesedno razpasle, da spomnim samo na kakšen Marof Trade in še kaj podobnega. Zato predlagam, da se v tem Državnem zboru pogovorim o tem sporazumu, in sicer v vseh njegovih treh točkah – prvič o tem, kako bomo poskrbeli da bodo socialne pravice, ki so zagotovljene v tej državi na papirju vsem delavcem, končno dosegle tui prekarne delavce. Drugič, da se pogovorimo o tem, ali je sprejemljivo in kako bomo dosegli to, da ne bodo ljudje v tej državi ob takšni gospodarski konjunkturi, kot jo imamo, delali za 400 evrov, 450 evrov, ostalo pa dobili z dodatki, da sploh prilezejo do minimalne plače. Tretjič, da se onemogoči na zakonski ravni, da človek dobi osnovne plače 240 evrov, potem pa dobi z nekimi dodatki šele izplačilo minimalca, ker s tem ni oškodovan samo on, s tem smo oškodovani vsi državljani in državljanke, ker njegov delodajalec podvaja prispevke v blagajne in v državni proračun od osnove ne pa iz plačila, se pravi od 240 evrov, potem si lahko predstavljate, kako malo je plačanega. In tretjič, da se konec koncev pogovorimo o tem, ali je kompromis, kot mu pravi Vlada, da bodo lahko delodajalci zdaj sporazumno odpuščali tudi delavce, starejše o 55 let in invalide, sprejemljiv. Za nas, za Združeno levico absolutno ni. Predlagam, da se o tem resno pogovorimo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, v okviru glasovanj. Naslednji je mag. Bojan Krajnc, postavil bo poslansko vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministru za zunanje zadeve, ki je danes upravičeno odsoten. Mag. Krajnc, izvolite, imate besedo. MAG. BOJAN KRAJNC (PS SMC): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica dr. Anja Kopač Mrak in gospod minister, kot rečeno, upravičeno odsoten. Na podlagi pariške mirovne pogodbe je območje sedanje slovenske Primorske pripadlo Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Do uveljavitve mirovne pogodbe so bili tudi slovenski prebivalci tega dela sedanje Slovenije italijanski državljani in so tako kot civilne žrtve vojne svoj invalidski status ter pravice uveljavljali po italijanskih predpisih, nekateri pa so s strani italijanske republike prejemali tudi že invalidnine. Po sklenitvi pariške mirovne pogodbe je v skladu s točko B, četrtega dela pariške mirovne pogodbe obveznost izplačevanja civilnih in vojaških pokojnin prevzela FLRJ. Republika DZ/VII/31. seja 34 Italija je z namenom popolne povrnitve vojne škode FLRJ plačala 125 milijonov dolarjev. Kasneje je bil leta 1954 med FLRJ in Republiko Italijo sklenjen še sporazum o dokončni poravnavi vseh medsebojnih obveznosti iz mirovnega sporazuma, ki je določil, da bodo pristojne jugoslovanske organizacije vse od 15. septembra 1947 in v okviru določb jugoslovanske zakonodaje zagotovile izplačevanje civilnih in vojaških pokojnin. Žal pa do izplačila tem civilnim invalidom v vojni, ki so se poškodovali že kot otroci, torej večinoma kot otroci in so zdaj na koncu, skoraj na koncu svoje življenjske poti, ni prišlo, čeprav je FLRJ od Republike Italije prevzela obveznost izplačevanja in za ta namen prejela tudi sredstva. Niti FLRJ niti njene naslednice, vključno z Republiko Slovenijo, ki je svojo obveznost podredila z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, vse do danes niso sprejele ustreznih zakonskih podlag za uveljavitev pravic te skupine civilnih invalidov vojne, za nazaj torej, niti niso dosledno kako drugače izpolnile svojih obveznosti, čeprav so za poravnavo teh obveznosti sredstva prejele in jih k temu zavezuje mednarodna pogodba. Spoštovana gospa ministrica, spoštovani gospod minister v odsotnosti, sprašujem vaju: Kdaj bo Vlada Republike Slovenije na vajin predlog končno zakonsko uredila to pravico do odškodnine oziroma invalidnine za to specifično skupino žrtev vojne sedaj državljanov Republike Slovenije? Najlepša hvala za odgovor. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima dr. Anja Kopač Mrak. Izvolite. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala, spoštovani podpredsednik. Hvala gospod poslanec Bojan Kranjc za vprašanje. Ustrezna republiška zakonodaja, ki je uredila varstvo civilnih invalidov vojne, je bila sprejeta leta 1968, ko so se nekatere oblike invalidskega varstva zagotavljale za civilne invalide vojne z najmanj 100 % telesno okvaro. Sprejeta invalidska zakonodaja je v naslednjih letih invalidsko varstvo postopoma širila tudi na civilne invalide vojne s priznanimi nižjimi stopnjami invalidnosti vse do leta 1992, ko je bilo ustrezno zakonsko varstvo enako kot za vojaške vojne invalide zagotovljeno tudi za civilne invalide vojne z najmanj 20 % invalidnostjo. Glede problematike invalidskega varstva, ki bi ga civilnim invalidom vojne zagotavljala sklenjena mirovna pogodba med SFRJ in Republiko Italijo, je podano strokovno mnenje Državnega pravobranilstva Republike Slovenije, ki je glede morebitne odškodninske odgovornosti Republike Slovenije kot pravne naslednice nekdanje SFRJ zaradi neizplačanih invalidskih prejemkov civilnim invalidom vojne v preteklosti ocenilo, da v veljavni zakonodaji ni podlage za izplačilo odškodnine na navedeni pravni podlagi. S tem v zvezi Državno pravobranilstvo tudi meni, da iz formulacije 1. člena mednarodnega sporazuma med FLRS in Republiko Italijo o dokončni poravnavi vseh medsebojnih obveznosti ekonomskega in finančnega značaja, ki izhaja iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov iz leta 1954, ni jasno razvidno, kakšne so bile obveznosti SRFJ na navedeni podlagi. Državni pravobranilstvo s tem v zvezi ugotavlja, da odškodninska odgovornost Republike Slovenije kot pravne naslednice SFRJ zaradi nesprejetja oziroma nepravočasnega sprejetja ustrezne zakonodaje v zvezi s posebnim socialnim varstvom slovenskih državljanov iz območja slovenskega Primorja, ki so kot italijanski državljani postali invalidi ter so invalidski status in pravice uveljavili po tedanjih italijanskih predpisih, objektivno ni podana. Vse morebitne odškodninske terjatve za uveljavitev odškodnine zaradi povzročene škode iz tega naslova so po mnenju pravobranilstva tudi absolutno zastarane. Republika Slovenja je leta 1992 z aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje SFRJ z Republiko Italijo v vsoj notranji pravni pred prevzele oziroma nasledile obravnavami meddržavni sporazum, vendar s tem ni prevzela nobenih pravnih obveznosti z naslova poravnave oziroma plačila odškodnine civilnim invalidom vojne v skladu s sklenjenim sporazumom med nekdanjo SFRJ in Republiko glede začetka in časovnega obdobja. V tem zgledu je pač mnenje državnega pravobranilstva dokaj jasno. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Dr. Vinko Gorenak bo postavil poslansko vprašanje notranji ministrici, in sicer mag. Vesni Györkös Žnidar, ki pa je upravičeno odsotna. DR. VINKO GORENAK (PS SDS): Ali pa ne. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Gorenak, izvolite. DR. VINKO GORENAK (PS SDS): Ali pa ne. Gospod podpredsednik, jaz imam tu težavo, v uradni napovedi Državnega zbora gospa ministrica ni odsotna. Nihče pri nas ni dobil nobene napovedi, da bo ministrica odsotna, na tem listu zdaj pa piše, da je odsotna. Naredite tu nek red tam pri sebi v Kolegiju predsednika Državnega zbora, na Vladi in tako naprej. Jaz vas lahko samo to spomnim, da naredite tudi kakšno primerjavo med letom 2004, 2008, 2012, pa sedanjim stanjem. To je katastrofa, saj ministri sploh ne hodijo sem. Naredite primerjavo, pa boste videli. Ampak dobro, moje poslansko vprašanje … moje poslansko vprašanje se nanaša na pravzaprav največjo zgodbo teh dni. To je zgodba, ki se tiče pranja iranskega umazanega denarja, odnosno financiranja DZ/VII/31. seja 35 terorizma, če želite, preko Nove Ljubljanske banke. Človek bi mislil, da v Sloveniji vlada Vlada. Da vlada Vlada, a ne. Leta 2012 je bila neka druga vlada, to je naša vlada, v kateri sem jaz bil minister. Leta 2012 bi morala policija najbolj intenzivno verjetno preiskovati tisto milijardo, pa me o tem ni obvestil nihče nič, to mora tudi javnost vedeti. To mora tudi javnost vedeti. Zato sprašujem seveda sedanjo aktualno ministrico: Kdaj je bila obveščena gospa Kresalova in kaj je naredila v zvezi z to zadevo? Namreč, za vsako malenkost ministri, in tudi ona je to počela, pišejo usmeritve policiji. Se število mrtvih poveča za 2 – je že usmeritev policiji. Število vlomov v kokošnjake – imamo usmeritve policije. Tu imamo pa milijardo evrov, pa ne vem, če je kaj naredila gospa. Nadalje jo sprašujem: Ali je gospa Kresalova obvestila svojega naslednika gospoda Zalarja? Namreč, gospod Zalar mene ni nič obvestil o največjem kriminalu tistega časa. Sprašujem: Kdaj je bil obveščen gospod Goršek? Lahko pa javno povem, da svojega naslednika ni obvestil o tem. Ni obvestil o tem. Nekdo, zdaj jaz ne vem, ali je bil to gospod Goršek ali je bil gospod Jevšek, sedanji župan SD v Murski Soboti je izjavil, takrat je bil pa šef kriminalistične policije, je izjavil, jaz sem to dal podrejenim, potem se pa nisem vtikal v njihovo delo. A si predstavljate?! To še politik ne sme reči, kaj šele, da reče nek šef policije ali šef kriminalistične policije, ne vem točno, kateri je to rekel. Ni ga zanimala ena milijarda. Ni ga zanimala. In to ti je potem šef policije! Skratka, sprašujem: Kako so potekale te informacije? Zlasti pa želim izvedeti s strani ministrice: Kaj je naredila policija? Ker po dosedanjih podatkih, ki so javno objavljeni, ni naredila nič, razen dveh, treh depeš. Odgovor želim imeti ustno, gospod podpredsednik. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa, dr. Vinko Gorenak. Gospod Jožef Horvat bo postavil poslansko vprašanje ministru za javno upravo gospodu Borisu Koprivnikarju. Izvolite. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik! Spoštovani gospod minister za javno upravo, Boris Koprivnikar, najprej bom postavil moje vprašanje in ga potem argumentiral. Sprašujem vas, gospod minister: Kaj boste storili, da bodo slovenski državljani, ki ne živijo na narodnostno mešanih območjih, izpis upravnih storitev lahko dobili izključno v slovenskem jeziku ne glede na to, na območju katere upravne enote želijo opraviti upravno storitev? Naj vas spomnim tudi na stališče vašega ministrstva, ki ste ga osebno podpisali 15. decembra 2015, ki pritrjuje mojim nadaljnjim trditvam. Gospod minister, v moji poslanski pisarni na sedežu občine Črenšovci dobivam vedno več pritožb državljanov, ki živijo na območjih, kjer ne živi tudi madžarska narodna skupnost, in želijo dobiti omenjeno potrdilo o upravni overitvi, na primer, v slovenskem jeziku, vendar po navodilih Ministrstva za javno upravo z dne 27. 10. 2016 lahko dobijo le dvojezično potrdilo. Če greste pogledati, jaz sem šel, knjigo pripomb in pohval na Upravni enoti Lendava, tukaj se ljudje pritožujejo, ker dobijo dvojezično potrdilo o upravni storitvi, pa so Slovenci oziroma ne živijo na narodnostno mešanem območju. Mimogrede ta knjiga je, sem nekaj slik teh pripomb naredil na Upravni enoti Lendava, ki je do sedaj praktično vedno bila odlično ocenjena. Gospod minister, oba veva, da Ustava Republike Slovenije v 11. členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina. Tudi drugi odstavek 62. člena Zakona o upravnem postopku določa, da na območju občin, kjer sta pri organu poleg slovenščine uradna jezika tudi italijanski ali madžarski jezik, upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom. Izpostavljam primer, ko slovenski državljani, ki živijo na območju, ki ni narodnostno mešano, torej, kjer ne živi tudi italijanska oziroma madžarska narodna skupnost, v primeru upravnih overitev dobijo dvojezično potrdilo. Gre za Upravno enoto Lendava, Izola, Koper in Piran, ki so dolžne v skladu s slovensko ustavo in z Zakonom o upravnem postopku izdajati prebivalcem z območja, kjer ne živita tudi omenjeni narodni skupnosti, potrdila o upravnih overitvah izključno le v slovenskem jeziku. Hvala lepa za vaša pojasnila, gospod minister. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima minister za javno upravo gospod Boris Koprivnikar. BORIS KOPRIVNIKAR: Predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovani poslanec, hvala za ta vprašanja. Naj pač pojasnimo glede na Ustavo in zakone, na katere ste se tudi sami sklicevali, da imamov Sloveniji v določenih delih države posebnost, ki si ji reče dvojezičnost. Ta je zagotovljena z ustavo in zakoni. Zakon pa uporabo jezika na dvojezičnem območju veže, DZ/VII/31. seja 36 kot že sami ugotavljate, prvič, na vložitev vloge, se pravi, ali sem jo vložil v italijanskem, madžarskem jeziku ali v slovenščini, če si stranka v postopku. V primeru, ko pa se izdajajo potrdila, kjer ni neposredne vpletenosti stranke, se pa izdajajo na dvojezičnih območjih glede na sedež upravne enote pač dvojezično. Poleg Zakona o splošnem upravnem postopku, ki to določa, imamo tudi Zakon o državni upravi in pa Uredbo o upravnem poslovanju, ki točno določajo, kakšna so poslovanja na teh dvojezičnih območjih, in kot rečeno, se vežejo na sedež upravne enote. Ta določa, da se v tem primeru, da je sedež upravne enote na dvojezičnem območju, uporabljajo obrazci, prejemne štampiljke, žigi v obeh jezikih, in to velja že 15 let in se ni v ničemer spreminjalo. In podobno velja tudi za ta primer, ki ste ga sami navedli, za primer potrdila o istovetnosti, kar pomeni, da je štampiljka, ki jo uradnik udari na dokument in potem vpiše, da je dokument istoveten v originalu, pač, dvojezična. To na tem območju velja. Nekaj pomislekov je bilo še glede uvedbe elektronske evidence. Tudi pri elektronskih evidencah glede na veljavno uredbo, ki se, kot rečeno, že dolgo ni spreminjala, upravne enote uporabljajo na teh območjih dvojezičnost. Ugotavljamo pa tudi sami, da so nekateri slovenski državljani zato nezadovoljni. Jaz sem preveril, na ministrstvo so do zdaj prejeli dve pritožbi v teh letih. Nikakor pa ne morem pristati na to, da v tem primeru uporabe dvojezičnosti na dvojezičnih območjih kršimo ustavo ali zakone. Ravno nasprotno, že z ustavnimi načeli in zakoni smo zadolženi, da spremljamo ta standard. Moramo pač sprejeti, kot nekatere druge pogoje tudi to, da v teh območjih, kjer je dvojezičnost oziroma sedež upravne enote na dvojezičnem območju, je to neka dodatna okoliščina, ki velja tako za pripadnike narodnostne manjšine kot tudi za Slovence, ki na tem območju živijo, ker je to standard, ki ga z ustavo v tej državi tudi zagotavljamo. In nenazadnje je to tudi, lahko rečemo, ekonomično glede na to, da so obrazci pripravljeni, napisani in predtisnjeni. V tem primeru tudi uredba določa, da mora biti obrazec dvojezični in da se morajo uporabljati dvojezične glave, naslov, podpis, datum in tako naprej na teh območjih. Je pa ob tem seveda treba povedati, da v primeru izdaje, recimo, potnih listih, v primeru izdaje osebnih izkaznic, se pa individualno preverja območje, stalno prebivališče in ta državljan, ki fizično ni iz tiste občine, ki je neposredno podvržena dvojezičnosti, dobi dokument samo v slovenskem ali v obeh jezikih, tako kot se pač izkaže. V izdajanju odločb in ostalih zadev, pa skladno z uredbo velja na teh območjih dvojezičnost. To se ni spreminjalo z nobenim navodilom ministrstva, to velja že 15 let. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Jožef Horvat, imate besedo za dopolnitev odgovora. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Gospod minister, vaši sodelavci, večina jih pritrjuje mojim trditvam, da imam jaz prav in ne vi. Gospod minister, sedež upravne enote ni relevanten. Ni relevanten, važno je moje stalno prebivališče. Če jaz in moji soobčani iz Občine Črenšovci, ravno to se dogaja, zdaj v tem času namreč poteka kampanja zbiranja pristopnih izjav za uvedbo komasacije na območju celotne Občine Črenšovci, gre za 6 katastrskih občin, in nekateri so seveda zaposleni tudi v Lendavi, in zelo praktično je, gospod minister, da gredo na upravno enoto po potrdilo o istovetnosti in tako dalje. In zakaj aplikacija, in to pa je nova aplikacija, in to so ljudje, ki delajo na upravni enoti v Lendavi, opozorili vaše ljudi, da je aplikacijo treba narediti tako, da kot ste vi rekli, če je vloga v slovenskem jeziku, da mora biti tudi potrdilo v slovenskem jeziku. In jaz sem bil v Občini Črenšovci, vi ste najbrž v Občini Ljubljana, pa nima veze, in če postopek midva začneva v slovenskem jeziku, se mora tudi potrdilo izdati v slovenskem jeziku. Tukaj vas, gospod minister, lepo prosim za vaš razmislek, ker kot rečeno, vaši sodelavci mi dajejo prav. Sedež upravne enote ni relevanten! Ni relevanten! Mi živimo v Pomurju, v območju upravne enote Lendava, če želite, v sožitju z madžarsko narodno skupnostjo. Prvi sem za to, da so ti odnosi vsak dan boljši, ampak prav takšne odločitve vašega ministrstva k temu ne prispevajo. Zato se ljudje oglašajo v knjigi pritožb, zato se oglašajo pri poslancu, ki naj to zadevo reši. Ponavljam, prvi sem za to, da če se postopek na narodnostno mešanem območju začne v madžarskem jeziku, da sem zelo konkreten, se mora tudi v tem peljati in mora biti potrdilo dvojezično. Ko pa se postopek začne v slovenskem jeziku in ne prihajam iz narodnostno mešanega območja, želim izključno slovensko potrdilo, gospod minister. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Minister Koprivnikar, izvolite, imate besedo. BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala, gospod poslanec, za te dodatne argumente. Meni je sicer zanimiva trditev, da moji sodelavci pritrjujejo vam, moji sodelavci, ki so mi pripravljali ta opomnik in vi ste mi zdaj prvič povedali, da je to zadevo treba urediti, pa čeprav sem za to pristojen. Malce hecno sicer, ne? Uredba o upravnem poslovanju je odprta. Lahko jo spremenimo. Lahko jo spremenimo tudi na tak način, da tudi na dvojezičnih območjih spoštujemo samo to, da če se postopek začne, bodo tudi potrdila in vse ostale zadeve v enem jeziku. Vendar bo to zelo zahtevna operacija in ne vem, kako bo v Državnem zboru glede na standard, ki ga imamo do obravnave manjšin, tak spremenjen pristop tudi sprejet. Za enkrat velja, da če se postopek začne v slovenskem jeziku, se vodi v slovenskem jeziku, če pa se izdajajo potrdila, štampiljke, podpisi, se pa na DZ/VII/31. seja 37 dvojezičnem območju izdajajo v dvojezični obliki. Postopek se pa lahko začne v slovenskem jeziku in se v takem tudi vodi, ali začne v madžarskem oziroma italijanskem jeziku in se tudi ima pravico pripadnik manjšine do postopka v njegovem materinem jeziku, in to je treba tudi dejansko zagotoviti. Do mene taka zahteva ni prišla. Vaše poslansko vprašanje kaže na to, da je to velika potreba. Moji sodelavci, na katere se sklicujete, me na to niso opozorili in opomnik, ki so ga pripravili moji sodelavci, kaže na drugačne stališče. Lahko pa preverim, če je volja, glede na to, da je uredba odprta, in tudi kakšna bo volja v tem Državnem zboru, da se dejansko spreminja standard obravnave dvojezičnosti na teh območjih. Menim pa, da tu posegamo na neko zelo občutljivo materijo, za katero je treba desetkrat premisliti, preden odpremo to vprašanje. Zagotavljamo standard tako za Slovence kot za pripadnike narodnostne manjšine in zagotavljamo ga na narodnostno mešanih območjih, skladno z ustavo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Jožef Horvat, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik. Ja, Poslovnik mi to omogoča, da predlagam Državnemu zboru, da opravi razpravo o tem področju. Gospod minister, med vrsticami sem zaznal, da mi nekako očitate nestrpnost. Ponovno poudarjam, nasprotno, jaz živim, imam tudi sorodnike in tudi k meni so se celo, če želite, v mojo družino so se priženili pripadniki madžarske narodne skupnosti in prvi sem za to, da imamo ta evropski standard, ki ga imamo, in o tem veliko govorim, ko veliko tujih delegacij sprejemam. In pravim, da smo glede tega, hvala Bogu, Evropi zgled. Ampak, gospod minister, tu je prišlo do nove aplikacije. Vi ste izdali navodila. In zdaj nekako gojim upanje, kot ste rekli: »Uredba je odprta, dajmo te zadeve urediti.« Pol ure rabiva midva, pa nisva ravno najboljša programerja, da sprogramirava v aplikaciji izbiro, da me uradna oseba vpraša, v kakšnem jeziku želim potrdilo. Samo to potrebujemo. Na narodnostno mešanem območju pa tisti, ki pride, pa vloži oziroma začne postopek, konkretno na območju Pomurja, v madžarskem jeziku, postopek se mora peljati v madžarščini in potrdilo mora biti dvojezično. Če pa začneva midva, gospod minister, ki ne živiva na narodnostno mešanem območju, pa pričakujeva v tej državi, da dobiva dokument, ki bo v slovenskem jeziku. In jaz vas opozarjam in prosim, gospod minister, ker tu, na tej relaciji ste vi moj edini sogovornik. Jaz ne bom šel pobirat informacij kam drugam. Ampak tu ste vi moj edini sogovornik in vas prosim, da o tem razmislite zato, da bo sožitje med večinskim narodom in med manjšino, avtohtono narodno skupnostjo še naprej takšen, kot je, oziroma vsak dan boljši. To nam, midva oba veva, omogočajo računalniške aplikacije. In ta zadeva praktično ne stane nič. Tukaj ne kupim trditve glede racionalizacije in tako dalje, glejte, tega ne kupim. Če gre za osebno izkaznico, če gre za potni list, potem mora iti tudi za papir, kjer bo pisalo, da je to moj lastnoročni podpis. Zelo preprosto. In vas lepo prosim, da to moje dobronamerno opozorilo sprejmete in nemudoma izdate tudi takšna navodila. Jaz bom to spremljal. Če se to ne bo spremenilo, verjamem in trdim, da imam prav, da ne zahtevam preveč, da državljani ne zahtevajo preveč, sicer bom pa šel do konca, vse do Ustavnega sodišča. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri v okviru glasovanj. Gospod Franc Jurša bo postavil poslansko vprašanje ministrici za zdravje gospe Milojki Kolar Celarc. Izvolite, gospod Jurša. FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala, predsedujoči, za besedo. Lep pozdrav vsem v dvorani, posebej pa še seveda gospe ministrici Milojki Kolar Celarc, ki ji bom tudi postavil poslansko vprašanje. Bolnišnica Topolšica se zaradi lani končane naložbe v energetsko sanacijo objekta že nekaj časa sooča z velikimi likvidnostnimi težavami, nima sredstev za plače in ne za izplačilo letošnjega regresa. Vlada je sicer zagotovila denar za plače in se je na osnovi teh likvidnostnih težav odločila, da se bo Bolnišnica Topolšica pripojila Splošni bolnišnici Celje. O tej odločitvi zaposleni v Bolnišnici Topolšica niso bili obveščeni tako, kot bi bilo pričakovati v takšnih primerih, temveč so za načrte Ministrstva za zdravje izvedeli predvsem iz medijev. Konec aprila je bila sicer organizirana okrogla miza na temo, ki se je je udeležil tudi predstavnik Ministrstva za zdravje, ki pa pristojnim ni dal ustreznih pojasnil in obrazložitev. Znano je, da združitvi obeh bolnic nasprotujejo zaposleni v Topolšici in Celju, sindikati zdravstvenih in nezdravstvenih delavcev, seveda pa tudi bolniki, ki so pomoč in nego iskali v Bolnišnici Topolšica. Hitro so se tudi organizirali v Šaleški dolini v civilno iniciativo, ki prav tako nasprotuje tej pripojitvi. Glede napovedane združitve ostaja odprtih ogromno vprašanj, ki zagotovo tudi spodbujajo nasprotovanje združevanja teh dveh bolnišnic, saj je prihodnost bolnišnice neznana in negotova. Ministrico za zdravje zato sprašujem: Kaj pravzaprav predlagano združevanje sploh prinaša tako za delovanje Bolnišnice Topolšica kot tudi za zaposlene? Kakšne prednosti in pomanjkljivosti bo združevanje prineslo bolnikom, obema bolnišnicama in vsem zaposlenim? DZ/VII/31. seja 38 Ali na ministrstvu že poznate pozitivne in negativne finančne posledice, ki jih bo združevanje prineslo in seveda kakšne so? Med konkretnimi odprtimi vprašanji lahko izpostavimo na primer prevoz bolnikov iz Celja v Topolšico, ki je zdaj plačan posebej, ob združitvi pa bo to transport med bolnišnicama in naj bi menda ta znesek v enem letu znašal 500 do milijon evrov. Zahvaljujem se vam že vnaprej za odgovor. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa ministrica, izvolite, imate besedo. MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC: Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik Državnega zbora. Spoštovani poslanke, poslanci! Posebej pozdravljen gospod Jurša in hvala vam za to vprašanje. Ker se nemalokrat ali prevečkrat v javnosti govori oziroma manipulira s tem predlogom, da namreč ukinjamo bolnišnico Topolšica, naj povem, da z omenjenim združevanjem zdravstvene dejavnosti Bolnišnice Topolšica ne ukinjamo. To sem povedala že večkrat, tako županom Velenja, Šoštanja ter Šmartnega ob Paki 5. maja, ki sem jih povabila in z njimi imela sestanek na Ministrstvu za zdravje, enako sem povedala tudi ob mojem obisku Bolnišnice Topolšica 9. maja zaposlenim. Dejstvo je namreč, da je nekdanje vodstvo bolnišnice, žal, z nekaterimi odločitvami povzročilo stanje, za katerega tudi vi ugotavljate, spoštovani poslanec, da nima bolnišnica denarja niti za plače, niti ga ni imela za regres. Na Ministrstvu za zdravje po pogovorih z vodstvi obeh bolnišnic ocenjujemo, da bo s pripojitvijo Bolnišnice Topolšica k Splošni bolnišnici Celje, dosežena predvsem optimizacija pri vodenju in upravljanju. Že iz povedanega je jasno, da na ministrstvu prav ničesar ne skrivamo, saj smo komunicirali tako z zaposlenimi, župani in javnostjo in bomo tako tudi v bodoče, ko bo do konca pripravljen celovit projekt pripojitve. Trenutno se pripravlja pregled dejavnosti, vključno z novim načinom organiziranja vodenja in dejavnosti po pripojitvi. Predvideno je, da bodo ob pripojitvi centralizirane nabavna, investicijska, kadrovska in finančna služba, kar bo pripomoglo k učinkovitejšemu in uspešnemu poslovanju. Ministrstvo za zdravje razpolaga z analizo pripojitve, kjer so kot prednosti te pripojitve predvsem pripoznane, prvič, zniževanje stroškov materiala, drugič, možnost povečanja prihodkov zaradi dodatnih zdravstvenih programov in iz povečanega obsega obstoječih zdravstvenih programov ter povečanja prihodkov zaradi večjega obsega servisnih storitev, kot so pralnica, kuhinja in tehnične enote, ki jih ima danes Bolnišnica Topolšica, tretjič, več razpoložljivih sredstev za investicije v opremo in infrastrukturo, in četrtič, večje možnosti financiranja in pridobivanja dodatnih likvidnih sredstev. Vodstvi Bolnišnice Topolšica in Celje pospešeno usklajujeta aktivnosti in usklajujeta programe. Tudi Ministrstvo za zdravje je bilo seznanjeno s problematiko, ki jo omenjate, predvsem plačila zunajbolnišničnega transporta, pri čemer z oceno teh stroškov, trenutno ne razpolagamo. To vprašanje že rešujemo, in sicer skupaj s plačnikom, to je Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Ko bo projekt pripojitve dodelan iz vseh potrebnih vidikov, kadrovskih, finančnih, strokovnih in investicijskih, bo Ministrstvo za zdravje izvedlo usklajevanje še z lokalno skupnostjo in z vsemi zaposlenimi. Ob tem dodajam, da usoda bolnišnice Topolšica ni neznana in negotova. Kot ste sami omenili, je Ministrstvo za zdravje skupaj z Vlado Republike Slovenije že dva meseca zagotovilo denar za izplačilo plač zaposlenih in tudi za regres, se pravi je zagotovilo proračunska sredstva, in sicer v višini skoraj 1 milijon 200 tisoč evrov, in še dodatno preprečilo tudi nedobave zdravil. S temi sredstvi je bilo omogočeno nemoteno izvajanje zdravstvene dejavnosti za zdravstveno oskrbo prebivalcev na tem območju. In maja, naj dodatno povem, kar dokazujejo moje resne in poštene namene, sem podpisala pogodbo za nakup treh novih rentgenskih aparatov v višini pol milijona evrov za potrebe bolnišnice Topolšica. To dokazuje, da imamo resne namene, da pacienti dobijo še boljšo oskrbo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Franc Jurša, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. Izvolite. FRANC JURŠA (PS DeSUS): Gospa ministrica, za ta del odgovora sem se vam že v začetku zahvalil. Moram pa reči, da na zastavljeno vprašanje nisem dobil konkretnih odgovorov. Te konkretne odgovore boste morali, ministrica, predstaviti vsem zaposlenim v bolnišnici Topolšica, kakor tudi seveda lokalni skupnosti in seveda tudi civilni iniciativi. Kajti tukaj se zdaj postavlja pa še eno dodatno vprašanje z moje strani, ali zaradi tega, ker je nekdo izpeljal neko investicijo, zdaj ne vem, ali smo to zadevo imeli v celoti pod kontrolo, postavil pod vprašaj likvidnost bolnišnice, pa zaradi tega želimo to bolnišnico zdaj pripojiti k splošni bolnišnici Celje. Jaz mislim, da to niso pravi razlogi za to, da bi se to tudi storilo. Vi boste morali, ministrica, pa seveda tudi vaši predstavniki, boste morali vzpostaviti jasno in odkrito komunikacijo, kot sem že rekel, s predstavniki zaposlenih oziroma zaposlenimi v bolnišnici, civilno iniciativo in seveda tudi z lokalno skupnostjo, ki gravitira na to bolnišnico. Zato vas prosim, da mogoče še na ta moja vprašanja dodatno odgovorite. DZ/VII/31. seja 39 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa ministrica, izvolite, imate besedo za dodaten odgovor. Izvolite. MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC: Hvala tudi za ta dodatna vprašanja. Prvi del komunikacije je v bistvu bil opravljen, razen s civilno iniciativo, na tej okrogli mizi. Dokler pa nimamo vseh dokončnih podatkov, potrebe po dodatni finančni sanaciji za bolnišnico Topolšica … Jaz imama tukaj s seboj, ker smo razdelali to kot projekt, časovnico, datume in naj vam povem, da ko bo zadeva dokončna, na strokovni ravni usklajena, ko bodo zagotovljene tudi še dodatne potrebne finance, da se cela zadeva sanira, bomo jasno opravili razgovore z vsemi deležniki, če hočete, z vsemi deležniki, če hočete zaposleni najprej, vodstvi, obe, tudi lokalna skupnost in civilna iniciativa, kjer jim bomo predstavili te projekte. Vse gre v to smer, da se v bolnišnici Topolšica zagotovi dodatne programe zaradi tega, da bo v bodoče lahko tudi, bi rekla, zagotavljala dovolj finančnih sredstev za opravljanje programov, ki jih bo imela. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Marija Bačič bo predstavila poslansko vprašanje ministru za infrastrukturo dr. Petru Gašperšiču. Izvolite. MARIJA BAČIČ (PS SD): Hvala, gospod podpredsednik! Spoštovani gospod minister, povečan tranzitni tovorni promet na nekaterih državnih oziroma regionalnih cestah povzroča poškodovana cestišča in ogroža prometno varnost drugih udeležencev v prometu, kot so pešci in kolesarji. Povečanemu tranzitnemu prometu, tovornemu, pa prispeva tudi izogibanje plačil cestnin. Glede na navedeno vas sprašuje: Kakšne konkretne ukrepe in kje je sprejelo oziroma bo sprejelo Ministrstvo za infrastrukturo za izboljšanje prometne varnosti ljudi na območjih, ki beležijo povečan tranzitni tovorni promet? Na kakšen način namerava ministrstvo oziroma Vlada Republike Slovenije preprečiti izogibanje plačevanja cestnin tranzitno- tovornega prometa z vožnjo po regionalnih oziroma državnih cestah? Prosim vas, če ste pri tem lahko natančni glede posameznih lokacij. Kaj boste naredili glede razbremenitev tranzitno-tovornega prometa na obremenjenih področjih in njegovega negativnega vpliva na življenje lokalnega prebivalstva? Hvala za odgovor. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Minister dr. Peter Gašperšič, izvolite, imate besedo. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Hvala, predsedujoči, za besedo. Hvala spoštovani poslanki Mariji Bačič za postavljeno vprašanje. Lep pozdrav tudi ostalim poslankam in poslancem! Jaz bom odgovor na splošno zastavil, ker v bistvu načeloma principi veljajo za vse lokacije, kjer se srečujemo s to problematiko, ki jo opisujete. Lahko rečem, da na Ministrstvu za infrastrukturo si vsekakor stalno prizadevamo za izboljšanje prometne varnosti, in v ta namen potem tudi na tovrstnih odsekih sprejemamo ustrezne ukrepe. Zato na teh območjih, kjer prihaja do tega povečanja tranzitnega tovornega prometa, te zadeve rešujemo na način, da intenzivnost tega prometa zmanjšujemo in omejujejo s preusmeritvami tovornega prometa, predvsem gre tukaj za tovorni promet, iz regionalnih in državni cest nazaj na avtoceste. Govorimo torej o tranzitnem prometu. To je seveda možno doseči s postavitvijo ustrezne prometne signalizacije, ki prepoveduje tak tranzitni promet po omenjenih lokalnih, regionalnih cestah in ga, kot rečeno, preusmerjamo nazaj na avtoceste. Za najpomembnejšega pri izvajanju tega ukrepa se je pokazal nadzor policije, saj marsikje same table ne zadoščajo, kajti tovorna vozila se prepogosto ne spoštujejo teh prepovedi voženj po stranskih cestah, še posebej, če s tem prihranijo kakšen kilometer oziroma tudi seveda kadar se izognejo na ta način plačilu cestnine. Zato je, da bi ta ukrep dosegel svoj učinek, nujno potreben čim večji nadzor s strani tudi policije, ki skladno s tem tudi deluje. Ministrstvo za infrastrukturo pa bo še naprej preko upravljavcev cest na podlagi javljene problematike s strani lokalnega okolja skrbelo za postavitev tovrstnih prometnih signalizacij na problematičnih odsekih, s katerimi bomo potem ta tranzitni tovorni promet usmerili na avtocesto in bo s tem manj obremenitev lokalnega prebivalstva. Zdaj lahko povem še to, da je poleg teh ukrepov Agencija Republike Slovenije za varnost prometa v letošnjem letu organizirala in še bo organizirala izobraževanja nadzornih organov za upravljanje nadzora tovornih vozil z vidika varnosti v cestnem prometu. S tem se bo povečala tudi kvaliteta izvajanja tega nadzora, organizirana pa bo tudi obsežna akcija osveščanja voznikov, predvsem tovornih vozil, glede varnosti v cestnem prometu. To se bo izvedlo preko zloženk, ki se bodo delile na različnih točkah, recimo na počivališčih na cestah, ki so najbolj obremenjene s tranzitnim prometom. Za konec pa naj povem še to, da pričakujemo, da bo tudi z uvedbo elektronskega cestninjenja za tovorna vozila v prostem prometnem toku po prevoženi razdalji, za katerega računamo, da bo v operativno uporabo stopilo z novim letom, s 1. 1. 2018, da bo praktično odpravljen ta motiv izogibanja plačilu cestnine preko cestninskih postaj. Na ta način tudi pričakujemo, da bo ta problematika tega DZ/VII/31. seja 40 tovornega tranzitnega prometa, ki bo uhajal iz avtocest, precej precej zmanjšan. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Marija Bačič, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. Izvolite. MARIJA BAČIČ (PS SD): Hvala gospod minister. Vendar bi vas v dopolnitvah odgovora prosila za nekaj konkretnih informacij, in sicer vem, da ste bili na Goričkem in ste se s to problematiko tudi srečali. Recimo tranzitno- tovorni promet Sotina–Gederovci, tukaj je bilo kar nekaj prometnih nesreč s smrtnim izidom, in pa sanacija poškodovane regionalne ceste Cankova–Kuzma v območju Občine Rogaševci. Res je problematično in se strinjam s tem, kar ste rekli, da se tovornjaki oziroma ta tranzitni tovorni promet ne držijo omejitve in vozijo, ne vprašajte, 80 in ne vem koliko. Cesta je ozka, cesta je poškodovana, veliko je tudi šolarjev, torej pešcev in pa tudi kolesarjev in je prav, da se res nekaj na tem področju tudi zgodi v prid temu prebivalstvu. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod minister, izvolite, imate besedo. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Ja, hvala lepa. Na te odseke, ki ste jih omenili, sem že bil opozorjen. Tudi pozna jih seveda Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo. Nekaj ukrepov teh omejitev je bilo že postavljenih. Kot rečeno, ključno je seveda, da se jih uveljavi tudi z izvajanjem tega policijskega nadzora. Bomo pa seveda tam, kjer prihaja tudi še do težav v smislu poškodb, uničenja cest, in tam, kjer so vozišča tudi sicer neprimerna za odvijanje tega prometa, ki se tudi sicer lahko odvija zaradi lokalnih potreb, bomo seveda s sredstvi, ki jih skušamo zagotoviti v proračunu in ki se povečujejo, tovrstne odseke tudi varnostno izboljšati. Tako da računam, da bodo tudi ti odseki še v tem smislu nadgrajeni. Kot rečeno, pa mislim, da bo ta odsek precej na boljšem, ko bo uvedeno elektronsko cestninjenje za tovorna vozila. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Mag. Marko Pogačnik bo postavil poslansko vprašanje ministrici za finance mag. Mateji Vraničar Erman. Izvolite. MAG. MARKO POGAČNIK (PS SDS): Spoštovani predsedujoči, spoštovana ministrica za finance! V nadaljevanju bi vam rad zastavil vprašanje v zvezi s poslovanjem slabe banke oziroma Družbe za upravljanje terjatev bank. Zdaj vsi vemo, da je bila ta banka ustanovljena z zakonom, z določenim namenom. Davkoplačevalci pričakujemo, da denar, ki je bil porabljen za sanacijo bančnega sistema, bo nekako v prihodnosti povrnjen skozi dobro upravljanje preko slabih terjatev, ki so bile prenesene na slabo banko, in pa lastniških deležev ponovno v proračun oziroma davkoplačevalcem. Poslovni rezultat Družbe za upravljanje terjatev bank za leto 2016 je znašal, čista izguba iz poslovanja 7,8 milijona evra. Pri tem je treba povedati, da je bil podoben rezultat dosežen tudi v letu 2015, to pomeni v zadnjih dveh letih približno 15-milijonsko izgubo. Zanima me: Ali bo Ministrstvo za finance, ki ima kot resorno ministrstvo po Zakonu o krepitvi stabilnosti te banke možnosti, sprejel kakšne ukrepe? Osebno sem presenečen nad tako slabim rezultatom. Vsi smo pričakovali od te družbe, da bo denar povrnila davkoplačevalcem nazaj, zdaj pa že drugo leto zaporedoma kar precejšen minus. V dveh letih približno 15- milijonska izguba. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Spoštovana ministrica, izvolite, imate besedo za odgovor. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Hvala lepa, gospod podpredsednik, za dano besedo. Hvala lepa, gospod poslanec, za vprašanje. Najprej je treba pojasniti, da je Ministrstvo za finance na podlagi Zakona o ukrepih za krepitev stabilnosti bank pristojno za izvajanje nadzora nad delom DUTB. V splošnih ukrepih nismo pristojni za to oziroma ne smemo dajati konkretnih navodil za izvedbo posameznih poslov. Za obravnavo letnega poročila DUTB, ki vsebuje informacije o poslovnem rezultatu DUTB, ter sprejetje ukrepov v zvezi z gradivom pa je pristojna Vlada kot skupščina DUTB. Vlada bo letno poročilo obravnavala v kratkem. Mislim pa, da je pri uspešnosti poslovanja DUTB treba upoštevati ne zgolj skozi bilančno izgubo oziroma neto izgubo v lanskem letu, ampak na podlagi različnih kazalnikov. Najprej bi rada omenila, da leto 2016 v poslovanju DUTB zaznamuje predvsem pripojitev Factor banke in Probanke, kar je vplivalo na kapital DUTB in na stroške dela. Kapital DUTB se je zaradi pripojitve zmanjšal za 79,4 milijona evrov, prihodki iz prevrednotenja sredstev pa niso zadoščali, da bi pokrili še vedno visoke odhodke iz financiranja. Naj samo omenim, da je obveznica, ki jo je DUTB lani konec leta poplačal, predvidevala donos 4,5 % na vložena sredstva. Stroški pripojitve Factor banke in Probanke so znašali 1,7 milijona evrov. Ne smemo pozabiti pa tudi na dodatne stroške, ki jih je DUTB moral nositi v zvezi s primerom Cimos. Brez teh izrednih dogodkov, ki jih je v reševanje pravzaprav DUTB naložila skupščina, bi DUTB v letu 2016 izkazala dobiček. Ampak, kot sem rekla prej, upoštevati je treba tudi nekatere druge kazalnike. DZ/VII/31. seja 41 Zadolženost DUTB se je v lanskem letu občutno znižala, skoraj za 400 milijonov evrov. Če ocenimo poslovanje DUTB z ekonomskim kazalnikom donosnosti, tako imenovanim ROE, je le-ta kljub pripojitvi Factor banke in Probanke znašal 9,5 %, kar je za 1,5 odstotno točko več, kot so določeni cilji iz smernic za delovanje DUTB. Kot uspešno velja oceniti tudi dejstvo, da je z aktivnim upravljanjem sredstev DUTB samo lani ustvarila za 369 milijonov evrov prilivov, ki so omogočili, da je DUTB v letu 2016 izvedla dve predčasni poplačili obveznosti do Republike Slovenije v višini 150 milijonov evrov, prva transakcija je iz aprila, in 120 milijonov evrov druga transakcija v avgustu 2016. Hkrati je poplačala celoten znesek preostale obveznosti do Republike Slovenije sredi decembra 2016 v višini 53,6 milijona evrov. Že prej pa sem omenila, da je konec decembra v celoti poplačala zapadlo obveznico DUT02 v znesku 503,2 milijona evrov in obresti od vseh treh izdaj obveznic v višini 26,7 milijona evrov. Refinanciranje in pa poplačilo finančnih obveznosti sta pomemben del uresničevanja poslanstva DUTB, kakor ga opredeljuje zakon in smernice, izdane na njegovi podlagi. Zaradi tega ocenjujem, da DUTB ustrezno izvaja naloge, ki so ji naložene z zakonom. Za naprej pa je ključno, da jim omogočimo izvajanje strategije, kot je zapisana. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Mag. Marko Pogačnik, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MAG. MARKO POGAČNIK (PS SDS): Spoštovana ministrica, ne vem, mene preseneča, da ste vi kot ministrica, bi rekel, lahko zadovoljni z institucijo, ki že drugo leto zapored ustvarja večmilijonsko izgubo. Pri tem pa, da še vidimo, recimo, kakšne plače si izplačujejo tako poslovodstvo kot zaposleni. V letu 2016, vsaj iz medijev, so si izplačali dodatke v višini po 4 tisoč evrov samo za lojalnost do te družbi. Ali ti podatki držijo ali ti podatki ne držijo, jaz mislim, da boste vi kot ministrica oziroma vlada pojasnili tudi na osnovi letnega poročila te družbe. Me pa preseneča, da vedno iščete ene in iste izgovore, da je vedno posledica neko izredno stanje, neki izredni dogodki. Mi smo vas že tudi kot opozicija opozarjali o sprejetju napačne odločitve, o pripojitvi Faktor Banke in Probanke k slabi banki. Sami ste priznali, da je to tudi posledica tega rezultat, vendar potem je treba poudariti, da smo davkoplačevalci dali 50 milijonov evrov za dokapitalizacijo te družbe. Koliko izrednih dogodkov bo še na DUTB? Kaj se bo zgodilo v zvezi s T2? Odškodninski zahtevki so že poslani. Ali bo v letu 2017 potem ponovno nek izredni dogodek? Zanima me: Kaj boste vi kot ministrica za finance predlagali Vladi kot skupščini ali družbi, da se bo to upravljanje izboljšalo? Kakšen rezultat lahko pričakujemo v 2017? PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa ministrica, izvolite, imate besedo za dopolnitev odgovora. Izvolite. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Izredni dogodki, o katerih sem govorila, niso izredni dogodki, ki bi izhajali iz poslovanja družbe, ampak so ukrepi ali dodatni ukrepi, ki jih je družbi naložila Vlada kot skupščina v izvedbo. Zaradi tega ne morem sprejeti ocene, da je DUTB, ki je izvršila sklepe, kot so ji bili naloženi in minimizirala vpliv teh ukrepov na poslovni rezultat družbe, da bi zaradi tega ocenjevali družbo kot poslovno neuspešno. Ocenjujem, da družba v celoti izpolnjuje poslanstvo, zaradi katerega je bila družba ustanovljena. Ocenjujem, da je družba tudi v letu 2016 v skladu s kvantificiranimi kazalniki izpolnila pričakovanja, ki jih je država družbi postavila tako v obliki prej omenjenega ekonomskega kazalnika donosnosti, lahko bi omenila tudi kazalnik v zvezi s poplačilom dolga ali pa poplačilo vrednosti sredstev, ki so ji dana v upravljanje, do konca lanskega leta je bilo unovčenih oziroma poplačanih že skoraj 43% prenosne vrednosti. Ključno je, kot sem omenila, da se omogoči družbi, da izvaja aktivnosti v skladu s sprejeto strategijo, in da zasleduje cilje, ki so družbi postavljeni s strani Vlade z merili in kazalniki njihovega poslovanja. Kar pa se tiče plač in dodatkov, to so vprašanja, ki so nas zaposlovala v precejšnjem delu tudi lanskega leta, pojasnila so takrat bila dana. Tisti del, ki je v pristojnosti Vlade, je bil tudi preverjen, pojasnjen tako na sami seji Vlade kot v Državnem zboru in javnosti. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Marko Ferluga bo postavil poslansko vprašanje ministru za infrastrukturo dr. Petru Gašperšiču. Izvolite, gospod Ferluga. MARKO FERLUGA (PS SMC): Hvala za besedo. Pozdrav ministrici in ministroma! 10. 6. se je v Čežarjih pri Kopru zgodila huda prometna nesreča v samem naselju. Krajani že vrsto let opozarjajo, da je cesta neprilagojena situaciji, dejansko poteka tam promet, ljudje se izogibajo vinjetam, prehod je tudi proti Hrvaški in poleti so tukaj zelo obremenjene ceste. Sicer gre za tole regionalno cesto tretjega reda, ampak ne glede na to, je tale nesreča spet vzbudila velik srd v krajevni skupnosti in med samim prebivalstvom, lokalnim, prav zaradi tega, ker cesta dopušča izredno velike hitrosti v samem jedru te vasi, ki se razpotega levo od desno od te ceste, in je botrovala nesreči, v kateri sta bili poškodovani mati in hči, voznik pa je pobegnil. Predstavniki krajevne skupnosti baje že 15 let poskušajo na DZ/VII/31. seja 42 nek način državi dopovedati, da je treba narediti neke ovire, ukrepe omejitev hitrosti, vendar nekako ni nekega velikega posluha. Tudi 2013 so ponovno prosili za to. Država je res 2014. leta zagotovila hitrostno oviro pri vrtcu in pri zadružnem domu, ampak to na splošno ni dovolj Zato vas kot pristojnega ministra sprašujem: Kako bi se dalo na tem konkretnem kraju umiriti tale promet skozi naselje? Ali načrtujete kakšne rešitve? Ali imate kakšno potezo zdaj, se pravi, v kratkem, da bi lahko uredili tale nevzdržen promet, ker sami veste, da je tudi gostota prometa zelo velika? Domačini sicer predlagajo, da za promet, ki bi prihajal iz krajev nad Svetim Antonom, da bi se preusmeril na cesto Kubed– Rižana–Koper Zamina me ocena tega predloga oziroma če imate vi kakšen drug predlog, da bi se ta zadeva umirila in da bi nekako vsaj v tistem najbolj naseljenem delu nekako poskušali umiriti promet. Jaz vem, da ljudje smo takšni in drugačni, da eni bodo to upoštevali, eni pa sploh ne bodo, tudi če bomo zakonsko predpisali, ampak gre za to, da se vsaj na nek način posluša prebivalstvo, ki tam živi. Če jim lahko stopimo korak naproti, bodo hvaležni vam in nam. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Minister dr. Peter Gašperšič izvolite, imate besedo. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Hvala, predsedujoči za besedo. Hvala spoštovanemu poslancu, gospodu Marku Ferlugi za postavljeno vprašanje. Razumem težavo, s katero nas seznanjate, da na tem odseku že dlje časa prihaja do teh težav s povečanim prometa, zlasti v poletnem času, in da je ta nesreča zadeve še zaostrila in da si krajani še bolj želijo neke ustrezne rešitve. Bi pa želel že takoj na začetku poudariti, da je Direkcija za infrastrukturo na prošnjo krajevne skupnosti Pobegi–Čežarji že v juliju 2013 dala odgovor, v katerem je bilo krajevni skupnosti pojasnjeno, da je v skladu z Zakonom o cestah za izvajanje ukrepov za umirjanje prometa na državni cesti znotraj naselja pristojna občina. Bojim se, da je ravno tukaj zdaj neko jedro nesporazuma, zaradi teh pogledov, kdo je zdaj dolžan kaj narediti. Krajevna skupnost je bila takrat tudi seznanjena s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za izvedbo teh naprav za umirjanje prometa, in da je treba pristopiti k ustrezni izdelavi projektno-tehnične dokumentacije, za katero si mora investitor, torej občina, potem pridobiti tudi soglasje s strani Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo. Ponovno poudarjam, za izvedbo različnih ukrepov za umirjanje prometa znotraj naselja, tudi če gre za državno cesto, je pristojna lokalna skupnost. Hitrostne ovire se seveda lahko izvedejo v skladu s predpisi o projektiranju cest, če na drugačne načine ni možno zagotoviti želene hitrosti vozil. Bi pa tukaj poudaril še to, da je ukrepe za umirjanje prometa treba upravičiti, tudi na podlagi podatkov policije o večjem deležu stalnega neupoštevanja omejitev hitrosti v daljšem časovnem obdobju ter s podatki o številu prometnih nesreč na tem delu državne ceste. Verjetno bi se ta del tudi dal upravičiti, kot razumem, z vašega vprašanja. Pri postavljanju teh ovir je treba paziti še na to, da če po cestah poteka javni potniški promet, da so tudi še določene omejitve zaradi izvajanja avtobusnih prevozov. Potem se ti ukrepi umirjanja prometa, recimo ležeči policiji, izvajajo praviloma v bližini ali v samem območju avtobusnih postajališč, da čim manj motijo promet avtobusov. Dejal bi še to, da je treba upoštevati tudi druge razmere, kot so nagibi ceste, morebitno izvajanje zimske službe, kar verjetno tam ne bi bil problem. Pri ureditvi teh fizičnih ovir je treba opozoriti tudi na to, da sama fizična ovira lahko povzroči neke druge neugodne, predvsem hrupne učinke, ki so lahko tudi moteči za bližnje stanovalce, tako da je treba tudi to upoštevati. Glede samega predloga preusmeritve prometa na alternativno cesto, bi pa rekel to, da zakon o cestah v 3. členu določa, da so javne ceste prometne površine, ki so splošnega pomena za promet in jih lahko vsakdo prosto uporablja na način in pod pogoji, ki so določeni s predpisi, ki urejajo ceste in pravila cestnega prometa. Skratka, načeloma je neka javna cesta, ki je kategorizirana kot javna cesta, je javno dostopna pod enakimi pogoji za vse uporabnike. Zakon o cestah v 65. členu določa neke posamezne izjeme, ko je dopustna taka omejitev uporabe državne ceste, vendar pa, moram reči, da neupoštevanje prometnih predpisov, kot je bilo v tem primeru, recimo, kršitev hitrosti, ne sodi med take razloge, da bi bilo dopustno promet preusmerjati na drugo cesto. Tako da resnično ostajamo na tem, jaz upam, računam, da se bodo našli neki ustrezni ukrepi za umirjanje prometa, medtem ko preusmerjanje pa, kot mi je poznano, v tem primeru ne bi bilo možno. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Marko Ferluga, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MARKO FERLUGA (PS SMC): Hvala. Če sem jaz prav vas razumel gospod minister, naš vrli župan, ima vso možnost, da uredi ta del, ki se tiče naseljenega, znotraj naseljenega, na pobudo krajevne skupnosti. Sem prav razumel? Se pravi, krajevna skupnost bo dala pobudo in Mestna občina Koper je zadolžena oziroma mora to nekako izpeljati po vseh teh parametrih, ki ste jih povedal. To me je zanimalo. Hvala. DZ/VII/31. seja 43 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Nadaljujemo z gospo Violeto Tomić. Postavila bo poslansko vprašanje ministru za kulturo, gospodu Antonu Peršaku. Izvolite, gospa Tomić. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Na 19. seji Odbora za kulturo, ki smo jo sklicali mi v Združeni levici, je bil sprejet naslednji sklep: »Odbor za kulturo poziva Ministrstvo za kulturo, da v čim krajšem času oblikuje delovno skupino, sestavljeno iz samozaposlenih ter predstavnikov strokovne javnosti, ki bo pregledala kriterije ter pripravila ustreznejše rešitve za položaj samozaposlenih. Rešitve vključno z oceno finančnih učinkov morebitnih predlaganih rešitev naj Ministrstvu za kulturo posreduje pristojnemu Odboru za kulturo najkasneje do 1. marca 2017.« Sedaj vemo, da je socialno-ekonomski položaj samozaposlenih v kulturi zelo slab, zelo pereč, kajti tu gre za zelo veliko skupino prekarcev. In vemo tudi, da kar ena tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine. Nujno sejo smo decembra sklicali, ker je nova uredba o samozaposlenih ob sprejemanju naletela na veliko neodobravanje strokovne in kulturniške javnosti. Nato je prišlo do delnih popravkov. A zaradi rokov v zakonu vsebina uredbe ni bila pripravljena v dialogu s strokovno zainteresirano javnostjo. Neustreznost uredbe in nezadovoljstvo z njo sta se potrdila v razpravi na odboru, posledično pa je bil tudi sprejet prej navedeni sklep. Minister, že na seji odbora ste rekli, da je rok za pripravo nove uredbe nerealen, zato smo pričakovali, da bo prišlo do nekajtedenske zamude, vendar pričakovane spremembe pa zdaj zamujajo že skoraj 4 mesece. Neaktivnost Ministrstva za kulturo dobi še dodaten negativen predznak, saj je začasna ekspertna skupina kljub kratkemu mandatu vendarle uspela pravočasno sestaviti obširen nabor predlogov za izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi. Zato vas v zvezi s tem sprašujem: Kdaj boste na ministrstvu preučili delo ekspertne skupine za pregled kriterijev Uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki je z delom zaključila že konec februarja? Zanima me tudi: Ali ministrstvo sploh namerava pripraviti novo Uredbo samozaposlenih v kulturi v skladu z izhodišči, ki jih je pripravila ta prej omenjena ekspertne skupina? Ali ministrstvo namerava v predlog novega prihodnjega Nacionalnega progama za kulturo vključiti tudi nov model urejanja področja samozaposlenih in kakšne rešitve bodo v zvezi s tem predlagane? Hvala za odgovore. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima minister za kulturo gospod Anton Peršak. Izvolite. ANTON PERŠAK: Hvala za vprašanje. Najprej naj povem, da je ministrstvo pregledalo poročilo Delovne skupine za pregled kriterijev specializiranih poklicev na področju kulture, ki so po uredbi pogoj za pridobitev statusa ali pravice do plačila prispevkov. Poročilo Delovne skupine za pregled kriterijev specializiranih poklicev v kulturi je bilo dne 7. marca uvrščeno na dnevni red Delovne skupine za trajni dialog med samozaposlenimi, ki pa ga na tej seji ni obravnavala, ker pač ni prišla do te točke. Kasneje je bila ta skupina za trajni dialog še dvakrat sklicana, enkrat si je pač zadala drugačen dnevni red, enkrat pa se ni uspela sestati v ustrezni zasedbi oziroma zadostni zasedbi. Naj pa povem, da delovna skupina predlaga dvoje. Predlaga uvrstitev novih poklicev med samozaposlenimi v kulturi, in to vrsto poklicev, ki ne sodijo med ustvarjalne oziroma umetniške poklice niti med strokovne poklice, ampak – recimo kot primer povem – oblikovalec svetlobe naj bi bil tisti, ki namešča svetlobna telesa za osvetljevanje pomembnih zgradb, ali pedagog, ali tajnica režije, ali kaj podobnega. Predlaga tudi bistvene omilitve meril za ugotavljanje pravice do plačila prispevkov ali celo tako rekoč opustitev meril. V zvezi s tem naj povem, da smo naredili pregled o tem, kako učinkujejo nova merila, in januarja je strokovna komisija obravnavala še vloge, ki so bile še po starem vložene, se pravi po stari uredbi, in so se tudi obravnavala v skladu s staro uredbo. Obravnavala je 134 vlog, od tega je bilo 69 pozitivno rešenih, 38 negativno, kar pomeni, da je 28 odstotkov prosilcev bilo zavrnjenih. Od 1. februarja do konca maja je obravnavala 293 vlog po novi uredbi, pozitivno rešenih je bilo 241, negativno 52, kar pomeni 17,7 odstotka. Se pravi, 10 odstotkov manj je bilo zavrnjenih kot po stari uredbi, po tisti, ki je veljala v 2016 in prej. Poleg tega priporočila ministrstvo meni, da bi predlagana spremembe, se pravi omilitev ali celo opustitev v določenih primerih, seveda prinesle dodatne finančne obremenitve, nepredvidljive, čeprav delovna skupina, katere naloga naj bi bila tudi ocena finančnih učinkov, te ocene ni naredila, ampak nekako pričakuje, da bo to oceno naredilo ministrstvo. Kar zadeva samo poročilo. Mi se strinjamo s poročilom v tistem delu, da so potrebne sistemske spremembe na področju samozaposlenih, vendar mislimo, in tudi njihovo poročilo navaja primere, ki jih je mogoče urejati samo z zakonom, ne pa z uredbo. Se pravi, da so potrebne zakonske spremembe, in mi načrtujemo zaradi kompleksnosti, ker je več vrst samozaposlenih – so takšni, ki delajo v poklicih, v katerih zaposlitve sploh niso mogoče, so takšni, ki delajo v poklicih, kjer zaposlitve so, in delajo praviloma po terminskih pogodbah in tako DZ/VII/31. seja 44 naprej –, da je treba to področje urejati z zakonom. V zakonu naj bi predvsem urejali pogoje za samostojno opravljanje te poklicne dejavnosti na področju kulture, potem pogoje za pridobitev statusa glede na različne skupine samozaposlenih, potem pogoje za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, seveda ustrezno vrednotenje dela samozaposlenih pri vseh naročnikih, ne samo v javnih zavodih, in seveda ureditev pravice do sindikalnega organiziranja in kolektivnega dogovarjanja samozaposlenih. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Violeta Tomić, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala, minister. Imeli boste možnost še dopolniti odgovor, kajti na Delovni skupini za trajni dialog s samozaposlenimi ste povedali, da boste na ministrstvu delo te skupine preučili do maja, zdaj smo nekje že v drugi polovici junija. Moram reči, da tudi Odbor za kulturo v Državnem zboru zelo redko zaseda, in zgleda, da tudi na ministrstvu delate malo bolj počasi. Upam, da zaradi tega tudi bolj temeljito. Zato me, zelo jasno, zanima dvoje: Prvič, zanima me okviren terminski plan o nadaljnjih korakov spreminjanja Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Drugič, zanima me: V kateri smeri razmišljate, ali bo trenutni model ostal ali bo prišlo do kakšnih sprememb in kakšnih konkretnih? Namreč, v Izhodiščih za prenovo kulturnega modela in nekaterih vaših nastopih v zadnjih tednih so se pojavile zaskrbljujoče smernice spremembe statusa samozaposlenih v kulturi, kjer želijo razdeliti samozaposlene na tako imenovane avtorske in neavtorske poklice. Bojimo se, da gre tukaj za lažno dilemo. Po eni strani definicija avtorstvo v sodobni umetnosti, ki po navadi deluje kolektivno, je zdaj zelo težko opredeljiva. Na primer, knjiga ne more nastati brez pisatelja, lektorja, urednika, oblikovalca, založnika in tako naprej. Po drugi strani se pa bojimo, da gre spet za varčevanje, in na tak način, da bi nekako zmanjševali število samozaposlenih v kulturi, ki bi imeli pravico do plačila prispevka, z izgovorom, da na primer nekateri poklici lahko preživijo tudi brez tega na trgu – recimo producenti. Skratka, vedeti moramo in zavedati se moramo, da trg v kulturi sploh ne obstaja in je zato na tem trgu zelo težko preživeti. Tudi nevladne organizacije so popolnoma odvisne od državnega financiranja. Še dodatno vprašanje: Kdaj bo Nacionalni program za kulturo pripravljen, kajti nov nacionalni program za kulturo, vsaj do te točke, žal ni nastajal v dialogu s strokovno javnostjo? Kaj pa ZUJIK? Ali lahko v tem mandatu pričakujemo kakšne spremembe glede tega … / izklop mikrofona / PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod minister, izvolite. ANTON PERŠAK: Teh vprašanj je več, tako da najbrž bom lahko samo na nekatera odgovoril. Naj povem najprej to, da naj bi se samozaposleni delili glede na to, kateri poklici so avtorski oziroma ustvarjalni, in kateri niso, da se glede tega ni zmogla zediniti niti delovna skupina, kajti določen del delovne skupine je zagovarjal eno rešitev, drugi del pa drugo. Se pravi, da ne gre samo za to, da bi ministrstvo mislilo, da je potrebno tukaj kakšno razlikovanje, ampak gre za to, da to misli sfera kulture sama. En del sfere misli tako, drugi del tako. Logično je, da se za razlikovanje zavzemajo predvsem predstavniki tistih poklicev, ki so izrazito avtorski, ustvarjalni in tako naprej, kar jih ni tako malo, in da se za nerazlikovanje zavzemajo predvsem predstavniki tistih področij, ne toliko poklicev, kjer gre za neke bolj kreativne industrije in kjer je seveda veliko podpornih ali pa dodatnih poklicev, pri čemer se je pa seveda vendarle postavilo vprašanje, ali je res vsak električar lahko že samozaposleni na področju kulture, ali je lahko vsak voznik in tako naprej. Ne glede na to, da sodeluje pri snemanju filmov, recimo. Kar zadeva trg v kulturi, seveda v določenih delih trg obstaja, v Sloveniji obstaja tudi zasebni sektor na področju kulture, ne nevladni. Kajti nevladni sektor je, recimo, nepridobitni, obstaja dokaj razvit zasebni sektor na področju kulture, samo da ga mi običajno ne zaznavamo, ker mislimo, da gre za trivialno kulturo ali pa da gre za neko čisto gospodarstvo. Ampak tudi legitimni deli celih področij, recimo založništvo, filmska industrija, je ne nazadnje zasebni sektor, velik del nekaterih drugih sektorjev je popolnoma zaseben in deluje po principih gospodarskih dejavnosti. In to niti ne tako neuspešno, kot se včasih zdi, po nekaterih podatkih, ki smo jih pridobili ravno zdaj, ko pripravljamo nov nacionalni program. Nov NPK se pripravlja in ni res, da se ne pripravlja v sodelovanju z javnostjo. Imeli smo več kot 100 sestankov in tudi srečanj dosti širokih v zvezi z, recimo, nekim materialom, ki smo ga imenovali izhodišča. Tudi ZUIJK, kot veste najbrž, da … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa, gospod minister. Gospa Violeta Tomić, izvolite, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo na naslednji seji. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Minister, saj ste lepo opisali situacijo v kulturi, vendar pogrešam konkretne odgovore na moja vprašanja: DZ/VII/31. seja 45 Kdaj bo Nacionalni program za kulturo pripravljen? Tudi ZUJIK ste zdaj na koncu omenili in: Ali bo ZUJIK v tem mandatu pripravljen in ga lahko pričakujemo? Tudi terminski plan okoli uredbe je bilo zelo konkretno vprašanje, na katerega, žal, nisem dobila odgovora. Tako upam, da bomo imeli to možnost v razpravi in zato v skladu s poslovnikom si želim razprave o tem na seji. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: O vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija, v okviru glasovanj. Dr. Dragan Matić bo postavil poslansko vprašanje ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejanu Židanu, ki je pa danes opravičeno odsoten. Dr. Matić, prosil vas bom, da se še izjasnite, ali želite v pisni ali pa v ustni obliki odgovor. Hvala lepa. DR. DRAGAN MATIĆ (PS SMC): Hvala za besedo, predsedujoči. Les je ena redkih domačih surovin, ki jo imamo na voljo v precejšnjih količinah in zato je za Slovenijo zelo pomemben. Verjetno se lahko strinjamo, da je les bolj smiselno predelovati doma, kot pa zgolj izvažati hlodovino. Predelave lesa, ki bo konkurenčna, ni mogoče izvajati brez sodobne, s surovinami podprte lesnopredelovalne industrije in vzpostavitvi gozdno-lesnih verig s ciljem izdelovati lesne izdelke z visoko dodatno vrednostjo. Organiziranje centrov za zbiranje oziroma predelavo lesa naj bi bilo v skladu z izhodišči, ki jih je sprejela Vlada novembra 2016 in bi moralo biti natančno vpisano v Strateškem načrtu poslovanja družbe Slovenski državni gozdovi za obdobje 2017–2026. Ta družba je konec leta sicer predložila strateški načrt poslovanja, a ker ni bil pripravljen v skladu z vladnimi izhodišči, ga Vlada še ni obravnavala. Glede delovanja omenjenega državnega podjetja se v zadnjem času pojavljajo tudi poročila v medijih, v katerih je navedena primerjava s Hrvaško. Ta primerjava pokaže, da poslovanje hrvaškega državnega gozdarskega podjetja izredno pregledno in so podatki o prodaji lesa javno dostopni. Pri nas pa je situacija drugačna, čeprav sta Slovenija in Hrvaška članici iste Evropske unije in torej za obe veljajo isti predpisi. V javnosti se tudi zbuja vtis, da naše državno podjetje ne deluje transparentno. Družba Slovenski državni gozdovi namreč še vedno ne želi razkriti, komu in za kakšno ceno je letos prodala hlodovino, ki je last vseh državljanov. V zvezi s tem, kar sem navedel, me zanima: Prvič. Kdaj bo Vlada obravnavala Strateški načrt poslovanja družbe Slovenski državni gozdovi za obdobje 2017–2026? Drugič. Kaj namerava Vlada storiti, da bodo njena izhodišča za strateški načrt poslovanja te družbe, ki se ukvarja z državnimi gozdovi, udejanjena? Tretjič. Zakaj imena kupcev oziroma cene prodajnega lesa iz državnih gozdov niso javno objavljena oziroma kdaj bodo? Zahvaljujem se za odgovore. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: V pisni obliki, dr. Matić? V ustni ali pisni v pisni obliki? Ustni. Hvala. Gospa Nada Brinovšek bo postavila poslansko vprašanje ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen, ki je opravičeno odsotna. Tudi vas bom prosil, da se izjasnite, v kateri obliki želite odgovor. Hvala lepa. NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Hvala za besedo. No, rada bi odgovor v pisni obliki. Ministrstvo za okolje je v jesenskem času 2015 pripravilo Osnutek načrta zmanjševanja poplavne ogroženosti. Načrt je bil v letu 2015 tudi predstavljen po vsej Sloveniji in nanj je bilo kar precej pripomb. Decembra 2016 je ministrica v zvezi z mojim poslanskim vprašanjem glede načrta zmanjševanja poplavne ogroženosti povedala, da se pripravlja okoljsko poročilo in da bo v začetku leta 2017 predlog načrta pripravljen in ga bo ministrstvo ponovno predstavilo po vsej Sloveniji. Prav tako je ministrica tudi na decembrski seji povedala, da bo načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti v juniju 2017 sprejela Vlada. Zdaj, junij je tu, načrta za zmanjševanje poplavne ogroženosti ni, prav tako tudi ni obljubljenih javnih predstavitev. V Zgornji Savinjski dolini je bila leta 2015 imenovana civilna iniciativa, ki ministrstvo neprestano opozarja na nevarnosti in škodo, ki jo povzroča reka Savinja ob poplavah. Civilna iniciativa je bila tudi seznanjena, da v tem načrtu zmanjševanja poplavne ogroženosti zgornjega toka reke Savinje ni. V zvezi s tem me zanima: Kdaj bo glede na ministričine obljube načrt ponovno javno predstavljen? Ali bo po javni predstavitvi še mogoče podati pripombe? Zakaj v predlogu načrta ni zgornjega toka reke Savinje? Znano je, da je reka Savinja v zadnjih desetih letih napravila ob poplavi škodo v višini 25 milijonov. Zanima me tudi: Kdaj ministrstvo predvideva, da bo načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti zaključen? Kot že rečeno, ministrica je obljubila, da bo ta načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti zaključen in posredovan na Vlado že junija 2017. Hvala za odgovore. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa, gospa Brinovšek. DZ/VII/31. seja 46 Nadaljujemo s poslanskim vprašanjem. Gospa Iva Dimic se obrača s poslanskim vprašanjem na ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospo Anjo Kopač Mrak. IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa. Spoštovana gospa ministrica! Zanima me izvajanje projekta in dinamika porabe sredstev pri projektu prestrukturiranja centrov za socialno delo Republike Slovenije ter storitev priprave in izvedbe komunikacijske strategije v podporo reorganizaciji CSD. Po našem prepričanju, po prepričanju Poslanske skupine Nove Slovenije, je strošek vrtoglavih 121 tisoč 509 evrov zelo visok strošek, kar je več, kot je ministrstvo namenilo odnosom z javnostjo v vseh letih, od leta 2007 naprej. Zanima me tudi: Kako to, da ste najeli podružnico mednarodnega podjetja, da vam je svetoval pri tem? Prepričana sem, da oddelek za odnose z javnostmi vašega ministrstva pozna bolje situacijo v Sloveniji, slovensko realnost in razmere v centrih za socialno delo po vsej Sloveniji kot neko zunanje podjetje. Pa me zanima, kako ste zadeve … Boste pokomentirali. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa ministrica, izvolite, imate besedo. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovana poslanka, hvala za vprašanje. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je na podlagi javnega naročila, objavljeno je bilo 31. 3. 2016, z družbo A. T. Kearney svetovanje, d. o. o., s sedežem v Ljubljani, v oktobru 2016 sklenilo pogodbo za izvedbo storitev projektnega vodenja in izvedbo komunikacijske strategije pri projektu prestrukturiranja centrov za socialno delo Republike Slovenije. Izvajalec pogodbena dela izvaja v sodelovanju s konzorcijskim partnerjem, družbo Pristop d. o. o. Družba A. T. Kearney, svetovanje, in družba Pristop opravljata storitve podpore pri projektnem vodenju ter pri pripravi in izvedbi komunikacijske strategije v podporo reorganizacije centrov za socialno delo. Ob tem je pomembno razumeti, da je načrt reorganizacije centrov za socialno delo v lanskem letu pripravila projektna skupina, ki jo sestavljajo zaposleni na ministrstvu, saj predlagane vsebinske rešitve, ki jih vključuje reorganizacija, tako sprememba organizacijske strukture, socialne aktivacije, informativna odločba, so torej rezultat internih resursov ministrstva. Projektno skupino vodi Tanja Amon, generalna direktorica Direktorata za socialne zadeve. Tudi pri izvajanju načrta reorganizacije pri uvajanju socialne aktivacije in informativnih odločanj intenzivno ves čas sodeluje širša ekipa strokovnjakov ministrstva, vključno s sodelavci na področju odnosa z javnostjo. Treba je pa povedati, da imamo v celotni piar službi dva zaposlena, tako da to je verjetno ena najnižja številka v državni upravi. Zunanjih svetovalcev nismo najeli zato, ker bi oni bolje poznali slovensko realnost in razmere v centrih za socialno delo, ampak zaradi njihovih specifičnih kompetenc na področju upravljanja projektov ter upravljanja in komuniciranja sprememb. Namreč, morate se zavedati, da tako kompleksen projekt, ki sovpade z reorganizacijo, torej organizacijska sprememba, socialna aktivacija, informativna odločba, je vsak za sebe projekt in, žal, nimamo dovolj znanja za vodenje tako zahtevnih projektov. Nujna je bila pomoč od zunaj nekoga, ki ti svetuje pri uvajanju sprememb. In dejstvo je; ja, res teh sredstev ni bilo, a ste najprej v pisnem poslanskem vprašanju, ki ste ga zastavili, dobili vse podatke. Jaz sem tudi pogledala. Dejstvo je, da nikoli reorganizacija centrov za socialno delo ni bila sprejeta na Vladi Republike Slovenije. Upam, da bo tudi v Državnem zboru potrjena in da bomo ta projekt pripeljali h koncu. Gre za eno večjo reorganizacijo na področju, če tako želite, delovanja javne uprave v naši državi in verjamem, da brez pomoči najboljše ekipe na ministrstvu za delo, ampak brez te zunanje pomoči, ki je tudi zelo aktivno sodelovala pri komuniciranju, da smo vodili komuniciranje tako interno… Uvedli smo komunikacijsko strategijo za vse zaposlene, da so bili seznanjeni s spremembami, ki se odvijajo. Vsega tega enostavno z ljudmi, ki so vsebinsko sicer pri nas strokovno pokrivali, ampak vseh teh sprememb na način ne bi mogli voditi. Izbrani so bili pa na javnem razpisu. To je to, kar je za povedati. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Iva Dimic, izvolite, imate besedo. IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa. Verjamem, da so projekti zahtevni, zato sem bila prepričana, da ste to vedeli, tudi preden ste se spustili v neko reorganizacijo centrov za socialno delo. Vendar še vedno mislim, da kot ministrstvo imate dovolj sposobnih ljudi, poznajo razmere v Sloveniji, poznajo centre za socialno delo, poznajo specifike in da ne bi bilo treba plačevati neki podružnici tujega podjetja 121 tisoč evrov. Predvsem, če pogledam v luči, se mi zdi, da bi bilo ta znesek bolj smotrno nameniti še vedno za odpravo zaostankov pri reševanju pritožb v zvezi z UPJS na drugi stopnji, ki se po zadnjih podatkih ponovno povečujejo. Pa me vseeno zanima: Koliko denarja ste za odpravo teh zaostankov namenili v letu 2016 in 2017? Da vendarle vidim, kaj je prioriteta, tudi ne nazadnje ministrstva. Verjamem, da vi rabite neko reorganizacijo centrov za socialno delo, po drugi strani pa imamo na drugi strani državljane, ki kar ne morejo in ne morejo zaradi zaostankov DZ/VII/31. seja 47 na ministrstvu priti do neke pravice oziroma do pravičnega poplačila in seveda do novih odločb. Ne nazadnje še vedno govorim močno pod vtisom zmanjšanih sredstev tudi za VDC, ki tudi spadajo pod vaše ministrstvo, in o bivalnih enotah, ki jih potrebujejo invalidi. Zdi se mi, da bi bili takega zneska marsikateri VDC v Sloveniji zelo vesel. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Ministrica, izvolite, imate besedo. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Reorganizacijo predvsem potrebujejo vsi državljani in državljanke in zato smo tudi odgovorno pristopili k enemu verjetno najbolj zahtevnih projektov v zadnjem času na Ministrstvu za delo. Dejstvo je, da je informativna odločba ena izmed bistvenih poenostavitev in da bo tudi zmanjšala zaostanke. Drugače pa žal ne gre; če bi lahko teh 121 tisoč namenila za odpravljanje zaostankov, bi jih, pa jih žal ne morem, ker smo zamejeni s kadrovskim načrtom, ki je skupen kadrovski načrt. In če pogledate, je Ministrstvo za delo vložilo na Vlado Republike Slovenije večkrat prošnjo za povečanje kadrovskega načrta, da lahko stvari rešimo. Tako dobro veste, da denar, ki je namenjen za eno stvar – žal s tem denarjem ne morem omogočiti dodatne zaposlitve, ker sem omejena s kadrovskim načrtom. Dejstvo pa je, da se je število zaposlenih na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve zmanjšalo v letu 2012 za 38 ljudi. Da takšnega zmanjšanja ministrstva – ni bilo primerjave z nobenim drugim ministrstvom, celo nižali so plače na Ministrstvu za delo, ker je bilo to ministrstvo vodeno na način, da je treba privarčevati sredstva, kar še danes plačujemo, ker namreč ne morem doseči, da bi potem naenkrat dobili toliko več zaposlitev, in smo še vedno krepko pod številko iz leta 2008. To so žal dejstva in z denarjem, ki ga ne …, drugače bi ga pa absolutno. Reševanje pritožb je problematično. Trudimo se po svojih močeh, ampak 7 javnih uslužbencev to dela. Dejstvo pa je, da outsourcati tega ne moremo, torej to ni storitev, ki bi jo lahko kdorkoli drug delal zunaj, da bi reševali drugostopenjsko odločitev, kar verjetno veste. Glede VDC moram reči, da v tem mandatu, toliko kot je bilo rešitev, ni bilo v zadnjih šestih, sedmih letih. Tudi gradnjo mislim, da sem – VDC Nova Gorica … Torej tudi kar nekaj sredstev je bilo v ta namen, tako da prosim, 121 tisoč je velik znesek, da ne bomo …. Ampak za pomoč, ki smo jo dobili, in če uspemo skupaj pripeljati ta projekt tako, da imamo podporo vseh deležnikov, kar pomeni, da se vsi počutijo vključene, pa verjamem, da je bilo ta denar smotrno porabiti. Največji rezultat bo, če bodo na koncu vsi državljani in državljanke zadovoljni s to reorganizacijo. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Mag. Julijana Bizjak Mlakar bo postavila poslansko vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak. Izvolite, gospa. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani vsi prisotni, spoštovana gospa ministrica! Od leta 1999 dalje se ustvarja pokojninski sistem, ki postaja vse bolj nepravičen, saj se hitro poslabšuje gmotni in s tem tudi socialni položaj upokojenih. Mnoge pokojnine ne zadoščajo več za dostojno življenje. Več kot 46 odstotkov upokojenih ima starostno pokojnino nižjo od 600 evrov. V letu 2015 je bila meja tveganja revščine 617 evrov, skoraj 63 odstotkov upokojenih pa ima nižjo starostno pokojnino od 700 evrov. Po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je v letu 1999 znašala povprečna starostna pokojnina 345 evrov, v letu 2016 pa 612,64 evrov, kar pomeni porast za 77,6 odstotka. V tem obdobju je inflacija porastla za 95,3 odstotka, kar pomeni, da je povprečna starostna pokojnina zaostala za inflacijo za 17,7 odstotne točke, kar pomeni realno zmanjšanje vrednosti povprečne starostne pokojnine. In to kljub temu da se je v tem obdobju podaljšala delovna doba upokojenih, prav tako pa se je dvignila upokojitvena starost. Povprečna neto plača je od leta 1999 do konca leta 2016 porastla za 125,9 odstotka, kar je za 5,2 odstotne točke manj, kot je v tem času porastel bruto družbeni proizvod – govorim o tekočih cenah. To pomeni, da je povprečna starostna pokojnina v tem obdobju zaostala za neto plačami za 48,3 odstotne točke, za BDP pa za 53,5 odstotne točke. Povprečna neto starostna pokojnina, ki je v letu 1999 znašala 75 odstotkov povprečno neto plače, znaša v letu 2016 le še 59,5 odstotka povprečno neto plače. Temu lahko rečem le sistemsko prikrajšanje upokojenih za dostojno starost. Tako od leta 1999 dalje upokojeni sploh niso participirali na gospodarski rast, čeprav so prav oni ustvarili premoženje, ki je ustvarjalo to gospodarsko rast, s katero so se od osamosvojitve dalje okoriščali drugi. Zato me zanima: Ali bo in kaj bo ministrstvo storilo za uveljavitev bolj pravičnega pokojninskega sistema in za dostojne pokojnine? Po osamosvojitvi Slovenije je bil namreč ustvarjen skrajno nepravičen pokojninski sistem, s katerim se sistemsko siromaši starejše generacije. Te ne zmorejo več delati in se tudi niso zmožni upreti siromašenju. Ker so upokojene generacije ustvarile ogromno družbeno premoženje, ki se preliva v zasebne žepe, je to sistemsko ropanje starejših generacij … / izklop mikrofona/ DZ/VII/31. seja 48 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima ministrica dr. Anja Kopač Mrak. Izvolite. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala, spoštovani podpredsednik. Spoštovana poslanka gospa Julijana Bizjak Mlakar, hvala za vprašanje. Dejstvo je, da na poslabšanje položaja upokojencev je vplivala pokojninska reforma iz leta 2000, ki je prinesla nižjo odmero pokojnin, in prav odprava tega padanja pokojnin je bil glavni cilj pokojninske reforme iz leta 2010, ki je bila kasneje zavrnjena na referendumu. Veseli pa me, da je tudi reforma iz leta 2012 sledila temu cilju in zaustavila padanje pokojnin. Z novim načinom odmere pokojnin, določenim s ZPIZ-2, torej od leta 2012, zagotavlja ugodnejši način odmere, po drugi strani pa tudi zaustavlja padanje pokojnin, ki je bilo v prejšnji zakonodaji posledica načina določanja tako imenovanih valorizacijskih količnikov in nižjih odmernih odstotkov. V zvezi z navedbami, da se gmotni položaj slovenskih upokojencev poslabšuje, bi želela pojasniti, da iz podatkov ZPIZ za leto 2016 izhaja, da se je realna vrednost pokojnin v zadnjih dveh letih povečala, in sicer v letu 2015 za malih 0,1 odstotka in v letu 2016 do 0,4 odstotka, ampak ne zmanjšuje se, ne pada. Pojasnjujem še, da je posebna strokovna skupina v lanskem letu pripravila Belo knjigo o pokojninah, na podlagi katere je v preteklem ter v začetku tega leta potekala intenzivna razprava s socialnimi partnerji glede možnih prihodnjih sprememb pokojninskega zavarovanja. To se bo en dokument sprejemal tudi v informacijo Vlade in tudi Ekonomsko-socialno svet bo obravnaval, ker je kot eden izmed pomembnih vidikov predpisano tudi, da naj bi se dogovorili za ustrezno višino pokojnin z najnižjo nadomestitveno stopnjo v višini 70 odstotkov po izteku vseh prehodnih obdobij. Vlada Republike Slovenije se je odzvala na pobudo Zveze društev upokojencev Slovenije, v letošnjem letu uspešno predlagala tudi spremembo pokojninske zakonodaje – minimalno pokojnino v višini 500 evrov. Ob zadnji reformi se je onemogočilo upokojevanje pod pogoji 20 let pokojninske dobe ter 61 let starosti za ženske oziroma 63 let starosti za moške, saj se je ugotovilo, da nezadostno višino oziroma nižjo višino pokojnine odločno najprej vpliva predvsem dolžina prispevnega obdobja. Če pogledamo, Slovenija – namreč povprečna bruto starostna pokojnina za 40 let pokojninske dobe znaša 813,37 evrov, kar je 18 odstotkov več od povprečja vseh starostih pokojnin, ki je znašalo 688,77. Verjetno vrednost, ki ste jo vi navedli, ste navedli tudi za invalidske in druge, vdovske in družinske. V starostni je podatke glede ZPIZ tak, kot ga navajam. Dejstvo je, da je na slabši gmotni položaj upokojencev v zadnjem obdobju močno vplivalo tudi omejevanje usklajevanja pokojnin, torej z ZUJF omejeno usklajevanje ima svoje posledice. To je Vlada tudi že odpravila. Pokojnine so se že uskladile v preteklem letu za 1,1 odstotka namesto 0,4 odstotka, kar bi znašala realna uskladitev po ZPIZ, a prav tako tudi letos je bila uskladitev v višini 1,15 odstotka, če bi se po ZPIZ-2 uskladile, torej normalna uskladitev, redna, bi bila ta uskladitev 1,1 odstotka. Torej ni ... Sistem pokojnin je dejansko na koncu stanja trga dela. Lepo ste navedli, kaj se je dogajalo s plačami. Seveda povprečja marsikaj omogočajo, znotraj tega so pa razlike velike. Dejstvo je, da bo sistem v prihodnje po letu 2025, ker bo pač z reformo treba paziti na dovolj dolgo delovno dobo in hkrati tudi nadomestitveno razmerje, ki bo zagotavljalo dostojnejšo pokojnino, kot je to danes. Seveda pa izhaja tudi iz višine prejemkov, ki jih imajo zaposleni tekom svojega aktivnega obdobja. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Mag. Julijana Bizjak Mlakar, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Hvala lepa. Rahli napori sicer obstajajo, vendar ti niso zadostni. Podatki ZPIZ kažejo, da povprečna neto starostna pokojnina do povprečno neto plače še naprej pada. Konec leta 2016 je, kot sem povedala, znašalo to razmerje 59,5 odstotka. Zaradi nepravičnega pokojninskega sistema in sistemov socialne varnosti živi danes 78 tisoč upokojenih pod pragom revščine, veliko pa jih životari okoli tega praga. Vaše ministrstvo v tem obdobju ni poskrbelo za vzpostavitev sistema dolgotrajne oskrbe starejših, kaj šele za bolj pravičen pokojninski in socialni sistem. Žal se je v tem obdobju dopustilo, da se z javnim denarjem plačuje profit zasebnim družbam, ki delujejo na področju sociale in tudi zdravstva. Namesto nujnih popravkov krivične zakonodaje je ministrstvo pripravilo predloge Bele knjige, ki bi v primeru uveljavitve gmotni položaj upokojenih še poslabšali. Zaskrbljeni smo lahko tudi, kako globoko v revščino bo padla baby-boom generacija, ki se bo upokojila v naslednjem desetletju. Zato vas, spoštovana ministrica, sprašujem: Koliko naj bi se v prihodnjih letih Slovenija še odmikala od priporočil OECD, po katerih naj bi povprečna pokojnina znašala 70 odstotkov povprečne plače? Hvala lepa za odgovor. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Dr. Anja Kopač Mrak, ministrica, izvolite. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala za besedo. Morda še enkrat poudarim, da Bela knjiga, ki jo je pripravilo ministrstvo, gre za strokovni dokument, ki je bil kot tak tudi dan v DZ/VII/31. seja 49 javno razpravo. Povedala sem že, da je več kot leto in pol tekla razprava, da se pripravljajo zaključki in en izmed teh zaključkov je, da se v bodoče zagotovi 70-odstotno nadomestitveno razmerje; torej to, kar ste izpostavili – OECD. Ker navajate, da v Beli knjigi ni, vam govorim, da Bela knjiga to vsebuje. Kar se tiče pokojninskega sistema, ste zelo jasno povedali na začetku svojega vprašanja, da je stanje danes posledica sprememb leta 1999, predvsem takrat uveljavljene reforme iz leta 2000. Seveda lahko spremembe za naprej peljemo odgovorno, za nazaj vse, kar se je dogajalo, težko spreminjamo. Kar se tiče dolgotrajne oskrbe, absolutno potrebna bi bila, ampak v letošnjem letu je bilo na željo predsednika Vlade, kar tudi veste, preneseno to na področje Ministrstva za zdravje, tako da verjetno nisem najbolj primerna za to vprašanje. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Anja Bah Žibert bo postavila vprašanje ministrici za finance mag. Mateji Vraničar Erman ter ministru za pravosodje mag. Goranu Klemenčiču. Izvolite. ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči. Res je, naslavljam na oba ministra vprašanje. Gre za problematiko, ki traja že več let. Gre za t. i. kreditojemalce, ki so že tam 12 let nazaj najemali kredite v t. i. švicarskih frankih. Gre za problematiko, ki seveda ni poznana samo v slovenskem prostoru, ampak je poznana tudi širše, v evropskem in tudi po Balkanu. Dejstvo je, da je med vsemi temi državami Slovenija edina, ki tukaj ni naredila praktično nič. Dejstvo je, da so pač t. i. kreditojemalci ob kreditnih pogodbah dobivali podatke, da lahko valuta zaniha največ do 2 in 3 odstotke. Tukaj pred mano je celo letak, ki govori o tem – »Oprite se na trdno valuto« – in poudarja, kako zanesljiv je kredit v t. i. švicarskih frankih. Gre za to, da so državljanke in državljani temu, kar so banke ponujale, nasedli, jemali stanovanjske kredite, po t. i. črnem petku, to je bilo nekje 15. januarja 2015, pa je postalo stanje dobesedno ubijalsko. Danes ljudje ne samo da izgubljajo premoženja, razpadajo družine, ljudje si jemljejo življenja, ker dejansko ne vedo, kako iz situacije. Samo da povem za primerjavo, dejstvo je, da je tako glavnica in potem tudi obresti nekako poskočile tudi do 64 odstotkov in nekdo, ki je 12 let nazaj vzel kredit, ne vem, v vrednosti 209 tisoč evrov, jih je v tem obdobju poplačal 110 tisoč evrov, danes dolguje 264 tisoč evrov. To pomeni več, kot je najel samega kredita. Ljudje so takrat zaprosili za to, da bi se jim stvari spremenile in prilagodile v evre, ampak so banke govorile, da za to ni nobene potrebe in da bo valuta ostala stabilna. Po tem dogodku je vse tiho, banke so si umile roke, ker to naša država dovoljuje, medtem ko druge države tega ne dovoljujejo in zadeve rešujejo tako po sodni plati v korist kreditojemalcev kot tudi zakonski plati. Da je temu res tako, kaže tudi podatek, da so banke dobesedno te terjatve začele prodajati posameznim družbam, lahko rečemo tudi sumljive okoliščine, glede na to, da jih prodajajo po 20 odstotkov vrednosti. Pomeni, da so banke očitno vse zadeve uredile, poplačale, zdaj pa jih prodajajo po 20 odstotkov, medtem ko posluha za kreditojemalce ni bilo. Mene zanima ne to, kar ste odgovarjali Šoltesu in tako naprej, ampak: Kaj bo država naredila? Sprašujem pa oba ministra, ker gre tudi za Obligacijski zakonik. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Mateja Vraničar Erman, izvolite. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik, in hvala za vprašanje. Pri reševanju tega problema, ki se ga na vsak način zavedamo, je treba upoštevati, da je med državami, ki ste jih v svojem vprašanju navajali oziroma omenjali kot balkanske države oziroma države na območju nekdanje Jugoslavije, Slovenija edina država, ki ima evro za svojo nacionalno valuto. Kar pomeni, da Republika Slovenija ne razpolaga z vzvodi, s katerimi bi lahko vplivala na menjalno razmerje med evrom in švicarskim frankom. Tako ne v času, ko je švicarski frank veljal za čvrsto valuto, niti kasneje, ko je zaradi posledic monetarnih ukrepov in poslov na odprtem trgu, ki jih je izvedla Švicarska centralna banka, prišlo do spremembe vrednosti. Ne nazadnje je treba omeniti tudi, da ukrepe nekaterih drugih držav, ki so zavezane spoštovati evropska pravila, predvsem pravila pogodbe o prostem pretoku kapitala in enotnih priporočilih, pregleduje in ocenjuje Evropska komisija, ki utemeljeno ocenjuje, da sprejeti ukrepi niso proporcionalni niti ne zagotavljajo delitve bremen, ker celotno breme prelagajo na banke. Ne nazadnje je treba omeniti tudi, da gre za pravno razmerje med dolžniki in banko. Kljub vsemu pa ne velja, da država ni naredila vsega oziroma ni naredila nič. Že v začetku leta 2015 smo zadevo obravnavali skupaj z več deležniki, tako s civilnimi iniciativami kot tudi z Banko Slovenije, Združenjem bank, pripravili pisno izjavo o možnostih in pravicah, ki jih imajo imetniki posojil v švicarskih frankih, in jih napotili na reševanje težav, ki izhajajo iz rasti neposredno v odnosu z bankami. Zakaj? Zato, ker gre za civilnopravne odnose med posameznim kreditojemalcem in banko. Veljavna zakonodaja že sedaj podrobno ureja pravila, ki morajo biti ob sklenitvi kreditne pogodbe spoštovana in ta so vključena v Zakon o potrošniških kreditih, v Zakon o varstvu DZ/VII/31. seja 50 potrošnikov in določbe Obligacijskega zakonika. Po našem mnenju veljavni zakoni predstavljajo ustrezen pravni okvir in dodatnih zakonskih predlogov ne načrtujemo. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Goran Klemenčič, izvolite. MAG. GORAN KLEMENČIČ: Spoštovani podpredsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovana poslanka, druge poslanke in poslanci, kolegici! K temu bi dodal samo še to, da dejansko situacija od države do države je različna. V Franciji so se, recimo, tega lotili tudi skozi kazenske postopke, vendar je šlo za specifično situacijo, kjer je bila dokazana direktna kolizija oziroma kriminalna združba, ki je nastala med največjo nepremičninsko agencijo v Franciji in eno od bank. Sicer, kot je kolegica povedala, 2016, decembra 2016, je bil sprejet nov Zakon o potrošniških kreditih, ki tovrstno področje bolje ureja. Na področju, ki se tiče domnevnih množičnih oškodovanj, smo pa ravno prejšnji teden na Vladi potrdili besedilo Zakona o kolektivnih tožbah, ki naslavlja tudi tovrstna vprašanja. Ko smo se na ministrstvu srečali lansko leto, mislim, da v začetku lanskega leta s predstavniki civilne iniciative društva Frank, so dodatno apelirali na nas, da naj pohitimo z vzpostavitvijo pravne podlage, ki bi tudi v Republiki Sloveniji bila olajšana tako imenovana kolektivna tožba oziroma kolektivno uveljavljanje odškodninskih tožb. Namen kolektivne tožbe, ki je v zakonu, ki je, kot rečeno, prešel v vladno proceduro in bo jeseni pred vami poslanci; namen tega je tudi izboljšati dostop do sodnega varstva in zagotoviti uresničevanje pravic posameznikov, kršenih v primerih množičnega oškodovanja in odvračanja potencialnih kršiteljev od protipravnih ravnanj. Toliko z moje strani. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Zahtevate dopolnitev odgovora? Gospa Anja Bah Žibert? Izvolite. ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa. Ministrica, povedala sem, da so bile tako imenovane države bivše Jugoslavije zraven. Sedaj pa poslušajte, imamo Avstrijo – prepoved kreditiranja v tuji valuti, valutna klavzula nična, če kreditojemalec ni bil kakovostno in dokazljivo seznanjen o tveganjih. Povedala sem vam, da niso bili. Madžarska – banke so morale vrniti vse neupravičene prihodke iz naslova tečajne razlike v 90 dneh. Grčija – kreditojemalci morajo plačevati po tečaju na dan najema kredita. Pri nas morajo plačevati že 64 odstotkov glavnice, spoštovana. Poljska – množične sodbe v korist kreditojemalcev. Italija – nične valutne klavzule. Francija – to je že nekaj povedal tudi minister, ampak dejstvo je, da so prav tako vsi krediti v tuji valuti nični. To je v Franciji in to je tudi razvidno iz dokumentov. Sedaj vas, ministrica, sprašujem: Vi pravite, da ne boste nič naredili za državljane in državljanke? Sedaj pa na drugi strani kar oba. Minister, vaš sodelavec je tudi dr. Boštjan M. Zupančič. On je pripravil sedaj pravno mnenje in zadeva gre pred Ustavno sodišče. Pri nas individualne tožbe padajo. Prišle bodo tudi pred Vrhovno sodišče, pred Ustavno in sedaj bo zadeva prišla pred Evropsko sodišče. Sedaj vidva meni skupaj odgovarjata v bistvu, da bomo sedaj vsi državljanke in državljani plačevali zaradi tega, ker vi niste sposobni zadeve zakonsko urediti, in banke, ki so to počele namensko, vedele so, kaj se dogaja, Banka Slovenije jih je opozarjala, pa so te kredite še kar ponujale, pravite, da ne boste naredili nič. Poglejte, sodelavci na ministrstvu pišejo pravna mnenja, kjer govorijo, da bo zadeva padla pred Evropskim sodiščem. Tukaj pa se sprenevedamo in pravimo, nič ne bomo naredili. Prosim … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Mateja Vraničar Erman, izvolite. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Pravni okviri, v okviru katerih je mogoče postopanje, so oblikovani in so veljavni. Večina ukrepov, ki jih navajate, so ukrepi, ki so bili izvedeni v sodnih postopkih, v konkretnih sporih, ki so jih vodili posamezni kreditojemalci do kreditodajalcev oziroma bankam. Tovrstni postopki in tovrstni spori tečejo tudi pri nas. In če je mogoče posamezni banki dokazati, da je dejansko zavajala pri določanju kreditnih pogojev, potem se bo to ugotovilo ne z vidika ministrstva, ampak v konkretnem sodnem postopku. Kot urejena družba imamo postavljena določena pravila, ki jih moramo pač spoštovati. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Goran Klemenčič, izvolite. MAG. GORAN KLEMENČIČ: Zgolj na kratko. Kot rečeno, tečejo posamezni postopki, ne drži, da ne bomo nič naredil. Kot rečeno, je Vlada prejšnji teden potrdila zakon o kolektivih tožbah, ki je namenjen tovrstnim množičnim oškodovanjem, ne zaradi tega, da bi prejudicirali, kdo je imel prav in kdo ni imel prav, ampak zato, da se pohitri in za celotno skupino hitreje odloči. Zdaj vprašanje, seveda takšen zakon bo veljal za naprej, to je dejstvo … Samo doslej ga nismo imeli, prvič smo se spomnili, da bi ga tudi, mimogrede, za okoljevarstvene škode. Toliko. DZ/VII/31. seja 51 Tisto pravno mnenje, pa ne glede na to, kako spoštujem prof. Boštjana M. Zupančiča, pa je njegovo mnenje oziroma mnenje inštituta na pravni fakulteti ne pa mnenje Ministrstva za pravosodje, ki se ne more izrekati v konkretnih sodnih postopkih, to pa verjamem, da razumete. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Anja Bah Žibert, zahtevate razpravo v Državnem zboru? Izvolite. ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Seveda, absolutno., ker gre za sprenevedanje najprej ministrice za finance. Poglejte, tukaj imam še en tak letak, poglejte, kaj na tem letaku piše: »Stanovanjski kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih je idealna rešitev, ki zagotavlja, da se višina mesečne imunitete ne bo bistveno večala.« Gre za direktno zavajanje državljank in državljanov. Preprostih državljank in državljanov in vi pravite, da bo sodišče uredilo! Sodišče kljub takšnim letakom pravi, da je bilo vse v redu, in o tem, če smo urejena država, vsaj kar se tiče sodišč, poglejte, boljše da smo vsi skupaj tiho. Pri nas tožbe na Evropskem sodišču padajo kot po tekočem traku. Tukaj seveda gre za dr. Boštjana M. Zupančiča in gre tudi za dr. Cirila Ribičiča, vam vsem dosti bolj poznanega kot meni. Dejstvo je, da eden od njih je bil ustavni sodnik, drugi pa je bil na Evropskem sodišču in oba sta jasno napisala, da bo zadeva za Slovenijo padla. Ampak razlika med vami in nami je očitno, da bo ta zadeva trajala, da bo prišla pred Evropsko sodišče in potem jo bodo plačali vsi državljanke in državljani. Ker seveda, tako kot ste rekli, ta zakon, ki ga pripravljate, bo deloval za naprej, mene pa zanima: Kaj bomo naredili za te ljudi, da se bo stisnilo banke, ki so to počele? In druge države so to rešile! Prav tako za nazaj, spoštovani, saj niso delale za naprej, saj sem vam govorila v letnicah! Torej, samo Slovenija je tukaj nek unikum, ki ni sposobna tega rešiti. In bomo spet mi plačevali, zato ker se očitno nekomu ne zdi vredno 16 tisoč državljankam in državljanom in njihovim družinam – to je 50 tisoč ljudi, spoštovani, okvirno –, ki danes trpijo zaradi tega, ker nismo sposobni, očitno po vzoru drugih držav Evropske unije rešiti stvari. Prosim in pozivam, da naredimo javno razpravo in tukaj kličem na razum ostale poslanke in poslance, da iščemo rešitev po vzoru drugih držav in tem ljudem pomagamo. Nihče od njih, spoštovani, si ne želi, da dobi karkoli zastonj. Pripravljeni so plačati obresti, ki so seveda normalne, danes vemo, da imamo celo zakon, do koliko lahko te zadeve skočijo. Takrat ga ni bilo. Zadeve je treba popraviti generalno, za nazaj spoštovani! In ni res, da se ne da! Samo voljo je treba imeti in zato upam, da bi razprava v Državnem zboru doprinesla k temu … PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa … ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): … da zadeve uredimo zakonsko. Tako kličem tukaj še enkrat na razum, pomagajmo sodržavljankam in državljanom, ničesar nočejo zastonj, ničesar nočejo, da se jim podari, samo pravično obravnavo. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa, gospa Anja Bah Žibert. Državni zbor bo o vašem predlogu odločil jutri, 20. 6., v okviru glasovanj. Gospod Miha Kordiš bo postavil vprašanje ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak. Izvolite. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Moje vprašanje je preprosto in se glasi: Zakaj je socialna pomoč še vedno za 92 evrov nižja od uradne ocene minimalnih življenjski stroškov? Zakaj mora 39 tisoč naših prebivalcev životariti z 293 evri na mesec, medtem ko lahko koalicija zniža dohodnino za 10 odstotkov najboljših plač v državi? Leta 2009 je bila izdelana zadnja uradna ocena življenjskih stroškov. Avtorica Nada Stropnik je v njen jasno zapisala, da se mora minimalni dohodek za začasno socialno pomoč zvišati na 385 evrov. Od takrat je minilo 8 let, življenjski stroški so šli gor, začasna socialna pomoč pa znaša 293 evrov. Se pravi, smo danes še vedno najmanj 92 evrov pod življenjskimi stroški. Vi, ministrica Anja Kopač Mrak, ste bili v teh osmih letih šest let na ministrstvu kot sekretarka oziroma kot ministrica. Predlani ste v socialnem sporazumu obljubili, da boste v letu 2016 izvedli nov izračun minimalnih življenjskih stroškov in da jih boste uskladili – višino socialne pomoči z minimalnimi stroški. Te obljube niste izpolnili. Še več, februarja ste že prejeli nov izračun, konec aprila ste dobili tudi že dopolnjen izračun. Se pravi, ste se mi na prejšnji seji gladko zlagali, ko ste rekli, da se izračuni še pripravljajo in da ko se bodo, bo sledila seveda analiza. Analiza je že, vi na ministrstvu pa zavlačujete. Pa tudi to še ni vse, navsezadnje. Vaše ministrstvo je novinarju dnevniku odgovorila, bom kar citiral: »Trenutna prioriteta je reorganizacija centrov za socialno delo, zato naj bi šele jeseni predlagali nove višine socialnih transferjev.« Drage državljanke, dragi državljani! Ministrstvo nam sporoča, da se raje ukvarjajo s svojim lastnim upravnim aparatom in samim s seboj kot z našimi socialno ogroženimi prebivalci! In zato sprašujem: DZ/VII/31. seja 52 Zakaj, zaboga, ne predlagate nove višine socialne pomoči in to predlagate takoj? Že itak smo več let prepozni s tem. Zakaj niste zagotovili uskladitve v letu 2016, kot ste se obvezali v socialnemu sporazumu? Koliko bi moral biti po novi oceni minimalni dohodek za začasne prejemnike? Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Ministrica dr. Anja Kopač Mrak, izvolite. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala, spoštovani podpredsednik, za besedo. Spoštovani poslanec, hvala za vprašanje. Ministrstvo je povabilo k oddaji ponudbe o izvedbi raziskave o minimalnih življenjskih stroškov poslalo 1. 7. 2016. Izbran je bil Inštitut za ekonomska raziskovanja, IER, s katerim je bila podpisana pogodba. Izračun minimalnih življenjskih stroškov temelji na dveh osnovnih podatkovnih bazah. Prva so podatki o prehrani, količina in stroški, za katere obstaja splošno sprejeti standardi oziroma slovenska košarica hrane, ki jo sestavljajo in ovrednotijo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje. Druga podlaga pa so raziskovanja o uporabi v gospodinjstvih, KPG, ki ga izvaja Statistični urad Republike Slovenije. V preteklosti se je ta raziskava o uporabi v gospodinjstvih izvajala vsakih 5 let, zdaj pa so periodično spremenili na vsakih šest let. To je bil tudi razlog, da je bil nov izračun minimalnih življenjskih stroškov predviden za leto 2016. V nasprotnem bi morali uporabiti nekaj let stare podatke, vendar pa so bili podatki Statističnega urada, torej ti novi, dostopni šele proti koncu leta 2016, zato nam je izvajalec raziskave IER poročilo lahko posredoval šele v letošnjem v začetku letošnjega leta. To so storili tako, kot ste povedali. Ministrstvo je raziskavo pregledalo in podalo določene vsebinske pripombe ter zaprosilo za pojasnila oziroma dopolnitve. Trenutno se te dopolnitve še izvajajo oziroma se še usklajujejo. Stvar pa ni tako zelo preprosta, kot jo vi slikate. Namreč, minimalni dohodek oziroma izračun stroškov, minimalnih življenjskih stroškov, je sicer res podlaga za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, vendar posamezniki in družine ne prejemajo samo denarne socialne pomoči, ampak so ponderji določeni za vse družinske člane. In dejstvo je, da kljub gospodarski rasti število upravičencev, ne prejemnikov, torej družinskih članov, strmo narašča. Zato ob tej raziskavi, ki vsekakor bo vodila v zvišanje minimalnega dohodka, je treba pregledati, kaj bo to pomenilo situacijsko za družino, in tudi izvesti primerjavo z minimalno povprečno plačo v Republiki Sloveniji. Kajti neodgovorno – pri čemer s tem, prosim, ne zavajajte in obrnite, da boste rekli, da nasprotujem dvigu minimalnega dohodka. Vsekakor za samsko osebo, ki živi samo od tega, je 292 evrov absolutno premalo. Ko pa družina v celoti dobi tako otroške dodatke, subvencije in celoten paket, je danes razlika od nekoga, ki je na denarni socialni pomoči, in tistem, ki prejema minimalno plačo, tako nizka, da je vprašljiva spodbuda za delo. To pa ne more biti sporočilo socialne države, zato ob tem ministrstvo opravlja tudi tovrstne izračune. In odgovorno bomo k temu pristopili in dvignili minimalni dohodek, kot je izračunano za samske osebe, in našli odgovorne rešitve, ki pa niso tako zelo enostavne, kljub temu da verjetno se zdi in je enostavno verjeti, da lahko. Je žal, ko pogledamo otroški dodatek, subvencije za vrtec, ko pogledamo subvencije za malico in kosila, je situacija takšna, kot je. In odgovorno je seveda k temu pristopiti, da ne bodo vedno pogosteje – ker me postavljajo pred vprašanja, kako to, da ne dobijo, da nihče ne želi delati, in je treba najti tu pravo razmerje. Vsekakor pa za samske osebe, ki so odvisni samo od tega dohodka, je dvig minimalnega dohodka nujen. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Miha Kordiš, zahtevate dopolnitev odgovora? Izvolite. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Gospa ministrica, nikoli ne trdim, da vi retorično nasprotujete proti temu, da se dvigne cena minimalnih življenjskih stroškov in socialne pomoči, jaz samo trdim, da vi v praksi na vse kriplje to sabotirate. In to lahko podkrepim na precej dobri osnovi, celo s časovnico, kako se vse skupaj razvija, pa ne nazadnje tudi s takšnimi trditvami, če jih znamo prav prebrati, s katerimi ste ravnokar postregli. Med njimi tudi, da moramo poskrbeti, da bodo ljudje dovolj revni, zato da jih lahko naženemo in prisilimo v to, da sprejmejo kakršnokoli delo. Ker oba veva, kje je prag tveganja revščine; oba veva, kje je minimalna plača; oba veva, kako je s prekarnostjo. Edini način, edini razlog, zakaj se ne dvigne raven denarne socialne pomoči in ob tem uporablja argument, da ne smemo dati ljudem preveč, ker potem ne bodo zainteresirani za delo, je to, da se jih drži v revščini namerno. Kar se tiče vaših izvajanj, konkretnejših, na današnjo temo. Okej, recimo, da ste res tiste podatke dobili šele oktobra oziroma pozneje, ampak saj se je že vnaprej itak vedelo, da bodo ti podatki na razpolago šele takrat. Se pravi, bi morali narediti takšno pogodbo, da bi bila raziskava izdelana takoj, ko bi bili dostopni ti podatki. Navsezadnje tukaj ne gre za izumljanje tople vode, so morali samo tam v IER vnesti cifre. Navsezadnje, že od konca aprila na ministrstvu preučujete analizo Nade Stropnik. To DZ/VII/31. seja 53 je absolutno dovolj časa, da bi izdelali predlog. Konec koncev ima ministrstvo nekaj sto zaposlenih birokratov in preprosto je samo treba nekaj politične volje usmeriti v to, da se ta predlog za dvig denarne socialne pomoči izdela. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Dr. Anja Kopač Mrak, izvolite. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Sistem socialnih transferjev v naši državi je izrazito kompleksen. Minimalni dohodek je osnova za izračun denarne socialne pomoči, ki je začasni prejemek za tiste, ki si začasno ne morejo zagotoviti dostojnega preživetja, in tudi osnova za izračun varstvenega dodatka. Ob tem je pa dejstvo, da v zadnjem času v številu prejemnikov denarne socialne pomoči upada delež samskih in se povečuje delež družin, pri čemer je ob situaciji družin treba vedeti, da ima ta družina na voljo poleg denarne socialne pomoči otroški dodatek in ostale transferje in je treba ob ponderiranju zagotoviti vzdržnost ne z vidika, da želimo ljudi pustiti revne ali da bi umetno vzdrževali, da delajo za manj, da so pripravljeni za delo. Vendar je pa absurdno pričakovati, da lahko s socialnimi transferji nekdo ima 50 evrov razlike – glede na nekoga, ki je na minimalni plači – in mislim, da tam okoli 100 evrov za tistega, ki je na povprečni plači. To pa žal ni vzdržno in pri tem je pač treba zagotoviti z vsemi izračuni tudi to, da se to ne bi zgodilo. Poudarjam pa še enkrat, to pa ne pomeni za samske osebe, ki so odvisne zgolj od denarne socialne pomoči in nimajo pravice do drugih socialnih transferjev, ki so vezani na družino. Je pa zanimivo, da ob bistvenem znižanju, kar bo uradni podatek kmalu znan, tveganje revščine, ki se znižuje, se nam povečuje delež upravičencev, ne prejemnikov, upravičencev do denarne socialne pomoči in tukaj je treba določeno pozornost in analizo in to je odgovorna politika. Če pa seveda menite, da so ti izračuni tako zelo preprosti, boste, ko vam bodo državljani in državljanke, če vam bodo dovolili in podelili ta mandat, boste sestavili vlado in boste lahko to v enem dnevu ali dveh ali treh z birokrati, ki delajo na način, kot delajo, to uredili. Opozarjam pa, da so birokrati, ki jih naslavljate, tudi delavke in delavci, ki verjetno zaslužijo spoštovanje. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Miha Kordiš, boste zahvali postopkovni predlog? MIHA KORDIŠ (PS ZL): Seveda bom zahteval splošno razpravo. Lahko bi jo zahteval o ministričini aroganci, ampak jo bom raje o sami vsebini. Za začetek o tem, da ne moremo kar tako dvigniti socialne pomoči, ker se potem zmanjša razlika do minimalne plače. Saj ste imeli na mizi predlog za dvig minimalne plače, pa še kar ga imate, ki smo ga pripravili v Združeni levici. Ali ga podpirate? Ga ne. Potem ko pa je treba dvigniti denarno socialno pomoč, ki je krepko pod pragom tveganja revščine in ljudi pušča v izjemno slabem položaju in revne, potem je pa izgovor premajhna minimalna plača. Mislim, gospa ministrica, s takim argumentom sami sebi žagate vejo, na kateri sedite. Še posebej pa zahtevam splošno razpravo zato, ker mislim, da bi moral Državni zbor reagirati, kadar ministri zavestno lažejo oziroma zavestno zavajajo. Pa ne samo poslancev, ampak zlasti državljane. To je ministrica počela v zvezi s tem odgovorom na tej seji, to je počela že na prejšnji seji in mislim, da bi morali razpravljati o takih manipulacijah. Poslovnik vendarle določa, da mora minister odgovarjati na vprašanja poslank in poslancev, se pravi jih ne sme zavajati. Če ne ve, če ne pozna odgovora, je lahko tiho, lahko pošlje pisni odgovor, ne sme pa dajati lažnih izjav. Tukaj mislim, da je problem še posebej pereč, ker je na udaru najbolj ranljiva strata slovenskih prebivalcev, tisti, ki so potrebni socialne pomoči in tukaj na ministrstvu pa politično vodstvo tega ministrstva namerno zavaja, da ne rečem nateguje. Neko neuradno informacijo se da dobiti, da med drugim tudi zato, ker je izračun življenjskih stroškov, minimalnih, pokazal malo previsoko številko, zdaj pa gledajo in mutijo in mučkajo kako bodo to čim bolj znižali, zato da ja ne bi bilo treba dvigniti te denarne socialne pomoči oziroma to narediti na minimalni ravni. Ampak glejte, to je neuradna informacija, zato tudi z njo nisem težil ministrici. Ampak vse to je seveda bob ob steno. Tisto, kar morajo državljani vedeti, je naslednje: Vlada načrtno drži socialno ogrožene prebivalce v revščini, zato da bi bili prisiljeni sprejeti vsako delo. Vladna socialna politika vzdržuje rezervno armado delovne sile, ki se je potem za svoje preživetje prisiljena zatekati v razne Marof trade, IPS v Luki Koper in druge izkoriščevalce. Navsezadnje pa tudi ne drži, da ni denarja za višje socialne pomoči. Zato ker bi za dvig socialne pomoči na 385 evrov potrebovalo od 60 do 90 milijonov evrov, za kar ni treba dvigniti ne davkov, ni treba najeti novih kreditov. Zelo preprosto je, da dohodninsko lestvico vrnemo na tisto iz leta 2015, kjer trenutno izgubljamo … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Miha Kordiš, o vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri, v torek, v okviru glasovanj. Gospod Franc Breznik bo postavil vprašanje ministrici za finance mag. Mateji Vraničar Erman ter ministru za pravosodje mag. Goranu Klemenčiču. Izvolite. DZ/VII/31. seja 54 FRANC BREZNIK (PS SDS): Najlepša hvala, gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica, minister! Naslednje poslansko vprašanje, moram priznati, je nekoliko žalostno, ampak se nanaša na eno žalostno okoliščino. Naj povem, da sem pred približno tremi tedni izrekel iskreno sožalje svojemu nekdanjemu bojnemu tovarišu, ki mu je tragično umrl sin, to je bilo 23. maja, na točno svoj 20. rojstni dan je tragično umrl v okolici Velenja. Fant je bil že eno leto zaposlen in je za leto 2016 imel izračunano, da dobi, mislim da, vrnjenih 190 evrov dohodnine. Kot veste, dohodnina prihaja za nekatere malo prej, za nekatere malo pozneje, ta odmera za dohodnino je prišla na družino po smrti tega sina, torej 30. maja – umrl je 23. maja. Na izpostavi v Velenju je bilo, torej na Dursu, rečeno, da pač svojci tudi v zapuščini nimajo pravice dobiti te dohodnine od svojega sina. Naj povem, da je bil sin samski, gre za drugi dedni red, torej so starši tisti, ki dedujejo, ki bi naj dedovali. Vemo, jaz sem si pogledal tako Zakon o dedovanju, načela Zakona o dedovanju, tako načelo Zakona o davčnem postopku. Kot veste, spoštovane kolegice, če ima zapustnik kakršnekoli tudi dolgove do Finančne uprave, do Davčne uprave Republike Slovenije, ti dolgovi tudi prihajajo v zapuščino, seveda do višine zapustnikovega imetja, za vse svojce, zdaj pa je seveda nejasno to pravilo. Svojci si ne želijo tega denarja, gre pa za nek način ob tej res žalostni zgodbi. Morda bi za ta denar, če bi bil v zapuščini, lahko prižgali nekaj dodatnih sveč na preranem grobu svojega sina. Ampak vseeno se mi zdi ena žalostna podoba neke naše države, tudi do staršev, ki so izgubili svojega sina. Zato oba sprašujem, tako ministra za pravosodje kot ministrico za finance: Ali se da na kakšen način to zadevo rešiti? Obrazložitev izpostave Velenje je bila, da te pravice svojci nimajo po svojem pokojnem sinu. Če bi pokojni sin to odločbo dobil v tisti prvi rundi, kot bi rekli na Štajerskem, bi ta denar dobil, zdaj pa svojci tudi v okviru tega, ker so en teden po smrti dobili odločbo, nimajo pravice, torej tudi ne v zapuščinskem postopku. Hvala za vajin odgovor in se zahvaljujem seveda. Najlepša hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Mateja Vraničar Erman, ministrica, izvolite. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani gospod poslanec! Dohodnina je osebni davek in zaradi tega tako obveznost za plačilo kot tudi pravica do vračila plačane dohodnine, plačanih akontacij v zvezi z dohodnino načeloma preneha s smrtjo. Zakon o davčnem postopku vsebuje v 48. členu podrobnejša pravila, kako se v teh primerih ukrepa in če je informativni izračun že izdan, potem se tako pravica do vračila kot morebitna obveznost do poplačila ali doplačila preostale obveznosti prenese na pravne naslednike, če pa dohodninski izračun še ni izdan in vročen zavezancu, potem v bistvu ni ne doplačila niti vračila morebiti drugače odmerjene dohodnine. Kar je bilo med letom oziroma pred smrtjo plačane dohodnine, se šteje za dokončni davek. Skratka, upoštevaje zakonske določbe in upoštevaje okoliščine, kolikor ste jih pojasnili v svojem vprašanju, žal drugačne rešitve, kot jo je nakazal pristojni davčni urad, v tem primeru ne vidim. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Goran Klemenčič, minister, izvolite. MAG. GORAN KLEMENČIČ: Hvala lepa, podpredsednik! Spoštovani poslanec, nisem povsem vedel, kakšno bo vaše vprašanje. Zdaj, ko sem ga slišal, ni veliko dodati k temu, kar je ministrica za finance povedala. Tega se skozi Zakon o dedovanju ali Obligacijski zakonik ne da rešiti, to je treba razumeti. Osebni davek bodisi v breme ali v korist dediščine nastane z izdajo, kot je bilo rečeno, akta informativnega izračuna dohodnine v tem primeru. Ne, ni prijetno stati v takem trenutku takole, ampak v okviru obstoječe zakonodaje te možnosti ne vidim. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Franc Breznik, izvolite, zahtevate dopolnitev odgovora. FRANC BREZNIK (PS SDS): Poglejte, Zakon o davčnem postopku sem si prinesel. Seveda ministrica je pravilno povedala, gre za osebni davek, ampak tudi v tej obrazložitvi je povedala. Tisti dan, ko je bila izdana odločba, torej, če bi bil ta fant umrl nekaj dni pozneje, bi bili in on in starši upravičenih do teh 190 evrov. Ne nazadnje ne gre za neko bogato družino, po drugi strani pa seveda govorite o tem, da če bi pa umrl, potem ko bi to dohodnino prejel, pa bi, recimo, bil dolžan nekaj sto evrov, pa da bi tudi starši po njem podedovali neko premoženje, bi morali tudi v zapuščinskem postopku to vrniti. Torej, ta osebni davek ni takšen osebni davek, da preneha z zapustnikovim življenjem, ko zapustnik neha biti pravna oseba v slovenskem pravnem prostoru. Ampak zdi se mi v smislu pravičnosti te države, gre v smislu te pravičnosti, da če bi ta Matic, kot mu je bilo ime, ta mladi fant imel to srečo – torej imel je veliko nesrečo –, ampak če bi imel to srečo, da bi se pisal drugače in bi bil v tisti prvi fazi, ko so se izdale odločbe, bi ta denar družina prejela ali pa on osebno še v času življenja. Ker pa Davčna uprava izdaja DZ/VII/31. seja 55 seveda preko aparata v nekih, lahko rečemo, naletih te odločbe, pa je ta zadeva skrajno nepravična. Verjamem, da lahko tako nepravičnost, kot je zakonodajna veja oblasti, odpravimo. Kakorkoli se bo ta novela imenovala, mogoče tudi po tem fantu Maticu, ki je umrl točno na svoj 20. rojstni dan in kjer so starši točno en teden po smrti prejeli ali pa ne sprejeli to odločbo, v kateri piše, da pač več ni upravičen do tega denarja. Zdi se mi žalostna zgodba v smeri pravičnosti te družbe, v smeri nekih možnosti, v smeri tega, da tudi Durs se mora posipati s pepelom, saj bi lahko v eni fazi dal vse odločbe takoj na začetku leta, ker gre za odločbo za prejšnje leto, torej za prejšnjo zadevo. Meni se kot ekonomistu, ne nazadnje tudi kot pravniku, inženirju, ne zdi pravično, da bi takšni zakoni ali pa podzakonski akti veljali / izklop mikrofona/. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Mag. Mateja Vraničar Erman, izvolite. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Ob vsem spoštovanju do te tragične usode je vendarle pri pisanju pravnih pravil treba upoštevati v bistvu splošne okoliščine. Ne glede na to, kje bi se postavila meja, kdaj obveznost ali pa pravica do vračila plačane dohodnine še nastane in kdaj ne, vedno bi prišlo do nekega mejnega primera, kot je ta konkreten primer, kjer ne bi mogli v bistvu slediti temu, kar bi si kot ljudje želeli. Zaradi tega ocenjujem, da bi lahko kakršnakoli obljuba v smeri spremembe zakona povzročila nepravičnost ali pa krivico v nekem drugem primeru, v vsakem primeru pa je nekje meja, na kateri se v bistvu ta vprašanja lahko lomijo, in pravni akt mora določiti splošno pravilo, ki velja enako v vseh mejnih primerih. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Zahtevate razpravo v Državnem zboru? Gospod Breznik, izvolite. FRANC BREZNIK (PS SDS): Gospa ministrica, seveda vas razumem. Vedno so mejni primeri, vedno je nekaj, kjer zakon zaobide večino ljudi, nekaj pa jih pade vedno ven, ampak če bi, recimo, Davčna uprava ali pa Ministrstvo za finance delovala, da bi na en dan, recimo, izdale odločbe za vse državljane, ne pa, da izdajo po dekadah kar nekaj odločb – recimo, ne vem ali gre po abecedi, ker ta gospod se je pisal Štrigl – , ampak potem bi razumeli to mejno zadevo, da vedno pač nekdo izpade; ampak, če bi se drugače pisal, bi ta denar dobili. Torej, iščemo rešitve v smeri tega, da bi Ministrstvo za finance izdalo odločbe za dohodnino za prejšnje leto, torej v enem mesecu za vse državljane. V tem vidim rešitev. Potem lahko upravičimo to, da nekoga ne zajame. V tem trenutku pa se zgodijo takšni primeri, kot se je zgodil primer te družine, tega nesrečnega dogodka; seveda, pravila so pravila, je pa tudi, veste, neka pravičnost. Če bi državljani na isti dan, recimo, dobili odmero dohodnine na isti dan, potem teh problemov ne bi bilo. V smeri tega, v smeri neke pravičnosti, v smeri boljšega delovanja ne nazadnje tudi naše birokracije, naše uprave, državne uprave in vseh sistemov in podsistemov te države, na podlagi tega seveda želim, in tudi na podlagi Poslovnika Državnega zbora, da na to temo, na moje poslansko vprašanje opravimo splošno razpravo. Najlepša hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Franc Breznik, o vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri v okviru glasovanj. Gospod Zvonko Lahko bo postavil vprašanje ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen. Ministrica je odsotna, zato vas prosim, da se opredelite do načina odgovora. Izvolite. ZVONKO LAH (PS NSi): Hvala, gospod predsedujoči. Žal ministrice ni. Prosil bi, da na naslednji seji odgovori potem ustno. Bom pa postavil poslansko vprašanje. Glede na to, da imamo sedaj v postopku tako pomembno gradbeno zakonodajo in prostorsko zakonodajo, s terena pa poslanci čedalje več vprašanj raznih investitorjev, da imajo administrativne oziroma birokratske ovire pri izvajanju določenih investicij, sprašujem ministrico za okolje in prostor: Zakaj je treba za najmanjše posege ali investicije pridobiti okoljevarstvena soglasja oziroma še dodatno, glede na pravilnik oziroma uredbo o mejnih vrednosti kazalcev hrupa v okolju, izdelati celo posebno študijo emisij hrupa, ki je izdelana s pomočjo modelnega izračuna, čeprav ta dela potekajo v naravi, na polju? En tak modelni izračun stane skoraj 5 tisoč evrov. Gre za izvedbo namakalnega sistema, ki poteka 25 metrov od objektov razpršene poselitve. Gre za približno 100 metrov poteka, katerega naj bi gradili oziroma bi bil povzročen hrup približno 4 ure na dan, 2 dni. In za to je treba dati skoraj 5 tisoč evrov, da se naredi neka modelna študija ukrepov oziroma hrupa. Gre za gradbene stroje, ki so tišji, kot so kakšni starejši traktorji – ker v nadaljevanju lahko pričakujemo, da bo potrebno, da bo kmet pridobil razna dovoljenja, ko bo šel na njivo orat. Ne gre pa samo za to. Gre tudi, recimo, za primer, kako smo pokvarili neko evropsko uredbo, ko je treba pridobiti mnenje Arsa za priključitev na kanalizacijo, ki je daljša kot 15 kilometrov – gre za 100 metrov kanala –, ker so birokrati narobe napisali v uredbi, da gre tudi za priključitev na ta kanal, v resnici pa je treba dobiti okoljevarstveno dovoljenje, če se kanal gradi daljši kot 15 kilometrov. In veste, koliko je DZ/VII/31. seja 56 te birokracije, da ti uradniki odgovorijo vsem investitorjem? Zato je v času, ko sprejemamo to zakonodajo nujno, da se takšne stvari odpravijo. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Odgovor boste dobili na naslednji seji. Mag. Dušan Verbič bo postavil vprašanje ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen. Tudi vas prosim, da se opredelite do načina odgovora, ker je ministrica odsotna. Izvolite. MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo, podpredsednik. Ministra, poslanke in poslanci, prav lep pozdrav! Dajem vprašanje in prosim za pisni odgovor. In sicer, razvojna os z oznako 3A, ki poteka od občine Ljubljana do občine Kostel, torej vse do sosednje države Hrvaške, je to zelo pomembno zaradi investicije v to prometno infrastrukturo. Posledično to pomeni tudi gospodarski razvoj prav vseh občin, ki ležijo ob tej osi. Žal pa se je zapletlo že na začetku te osi, in sicer z obveznico Škofljica, ki je najšibkejši člen te prepotrebne prometne infrastrukture, kot se že vrsto let nesporno ugotavlja. Pri tem ne morem mimo spoznanja, da je ena od ključnih zakonskih pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor ravno usklajevanje interesov v prostoru. Vprašanje glede 3A razvojne osi se rešuje že mnogo predolgo in to predstavlja 14 let neučinkovitega delovanja države na tem segmentu, kar menim, da je nesprejemljivo. V zvezi z vodenjem postopka državnega prostorskega načrta za obvoznico Škofljica je ministrstvo pred dobrima dvema mesecema ponovno prijelo dopis pooblaščenega koordinatorja županov občin na tej 3A osi, to je podpisani župan občine Škofljica. Glede na predstavljeno zaskrbljujoče dejstvo sprašujem in prosim za odgovor: Ali je resorno ministrstvo že kaj storilo na tem segmentu ? Ali je koordinator že prejel odgovor na svoj dopis? V pričakovanju pisnega odgovora in premika v konkretni zadevi prav lepo pozdravljam ministrico v odsotnosti. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Pisni odgovor boste seveda dobili. Gospa Jelka Godec bo postavila vprašanje ministru za infrastrukturo, dr. Petru Gašperšiču. Izvolite. JELKA GODEC (PS SDS): Hvala za besedo. Lep pozdrav ministru! Moje vprašanje se seveda nanaša v zvezi z rekonstrukcijo ceste Dole–Ponikva–Loče, to vprašanje sem že večkrat postavila tako pisno kot ustno. Rada bi zdaj odgovore na to, kar mi je bilo tudi že odgovorjeno v bistvu v letu 2015, konec leta 2015 je bilo na moje pisno poslansko vprašanje odgovorjeno glede rekonstrukcije te ceste sledeče: »Terminski plan realizacije investicije je v celoti odvisen od zagotavljanja finančnih sredstev, ki bodo v ta namen zagotovljena v proračunu Republike Slovenije. Pričakuje se, da bo v letu 2016 pričelo z izdelavo projektne dokumentacije in urejanjem zemljiško-pravnih zadev, v letu 2017 pa tudi z gradbenimi deli.« Potem sem dobila tudi, bom rekla kar osebno, ker sem tudi tako prosila ministra za odgovor oziroma na moje vprašanje, kako daleč je zdaj ta zadeva, in to je bilo nekje konec oziroma junija – oziroma, se opravičujem, v letu 2016, oktobra 2016 je bilo rečeno takole: »V predlogu proračuna za leto 2016–2017 so na investicijskem projektu predvidena finančna sredstva v višini 260 tisoč evrov. Projekta dokumentacija na nivoju PZI za odsek ceste 4. kilometer do 4 plus 76 in 5. kilometer do 8. plus 500 je že v izdelavi in bo predvidena konec leta. Predvidena je rekonstrukcija ceste in izgradnja opornih ter podpornih zidov in avtobusnih postajališč. V letu 2017 je predvideno pridobivanje potrebnih zemljišč in v kolikor bo to možno, tudi pričetek gradbenih del. Ker je pričetek del vezan na uspešno pridobitev potrebnih zemljišč in izvedbo postopka javnega naročanja, ni možno podati bolj natančnega terminskega plana.« Mene zanima, gospod minister: Kako daleč je zdaj s pridobivanjem teh zemljišč? Kako daleč je v bistvu na teh odsekih zadeva pripeljana? Kdaj lahko krajani oziroma državljani pričakujemo rekonstrukcijo te ceste glede na zapisano? Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Dr. Peter Gašperšič, izvolite. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Hvala, predsedujoči, za besedo. Hvala tudi za postavljeno vprašanje. V zvezi z odsekom te ceste Dole– Ponikva–Loče smo se v tem državnem zboru res še kar nekajkrat pogovarjali. Nekaj je bilo tudi pisnih poslanskih vprašanj. Spoštovana poslanka gospa Jelka Godec, natančno ste podali kronologijo in stanje na tem projektu. Lahko vam povem, da je v zvezi z obljubljenim načrtovanjem, torej izdelavo projektne dokumentacije za izvedbo, da je ta aktivnost bila uspešno zaključena, da so projekti sedaj s strani direkcije posredovani v recenzijo. Takoj ko bo to zaključeno, se predvideva potem tudi parcelacija na terenu in pridobivanje teh zemljišč. To se bo nadaljevalo še tekom letošnjega leta. Takoj ko bodo zemljišča tudi pridobljena, je predvideno tudi, da se bodo dela začela. To je, kar se tiče teh investicijskih ukrepov. DZ/VII/31. seja 57 Lahko pa povem, da je v okviru rednega vzdrževanja predvideno, da bodo na tej cesti izvedena še določena krpanja na najbolj kritičnih odsekih. To pa bo predvidoma še tekom tega meseca narejeno. Ni kaj več prav v zvezi s tem povedati, ampak kot rečeno, te aktivnosti, ki so bile napovedane, so v teku in se tudi načrtuje njihova realizacija. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Jelka, Godec zahtevate dopolnitev odgovora? Izvolite. JELKA GODEC (PS SDS): Hvala za ta del odgovora. Prosila bi, če lahko malo bolj natančno poveste: Kdaj bo prišlo do te končne recenzije, kdaj bo parcelacija na terenu in kdaj predvidevate pridobitev zemljišč? Glede na to, da ste mi odgovorili, da bi v letu 2017 naj bila predvidena tudi dela. Poglejte, Vlada, pa tudi vaše ministrstvo, se nenehno hvali s tem, koliko denarja daje za infrastrukturo. Mene skrbi, da bo sedaj očitno ves denar šel v drugi tir in da bomo na podeželju ostali s takšnimi cestami, kot so. Moram vam povedati, da niti vzdrževanje več ni mogoče. Če se sedaj peljete sedaj – vi ste se peljali, mislim da, leta 2015 po tej cesti –, ne verjamem, da bi se lahko že po sredini ceste peljali. Namreč, sedajle ko so vzdrževali ceste, bankine je več bankine kot asfalta na nekaterih delih. In ne vem, kaj boste vzdrževali glede na to, da na nekaterem delu celo beton vlivajo v cesto, ne več asfalta. In da sedaj, ko je čas košnje, da imamo nepregledne ovinke, zato ker je en meter visoka trava, ki pade celo na cestišče … In moram reči, da se niti dva osebna avtomobila na določenih odsekih več ne morete normalno srečati. Da tvegamo vsak dan prometne nesreče, da je že tako dobro, da ni večje materialne škode, kot je, da skozi vas nimamo pločnikov za otroke, pri čemer ni ogrožena le varnost voznikov ampak tudi prebivalstva. Gospod minister, predlagam vam, da se še enkrat peljete po tej cesti in pogledate… To je državna cesta; državna cesta, po kateri se peljem vsak dan, pa ne zato, ker se jaz peljem, peljejo se tudi drugi državljani, je obvozna cesta za avtocesto ... In še enkrat; vliva se beton, več je bankin kot asfalta. Res bi prosila, da končno enkrat poveste za to cesto: Bo ali ne bo? Kdaj bo točno parcelacija na tem terenu? To nenehno odlaganje – mislim, da pa res sedaj že ljudi potrpljenje mineva, ker to več ni cesta. To je sedaj že kolovoz. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Minister dr. Peter Gašperšič, izvolite. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Mislim, da je več ali manj vse, kar je bilo napovedano, tudi realizirano. Morda prihaja do določenih zamikov teh aktivnosti. Kot rečeno, recenzija je v teku, te aktivnosti po navadi ne potekajo prav zelo dolgo, tako da računam, da bo to lahko v mesecu, dveh opravljeno in takoj zatem pristopi direkcija k parcelaciji in odkupu zemljišč. Tu nimam podatkov, koliko časa je načrtovanih za te aktivnosti. Lahko vam to postrežem naknadno s še dopolnjenim pisnim odgovorom. Bi pa vseeno, ker ste že ravno omenili drugi tir, izkoristil tudi svoj del odgovora, da repliciram na način, da če bo zakon, ki smo ga predlagali, ostal v veljavi, ni strahu, da bi zmanjkalo denarja za tovrstne investicijske projekte. V nasprotnem primeru se pa lahko dejansko zgodi, da bi drugi tir preveč obremenil proračun in se bo lahko situacija tudi bistveno spremenila. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Danilo Anton Ranc bo zastavil vprašanje ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen. Ministrica je odsotna, zato vas prosim, da se opredelite do načina odgovora. Izvolite, gospod Ranc. DANILO ANTON RANC (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, lep pozdrav vsem prisotnim! Ker ministrice danes ni tukaj, bi želel, da mi odgovori ustno na naslednji seji Državnega zbora. Vlada Republike Slovenije je sprejela številne strateške dokumente: Pametno specializacijo, strategijo krožnega gospodarstva, Vizijo Slovenije in akcijski načrt Les je lep, v katerih se je zavezala, da bo s predelavo lesa znižala emisije toplogrednih plinov, zmanjšala porabo energije in vzpostavila zelena delovna mesta ter oživila lesno industrijo. V letu 2016 smo posekali okoli 6 milijonov kubikov lesa, žal pa smo v Sloveniji predelali samo milijon in pol kubikov; 4,5 milijonov pa smo ga izvozili brez dodane vrednosti. V zadnjih 20 letih smo v lesni industriji izgubili okoli 40 tisoč delovnih mest, kar je povzročilo direktno in indirektno gospodarsko škodo okoli 8,8 milijard evrov, kar je enoletni državni proračun. S ponovno vzpostavitvijo lesne industrije pa bi lahko povečali letno gospodarsko rast kar za 0,4 %. V parlamentu smo tudi v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor sprejeli zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi, ki udejanja ukrepe in cilje, ki smo si jih zadali ob sprejetju zgoraj naštetih strateških dokumentov. Kot ministrici, odgovorni za okolje, za uvajanje okoljsko prijaznih tehnologij in zelenih delovnih mest, vam je zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi omogočil, da tudi kot članica skupščine SiDG spremljate izvajanje zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi in sklepov DZ/VII/31. seja 58 vlade kot skupščine SiDG. Zakon o gospodarjenju z državnimi gozdovi določa, da bo družba SiDG v centrih za zbiranje in predelavo lesa vzpostavila predelavo lesa, ki zmanjšuje negativne vplive na okolje. Spoštovana ministrica, v zvezi z zniževanjem emisij toplogrednih plinov, vzpostavljanjem zelenih delovnih mest in uvajanjem okoljsko prijaznih proizvodenj vas prosim za odgovora na naslednji vprašanji: Kako boste kot ministrica in kot članica skupščine SiDG zagotovili, da bosta nadzorni svet in uprava družbe SiDG izvajala na vladi sprejeta izhodišča za izdelavo strateškega načrta družbe SiDG ter v zvezi s tem zagotovili ustvarjanje gozdno-lesnih verig kot nosilcev trajnostnega razvoja in oblikovanje zelenih delovnih mest? Kako boste zagotovili, da se bodo državna poroštva zakona o gospodarjenju z državnimi gozdovi v višini 20 milijonov evrov namenila za vzpostavljanje centrov za zbiranje in predelavo lesa s proizvodnjo lesenih izdelkov, ki bi s proizvodnjo in vgradnjo znižali emisije toplogrednih plinov in porabo toplotne energije? Za odgovora se vam zahvaljujem. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima gospod Uroš Prikl, ki bo postavil poslansko vprašanje ministru za javno upravo gospodu Borisu Koprivnikarju. Izvolite, gospod Prikl. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovani minister, najbrž se vsi strinjamo, da je internet postal v zadnjem času eno izmed ključnih orodij za zagotavljanje in dostopanje do informacij in posledično tudi storitev. Bolj kot kadarkoli prej je pomembno, da lahko prav vsak dostopa do spletišč in mobilnih aplikacij, jih razume ter tudi ustrezno uporablja. To velja tudi ali pa predvsem za invalide in starejše uporabnike. V Sloveniji so se pojavile različne oblike urejanja spletne dostopnosti, ki pa niso celovite in po mojem mnenju ne zadovoljujejo celotnega spektra potreb, ki jih imajo invalidi oziroma starejši. Evropski parlament je konec lanskega oktobra potrdil Direktivo o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja, ki uporabnikom omogoča elektronski dostop do informacij, obrazcev in storitev. Spletne strani in aplikacije upravnih organov, bolnic, sodišč in ostalih institucij v javnem sektorju naj bi z njenim prenosom postale enostavno dostopne vsem, poudarjam, vsem uporabnikom. Direktiva naj bi dostop do vsebin, obrazcev in plačil na spletnih straneh olajšala predvsem, kot sem že poudaril, invalidom in starejšim uporabnikom. Seveda pa tudi vsem ostalim. Trdno sem prepričan, da bi morala biti spletna dostopnost omogočena vsem, zato izključenost določenega segmenta državljanov po mojem trdnem prepričanju nikakor ne sme priti v poštev. Zdaj pa konkretna vprašanja: Ali znamo pri nas prepoznati prednosti dostopnih spletnih strani in jih povezati z drugimi področji dela za potrebe multiplikacije učinkov – nižji stroški, razbremenitev dela na drugih področjih, sektorjih in podobno? Ali obstaja pri nas ocena stanja o dostopnosti slovenskih spletnih organov v javnem upravljanju? Ali imamo že razvito metodologijo in tehnike prilagajanja spletnih strani s stališča dostopnosti? Ali imamo pripravljen terminski plan aktivnosti glede na predvidene roke, ki jih direktiva Evropske unije, o kateri sem prej govoril, predvideva? In na koncu, pa sploh ne najmanj pomembno: Ali obstaja pri nas dovolj visoka raven razumevanja potreb invalidov in starejših pri delu z računalnikom in internetom? PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima minister za javno upravo gospod Boris Koprivnikar. Izvolite. BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala, predsedujoči. Hvala, poslanec Prikl, za vprašanje. Naj poskušam na kratko v tem času odgovoriti. Seveda prepoznavamo te prednosti. Tudi sama direktiva ni tista, ki bi bila začetek razmisleka o tem, da morajo biti spletne strani dostopne vsem skupinam uporabnikov; ampak direktiva je tista, ki jasno določa tudi pogoje in zahteva, da se to prenese tudi v pravni red, zato jo tudi sami poudarjamo. Analizo spletnih mest smo naredili že jeseni 2016 v okviru vladnega projekta P11, ki združuje preko 350 spletnih mest v enotno spletno mesto, tako imenovani gov.si, ki bo veliko bolj pregleden za državljane. In ob tem pregledu smo za vsa ta spletna mesta tudi ugotovili, ali dosegajo te standarde, kako so dejansko prilagojeni, tako da imamo pripravljen pregled obstoječih spletnih mest, ki se združujejo. Vsa gradiva, ki se pripravljajo v zvezi z zakonom, bodo vključevala tudi spremljevalno analizo stanja in tudi zahtevo za končno stanje. Konkretno smo mi na Ministrstvu za javno upravo to potrebo zaznali že prej, ker tudi pričakujemo, da bo ta direktiva sprejeta, in ker si tudi želimo, da bi čim širši krog uporabnikov storitev uporabljal naše spletne storitve. Zato smo že pri prenovi portala eUprave upoštevali ta standard prenosa WCAG, ki določa prilagajanje spletišča različnim potrebam. Hkrati pa je zelo pomembno, da smo navezali zelo tesno sodelovanje z različnimi organizacijami, ki nam pri tem pomagajo, predvsem z Zvezo društev slepih in slabovidnih in Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije; kajti z njimi smo tudi med samim razvojem portala konstantno sodelovali. In na zvezi slepih recimo prav ta trenutek pripravljajo analizo naših spletišč in predloge za izboljšave. DZ/VII/31. seja 59 V bistvu prilagoditev pa je, kot sami veste, da lahko izbereš tipologijo, velikost črk, barvne kombinacije, ozadja in to, kar je pomembno za slepe, da imaš tudi zvočno predstavitev posameznih storitev; in za gluhe to, da je dejansko tudi v slovenskem znakovnem jeziku predstavljena tista tema, ki se nanaša na določeno vsebino. V okviru prenove spletišč imamo tudi vzpostavljeno enotno uredniško politiko, določeno strukturo urednikov. In vsi ti uredniki, ki so zadolženi za vsebine, so že začeli in bodo tudi v prihodnje šli skozi usposabljanja, na katerih bodo posebej opozorjeni tudi na to, kako mora biti spletno mesto pripravljeno in prilagojeno, da ga lahko uporabljajo tudi osebe s posebnimi potrebami oziroma vsi mi, ki imamo vsak kakšno svojo potrebo, da so čim bolj dostopne in čim bolj jasne. Z veseljem povem nekaj konkretnih primerov, kjer so te prilagoditve že opravljene. Recimo na portalu eUprava je že danes možno kar 145 informacij, storitev pogledati v slovenskem znakovnem jeziku ali v posnetem govoru za slepe in slabovidne. Na portalu Finančne uprave je tako opremljenih preko 30 storitev. Na spletišču Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je ta področna zakonodaja predstavljena tudi v znakovnem jeziku in v zvočni obliki. Glede metodologije in prilagajanja teh spletnih mest nam najlepše sovpada ta celotna prenova državnih spletišč z omenjenim projektom P11, ki bo vodil v spletna mesta, ki bodo organizirana po sistemu življenjskih dogodkov; kajti po izveden projektu bo ostalo samo še približno 30 spletnih mest od sedanjih preko 300. In teh 30 bo v celoti izpolnjevalo tudi to direktivo skladnosti AA in bodo prilagojena za slepe, slabovidne, za ljudi z disleksijo, bralnimi težavami in tako naprej. Standardi so določeni v direktivi, jih že poznamo. V najožji delovni skupini, ki je pripravljala to direktivo, je ves čas sodeloval tudi predstavnik Ministrstva za javno upravo, tako da smo spremljali, katere standarde bomo morali implementirati, in smo tudi aktivno sodelovali pri njihovi izgradnji. Je pa treba vedeti, da je bilo tudi za to direktivo kar zahtevno usklajevanje, ker prinaša dodatne stroške. Zato so tudi številne države kar krepko nasprotovale tej implementaciji direktive; vendar sedaj je tu in jo bomo prenesli v pravni red ter tako še povečali dostopnost spletišč. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Uroš Prikl, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. Izvolite. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Najprej hvala lepa za odgovor. Na moja zelo konkretna vprašanja ste mi praktično odgovorili, da obstaja tukaj posluh, obstaja zavedanje te potrebe. Seveda sem vesel, da ni pač direktiva Evropske unije tista, ki bi Slovenijo gnala na teh in drugih področjih naprej. Ampak že zavedanje znotraj države je zelo hvalevredno. Osebno nisem zagovornik pretirane uporabe teh sofisticiranih, modernih, novejših sodobnih orodij. Mnogokrat takšen način komunikacije je takšen način. Tudi uveljavljanje potreb, uveljavljanje pravic, ki jih imajo posamezne skupine državljanov, prispeva k temu, da je zadeva mnogo hitrejša, učinkovitejša in imajo pri tem vsi koristi. Tukaj od vas nisem slišal, koliko bo ta zadeva državo koštala, kolikšni bodo finančni učinki tovrstnih aktivnosti. In tisto časovnico bi želel, kdaj bo realiziran projekt do konca, kdaj bomo lahko govorili o zaključku tega projekta in končni implementaciji vsega, kar ste mi v odgovoru že povedali, kaj vse počnete. Pa še nekaj, zelo sem vesel, da pri teh rešitvah, ki jih snujete na vašem in tudi na drugih ministrstvih, to ni samo zgodba enega ministrstva, čeprav ste vi na nek način horizontalno ministrstvo tukaj; ampak da upoštevate tudi interese posameznih ciljnih skupin. Jaz sem govoril o starejših in invalidih, vi ste šli tukaj bolj v podrobnosti – gluhih, naglušnih, slepih, slabovidnih in tako dalje. Na odboru, ki mu predsedujem v Državnem zboru, vedno rečemo – nič brez invalidov. Mislim, da je to zelo pomembna ugotovitev. Če bodo njih zadovoljile te rešitve, potem so dejansko naletele na plodna tla. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Minister Koprivnikar, izvolite, imate besedo. BORIS KOPRIVNIKAR: Se opravičujem, ker nisem bil dovolj natančen. Glede terminskega plana mogoče samo toliko, rok za implementacijo direktive je 22. september 2018. Do takrat bomo tudi direktivo prenesli v naš pravni red. Do konca letošnjega leta pa pričakujemo osnutek zakonskega predloga, čisto konkreten. Glede zadnjih pripomb o sodobnih orodjih, da se razumemo, čeprav sem odgovoren za področje digitalizacije, tudi sami gledamo na uporabo digitalnih storitev morda manj radikalno kot nekatere druge države, in sicer ne po načelu only digital, če mi dovolite; ampak po načelu also digital, To pomeni, da se to vedno ponudi kot dodatna možnost, vendar ne na način, da se klasične možnosti, ki že obstajajo, nasilno ukinjajo. Sam sem velik zagovornik tega, da morajo imeti uporabniki sami možnost izbire storitve. Te storitve pa tudi same po sebi predstavljajo veliko priložnost tudi za vse tiste ljudi, ki imajo zaradi svoje invalidnosti ali pa morda tudi zaradi starosti ali drugih razlogov težave pri gibanju; zato se trudimo, da je vedno več storitev dostopnih od doma, iz domačega okolja, kadarkoli. Na tak način se poveča transparentnost, demokratičnost in tudi uporaba javnih storitev. Kar se pa tiče horizontalnosti, absolutno naše ministrstvo ne more biti tisto, ki je izvajalec prenove spletišč. Naše ministrstvo je DZ/VII/31. seja 60 tisto, ki samo skrbi za koordinacijo; vsebino pa morajo prispevati vsi organi, in teh je nekaj sto. Zaradi tega smo zgradili strukturo tako imenovane uredniške politike, kjer z vsemi uredniki sproti dogovarjamo, kako bodo vsebine prikazane, katere vsebine, to morajo pa uredniki s posameznih področij doreči. Ampak če delujemo enotno, po enotnih standardih, potem bo tudi izgled države urejen, dostopen in pregleden za uporabnike, pa naj bodo to državljani ali podjetniki. To je tudi temeljni koncept tega projekta prenove vseh državnih spletišč. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Primož Hainz bo postavil poslansko vprašanje ministru za infrastrukturo dr. Petru Gašperšiču. Izvolite. PRIMOŽ HAINZ (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Lep pozdrav obema ministroma, predvsem dr. Petru Gašperšiču! Evropska komisarka za promet gospa Violeta Bulc je konec maja predstavila zajeten sveženj ukrepov za posodobitev cestnega prometa, ki vključuje tudi predlog za ukinitev vinjet in uvedbe enotnega elektronskega cestninjenja. Zato sprašujem gospoda ministra: Kaj si o teh ukrepih komisarke misli naš minister doma? Gre namreč za naslednje. Prvič, uvedba elektronskega cestninjenja je velik finančni zalogaj. Ampak tisto, kar je bistveno, mislim predvsem na ljudi, ki so se prisiljeni voziti dnevno v službo z osebnimi avtomobili. V primeru vsakokratnega plačila po kilometrih bi ljudi nagnala z avtoceste skozi kraje, po tako imenovanih starih cestah. Soglašam pa, da je elektronsko cestninjenje nujno za tovorni promet, kajti tam se tovornjaki dejansko ustavljajo, medtem ko se osebni avtomobili z ABC sistemom ne ustavljajo več. Preprosto me zanima: Kakšen je vaš odnos do istega problema? Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Minister dr. Peter Gašperšič, izvolite, imate besedo. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Hvala, predsedujoči, za besedo. Hvala tudi poslancu gospodu Primožu Hainzu za postavljeno vprašanje. Res je, mobilnostni sveženj, ki ga je predstavila Evropska komisija, prinaša celo vrsto novosti, je zelo obsežen in bi želel že takoj na začetku povedati, da je zaenkrat še v fazi predloga. Namen Evropske komisije je spodbuditi razpravo o tem nadaljnjem razvoju evropskega trajnostno naravnanega prometnega sistema. Ker so te predlagane spremembe kompleksne, je treba ta predlog Evropske komisije najprej temeljito proučiti, nato pa ga v sodelovanju z vsemi deležniki, ki se jih ta predlog tudi aktivno dotika, v nadaljevanju uskladiti in doreči v končno obliko. Ministrstvo za infrastrukturo načeloma pozdravlja rešitve, ki jih bo omogočila interoperabilnost elektronskih cestninskih sistemov na območju celotne Evropske unije; je pa ob tem treba upoštevati tudi obstoječe cestninske sisteme posameznih držav. V okviru dosedanjih razprav je bilo s strani Evropske komisije tudi zagotovljeno, da bodo v primeru sprejetja teh sprememb zagotovljena ustrezno dolga prehodna obdobja, ki bodo državam članicam oziroma cestninskim koncesionarjem omogočila, da na stroškovno racionalen način ustrezno prilagodijo svoje obstoječe cestninske sisteme. Ob tem ne moremo in ne smemo zanemariti dejstva, da se je v Sloveniji z uvedbo vinjetnega sistema cestninjenja močno povečala dostopnost avtocestnega omrežja, s tem pa tudi sama mobilnost prebivalstva. Izboljšala se je tudi prometna varnost, kar pa sta z družbenega vidika zelo pomembna učinka, ki jih prinaša uvedba vinjetnega sistema. Vzpostavitev enotnega evropskega sistema cestninjenja oziroma zagotovitev interoperabilnosti obstoječih elektronskih sistemov pa bi omogočilo, da bi lahko uporabnik z eno elektronsko napravo plačeval cestnino po celotnem ozemlju Evropske unije; za navedeno storitev pa bi imel sklenjeno samo eno pogodbo, za opravljene storitve bi prejel samo en račun, kar bi torej bilo podobno, kot poteka recimo zaračunavanje storitev pri mobilni telefoniji. Z navedeno storitvijo bi se postopek plačila cestnine za uporabnike precej poenostavil. Vzpostavitev novega elektronskega sistema cestnine bi poleg tega omogočilo, da bi se po vseh državah članicah cestnina plačevala glede na dejansko prevoženo razdaljo, po načelih – uporabnik plača in onesnaževalec plača; kar je v skladu z načeli trajnostne prometne politike. Je pa treba tukaj poudariti tudi to, da vzpostavitev enotnega sistema cestninjenja še avtomatsko ne pomeni, da je nivo cen na celotnem območju Evropske unije enoten. Države članice bodo še vedno lahko samostojno odločale o višini cestnine ter svojo cenovno politiko določale samostojno in na ta način tudi uvajale ustrezne ukrepe, ki bodo določali sámo prometno politiko na nivoju držav. Toliko lahko zaenkrat o tem mobilnostnem paketu rečemo. Gre torej za prvi predlog, ki se bo še usklajeval v nadaljnjih fazah. Bomo pa, kot rečeno, v Sloveniji zagovarjali čim daljša prehodna obdobja, če bo odločeno, da vinjetni sistemi več niso tisti način cestninjenja, ki bi še bil sprejemljiv. Treba je pa tudi povedati to, da je bilo tudi že s strani Evropske komisije nakazano, da bodo uporabniki, ki avtoceste uporabljajo bistveno več, imeli možnost tudi do uveljavljanja določenih popustov. Vsi sistemi bodo še predmet nadaljnjih usklajevanj. Hvala lepa. DZ/VII/31. seja 61 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Primož Hainz, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. PRIMOŽ HAINZ (PS DeSUS): Hvala lepa za odgovor. Kljub vsemu moram reči, da okoli tega, kako se bo proučevalo oziroma ne bo proučevalo. Dejstvo je, da je evropska komisarka že operira z letnicami, torej z nekim programom, kdaj bi se to storilo, kdaj se ne bi storilo. Jaz pa natančno ločim recimo tovornjake, ki se dejansko ustavijo pri vsaki avtocestni cestninski postaji posebej, torej da plačujejo že zaradi tega, ker jih je treba s ceste spraviti na vlake, torej na drugačen način tranzitnega prometa. In seveda ločim osebne avtomobile. Kajti ljudje se danes vozijo v kraje izven svojega prebivališča in slovenska poselitev je izjemo disperzna ter je popolnoma nemogoče tudi organizirati javni promet; tudi če bi bili najbolje organizirani, pa žal vedno nismo. Tudi če bi bili, imamo tukaj težave, ker vsak Slovenec pač hoče imeti svojo hiško; in čim ima svojo hiško, seveda ne morejo vsi stanovati na isti lokaciji. Zato je teh prevozov izjemno veliko. Če bomo plačevali po kilometrih, to pomeni, da bo to zelo drago. Ljudje se vozijo 100 in več kilometrov vsak dan v eno smer. Tudi če gredo Ljubljančani v Maribor, so kaznovani, čeprav večinoma je obratno. Gre za to, da je zadeva za nas zelo življenjsko pomembna in me malo preseneča, da se s tem ravno naši komisarki mudi s temi ukrepi. Sam se bojim, da ko bodo ljudje vozili po starih cestah, to ne bo ne varno in ne bo ekološko sprejemljivo. Hvala lepa za dopolnilni odgovor. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Dr. Peter Gašperšič, izvolite, imate besedo. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Hvala lepa. Kot rečeno, vinjetni sistemi, ki jih imamo pri nas ter tudi v drugih evropskih državah, prinašajo vrsto ugodnosti; zlasti v tem, da je avtocestni sistem na ta način zelo dosegljiv in je ugodno dosegljiv predvsem pogostim uporabnikom. Vsi se verjetno še spomnimo časov, ko smo imeli sistem plačevanja cestnine po bolj ali manj prevoženem kilometru; bil je odprt sistem in to ni bilo vedno doseženo. Vsi vemo, da so takrat pogostejši uporabniki plačevali lahko letno tudi tisoč in več evrov za uporabo avtocest, drugi smo plačevali manj, nekateri pa tudi popolnoma nič, če so se recimo vozili samo po območju obvoznice. Vinjetni sistem je to potem uredil drugače. Pogosti uporabniki so bili na boljšem. Tisti, ki so avtoceste uporabljali redkeje, so bili sorazmerno nekoliko na slabšem. Ti očitki se še vedno pojavljajo pri tranzitiranju naših avtocest v času poletnih dopustov. Evropska komisija želi tem sistemom očitno narediti konec. Želi, da se plača po sistemu – uporabnik plača, onesnaževalec plača. Za te sisteme napoveduje tudi daljše časovno obdobje uvedbe. In o načinih uvedbe teh sistemov bodo potekala še pogajanja med komisijo in državami članicami. Jaz bi tem pogajanjem prepustil usodo tega, kaj bo na koncu tudi dejansko uveljavljeno. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Prehajamo na drugi krog vprašanj poslank in poslancev. Gospod Jan Škoberne bo postavil poslansko vprašanje ministrici za zdravje gospe Mariji Milojki Kolar Celarc. Gospod Škoberne, izvolite, imate besedo. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica, cenjeni kolegice in kolegi! Najprej mi dovolite, spoštovana ministrica, da povem, da mi je v resnici žal, da vam moram na tak način in tukaj postavljati to vprašanje; ampak nam, žal, ne puščate kaj drugega; ne odgovarjate na mojo pošto, ne vi, ne državne sekretarke, ne šefica kabineta. Na vabila županov na seje občinskega sveta odgovarjate generično, da ste zasedeni, ker imate vnaprej napovedane druge obveznosti. Civilni iniciativi se ne odzivate. Podobno kot pri Kranju se dogaja tudi pri Topolšici, isti model. Sporočite odločitev o združitvi z neko drugo bolnišnico, ne da bi nas – vsaj tiste, ki živimo v lokalni skupnosti – najprej obvestili o tem, kako in s kakšnimi učinki to nameravate. V primeru združevanja in reševanja Bolnišnice Topolšica smo prišli od tega, da je pred tremi meseci menda bil v izdelavi s strani bivšega direktorja Bolnišnice Golnik elaborat združevanja Golnika in Topolšice; menda celo zato, da bi dosegli prenos dela tericarja z Golnika na Klinični center. Pa je potem, ne vem, kako, prišlo do odločitve, da bi se naj sedaj Bolnišnica Topolšica združevala z Bolnišnico Celje, s katero ima skupnega samo dvoje. To, da je slabo vodena in da je v finančnih težavah. Skrbno sem poslušal vaš prvi odgovor danes in me veseli, da vidite v tem združevanju veliko pozitivnih stvari. Tudi sam si denimo želim nekaj, kar smo že dolgo vsi skupaj napovedovali, to je centralizirano naročanje. Ker ste danes prvič predstavili tudi model oziroma vsaj kazalnike, po katerih bi lahko merili uspešnost te pripojitve, vas prijazno prosim, da nam poveste v številkah, konkretno: Kaj se bo izboljšalo, kakšni bodo prihranki in kakšen bo finančni neto učinek optimizacije poslovanja na vseh točkah, ki ste jih danes v odgovoru že našteli? Torej za investicije iz točke likvidnosti, kakšen bo prihranek iz naslova skupnih služb; in da pod črto potegnemo, o kakšnem denarju govorimo. To pa predvsem zaradi tega, ker okolje že ima iz preteklosti izkušnjo tega, da je bila Bolnišnica Topolšica splošno sprejeta kot hiralnica, da so ljudje raje ostajali doma in vsaj umirali doma, ne pa hodili tja. In ko se bolnišnico, ki živi od opravljenih storitev, enkrat DZ/VII/31. seja 62 prime tak sloves, gotovo ne bo rešena. In to, da ji boste vodstvo odpeljali oziroma pripojili k Celju, si predstavljam, da ne bo nič kaj bistvenega rešilo. Prosim, verjetno obstaja model, verjetno obstaja računica, vas sprašujem odprte glave, žal na seji zbora, ker druge priložnosti nimam. Pa še enkrat; kljub temu da očitno neradi odgovarjate na elektronsko pošto, morda je iz gole vljudnosti dobro, da kdaj odgovorite. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Odgovorila bo ministrica gospa Marija Milojka Kolar Celarc. MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC: Hvala, gospod podpredsednik; spoštovani poslanke in poslanci! Spoštovani poslanec gospod Jan Škoberne, hvala za to vprašanje. Mogoče bom nekatere stvari kljub vsemu morala ponoviti, kar sem že odgovorila poslancu gospodu Jurši. Ne morem ocenjevati, govoriti, kaj je bilo v preteklosti. Če so bile neke slabe izkušnje okoliških prebivalcev, kamor gravitirajo zdaj v Bolnišnico Topolščica, tega ne morem ocenjevati in se opredeljevati; sigurno pa to ni namen Ministrstva za zdravje, če je. In zaradi tega je ta bojazen popolnoma neupravičena. Ne bi dodatno govorila o tem, kaj so pretekla vodstva povzročila. Dejstvo je, da je bila ta bolnišnica že drugi mesec blokirana, da ni bilo denarja za plače delavcev, zdaj tudi ne za regres in da so dobavitelji zdravil grozili z nedobavo zdravil. Zaradi tega je Ministrstvo za zdravje preko vlade zagotovilo nekaj manj kot 2 milijona evrov, da je lahko delo potekalo nemoteno in da so dobili tudi zdravila. Bom povedala, kje vse sem bila, ampak naj na začetku poudarim, da projekt tega povezovanja sploh ni še končan. Danes vam na to vprašanje ne morem odgovoriti, bodo pa vsi akterji, lahko tudi vi, povabljeni, da bomo vsem obrazložili, ko bodo zaključena. Najprej se dela finančni skrbni pregled, ker je treba ugotoviti, po domače, koliko finančnih sredstev oziroma koliko velika luknja je v Bolnišnici Topolščica, da bi jo lahko finančno ozdravili. Drugič, strokovna vodstva zdaj ugotavljajo, katere programe bi prevzela Topolščica, kaj bo delala v prihodnje, da bo dobila tudi večje financiranje programa iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Če gledamo samo njihov program, dolgoročno ta bolnišnica samo s tem programom, ob teh zaposlenih in ob tem, da vodi samostojno vse podporne funkcije, ne more finančno preživeti. In da ne bom ponavljala, kje bodo te pripojitve in izračunani učinki, kot sem rekla, skupna nabava, zniževanje stroškov materiala, povečanje prihodkov iz dodatnih programov. Potem možnost glede njihovih servisnih dejavnosti, ki jih ima, da bi se tudi drugje še opravljale te storitve ali konec koncev tudi na trgu. Mi smo izdelali podrobno časovnico, ko bo cel finančni pregled končan, predvidevam, da najkasneje do konca junija, bo narejen celovit pogled po korakih. To se ne more zgoditi čez noč, to bo proces. Vsako vodstvo mora vedeti, katere aktivnosti mora peljati. Imela sem že sestanke z župani vseh treh občin – Šoštanj, Šmartno ob Paki in Velenje, da je bil naš udeleženec na sestanku civilne iniciative; res pa je, da se nismo mogli udeležiti. Žal je pomanjkanje takšnih kadrov, da ko imamo aktivnosti v parlamentu, vladnih odborih, praktično nimam osebe, ki je na višjem nivoju, in jo poslati na ta sestanek. Dajem besedo in vam povem, da ko bo projekt dokončan, ko bo zelo znano, bomo najprej seznanili vodstvo, zaposlene, civilno iniciativo in vse akterje. Mimogrede naj omenim to, kar se želi v javnosti večkrat reči, da bomo ukinjali dejavnost. Verjemite, da kot odgovorna ministrica ne bi podpisala in zagotovila denarja za nakup treh novih rentgenskih aparatov v višini pol milijona evrov, ki jih ta bolnišnica potrebuje za svoje storitve. Bo pa nekako po tej časovnici vsaj projekt narejen in sprejet; postopne aktivnosti pa bodo potekale do konca leta, tako da bo dovolj časa, da se vsi seznanijo s točno konkretnimi koraki in predlogi. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Jan Škoberne bo zahteval dopolnitev odgovora. Izvolite. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod podpredsednik. Najprej, ni "Topolščica", nobenega č ni v imenu. Topolšica je. Vsaj to, ampak okej. Drugo, vprašal sem vas zelo taksativno, ker ste danes povedali, na katerih področjih bo prihranek in pozitiven učinek; koliko. Ali samo jaz napak razumem, da ste se odločili, da boste povedali, da bo pozitiven učinek zanesljivo in da gremo v združevanje, ne da bi pred tem opravili osnovno kalkulacijo. In ne da bi bilo to narejeno, ste se odločili kljub zavedanju, da v vsaki lokalni skupnosti to pomeni hudo vznemirjenje. Nam na periferiji tako malo navržete: Saj v "Topolščici" bodo že razumeli, pa se bodo čez pol leta postopoma seznanjali, kaj bo iz Ljubljane prihajalo in kako bo iz Ljubljane prihajalo. Jaz upam, da razumete našo jezo. Ali pa vsaj mojo, ker je moja še precej kontrolirana v primerjavi s tem, kaj ljudje naredijo, ko jim nekdo čez palec pove, da jim bodo pač nekako tako, kot se bo spotoma po časovnici čez pol leta dogajalo, nekaj spremenili; za njih pa je to eksistencialnega pomena. Saj veste, zdravje je pri ljudeh, se mi zdi, skorajda nad vsem. In še enkrat prijazno prosim, spoštovana gospa ministrica, v odgovoru prej poslanskemu kolegi Jurši ste povedali, da bodo prihranki iz optimizacije poslovanja, da bo več likvidnostnih sredstev, da bo več sredstev za investicije; DZ/VII/31. seja 63 povejte, koliko. Sam se bom odpeljal nazaj, šel bom do civilne iniciative, do vseh treh županov in jim povedal: Ministrica mi je povedala na znanemu delu ob znanih številkah, to je za nas bolje. Prvi bom lahko zagovarjal to združitev. Ampak v odgovoru, ki ste mi ga dali, pa tega ne morem narediti. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Jan Škoberne, eno rahlo opravičilo gospe ministrice. Pred 40 leti je to bila Topolščica, pa ste potem preimenovali in nekateri potem govorijo malce iz spomina. Izvolite, gospa ministrica Marija Milojka Kolar Celarc. MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC: Hvala za opozorilo. Res je Topolšica, se opravičujem. Bilo bi zelo neodgovorno od mene, da bi na pamet operirala s kakršnimikoli številkami. Kot sem rekla, dela se skrben finančni pregled. Ko bo ta znan, bo šele jasno, kako velika luknja je, oprostite izrazu, v poslovanju te bolnišnice, za nazaj. In tudi projekcija, najmanj koliko sredstev ali programa mora imeti, da bi lahko poslovno delovala. In ko bo dejansko narejen ta skrbni pregled, ko se bo vedelo, ker bo treba ta denar nekje zagotoviti, da se stabilizira poslovanje, da se zapadle obveznosti poravnajo in, tretjič, ko se bo lahko ugotovilo, koliko programa bo v Topolšici, kaj v Celju; in glede Zavoda za zdravstveno zavarovanje, da bo potem ta program tudi financiral. Seveda je to del projekta, s katerim boste seznanjeni. Ampak če bodo skupne nabavne službe, veste, da se lahko s skupno nabavo pri razpisih lahko prihrani. Že zdaj se ugotavlja, da so različne nabavne cene. Potem bo sigurno lahko učinkovitejše upravljanje in vodenje. In še niz takih stvari je, ki jih bo pokazal projekt zelo detajlno, da se bo argumentiral in dobil dodatna finančna sredstva. Takrat bo čas, da se zelo detajlno usede z vsemi temi skupinami, ki ste jih omenjali, da se naredi dolgoročno stabilnost te bolnišnice. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Anja Bah Žibert bo postavila vprašanje ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Maji Makovec Brenčič. Izvolite. ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa, predsedujoči. Upam, da me tokrat ne boste prekinili. Gre za na videz zelo preprosto vprašanje. Mi dobro vemo, da posamezni zavodi sodijo v pristojnost lokalne skupnosti, posamezni zavodi sodijo v pristojnost države, kar se tiče imenovanja njihovih svetov. Mene kar konkretno zanima in zato sprašujem tudi vas: Po kakšnih kriterijih Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport predlaga Vladi v imenovanje posamezne člane v svete zavodov, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija in sodijo pod področje vzgojno-izobraževalnih zavodov? Seveda so tudi drugi zavodi, vendar pa me tukaj zanima: Kakšni so kriteriji, so ti kriteriji objavljeni? Kje, na kakšen način naredite potem izbor teh predstavnikov? Ali gre izključno zgolj za politično motiviranje oziroma delitev po proporcih med političnimi strankami, ki so v koaliciji? Toliko uvodoma, potem pa v nadaljevanju naprej. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič, izvolite. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Najlepša hvala. Hvala tudi za vprašanje. Pozdrav vsem še prisotnim! Predstavnike ustanovitelja, to so povprečno dva ali trije v svetu zavodov, ker so tudi še drugi predstavniki drugih deležnikov v posameznem področju, imenuje Vlada Republike Slovenije. Enega običajno tudi sam sedež, torej občinska skupnost ali kraj, ki je zadolžen in tudi v jurisdikciji sodelovanja z vzgojno-izobraževalnim zavodom. Eden od predstavnikov, ki ga imenuje ustanovitelj in s tem tudi Vlada Republike Slovenije, je tudi predstavnik delodajalcev s področja dejavnosti, na katerem zavod deluje; in ta je izbran v širšem aspektu socialnih partnerjev ali konkretno od samih delodajalcev. Odvisno, recimo na srednješolskem delu ali vizavi osnovnošolskemu delu imamo tudi različno strukturo glede področja delovanja posameznega zavoda. Če delodajalci oziroma socialni partnerji ne predlagajo svojega predstavnika v 30 dneh po prejemu pisnega poziva, potem običajno ravnatelj obvesti ministrstvo, da ni bilo odziva; in s tem tudi opravimo poziv za imenovanje obeh predstavnikov, torej neposredno delodajalskega ter tudi tako imenovanega vladnega predstavnika. Ko svet ugotovi, da preneha mandat, tudi takrat ravnatelj nemudoma obvesti resorno ministrstvo oziroma tako imenovano pristojno volilno telo. Potem gre postopek ponovno v obravnavo. Tudi če preneha mandat posameznemu članu, recimo imenovanemu izmed partnerjev zavoda, potem prihaja spet do pisnega poziva. V 30 dneh naj bi se ponovno imenovalo, da se tudi zapolnijo ustrezna mesta zaradi operativnega dela in tudi načrta izvajanja, delovanja posameznega sveta zavoda. Običajno predlagajo te kandidate javno, javni vzgojno- izobraževalni zavodi. Kadar pa ni nikogar, tudi ne na poziv, ministrstvo še posebej predlaga ta poziv, da se kandidati čim prej odzovejo. DZ/VII/31. seja 64 V preteklih obdobjih, recimo v času ministrovanja dr. Lukšiča, so bili to celo javni pozivi, vendar so žal bili izjemno neuspešni. Ni bilo odzivanja in zato se ta instrument na ta način izvedbe umaknil. Hkrati moram povedati, da se sami kriteriji nanašajo na znanja, izkušnje, strokovno področje in tudi vse to, kar želijo in izpostavljajo kandidati v svojih življenjepisih. To je del postopka, pri čemer pa je treba vedeti, da gre za področje vzgoje in izobraževanja, za področje šolstva, kjer se skuša – kjer je le mogoče, vedno pa ni mogoče – pridobiti posameznike s tovrstnimi izkustvi, predvsem poznavanji posameznih področij. Moram poudariti, da velikokrat ni moč dobiti kandidatov, čeprav se s temi pozivi spodbuja tudi preko ministrstva oziroma še posebej v skupnosti, ki imenuje te člane. Marsikdaj se določeni predstavniki tudi ne želijo izpostaviti, imamo različne situacije; dejstvo pa je, da moramo in smo dolžni popolnjevati celovite sestave svetov zavodov. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Anja Bah Žibert, zahtevate dopolnitev odgovora? Izvolite. ANJA BAH ŽIBERT (PS SDS): Hvala lepa. Ministrica, res ste lepo razložili vse, kako te stvari potekajo. Zdaj pa poglejva prakso. Povedali ste, da se predlaga v svete zavodov osebe, ki naj bi imele neka področna znanja, izkušnje – in ker govorimo res o vzgoji in izobraževanju –, zagotovo tudi pomembne vzglede. Jaz vam osebno ne morem očitati etične in moralne vlade, ker vas na začetku te vlade niti ni bilo. Vendar pa se je premier v začetku, zdaj je pač na besedi etika in morala nekoliko pozabil, ker so se že dejansko izpele. Gimnazija Vič, spoštovani, predlagatelj je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje; v svet zavoda ste predlagali gospoda Domna Saviča. Mene so na to opozorili državljanke in državljani. Jaz se na tem mestu opravičujem tudi vsem v tej dvorani ter državljankam in državljanom, ker bom prebrala njegova stališča. Takole zapisuje na Twitterju: »Še enkrat, pičke klerotalibanske …« To so njegove besede. Drugič: »… In potem ji na poti do zdravnika stoji krota, ki se dere nanjo in maha s križem.« To so zapisi osebe, ki je bila imenovana v svet Gimnazije Vič. Zdaj mi boste pač težko rekli, da iz teh zapisov kažejo znanja, izkušnje, predvsem pa tisto, kar naj bi za področje vzgoje in izobraževanja posameznik imel. In ti zgledi, to je daleč od tega, da bi bil zgled. Ministrica, jaz vas pozivam, da ste pri takih zadevah bolj previdni, ker na to opozarjajo državljanke in državljani. In gospod, tudi ko je imenovan, zapiše takole … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Ministrica dr. Maja Makovec Brenčič, izvolite. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Najlepša hvala za povedano in to opozorilo. Jaz težko komentiram osebnostno in način izražanja gospoda, ki je bil izbran. Poudarjam pa to, da v resnici res velikokrat ni možnosti preverjanja vseh vrst dejstev in tudi ne reakcij, ki lahko iz tega pritičejo. Vzeto na znanje in zagotovo bomo skušali pridobiti vse, kar je potrebno za življenjepis in ustrezno izvedbo postopka, ter tudi širša vedenja in, kot izpostavljeno, tudi način komuniciranja, ki potem daje določeno noto posamezniku. Vsi posamezniki smo pa zelo, močno in predvsem odgovorni najprej sami do sebe in seveda tudi do tistega, kar prevzemamo kot odgovornosti; v tem primeru tudi funkcije oziroma članstvo v takih zavodih. Seveda jih moramo nositi sami, ne samo s pristojnostjo, ampak predvsem z odgovornostjo. Zato hvala za povedano. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Violeta Tomić bo postavila vprašanje ministru za javno upravo gospodu Borisu Koprivnikarju. Izvolite. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo. Več kot 8 let je minilo, odkar smo ugotovili, da v plačni skupini J obstajajo številne anomalije. Od leta 2009 dalje se je prav vsaka vlada vsako leto zavezala k odpravi teh krivic, ki so se zgodile ob uvedbi novega plačilnega sistema. Ampak kljub temu pa do danes te krivice še niso bile odpravljene. V tem času, zdaj potekajo pogajanja med vlado in sindikati javnega sektorja. Vladna stran pa pri tem vidi rešitev povsem drugače kot sindikalna stran. Če je bilo ob sprejemanju dogovora v preteklem letu prvenstveno govora o odpravi anomalij za tiste najslabše plačane, pa danes zgleda stvar čisto drugače. Strinjam se, da je treba anomalije in krivice odpraviti za vse. V Levici ves čas izpostavljamo, da bi vlada morala odpraviti prav vse anomalije v plačnem sistemu in tudi za to najti določena sredstva. Ampak vlada predlaga drugačen način reševanja. Namesto da bi najprej poiskala in evidentirala vse anomalije ter potem raziskala, koliko sredstev je potrebno za odpravo le-teh; je najprej določila višino sredstev, sedaj pa v okviru teh neprimernih sredstev išče tudi neprimerno in pomanjkljivo rešitev. Ker vlada in vi vztrajate, da se bo način odprave iskal znotraj razpoložljivih 70 milijonov evrov, bi po našem mnenju bila edina sprejemljiva rešitev, da se potem ta sredstva prioritetno namenijo za odpravo anomalij tistim najslabše plačanim. Skratka, rešitev, ki jo predlagate vi, pomeni dvoje. Prvič, da bodo vse anomalije zaradi pomanjkanja sredstev samo deloma odpravljene in, drugič, da bodo imeli DZ/VII/31. seja 65 najmanj od te rešitve ravno tisti, ki živijo najtežje in ki so najslabše plačani. Zato vas sprašujem: Ali bo vladna pogajalska stran podprla predlog sindikatov, da se teh razpoložljivih 70 milijonov evrov nameni za odpravo anomalij pri najslabše plačanih, torej pri plačnih razredih do vključno 26. plačilnega razreda? Ali nameravate kot pristojni minister predlagati Vladi Republike Slovenije, naj sprejme celovito rešitev za odpravo vseh anomalij v plačnem sistemu ter da naj za ta namen tudi zagotovi ustrezna finančna sredstva? Kdaj lahko pričakujemo, da bo država dejansko postala dober zgled ostalim delodajalcem in bo poskrbela za to, da se bo najnižji plačilni razred v javnem sektorju začel pri minimalni plači – in ne pri sramotnih 440 evrih, kolikor znaša 1. plačilni razred? Hvala za odgovore. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Minister gospod Boris Koprivnikar, izvolite. BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala, predsedujoči, in hvala poslanki za to vprašanje. Pravilno ugotavljate, ja, že 8 let se vleče odprava anomalij. Vse vlade so to do zdaj obljubile, naša vlada je pa zagotovila in dosegla dogovor s sindikati; dodatnih 70 milijonov samo za ta namen. Leta 2008 in leta 2009 so bile že ugotovljene plačne anomalije in takrat so bile ocenjene, prav tako skupaj s sindikati, na približno 50 milijonov evrov. Za odpravo anomalij, kar bi pomenilo, da nihče ne bi bil na slabšem, zato smo se dogovorili v lanskem letu s sindikati, da zagotovimo dodatnih 70 milijonov, kar bi omogočilo, da bi ugotovljene anomalije, ki se že dolga leta vlečejo, dejansko lahko odpravili na način, da bodo razporeditve plačnih razredov bolj pravične in da ne bo nihče imel zato manjše plače. Kajti odpravljanje anomalij bi pomenilo, da gredo nekateri gor, nekateri dol. V tem primeru gredo sedaj vsi samo gor. Malce me čudi, od kje vam tako trdno stališče do tega, da je vladni predlog usmerjen v višje plačne delovne skupine. Pravkar prihajam s pogajanj s sindikati, kjer ugotavljamo, da od celotnega zneska za odpravo anomalij do 26. plačnega razreda od skupno 70 milijonov evrov namenjamo preko 62 milijonov. To se pravi, da so podatki diametralno nasprotni od tega, kar trdi morda tudi sindikalna stran. In še nekaj. Sindikalni protipredlogi, ki jih v pogajalskem procesu dobivamo, so po vsoti bistveno večji, ker presegajo 100 milijonov evrov, čeprav smo se skupaj dogovorili in podpisali, da bomo imeli v okviru 70. Ampak distribucija sredstev, ki so namenjena glede na višine posameznih plačnih skupin, je pa popolnoma enaka, odstopa za kakšen procentek ali dva. Ampak s tem vam dokazujem to, da je že danes osnovni vladni predlog ogromno večino sredstev, ki jih imamo na voljo, namenil vsem tistim do 26. plačnega razreda. Rešitev, ki jo predlaga vlada in jo je predlagala že februarja letos, je celovita, ker predlaga odpravo anomalij v celotnem plačnem sistemu; in je bila od samega začetka celovita in od samega začetka je glavnino sredstev namenjala tistim najnižje plačanim. Težko odgovarjam na vprašanje, zakaj vlada ravna tako, če pa vendar ravnamo popolnoma drugače. To dejansko dokazujemo tudi s konkretnimi podatki. Celovita rešitev, ki je bila predlagana, je bila februarja že na mizi, je bila zelo težko in v dolgotrajnem procesu usklajevana med resorji ter je še vedno samo predlog. Zato pričakujemo od sindikalne strani morebitni protipredlog, ki ga še do danes nismo dobili poenotenega. Pa vendar tudi pristajamo na možno rešitev v smislu, da se najprej dogovorimo samo za delavce do 26. plačnega razreda. Zato smo tudi, ker smo dajali tak poudarek temu, pristali na to, da gredo le-ti tudi najprej v izplačilo, z julijsko plačo, ki jo bodo prejeli v avgustu. Zato sem tudi sam zelo nezadovoljen, ker v pogajalskem procesu nismo uspešni; pa vendar smo ljudem skupaj, sindikati in vlada, obljubili, da z avgustovsko plačo dobijo tista povišanja, ki jim zaradi anomalij tudi dejansko gredo. V tem primeru lahko rečem, da je vlada res storila in še dela vse, kar je v njeni moči, da ohrani dialog, da se drži zavez, ki so bile sklenjene, s sindikati dogovorjene in podpisane, ter da daje pri odpravi anomalij poudarek prav tistim plačnim skupinam, za katere menimo, da morajo imeti prioriteto po času in prioriteto po količini sredstev, ki jih namenjamo tem plačnim skupinam za odpravo anomalij. In očitki, ki jih vi danes izražate v poslanskem vprašanju, pa jih pogosto tudi slišim v javnosti, zelo enostavno, z enostavnim pregledom vladnega predloga dejansko postanejo brezpredmetni. Predlagam, da si res pogledamo vsebino predloga in aktivno sodelujemo v pogajalskem procesu; ne pa da operiramo s pavšalnimi ocenami, ki niso skladne z realnim stanjem. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Violeta Tomić, zahtevate dopolnitev odgovora? Izvolite. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Tukaj imam poročilo STA in nikakor Konfederacija sindikatov javnega sektorja očitno ni zadovoljna, zato bomo jutri imeli demonstracije pred vlado. Če bi bilo tako, kot pravite, vse krasno, potem se tisti najslabše plačani ne bi znova dvignili in znova morali poslati svoj glas za ureditev teh anomalij. Tukaj gre za res pomembna vprašanja. Oprostite, te stvari je treba razčistiti, kajti plačni sistem v javnem sektorju, ki določa kar 16 razredov pod minimalno plačo, in plačni sistem, ki je poln anomalij, je popolnoma nesprejemljiv. In DZ/VII/31. seja 66 odgovora na moje vprašanje, kdaj bo država postala dober zgled vsem ostalim delodajalcem, nisem tokrat dobila. Vztrajate in cela vlada vztraja pri varčevanju, kljub temu da imamo, ves čas govorimo o rekordni gospodarski rasti, ki je okoli 4 %; ampak to se, oprostite, pri najrevnejših ne pozna. Zelo hitro pa se je 80 milijonov našlo za darila in davčne odpustke tistim 10 % najbogatejših Slovencev; ampak, kot vidite, tisti najslabše plačani pa morajo na ulico, da bi si zagotovili svoje pravice. In bi rekla, da je to pomanjkanje prioritet, kajti to je ena superhikovska logika, da se jemlje revnim in daje bogatim. Proti temu je danes moj glas in zato bom jaz jutri tudi tam, kjer bodo demonstrirali, kajti treba je biti solidaren s temi ljudmi. Očitno te stvari niso urejene. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Minister gospod Boris Koprivnikar, izvolite. BORIS KOPRIVNIKAR: Hvala še enkrat. Seveda imamo pravico demonstrirati, kadar želimo; vendar predlagam, da si pogledamo podatke. V času te vlade je skupna vrednost odpravljenih varčevalnih ukrepov znašala na letni ravni 324 milijonov evrov. Toliko denarja je bilo vrnjenega v plače; mislim, da imamo odprtega še …, nekje tukaj imam podatek, koliko še, da v celoti odpravimo varčevalne ukrepe. Toliko o strategiji te vlade. Glede demonstracij pred vlado se sam sprašujem, sem že večkrat povedal, zakaj. Ker sem vam ravnokar povedal podatek, da od razpoložljivih 70 milijonov evrov 62 milijonov namenjamo zaposlenim pod 26. plačnim razredom; in prav ti demonstrirajo pred vlado. Ne vem, ali so oni pravilno od svojih predstavnikov seznanjeni, kakšen je vladni predlog in čemu te demonstracije služijo, kajti rezultat zaustavitve pogajalskega procesa in vsekakor demonstracije v času potekanja pogajalskega procesa niso konstruktivno dejanje; to odločno in javno povem. Zaustavitev tega pogajalskega procesa bo enostavno pomenila, da najnižje plačani javni uslužbenci teh sredstev ne bodo mogli dobiti, če ne bo prišlo do sporazuma in dogovora s sindikati. Meni je to popolnoma nesprejemljivo. Jaz bi si celo upal trditi, da mnogi od tistih, ki bodo morda jutri demonstrirali, ne razumejo dobro, kaj je njihov najboljši interes. Kar se tiče države, da bo dober zgled; seveda imamo tudi v naši državi in tudi v celotnem plačnem sistemu določen prag minimalne plače. In prav s to odpravo anomalij te najnižje plačne razrede dvigamo na 10.; tudi za tri plačne razrede višje, tako da so zelo redki tisti, ki ostanejo s potrebo po doplačilu z minimalno plačo. S tem praktično že normaliziramo celoten sistem, da se v celotni lestvici plače normalno nadaljuje. Kar se varčevanja tiče, sem vam že odgovoril. Kar se tiče pa najrevnejših javnih uslužbencev, pa ponovno poudarjam, da govorimo o nekaj 100 milijonih, ki so bili vrnjeni javnim uslužbencem z varčevalnimi ukrepi, in da govorimo še o dodatnih 70 milijonih, od katerih gre ogromna večina točno tistim, ki so najslabše plačani. To je strategija vlade, to tudi izvajamo, zagovarjamo, vendar v dialogu s sindikati. Zaradi našega pravnega reda, tudi če bi vlada želela ta sredstva jutri izplačati, jih ne more, dokler ne dosežemo dogovora s sindikati. V dobro delavcev upam, da ga bomo čim prej tudi dosegli, kot smo se skupaj zavezali in v lanskem dogovoru tudi skupaj podpisali; v dogovoru s sindikati. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Violeta Tomić, imate postopkovni predlog? Izvolite. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Spoštovani minister, rekli ste, da je kot v vseh državah tudi pri nas določen prag minimalne plače. Kot veste, smo v Združeni levici predlagali, da bi se minimalna plača dvignila na dostojno raven in da bi bili predvsem vsi dodatki izvzeti, potem bi mogoče ljudje lažje živeli. Zdaj se začne plačilni razred pri sramotnih 440 evrih v 1. plačilnem razredu, kar je dejansko nesprejemljivo. Če bi se začelo pri tej minimalni plači, ki bi bila še korektno zvišana in bi bili izvzeti dodatki, potem bi se lahko drugače pogovarjali. To, kar ste povedali, je nek obet, ne rečem, da ni; vendar nisem dobila odgovora, kdaj bodo v celoti odpravljene te anomalije in kdaj bomo dokončno črtali prvih 16 plačilnih razredov, ki so res sramota. Kdaj se bo 1. plačilni razred začel pri minimalni plači in ne pri teh grozljivih, sramotnih 440 evrih, s katerimi res nihče ne more preživeti. Ne glede na vse povedano, jutri demonstracije bodo in mi lahko vseeno o teh stvareh opravimo pogovor na naslednji seji. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Violeta Tomić, o vašem predlogu bo Državni zbor odločal jutri, 20. junija, v okviru glasovanj. Gospod Marko Ferluga bo postavil vprašanje ministru za infrastrukturo dr. Petru Gašperšiču. Izvolite. MARKO FERLUGA (PS SMC): Hvala lepa. Pozdrav ministroma in ostalim poslednjim Mohikancem, ki se tule borimo! Na predhodnih sejah Odbora za zunanjo politiko in Odbora za zadeve Evropske unije, kakor piše v načrtu dela, bomo tudi na tokratni seji obravnavali Predlog zakona o ratifikaciji Protokola o ravnanju z nanosom k Okvirnemu sporazumu o Savskem bazenu ter Predlog zakona o ratifikaciji Protokola o DZ/VII/31. seja 67 preprečevanju onesnaževanja vode zaradi plovbe. To sta dva predloga protokola k Okvirnemu sporazumu v Savskem bazenu. Sicer jih potrjujemo med zadnjimi, ampak ni to poanta. V luči te obravnave teh dveh protokolov me zanima: Ali ima ministrstvo kakšno vizijo oziroma strategijo glede rečnih plovb oziroma plovb po notranjih vodah? To je eno vprašanje. Sam dobro ne razumem, kako je sploh to možno glede na kar veliko število hidroelektrarn, ki jih imamo. Je bilo pa zanimivo to, da je predstavnik MOP na sejah Odbora za zunanjo politiko in Odbora za zadeve Evropske unije povedal, da je glede Save in teh dveh protokolov Slovenija omenjena kot dobra praksa pri urejanju Save in da imamo tukaj en velik neizkoriščen gospodarski potencial za Slovenijo. Omenjeno je bilo tudi, da se načrtuje imeti v Brežicah rečno pristanišče. Iz vsega navedenega me zanima, gospod minister: Ali imamo realne možnosti za to in kakšen bo vpliv teh dveh ratifikacij na razvojni potencial Slovenije na tem področju? Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Minister dr. Peter Gašperšič, izvolite. DR. PETER GAŠPERŠIČ: Hvala, predsedujoči, za besedo. Hvala gospodu poslancu Marku Ferlugi še za drugo današnje poslansko vprašanje. V zvezi s tem Okvirnim sporazumom o Savskem bazenu lahko povem, da je bil sprejet 3. decembra 2002 in da je bila Republika Slovenija dejansko depozitar tega sporazuma in kasneje sprejetih protokolov na podlagi tega Okvirnega sporazuma. Dejstvo je tudi, da je nadaljnji razvoj mednarodne plovbe po celinskih vodah v Republiki Sloveniji odvisen oziroma je v neposredni povezavi s sklenitvijo ustreznega sporazuma z Republiko Hrvaško o vzpostavitvi plovnosti reke Save med Obrežjem in Siskom v ustrezni mednarodni plovbni kategoriji. Vizija oziroma strategija glede razvoja plovbe po celinskih vodah, po kateri tudi sprašujete, pa je podrobno opredeljena v treh ključnih strateških dokumentih. Prvi je Strategija prostorskega razvoja Slovenije, to je dokument iz leta 2007. Potem sta dva novejša, ki sta bila sprejeta v tem mandatu, in sicer Strategija razvoja prometa v Republiki Sloveniji, ki jo je Vlada sprejela v juliju 2015. In na podlagi te strategije potem sprejeta Resolucija o nacionalnem programu razvoja prometa v Republiki Sloveniji, ki pa je bila tudi sprejeta v tem državnem zboru v letu 2016. V Sloveniji se plovbi po celinskih plovnih poteh doslej ni dajalo velikega poudarka, čeprav je na slovenskih rekah in jezerih za to kar nekaj možnosti. Kljub temu pa rečni promet v Sloveniji poteka in je v pristojnosti občin. Pri tem tudi prihaja do določenih težav, ki zahtevajo, da se to področje uredi tudi na državni ravni, predvsem v zvezi s kategorizacijo plovbe po rekah in jezerih ter v zvezi s pogoji za to plovbo in njeno varnostjo. In to tudi načrtujemo narediti. Slovenija si v okviru članstva v Evropski uniji in delovanja v Mednarodni komisiji za Savski bazen tudi prizadeva, da dolgoročno povežemo okoli 20 kilometrov dolgo slovensko celinsko plovno pot po Savi med Brežicami in Obrežjem z obstoječo savsko plovno potjo pri Sisku. Rabimo še del, ki poteka od hrvaške meje do Siska. Izgradnja hidroenergetske verige pretočnih elektrarn omogoča vzpostavitev te plovbe na posameznih akumulacijskih jezerih, za povezavo teh plovnih območij pa je treba pri hidroelektrarnah, pri pregradah zgraditi ustrezne plovne prehodnice oziroma tako imenovane splavnice. Pri hidroelektrarni Brežice je bila v času načrtovanja te elektrarne že pripravljena idejna zasnova za takšno 120-metrsko splavnico. Z zgraditvijo hidroenergetske verige na Savi med Krškim in Obrežjem v Sloveniji ter tudi nadaljevanje na hrvaškem delu Save med Obrežjem in Siskom bo tako vzpostavljena nova celinska plovna pot, ki bo lahko ustrezala pogojem z vsaj četrto mednarodno plovbno kategorijo, kar bi Sloveniji omogočilo tudi vključitev v mednarodni celinski vodni promet in prometne poti Donavskega bazena, tako imenovani TEN-T koridor. Tako bi ta strateška odločitev o podaljšanju plovne poti od Siska do Brežic prinesla več ugodnih učinkov. Tako bi bil tudi obstoječi multimodalni cestno-železniški koridor, 10. koridor, dopolnjen z mednarodno celinsko plovno potjo na pomembnem in dokaj dolgem odseku Save, kar bi prinašalo to privlačnost za kombinacijo prevozov med cesto, železnico in plovnimi potmi. S kategorizacijo se bodo predpisali tudi enotni plovbni režimi, kar bo olajšalo upravljanje. Lahko pa povem še to, da je skladno s 1. členom Pravilnika o plovbi v Savskem bazenu plovno območje že določeno med Obrežjem in Brežicami. Na Ministrstvu za infrastrukturo pa, kot rečeno, pripravljamo spremembe Zakona o plovbi po celinskih vodah; v okviru teh sprememb pa bomo predpisali tudi način uporabe predpisov Savske komisije tudi za plovbo po drugih plovnih območjih v Republiki Sloveniji. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Miha Kordiš, imate besedo, da zastavite vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo gospodu Zdravku Počivalšku. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Vlada se na vse kriplje prizadeva, da bi slovenskim državljankam in državljanom zvišala cene goriva. Prvi korak je storila v začetku aprila lani, ko je deregulirala 100-oktanski bencin in kurilno olje. Potem je sledil drugi korak novembra lani, ko se je deregulirala cena goriv ob avtocestnem križu; in to kljub temu, da je DZ/VII/31. seja 68 Odbor za gospodarstvo pozval, da do konca leta, gospod minister, pripravite oceno posledic deregulacije cen naftnih derivatov. To sejo smo sklicali socialisti, vendar je pa bil to koalicijski sklep, ki je bil sprejet. Če bi bilo po naše, bi pa deregulacijo itak ustavili. Moje prvo vprašanje se glasi, ker smo sredi leta 2017 in da se konec meseca izteka veljavna uredba: Ali ste upoštevali sklep Odbora za gospodarstvo in pripravili oceno posledic deregulacije cen naftnih derivatov? Če nadaljujem, vaše lastne analize, ki pa so bile narejene pred deregulacijo, dokazujejo, da ima lahko ta deregulacija samo negativne posledice za državljane, državni proračun ter, tudi na to ne smemo pozabiti, preostale sektorje gospodarstva. No, pa ste vendarle po tem, ko ste pripravili analizo posledic deregulacije ob avtocestnem križu, ki je ugotovila nevarnost izpada več milijonov evrov iz državnega proračuna, naj razume to logiko kdorkoli more, vendarle te cene deregulirali. Zakaj ste to storili?! Ker ste že ob začetku deregulacije sami napovedovali, da je končni cilj popolna deregulacija, so naftni trgovci ob avtocestnem križu, jasno, cene držali na isti ravni kot drugod. Če bi dvignili cene, bi pomenilo, da bi torpedirali svoj lasten projekt celotne odprave regulacije cen. Zgodil bi se revolt javnosti in cel politični projekt profitiranja bi propadel. Moje mnenje tukaj je, da je potrebna obratna logika zaradi nedvignjenih cen. Se pravi, ker distributerji niso dvignili cen, marž, čeprav bi jih lahko, je ukrep deregulacije nesmiseln. In njen edini učinek je, da trgovci lahko prosto določajo maržo. In če se za to niso odločili in še kar folgajo, ta ukrep preprosto ni potreben. Zato vas sprašujem: Ali nameravate konec meseca, ko se izteče veljavna uredba, storiti zadnji korak, zabiti zadnji žebelj v bencinsko krsto in popolnoma deregulirati cene naftnih derivatov na trgu, ki je v resnici duopol? PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Zdravko Počivalšek, imate besedo za odgovor. ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani poslanec, poslanke in poslanci! Najlepša hvala za vprašanje. Najprej moram povedati, da bom odgovoril toliko, kot bom lahko odgovoril na tisto, kar ste mi pisno posredovali, ker se vaše vprašanje razlikuje od tistega, ki ste ga posredovali. Kljub vsemu bom poskušal po svojih zmožnostih na to odgovoriti. Vladi nameravam predlagati popolno liberalizacijo cen naftnih derivatov. Poleg tega, da sem velik zagovornik svobodnega delovanja trga, pa kljub vsemu niti približno nisem neoliberalec, pa moja odločitev temelji predvsem na dveh analizah, in sicer na analizi Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence in analizi Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj. Analiza dereguliranih cen naftnih derivatov je namreč pokazala, da se je cena neosvinčenega bencina višjih oktanskih vrednosti v analiziranem obdobju le rahlo povišala, v povprečju za 1,3 % od cene, ki bi veljala na trgu, če bi bila ta še naprej regulirana. Je pa bila dejanska maloprodajna cena ekstra lahkega kurilnega olja v povprečju za 0,3 % nižja od najvišje maloprodajne cene, če bi bila cena še naprej določena s strani države. Predlog za popolno liberalizacijo bom podal tudi na podlagi ugotovitve AVK, da je na trgu pogonskih goriv potencial za razvoj diskontne ponudbe s pogonskimi gorivi. S tem je dana možnost za nižje cene goriv na parkiriščih trgovskih centrov. Ta predlog bo dal tudi na osnovi tega, kar se je dogajalo po delni liberalizaciji, in sicer liberalizaciji na avtocestnem križu, ko smo prvič prišli do tega, da so bile cene različne. O tem nihče ne govori. Na zahodnem delu resda ne veliko nižje, na vzhodnem pa malo višje. Tudi zato, ker menimo, da ne gre samo za dva ponudnika, ampak ker je znotraj posameznih vrst goriv ponudba, povpraševanje s strani večjih ponudnikov kot pa samo s strani dveh. Konec koncev imamo, tako kot smo imeli do sedaj, varovalko, da lahko vsak morebitni odklon v smeri, ki jo napovedujete tako vehementno že od prvega koraka naprej, odpravimo s ponovno uvedbo starega sistema, to pomeni regulacijo; kar pa ne verjamem, da bo treba. Konec koncev je prvi in tudi drugi korak dokazal, da gremo v pravo smer. Seveda bi si pa želel, da bi dosti več diskusije posvetili tudi drugim delom, ki vplivajo na ceno goriva. Odločno zavračam trditve, da gre za drastičen vpliv na državni proračun. Si pa želim, da bi bili kritični do davčnega trošarinskega dela, s katerim bi lahko pri manjšem deležu prišli do večje prodaje na našem avtocestnem križu in na popolnoma enak rezultat v smislu vpliva na budžet. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Najprej ste rekli postopkovno. Ne, saj je v redu; se mi je zdelo, da ni treba. Miha Kordiš, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Najlepša hvala. To sem želel po nesojenem postopkovnem predlogu povedati. Gospod minister tukaj vsak mesec že 3 leta odgovarja na poslanska vprašanja in bi že moral vedeti, kako ta poslanska vprašanja delujejo. Napoved našega vprašanja je popolnoma v skladu s tem, kakšna je tudi vsebina tega vprašanja, ker so to vse zelo intimne točke vprašanja deregulacije cen naftnih derivatov. Ste pa vsaj približno odgovorili na vprašanje, ki sem vam ga zastavil, ali mislite predlagati popolno deregulacijo. Ja, očitno mislite predlagati popolno deregulacijo. Niste odgovorili neposredno, ampak iz vašega DZ/VII/31. seja 69 odgovora je bilo razvidno, da na vladi ali pa na vašem ministrstvu ocene posledic deregulacije cen naftnih derivatov niste naredili. Pobrali ste samo nekaj statistik o tem, da se cene niso zares dvignile, vse skupaj pa začinili z ideologijo konkurenčništva na prostem trgu. Ampak tudi znotraj reguliranega režima lahko naftni trgovci tekmujejo v tem, kdo bo spustil ceno navzdol. Samo neskončno v višave je ne morejo zategovati, zato je ta trditev, ta postulat zgrešen. Glede na to, kolikokrat smo to že izpostavili, pa bom rekel, da gre kar za navadno zavajanje, če že ne laž. In tukaj je že od začetka procesa deregulacije jasno, da nimate niti enega samega tehtnega strokovnega argumenta za takšno politiko. Ko sem vas lani spraševal o deregulaciji cen, ste odgovorili, da je bila ta potrebna, ker distributerji bežijo. In sedaj me zanima: Koliko novih distributerjev je prišlo v Slovenijo, odkar ste deregulirali cene? Koliko novih bencinskih črpalk se je odprlo? Še več? Podatki o tem, koliko črpalk se je zaprlo v letih pred deregulacijo kot posledica omejevanja višine marž, bi bili tudi zanimivi. Kakšne so bile v zadnjem letu izgube Petrola in OMV zaradi tega, ker sta imela navzgor omejeno maržo? Prisegli ste, gospod minister, da boste z vsemi močmi delovali za blaginjo Slovenije. Edini učinki vaše politike deregulacije sta blaginja Petrola in OMW-ja. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Zdravko Počivalšek, imate besedo za dopolnitev odgovora. ZDRAVKO POČIVALŠEK: Hvala. Kaj bo, če bo in ko bo popolna regulacija, bomo še videli. Podjetja, ki delujejo na tem trgu, svojih rezultatov ne ustvarjajo samo z naftnimi derivati, ampak na njih je, da to predstavijo; nisem njihov advokat. Glede vpliva na cene še enkrat ponavljam, treba bo prediskutirati vpliv trošarinske politike in nekaj uredb, ki smo jih tudi zaradi zaščite okolja v zvezi z vmešavanjem biogoriv sprejeli in bodo od 1. julija dalje vplivale na cene; pa bodo te deregulirane ali ne, ali bodo po starem regulirane, ampak vpliv bo iz drugega naslova. In upam, da bomo takrat lahko o tem diskutirali popolnoma odprto. V letu 2016, ko smo se odločili za postopno liberalizacijo reguliranih cen naftnih derivatov, smo, kot sem že povedal, prišli do tega, da pri prvem koraku samo pri 98- oktanskem in kurilnem olju ni prišlo do sprememb. Potem, ko se je 9. 11. dereguliralo marže na avtocestnem križu, pa je prišlo do razlik navzdol in navzgor. Ne velikih, ampak je prišlo do razlik. Mislim, da v nobenem primeru v škodo potrošnikov, ker lahko potrošniki takoj kaznujejo neustrezno politiko z odhodom z avtoceste in tankanjem goriva na drugih mestih. Za trg pogonskih goriv v Sloveniji velja, da je trg homogenih proizvodov, za katere velja stabilno in neelastično povpraševanje, ki ga obvladujeta dve večji, vertikalno povezani podjetji. Maloprodajni trg pogonskih goriv v Sloveniji obsega 519 bencinskih servisov, s katerimi je na tem trgu prisotnih 9 ponudnikov, od katerih večji del tega trga obvladujeta dva vertikalno integrirana ponudnika. V Sloveniji obstajata tudi dva tako imenovana diskontna ponudnika na maloprodajnem trg pogonskih goriv; in sicer podjetje M-Energija in podjetje FE- Trading. Prvi ima 21 avtomatiziranih bencinskih servisov brez osebja. Z obratovanjem je pričel leta 2007 in zadnji bencinski servis je postavil leta 2011. In drugi ima 6 avtomatiziranih bencinskih servisov, lociranih na parkiriščih trgovske verige Hofer. Na tem področju po našem mnenju tudi zaradi sistema, ki ga imamo, nimamo rasti ponudb. Zato pričakujem, da bomo še naprej kritični do tega, kar počnemo; ampak v vsakem primeru pa imamo na Vladi varovalko, da vsak odklon v smeri, kot ste ga navedli, s prehodom na star sistem tudi ubranimo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Miha Kordiš, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala, predsedujoči. Socialisti smo zaskrbljeni zaradi početja ministra Počivalška v zvezi z deregulacijo cen naftnih derivatov. In zato smo do zdaj sklicali že dve nujni seji, vlagali smo poslanska vprašanja, vlagali smo poslanske pobude in ker vse to ni bilo zadosti, smo vložili še svoj zakon o oblikovanju cen naftnih derivatov, s katerim smo ponovno vpeljevali regulacijo cen za vse naftne derivate. Deregulacija cen na duopolnem trgu, kakršen je v Sloveniji, je škodljiva. O tem se strinjajo vsi resni ekonomisti; še več, o tem pričajo tudi čisto vse vladne študije, katere pa sta ta vlada in njen neoliberalni minister Počivalšek gladko povozila in spregledala, ko se je o deregulaciji cen naftnih derivatov dokončno odločalo. Gre za ukrep, ki bo podražil vsa goriva in hkrati povzročil še večjo luknjo v državnem proračunu. In to bo šlo na škodo končnega potrošnika, torej državljank in državljanov, to bo šlo na škodo javnih financ in šlo bo na škodo preostalih sektorjev gospodarstva, ker se bo podražil energent. In ker je bil zakon o oblikovanju cen naftnih derivatov zavrnjen na obravnavi na matičnem odboru, ni prišel do redne seje Državnega zbora, da bi se v tej večji dvorani ob večji pozornosti javnosti lahko pogovorili o škodljivih politikah ministra Počivalška. Gre za resno temo, ki je verjetno najboljši odraz tega, kako vlada deluje po diktatu zasebnega kapitala v škodo vseh državljanov. V tem konkretnem slučaju niti ne deluje v dobro kapitala kot celote, ampak je deregulacija tipičen interesni ukrep, ki DZ/VII/31. seja 70 bo deloval samo nekemu drobcu, ki si je zlobiral pot v Ministrstvo za gospodarstvo, šel pa na škodo vseh ostalih. Zato zahtevam splošno razpravo. Mimogrede naj omenim, prej mi je zmanjkalo časa, gospod minister je že ob deregulaciji cen 100-oktanskega bencina in kurilnega olja obljubljal nek sistem sledenja cen na posameznih črpalkah, kot ga poznajo v tujini, neka spletna stran, kjer bi to lahko spremljali. Ta ukrep je podprla celo Trgovinska zbornica Slovenije, ki je v resnici naftni lobist. Kje je danes ta sistem, zakaj ga še vedno ni, kdaj bo na voljo? Ne vemo. In tudi o tem smo socialisti na odboru govorili, na to smo opozarjali, pa izvršna oblast tega ni upoštevala. In tudi o tem bi bilo dobro kakšno besedo reči v tem državnem zboru. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Miha Kordiš, o vašem predlogu bo Državni zbor odločil jutri, 20. junija 2017, v okviru glasovanj. Mag. Julijana Bizjak Mlakar, imate besedo, da zastavite vprašanje ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen, ki je opravičeno odsotna, ter ministrici brez resorja, pristojni za razvoj, strateške projekte in kohezijo, gospe Alenki Smerkolj. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovani vsi prisotni, spoštovana gospa ministrica gospa Alenka Smerkolj! Ker je ministrica za okolje in prostor gospa Irena Majcen danes odsotna, lahko zastavim poslansko vprašanje le vam, ki ste odgovorni za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Gospe ministrici Ireni Majcen bi se želela hkrati zahvaliti, ker mi je zaradi svoje današnje odsotnosti v petek poslala sporočilo, naj bi problem, ki je bil povod za postavitev ustnega poslanskega vprašanja in smo ga lep čas reševali, rešili v tednu dni. Naj pojasnim. Gre za probleme majhnih občin, kot primer sem navedla Občino Komenda, ki so si dlje časa na Ministrstvu za okolje in prostor ter tudi pri pristojnih iz Službe Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko prizadevale za povrnitev upravičenega dela svojih sredstev, vloženih v občinske kohezijske projekte. Obljube o skorajšnji povrnitvi upravičenih delov zahtevanih evropskih sredstev za občinske kohezijske projekte se doslej po informacijah s strani komendske občine še niso uresničile. Vzrok neizplačil sredstev občinam naj bi bile težave pri delovanju informacijskega sistema v Službi Vlade Republike Slovenije za razvoj in kohezijsko politiko; po drugih informacijah pa naj bi se izplačila ne izvedla, ker naj bi Ministrstvo za okolje in prostor še ne izvedlo vsega, za kar je to ministrstvo pristojno. Pri majhnih občinah lahko odsotnost pričakovanih prilivov sredstev povzroči resne likvidnostne težave, zaradi česar občine ta sredstva nujno potrebujejo. Zato sem obema ministricama postavila poslansko vprašanje: Kdaj bo Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in kohezijsko politiko občinam oziroma Občini Komenda lahko povrnila upravičene dele vplačanih sredstev za občinske kohezijske projekte? Če pa drži, da bodo težave rešene v roku enega tedna, se obema ministricama zahvaljujem za trud, ki sta ga vložili v rešitev tega problema. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ministrica brez resorja, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo, gospa Alenka Smerkolj, imate besedo za odgovor. ALENKA SMERKOLJ: Spoštovana poslanka gospa Bizjak Mlakar, draga Julijana, hvala za tole vprašanje. Dejstvo je, da je vprašanje res pomembno. Ni pomembno samo za male občine, kot ste izpostavili, in kontekst, v katerega ste dali to vprašanje. V bistvu je vprašanje pomembno za vse udeležence v sistemu izvajanja evropske kohezijske politike, pa naj bodo to male ali velike občine, posredniški, izvajalski organi, upravičenci, organi nadzora, kdorkoli. Pomembno je, da sistem deluje, da je operativen in da konec koncev skupaj z obema informacijskima sistemoma Ministrstva za finance, to sta MFERAC in eCA, zagotavlja Republiki Sloveniji tudi prilive iz evropskega proračuna. Bistvo je, da upravičenci, ki izvajajo projekte in morajo morebiti v ta namen tudi zalagati lastna sredstva, dobijo vse to tudi povrnjeno v skladu s sofinancerskimi pogodbami. In sem spada tudi Občina Komenda. Da, na SVRK se tega tudi zavedamo in zato smo se vseh sprememb lotili z največjo skrbnostjo. Ne želimo, da bi se nam celotno izvajanje kohezijske politike ustavilo zaradi tehničnih težav kakršnihkoli informacijskih sistemov. Pa naj razložim množino, ki jo uporabljam v tem kontekstu. Celotni sistem poganjajo trije sistemi, dva na Ministrstvu za finance, eden na SVRK; in da bi celoten sistem res deloval, se morajo vsi trije razumeti. Ta integracija podatkov in izmenjav informacij med temi tremi sistemi je žal trajala dlje, kot sem sama želela; zato smo morali vmes poseči po začasni rešitvi. Zato smo pač uredili izplačila v vmesnem obdobju v informacijskem sistemu ISARR2. S 1. junijem smo stopili v produkcijo novega informacijskega sistema, zato je treba narediti kar nekaj stvari. Sredi maja smo zato morali ta začasni sistem ustaviti, zmigrirati podatke. In kaj imamo v tem trenutku? Od 1. junija naprej cel sistem dejansko deluje, tiste pogodbe, ki pa so, kot recimo pri Občini Komenda, živele v starem informacijskem sistemu, je pa bilo treba zmigrirati v nov informacijski sistem ter tudi dodatno upariti še z MFERAC in eCA. Ta zgodba z MFERAC DZ/VII/31. seja 71 zahteva vpis dodatnih pravnih podlag, dodatnih matičnih podatkov, ki jih star sistem ni zagotavljal. Ko so zgodbe enkrat zmigrirane, mora potem Ministrstvo za okolje in prostor dodati nekaj svojih; upravičenec pa še svoje dodatne podatke. Tudi zaradi te urgence je mogoče delo na Ministrstvu za okolje in prostor steklo še hitreje, ker se je ministrica tudi osebno v to vključila. Jaz na naši strani, ona na svoji. In dejstvo je, da je bilo čez vikend že kar nekaj stvari narejenih. Informacije, ki jih imam jaz z moje strani, vsak dan dobim zvečer poročilo, so, da je Občina Komenda dejansko zdaj že kar nekaj vpisala, ko bo enkrat dopolnilna zgodbo v celoti, potem ta zahtevek za izplačilo Ministrstvo za okolje in prostor samo še potrdi. Potem gre lahko zgodba nazaj k nam in mi jo lahko potem pošljemo v certificiranje. In to je tisti dan, ko pa občina tudi dobi sredstva. Kar se tiče Občine Komenda, pa mislim, da sta še dve ali tri vloge, ki so tudi na Ministrstvu za okolje in prostor, so dejansko zdaj že zelo daleč. Toliko zaenkrat z moje strani. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Mag. Julijana Bizjak Mlakar, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Rešitev problema je pomembna za vse akterje v tej zadevi. Seveda sem posebej izpostavila te majhne subjekte, ker se tam lahko pojavijo likvidnostne težave prej kot pri velikih subjektih. Če želite še kaj dodati, vam s to intervencijo, izkoriščanjem teh dveh minut dajem možnost, da še kaj poveste. Sicer pa bi se želela resnično zahvaliti obema ministricama, ki sta se osebno angažirali za to, da se ta problem hitro reši, tudi v imenu vseh istih, ki zadaj čakajo na denarje in jih bodo sedaj dobili hitreje kot sicer. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: S tem smo zaključili pri tem vprašanju, pa tudi nobenega iz opozicije ni tu, ker v nasprotnem primeru bi zdaj kaj povedali. Gospod Uroš Prikl, imate besedo, da zastavite vprašanje ministru za gospodarski razvoj in tehnologijo gospodu Zdravku Počivalšku. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa, predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi, tisti, ki še vztrajate, in seveda spoštovani gospod minister, dragi Zdravko! Na temo deregulacije ali pa liberalizacije, kar je komu pač lepše, naftnih derivatov je bilo v preteklosti izrečenega marsikaj. Ogromno besed, ne nazadnje smo nekaj minut nazaj slišali praktično identično poslansko vprašanje kolega Kordiša, vendar pa, spoštovani minister, bolj malo s strani MGRT, predvsem če govorimo o učinkih zadnje, druge, deregulacije ali pa liberalizacije, ki jo je Vlada sprejela lani novembra. Dobesedno je bila preslišana nedavna analiza varuha konkurence, ki pa je vse prej kot trivialna institucija. Že v zadnjem odgovoru na poslansko vprašanje ste mi odgovorili, da so učinki prve deregulacije pokazali, da je prišlo do minimalnega povišanja cen. Morda za nekoga minimalnega, morda za nekoga neopaznega povišanja cen, pa vendarle povišanja cen za nekaj desetink odstotkov, za nekaj odstotkov, kar pa ima za posledico, da bodo davkoplačevalci, fizični ljudje, državljani in državljanke te države in pravni subjekti morali poseči v svoje denarnice. Maloprodajna cena je odvisna, to vsi vemo, od številnih dajatev, ki so v pristojnosti tudi ostalih ministrstev. Naj se dotaknem samo trošarin in davčne politike. Ob tej priložnosti vas sprašujem: Ali se načrtujejo podobne spremembe tudi na omenjenih področjih? Ker nenehno opozarjamo na potrebo po konstantnem spremljanju učinkov – in ti učinki so nam v obliki analize bili obljubljeni – delne regulacije in ob skorajšnjem poteku veljavne vladne uredbe, vas sprašujem: Ali resnično nameravate iti v tretjo dokončno, divjo liberalizacijo, dokončno liberalizacijo cen naftnih derivatov, ali je vendarle tukaj še nekaj možnosti in priložnosti, da prisluhnete analizam, da nas, poslanke in poslance, kot je bilo obljubljeno, s tem seznanite in da vendarle na koncu pridemo do tiste odločitve, ki bo najboljša? Jaz v tem trenutku ne trdim, da je regulacija, popolna – da se vrnemo nazaj na izhodiščno točko – najboljša rešitev, nikakor pa brez analize seveda ne morem trditi, da je popolna liberalizacija najboljši učinek v korist državljank in državljanov te države. Zanimajo me argumenti, za katere vas lepo prosim, da jih čim bolj natančno in jasno obrazložite: Na podlagi katerih argumentov se boste odločili in šli v eno izmed treh opcij, ki jih imate ob zaključku veljavnosti te uredbe na voljo? Želimo pa predvsem temeljito analizo in želimo predvsem takšno odločitev, ki bo pripeljala do pozitivnih učinkov, ne pa, da se bomo zaleteli v neke odločitve in da bomo potem šteli škodo, finančno, takšno in drugačno, ko bo že za vse skupaj prepozno. Jaz se vam zahvaljujem za odgovor, če pa bom ocenil, da je potrebno, da še dopolnim svoje vprašanje, pa bom seveda izkoristil to priložnost. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Zdravko Počivalšek, imate besedo za odgovor. ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani predsedujoči, cenjeni gospod poslanec, poslanke, poslanci! Hvala za vprašanje. Potrudil se bom čim bolj natančno odgovoriti na vaša vprašanja. Kot ste že ugotovili sami, je maloprodajna cena naftnih derivatov odvisna DZ/VII/31. seja 72 tudi od drugih dajatev, ki so v pristojnosti drugih ministrstev. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo zato na vse te dajatve nima vpliva. Ne vem, ali kolegi ministri načrtujejo na tem področju kake spremembe, bi pa jaz kot minister za gospodarstvo seveda takoj podprl manjšo davčno in trošarinsko obremenitev cen naftnih derivatov, zato da bi skozi povečano prodajo derivatov na našem avtocestnem križu – tako kot sem že prejšnjič odgovoril – prišli do enakega budžetskega efekta, naredili bi pa malo več prostora tudi liberalizaciji cen naftnih derivatov. Ker sam močno verjamem v tržno gospodarstvo in sem zagovornik svobodnega delovanja podjetij na trgu brez vmešavanja države, bom še naprej izpostavljal potrebo po razpravi o uveljavitvi tržnih mehanizmov. Ker uveljavitev tržnih mehanizmov podjetjem daje možnost in priložnost konkurenčnega nastopa na trgu, bom tudi predlagal popolno liberalizacijo cen vseh naftnih derivatov. Govorim o tem, da bom jaz to predlagal, odločitev Vlade bo pa takšna, kakršna pač bo. Moja odločitev za ta predlog temelji tako na raziskavi trga pogonskih goriv varuha konkurence, torej AVK, kot tudi na analizi gibanja cen naftnih derivatov, ki smo jih pripravili skupaj z Umarjem in Ministrstvom za finance. Tukaj bi nas vse skupaj prosil, da res pogledamo to analizo in da je ne ocenjujemo samo po senzacionalističnih naslovih v posameznih medijih. Raziskava AVK je namreč pokazala, da sicer obstajajo visoke stopnje ovire na trgu pogonskih goriv, vendar pa so te ovire posledica regulirane marže in dolgotrajnih postopkov za pridobitev vseh potrebnih dovoljenj. Agencija je v svoji raziskavi tudi ugotovila, da je na trgu pogonskih goriv potencial za razvoj diskontne ponudbe s pogonskimi gorivi. Zato bom kot gospodarski minister poskušal odpraviti prvo oviro, se pravi regulirano maržo. In upam, da bodo moji kolegi ministri poskrbeli za odpravo preostalih vstopnih ovir, da bomo tudi v Sloveniji končno imeli konkurenčen trg z naftnimi derivati. Predlog za popolno liberalizacijo bom oddal tudi na podlagi analize, ki je pokazala, da se je cena neosvinčenega bencina višjih oktanskih vrednosti v analiziranem obdobju le rahlo povišala, v obdobju je bila za 1,3 % višja – kot ste povedali – kot bi bila, če bi bila še naprej regulirana. Je pa bila zato dejanska maloprodajna cena ekstra lahkega kurilnega olja za 0,3 % nižja. Tako kot sem že prej povedal, tudi pri liberalizaciji na avtocestnem križu beležimo na enem koncu povišanje, na drugem koncu znižanje, v povprečju približno enako stanje. Prepričan sem, da bo deregulacija cen pozitivno vplivala na razvoj konkurenčnosti in posledično bo med ponudniki prišlo do večje cenovne konkurence, od česar bomo imeli na koncu koristi tudi potrošniki, saj bodo cene enake ali nižje kot doslej. Še enkrat pa moram poudariti, da na ceno goriva ne vpliva samo marža, ampak – tako kot ste sami povedali – trošarinska in davčna politika, in mislim, da je treba tudi na tem področju narediti korak naprej in omogočiti našim naftnim trgovcem, da bodo bolj konkurenčni, predvsem na področju velikega tranzita, ki ga imamo na avtocestnem križu. Kajti veste, da se Slovenija da prevoziti po dolgem in počez brez tankanja, in tukaj smatram, da izgubljamo ogromen potencial. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Uroš Prikl, imate besedo, da zahtevate dopolnitev odgovora. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Seveda bom izkoristil to priložnost, ker z ogovorom, jasno, nisem zadovoljen. Jaz bi si želel, da se pogovorimo – tako kot je bilo obljubljeno – na podlagi te analize, ki očitno je, ki jo očitno imate vi pripravljeno in na podlagi katere vaše odločitve temeljijo. Jaz pa nisem prepričan, da so to dovolj dobri argumenti, ki bi nas, ki smo malo skeptični na tem področju, prepričali. Jaz ne bi želel biti žaljiv, pa upam tudi, da nisem preveč gestikulativen in da moj ton glasu ni previsok, kot ste zadnjič omenili, ampak vendarle bom v eni terminologiji, ki je vam dosti bližje, skušal zadevo pojasniti. Se mi zdi, da tukaj skačemo v bazen, pa ne vemo, če je zadosti tekočine notri in če je zadosti globok, pa vendarle skačemo v ta bazen. Zato jaz mislim, da je zelo primerno, da se predhodno s to analizo jasno seznanimo in da ugotovimo, v katero smer je smiselno iti. Vse govorim v korist državljanov in državljank in predvsem gospodarskih subjektov, ki jih pa vi morate zagovarjati kot gospodarski minister. Ne govorim samo o trgovinski zbornici, govorim o celotnem segmentu gospodarstva. Z deregulacijo, vi pravilni izraz uporabljate, liberalizacijo – jaz bi temu še kakšen pridevnik dodal, pa ga ne bom, ker to ne bi bilo primerno – cen goriv, bomo razbili duopol Petrola in OMV ter povečali konkurenčnost med naftnimi trgovci, napovedujete vi, gospod minister. Pa se to ni zgodilo in prepričan sem seveda, da se tudi ne bo zgodilo. Sveža analiza – še enkrat se bom vrnil na analizo varuha konkurence – pa kaže, da vstopa novih ponudnikov ni bilo in ga kratkoročno tudi ne bo. Brez veze se je slepiti, da je slovenski trg toliko zanimiv za tuje ponudnike naftnih derivatov, da bo zdaj tukaj iz duopola nastala neka prava tržna konkurenca, ker temu pač ni tako. Bojim pa se, da bomo lahko z nepremišljenimi odločitvami – in tukaj si dovolim vrednostno sodbo – ki jih na tem mestu napovedujete vi, kratko potegnili državljani, državljanke in gospodarski subjekti. Razmislite, dokler je še čas. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Minister za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Zdravko Počivalšek, imate besedo za dopolnitev odgovora. DZ/VII/31. seja 73 ZDRAVKO POČIVALŠEK: Spoštovani gospod poslanec! Povedal sem, da bom Vladi predlagal popolno liberalizacijo marž na področju goriv. Verjamem, da ne skačemo v neznano. Verjamem, da bodo te analize dobra podlaga za tako odločitev, vendar pa v vsakem primeru pričakujem, da se zavedamo, da je to ena od zadnjih, poleg šolskih učbenikov edina regulirana zadeva na trgu pri nas. Da so tudi v soseščini popolnoma liberalizirali cene goriv in da imamo, tako kot imajo oni, tudi mi še vedno instrument, varovalko, s katero lahko odklone, ki bi se zgodili, če se bo zgodilo to, kar pravite vi, v trenutku odpravili. Treba se je pa zavedati, da imamo reguliran trg naftnih derivatov, mislim da, od leta 2003 in da po tistem zakonu lahko to zadevo podaljšamo enkrat ali dvakrat. Skratka, mi moramo najti rešitev, ki bo prešla iz starega sistema na nekaj novega. Smo dovzetni za opozorila, ki ste nam jih dali. Še enkrat bomo poskušali tudi vas vse skupaj seznaniti s temi analizami, ki jih imamo, in verjamem, da bomo prišli z ustrezno odločitvijo na Vlado, ki se bo pa potem morala odločiti za takšen ali pa drugačen sistem. V vsakem primeru pa še enkrat poudarjam, da prihajamo v obdobje, ko bo treba zaradi tega, ker imamo na eni strani davčno in trošarinsko politiko takšno, ki pač zapolni ves prostor, najti rešitev za večjo tržnost tudi na drugih področjih, ne samo na področju marže. In s 1. julijem se nam bo zgodila še ena zadeva, ki bo vplivala direktno na ceno, in sicer so sprejete uredbe v Državnem zboru, ki zahtevajo rast, povečanje deleža biogoriv, ki bodo stroškovno vplivala na cene, ne pa maržna in deregulacijska politika. Se pravi, da bodo cene na udaru neodvisno od tega, ali bomo to regulacijo izpeljali ali ne. V vsakem primeru pa vzamem na znanje vaša opozorila in nameravamo še enkrat vse zadeve preučiti, preden bomo prišli s tem končnim predlogom, ki sem ga navedel. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Gospod Uroš Prikl, imate besedo za postopkovni predlog za razpravo o odgovoru na naslednji seji Državnega zbora. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa. Gospod minister, saj meni je povsem jasno, da boste vi Vladi predlagali, na koncu pa bo Vlada ta, ki se bo odločila. Ampak vendarle se mi zdi, da moram to na tem mestu povedati, da si je bolje vzeti kakšen teden oziroma kakšen mesec več za premislek in nemara podaljšati veljavno uredbo pa potem priti z enoznačno jasno sliko na Vlado, ne pa da bi tam prišlo do preglasovanj. Veste, ko slišim besedo deregulacija ali pa liberalizacija, bom tvegal, divja liberalizacija si nekako ne morem kaj, da ne bi pomislil, da se moramo državljani in državljanke prijeti za denarnico, ker to vendarle ne prinaša, po mojem trdnem prepričanju, nič dobrega. Čisto ob zaključku pa verjamem, da bodo argumenti prevladali tudi na strani gospodarskega ministrstva. In čisto ob zaključku. Glede na to, da je imel praktično identično vprašanje kolega Kordiš iz Združene levice in je že zahteval postopkovno, da se o tem opravi javna razprava v Državnem zboru, se mi zdi brezpredmetno dvakrat o isti zadevi glasovati, zato ne bom zahteval javne razprave v Državnem zboru. Predsednik, vaš nasmeh je bil dosti zgovoren. Najlepša hvala. Če bom pa deležen opomina, pa bom tudi tega vzel dobronamerno. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ne, danes ne dajemo opominov, sploh pa pogrešamo opozicijo, najverjetneje že pol dneva, tako da nas niti ne sili v karkoli takega. O tem torej ni razprave. Razprava bo na Vladi. V redu. S tem prekinjam to točko dnevnega reda, ki jo bomo nadaljevali jutri, 20. junija 2017, ko bo Državni zbor v okviru glasovanj odločal o predlaganih sklepih. Prekinjam tudi 31. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri. (SEJA JE BILA PREKINJENA 19. JUNIJA 2017 OB 18.51 IN SE JE NADALJEVALA 20. JUNIJA 2017 OB 9. URI.) PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Dobrodošli v nadaljevanju 31. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: gospa Anja Žibert, mag. Matej Tonin, dr. Franc Trček od 13.30 dalje, dr. Matej T. Vatovec do 19. ure, gospod Matjaž Hanžek do 13. ure, gospod Janko Veber, Luka Mesec od 18. ure dalje, gospod Žan Mahnič, gospod Ljubo Žnidar od 16. ure dalje in gospod Jernej Vrtovec od 16. ure dalje. Vse lepo pozdravljam. Prehajamo na 17. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA SKLEPA O SOGLASJU K REBALANSU PROGRAMA DELA IN FINANČNEGA NAČRTA AGENCIJE ZA ENERGIJO ZA LETO 2017. Rebalans Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017 je na podlagi petega odstavka 399. člena Energetskega zakona v soglasje Državnemu zboru predložila Agencija za energijo. Za dopolnilno obrazložitev rebalansa programa dela in finančnega načrta dajem besedo predstavnici predlagatelja, in sicer direktorici Agencije za energijo, mag. Duški Godina. Izvolite, gospa. DZ/VII/31. seja 74 DUŠKA GODINA: Hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Državni zbor je na podlagi Energetskega zakona na svoji seji dne 22. 11. 2016 podal soglasje k Programu dela in finančnemu načrtu Agencije za energijo za leto 2017. V njem so opredeljene naše naloge, pa tudi odgovornosti in cilji agencije kot državnega energetskega regulatorja. Skrbno in odgovorno iščemo poti in rešitve, ki bodo pripomogle k izpolnitvi vseh zastavljenih ciljev, pri tem pa ob zavedanju o pomenu naših nalog za vse deležnike energetskega trga za agencijo ostaja v središču odjemalec. Po sprejetju in začetku izvajanja navedenega programa dela je prišlo do določenih dejstev, ki jih nismo upoštevali pri pripravi programa dela za leto 2017, ta dejstva pa se nanašajo predvsem na potrditev podporne sheme s strani Evropske komisije o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov. Vloga Agencije za energijo na tem področju je izdajanje deklaracij in podpor, hkrati pa tudi intenzivno izvajanje nadzora nad izpolnjevanjem pogojev iz Energetskega zakona, kar se tiče pogojev iz deklaracij in odločb o prejemanju podpor. Ob koncu leta 2016 smo skladno s potrditvijo Evropske komisije nemudoma začeli s prvim javnim razpisom, na katerega smo prejeli skoraj 300 vlog, kar kaže na zelo velik interes na trgu v zvezi z novim investiranjem v proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov. To dejstvo pa je povzročilo, da dejansko Agencija za energijo ne more izvajati z obstoječim številom kadrov nadzornih postopkov, ki si jih je prav tako zadala s programom dela, ki ga je Državni zbor že potrdil. V programu dela smo si zadali, da bomo opravili med 400 do 450 nadzorov na letnem nivoju, saj želimo doseči reprezentativen vzorec, ki kaže na to, ali dejansko obstajajo kakšne anomalije na tem trgu. Drugo takšno področje, ki povzroča velik obseg nalog agencije oziroma povečan obseg nalog agencije, so nenehno nastajajoče nove naloge pri spreminjanju evropske energetske zakonodaje. Zelo intenzivno namreč nastajajo evropski omrežni kodeksi, to so evropske uredbe, in prav v vsakem kodeksu je nekaj dodatnih novih nalog za Agencijo za energijo. Teh nismo mogli predvideti v sedaj sprejetem programu dela Agencije za energijo za leto 2017. V okviru lani sprejetega programa dela in finančnega načrta agencije zato predlagamo Državnemu zboru, da potrdi rebalans in s tem dodatnih 5 zaposlitev, ki jih potrebujemo za učinkovito izvedbo vseh z zakonom predpisanih nalog. Ob tem naj poudarim, da je potencialni vpliv predlaganih dodatnih zaposlitev na odjemalce električne energije in zemeljskega plina zelo majhen, skoraj zanemarljiv. Agencija za energijo se financira iz nadomestil obeh operaterjev, torej operaterja prenosnega sistema električne energije in operaterja prenosnega sistema zemeljskega plina, navedene predlagane zaposlitve pa se odrazijo v končni ceni, ki jo plača odjemalec na računu za dobavljeno električno energijo ali zemeljski plin. Dvig potrebnih sredstev za nove zaposlitve se bo odrazil sicer šele v letu 2019, ko je pričetek novega regulativnega obdobja, in naj poudarim, da bo ta dvig na letnem nivoju znašal na področju oskrbe z električno energijo 0,034 evrov, torej manj kot 5 centov na letnem nivoju, in na področju oskrbe zemeljskega plina na letnem nivoju le približno 10 centov. Vpliv na odjemalce je torej zelo majhen oziroma zanemarljiv, sploh glede na to, da lahko z učinkovitim izvajanjem nalog dosežemo bistveno večje učinke za sam trg kot tudi odjemalce. Naloge, vloga in odgovornosti ter cilje agencije so v programu dela 2017 in pričajočem rebalansu jasno zastavljeni. Zavedamo se pomena svojih nalog z vidika države, podjetij in vsakega posameznega odjemalca, zato bomo tudi naprej nenehno iskali prave rešitve in odgovore, naloge pa izvajali strokovno, učinkovito in odgovorno do vseh deležnikov. Zahvaljujem se vam za razumevanje in ponovno predlagam Državnemu zboru, da predlog rebalansa dela Agencije za energijo za leto 2017 potrdi. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Program dela in finančni načrt je obravnaval Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor kot matično delovno telo, ki Državnemu zboru predlaga, da sprejme Predlog sklepa o soglasju k Rebalansu Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo njenemu predsedniku, gospodu Igorju Zorčiču. Izvolite. IGOR ZORČIČ (PS SMC): Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovana gospa Godina, kolegice, kolegi! Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor je na 29. seji dne 1. 6. 2017 kot matično delovno telo obravnaval Rebalans Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017, ki ga je 25. 4. 2017 Državnemu zboru na podlagi petega odstavka 399. člena Energetskega zakona posredovala Agencija za energijo. Uvodno obrazložitev in glavne razloge za predlagani Rebalans Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017 je podala direktorica agencije Duška Godina, ki je pojasnila, da je po sprejetju programa dela agencije prišlo do večjih sprememb pri opredelitvah obsega nalog na nekaterih delovnih področjih agencije, predvsem na področju spodbujanja proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, ki pa jih v obdobju priprave in potrjevanja programa dela še ni bilo mogoče predvideti. DZ/VII/31. seja 75 Agencija mora pri izvajanju podporne sheme po novi zakonodaji izvajati javne pozive za vstop v podporno shemo, obenem pa izvajati nadzor imetnikov deklaracij in podpor. V zadnjem letu so na agenciji priča tudi izjemno povečanemu obsegu dela na področju izpolnjevanja dodatnih obveznosti in nalog, ki izhajajo iz novonastajajoče evropske zakonodaje. Na podlagi teh dejstev je agencija pripravila predlog rebalansa programa dela, ki za potrebe izvedbe navedenih dodatnih nalog in povečanega obsega dela predvideva 5 novih zaposlitev. Agencija se financira iz nadomestila obeh operaterjev, torej operaterja prenosnega sistema električne energije in operaterja prenosnega sistema zemeljskega plina, kar pomeni, da se spremembe kadrovskega načrta posledično odrazijo v končni ceni, ki jo plača odjemalec na računu za dobavljeno električno energijo ali zemeljski plin. Poudarila je, da bo vpliv predlaganih dodatnih zaposlitev na odjemalce praktično zanemarljiv. Predlaganih novih 5 zaposlitev bi se pri povprečnem gospodinjskem odjemalcu električne energije odrazilo s povišanjem cene zgolj za 0,034 evrov na letnem nivoju, na področju zemeljskega plina pa za 0,1 evra, tudi na letnem nivoju. Glede na to, da bodo z novimi zaposlitvami učinkoviteje izvajali naloge in posledično dosegli bistveno večje učinke za trg in odjemalce, je predlagala, da Državni zbor predlagani rebalans k programu dela potrdi. Predstavnik Vlade državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo gospod Klemen Potisek je poudaril, da agencija v svojem delu in poslanstvu neodvisna, kljub temu pa ministrstvo agencijo pogosto spodbuja h krepitvi nadzorov, kar pa terja določen kadrovski potencial. K temu je dodal, da na področju podpor za obnovljive vire od leta 2014 do 2016 razpisov ni bilo, ker podporna shema ni bila potrjena oziroma odobrena s strani Evropske komisije, v letu 2016 pa je bila za podporno shemo končno pridobljena odobritev, zato je ministrstvo pristopilo k pospešeni pripravi pravne podlage za izvedbo razpisa. Agencija je tako razpis objavila v letu 2016, predvideva se, da bo letos pripravljena pravna podlaga za objavo še dveh razpisov s strani agencije, kar bo zanjo gotovo predstavljajo pomembno povečanje obsega dela. Predsednik Komisije Državnega sveta za lokalno samoupravo in regionalni razvoj je poudaril, da je na podlagi obrazloženih razlogov za predlagano povečanje števila zaposlenih in s tem višjih odstotkov komisija podprla predlagani rebalans programa dela. Po krajši razpravi je odbor glasoval o naslednjem predlogu sklepa: Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor predlaga Državnemu zboru, da sprejme Sklep o soglasju k Rebalansu Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017 z dne 20. 4. 2017. Odbor je predlog sklepa sprejel s 7 glasovi za in 1 proti. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo gospod Danilo Anton Ranc. Izvolite. DANILO ANTON RANC (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, spoštovana direktorica agencija mag. Duška Godina, spoštovani poslanke in poslanci! S prenosom zadnjega svežnja direktiv EU je Agencija za energijo dobila veliko novih pooblasti in s tem povezanih dodatnih nalog. Zadnje spremembe Energetskega zakona so agenciji opredelili neodvisni status regulativnega organa, kot regulatorne Agencije za energijo, ki ni več določena kot javna agencija in kjer ustanoviteljske pravice izvršuje Državni zbor Republike Slovenije. Zato mora Svet Agencije za energijo v skladu s četrtim odstavkom 399. člena Energetskega zakona do 30. 9. tekočega leta sprejeti program dela in finančni načrt agencije za prihodnje leto. Programu dela in finančnemu načrtu agencije je dal soglasje Državni zbor novembra 2016. Agencija za energijo nas je seznanila s predlogom rebalansa, saj ugotavlja, da je po sprejetju programa dela agencije prišlo do večjih sprememb pri opredelitvah obsega nalog na nekaterih delovnih področjih agencije, kot so nadzor nad imetniki podpornih shem in deklaracij in dodatne aktivnosti na področju spodbujanja proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, večjega obsega nalog pa v obdobju priprave potrjevanja programa dela še ni bilo mogoče predvideti. Zaradi sprejetih predpisov se je spremenilo tudi izvajanje javnih pozivov za vstop v podporno shemo, saj bo agencija poleg poziva, ki je že objavljen leta 2016 in njegovo reševanje poteka v letu 2017, morala izvesti še dva javna poziva v tem letu z istimi resursi, pa tudi nadzore izvajanja podporne sheme. Agencija za energijo za učinkovito izvedbo vseh potrebnih nalog in ukrepov, ki izhajajo iz veljavnih predpisov, potrebuje dodatne zaposlitve. Vpliv predlaganih sprememb na odjemalca pa bo po njihovih zagotovitvah minimalen. Slednje pomeni, da mora Agencija za energijo razpolagati z zadostnim številom zaposlenih, da te razpise, ki so bili sprejeti z novo energetsko bilanco Republike Slovenije, lahko tudi izvede. Eden izmed pomembnih ciljev tretjega svežnja evropske zakonodaje je bil povečati neodvisnost in samostojnost nacionalnih regulativnih organov ter jim dati dovolj pristojnosti, na podlagi katerih bi sprejemali učinkovite in sorazmerne ukrepe. Pomemben del je tudi neodvisnost v zvezi z odločitvami o potrebnih finančnih in človeških DZ/VII/31. seja 76 virih, ki jih regulator potrebuje za učinkovito izvajanje svojih nalog. Zato bomo v Poslanski skupini Stranke modernega centra Predlog sklepa o soglasju k Rebalansu Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017 podprli, predvsem tudi zato, ker se program dodatno zavezuje, da bo opravljal učinkovit nadzor nad podporami, ki izhajajo za obnovljive vire energije. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Ljubo Žnidar bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Spoštovani podpredsednik, spoštovane kolegice in kolegi! V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke ponovno opozarjamo na unicum, da program dela in finančni načrt Agencije za energijo potrjujemo poslanci v Državnem zboru. To nalogo bi morala opravljati Vlada s strokovnim poznavanjem dela regulatorja, kot je Agencija za energijo. Poznavalci tega poslanci prav gotovo nismo. Predlagatelj, Agencija za energijo, rebalans utemeljuje zaradi večjih sprememb plana dela po sprejemu v lanskem letu z 22. novembrom. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke menimo, da je bilo moč pred sprejemom programa dela in finančnega načrta predvideti povečan letošnji obseg del, ki jih jasno nalaga Energetski zakon. Agencija je prvotni plan pripravila preveč zadržano, ni bil strokovno dodelan, glede na naloge pa kadrovsko podhranjen. S tem se je agencija všečno izognila podražitvam z višjim nadomestilom na končno ceno plina in elektrike. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke Rebalansu Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo ne bomo nasprotovali, saj se zavedamo odgovornosti, ki jo agenciji nalaga Energetski zakon. Absolutno pa apeliramo, da se zaposluje izključno strokovni kader. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. O Predlogu sklepa o soglasju k Rebalansu Programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017 bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora glasovali danes, v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 4. točki dnevnega reda. S tem tudi prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PACIENTOVIH PRAVICAH. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 19 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Jožetom Tankom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, in sicer ministrici gospe Mariji Milojki Kolar Celarc. Izvolite. MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC: Dober dan, lepo pozdravljeni spoštovani podpredsednik Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci! Sprejem Zakona o pacientovih pravicah pred 9 leti je bila zagotovo najpomembnejša pridobitev na področju varstva pacientovih pravic v samostojni Republiki Sloveniji, saj je pacientove pravice natančno opredelil in jih združil v pregleden in ustrezen katalog 14 univerzalnih pacientovih pravic. Vse od začetka njegove uporabe, od 26. avgusta leta 2008, predstavlja primerno orodje reševanja pravic pacientov, vendar so se ob uveljavljanju v praksi razkrile tudi nekatere težave. V zadnjih letih smo priča zlasti dolgim čakalnim dobam in slabo upravljanimi čakalnimi seznami, kar povzroča veliko nezadovoljstvo ne le pacientom, temveč tudi izvajalcem. Izkazalo se je namreč, da so nekatere rešitve v praksi neustrezne, pomanjkljive ali pa celo neživljenjske. Prav tako velja izpostaviti, da učinkovitega nadzora nad področjem spoštovanja pacientovega časa, ki je eno od osnovnih in univerzalnih pacientovih pravic, pravzaprav ni bilo. Vse to je pripeljalo do tega, da so čakalni seznami pogosto slabo upravljani, da jih nekateri izvajalci niso vodili skladno s predpisi, po drugi strani pa tudi sistem izvajalcem ni nudil zadostnih orodij za učinkovito upravljanje čakalnih seznamov. Ker ni enotnega in pravilnega načina, kako ugotoviti realne čakalne dobe, ki jo mora izvajalec sporočati in objavljati, so pridobljeni podatki pogosto nerealni in povzročajo nezadovoljstvo pacientov. Izpostavila bi, kaj bodo morali za spoštovanje pacientovega časa po novem narediti izvajalci zdravstvene dejavnosti. Poleg neposrednega naročanja v ordinacijah oziroma naročanja po pošti bodo morali zagotoviti tudi telefonsko naročanje in vsaj eno obliko elektronskega naročanja. Svoje delo bodo morali organizirati tako, da je čakalni čas naročenega pacienta čim krajši, pri čemer zakon določa izjeme, ko čakalni čas ne teče. Po novem bodo morali elektronsko voditi čakalne sezname in uvrščanje pacientov na te sezname, črtanje s seznama ter način informiranja pacientov. Predlagamo pa tudi obveznosti za paciente. Na novo in strožje je opredeljena obveznost pacienta, da sporoči takoj, ko je to mogoče, da na že načrtovano izvedbo zdravstvene storitve ne more priti. Uvajamo tudi nabor razlogov in roke za črtanje pacientov s čakalnega seznama, kar bo pokazalo bolj realno sliko čakalnih dob. DZ/VII/31. seja 77 V sklopu predvidenih sprememb v zvezi z vodenjem čakalnega seznama in s tem povezanim spremljanjem čakalnih dob sta izpostavljeni vloga in odgovornost poslovodnega organa, ki mora najmanj analizirati vzroke za nastale čakalne dobe ter o izsledkih analize poročati organu upravljanja, ki mora sprejeti ukrepe v skladu s svojimi pristojnostmi. Predlog novele spreminja oziroma dopolnjuje še druge pravice, to je pravico do drugega mnenja na vseh treh ravneh izvajanja zdravstvene dejavnosti. Zdravnika, ki bo podal drugo mnenje, si bo pacient lahko izbral sam. Novela uvaja tudi nekatere povsem nove pravice, ki so za varno in kakovostno zdravstveno oskrbo nujno potrebne. Med drugim tudi prednostno obravnavo zadev pred sodišči, katerih pacient med zdravstveno obravnavo utrpi hujše telesne poškodbe, invalidnost in smrt. Spoštovane poslanke in poslanci! Ključni cilji zakona, ki je pred vami, so torej: zagotavljanje transparentnosti in boljše upravljanje čakalnih seznamov, ureditev ustreznega in celostnega nadzora na področju zagotavljanja pacientovih pravic in obveznosti ter zagotovitev kakovostne, primerne in varne zdravstvene obravnave z nekaterimi drugimi ukrepi, določitev posebnega varovalnega ukrepa, nova ureditev drugega mnenja, zahteva po prednostni obravnavi. Prav tako pa zakon dopolnjuje tudi prekrškovne določbe in uvaja inšpekcijski nadzor nad celotnim zakonom. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo gospa Vlasta Počkaj. VLASTA POČKAJ (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, predstavniki Vlade, spoštovane poslanke in poslanci! Predlog novele Zakona o pacientovih pravicah je le eden od niza ukrepov, ki jih Vlada izvaja, zato da uredi področje čakalnih dob v zdravstvu in da čakalne dobe spravi v sprejemljive okvire, ki jih bo mogoče obvladati, in s tem omogočiti, da bodo v bodoče vsi pacienti glede na njihovo zdravstveno stanje obravnavani v razumnem roku. Vlada je že sprejela vrsto kratkoročnih ukrepov, s katerimi se čakalne dobe v zdravstvu pomembno skrajšujejo. Tako je zagotovljenih v okviru splošnega dogovora 54 milijonov evrov za skrajševanje čakalnih dob, dodatno pa se izvaja enotni enoletni projekt za skrajševanje čakalnih dob ter povečanje kakovosti zdravstvene obravnave, ker je Vlada zagotovila dodatnih 36 milijonov iz proračunske rezerve, od tega 18 milijonov za letošnje leto in 18 za naslednje. Vendar pa iz preteklih izkušenj vemo, da dolgoročno reševanje teh težav izključno z zagotavljanjem dodatnih finančnih sredstev ni dovolj in da je potrebno zadeve reševati tudi na ravni optimizacije sistema. To lahko dosežemo z večjo transparentnostjo vodenja čakalnih seznamov, s primernim nadzorom in navsezadnje z bolj odgovornim vedenjem vseh vključenih v zdravstveno storitev, od izvajalca do pacienta. In prav to dosegamo s spremembami Zakona o pacientovih pravicah, ki jih obravnavamo danes. Kot enega ključnih elementov pri optimizaciji procesa naročanja v zdravstvu je pomembno izpostaviti tudi zlasti eNapotnico, ki predstavlja enega od pomembnih stebrov eZdravja. Gre za proces informatizacije v zdravstvu, ki je enotna na območju celotne države in bo prvič podala realne podatke o številu čakajočih in čakalnih dobah. Marsikdo se sprašuje, zakaj se premiki na področju zdravstvene zakonodaje sprejemajo tako počasi in zakaj lahko šele danes spreminjamo tako pomembne zakonske vsebine, vendar je za rešitev nekega problema v zdravstvu potrebno poznati vse njegove sestavine in razsežnosti. Čakalne dobe v zdravstvu so resen in kompleksen problem, s katerim se soočajo vse države razvitega sveta, katerih zdravstvenih sistem temelji na javnem zdravstvu, zato se je ministrica za zdravje to področje lotila reševati odgovorno, Vlada pa je področje skrajševanja čakalnih dob označila kot prioriteto. Dva pilotna projekta, ki sta se odvila v tem mandatu, sta dala pomemben vpogled v dinamiko procesa naročanja v zdravstvu in vodenja čakalnih seznamov. Na ta način so se izkristalizirale ključne rešitve, ki bodo prispevale k dolgoročnejšim rešitvam na področju skrajševanja čakalnih dob. Izkazalo se je, da je potrebno uskladiti obstoječe določbe Zakona o pacientovih pravicah s Pravilnikom o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve in o načinu vodenja čakalnih seznamov; zagotoviti dodatna finančna sredstva in spremembo sistema financiranja nekaterih zdravstvenih storitev; zagotoviti gospodarno ravnanje izvajalcev zdravstvene dejavnosti; implementirati projekt eNaročanje; zagotoviti elektronsko vodenje čakalnih seznamov; ločiti čakalni seznam za paciente, ki želijo točno določenega izvajalca zdravstvenih storitev, in morebitna uvedba glob za neopravičene izostanke pacientov. Predlog novele Zakona o pacientovih pravicah sledi prav tem ugotovitvam iz pilotnega projekta in prinaša rešitve za optimizacijo procesa naročanja in vodenja čakalnih seznamov, zato so ključni cilji zakona ureditev dostopnosti pacientov do zdravstvenih storitev v okviru razumnega časa, ureditev ustreznega nadzora na področju zagotavljanja pacientovih pravic in obveznosti. Zaradi težav pri implementaciji nekaterih pacientih pravic, kot je pravica do spoštovanja pacientovega časa, bodo z novelo predlagani podrobnejša opredelitev, nadzor in prekrškovne določbe glede čakalnih seznamov in v tej zvezi posamezne obveznosti tako izvajalcev kot tudi DZ/VII/31. seja 78 pacientov. Zagotavljanje ustreznejše dodatne ustrezne zaščite pacienta, ki z inšpekcijskim nadzorom uvaja možnost ugotavljanja kršitev zakonskih norm in sankcioniranja. Zagotavljanje primerne kakovostne in varne zdravstvene oskrbe pacientov s pravočasnim dostopom do zdravstvenih storitev in zagotavljanje transparentnosti na področju vodenja čakalnih seznamov, tudi način poostritve nekaterih dolžnosti pacientov, paciente kot uporabnike zdravstvenih storitev pa zavarovati pred kršenjem njihovih pravic. Z novelo Zakona o pacientovih pravicah sledimo cilju zagotavljanja kakovostnega in učinkovitega zdravstva, kar mora ostati prioriteta vseh nas. Menimo, da mora zdravstveni sistem ohraniti svojo univerzalnost in dostopnost pod enakimi pogoji za vse državljane. To lahko dosežemo s pomočjo več različnih ukrepov, od katerih pomembne rešitve prinaša prav Zakon o pacientovih pravicah, kjer v teh predlogih sprememb in dopolnitev odpravljamo podnormiranost na področju zakonodaje. V Poslanski skupini Stranke modernega centra predlog zakona podpiramo, saj menimo, da prinaša pomembne korake na področju skrajševanja čakalnih dob v zdravstvu in je pisan predvsem v dobro pacientov. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Nada Brinovšek bo predstavila stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni! V mandatu te vlade smo tu, v tem državnem zboru vajeni vsega mogočega in nemogočega. Tudi takšnih zadev, ki se sprva zdijo, da so nemogoče, jih ta koalicija seveda s skupnimi močmi spravi skozi parlamentarno proceduro, samo da se koalicija uskladi, kar pomeni, mi dobimo to, vi dobite to, pa je zakon pod streho. Stroka se ne upošteva, to je moto te vlade in predvsem ministrice za zdravje. Zdravstvo pod vodstvom te ministrice postaja vedno bolj bolno, zdravstveni sistem se sesipa, koalicija pa za ceno lastnega obstoja ne naredi nič. Sam zdravstveni sistem je v veliki krizi, bolan in prepleten s korupcijo. Če pri usklajevanju Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bo na sporedu oziroma bo prišel v dokončen sprejem v Državni zbor v naslednjem mesecu, se je slišalo, da je bojda šlo za medsebojno koalicijsko kupčkanje, ki pa je seglo prav do zdravniškega sindikata. Dejstvo pa je, da še vedno nimamo javne zdravstvene mreže na primernem, sekundarnem in terciarnem nivoju, na katerem bi se morala graditi vsa zdravstvena reforma. Ampak, na ministrstvu in prav tako v koaliciji se v vseh treh letih še vedno niste uspeli dogovoriti in uskladiti v svojih izjavah, ali imamo javno zdravstveno mrežo ali je nimamo. Javne zdravstvene mreže nimamo! Ko govorimo o javni zdravstveni mreži tudi v tem državnem zboru, moram reči, da ni vsem jasno, kaj je javna zdravstvena mreža, zakaj jo potrebujemo in ali jo imamo. To se je na prejšnji seji tu, v državnem zboru pri obravnavi Zakona o zdravstveni dejavnosti jasno pokazalo. Eden izmed poslancev, moram reči, da niti pojma nima o tem, kaj je to javna zdravstvena mreža, je na dolgo in široko razpravljal o tem, kdo je odgovoren za javno zdravstveno mrežo in tako dalje. Navsezadnje je v svoji razpravi prišel tudi tako daleč, da je ugotovil, da smo tudi mi poslanci tu, v državnem zboru odgovorni za to, da javne zdravstvene mreže še vedno ni. Pa kaj še?! Star pregovor pravi, dobro veste, da je včasih boljše, da si tiho, kot da govoriš o stvareh, ki jih ne poznaš. Tudi zakonskih sprememb glede odgovornosti in pristojnosti vodstvenih kadrov ni. Zato tudi naši javni zdravstveni zavodi iz meseca v mesec ustvarjajo večje izgube, pa se noben ne vpraša, ali je morda kriv direktor ali svet javnega zdravstvenega zavoda. Ne, ministrica verjame vodstvom javnega zavoda, ki trdijo, da je za vse kriv seveda Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ni dovolj povečal cen zdravstvenih storitev. Ampak, spoštovani kolegi, tu se zastavlja vprašanje, zakaj potem nekateri javni zdravstveni zavodi poslujejo pozitivno. Res je, da je teh zavodov zelo malo, ampak še ti menijo, da bi bilo boljše, če bi poslovali negativno, saj bi tako za prihodnje leto prejeli več finančnih sredstev, ob pozitivnem poslovanju pa so vsekakor oškodovani. Kdo razume to logiko? Namesto da bi ti zavodi, ki poslujejo pozitivno, bili nagrajeni, so torej oškodovani in kaznovani, kot sem že rekla, in to, dragi kolegi, je narobe svet in mi smo del tega. Do nedavnega je vsaj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije dokaj razumsko zadrževal cene zdravstvenih storitev, seveda ob predpostavki, da je v zdravstvu dovolj denarja, a zaradi korupcije se pa ta denar, ki je namenjen bolnikom in javnim zdravstvenim zavodom, razprši v privatne žepe. Z novim vodstvom Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in predvideno novo zakonodajo, se pravi Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je v pripravi, pa bo monopol in pa pokroviteljstvo nad več kot 2,4 milijarde evrov tako in tako prevzel Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, njega pa bodo prevzeli politični interesi. V obrazložitvi k tej točki, se pravi Zakonu o pacientovih pravicah, sta v prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih znotraj EU navedena tudi Združeno kraljestvo in Norveška. Ne vem, zakaj se ministrstvo ne zgleduje po teh dveh državah, kjer so čakalne dobe tudi minimalne. Če pa izvajalec zdravstvene storitve v teh državah ne more zagotoviti v razumem roku ali pa v času, se lahko pacient obrne na zdravstveno zavarovalnico, ki mu je seveda dolžna zagotoviti drugo možnost in drugega izvajalca. Pri nas pa bi zavarovalnice ukinjali DZ/VII/31. seja 79 oziroma gre težnja te vlade samo po eni, državni zavarovalnici, to je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki bo imel monopol nad zdravstvenimi storitvami, to pa vemo tudi, kam nas bo to pripeljalo, se pravi, pripeljalo nas bo v tiste stare čase. Le pacienti, seveda tisti drugorazredni, bodo to občutili. To bodo občutili v dolgih čakalnih vrstah, pri zmanjševanju pravic, do katerih bodo oziroma ne bodo upravičeni, in noben Zakon o pacientovih pravicah, ki določa največji dopustni čas čakanja v čakalnici ali to, da se bo pacient lahko pritožil, ne bo pomagal. To je le pesek v oči. Ministrstvo bi kot sistemsko spremembo moralo najprej pripraviti, seveda brez vmešavanja politike, Zakon o zdravstvenem zavarovanju, nato Zakon o zdravstveni dejavnosti, potem Zakon o vodenju in poslovanju javnih zdravstvenih zavodov. To zakonodajo bi ministrica morala pripraviti skupaj s stroko, ne pa pod vplivom politike. Tako pa ministrica danes tukaj kot prvo sistemsko spremembo predstavlja Zakon o pacientovih pravicah. To je naravnost smešno! Prvo, kar bi morala ministrica narediti še pred sistemskimi spremembami, je tudi to, da bi moralo ministrstvo pripraviti javno zdravstveno mrežo za primarno, sekundarno in terciarno raven. Le tako bi ministrstvo imelo podatek, koliko zdravnikov in javni zdravstvenih zavodov potrebujemo glede na število državljanov in pa glede na število pacientov. V nadaljevanju bi ministrica morala pripraviti, seveda kot je že rečeno, Zakon o zdravstvenem varstvu, da bi dobila podatek, koliko finančnih sredstev bo imela zavarovalnica na razpolago, kako se bodo financirale zdravstvene storitve in katere zdravstvene storitve se bodo sploh financirale. Spremeniti bi bilo treba tudi zakonodajo glede vodenja in pa odgovornosti zaposlovanja v javnih zdravstvenih zavodih in dalje, vedeti bi morali, kje bomo dobili denar za izgradnjo javnih zdravstvenih zavodov, opremo, kakšna bo finančna, organizacijska in pa kadrovska struktura posameznih javnih zdravstvenih zavodov; seveda, da pacienti ne bodo predolgo čakali, da bodo zadovoljni tisti, ki delajo v javnih zdravstvenih zavodih, in tudi tisti, ki te storitve koristijo, ne pa, da bodo odhajali tako naši zdravniki kot tudi naši bolniki na zdravljenje v tujino. Če v zdravstveni blagajni ni dovolj denarja, bi ministrstvo in seveda ta koalicija morali razmisliti o koncesijah in o zasebnih ambulantah. V teh primerih koncesionarji in zasebniki sami vlagajo v zgradbe in opremo, državo tako ne stane ne investicija in tudi ne oprema, pa tudi vzdrževanje ne. Šele potem pa pride na vrsto razmišljanje in uvedba tako imenovanih e-napotnic, pacientovih pravic in tako naprej. Lep primer, da ministrica ne ve, kako in kaj dela, je dejstvo, da je padla na organizacijskem, kadrovskem in finančnem izpitu glede urgentnih centrov. Urgentni centri so v veliki meri bili zgrajeni pred nastopom te ministrice. Vse, kar bi morala narediti, je to, da bi morala zagotoviti kader, finance in organizacijo urgentnih centrov, pa nič od tega ni bilo v treh letih narejenega. To pa zato, ker se ministrica vsega, kar že naredi, loti na napačni strani, tako kot je primer pri tem Zakon o pacientovih pravicah. Ministrica se je torej lotila sistemskih sprememb na področju zdravstva tako kot bi nekdo, ki namerava graditi hišo, najprej kupil vrata. Tudi vhodna vrata so zelo pomembna, tako kot tudi pacientove pravice, to drži, ampak vsak dober gospodar bo najprej pogledal, koliko denarja ima, koliko ga bo lahko spravil skupaj in od finančne zmožnosti bo seveda odvisno, kje bo kupil parcelo, kako bo ta parcela velika, šele potem bo nabavil gradbeni material oziroma se bo odločil, kakšna vrata bo imel. Pri napovedniku v medijih smo včeraj slišali, seveda v zvezi s tem Zakonom o pacientovih pravicah, da bomo tukaj, v državnem zboru obravnavali Zakon o pacientovih pravicah oziroma zakon o skrajševanju čakalnih dob. Mislim, da vsakdo, ki si je ta zakon pozorno prebral, ve, da to ni res. Ministrstvo v svoji obrazložitvi navaja, da je osnovno načelo Zakona o pacientovih pravicah zagotavljanje primerne obravnave, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, pravočasnega dostopa in zagotavljanje transparentnosti pri vodenju čakalnih seznamov ter zavarovanje pred kršitvami pacientovih pravic. Kje zakon govori o tem, kaj je primerna obravnava, kakšna je kakovostna in pa varna zdravstvena storitev? Jaz, žal, tega v tem zakonu ne najdem. Med poglavitne rešitve v tem zakonu je ministrstvo zapisalo, da sodi nadzor in prekrškovne določbe glede čakalnih seznamov. Tem predlaganim rešitvam naj bi sledili tudi ciljem izboljšanje materialno-pravne opredelitve pravic. Jaz bi rekla temu, dajte no! Upam, da bo ministrica vsaj v svoji obrazložitvi bolj natančno razložila, kaj je pripravljavec zakona mislil s to navedbo – seveda v svoji obrazložitvi. Ministrstvo je v obrazložitvi tudi navedlo, da zakon ne bo imel posledic na področju poslovanja javne uprave in pravosodnih organov. Kaj pa izvajalci zdravstvenih storitev? Ti bodo čutili še kako velike spremembe, ki se jim pravi birokracija ali pa mogoče celo odvečna birokracija. Če še grem na sam predlog sprememb tega zakona. Zakon med drugim določa tudi spoštovanje pacientovega časa. Najkrajši možni čakalni čas ne sme presegati 30 minut. Zdaj vas pa vprašam, kaj pa potem. Bo pacient čakal 30 minut, bo čakal eno uro? Kaj bo pa naredil potem? Ali bo šel domov? Ali se bo pritožil? Sigurno ne. Čakal bo uro, dve uri, da bo prišel na vrsto, in še vesel bo, da bo prišel na vrsto. In stopnja nujnosti uvrščanja na čakalni seznam. Ministrstvo je med stopnjo nujnosti dodalo »zelo hitro«, kar pomeni, da bi pacient moral biti obravnavan v roku 14 dni. To je preprosto blef, bi temu rekla. S tem ne bomo rešili dolgih čakalnih vrst! Vrste bodo prav tako dolge in le napotitveni napotnici se bo reklo malo drugače, DZ/VII/31. seja 80 s tem pa še enkrat poudarjam, dolgih čakalnih vrst ne bomo odpravili. Najbolj dobra pa je določba, ki govori o posledicah neupravičene odsotnosti od termina, ki je bil pacientu določen. Če bo pacient pozabil in odsotnosti ne bo opravičil, bo kaznovan tako, da se bo na seznam čakajočih uvrstil šele čez tri mesece. Pa vas sprašujem vse tu navzoče, ali je že kdaj kdo pozabil na kakšen termin. Prepričana sem, da smo že vsi pozabili in marsikdaj smo zato čutili tudi posledice, ampak pri tem zakonu gre za naše zdravje, to ne pozabiti. V zvezi z naročanjem na zdravstveno storitev pa mislim, da ministrstvo ne ve, kaj je zapisalo. Ministrstvo je zapisalo, da izvajalec zdravstvene dejavnosti v mreži – mimogrede te mreže nimamo – zagotavlja celostno skrb za pacienta, tako da se pacientu ne nalagajo dodatne obremenitve, če te obremenitve hitreje opravi izvajalec zdravstvene storitve. To pa pomeni, da zdravnik opravi za pacienta vse, se pravi, ga naroči na vse morebitne preglede, za katere mu je predhodno izdal napotnico. Torej, pacientu ne bo potrebno skrbeti za tako imenovano to slavno e-napotnico in se mu ne bo treba obremenjevati s tem, kako se bo naročal. No, saj to je dobro, saj nam je vsem znano, kako projekt e-naročanja deluje oziroma ne deluje! Ob dejstvu, da se bodo vsi pacienti seveda raje posluževali pomoči zdravnika, mislim, da ministrstvo ne ve, še enkrat bom rekla, kaj je zapisano v zakon oziroma se o tem predhodno nikakor ni posvetovalo s stroko. Dejstvo je, da bo ta določba še kako povečala birokracijo v že tako kadrovsko šibkem zdravstvu, predvsem na primarcu. Zakon na novo določa tudi, da se za zagotavljanje kakovostne in varne zdravstvene obravnave lahko izvaja ukrep telesnega oviranja s pasovi. Tu me zanima, zakaj ministrstvo pri pripravi tega zakona ni vključilo tudi zdravljenje v psihiatričnih bolnišnicah. Kaj pa bolniki v teh ustanovah? Tudi ti bolniki so ljudje, tudi ti bolniki še kako potrebujejo zdravniško pomoč, ne pa samo vezanja s pasovi! V zakonu je omenjena tudi pravica do drugega mnenja v mreži javne zdravstvene službe. Ampak to pravico določa zakon, ki ga pa še ni. To je zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Kaj pa, če se pa zgodi, da bo Zakon o pacientovih pravicah sprejet, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa ne bo ugledal luči od tega sveta, vsaj v tem mandatu. Kaj bo potem s to pravico? Bo to samo pravica na papirju, samo da bo lahko ministrstvo naredilo kljukico pri Zakonu o pacientovih pravicah, da ga je spravilo skozi proceduro. Še glede čakalnih seznamov. Ne vem, v čem je tu umetnost. Naj ministrstvo končno pripravi nek program, računalniški program za vse izvajalce, ga poveže, potem pa zahteva od izvajalcev, da ga spoštujejo. Ampak s tem ne mislim programa, kot je Koprivnikarjev oblak, ki po vseh teh treh letih še vedno ne deluje oziroma pušča, da iz njega lije, ne pa dežuje. Torej, ministrstvo naj najprej pripravi javno zdravstveno mrežo, ustrezne zakonske podlage, zagotovi kadre, organizacijo in način financiranja, potem pa naj kaznuje izvajalce in paciente. Vsem državljanom pa naj zagotovi prijazno zdravstvo; takega, kot si zaslužimo. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zanjo gospod Tomaž Gantar. TOMAŽ GANTAR (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, podpredsednik. Lep pozdrav vsem! Novelo Zakona o pacientovih pravicah, ki je pred nami, v Poslanski skupini Desus vidimo v prvi vrsti kot odziv na nedopustno dolge čakalne dobe, saj podrobneje opredeljuje čakalni seznam, njegovo upravljanje, vodenje, nadzor, kot tudi obveznosti izvajalcev in pacientov pri samem uvrščanju nanj. Vsebuje pa tudi prekrškovne določbe, ki bi lahko bile glede na zapletenost predvidenih postopkov tudi krivične. Vse to ne zagotavlja manj čakanja na zdravljenje, saj predvidene spremembe ne pomenijo dejanskega skrajševanja čakalnih dob. Bolj se ukvarjamo z njihovimi posledicami. Zakon skuša odpravljati le anomalije in odklone, ki so se pojavljali zaradi dolgotrajnega čakanja, kot je na primer preskakovanje čakalnih vrst, skrbi pa dejstvo, da novela zakona zaradi tega nalaga zdravstvenim delavcem nove administrativne obremenitve, zaradi katerih bodo imeli na razpolago še manj časa za obravnavo in zdravljenje bolnikov. Zastavljenim ciljem bo vsaj še nekaj časa težko sledil tudi še ne povsem delujoč sistem eZdravje, na katerega se novela zakona v veliki meri opira. Bojimo se, da Ministrstvo za zdravje preveč pričakuje od eNaročanja in eNapotnice, saj bo še kar nekaj časa potrebno za večino storitev ter naročanje na elektivne posege, preglede, naročanje po starem, po telefonu, navadni ali/in elektronski pošti ali osebno, izvajalci pa bodo naše podatke sami vnašali v bazo eNaročanje. V Poslanski skupini Desus smo zadovoljni, da je bilo med usklajevanjem upoštevanih kar nekaj naših pripomb, ki vsaj tokrat s strani ministrice niso bile obravnavane kot nagajanje v postopku sprejemanja zakonodaje. Ministrstvo za zdravje je tako upoštevalo naše predloge glede opredeljevanja stopenj nujnosti, kot pozitivno pa ocenjujemo tudi izločitev nekaterih vsebin, ki sodijo bolj na raven podzakonskih aktov kot samega zakona. S tem je omogočena večja prilagodljivost sistema in lažje odpravljanje rešitev, ki se v vsakodnevni praksi izkažejo kot neprimerne. Upoštevana je bila tudi zahteva, da se bodo vsaj še nekaj časa čakalne dobe spremljale vzporedno po starem in novem sistemu, kar je DZ/VII/31. seja 81 izrednega pomena, saj omogoča primerljivost z obstoječim sistemom, s tem pa tudi nadaljnje spremljanje ne le čakalnih dob, ampak tudi učinkovitosti ukrepov za njihovo skrajševanje. Prepričani smo namreč, da morajo ostati podatki o čakalnih dobah tudi v bodoče javno dostopni in pregledni, predvsem pa zanesljivi in v pomoč plačniku, da se bo nanje lažje odzival s kupovanjem tistih programov, kjer je čakanje na obravnavo nedopustno dolgo. Predlog zakona prinaša nekaj novih obveznosti tudi za paciente, čemur v Poslanski skupini Desus ne nasprotujemo, saj morajo pacienti poznati tako svoje pravice kot dolžnosti. Takšna je na primer dolžnost pravočasnega obvestila izvajalcu, da nekoga na pregled oziroma naročeno storitev ne bo, kar bo sprostilo mesto za naslednjega bolnika. V predlogu novele pa smo pričakovali tudi kakšen povsem nov predlog, tako bi bilo po vzoru nekaterih držav smiselno zahtevati od izvajalcev, da na svojih spletnih straneh objavljajo tiste podatke, ki bi bolnikom omogočali lažjo izbiro boljšega izvajalca. Na primer, podatki o čakalnih dobah, številu in vrsti posegov, ki jih opravijo, kazalnikih kakovosti in podobno. To je praksa mnogih držav, ki vodi izvajalce k učinkovitejšemu in bolj kakovostnemu delu. V preteklosti je bilo že govora tudi o zahtevi po redni, vsakoletni obvezni seznanitvi in obravnavi nacionalnih čakalnih dob v okviru Zdravstvenega sveta ali morda tudi Državnega zbora oziroma pristojnega Odbora za zdravstvo, kar bi dalo pomen do dostopnosti do zdravstvenih storitev posebno težo. Več pozornosti bi morali po našem mnenju nameniti tudi obravnavi nekaterih skupin bolnikov, na primer onkoloških. Tako pa ostaja predlog novele zakona v večji meri le odziv na sedanje nenormalne in nesprejemljive razmere v javnem zdravstvenem sistemu. Vrsta težav, ki jih urejamo s predlogom zakona, bo namreč odpadla v trenutku, ko čakalne dobe ne bodo nesprejemljivo dolge. Same čakalne dobe so namreč razlog za večino anomalij, ki jih s to novelo zakona skušamo odpraviti. V Poslanski skupini Desus torej od Ministrstva za zdravje pričakujemo predvsem učinkovite, kratkoročne in dolgoročne ukrepe za skrajševanje čakalnih dob. Poslanke in poslanci Poslanske skupine Desus bomo predlog novele v prvi obravnavi podprli, upamo pa, da bomo s skupnimi napori v drugi obravnavi vsebino izboljšali do te mere, da ne bomo več imeli pomislekov in strahov, da zakon ne bo prinesel le dodatnih administrativnih bremen za že sedaj preobremenjene zdravstvene delavce. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Mag. Bojana Muršič bo predstavila stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, podpredsednik, za besedo. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi! S predlagano novelo Zakona o pacientovih pravicah se večino določb veljavne uredbe o poslovanju z uporabniki v javnem zdravstvu, razen 13., 14. in 15. člena uredbe, ki še ostanejo v veljavi do sprejetja predpisa s področja kakovosti in varnosti v zdravju in veljavnega Pravilnika o najdaljših dopustnih čakalnih dobah za posamezne zdravstvene storitve, zelo podrobno in natančno prenašajo v zakon. Poudariti velja, da sta oba akta namreč podzakonska akta trenutno veljavnega Zakona o pacientovih pravicah. Mnenja smo, da se s predlaganimi spremembami in dopolnitvami v zakon dejansko prenašajo zelo podrobna upravno- administrativna navodila, ki jih bomo mi, poslanci ob vse daljših čakalnih dobah in vse večjemu številu čakajočih naložili izvajalcem zdravstvene dejavnosti in pacientom. Še več, na nas, poslance se tako prenaša odgovornost, da sprejemamo spremembe, ki so v veliki večini strokovnega pomena in povsod v svetu v domeni ministrstva, pristojnega za zdravje ter njegovih strokovnih delovnih teles. Prevzemamo odgovornost glede uresničevanja pacientovih pravic, ki pa so v veljavnem Zakonu o pacientovih pravicah precej jasno in nedvoumne že sedaj zapisane. Ves čas usklajevanja predloga zakona poudarjamo in opozarjamo na odločbe, ki bodo imele lahko pomembne posledice, saj se odločanje o strokovno- tehničnih in organizacijskih vprašanjih prenaša na nacionalno oziroma politično raven, o katerih pa ne moremo dovolj natančno soditi ter odločati. Vsaka nadaljnja sprememba zakona, ki bi bila potrebna zaradi sprememb strokovnih smernic ali razvoja tehnologije v medicini, slednje vplivajo tudi dostop do zdravstvenih storitev ter s tem na kakovostno, varno in učinkovito obravnavo pacienta, kar je temeljno načelo v veljavnem Zakonu o pacientovih pravicah, bi bila po predlogu odslej v domeni parlamentarnih strank ter podvržena tveganja, da do drugih sprememb v prihodnje zaradi političnih nesoglasij ne bi prišlo. S tem bo vzpostavljeno tveganje, da strokovnih vprašanj oziroma morebitne prednostne obravnave, kot so pravočasnost, kakovost in primernost za obravnavo za to točno določene specialnosti, na primer onkologija, parodontologija, urologija, pedopsihiatrija, psihiatrija in še druge, ali spremembe v okviru stopnje nujnosti za posamezno specialnost, spremembe vsebine čakalnih seznamov, če se je v praksi pokazalo, da niso izvedljive – in verjetno je pričakovati glede na opozorila izvajalcev, da bo do tega tudi prišlo –, spremembe v e-naročanju ali e-napotnicah, spremembe glede načina vodenja čakalnih seznamov, spremembe glede časa čakanja v čakalnici, spremembe glede triažiranja postopkov napotenih napotnic zaradi pomanjkanja zdravnikov in aktivnega kadra, ne bo več mogoče na enostaven način sodelovati s stroko – hitro, torej učinkovito spreminjati. Vse DZ/VII/31. seja 82 navedeno pa bo torej imelo negativne posledice za delovanje celotnega zdravstvenega sistema, zlasti za paciente in za izvajalce zdravstvene dejavnosti. Kar je najbolj pomembno, dejansko vse navedeno – kot že doslej, saj je precej tega že urejano v pravilniku in uredbi – še vedno ne bo skrajšalo čakalnih dob in zmanjšalo število čakajočih. Na to smo Socialni demokrati ves čas pri pripravi predloga jasno in nedvoumno opozarjali in ponovno danes tudi opozarjamo. Pričakovanja, ki jih imamo na področju pacientovih pravic Socialni demokrati, bi morala v smeri vzpostavitve neodvisne institucije za spremljanje kakovosti in varnosti pacientov, kar je tudi bilo v prvotnem predlogu izhodiščno določilo, zato Socialni demokrati z rešitvami, ki jih prinaša Zakona o pacientovih pravicah, ne moremo biti zadovoljni, saj v predlogu ni upoštevano opozorilo, da predvidena kaznovalna politika, povečano število upravno- administrativnih postopkov brez ustrezne informacijske ter še posebej kadrovske preskrbljenosti ne bo zmanjšalo število čakajočih ter pacientov, ki zaradi naštetega ne morejo pravočasno priti do zdravnika, ampak se bo problematika dolgih čakalnih dob še poglobila. Kljub temu da smo jasno in nedvoumno ves čas pri pripravi predloga novele Zakona o pacientovih pravicah izražali podporo k sprejemanju ukrepov za zmanjševanje števila čakajočih ter skrajševanju čakalnih dob, pa teh problemov predlog zakona ne odpravlja. Zato smo v fazi priprave sprememb in dopolnitev opozorili, da predlagane spremembe ne sodijo na nacionalni nivo oziroma na nivo politike. Predlogi, ki smo jih argumentirano predstavili, se nanašajo predvsem na neustreznost ponovno administrativno-tehničnih postopkov, kot so triažiranje napotnic; odjavljanje in način naročanja pacientov na eno od zdravstvenih storitev; spremljanje, poročanje in analiziranje nacionalnih čakalnih dob ter števila čakajočih; smiselno omejevanje čakalnega časa pred ordinacijo in določanje dopustnih čakalnih dob: nujno – 24 ur, hitro – 3 mesece, redno – 6 mesecev, z uvedbo nove stopnje zelo hitro – 14 dni; daljšanje rokov za pridobitev medicinske dokumentacije oziroma izvidov s 5 dni na 7 delovnih dni, razen v primeru suma na maligno obolenje oziroma tekom zdravljenja malignega obolenja, kar pa nam je uspelo dodati v zakon, kar seveda pozdravljamo. Ob neupoštevanju predloga, da se v čakalne sezname vključijo tudi dejavnosti, ki nimajo samo kontrolnih obiskov, kot so pedopsihiatrija, razvojne ambulante, zobozdravstvo, fizioterapija, psihiatrija, ortodontologija, vse to in še več bi morali dopustiti, da o tem v sodelovanju s stroko odloči minister, pristojen za zdravje in ne parlament. Zato smo Socialni demokrati mnenja, da je treba za uresničevanje pacientovih pravic upoštevati tudi mnenja zastopnikov pacientovih pravic, ki v veliki meri žal niso bile upoštevane in smo upravičeno zaskrbljeni, tako kot so zaskrbljeni izvajalci in pacienti, kako se bodo ideje, zapisane v noveli Zakona o pacientovih pravicah, izvajale v praksi, zlasti glede uvajanja novih tehnologij, kot sta eNaročanje in eNapotnica. Zato Socialni demokrati menimo, da še vedno nismo rešili nerazumno dolgih čakalnih dob in odložene pravice do dostopa zdravstvenih storitev pacientom, katerim je Zakon o pacientovih pravicah tudi namenjen. Še vedno stojimo na stališču, da določanje stopnje nujnosti ter opravljanje s čakalnimi seznami in ostala podrobna navodila za izvedbo le-teh sodijo v pristojnost Ministrstva za zdravje in ne na našo politično raven. Uvedba stopnje nujnosti zelo hitro – 14 dni, vsem, ki čakajo nad dopustno čakalno dobo, nad 3 mesece in nad 6 mesecev, ne bo omogočilo hitrejše obravnave, kajti časovni interval v ordinacijskem času ima še vedno enako število ur. Ostaja veliko tveganje, da se bo za paciente, ki sedaj čakajo na obravnave z napotnico stopnje nujnosti hitro in redno, čakalni čas še podaljšal in bodo po novem čakali čez strokovno dopustno čakalno dobo. Spremenil pa jo bo po potrebi minister, pristojen za zdravje. Nelogično je, da stopnje nujnosti določamo poslanci z zakonom, spreminja pa jih minister s pravilnikom. Socialni demokrati pričakujemo, da bodo spremembe na področju pacientovih pravic doprinesle izboljšave. Na podlagi izkušenj iz prakse, na podlagi letnih in mesečnih poročil, ki sledijo iz določb Zakona o pacientovih pravicah ter pravilnika in uredbe, ne pa nove administrativne ovire, ki ne bodo pripomogle k skrajševanju čakalnih dob ter zmanjševanju števila čakajočih ter izvajalcem omogočile večjo kakovost, varnost in pravočasnost zdravstvenih storitev oziroma da bi s spremembami imeli več časa za paciente – tega, žal, predlog ne prinaša. Zdravstveni delavci bodo s spremembami Zakona o pacientovih pravicah obremenjeni z novimi administrativnimi zahtevami, brez ustreznih plačil in dodatnega kadra. Socialni demokrati v tej fazi predlogu zakona ne bomo nasprotovali, pričakujemo pa, da bodo v prihodnje upoštevani naši predlogi ter tudi predlogi izvajalcev ter širše strokovne javnosti, ki naj gredo v smeri prvotnega predloga izhodišč Zakona o pacientovih pravicah iz decembra 2016. Ohranjanju poročanja v bazo na čas ter vzpostavitvi neodvisne institucije za kakovost in varnost pacientov, kar bi kazalo nujno vzpostaviti glede na zadnje dogodke na Pediatrični kliniki. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Miha Kordiš bo predstavil stališče Poslanske skupine Združena levica. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Glavni namen tega zakona je skrajšanje čakalnih dob, poglavitni ukrep je DZ/VII/31. seja 83 racionalizacija čakalnih seznamov. Vsi vemo, in analize to potrjujejo, da je na čakalnih seznamih tudi do polovice fiktivnih pacientov, se pravi ljudi, ki ali niso sposobni priti na poseg, ki nočejo niti na poseg oziroma so naročeni za isti poseg pri več zdravnikih hkrati. Na podlagi teh pilotnih projektov se lahko strinjamo z Vlado, da so neažurirani seznami pomemben vzrok za podaljševanje čakalnih dob. Znano poročilo KPK o zdravnikih dvoživkah je pokazalo tudi to, da so lahko nekateri bolniki, zlasti samoplačniški, preskakovali vrste. Tudi na ta način so se čakalne vrste podaljševale za bolj urgentne težje bolnike. Za isti poseg socialisti predlagane ukrepe z nekaterimi zadržki podpiramo, vseeno je pa treba za ta problem uvodoma zagrabiti nekoliko širše. Iz tega razloga podpiramo namero ministrstva, da z inšpekcijskim nadzorom v bodoče prepreči take prakse in kaznuje tiste, ki jih izvajajo ali dopuščajo. Preden grem na konkretno opredeljevanje do predlaganih rešitev, moram vendarle omeniti tudi druge, po naših ocenah poglavitne vzroke za daljšanje čakalnih dob. Odkrito je treba priznati, da se je v zadnjih letih poslabšala dostopnost zdravstvenih storitev, kar se kaže v podaljševanju čakalnih dob. In kdor ima nadpovprečne dohodke, si lahko privošči samoplačniške storitve, vsi ostali morajo čakati, ker seveda lahko resno ogrozi njihovo zdravje. Tako stanje koristi samo dvema ozkima skupinama: to so lastniki zdravstvenih podjetij in zavarovalnice, ki ponujajo zavarovanja za samoplačniške storitve. Vsem drugim tako stanje škodi; škodi bolnikom, ki predolgo čakajo na preglede in na zdravljenje v javnih zavodih, škodita istim javnim zavodom, ki izgubljajo prihodke in kader, navsezadnje pa škodi tudi samoplačnikom, ker morajo plačevati nekaj, kar bi moralo zagotavljati obvezno zavarovanje. Če hočemo rešiti ta problem, moramo narediti dvoje; takoj moramo zaustaviti pretakanje sredstev in kadrov iz javnega sistema k zasebnikom. Srednjeročno pa moramo tako sredstva kot zdravnike pripeljati nazaj v javni sistem, zato da bodo vsi prebivalke in prebivalci dobili tisto, kar potrebujejo, in da bodo to dobili pravočasno. Če hočemo ustaviti to prikrito privatizacijo v zdravstvu, bi morali sprejeti moratorij na nove koncesije in hkrati prepovedati popoldansko delo zdravnikov iz javnega sistema pri privatnikih. Ja drži, se bo zdaj kdo oglasil, da je to predmet drugega zakona, Zakona o zdravstveni dejavnosti. Vseeno pa moram to omeniti, ker se je treba zavedati, da samo ažuriranje seznamov ne moremo ozdraviti našega zdravstvenega sistema. Dokler bo imelo javno zdravstvo nelojalno konkurenco v zdravstvenih podjetjih, bo sistem preprosto spodbujal zdravnike, da v javni ustanovi naredijo manj, zato da lahko pri privatniku ali pa kot privatniki zaslužijo več. Število zdravnikov bo vedno omejeno, potreb po zdravljenju bo vedno več, kot je kadrov in sredstev, zato se moramo vprašati, kdo naj ima prednost. Ali naj ima prednost tisti, ki je bolj bolan, ali tisti, ki lahko plača. Mi gremo v smeri tega drugega sistema. Na televiziji je vedno več reklam za komercialna zavarovanja, s katerimi prideš na vrsto, recimo, v dveh tednih. Ampak treba se je zavedati, da bo bolnika verjetno pregledal zdravnik, ki sicer dela v javni bolnici. Ta zdravnik bi lahko namesto tega opravil kakšen drug, bolj nujen poseg, seveda, če bi ga zavod za to tudi plačal. S tem smo pri tretjem poglavitnem vzroku za dolge čakalne vrste, to je pomanjkanje denarja oziroma natančneje pomanjkanje javnega denarja. Ker če upoštevamo javna in zasebna sredstva, mi za zdravje porabimo 9,2 % BDP, kar niti ni tako malo, če pa upoštevamo samo javna sredstva, ta procent pade na 6,7 % BDP, kar pa je premalo. In premalo je zato, ker samo javna sredstva zagotavljajo, da imajo prednost tisti bolniki, ki so težje bolni. Samoplačništvo namreč sledi logiki, da ima prednost tisti, ki največ plača, tudi če gre samo za lepotni poseg. Državljanom moram zelo jasno povedati, da koalicija ne načrtuje povečanja sredstev, ki se namenijo za zdravje. Pravzaprav gredo v nasprotno smer. Do leta 2020 bi radi močno skrčili javne izdatke, hkrati pa bi dvignili vojaške izdatke zaradi tako imenovanih zavez do Nata. In seveda, če greš v celokupno zmanjševanje javnega sektorja in hkrati dvigneš izdatke za vojsko, boš osiromašil druge, bolj vitalne sektorje, med njimi tudi ali celo v prvi vrsti zdravstvo. Lahko me stokrat obtožite, da sem demagog, da sem populist in ne vem kaj še vse, ampak če bo Vlada spoštovala svoje fiktivne zaveze do Nata, bomo vrgli 1,2 milijarde evrov v srednje bataljonske skupine, ki bodo koristile samo Natu. In teh 1,2 milijarde evrov bo za vedno izgubljenih za koristne investicije v zdravje. Mogoče, gospe in gospodje, vas bodo potem Natovi birokrati trepljali po hrbtih, ampak na ta način v tej državi nikoli ne bomo imeli normalnega števila CT, magnetnih resonanc ali obsevalnih naprav. Prepričan sem, da bi velika večina državljank in državljanov dala prednost potrebam naših prebivalcev pred fiktivnimi zavezami, ki ste jih vi dali Natu. Pa seveda te zaveze do Nata niso edini primer zapravljanja dragocenih sredstev! Omenjam jih zaradi tega, ker se Vlada na vseh področjih hvali ravno z omejevanjem sredstev in z racionalizacijo, po prikriti represiji, ko pridemo pa do teh sektorjev, se pa hvali s povečanjem izdatkov in noče niti slišati o kakršnikoli racionalizaciji. Skratka, troši se za birokracijo in represijo, varčuje pa se pri socialni politiki, zdravju in razvoju. Država krepi svojo desno roko in obenem strada svojo levo roko. Za konec bi se rad opredelil do poglavitnih rešitev, vsebovanih v tem zakonu. Kot rečeno, na levici večino teh rešitev podpiramo, ker pilotni projekti kažejo, da rešujejo dejanske vzroke za neažurirane čakalne sezname. Kot najbolj pozitiven premik bi izpostavil povečanje pristojnosti zdravstvene DZ/VII/31. seja 84 inšpekcije in uvedbo kazni za tiste, ki malomarno vodijo sezname oziroma celo omogočajo preskakovanje vrst. Na tem mestu moram izraziti odločno podporo Ministrstvu za zdravje, ker bo z zakonom zagotovilo dodatna sredstva za zdravstveno inšpekcijo. Ni to nekaj samoumevnega, veste, ker v drugih sektorjih namreč ministrstva načrtno siromašijo nadzorne organe. Vam bom povedal zelo konkreten in najbolj škandalozen primer, to je delovna inšpekcija. Vi na zdravstvenem ministrstvu ste ugotovili, da je kršitev vedno več in inšpektorjev vedno manj in zato ste predlagali pač zaposlitev novih inšpektorjev, ne glede na letni kadrovski načrt Vlade. Potem je pa vaša kolegica vzporedno Anja Kopač Mrak, ki dela ravno nasprotno. Kršitev delovnega prava je vedno več, pa vendar ministrstvo vztrajno zavrača naše predloge, da zagotovimo dodatna sredstva za delovne inšpektorje in dodatna pooblastila za delovno inšpekcijo. Vi, na Ministrstvu za zdravje ste se odzvali tako, da ste vpeljali nove kazni za kršitelje, glavna inšpektorica za delo, denimo, Nataša Trček pa spreminja delovno inšpekcijo iz kaznovalnega v posvetovalni organ za delodajalca. Skratka, gospa ministrica, pri teh ukrepih imate našo polno podporo, kršitve je treba absolutno preprečiti in kršitelje kaznovati. Za nas, socialiste je najbolj pomembno, da bi ljudje dejansko prišli karseda hitro do zdravljenja. Ravno zato imamo pripombe na novi pravilnik o dopustnih čakalnih dobah. Trenutno je v 3. členu tega pravilnika varovalka za onkološke bolnike, se pravi za bolnike z rakom. V pravilniku piše, da morajo biti ti bolniki sprejeti najpozneje v enem mesecu. No, v 8. členu novega pravilnika te varovalke ni in če prav razumem, naj bi to spremembo odobrili tudi strokovnjaki. Vi pravite, da nekateri primeri raka niso tako nevarni, da bi jih bilo treba obravnavati v enem mesecu oziroma pravite, da bo bolnik z rakom, ki mora biti obravnavan prej kot v enem mesecu, tako ali tako dobil napotnico nujno ali zelo nujno. Sam nisem zdravnik, da bi tu lahko podajal kakšne utemeljene sodbe, ampak vseeno predlagam, da se iz previdnosti, če želite, v pravilniku vendarle ta varovalka ohrani. Lahko se pač zapiše, da se, ne glede na vse, onkološke bolnike obravnava najpozneje v enem mesecu. Na ta način ubijete dve muhi na en mah; pomirite ljudi in preprečite, da bi desna opozicija imela še en razlog več, da ruši zdravstveno reformo, ki jo zastopate. Mi vsi dobro vemo, da je današnja razprava v bistvu namenjena temu, da ne bi prišlo do omejevanja koncesij in da ne bi prišlo do ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Desna opozicija pač zastopa interese komercialnih zavarovalnic in oni preprosto niso za to, da bi 80 % slovenskih prebivalk, prebivalcev plačalo manj kot plačujejo danes in da bi v zdravstveni sistem prišlo 60 milijonov evrov več, kot jih pride danes in ki si jih v tem trenutku prisvajajo zavarovalnice. In jasno, da bodo izkoristili vsako možnost, da to zdravstveno reformo torpedirajo. Ker imam več časa kot običajno, bi vas opozoril še na dve pomanjkljivosti v spremenjenem 14. členu in v novem 14.b členu. Vi bi v 14.b členu predpisali, da lahko, recimo, bolnica spremeni stopnjo nujnosti na napotnici po nekem principu triaže. Zdaj, to je lahko varovalka proti podkupovanju zdravnikov, je pa vprašanje, kako lahko zdravnik, ki pacienta sploh ni videl, presoja, ali ga je treba obravnavati nujno ali ne. Druga pripomba na isti člen se nanaša na sedmi odstavek, ki pravi, da se pri kontrolnem pregledu ne upošteva stopnje nujnosti. Zdi se mi, da je tudi to nepremišljeno, ker niso vse kontrole enako urgentne. Kar nas pa na levici še najbolj moti, je peti odstavek 14. člena. Tukaj piše, da je najdaljša dopustna čakalna doba spoštovana, če vsaj en izvajalec v javni mreži obravnava bolnike pravočasno. Vem, da je ta določba že del obstoječega zakona, ampak socialisti mislimo, da moramo pri zdravju zastaviti cilje bolj ambiciozno; in sicer, da je dopustna čakalna doba spoštovana, če vsaj 50 % bolnikov na vrsto pride pravočasno. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanskih demokratov, zanjo gospod Jernej Vrtovec. JERNEJ VRTOVEC (PS NSi): Spoštovane kolegice in dragi kolegi, lep dober dan! Spoštovana gospa ministrica! Ključno vprašanje ob današnji razpravi, ob današnji debati tekom naslednjih štirih ur bo zagotovo pravično vprašanje, ali se bodo čakalne dobe pri sprejemu tega zakona kaj zmanjšale, ali se bodo skrajšale, ali bodo pacienti zaradi tega zakona, ki ga danes obravnavamo, hitreje bili obravnavani. Krščanski demokrati ob vsem tem zagotovo kaj hitro, če človek prebere ta zakon, dobi odgovor, da čakalne dobe se na podlagi sprejema tega zakona ne bodo zmanjšale. Ampak, zakaj. Zagotovo zaradi uvedbe dodatne stopnje nujnosti se to ne bo zgodilo, samo zaradi tega zagotovo ne. Poleg dosedanjih treh stopenj nujnosti obravnave pacientov se dodaja stopnja, torej »zelo hitro«. Sedaj nekaj statistike. V Sloveniji imamo torej okrog 127 tisoč – pozor, 127 tisoč! – čakajočih na prvi ambulantni specialistični pregled, od katerih jih več kot 13 tisoč čaka nad dopustno čakalo dobo, medtem ko pri preostalih zdravstvenih storitvah je čakajočih okoli 11 tisoč in od tega jih je več kot četrtina oziroma 25 % nad dopustno čakalno dobo. Čakalne dobe, roko na srce, žal, so posledica bolnosti našega zdravstvenega sistema, neukrepanja skozi daljše časovno obdobje, seveda samo od osamosvojitve naprej, zastarelega sistema, ki pa v bistvu mu tudi skozi sprejemanje, spreminjanje zakonodaje v tem mandatu ne želimo narediti konec. Kakšne so posledice? Posledice čakalnih dob so zagotovo poslabšanje zdravstvenega stanja in povečanje tveganja za trajne posledice in smrti pacientov, DZ/VII/31. seja 85 neenakopravna obravnava pacientov pri dostopu do zdravstvenih storitev. Posledica čakalnih dob je tudi gospodarska škoda tako na strani delodajalcev kot tudi na strani ZZZS in se meri nekaj manj kot 100 milijonov evrov. Ne nazadnje je tudi posledica varnostno tveganje za izvajalce zdravstvenih storitev. Če se je zdelo zlasti lansko leto, da je ministrica zelo zagrizla v to grenko jabolko, že zelo gnilo jabolko in da bomo začeli zmanjševati čakalne dobe, je statistika popolnoma drugačna, kljub temu da mečemo denar za skrajšanje čakalnih dob. Statistika pravi, da se nič kaj ne zmanjšujejo. Kar poglejmo, lanskega junija je ministra predstavila pilotne ukrepe – več denarja bomo namenili. Vse je to dobronamerno, zagotovo, ampak postopek reševanja je popolnoma napačen. Samo z dodatnimi finančnimi sredstvi in s spreminjanjem stopnje nujnosti čakalnih vrst, čakalnih dob ne bomo za nič zmanjšali in pacienti, državljanke in državljani, bodo še naprej v bistvu trpeli na ta račun. Dotaknil se bom še ene druge težave pri tem zakonu, ki pokaže na celotni problem; problem spreminjanja ali ustvarjanja te tako rekoč reforme. Pacienti se bodo z uvedbo nove stopnje nujnosti zgolj prerazporedili v štiri različne kategorije, ki pa čakalne vrste ne bodo zmanjšali, kvečjemu povečali. To očitno priznava – pozor! – tudi predlagatelj sam v tem zakonu. V 6. točki predloga zakona je pri ključnih rešitvah očitno nekdo pozabil ali pa namenoma tako pustil del besedila, ki se glasi, citiram: »Ministrstvo za zdravje je v tem sklopu prejelo posamezne pripombe strokovne in druge zainteresirane javnosti, in sicer glede dodatne stopnje nujnosti zelo hitro, ki jo predlog zakona v času javne razprave še predvideval. Zdravniška zbornica Slovenija je v zvezi s tem poudarila, da bi dodatna stopnja nujnosti zelo hitro pomenila 90 % diagnostičnih in terapevtskih ukrepov in izpostavila vprašanje, kako naj bi izvajalci ravnali ob tovrstnih napotitvah. Po ponovnem premisleku predlagatelja smo predlog glede dodatne stopnje nujnosti zelo hitro umaknili, saj zgolj sprememba maksimalnih časovnih okvirjev ne odtehta administrativnih ovir, ki bi nastale in zahtevale nove obrazce za napotene listine. Namesto tega se ohranja sedaj veljavne stopnje nujnosti, dodaja pa možnost nedoločitve stopnje nujnosti, kadar zdravnik oceni, da zdravstveno stanje pacienta dopušča izvedbo zdravstvene storitve po treh mesecih. S tem predlogom zakona ima zdravnik torej možnost, da stopnje nujnosti v konkretnem primeru ne določi oziroma je na napotni listi ne označi, če ugotovi, da pacient glede na njegovo zdravstveno stanje, upoštevajoč konkreten razumen čas, ne potrebuje zdravstvene obravnave prej kot v treh mesecih. Predlog zakona tako še vedno predvideva tri stopnje nujnosti: nujno, hitro in redno. Gospa ministrica, to ste vi zapisali v ta predlog zakona. Zdaj ne vem, ali je tukaj malomarnost ali gre za pa popolnoma drugačen koncept, kot govorite. Ampak potem se pogovorimo danes na tej razpravi zaradi tega, da bomo vedeli v bistvu, kaj sprejemamo. Ne moremo sprejemati dejansko mačka v žaklju. Upam, da gre pri tem za malomarnost, ampak zakon vam kot ministrici zagotovo daje tudi široka pooblastila, da boste lahko s pravilnikom določili celo to, da se zdravstvene storitve z določenega področja opravijo v roku, ki presega obdobje šestih mesecev. Ampak, da ne bomo bili samo kritični, kajti v Novi Sloveniji o tem, da smo zelo kritični na našo »zdravstveno reformo«, ki se pripravlja na vse postopke sprejemanja zakonodaje, imamo tudi svoje rešitve. Zaradi tega je kritika zelo na mestu, ampak vam pa tudi priznavamo določen napor, ki ga vlagate v spremembo zdravstvene zakonodaje. Zagotovo in hvale vredno, da se trudite. Ampak premalo je to, da se človek trudi. Hvalevredno zagotovo je, da bi se končno začel tudi spoštovati, kar je v zakonu, spoštovati tudi pacientov čas, kar predlagate, vendar ob vsem tem se bojimo, da bo to le še ena mrtva črka tega zakona, kajti sankcij ob vsem tem ni. To v nadaljevanju sprejemanje zakonodaje zagotovo bi veljalo še spremeniti. Mi si želimo, da bi se spremembe v našem zdravstvu dejansko zgodile. Zaradi tega je tudi Nova Slovenija predlagala celovito reformo zdravstvenega sistema v smeri večje konkurenčnosti med izvajalci, med zavarovalnicami, ker tako bi lahko na popolnoma naraven način izrinili, izničili čakalne dobe. Žal pa, draga ministrica, upanja – kljub vaši dobri veri, da se bi stvari spremenile –, tega upanja imamo državljanke in državljani in tudi politiki vse manj. Vse manj. Zmanjkuje časa in tudi odločnejših ukrepov, ki bi jih pričakovali, da bi to celotno gnilo jabolko odvrgli stran ter dobili neko celovito zdravstveno reformo, je, kot kaže, vse manj in v tem mandatu neka celovita zdravstvena reforma, ki bi pomenila res boljši zdravstveni sistem, ne bo videla luči sveta. Ampak v zvezi s predlogom zakona bi v Novi Sloveniji želeli izpostaviti tudi še eno neposrečeno rešitev, in sicer glede pridobitve drugega mnenja. Glede pridobitve drugega mnenja, ki bo, tako piše, očitno mogoče samo pri izvajalcih javne zdravstvene mreže. Tako piše. Ampak dragi moji, le kako bo to mogoče, torej drugo mnenje, le pri izvajalcih javne zdravstvene mreže ob že tako dolgih čakalnih vrstah in dobah? Kako? Nekdo bo za drugo mnenje ponovno čakal pol leta? In vmes se bo z njim zgodilo – kaj? Zaradi tega govorimo, da posledice čakalnih dob so tudi smrti, tudi smrti pacientov. Zaradi tega, ker ta zakon dejansko ne rešuje bistvenih težav, ne pomeni skrajševanja čakalnih dob, zaradi tega zakona v Novi Sloveniji pač ne bomo podprli, razen če v nadaljevanju dobimo bistvene spremembe, ki bi šle res v to smer, da bi se čakalne dobe zmanjšale vsaj za 10 %, pa upanja ob tej zakonodaji dejansko ni. DZ/VII/31. seja 86 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo mag. Alenka Bratušek. MAG. ALENKA BRATUŠEK (PS NP): Lep pozdrav, spoštovani gospe in gospodje! Zdravstvena reforma je tista, ki jo v tem mandatu najtežje pričakujemo. Obljubljena je bila tri leta nazaj, na mizi je nimamo niti danes in roko na srce, skoraj nihče več ne verjame, da v tem mandatu sploh bo, kar je seveda slabo in to predvsem za bolnike. Stanje v zdravstvu je slabo, mogoče že celo na točki preloma, spremeni pa se nič. Ukvarjate se s kadrovskimi aferami, slabimi odnosi med zaposlenimi, na vodilna mesta postavljate nekompetentne ljudi. Kljub temu da v Sloveniji beležimo pomanjkanje zdravnikov, mladi zdravniki ne dobijo zaposlitve in odhajajo v tujino. Kljub veliko več denarja, kot ga je država in zdravstvo imela v krizi v letih 2013 in 2014, govorimo o 300 milijonih evrov, so izgube bolnišnic enormne, in še huje, povečujejo se čakalne dobe, za več kot 30 % so se podaljšale, povečale ob 300 milijonih dodatnega denarja. Iz dneva v dan so na mizi sumi negospodarnega ravnanja in vse to našteto je slika našega zdravstvenega sistema, spremeni pa se nič, na žalost. Danes je pred nami predlog novele Zakona o pacientovih pravicah, ki med drugim prinaša novosti na področju napotitev, vodenja čakalnih seznamov in informiranja bolnikov. Čakalni seznami se bodo oziroma naj bi se po novem vodili za vse storitve, kjer obstajajo čakalne vrste, in te, tako vsaj pravite, bodo tudi bolj pregledne in prečiščene, saj bo bolnik za isto zdravstveno storitev lahko čakal zgolj pri enem izvajalcu in to je seveda prav. Bolniki bodo morali biti uvrščeni na čakalni seznam v 5 dneh po predložitvi napotnice, če na naročen pregled ne morejo priti, morajo to sporočiti najmanj 10 dni prej, sicer bo bolnik črtan s čakalnega seznama, ponovna prijava pa bo možna šele po 3 mesecih. Tudi sicer se zdravstvena storitev bolniku ne sme nuditi, če ni na čakalnem seznamu, razen v nujnih primerih. Bolniki bodo po novem opozorjeni na naročeni pregled. Vsak bo dobil obvestilo prvič 10 dni prej, zadnje pa 2 dni prej, kar je tudi pravilno. Poleg zdaj znanih treh stopenj nujnosti – redno, hitro in nujno –, se uvaja še četrta stopnja »zelo hitro«, kar bo pomenilo, da bo oziroma bi moral pacient dobiti obravnavo v roku 14 dni. V ambulantah, po novem, naj ne bi več čakali dlje kot 30 minut, razen tistih, ki so prišli nenaročeno, in vsi, ki potrebujejo nujno zdravniško pomoč. Čudi me, da zakon ne določa več najdaljšega čakanja za rakava obolenja, kar je seveda napačno in slabo. Nekaj je tudi sprememb na področju pridobitve drugega mnenja. Zanimivo pa je poglavje finančnih posledic, ki razen dodatnega denarja za vzpostavitev inšpekcijskega nadzora, ki se bo ukvarjal s kršitvami določb zakona, predvsem povezanih s čakalnimi seznami, ne najdemo nič. Drugih finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva zakon nima, ste zapisali. Se pravi, po novem bo v čakalnicah red, nihče ne bo čakal več kot 30 minut, na vrsto bo prišel prej, če bo pregled potreben zelo hitro, bomo na vrsti v 14 dneh. Ampak, vse to brez evra dodatnega denarja, ob tem da imajo bolnišnice že danes izgubo. Kar pomeni, če imajo izgubo, da je denarja premalo. To seveda pomeni, da od tega zakona, na žalost, na koncu ne bo ostalo nič kot le črke na papirju. Nobenih sprememb na bolje, nič hitrejše in bolj učinkovito zdravljenje bolnikov in nič več zadovoljstva med bolniki. Škoda, da niste bolj ambiciozni in da v treh letih niste uspeli v zdravstvu spremeniti nič. Na žalost bo tako ostalo tudi do konca mandata. Ljudje bodo morali počakati nujne spremembe oziroma zdravstveno reformo. Počakati bo treba novo vlado; vlado, ki pa bo morala imeti posluh za ljudi, predvsem pa vizijo in konkretne rešitve za področje zdravstva. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona. Besedo ima gospa Vlada Počkaj, pripravita naj se gospa Marija Bačič in gospa Ljudmila Novak. VLASTA POČKAJ (PS SMC): Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, predstavniki Vlade, gospa ministrica, kolegice in kolegi! Evropska komisija je prepoznala potrebo po vključitvi pacienta v zdravstveno politiko, kar je tudi opredelila v svoji Beli knjigi in ugotavlja, da se zdravstvena politika mora začeti pri pacientovih pravicah. Na osnovi zbirke priporočil, ki jih je pripravila za pravno ureditev varstva teh pacientovih pravic, se je zakon pri nas začel uporabljati leta 2008, vendar so se ob njegovi uporabi pokazale nekatere težave. Temeljna pravica pacienta do spoštovanja njegovega časa je bila pomanjkljivo izvajanje zaradi nastajanja nedopustno dolgih čakalnih dob. Razlogi za njihov nastanek so pa številni. Nove možnosti diagnostike in terapije, saj veste, da se je tehnologija v zdravstvu zelo spremenila, ljudje imajo nove potrebe, operativni posegi so drugačni, v desetih letih se je marsikaj spremenilo. Pojavile so se oziroma še vedno so demografske spremembe, vedno več je starejših ljudi, ki imajo tudi različne potrebe. Ozaveščenost pacientov za svoje zdravje je tudi drugačna, kot je bila pred leti. Pojavlja se defenzivna medicina, pomanjkanje zdravnikov in pa tudi drugih zdravstvenih delavcev, povečanje in ne dovolj ovrednoten program zdravstvenih storitev, pojavila se je finančna kriza v preteklosti in vse to je privedlo do dolgih čakalnih dob. Od leta 2011 dalje je bilo sprejetih več ukrepov, pilotski projekti, da bi uredili proces obvladovanja dolgih čakalnih dob in iz teh projektov se je pokazala potreba po enotnem DZ/VII/31. seja 87 računalniškem programu za vodenje in vzpostavitev nacionalnega čakalnega seznama. Različni izvajalci so imeli do sedaj tudi različne programe, recimo Infonet list. Potem je postala potreba po uvrščanju pacientov na seznam z upoštevanjem določb, ki so bile že prej navedene v Zakonu o pacientovih pravicah, niso se pa upoštevale. Potreba po vpisu pacientov ne more biti to samo administrativna obremenitev izvajalcev, ampak je to nek dokument, s katerim zdravnik, ko napiše napotnico, preda zdravljenje in preda pacienta drugemu izvajalcu oziroma drugemu zdravniku … sporočanju in izmenjavi pridobljenih podatkov, na podlagi katerih se lahko ugotavljajo redne čakalne dobe, in da izvajalci objavljajo vse čakalne dobe, ne samo tiste, kar je bilo potrebno za Nacionalni inštitut za javno zdravje. V letu 2015 se je s projektom eZdravje uvedla tudi informatizacija slovenskega zdravstva, ki povezuje različne informacijske sisteme izvajalcev v celoten nacionalni informacijski projekt. Projekt že deluje in so tako izvajalci kot pacienti tudi zelo zadovoljni z e- receptom, kateri je trenutno postal nepogrešljiv. Pacient lahko svojo zdravilo dvigne v katerikoli lekarni v Sloveniji, izvajalec pa s tem, ko mu je bilo v začetku naloženo nekoliko večje administrativno delo, je s klikom na tipko recept že napisan in poslan v lekarno. Nedavno je potem zaživela tudi eNapotnica, ki ukinja papirnato naročanje, istočasno pa, ko je bila napisana, lahko tudi že pacienta naročimo na zdravstveno storitev. Sistem eNaročanja omogoča pregled prostih in okvirnih terminov pri vseh izvajalcih na enem mestu. Sočasno pa je omogočeno, da podatke svojih napotnic preverja tudi pacient sam na zVem portalu. Primeri dobre prakse, pred kratkem sem bila v nekem zdravstvenem domu in so pokazali, kako tudi v osnovnem zdravstvu imamo pacienti možnost naročati se na preglede, dobiti proste termine, tako da je pozitivno naravnano tudi to. Tudi v variabilnem delu nagrajevanja, ki sta ga dogovorila Vlada in Fides, je zajeta obveznost za dosledno uporabo e-receptov in e-napotnic, katerih glavni namen je pravzaprav zbiranje podatkov o pacientu. Pogosto so izvajalci paciente s stopnjo nujnosti nujno uvrstili nad seznam čakanja, niso pa upoštevali vrstnega reda. Izvajali so storitve tudi pri pacientih, ki niso bili naročeni. Navajali so neustrezno stopnjo nujnosti, izvajali storitve na isti dan, tudi če ni šlo za nujno storitev, ročno so vodili seznam čakalnih dob predvsem pri zobozdravnikih, kar je privedlo do neprimernega načina uvrščanja na čakalni seznam. Po zbranih podatkih je bilo 20 % neopravičenih odsotnosti pacientov, ki svoje odsotnosti niso sporočili pravočasno ali so jo šele kasneje in s tem so povzročili neizkoriščenost resursov, ker je izvajalec čakal na pacienta, termin v čakalni vrsti ni bil izpolnjen, izvajalec pa ni imel možnost uvrstiti drugega pacienta v ta termin, kar je privedlo do podaljševanja čakalnih dob in pokazalo neodgovorno ravnanje posameznih pacientov. Da bi se odpravile vse te anomalije, zagotovila preglednost in boljše upravljanje čakalnih seznamov, celostno uredilo področje čakalnih dob, celostno nadziralo področje zagotavljanja pacientovih pravic in dolžnosti, je ministrstvo vložilo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah. Na novo so uredili nekatere člene obstoječega zakona, s katerim se odpravi nedorečenost in pomanjkljivost dosedanje ureditve tako glede dostopnosti do zdravstvenih storitev v okviru razumnega časa, ustreznost nadzora na področju zagotavljanja pravic pacientov in ne nazadnje tudi področje dolžnosti pacientov. Sprejetje novele zakona je eden od stebrov za urejanje čakalnih dob v zdravstvu. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospa Marija Bačič. Pripravita naj se gospa Ljudmila Novak in dr. László Göncz. MARIJA BAČIČ (PS SD): Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovana ministrica z ekipo, kolegice in kolegi! Zavedamo se vsi, da v zdravstvu potrebujemo spremembe, predvsem za urejanje čakalni dob, kar prinaša tudi ta novela zakona. Ali gre v pravo smer, pravzaprav ne vem, nekje ja in nekje ne. Nad uvajanjem birokracije prav gotovo nismo navdušeni. Pa tudi ne vem, če lahko kot poslanka prevzamem odgovornost, da odločam o vsebinah, ki so ključno strokovne in se nanašajo na način in organizacijo dela ter komuniciranje s pacientom pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Menim, da lahko kot doslej zadevo uredijo na ministrstvu s sodelovanjem s stroko bodisi s pravilnikom ali tudi z uredbo. Če pa že imam možnost in priložnost, da povem in da razpravljam o predlogu Zakona o pacientovih pravicah, bi pričakovala, da bodo upoštevani predlogi, ki so jih na predlog zakona dali vsi tisti, ki se na problematiko poznajo. To so strokovna javnost, člani delovne skupine in pa tudi zastopnik pacientovih pravic. Ti se s problematiko čakalnih seznamov, z naročanjem in podobnim dnevno srečujejo in to v resnici tudi poznajo. Prav slednji so mnenja, da spremembe ne bodo rešile želenega, torej skrajšanje čakalnih dob, zmanjševale števila čakajočih, zmanjševale števila napotitev na sekundarno in terciarno raven, kar je tudi problem, kot je v gradivu navedeno, zmanjšale števila obolelih in zmanjšale učinkov neustreznih napotitev. Še več, tudi 30-minutno čakanje pred ordinacijo v čakalnici, ki se sicer sliši všečno, menim, da je to potrebno urediti znotraj ustanov, še zlasti, če mora pacient za to, da pride na vrsto, čakati tudi do 930 dni, je nedopustno dolgo in nevarno. To, da zavestno zapišemo, da bo lahko pacient na DZ/VII/31. seja 88 vrsti v roku štirinajst dni, dodajamo novo stopnjo nujnosti zelo hitro. Že danes vemo, da brez dodatnega kadra, torej zdravnikov in ostalega osebja, ki se ukvarja s pacienti, ne bo mogoče – glede na probleme, ki jih imamo –, verjetno tudi leta 2020 ne in na prihajajočo se babyboom generacijo. Z vsem tem samo dodatno obremenjujemo administrativni kader in zdravnike. Ko jim nalagamo, da prevzamejo dodatne naloge čakalnih seznamov ali e-naročanja, pa naj bo to preko medicinske sestre ali to stori zdravnik s pacientom sam, ali triažiranje napotnih listin ob vse večjem številu obiskov v ordinacijah vse bolj starajoči in bolni se populaciji, je nerazumno dejanje. To, da z zakonom določamo, kakšne čakalne sezname bodo izvajalci odslej vodili, ki bodo po novem podvrženi prekršku, povečanim celo za 70 %, in novim kaznim, se tukaj postavlja vprašanje smiselnosti in pravičnosti kaznovalne politike, ki se izključno nanaša na sporočanje podatkov, vnos podatkov, čakalni seznam ali naročilno knjigo, kar sem prepričana, ne bo skrajšalo čakalnih dob ali izboljšalo dostopnosti do zdravstvenih storitev, temveč obratno; obremenilo bo zdravnike, medicinske sestre, ki se bodo morale posvečati bolj administraciji kot pacientom. Tukaj je tudi vprašanje, kdo bo plačal kazen – v javnem zavodu, recimo? Javni zavod, zdravniki ne. Kazen bodo plačali zasebniki ali koncesionarji. Ali pa bodo pri tem tudi zdravnik in medicinska sestra dovolj, da bosta vso to administracijo v svojem delovnem času tudi lahko uredila, ali bodo potrebne tukaj dodatne zaposlitve? Z zakonom nalagamo pacientom opravičeno odsotnost in kompliciran način opravičevanja, katere razloge odobri minister na pisno zahtevo, nadalje ukinitev nacionalnih čakalnih seznamov na čas, tako da nihče več ne bo videl, koliko pacientov čaka na eno zdravstveno storitev, ki ga uvajajo in imajo vse druge države OECD. Uvajanje varnostnih ukrepov s pasovi pri vseh izvajalcih, ne glede na raven dejavnosti, primarna, sekundarna ali terciarna, in brez strokovnih kriterijev za privezovanje, na kar je opozorila že tudi varuhinja človekovih pravic, ne vodi v večanje dostopnosti do zdravstvenih storitev. Me pa preseneča, da v zakonu ne uvajamo in ne urejamo področja kakovosti in varnosti zdravstvenih dejavnosti, kar je bilo navedeno v izhodišče za pripravo zakona najprej o zdravstveni dejavnosti, nato pa v Zakonu o pacientovih pravicah, sedaj določeno v 11. členu. Glede na zadnje dogodke v zdravstvu, vsi smo sledili verjetno zapletom na Pediatrični kliniki, bi pričakovala, da bo ministrstvo prišlo s predlogom, da končno ustanovimo neodvisno javno agencijo za kakovost in varnost. To bi pa bil ukrep, o katerem bi kazalo razpravljati v parlamentu in bi ga kot poslanka seveda z veseljem tudi podprla. Naj za konec dodam. Vse rešitve, ki jih v zvezi z uvajanjem čakalnih seznamov in dodatnim nadzorom nad čakalnimi seznami ter kaznimi, ki jih zakon spreminja, sem mnenja, da bi se lahko uredilo, kot sem že povedala,z uredbo ali pravilnikom. Zato se sprašujem, kako lahko jaz oziroma mi, kot politiki presodimo, ali je čakalna doba za stopnjo nujno, zelo hitro, hitro in redno prava; da mora izvajalec v čakalni seznam vpisati 24 parametrov; da je eNapotnica edino možno orodje za prečiščevanje čakalnih seznamov. Pa saj to je strokovno vprašanje, ki ga v vseh državah po svetu urejajo akti ministrstev pristojnih za zdravje! Pri nas pa bomo odslej o tem vprašanju odločali politiki. Kdo bo prevzel odgovornost, če zadeve ne bodo delovale? In kot že rečeno – ne bodo! Zakaj ne? Zato, ker ima izvajalec na voljo samo 8 ur oziroma maksimalno 12 ur, če je dežuren. V tem času mora izvajalec imeti na razpolago čas za nujne primere, teh ne more predvideti, ter kontrolne, hitre in redne, po novem še zelo hitre. Matematičen izračun pokaže, če ima na dan 20 % nujnih primerov in 40 % kontrolnih, mu ostane prostega termina le še za 40 % rednih in hitrih. Če se odstotek nujnih poveča na 50 %, potem mora izvajalec ostale naročene paciente odpovedati. Odločiti se bo moral med kontrolnimi, rednimi in hitrimi, pa še videl jih ne bo! Kaj tu ni jasno?! Zakaj potrebujemo novo stopnjo nujnosti zelo hitro, saj veljavna zakonodaja določa, da smo lahko pacienti na vrsti v času do 3 mesecev, to se pravi, napotnica hitro, to pomeni tudi v enem tednu, in do 6 mesecev – napotnica redno, to pomeni tudi v štirih mesecih. Še nekaj imam, nesprejemljivo je enačenje kontrolnega pregleda z obravnavanji za fizioterapijo, zobozdravstvo in v dejavnostih, kjer se obravnava zaključek po večkratnih obiskih. Stroka opozarja, da bi potrebovali poleg prvega pregleda, posega in kontrolnega pregleda še obravnavo pacienta, kjer pacienti polnijo sezname s svojimi obiski in niso končali zdravljenja na podlagi delovnega naloga. To so zelo pomembne dejavnosti, kot so fizioterapija, zobozdravstvo, razvojne ambulante, klinični psihologi, logopedi in drugo, kjer se zdravljenje konča po večkratnih obravnavah. Neupoštevanje tovrstnih predlogov v zakonu kaže na nepoznavanje delovanja stroke ter obravnav pacientov na Ministrstvu za zdravje. ,Pa bodi dovolj. Kot iz povedanega izhaja, ima predlog zakona vrsto nejasnosti in nedorečenosti, upam pa, da bo ministrstvo vse podane predloge slišalo in jih tudi sprejelo. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospa Ljudmila Novak, pripravita naj se dr. László Göncz in gospa Iva Dimic. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo. Spoštovana gospa ministrica! Vem, da imate veliko volje, da si želite veliko narediti; vem, da želite stvari urediti, žal pa velikokrat slišim, da imate malo posluha za DZ/VII/31. seja 89 vse nasvete in za to, da bi upoštevali tiste, ki bodo vaš zakon v največji meri izvajali. Zaradi tega pride do velikega nezadovoljstva in tudi dvomov, ali bo v praksi zakon tudi zaživel. Vsi se strinjamo, da je pacientov čas dragocen, vsi tudi vemo, kako težko je že pol ure včasih čakati v čakalnici, če si zelo bolan. Vsi tudi vemo, da če imaš hitro napredujočo bolezen, je lahko vsak dan usoden, vsi pa tudi vemo, koliko izgubljenih ur, dni ali mesecev je lahko, torej delovnih ur, delovnih mesecev in na koncu to spet plača država. Zato je še kako pomembno, da je obravnava hitra, učinkovita in uspešna, tudi kar se tiče fizioterapije, kot je govorila moja predhodnica. Iz lastnih izkušenj vem, kako potrebna in dobra je takšna obravnava, kako hitro ali hitreje človek okreva po operaciji, če ima uspešno fizioterapijo oziroma vse obravnave, ki temu služijo. Bojim pa se, da bo ta zakon ostal res črka na papirju, ker ne bo izvedljiv. Pacientove pravice na papirju, kot zdrava pitna voda na papirju, če ni denarja za izvedbo, za to, da bi naredili vodovod. Bojim se tudi, da se bo napaka pacientov prehitro upoštevala, medtem ko če zdravstvo ne bo moglo zagotavljati teh pacientovih pravic, pa bo se vedno našlo opravičilo, ker dejansko že sedaj dvomimo, da bo ta zakon izvedljiv v praksi. Kaj se bo zgodilo, če torej Zavod za zdravstveno zavarovanje ne bo odobril več posegov, pacientov bo pa več, ki bodo imeli to pravico do ustrezne čakalne dobe? Vsi vemo, da Zavod za zdravstveno zavarovanje odobri določeno število posegov, da bolnišnice imajo že tako in tako več kot polovica bolnišnic zgube, da ne bodo delale posegov, če ti ne bodo plačani, ker potem za to odgovarja vodstvo bolnišnice. Kaj se bo zgodilo potem, kako bo pacient potem uveljavljal svojo pravico, če pravzaprav to niti ne bo mogoče? Mene vedno znava spodbode to razmišljanje nekaterih: javno, zasebno in tako naprej. Za pacienta je pomembno, da pride čim hitreje na vrsto, da je kvalitetno obravnavan, da čim prej ozdravi, da lahko dela naprej. To bi moralo biti naše gledanje na pacienta, na zdravstvo. Če pa ni dobro urejena ta mreža, potem pa tudi bolnišnice, torej zdravstvo ne more zagotavljati vseh teh storitev, če nima za to dovolj materialnih sredstev, če nima za to dovolj kadrov, če mreža bolnišnic oziroma zdravstvenih zavodov za vse stvari ni dobo urejena. Lahko pa privede ponovno do veliko veliko slabe volje. Že tako so medsebojni odnosi marsikje zaradi obremenjenosti skrhani, za to imamo veliko različnih primerov. Vemo tudi za različna streljanja, na žalost taki hudi ekscesi se tudi dogajajo. Seveda si želimo, da tega ne bi bilo, ampak zato je treba urediti vse na primarni ravni in zato mora Vlada, Ministrstvo zagotavljati pogoje, da bo zdravstvo lahko izvajalo tudi ta zakon. Največjo odgovornost ima zagotovo Vlada, koalicija, ampak kot ugotavljam, tudi koalicijsko ta zakon ni najbolj usklajen. Eni so rekli, da mu ne bodo nasprotovali, drugi so rekli, da v prvem branju ga bodo podprli … Ne vem, kako se dogovarjate, če že koalicijsko zakon ni usklajen. Upam, da ne boste potem kazali na opozicijo, da je opozicija kriva, da vi te reforme niste izpeljali. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima dr. Göncz. Pripravita naj se gospa Iva Dimic in gospa Marija Antonija Kovačič. DR. LÁSZLÓ GÖNCZ (PS IMNS): Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovana gospa ministrica, kolegice in kolegi! Naj začnem svoje izvajanje s tem, da kljub vsemu upam, da bo predlog zakona, ne glede na zahtevnost tega področja, ne glede na težave v našem zdravstvenem sistemu, bo le imel neko dodano vrednost. Tudi zaradi tega bom v prvem branju ta zakon podprl. Vprašanja, ali je ta zakon tisti, s katerim moramo začeti zdravstveno reformo, so verjetno upravičena. Tudi sam imam v zvezi s tem neke pomisleke, vendar sedaj, karkoli že, to materijo imamo na mizi in moramo o tem razpravljati. Rešitve, kot je že bilo danes večkrat poudarjeno, verjetno niso idealne, verjetno so kompromis zelo trdega usklajevanja. Interesov je tukaj veliko, tega se vsi zavedamo. Ampak kakorkoli, ocenjujem, da sta dva cilja oziroma dve načeli vsekakor pomembni; in sicer dostopnost pacientov do zdravstvenih storitev v razumnem času – seveda tukaj se razumni čas lahko pojavi kot zelo relativna kategorija. Zelo upam, da bodo pač pogoji, ki urejajo ta »razumni čas«, dokončno dobro postavljeni. In druga stvar je vsekakor nadzor nad tem sistemom. Členi, ki nadgrajujejo dosedanje besedilo zakona v zvezi z nadzorom, so po nekod morda še ohlapni. Upam, da bo v nadaljnjem usklajevanju oziroma na obravnavi v drugem branju prišlo do nadgradnje tega besedila. Sem pa zelo pozorno poslušal komentarje v zvezi z nastankom zakona in sem tudi pogledal besedilo z vidika administrativnih obremenitev zdravstvenega kadra. Tukaj se lahko res pojavljajo težave. Torej, ali res z uvajanjem določenih dodatnih administrativnih bremen še bolj onemogočamo krajšanje čakalnih vrst? Prosim, sicer sam nisem član Odbora za zdravstvo, ampak prosim vse, ki lahko tukaj nadgradite to besedilo in to je zdaj v tej fazi samo še politika, seveda, da to nedvomno storite. Tudi ko primerjamo sisteme iz drugih držav, je na mestu vprašanje, ali je dobro nastavljen sistem usmerjanja izbire boljšega izvajalca. To je tudi vprašanje, ki se nedvomno pojavlja tudi meni, in zgolj upam, da se tudi na tem področju lahko besedilo še nadgradi. Skratka, kot nestrokovnjak za to področje in ob zavedanju, da gre za izredno težko materijo, kot sem že poudaril, bom v prvem branju ta predlog zakona podprl, ampak upam, da se pa vsi zavedamo, da je naš zdravstveni sistem DZ/VII/31. seja 90 dejansko zelo bolan in da tukaj nekih popravnih izpitov več ne bo. Torej naj bo zakon vsekakor takšen, da bo vsaj v določenem meri dodana vrednost v primerjavi z dosedanjimi rešitvami. Če bomo čez dva meseca že kakorkoli ugotavljali, da je šla zadeva v slabo smer, potem bomo naredili po mojem zelo slabo dejanje. Ampak, kot sem že rekel, pričakujem, da bo predvsem Odbor za zdravje v tej zadnji fazi pač postoril vse, da bo temu drugače. Torej bom podprl zakon v prvem branju. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Iva Dimic, pripravita naj se gospa Marija Antonija Kovačič in gospod Jani Möderndorfer. Izvolite, gospa Iva Dimic. IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani predsedujoči. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi! Preden se pripravlja neka zakonodaja, je treba najprej vprašati, za koga se pripravlja. Zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi. In če bi izhajali iz dejstva, kako se počutijo tisti, ki so na nek način prizadeti, ki so bolni, sem prepričana, da bi bila današnja sprememba Zakona o pacientovih pravicah boljša. Predvsem bi se usmerila v to, da se na vsak način poskuša zmanjšati čakalne vrste. Tako pa lahko ugotavljam, da ste se malo poigravali, koliko načinov napotnic bi uvedli, s treh bi šli na štiri, da bi še dodatno se zadeve obremenile, tako administrativni kader, ki vnaša, in seveda dali tudi hkrati ne nazadnje tudi možnost kakšnega preskakovanja čakalnih vrst. Pa se mi zdi, da to, kar je bilo danes povedano, je predvsem poudarek, tudi ko sem poslušala koalicijske poslance, da je treba vzpostaviti čakalni seznam, ki bo pregleden, verodostojen, ne bom rekla transparenten, ker iščem neko slovensko besedo, da jo bodo vsi razumeli. Tak, v katerega bodo verjeli in da bo seveda dostopen vsem pod enakimi pogoji in možnostmi, tudi obisk zdravnika. Pa je to danes tako? Mislim, spoštovana gospa ministrica, da se pacienti še premalo zavedajo, kakšne so njihove pravice, kjer je čakalna doba daljša od 6 mesecev. Resnično. Ker tam, kjer je čakalna doba daljša od 6 mesecev, imajo oni možnost poiskati tudi izven meja Slovenije specialista, da si lahko povrnejo zdravje. Zakaj so daljše čakalne dobe daljše od 6 mesecev? Sama se sprašujem, zakaj. V poslansko skupino je prišla gospa s težavami, 75 let stara, se pravi že v letih, s težavami z nogami. In je dobila pri flebologu datum, obvestilo, da je v čakalni vrsti, daljši od 6 mesecev. In če se s tem strinja. Saj ni vedela, kaj naj naredi 75 let stara gospa! Ali se strinja ali ne, čaka. In je dobila datum naknadno letos spomladi za jeseni drugo leto. 75 let stara gospa, ki je šla k zdravniku zato, ker ona potrebuje rešitev danes ali jutri; pred tem poletjem. Ali naj jo napotimo sedaj v tujino, naj išče, ne vem, pomoč v Avstriji, na Hrvaškem? Če razumete. Potem je rekla: »Koliko pa stane samoplačniško, saj bi si sama poskušala nekako pomagati?« Ampak moramo vedeti, 75 let stare ženske v povprečju v Sloveniji imajo penzije, nižje od 400 evrov, sploh če so kakšne kmečke penzije in potem smo na 230 evrov in je še pripravljena dati nek denar, da bi si vendarle pomagala, da ne bi obležala doma in bila breme svojim domačim. Mislim, če bi iz tega izhajali in imeli pred očmi take paciente, sem prepričana, da bi dejansko bil predlog današnjega zakona boljši. Vse prevečkrat slišimo, kaj se dogaja tudi na IPP v Ljubljani. Tam piše, da moramo biti z nujno v pol ure, urgentno, v pol ure na vrsti. Pa vemo, da ljudje pridejo na IPP z napotnicami, pa vendar dobivamo sporočila, 10 ur, 8 ur, da ne rečem 12 ur čakajo, tudi starejši. In ležijo na hodnikih in čakajo, tako da sem še sama spraševala, kaj čakajo, sem mislila, da je en zdravnik za cel UKC, da pregleda tiste njihove izvide. Ne, zdravniki so tam na IPP! Ampak, zakaj je potem treba čakati? Tudi če je čakanje 4 ure ali 5 ur, se mi zdi, da je to nesprejemljivo. Resnično sem pričakovala, ministrica, da boste posegli na ta področja, da se bodo te čakalne dobe na tistih najbolj kritičnih – vi veste verjetno, kateri so najbolj kritična ali ozka grla v zdravstvu, da se bo tam začelo zadeve reševati in odpravljati in da se bo to spremenilo, pa s tem vašim predlogom – sem vesela, da to ugotavljajo tudi Socialni demokrati – se ne bo prav nič kaj dosti premaknilo. Bilo bi pričakovati, da bi dejansko ne nazadnje poslušali tudi že na preteklih sejah svoje kolege, tako v koaliciji kot v opoziciji, kjer ves čas poudarjajo, da dodaten denar, ki je bil zagotovljen v teh spomladanskih mesecih, praktično ni nič spremenil čakalnih vrst. Ali pa jih je, če imate vi mogoče drugačne podatke, kot smo jih mi pridobili, ampak moramo vedeti, da je bilo kar 50 plus milijonov evrov vloženih v zdravstvu in da ljudje, tisti uporabniki, ki to potrebujejo, tega niso občutili. Treba bi se bilo resnično vprašati, kdo potrebuje zdravnika – bolni. In delati v to smer. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Marija Antonija Kovačič, pripravita naj se gospod Jani Möderndorfer in dr. Mitja Horvat. Izvolite, gospa Marija Antonija Kovačič. MARIJA ANTONIJA KOVAČIČ (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani, spoštovana ministrica s sodelavkama, s sodelavci, spoštovani poslanci in poslanke, prav lep dober dan voščim! Koalicijska pogodba nas zavezuje, da bomo vzpostavili korektiv obstoječega zdravstvenega sistema v luči krepitve javnega DZ/VII/31. seja 91 zdravstva, upoštevaje njegovo finančno vzdržnost, s poudarkom na ohranitvi s pravicami čim bolj polnega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Zavezujemo se, da bomo krepili zdravstveni sistem na način, da bodo imele vse zavarovane osebe enake možnosti do zdravstvenega varstva, ko ga bodo potrebovale in bodo do njega upravičene. Dostopno, kakovostno in učinkovito zdravstvo bo prioriteta te koalicije. Tako v koalicijski pogodbi. Znašli pa smo se v velikih težavah na področju čakalnih seznamov in čakalnih dob. Dejstvo je, da se prebivalstvo stara in da je naša življenjska doba vse daljša, in ob vedenju, da je pacientov vse več, je nujno urediti dostopnost pacientov do zdravstvenih storitev v okviru razumnega časa, urediti ustrezen nadzor na področju zagotavljanja pacientovih pravic in obveznosti. Zagotoviti moramo primerno kakovostno in varno zdravstveno oskrbo pacientov v pravočasnem dostopu do zdravstvenih storitev. Vodenje čakalnih seznamov mora biti transparentno. Nerazumno odložena pravica dostopanja do zdravstvene storitve izven razumnega časa za pacienta pomeni enako, kot nepridobljena pravica do zdravstvene storitve. Kljub dobrim željam, da pacient, ki potrebuje pomoč takoj ali čim prej, se po spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah zdi, da zakon prinaša dodatne obveznosti za pacienta, in zdi se, da se velika odgovornost za predolge čakalne vrste prenaša prav na paciente. Upamo, da se bodo po začetnih težavah eNaročanja in eNapotnice sčistili seznami čakalnih dob in z boljšo organizacijo dela zdravstvenih timov uresničili cilji sprememb in dopolnitev Zakona o pacientovih pravicah. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jani Möderndorfer, pripravita naj se dr. Mitja Horvat in gospa Jelka Godec. Izvolite, gospod Möderndorfer. JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednik. Danes imamo razpravo, ki je v bistvu vsem nam znana, kajti s temi razpravami se več ali manj ukvarjamo že eno leto in pol in moram razočarati vse tiste, ki na nek svoj način razpravljajo v smeri, češ da že tri leta ni reforme. Naj omenim, da je to samo en del tistega, kar se reče reforma. Žal, pač eni tega nočejo videti, nočejo slišati in bodo do konca mandata ponavljali eno in isto. Pa nič zato! Saj zato smo si različni in zato smo tukaj v parlamentu, da ne nazadnje tudi delimo različna mnenja in poskušamo narediti tisto, kar je najboljše. Strinjam se z eno od mojih predhodnic v razpravi, ko pravi: »Upam, da ne boste opozicije krivili za to, da niste speljali reforme.« Absolutno! Koalicija te pravice pravzaprav nima. Je pa dejstvo, da mora koalicija odgovoriti na marsikatere nesmisle, ki jih poslušamo s strani opozicije; eni seveda, bom rekel, načrtni, z jasno logiko in ciljem, drugi pa zaradi mogočega neznanja ali nevedenja. Danes sem slišal za nek nov termin, s katerim se bomo začeli ukvarjati, to je tako imenovana čakalna doba na IPP. Lepo vas prosim, ljudje sploh ne razumejo, o čem govorite. Namreč, na IPP 7 8 ur čakalne dobe! Oprostite, takrat, ko je pacient na obravnavi na IPP, ni čakalne dobe. Ampak, to je sedaj neka nova forma, ki smo jo danes slišali. Je pa dejstvo, da je treba ljudem razložiti, veste. Eno je, če pride na urgenco –, kajti, da smo si na jasnem: za državljana, ko pride na urgenco, je v resnici za njega vse urgentno, pa vemo vsi, da to ni res. Na IPP se drugače čaka, kot se čaka na travmi, kot se čaka na službi za nujno medicinsko pomoč. Na IPP je sploh specifika, kajti tja pridejo različni internistični primeri, ki so v nekem stanju, ki je pravzaprav še za zdravnika, dokler ga ne pregleda ali ne počaka, da se razvije, bom rekel, določena situacija, popolnoma neznanka. Mi imamo drug problem na IPP, da nimamo dovolj pravih pogojev – če govorimo o ljubljanski, ta hip največji –, da nimamo pravih pogojev, da ti pacienti ne čakajo v čakalnih, bom rekel, opazovalnicah, ampak čakajo dostikrat tudi na hodniku. Ampak to ni čakalna doba, se opravičujem. Ne zavajati ljudi! Z Zakonom o pacientovih pravicah ne rešujemo tovrstnega primera, kot ste ga vi navedli na IPP, in je v resnici svojevrstni način zavajanja. Je pa seveda umestno vprašanje, ki ga je postavila gospa kolegica Iva Dimic – koliko in za koliko so se zmanjšale čakalne vrste. To pa je umestno vprašanje. Seveda tudi pričakujem od ministrice, da bo nekaj spregovorila tudi na to temo, predvsem iz razloga, kajti nekaj vlad nazaj so se vlade posluževale tega mehanizma, da z dodatnimi sredstvi poskušamo zmanjševati čakalne vrste. Vendar, to je samo kratkoročen ukrep. To ni dolgoročen ukrep. In to je tudi praksa pokazala, če se spomnite, leta 2005 in 2006 se je vlada zaradi velikih čakalnih vrst odločila za resne finančne intervencije z neposrednim vložkom, zato da bi se zmanjšale čakalne vrste. Ne pozabiti, povem lahko, za eno leto je bilo vloženih 40 milijonov, za dve leti skupaj, 2005 in 2006, 60 milijonov evrov – prevedeno od takratnih milijard tolarjev, ker so danes evri veliko bolj razumljivi, nove generacije pa sploh ne vedo, kaj so tolarji. Kaj imamo danes, glede na takrat vloženi denar? Ja, enako situacijo, kar pomeni samo eno dodatno razlago, da so to vse kratkoročni ukrepi in tudi ti ukrepi zmanjševanja čakalnih vrst z intervencijami, s finančnimi injekcijami so enako hitri ukrep za kratkotrajen učinek. Zato so potrebne dolgotrajne spremembe, ki bodo imele daljnosežne učinke. To je tisto, kar pa nobena vlada do sedaj pravzaprav ni naredila, kajti za to je potrebno spremeniti pa zakonodajo in predvsem DZ/VII/31. seja 92 funkcioniranje modelov, kako doseči, da ne prihaja več do čakalnih vrst. Ena od teh zadev je zagotovo tudi Zakon o pacientovih pravicah, ki neposredno govori o tej problematiki. Če pogledamo tudi situacijo, jaz sem se spravil na največji center pri nas v Sloveniji, v Klinični center, kaj to dejansko pomeni v financah. Mi smo planirali dodatnih prihodkov milijardo 696 tisoč za zmanjševanje čakalnih vrst. Govorim za lansko leto in za zadnje tri, štiri mesece, ob upoštevanju, da je bil vmes še štrajk in da v resnici sploh niso imeli celo leto možnost izvesti in so ga realizirali praktično, če se ne motim, če imam prave podatke, je bil realiziran v 74 %. Govorim o celotnem razmerju. Kar se pa za Klinični center tiče, pa je bilo porabljenih milijon 191 tisoč 678 evrov za zmanjševanje čakalnih vrst. Zato je vprašanje, ki ga kolegica Iva Dimic postavlja, pa bom malo bolj natančen, pa bom še bolj direktno postavil vprašanja, kot jih je kolegica Dimic. Kakšni so prvi podatki po uvedbi eNapotnice? Kakšne so realne čakalne dobe? Koliko odstopajo od stare baze podatkov? Namreč, mi imamo en problem; problem je predvsem to, ker se vsi zanašamo na neke excelove tabele, ki jih delajo na NIJZ, se pravi neke predpotopne načine zbiranja podatkov, ki jih dobivajo od izvajalcev, in mene prav resno zanima, ali so podatki od NIJZ enaki kot podatki od izvajalcev oziroma kot tisto, kar vidimo na realizaciji, kar se plačuje iz zdravstvene blagajne. Osebno sem prepričan, da te tri, ko jih daš skupaj, ne vzdržijo resne presoje. In zato se danes – meni je žal, da se moram dotakniti tega nesrečnega NIJZ v tako kratkem času že drugič, ampak – žal sprašujem, zakaj imamo mi NIJZ. Zakaj imamo institucijo na nacionalnem nivoju, ki zaposluje od 250 do 490 ljudi – kajti še sami ne vedo točno, koliko jih imajo zaposlenih – zato da pridemo do nekih podatkov, s katerimi si pravzaprav ne ministrstvo ne Državni zbor v sami razpravi sploh ne moreta pomagati? In zato prosim, ministrica, če bi lahko dobili poslanci in poslanke odgovor na to vprašanje. Sam sem namreč prepričan, da so podatki bistveno bolj ugodni, nikakor pa še ne zadovoljivi v primerjavi s tistim, kar dejansko v praksi govorimo. Zakaj to ponavljam? Poudarjam predvsem iz razloga, ker se moramo ene stvari zavedati, tudi danes v stališčih sem poslušal, da reforme že tri leta ni in je niti ne bo, v resnici nimamo nobenega zaupanja, ne verjamemo in tako naprej. Poglejte, tako se ne da delati. Preprosto ne. Je pa res, da od opozicije pričakujem konstruktivno kritiko, in verjamem, da je bila danes za marsikatero vprašanje tudi na mestu, in tako je prav, zato temu niti ne nasprotujem. Vendar seveda hočem imeti rezultate in za mene je pomemben podatek, da v letošnjem letu namenjamo za to bistveno več denarja, kot ga je bilo lansko leto, to pa je vsaj 2-krat po 18 milijonov, če govorimo o letih 2017 in 2018. Zraven tega pa ne smemo pozabiti še na dodatna sredstva, ki jih dobimo z vidika pripravništva, se pravi 23 milijonov, za katera bodo v resnici sproščena sredstva na zdravstveni blagajni. Se pravi, govorimo o resnem finančnem vložku, zato da saniramo tisto, kar je treba. Na koncu naj rečem naslednje. Veste, težko se je pogovarjati o tem, da nekdo reče, zakon se … Moramo se vprašati, za koga delamo zakon. »Če bi delali za bolne, potem bi ta zakon upošteval neke resne korake« – strinjam se s kritikami ali resnimi argumenti na posamezne člene, kaj ne ustreza ali pa s čim smo pravzaprav zadovoljni, nikakor pa ne morem pristati na diskusijo, da če bi delali zakon za bolne, potem bi bil zakon boljši. Upam, da res ne mislite, da se je zakon pisal za zdrave, bom drugače ironično postavil kontra odgovor. Ker tisti, ki tako razmišlja, ima problem na duhu ali pa ima smisel za humor. Zato enostavno na takšen nivo diskusije ne morem pristajati, pristajam samo na argumente. Razumem pa seveda provokacijo in izziv in mi je simpatičen na svoj način, vendar ga je treba včasih resno razložiti, zato da ne bomo kasneje imeli resnih problemov. Na koncu naj poudarim samo eno. Glede rezultatov že v mesecu septembru, mislim da, ko bomo imeli prve polletne podatke in ko bomo razpolagali z resnimi rezultati, pričakujem, da se trend obrne navzdol, kar se tiče čakalnih vrst. Tisti, ki pa sanja in razmišlja o tem, da bomo čakalne vrste spravili na nulo, ali nima pojma o čakalnih vrstah ali pa si domišlja, da bo s tem nekaj pridobil, ko bo prepričal, sicer ne vem koga, da čakalnih vrst ne bo. Čakalne vrste obstajajo v najbolj razvitih državah z najbolj sodobno sistemsko ureditvijo na področju zdravstvenega varstva, zato je naš trend predvsem to, da pacient oziroma zavarovanec dobi storitev, tako kot mu pripada glede na situacijo, v kateri je. Če je urgenten, se ga mora obravnavati urgentno, če je naročen, pa tako kot velevajo vsi normalni postopki. Prepričan sem tudi v to, da nobenemu zdravniku ni v interesu, da ima polne čakalnice. Če pa je zainteresiran, potem pa imamo problem z zdravnikom, v kar pa ne verjamem. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Iva Dimic je bila narobe razumljena, ampak preden ji dam besedo, bi samo opozoril gospo Jelko Godec, da je naslednja na vrsti. Izvolite, gospa Iva Dimic. IVA DIMIC (PS NSi): Hvala lepa. Mogoče sem bila narobe razumljena ali pa je moj kolega Möderndorfer izkoristil in je rekel, da nimamo pojma, kaj se dogaja na IPP, in da se ne da čakalnih vrst primerjati s travmo, z dermatovenerološko ambulanto in tako naprej. Vem, da se ne da primerjati, ker sem že vse tudi skozi dala, in vem, kakšne so zadeve. Vendar je IPP namenjen urgentni, najnujnejši pomoči in DZ/VII/31. seja 93 paciente obravnavajo, da bodo tam najhitreje obravnavani, ne da bodo na neke krvne in urinske izvide čakali 8 ur. O tem govorim. In da se mi zdi, da je treba tudi tam pogledati, zakaj do tega prihaja. In res je, ne potrebujejo zdravi zdravnika. Bolni! Še vedno sem prepričana, da se premalo osredotočamo na zadeve, in verjamem kolegu Gantarju iz Desusa, ki je rekel, da predvidene spremembe ne bodo zmanjšale čakalnih vrst. On je človek, ki lahko pove iz prve vrste, ker se z njimi, s pacienti, srečuje vsak dan, in ve, kakšen je sistem znotraj tega. In temu popolnoma zaupam, ker ve, kje so ozka grla, ve, kaj bi bilo treba narediti, pa očitno v koaliciji nimate posluha, da bi vendarle poslušali ljudi, ki se na zadeve spoznajo in vedo, kaj je treba narediti. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Jelka Godec, pripravita naj se gospod Jožef Horvat in gospod Tomaž Gantar. Izvolite, gospa Godec. JELKA GODEC (PS SDS): Hvala za besedo, podpredsednik. Moram reči, da populizmu ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc ni konca. Namreč to, kar je danes pred nami, ta zakon o pacientovih pravicah, ni nič drugega kot samo populizem. Ko dobiš zakon, pogledaš, kaj bo zdaj boljše za pacienta, kje se bodo res skrajšale čakalne dobe, in ko greš skozi zakon, ugotoviš, da gre za več administrativnih ovir za izvajalce zdravstvene dejavnosti in da se pacientom obljublja recimo v ambulanti čakanje do 30 minut, razen v določenih primerih. Ministrica pa, kot je bilo že rečeno od nekaterih mojih kolegov, se ni začela ukvarjati z zadevami, kot so recimo premalo kadra v bolnišnicah, utapljanje dolgov naših največjih bolnišnic, dobro poslovanje bolnišnic oziroma vodenje bolnišnic, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je popolna polomija, nazadnje pa še Zakon o zdravniški službi, ki smo ga dobili trenutno ali ga bomo še dobili v teh dneh oziroma je obravnavan na Vladi po nujnem postopku. Zakon, ki je pomemben za zdravniško službo, za izvajanje zdravstvene dejavnosti, se daje po nujnem postopku, Zakon o pacientovih pravicah pa je popolna polomija. Gospa ministrica in pa seveda koalicija, na samem začetku obrazložitev tega zakona ste napisali ravno tisto, na kar smo v opoziciji opozarjali nenehno, da program skrajševanja čakalnih dob ne prinaša želenih učinkov. To ste napisali na drugi strani, in sicer: »V letih od 2011 do 2015 je bilo sprejetih več ukrepov, ki pa niso imeli pričakovanih učinkov na zmanjševanje števila čakajočih in čakalnih dob, na primer med njimi tudi dodeljevanja namenskih sredstev za skrajševanje čakalnih dob v specialističnih ambulantah«. Poslušamo pa danes, koliko novega denarja bomo dali v skrajševanje čakalnih dob, torej denarja, ki, vprašanje spet, ga bomo vzeli, oziroma koliko bo to stalo davkoplačevalce oziroma kaj pomeni to na drugi strani. Če gremo pa po samem zakonu naprej … Oziroma še prej mogoče tole. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, ki ga imamo, čeprav se zdaj v zakonu nekako na novo vzpostavlja, je recimo ugotovil, da pri uvrščanju na čakalni seznam izvajalci zdravstvene dejavnosti ne upoštevajo določb Zakona o pacientovih pravicah in pravilnika tudi zato, ker niso dovolj usposobljeni. Spoštovana ministrica, po novem bodo pa dovolj usposobljeni? Zdaj, po novem zakonu, bodo pa spoštovali Zakon o pacientovih pravicah in bodo naročali tako, kot je treba? Kdo to zagotavlja? Verjetno inšpektorji, za katere je že vnaprej napisano, koliko primerov bodo morali rešiti. Torej, tu je že vnaprej določeno, kaj bodo ti inšpektorji – oziroma saj to je normalno, da določijo, ampak očitno se točno ve, kam bodo šli. Mene zanima, še enkrat, ali bodo po novem izvajalci zdravstvene dejavnosti dovolj usposobljeni, da bodo spoštovali Zakon o pacientovih pravicah. To je ena zadeva. Če gremo na sam zakon pa se vrnem potem tudi na inšpekcijsko službo, ker predvidevate 4 nove zaposlitve in dodaten denar za te ljudi oziroma za plače, torej dodaten denar verjetno iz proračuna Republike Slovenije. Zanima me, kot je bilo že nekajkrat postavljeno, kako bo ta zakon skrajšal čakalne dobe. Na kakšen način, kje, kdaj, pri kom? Pišete, da ima pacient pravico, da se njegov čas spoštuje. Se strinjam. Tudi zdravnik ima pravico, da se njegov čas spoštuje. Kje je to v zakonu zapisano oziroma v katerem zakonu boste pa to obravnavali, da se spoštuje tudi kvalitetno delo oziroma da se zahteva kvalitetno delo s pacienti, da se zdravnikom omogoča kvalitetno delo in da ne gradite samo na populizmu, da bo pacient čakal 30 minut? Smo leta 2017 in leta 2017 se mi pogovarjamo o tem, kako naj se pacienti naročajo oziroma kako se jim naj to naročanje omogoča. In sicer človek ne more verjeti, da se po novem zahteva tudi naročanje ne neposredno in po pošti, ampak tudi celo telefonsko. Ne vem, no … Pa elektronsko vsaj v eni obliki. Gospa ministrica, mislim, da se v tej dobi o telefonskem naročanju sploh nimamo več kaj pogovarjati, ker telefonsko naročanje že obstaja. Jaz sem se do zdaj velikokrat telefonsko naročala in zdaj vi zahtevate oziroma mora se omogočiti tudi telefonsko. Leta 2017, ko bi se morali pogovarjati o aplikacijah na mobitelih pa o elektronskem naročanju, pravem elektronskem naročanju. Govorite o elektronskem naročanju oziroma potem tudi o e-napotnicah. Danes smo slišali, da eNapotnica ukinja papirnato obliko. Ali se je kdo od vas zdaj že elektronsko naročil z e-napotnico? Ste se? Jaz sem vam zadnjič povedala, kako zadeve potekajo. Dobila sem bel DZ/VII/31. seja 94 papir, s katerim sem šla k specialistu, ki mi je povedal, da naj dam to na pošto, sem dala na pošto in sem pred enim tednom dobila nazaj pošto z datumom. Je to elektronsko naročanje za vas? In tukaj zdaj pacient naj ne bi imel več nobenega stika s tem. Naročal naj bi ga zdravnik. Še enkrat sprašujem, postavila sem tudi poslansko vprašanje, kaj je to e-naročanje, kaj je zdaj res. Potem, ne vem, sem jaz edina, ki je dobila papirnato obliko? Še vedno. In tudi papirnat odgovor od specialista. To ni e-naročanje! E-naročanje je, tako kot je zapisano, torej da te zdravnik naroči ali pa se sam naročiš, tega se zdaj ne ve, ker v primeru, da zdravnik lahko to opravi kvalitetnejše od pacienta, naj to opravi zdravnik. Zdravniki so povedali, da delajo e-naročanje, ampak aplikacijo moraš petkrat zapreti, odpreti, da sploh deluje, in potem jim ob dvanajstih poči film in zaprejo dol in ne naročajo več, ker enostavno ne gre. So začetne težave, se strinjam, ampak ne govoriti, da e-naročanje deluje, ker imate še vedno papirnato obliko, in ne morem pristati na to, da mi eden izmed poslancev reče, da zdaj ni več papirnate oblike, ker je. Če sem pa jaz dobila papirnato obliko ob e-naročanju, potem je pa nekaj narobe – in z mojim zdravnikom in s specialistom. Ali pa s celim sistemom. To je ena zadeva. Glede čakalnega časa v 14.a členu piše, da ne sme presegati 30 minut. Zdaj pa glejte, omejitev iz prejšnjega odstavka ne velja, kadar posamezni zdravstveni delavec ali sodelavec, ki izvaja storitev, nudi nujno medicinsko pomoč – kar je normalno – in kadar je pred tem pacientom drugi pacient, ki je potreboval daljšo obravnavo, s tem da mora zdravstveni sodelavec obveščati paciente v čakalnici o tem. Torej, zdaj bodo hodili ven, ne vem, kdo bo hodil, medicinska sestra, pa govorila, kako dolgo bo še kdo čakal, ali kako bo zadeva potekala? Tega ne vem, to pomeni še dodatno delo, ven hoditi in miriti ljudi in povedati, zdajle boste prišli na vrsto, in tako naprej. Me pa zanima nekaj. Recimo od osmih do devetih zjutraj dela zdravnik nujno medicinsko pomoč, to pomeni, da se vsi bolniki, ki so naročeni ob osmih, pomaknejo na deveto uro, kar pomeni, da se vsi pomaknejo na deveto uro. Tako jaz razumem tukaj. Od osmih do devetih ne more sprejeti drugega pacienta kot tistega, ki potrebuje nujno medicinsko pomoč, je tako? To pomeni, da bo tisti, ki je bil ob osmih naročen, čakal, da se opravi nujna medicinska pomoč, kar je čisto normalno. To se razume. V tem primeru noben pacient več ne zamudi na termin, ker tudi, če je naročen na termin ob devetih in pride ob 9.15, itak ne bo prišel ob devetih na vrsto, ampak ob desetih, ker se bo zadeva pomikala. Mene zanima, kaj boste naredili z robnimi primeri, ki bodo naročeni na primer ob enih popoldan in bo zamik zaradi nujne medicinske pomoči, on bo recimo prišel na vrsto šele ob dveh ali treh – kaj bo zdravnik rekel takemu človeku? Pridite jutri, ne vem, vmes imaš še nenaročene z nujnimi primeri in tako naprej. Že zdaj je kaos, potem bo pa še večji kaos, vmes bodo morali pa zdravniki opravičevati pacientom, zakaj čakajo več kot 30 minut in zakaj niso na vrsti. Ta zadeva v bistvu nič ne spremeni. Če se znotraj zadeve ne bodo uredile v samih zdravstvenih domovih ali pa v zdravstvenih ustanovah, vam 14.a člen popolnoma nič ne pomaga, ker zdravnik bo vedno našel nek izgovor, pa ne izgovor, ampak bo povedal, takole je, ne morete čakati 30 minut, ministrica je to napisala, naj tudi ona odgovarja. In boste odgovarjali, gospa ministrica, za teh 30 minut, ker zdravniki enostavno ne bodo mogli. Ker vi pri istem kadru kadrovanja niste uredili oziroma kadrov še vedno niste uredili, in zato pravim, da zdravstvena reforma ni urejena, tudi zaradi tega. Zahtevate pa od zdravnikov, da se zorganizirajo tako, da pacient ne čaka več kot 30 minut, razen v teh primerih. Mene zanima, kako bo to izgledalo v ambulanti. Če bo nujna medicinska pomoč vmes – kar je normalno, še enkrat – kaj bo s tistimi naročenimi pacienti na robnih pogojih? Domov jih bodo poslali. »Stopnja nujnosti se določi v skladu z največjo zdravstveno koristjo pacienta, pri čemer se upošteva razumen čas.« Zdaj mi pa povejte, kaj je to razumni čas – sicer notri piše – kako boste opredelili razumni čas. Kaj je to za pacienta, kaj je to za zdravnika? To, da ste napisali stopnje nujnosti – zdaj imamo torej novo stopnjo nujnosti zelo hitro. V obrazložitvi ste napisali, da tega ni, to vam je že kolega Vrtovec povedal. Takšnih šlamparij je v zakonu še nekaj, jih lahko gremo iskat, ampak dobro, ta je ena izmed njih, ker zdaj je nova stopnja nujnosti. Pri stopnji nujnosti, poglejte, dodali ste še eno, tako da boste še povečali čakalne dobe. Tako kot je bilo zadnjič v eni ordinaciji, še enkrat, ko mi je zdravnik povedal, da ni problema s stopnjama nujnosti nujno in pa hitro, problem je s stopnjo redno ali s kontrolnimi pregledi. Tu se nabirajo čakalne dobe, ker domači zdravniki oziroma tisti, ki pišejo napotnice, napišejo toliko napotnic pod nujno in hitro, da enostavno ne moreš več normalno priti na kontrolni pregled oziroma v nekem razumnem času ali pa redno. In zdaj ste dodali še zelo hitro, ki je zelo všečna, bi lahko napisali, zelo populistična, če hočete, ampak s tem ste napolnili še ta del do tistih treh, šestih mesecev. Tu bo največ pregledov in se bodo podaljšale čakalne dobe. Druga zadeva. Izvajalec zdravstvene dejavnosti lahko opravi triažo napotene listine, in sicer v treh dneh po njenem prejemu. Če to prav razumem, izvajalec dejavnosti dobi napotnico, na kateri je napisano, zakaj si napoten k zdravniku, in opravi triažo. »Če se stopnja nujnosti, navedena na napotni listini, in stopnja nujnosti, ki se ugotovi ob triaži, razlikujeta, velja stopnja nujnosti, ki se ugotovi ob triaži.« Zdaj torej zdravnik specialist, ki dobi napotnico, reče dobro, na napotnici je napisano zelo hitro, jaz se s tem ne strinjam, ker tisto, kar piše na napotnici, ni pod zelo hitro, zavrne in te da DZ/VII/31. seja 95 recimo pod hitro ali redno in o tem obvesti domačega zdravnika in pacienta. Mene zanima, kako specialist na podlagi napotnice in tistega, kar piše na napotnici, lahko presodi, ali je stopnja nujnosti takšna, kot je napisana na napotnici. Na napotnici recimo piše slikanje hrbtenice. Kako izvajalec zdravstvenih dejavnosti na podlagi tega, triaže, ugotovi, ali je to da ali ne? Povejte mi, gospa ministrica, lepo vas prosim, poslušajte in mi povejte odgovor, kako lahko specialist na podlagi tega, kar piše na napotnici, ugotovi, ali sem jaz za slikanje hrbtenice zelo hitro, če me napoti domači zdravnik, kako lahko specialist v bolnici ugotovi, ali je to res zelo hitro. Ker že zdaj, ko prideš tja, dobi on napotnico pa reče, kaj vam je, pa te sprašuje, ko prideš na pregled, in tako naprej, zdaj bo pa on v treh dneh, ko bo dobil napotnico, rekel, tole je, to pa ni. Ne vem, saj mogoče se motim, boste povedali, to so verjetno … Ne vem, ali pa so zdravniki tako izkušeni, da ko vidijo tam gori rečejo, ah tole pa ni ali tole je pa mogoče celo še hitreje, kot bi bilo treba. Naslednja stvar je, to sem že povedala, da je to, se danes pogovarjamo o telefonskem naročanju in tako naprej, prav smešno. Zdaj vi pravite, da ker omogočate še telefonsko naročanje, boste pa skrajšali čakalne dobe. To je pa za lase privlečeno. 15.b člen, upravljanje čakalnega seznama. Ko sem brala, kdaj mora pacient sporočiti, da ga ne bo, oziroma kako te zadeve potekajo, da pacient ali pa v njegovem imenu nekdo od družinskih članov lahko odpove termin najpozneje deset dni pred izvedbo zdravstvene storitve, in sicer le enkrat v okviru iste napotitve in le v okviru napotitve stopnje nujnosti ali hitro ali redno. Potem pa spet, poznejša odpoved termina je dopustna le iz pacientovih objektivnih razlogov, ki jih določi minister, pristojen za zdravje, pri čemer pacient razlog za odpoved sporoči pisno. Gospa ministrica, ali je to pisal kdo od šolnikov? Ker ko sem to brala, sem se spomnila na pravila, ki smo jih imeli v šolah. Najprej je bil ustni opomin, potem je bil pisni opomin, potem je bil ukor, potem je bil pisni ukor potem pa ukor pred izključitvijo. Točno tako piše, kdaj se lahko nekdo opraviči, tako kot v šoli. Enkrat lahko manjkaš pri pouku, ampak lahko le v teh primerih. In vi boste določali objektivne razloge. Ministrica, vi še veste ne, kaj je to objektivna odgovornost. Ker če bi vedeli, kaj je objektivna odgovornost, ne bi zdajle tam sedeli, ampak bi bil že kdo drug, v glavnem, vi kot ministrica bi morali iz objektivnih razlogov že odstopiti. Tako skrajševati čakalne dobe, to ne gre. Se pa strinjam, da pacienti prevzamejo odgovornost, da če ne pridejo, da – ne da se ga kaznuje, jaz sem zdaj, ko sem naprej brala, čakala še, kdaj bodo globe, koliko morajo še za to plačati – prevzamejo odgovornost. Me pa zanima, če pacient odpove, torej ga ne bo, kdo zapolni tisti prazni prostor. Piše to notri, ker mogoče sem spregledala? Kdo zapolni prazni prostor? Kako se to potem ureja tudi v elektronskem delu? In pa če se zgodi recimo dva dni prej, da zboliš za angino, gripo, ne vem čim, in da ne moreš priti ali pa prideš celo v bolnišnico pa te pregledajo pa rečejo, danes pa ne morete biti operirani, zato ker krvna slika ali ne vem, kaj vse, ne ustreza in moraš domov, torej se ta storitev ne opravi, kdo nadomesti ta prazni prostor? V zvezi s tem, kdaj mora pacient dobiti izvid, piše tukaj, da ga mora dobiti takoj ali pa v nekaj dneh, razen če je strokovno utemeljeno, da ga ne more dobiti. Tu spet lahko iščemo, kako bodo zdravniki opravičevali to, da niso takoj dali izvidov, ker včasih tudi ni vse od njih odvisno, izvida pač ne morejo dati zato, ker ne pride pravočasno z nekega drugega instituta izvid, in tako naprej. Ampak dobro. V 40. členu imate pravico do drugega mnenja, kjer v zadnji točki piše: »Uveljavljanje pravice do drugega mnenja v mreži javne zdravstvene službe določa zakon, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje.« Kje je ta zakon? Ta zakon je zdaj še stari, vi pripravljate novelo tega zakona. Kaj pa bo tam notri pisalo, v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju? Ko bo nov zakon, bodo zadeve drugačne ali bodo iste, kot so zdaj? Kar se tiče nadzora. Pri nadzoru ste v ocenah finančnih posledic napisali naslednje, da se bo za izvajanje inšpekcijskega nadzora zaposlilo štiri zdravstvene inšpektorje, in ste tudi finančno ovrednotili po letih od 2018 do 2020, koliko to stane oziroma koliko je ta vrednost, finančna ocena, in da bo to denar zagotovljen neposredno iz proračuna. Zdaj pa mene, gospa ministrica, zanima, glede na to, da nadzor nad izvajanjem Zakona o pacientovih pravicah opravlja Ministrstvo za zdravje, in glede na to, da imamo prekrškovni organ, to je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, ki pa zdaj nima določenih pristojnosti, kot sami ugotavljate, torej ne more pisati listin, aktov, ne more oglobiti, ne more tega izvrševati, samo ugotavlja prekrške, ali boste z Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, kjer zdaj imate ljudi, te ljudi prestavili na ta novi inšpektorat – novi, v bistvu ni novi, ampak je že obstoječi – ali so to nove zaposlitve, kar ste napisali. Kaj boste pa s temi ljudmi, ki jih imate na Zdravstvenem inšpektoratu Republike Slovenije sedaj? Tako piše na strani Ministrstva za zdravje. Na strani Ministrstva za zdravje piše: Nadzorni in prekrškovni organ, nadzor nad izvajanjem Zakona o pacientovih pravicah opravlja Ministrstvo za zdravje, prekrškovni organ je Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, nadzor nad delom zastopnika, do ustanovitev pokrajin, izvaja Ministrstvo za zdravje in tako naprej. Povejte mi, kaj bo s tem inšpektoratom, kaj bo s temi ljudmi? Boste te prekvalificirali tako, da bodo lahko tudi pisali globe in tako naprej, ali boste zaposlili popolnoma nove ljudi? Dodatno zaposlovanje na Ministrstvu za zdravje, kjer je že tako polno ljudi, ali kaj boste s temi? So to novi ali so to stari? Ker tu notri nič ne piše, samo piše, da bomo imeli nov inšpektorat. DZ/VII/31. seja 96 Naslednja zadeva pa je delo Komisije za varstvo pacientovih pravic. Po Zakonu o pacientovih pravicah imamo tudi Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic. Ta komisija vsako leto poda svoje mnenje, v katerem zapiše, kaj in kako na drugi stopnji pritožbe pacientovih pravic. Prva stopnja se izvaja pri izvajalcu, druga pa pri komisiji. V letu 2015 je komisija opozorila na nekaj zadev, za katere me zanima, ali so v zakonu upoštevane. In sicer, ena zadeva, ki so jo napisali, je, da je treba opozoriti, da so zakonsko predvideni roki prekratki, saj je nemogoče sklicati senatno obravnavo v predpisanih rokih in uskladiti prisotnost vseh – od izvajalcev, zastopnikov do članov senata – saj imajo vsi druge delovne obveznosti. Ne morejo torej dovolj hitro odločati, ker ne morejo sklicati obravnave tako hitro, in so zapisali: »Zakonodajalec bi moral razmisliti o podaljšanju rokov, saj se le-ti praviloma kršijo.« Oni torej zavestno povedo, da ne morejo sklicati, da kršijo te zakonske roke. Mene zanima, ali je ministrstvo v teh zakonih ali v kateremkoli drugem zakonu Komisiji za varstvo pacientovih pravic omogočilo, da se ti roki podaljšajo in da lahko odločajo v normalnih rokih. Hkrati je komisija že leta 2015 opozorila na delo, in sicer na naslednjo zadevo, bom prebrala: »Komisija je obravnavala tudi zadevo s področja opravljenega zdravstvenega pregleda ob nastopu službe, ki ga opravlja zdravnik medicine dela. V tem primeru pacient nima ustavne možnosti do svobodne izbire zdravnika ustrezne specialnosti, saj podjetja sklepajo pogodbe z določenimi zdravniki, pri tem pa kršijo pacientove pravice do svobodne izbire zdravnika.« Me zanima, ali ste to mnenje upoštevali pri pacientovih pravicah, da omogočate pacientu svobodno izbiro opravljanja zdravniškega pregleda, torej ne pri tistem, ki ga izbere delodajalec, ampak pri tistem, ki si ga sam izbere. Ker oni so zapisali, kot jaz vidim, so tudi pravniki notri, da gre za kršenje ustavnih pravic. Napisali so, da predlagajo, da se to področje, zakonodaja uredi, in da se tem pacientom, ki so hkrati iskalci zaposlitve, omogoči zdravniški pregled pri izbranem in ne določenem zdravniku. Leta 2016 je ta ista komisija za varstvo pacientovih pravic zapisala, da v mesecih od maja do septembra dejansko ni mogla delati, saj ni imela ustrezne administrativne pomoči. Komisija za varstvo pacientovih pravic, ki obravnava pacientove pravice na drugi stopnji, ni mogla delati, ker ni imela administrativne pomoči. Administrativno pomoč, gospa ministrica, pa zagotavlja Ministrstvo za zdravje. Na tem mestu vas sprašujem, zakaj Komisiji RS za varovanje pacientovih pravic niste omogočili administrativne pomoči, da niso mogli izvajati nadzora oziroma opravljati svojega poslanstva na drugi stopnji. Jim boste po novem to zagotavljali? Bodo lahko varovali te pacientove pravice, ki ste jih vi zapisali v ta zakon? Hkrati ponovno opozarjajo na svobodno izbiro zdravnika ob zdravniškem pregledu ob nastopu dela. Ponovno, tudi za leto 2016. Imajo tudi probleme z imenovanjem senata, ker ne morejo sklicati sestankov oziroma sej, ker ne morejo sklicati vseh, ki so v senatu. Člane senata pa imenuje ministrstvo oziroma Vlada. Kako boste reševali te zadeve, gospa ministrica? Ker če vi napišete nov zakon o pacientovih pravicah, napišete, kakšne so pravice in dolžnosti pacienta, napišete, kakšne so dolžnosti zdravnika, napišete celo, kako boste oziroma bodo inšpekcijo izvajali, mene zanima, ali boste potem res omogočali Komisiji za varstvo pacientovih pravic, da bo opravljala svoje delo nemoteno, torej da ji boste zagotavljali vsaj administrativno podporo, če že drugega ne. Za zaključek pa takole. Danes je bilo tudi veliko govora, koliko novega denarja bo na podlagi tega zakona, pa ne vem katerih drugih zakonov, še danega za čakalne dobe. Gospa ministrica, ali ste se vi mogoče lotili tudi zniževanja stroškov materiala v slovenskih bolnišnicah? Ste poskušali tam ta denar privarčevati? Kakšni so bili ukrepi na tem področju, da se znižajo stroški materiala, če hočete tudi pisarniškega materiala, za katerega se ugotavlja, da šlo je trikrat preveč denarja, pa 12 % na določenem medicinskem materialu? In smo vam dokazali tudi na žilnih opornicah, da se da s tisoč 200 znižati tudi na 200 evrov. Ali ste poskušali znižati stroške materiala na drugih področjih? Te žilne opornice so ene izmed 20 tisoč področij. Ste poskušali na 19 tisoč 999 znižati stroške? Samo o dodatnem denarju govorite, me pa zanima, če poskušate tudi z zakoni ali pa z ukrepi znižati stroške. Pričakovali bi ne samo, da govorimo, kako hitro bodo pacienti prišli na vrsto, ampak tudi o tem, ali bodo kakovostno obravnavani. Ali bodo zdravniki zdaj zato hiteli s pregledom pacientov? In pričakovali bi tukaj tudi kakšno neodvisno agencijo za kakovost, se pravi nekoga, ki bi imel nadzor nad kakovostjo dela. Še enkrat pravim, zanima me, ali ste poskušali tudi znižati stroške materiala. Ker glede na to, kako ste objavili javni razpis za žilne opornice na Evropskem portalu, se mi zdi, da si tega niti ne želite. Javni razpis na Evropskem portalu ste namreč objavili pol v angleščini, pol v slovenščini, zanimivo pa je, da je v slovenščini objavljen samo tisti del, ki govori o strokovnih kriterijih oziroma o tem, kaj želite nabaviti, vse ostalo je pa v angleščini. Pa vedno zagovarjam slovenski jezik, ampak na Evropskem portalu, gospa ministrica, imate zavihek v originalnem jeziku, potem imate pa še v angleščini, ampak objavili ste pa vse v angleščini, razen tisto, kar je nujno treba, da dobavitelj ve, je v slovenščini. Kot da se otepamo tujih dobaviteljev. Hkrati pa še enkrat tudi naslednje. Če je res, da pride Zakon o zdravniški službi v Državni zbor in da ga boste zahtevali po nujnem postopku, me pa zanima, ali smo v vojnem stanju, da hočete Zakon o zdravniški službi DZ/VII/31. seja 97 postaviti pod nujno. In kdaj bomo dobili zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju? Ker tisto bo povedalo, kje boste denar vzeli, ali ga bo dovolj za zdravstvo in tako naprej. Vi pa dajete takšne populistične zakone, kot je ta zakon o pacientovih pravicah, kjer pacientu govorite, da ne bo čakal več kot 30 dni in da se bodo čakalne dobe s tem skrajšale. Ne bodo se, gospa ministrica, ker če ne boste rešili tako financiranja kot kadrovskih zadev, zmanjšanja stroškov zdravstvenega materiala in tako naprej, vi čakalnih dob ne boste rešili. Tako kot jih niste zdaj z dodatnim denarjem, tako jih tudi ne boste s tem zakonom, pa lahko reče koalicija, karkoli želi, ampak mislim, da od vsega tistega, česar se lotite, je vsaj ta zakon o pacientovih pravicah, pa tudi Zakon o zdravstveni dejavnosti, samo populistični ukrep. Če vam pa ljudje verjamejo, bomo pa tako videli čez nekaj časa, ker v bistvu čakalne dobe, če gledate spet podatke, rastejo. Če pa NIJZ ne daje pravih podatkov, tako kot je rekel kolega Jani, potem ste pa vi na vrsti, da te zadeve uredite, da NIJZ daje prave podatke. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jožef Horvat, pripravita naj se gospod Tomaž Gantar in gospod Ivan Prelog. Izvolite, gospod Horvat. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovana gospa ministrica s sodelavkami, dragi kolegice in kolegi! Nekateri pravijo oziroma pravite, da je to začetek ali del zdravstvene reforme. Jaz bom tukaj zelo direkten in zelo odkrit. Gospe in gospodje, k zdravstveni reformi bomo najprej doprinesli in največ doprinesli, če gremo na predčasne volitve. Saj ni soglasja, okrog tega zakona ni soglasja. Meni ni treba biti zdravnik in ni mi treba delati matematičnih modelov, kako bo ta zakon o pacientovih pravicah skrajšal čakalne dobe, ki so nenormalne v tej državi, dovolj je, da poslušam spoštovanega kolega in zdravnika Tomaža Gantarja, ki trdi, da ta zakon ne bo prispeval h krajšanju čakalnih dob. In mu zaupam. Tu ne gledam na politično barvo, ker tu se mora najprej stroka poenotiti. In ravno tu je problem. Ravno to je problem, ker je ta zakon očitno nastajal samo znotraj Ministrstva za zdravje in se je dejansko stroko ignoriralo. Kolega Vrtovec je tukaj prebral stališče Zdravniške zbornice, tekst je res nekako, izgleda, ponesrečen ostal v poglavju rimska 6. Najbrž bi si Vlada želela, ali pa ministrstvo, da bi bil izbrisan. Ampak kakorkoli, na nek način je pa tudi pošteno, da je tu notri, da dejansko vidimo, da Zdravniška zbornica – in tudi jaz sprašujem, kaj pa izvajalci. Ker če lahko na napotno listino, na napotnico napišemo, kaj je hitro, kaj je nujno, kaj je ultra hitro – če kdo misli, da bomo na ta način rešili čakalne dobe, potem se moti. Potem se moti. Na drugi strani pa na strani resursov, če hočete, izvajalcev, na tej izvajalski strani ne bomo nič naredili, potem je to res en sam populizem. Mi je težko, da moram uporabljati tako trdo kritiko, ampak preprosto mi to tako dojemamo. In že pred dolgimi tedni sta predsednika manjših koalicijskih partneric izjavila po ali pred koalicijskim vrhom, saj ni pomembno, da smo preblizu volitvam, da bi lahko izvedli še kakšno reformo. Najbrž sta mislila tudi na zdravstveno reformo. In tukaj sta in SD in Desus v stališču poslanskih skupin imela pomisleke. Ne želim se, kolegice in kolegi, naslajati ob tem, ko vidim in analiziram, da znotraj koalicije ni enotnosti, ampak dejstva so pač dejstva. Lahko bi pa na dolgo zdaj tudi govoril o stroki in mnenju stroke. Ne vem, katero od strokovnih združenj je sploh ta zakon podprlo. Res je, da v detajle ne spremljam tega področja, nisem član Odbora za zdravstvo, ampak tudi kaj preberem in bom vesel, če bom dobil odgovor na to vprašanje. Ključno vprašanje se tukaj postavlja vsem državljanom. Ali bo ta zakon dejansko prispeval k temu, da se bodo čakalne dobe po sprejetju tega zakona skrajšale in bodo pacienti zaradi zakona hitreje obravnavani? Podatki, ki jih imamo na spletu, ažurni podatki s prvega maja letošnjega leta, mene močno močno skrbijo. Imamo, če samo pogledam, 13 specialističnih ambulant. V Sloveniji imamo okrog 127 tisoč čakajočih na prvi ambulantni specialistični pregled. Od teh 127 tisoč čakajočih jih na prvi ambulantni specialistični pregled več kot 13 tisoč čaka nad dopustno čakalno dobo, medtem ko je pri ostalih zdravstvenih storitvah čakajočih okoli 11 tisoč. In od tega jih je več kot četrtina oziroma 25 % nad dopustno dobo. Vem, da najbrž ni zdravstvenega sistema, kjer ne bi bilo pacientov, ki čakajo nad dopustno dobo, ampak ko pogledamo takšne deleže pacientov, ki čakajo nad dopustno dobo, nas mora to močno skrbeti. In kot zakonodajalci, predvsem pa Vlada bi tu morala že davno sprejeti ustrezne ukrepe. Jaz zdravstveno reformo razumem kot nek skupek, kot nek nabor zakonov, saj jih znamo našteti, kateri so, ki bi jih morali uskladiti s stroko in seveda potem tudi najprej znotraj koalicije in idealno bi seveda bilo tudi z opozicijo. Gre za preveč pomembne podsisteme v naši državi, ki bi jih kar neko ministrstvo ali pa neka stranka rinila naprej. Seveda današnja razprava omogoča tudi širši pogled, ker pač govorimo o reformi, ki to ni. Rad bi spomnil, da je pred nekaj tedni, ko smo imeli podobno razpravo tukaj, eden izmed poslancev SMC citiral prof. dr. Igorja Gregoriča, ki je vodilni kardiolog v Houstonu, in je tam povedal, da je gospod Gregorič na stališču, da je treba koncesije ukiniti. To je bila zloraba takrat, zloraba, ker ni povedal vsega, kar je gospod Gregorič predlagal Sloveniji. Najprej seveda predlaga korenito zdravstveno reformo in da je treba koncesijo ukiniti ali pa jo podeliti vsem. In zagovarja, da mora zasebni del zdravstva postati del javnega sistema. Nimam DZ/VII/31. seja 98 časa, da bi iz njegovega intervjuja povzemal napotke oziroma njegovo videnje, kako izboljšati zdravstveni sistem v Sloveniji, zdi se mi pa, kot da berem program oziroma zdravstveno reformo Nove Slovenije, ki smo jo pripravili skupaj s številnimi strokovnjaki in jo predebatirali na kar nekaj okroglih mizah. Ker edino takrat, ko bomo v javni, poudarjam, javni zdravstveni sistem, ki ga mi v Novi Sloveniji zagovarjamo, vključili še zasebni sektor, kot je to recimo center Živa na Tišini v Prekmurju – pa mu ministrica ne dovoli delati … Si predstavljate? To si morate pogledati, kolegi iz koalicije. Ministrica jim ne dovoli delati, pa je zasebni zdravnik vložil 600 tisoč svojih evrov. 600 tisoč in ne sme delati za dobro ljudi. Tukaj je problem. In najprej torej reforma v glavi oziroma zaključujem s prvo trditvijo, najprej gremo na volitve in čakamo neko novo politično konstelacijo. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Tomaž Gantar. Pripravita naj se gospod Ivan Prelog in gospod Jernej Vrtovec. Gospod Gantar, izvolite. TOMAŽ GANTAR (PS DeSUS): Hvala lepa, podpredsednik. Še enkrat lep pozdrav vsem! Nekajkrat sem bil omenjen glede na to, da sem res v predstavitvi stališča tudi rekel, da s tem zakonom čakalne dobe ne bodo krajše, kar je res, ampak to tudi ni bil namen tega zakona. V bistvu ta zakon posega na drugo področje, ki je tesno in ozko povezano s čakalnimi dobami, to je na področje čakalnih seznamov, kar je, dajmo reči, eden ključnih delov tega zakona. Tu moram reči, da smo kar veliko sodelovali in se v marsičem uskladili z Ministrstvom za zdravje, celo upal bi si reči, da bi verjetno že tudi kakšen drug zakon bil mogoče že kakšen korak naprej, če bi na ta način sodelovali. To v končni fazi ne pomeni, da se strinjamo z vsem, kar je zapisano, ampak nekaj ključnih stvari pa je bilo upoštevnih. Tudi nekaj stvari, ki so bile v današnji razpravi omenjene, in moram reči, da tudi mene pri tem zakonu na nekaterih področjih še vedno skrbi, da bodo težko izvedljive. Določiti, da nekdo ne sme čakati več kot 30 minut pred vrati, ja, to je seveda možno delati, kadar imaš relativno majhno število bolnikov in kadar jih naročaš na nove in nove preiskave, seveda z novimi obiski. In tu se že razlikuje javno zdravstvo od tega, kar delajo, kot jim vi pravite, zasebniki ali pa koncesionarji, ki pogosto naredijo pri enem pregledu več, vsaj na mojem področju. Če ga pa jaz posebej naročim in si vzamem za njega v javni ambulanti 10 minut časa za pregled, potem ga pa naslednjič, čez en teden ali pa en mesec, naročim na primer na endoskopsko preiskavo in čez dva meseca še na ultrazvok, bo trikrat prišel, namesto da bi ga pogledal prvič, kot se redno dela izven javne zdravstvene mreže. To pomeni izgubljanje prednosti javnega zdravstvenega sistema tudi na ta način in seveda dodatno obremenitev za bolnika, ki mora pač večkrat priti. Še vedno mislim, da če se le da, je bolje to narediti ob enem pregledu, tudi če bo zato nekdo čakal 35 minut ali pa 40 minut. S tem da si verjetno ne moremo privoščiti, da bi bistveno manj pacientov v rednih ambulantah pogledali. Omenil sem že pretirano administriranje in v resnici nakazuje ta zakon zelo v to smer, kar se mi zdi škoda. Treba je vedeti, da so vsi ti čakalni seznami in vse, o čemer govorimo, do neke mere danes posledica ekstremno ali pa nedopustno dolgih čakalnih dob. Tudi moje mnenje je, da jih je smiselno urediti, da do zdaj na nivoju države niso bili urejeni, da se je pogosto res vodilo dvojno in tudi število čakajočih zato ni bilo izčiščeno, in tako naprej. Se pravi, absolutno so argumenti, da se na tem področju naredi nekaj reda. Je pa na drugi strani res, da je to, kar bolnike najbolj teži in kar bi morali prioritetno reševati, da ne bodo nedopustno dolgo čakali. Spremembo stopnje nujnosti oziroma dodajanje nove stopnje nujnosti zagovarjam, stopnje zelo hitro. Prejšnjega predloga ne, tega pa ja iz enostavnega razloga, ker smo bili mi kot zdravniki pri svojem delu pogosto v dilemi, ali potem nekoga prepustiti neki nadaljnji diagnostiki, do katere bi lahko prišlo čez dva, tri mesece, ali zlorabiti instanco nujno pa prisiliti nekoga, da bo to v 24 urah naredil, tudi kadar to ni nujno potrebno. Zato se mi zdi ta vmesna stopnja smiselna, seveda ne v kontekstu, da bodo čakalne dobe krajše, ampak zato, da bomo lažje opravljali svoje delo tudi v bolnišnici. Me pa moti, to lahko iz prakse povem, glede na to, da se vsakič znova razjezim tudi v ambulanti, ki jo še vedno delam, da stroka tu na nek način izgublja svoj pomen, da želimo administrirati vse, od pike do vejice, vsako črtico, vsako črko. To pomeni, da to, kar se je prej dogajalo in je bilo popolnoma običajno, da imaš pred ambulanto nekaj bolnikov in otroka, dojenčka, ki joče eno uro – danes se ga sestra boji vzeti naprej, ker bo plačala kazen. V naši bolnišnici je dobila opomin pred odpovedjo, ker je takšno napako naredila, kar je, mislim da, res posledica takšne prenormiranosti, kot jo delamo s takšnim zakonom. In jaz le upam, da se bo to prej ko slej izkazalo kot nesmiselno, predvsem pa kot nepotrebno, da bomo na drug način, z drugimi zakoni, drugimi ukrepi le rešili čakalne dobe. Potem bo to izpadlo v marsičem nepotrebno in nepomembno. Na nek način se jemlje tudi tista, dajmo reči, inovativnost, možnost posameznim izvajalcem, po kateri se med seboj tudi razlikujejo – da je eden boljši, drugi pa je slabši. Vsega žal ne moreš v zakonu opredeliti, zahtevati in normirati, ker je to nesmisel. In teh nesmislov imamo v zdravstveni zakonodaji preveč. Če gledam svoje današnje delo v ambulanti in pred leti, jaz se žal in v resnici ukvarjam z bolnikom manj, pišem elektronske napotnice, ki so takšne, da pač na koncu pacient dobi sprintan list, da je elektronsko nekam naročen, pišem elektronske DZ/VII/31. seja 99 recepte, potem bomo po tem zakonu še naročali bolnike, tiste, ki si bodo to zaželeli, in jim iskali termine. Lepo vas prosim, to bo zdravstveno osebje še naprej odvračalo od želje in zadovoljstva pri delu pri zdravljenju bolnikov, kar je izredno pomembno in kar bolniki občutijo. Tudi zato gredo raje na zdravljenje, če se le da, kjer jim to nudijo. Zdravstveni delavci pa so vedno bolj nezadovoljni, in to je problem, ki ga povzročamo s pretiranim administriranjem. Na drugi strani pa mislim, da bi moralo biti vodilo takšnega zakona, kot je Zakon o pacientovih pravicah, da bi se moral tak zakon ukvarjati predvsem s tem, da bo bolniku dal možnost in priložnost, da se bo lahko odločil, kje, na kakšen način, s kakšnimi podatki bo izbral najboljšega izvajalca. Tistega, pri katerem se želi zdraviti, ki mu zaupa na osnovi nekih podatkov. Tega pa ta zakon ne ureja, kar je po mojem mnenju škoda in slabo, ker se dejansko osredotoča predvsem na to nenormalno stanje, ki smo mu priča. Je pa to nenormalno stanje posledica vsega tistega, kar bi morali z zakonodajo rešiti. Če bi želeli, da bi se tudi javni zavodi obnašali racionalno in dajmo reči bolj prijazno – ne bom rekel odgovorno, ker verjamem, da se večina trudi bolnike korektno in pošteno zdraviti, ampak bolj racionalno in prijazno – do bolnikov, je pa treba verjetno marsikaj spremeniti v zdravstvenem sistemu. Nedvomno način financiranja, ki bi moral nagrajevati ne samo boljše posameznike, ampak tudi boljše institucije. Če ima nekdo več bolnikov, ker je priznan s strani širše javnosti kot zelo dober ali odličen, ker ima odlične strokovnjake, potem verjetno mora biti tudi financiranje temu prilagojeno in ne nazadnje je to dobra spodbuda tistemu, ki je danes slabši, da bo delal drugače. Teh spodbud danes ni. Nikjer. Ne za posameznika, ne za sistem, ne za bolnišnice, ne za zavode. Za nikogar. To je ob pomanjkanju denarja brez dvoma eden ključnih problemov, tudi način razporejanja tega denarja, ki je pač še vedno planski. Težko si predstavljam, da bomo ob tem našem bistvenem problemu, zaradi katerega so tudi ti zakoni potrebni, se pravi čakalne dobe na področju javnega sistema, v kratkem bistveno boljši. Sam dodaten denar ne pomaga, to se je že izkazalo v zadnjem letu. Javni zavodi ga niso uspeli niti izkoristiti do konca. Bojim se, da bodo lahko letos rezultati še slabši. Težko si je predstavljati, da si bo večina teh zavodov, ki se utapljajo v izgubah, vedno večjih, ne vedno manjših, nalagala dodatna bremena, dodatne stroške, več bo plačala glede na sprejete dogovore z zdravniki, zraven pa nima dovolj denarja. To ne bo šlo. Enostavno ne pije vode. V prid temu, da se problema ne bo dalo rešiti, je tudi to, da mi še danes nimamo sprejetih dogovorov z bolnišnicami, kar je grozen problem, ker bolnišnica bi morala že januarja vedeti, koliko pacientov bo lahko pogledala, dokler je sitem tak, kot je, koliko bo za to dobila, na kakšen način bo delala, kakšni so pogoji. In ti pogoji danes za bolnišnice še niso jasni. Se pravi, da bo dogovor sprejet verjetno, ne vem, ali bo zdaj ali bo kasneje, dejstvo je, da bi že zdavnaj moral biti. Ampak to pomeni, da se bodo bolnišnice dejansko začele ukvarjati s čakalnimi dobami po sprejetju dogovorov, vmes bodo dopusti, se pravi, septembra. V zadnjih štirih mesecih pa naj nadoknadijo vse, česar prej niso naredili. Nemogoče. To ne gre. Zato pravim, da smo se tudi tega problema reševanja čakalnih dob verjetno lotili od zadaj – pa ne podcenjujem pomena čakalnih seznamov, ki so en del problema, ampak manjši del problema. Večji del problema zaenkrat ostaja odprt. Zato se bojim, da bomo tudi po sprejetju tega zakona, za katerega smo rekli, da ga vsaj v prvem branju podpiramo, in upamo, da se bo lahko še kaj spremenilo do sprejetja, na koncu dosegli pač to, da čakalne dobe bodo, bo pa vse natančno strokovno zabeleženo. Moje mnenje je seveda, da to ni dovolj. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Ivan Prelog, pripravita naj se gospa Irena Grošelj Košnik in mag. Bojana Muršič. Izvolite, gospod Prelog. IVAN PRELOG (PS SMC): Hvala. Pozdrav vsem prisotnim! Zavedati se je treba, da so čakalne dobe v zdravstvu pomembno politično vprašanje v mnogih evropskih državah in Slovenija v tem pogledu ni nobena izjema. Čakalne dobe so sestavni del vsakega zdravstvenega sistema, zlasti v okviru javno zagotovljenega zdravstvenega varstva. Programski cilji SMC in tudi koalicijske zaveze so jasna iztočnica, da mora Vlada delovati v smeri krepitve javnega zdravstva. Na področju čakalnih dob je zato ključno, da se najde način, kako z njimi učinkovito in dolgoročno vzdržno upravljati. Za to, da smo v zdravstvu lahko učinkoviti in da pacientom zagotovimo kakovostno zdravstveno oskrbo, moramo imeti trden mehanizem financiranja, dobro usposobljeno in ustrezno plačano delovno silo, urejeno infrastrukturo in logistiko za zagotavljanje storitev, zanesljive informacije, na podlagi katerih se sprejemajo odločitve in politike na krovnih področjih zdravstvenega resorja. Novela Zakona o pacientovih pravicah posega neposredno na področje pravice spoštovanja pacientovega časa. Ta novela uvaja številne novosti, med drugimi nadzor nad vodenjem čakalnih seznamov, odgovorno osebo za vodenje čakalnih seznamov in doslednost do spoštovanja predvidenih terminov s strani pacientov, vse to z namenom, da se čim bolj optimalno izkoristijo zdravstveni timi v sistemu in da se pacientom omogočijo razumni roki za zdravstveno obravnavo. Bojim se, da idealnega zakona o pacientovih pravicah ne bo nikoli možno DZ/VII/31. seja 100 ustvariti, vendar predlog zakona pozdravljam in upam, da bo na dolgi rok skrajšal čakalne dobe v zdravstvu in doprinesel k bolj transparentnim upravljanjem s čakalnimi seznami. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Irena Grošelj Košnik, pripravita naj se mag. Bojana Muršič in mag. Julijana Bizjak Mlakar. Izvolite, gospa Košnik. IRENA GROŠELJ KOŠNIK (PS SMC): Hvala, podpredsednik. Spoštovani predstavniki ministrstva in vsi ostali prisotni, kolegice in kolegi! V našem zdravstvu se je v četrt stoletja naložilo mnogo nerešenih resnih zadev in mnogo nas je, ki pravimo, da je zdravstveni sistem postal kar resen bolnik. Pacienti ga seveda čutimo predvsem pri prevelikem deležu nedopustnih čakalnih dob. Poleg tega nam je pacientom pomembna tudi kakovostna in dobro organizirana obravnava. To sta pravzaprav dve ključni stvari, ki se tičeta vseh državljanov. Zakon, ki je pred nami, je seveda del celostnega niza, ki sledi in bo naslovil ti dve ključni zadevi, zato ta zakon pomeni samo en korak k temu, da bo ta sistem postopoma okreval, seveda ta zakon ne pomeni zdravstvene reforme. Meni je v pristopu, kako se je pisal ta zakon, pomembno to, da izhaja iz izkušenj, kakšne so bile težave dosedanjega zakona, ki je bil sprejet v letu 2008, in da izhaja iz pilotnega projekta. V tem projektu so sodelovale bolnišnice Celje, Valdoltra, Izola in zdravstveni domovi Celje, Koper, Idrija, Litija in Piran, seveda kar se tiče boljšega upravljanja čakalnih vrst. Zato ne moremo reči, da so to neke ad hoc rešitve, da stroka ni imela nobenega vpliva, saj temeljijo na praktičnih strokovnih izkušnjah in preučitvah vodenja čakalnih dob. Ta pilot je torej le zagotovil vpliv stroke, zato v tem okviru menim in verjamem, da bodo seznami boljši, da bodo bolj realno odražali vsebino, predvsem kar se tiče strokovne ocene nujnosti storitve, in da bo tudi inšpekcija po tem zakonu dobila ustrezno mesto, ustrezna orodja, ustrezne kadre, da bo lahko to nadzorovala in sankcionirala. Kar se tiče novega vzpostavljanja informacijskega sistema za enotno vodenje čakalnih dob, je zagotovo velika pridobitev, da nam ne bo treba več ugibati, kakšni pravzaprav so dejanski podatki. Kot smo slišali, bodo v letošnjem in v prihodnjem letu zagotovljena tudi dodatna sredstva, 23 milijonov za pripravništvo iz zdravstvene blagajne ter po 18 milijonov za kratkoročne vplive na čakalne dobe. Seveda pa bi bilo pomembno tudi to, da bi bilo vodenje timov in upravljanje bolnišnic bolj kvalitetno in da bi resnično zaživelo dobro timsko delo. Tudi to bi imelo velik vpliv in ob upoštevanju teh dodatnih sredstev bo najbrž tudi imelo vpliv na dodatno organiziranje in dodatne storitve v zdravstvenih timih. Zato bi ob tem poudarila, da bomo v nadaljevanju sprejemanja zakona in ob oblikovanju tega zakona pričakovali tudi boljšo organizacijo zdravstvenih timov ter bolj odgovorno in kakovostno vodenje zavodov. To je še en izziv, na katerega mora ministrstvo nasloviti nadaljnje priprave zdravstvenih sprememb. Ob tej priliki bi omenila še pomisleke glede dodatnih administrativnih ovir. Mislim, da so, ko se uvajajo spremembe, v začetni fazi vedno tudi zapleti in da so vedno tudi normalni odpori zdravstvenega osebja in pacientov do takih sprememb. Normalno je tudi, da se pri taki novi obliki elektronskega naročanja pojavijo takšni odpori, in mislim, da je prav, da je eZdravje, kot ga je pripravilo ministrstvo, predvidevalo, da so možni in stari pristopi in novo elektronsko naročanje, da sta še vedno možna tudi papirnata oblika in telefonsko naročanje, in mislim, da je v tem prehodnem obdobju edino prav, da je tako. Seveda pa je možnost, in to menim, da je treba v nadaljnji obravnavi proučiti, da bi morda bilo osebje z elektronskim naročanjem, z iskanjem ustreznih rešitev za pacienta še dodatno administrativno obremenjeno, kar bi potencialno lahko vplivalo na odnose v zdravstvu, ki so že sedaj med mnogo osebja slabi, kot lahko sledimo, zato bi bilo res treba še dodatno proučiti, kakšne posledice bo imelo administriranje oziroma ali se ga da čim bolj racionalizirati. Všeč so mi tudi rešitve glede odgovornosti nas pacientov, saj menim, da imamo pacienti poleg pravic avtomatsko tudi odgovornosti. Zato pozdravljam, da ta zakon jasno nagovarja našo odgovornost, da pravočasno odpovemo posege, in da tudi nosimo posledice, če tega ne storimo, kajti tukaj ne gre samo za to, da mi nekaj odpovemo, moramo se zavedati, da se za vsak poseg organizira in pripravi celoten zdravniški tim in da ima to velike finančne posledice pa tudi vpliv na podaljšanje čakanja za druge bolnike. Ob tem, ko govorimo o nujnosti nadaljnjih sprememb v zdravstvenem sistemu, bi rada poudarila tudi to, da bi res morali poiskati spodbude za dobre zdravnike, za dobre time, za dobe bolnice in da takšnim timom vedno sledijo tudi pacienti in mora jim slediti tudi denar. Mislim, da bi to lahko vplivalo na veliko boljše odnose med zdravstvenim osebjem, kot smo jim priča danes. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Tomaž Lisec ima postopkovno zahtevo. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, podpredsednik, za dano besedo. Danes so ključne besede, s katerimi se ukvarjamo že dobre tri ure, čakalne dobe, pacientov čas, stopnja nujnosti in pa stik s pacientom, lahko pa ugotovimo, da je čakalna doba za odgovor ministrice vsaj tri ure, pa je še vedno tiho. Pacientov čas oziroma tudi naš v DZ/VII/31. seja 101 Državnem zboru bi bil veliko bolj koristno izkoriščen, če bi ministrica v nekem sklopu odgovarjala na vprašanja, ki se danes pojavljajo, kjer so tako razprave pro et contra, in veliko lažje bi bilo naše delo in tudi naše sledenje, če bi dobili vsaj sprotne odgovore, ne pa da tri ure sprašujemo, odgovorov pa ni. Tudi stopnja nujnosti teh odgovorov bi bila verjetno zelo zadovoljiva, če bi ministrica odgovorila, ne pa nas že tri ure puščala v negotovosti. Ne nazadnje, tako kot je pomemben stik s pacientom, je pomemben tudi stik s poslanci in tega, kot rečeno, že tri ure ni. Zato, ministrica, resnično prosim, da v izogib vsem tem argumentom pro et contra bolj ažurno odgovarjate, ne pa da si boste na koncu verjetno vzeli deset minit in na vse odgovorili, kajti verjetno bi bila razprava vsaj eno uro krajša, če bi sproti odgovarjali. Tako pa se pojavljajo isti argumenti za, isti argumenti proti, ista vprašanja, vsi pa čakamo odgovore, tako kot čakajo odgovore tudi verjetno ne samo naši državljani in državljanke, ampak vsi tisti, ki jih ta zdravstveni sistem in te čakalne dobe v Sloveniji zelo zanimajo. Verjetno bodo vsi zelo žalostni, ko bodo zamudili vaših deset minut odgovorov na vse, in verjetno pavšalno. Zato, spoštovani podpredsednik, prosim, da opozorite ministrico, če je morda nevešča tega, da se čim bolj ažurno in pa čim bolj kvalitativno in kvantitativno odziva na naša vprašanja, kajti njeni odgovori bi bili zelo dobrodošli v nadaljnjih obravnavah. Tudi sam si pripravljam vprašanja in verjetno bodo zelo podobna tistim vprašanjem, na katera še nismo dobili odgovora, skratka, tudi moja razprava bi bila krajša, če bi bila ministrica bolj ažurna in bolj v stiku s poslanci in državljani. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa ministrica vas je seveda slišala. Besedo ima mag. Bojana Muršič, pripravita naj se mag. Julijana Bizjak Mlakar in gospod Tomaž Lisec. Izvolite, mag. Bojana Muršič. MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa za besedo. Časa imam zelo malo, zato želim izpostaviti zgolj to. Moja ključna želja pri zakonu je, da bi skrajšali čakalne dobe, vendar vemo, da ta zakon tega ne prinaša, zato si na drugi strani želim, da bi bili vsi pacienti ne glede na njihov gmotni položaj obravnavani v razumnem času, kakovostno, kvalitetno in transparentno. Za to mora zakon seveda izhajati iz potreb pacienta. Moj predlog pa sledi tudi temu, da bi bila najdaljša dopustna čakalna doba s stopnjo nujnosti redno najdlje 3 mesece, tako kot je bilo v prvotnem zakonu, ki je bil usklajevan. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima mag. Julijana Bizjak Mlakar, nato sta na vrsti še gospod Tomaž Lisec in gospod Branko Zorman. Izvolite, mag. Julijana Bizjak Mlakar. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica, spoštovani poslanke, poslanci in drugi prisotni! Prepričana sem, da bi se lahko ob prebiranju ciljev novele Zakona o pacientovih pravicah o zdravstvu manj poučen poslanec vsebine lahko le razveselil. V predlogu novele zakona so zapisani cilji, kot so ureditev dostopnosti pacientov do zdravljenja, ureditev nadzora na področju zagotavljanja pravic pacientov in zagotovitev kakovostne in varne oskrbe pacientov. Vse to res potrebujemo, žal pa se samo z zapisom ciljev v novelo zakona le- teh še ne da v celoti uresničiti. Novela bo prispevala k večji preglednosti postopkov in h krepitvi nadzora nad čakalnimi seznami v zdravstvu, saj so se doslej, kot lahko beremo v noveli zakona, nekateri bogovi v belem požvižgali na pravila vodenja čakalnih vrst in na druge zahteve zdravstvene politike. Marsikaj v noveli zakona ni ustrezno rešeno, na kar so opozorili tudi nekateri moji poslanski kolegi, bistvenih rešitev na področju čakalnih vrst pa novela zakona ne more prinesti, saj bi bilo treba za ta namen najprej odpraviti vzroke manj kakovostnega delovanja zdravstvenega sistema. Novela zakona torej žal ne bo – ne glede na lepe želje, zapisane v ciljih zakona – prispevala k bistvenemu zmanjšanju čakalnih dob, boljšemu dostopu do zdravljenja ali k bistveno večji kakovosti zdravstvene obravnave. Če bi ministrstvo želelo izboljšati kakovost in varnost zdravstvene obravnave, bi moralo najprej zagotoviti standarde kakovosti in zagotoviti učinkovit nadzor nad izvajalci zdravstvenih storitev. Za slednje bi se morala Zdravniški zbornici odvzeti pooblastila za izvajanje strokovnega nadzora in javna sredstva ter pooblastila prenesti na neodvisno institucijo. Zdravniška zbornica je namreč ustanovljena s ciljem varovanja interesov zdravnikov, zato ne bo nikoli sposobna učinkovito izvajati strokovnega nadzora. Ker pa ministrstvo ni zagotovilo standardov kakovosti in ker se ministrstvo noče ali ne upa lotiti odprave neupravičenih privilegijev Zdravniške zbornice, ne more pričakovati boljših rezultatov na področju kakovosti zdravljenja in varnosti pacientov. Ko ministrstvo govori o reševanju problema dostopa do zdravljenja, najprej spregleda paciente, tiste slovenske državljane, ki jih je sistem izvrgel, ki danes zaradi svojega slabega ekonomskega oziroma socialnega položaja in birokratskih postopkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije sploh nimajo pravice, da bi se lahko postavili v čakalno vrsto v DZ/VII/31. seja 102 javnem zdravstvu. Kaj pa je s pravicami do zdravljenja teh državljanov? Ministrstvo si zatiska oči pred težavami, zaradi katerih ljudje nimajo dostopa do zdravljenja, in pred problemi, zaradi katerih so se čakalne vrste pred petimi leti drastično podaljšale in se od tedaj le še podaljšujejo. Zdravstvena politika skuša predvsem ugajati željam zdravnikov, tistih, ki v zdravstvu iščejo dobičke, zahtevajo uveljavitev svobodne gospodarske pobude zase, pa četudi je to v nasprotju s socialno pravično državo, v nasprotju z evropskimi vrednotami na področju zdravstva in čeprav to poteka na račun zdravja ljudi. Duh pohlepa je tako ušel iz steklenice. Tako ustvarjen skomercializiran in sprivatiziran zdravstveni sistem je v zdravstvo vnesel vrsto nasprotij interesov, ki spodbujajo anomalije v zdravstvu, korupcijo, preskakovanje čakalnih vrst, umetno ustvarjanje dolgih čakalnih vrst in javno zdravstvo spodkopavajo ter ga delajo manj učinkovitega. Tak sistem spodbuja oziroma nagrajuje ustvarjanje dolgih čakalnih vrst v zdravstvu. Če se te anomalije ne odstranijo, se ne more pričakovati skrajšanja čakalnih vrst, za čiščenje čakalnih seznamov pa res ne potrebujemo novele zakona. Nesmiselno in tvegano za kakovost in varnost bolnikov je tudi z novelo zakona prenašati nekatere povsem strokovne odločitve v zdravstvu na poslance, na politiko. Upam, da se bodo tekom postopka spremenile tiste vsebine novele zakona, ki niso dobre za bolnike. Novela zakona dokazuje predvsem nemoč in nepripravljenost zdravstvene politike, da bi se lotila odprave številnih anomalij v zdravstvu, ki podaljšujejo tudi čakalne vrste. Namesto potrebnih sprememb v zdravstvu se ministrstvo loteva gasilskih akcij, s katerimi se želi prepričati državljane, da so rešitve blizu. Dejansko pa tovrstne gasilske akcije ne morejo prinesti rešitev nakopičenih problemov, ki botrujejo tudi predolgim čakalnim vrstam. Eden pomembnejših razlogov za dolge čakalne vrste je zagotovo slaba organizacija zdravstva, saj si zaradi svetih krav v zdravstvu odgovorni ne upajo urediti niti beleženja delovnega časa zdravstvenega osebja, kaj šele prepovedati zaslužkarske izlete javnih uslužbencev v javnim zavodom konkurenčna zasebna podjetja. Prav tako si ne upajo odstraniti s položaja tistih oseb, ki s svojim slabim delom ali izkoriščanjem slabosti sistema prispevajo k slabši kakovosti zdravljenja, k slabši varnosti pacientov in k slabšemu javnemu zdravstvu. Prav tako bi odgovorna zdravstvena politika zahtevala, da javni zavodi za odpravo čakalnih vrst organizirajo delo v dveh ali treh izmenah in koristijo operacijske dvorane tudi popoldne, zvečer in ponoči, v letnem času in pred novim letom, kadrovsko načrtovanje pa bi vzela iz rok Zdravniške zbornice. Ministrstvo tega ni naredilo. Če bi se želele skrajšati čakalne dobe, bi moralo ministrstvo zagotoviti, da bi osnovno javno zdravstvo, zdravniki in koncesionarji v osnovnem zdravstvu dosledno opravljali naloge vratarjev pri vstopu pacientov na sekundarno zdravstveno raven. To pomeni, da bi morali pošiljati paciente na sekundarni nivo le v utemeljenih primerih. Zabeleženo je namreč dolgoletno drastično povečevanje napotovanja na sekundarni nivo zdravstva, ki služi tudi temu, da se stroški zdravljenja prevalijo s primarnega na sekundarni nivo zdravstva, več denarja pa na ta način ostane tudi v žepih zasebnih profitnih podjetij. Kot vemo, so zdravstvene storitve v bolnišnicah bistveno držaje kot v osnovnem zdravstvu. Nepotrebno napotovanje na sekundarno zdravstveno raven nepotrebno povečuje stroške javnega zdravstvenega sistema. Ker primarno zdravstvo nalog vratarjev ne opravlja zadovoljivo, imamo bistveno dražje javno zdravstvo, visoko specializirani zdravniki v bolnišnicah pa so zasuti tudi z nepotrebnim delom in čakalne vrste se podaljšujejo. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ministrstvo teh pojavov nista niti analizirala, kaj šele, da bi sprožila ustrezne postopke nadzorov, ukrepe in tovrstna oškodovanja preprečila. Prav tako ministrstvo in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v vseh teh letih nista ustrezno uredila plačevanja zdravstvenih storitev, s čimer silita javne zavode v izgubo. Zasebni izvajalci dobijo plačano vsako storitev in prevzemajo predvsem bolje plačane storitve. Zdravniki iz javnih zavodov so za zasebnike poceni delovna sila, saj stroške njihovega izobraževanja krije država, dopuste in druge pravice iz dela ter strokovna usposabljanja pa krijejo javni zavodi. Javni zavodi tudi ne dobijo plačanih vseh zdravstvenih storitev in morajo opravljati tudi slabše plačane zdravstvene storitve. Kljub obljubi o razmejitvi izvajanja javne in zasebne zdravstvene dejavnosti v koalicijski pogodbi se razmejitev med javnim in zasebnim ni izvedla. Prav tako se niso upoštevala opozorila Komisije za preprečevanje korupcije o obstoju nasprotij interesov zaradi hkratnega opravljanja dela v javni službi in izven nje, kar povečuje korupcijska tveganja. Številni zdravniki v javnem zdravstvu imajo enega ali več espejev ali deoojev, v katerih izvajajo zasebno zdravstveno dejavnost in se pehajo za zaslužki izven javnih zavodov, v javni službi pa hranijo fizično moč za popoldansko ali večerno delo v zasebnih zdravstvenih podjetjih. Omogočajo se torej dvoživkarstvo z vsemi zlorabami časa v javni službi, odnašanje materialov iz javnih zavodov v zasebne ordinacije, ustvarjanje umetnih čakalnih vrst v javni službi, da bi se ustvarjalo večje zaslužke v svoji privatni ordinaciji, in preskakovanje čakalnih vrst iz nezdravstvenih razlogov. Tudi zato se podaljšujejo čakalne vrste v javnem zdravstvu. Javni zdravstveni sistem je torej izpostavljen tveganju korupcije, izgubi finančnih sredstev, slabšanju učinkovitosti zdravstvenega sistema ter posledično večanju neenakosti v DZ/VII/31. seja 103 zdravju ljudi. Spoštovana gospa ministrica, za odpravo predolgih čakalnih vrst se je treba spoprijeti z realnimi problemi, o katerih sem danes govorila, torej z anomalijami, ki ogrožajo javno zdravstvo, hkrati pa pomembno dvigniti sredstva za javno zdravstvo, da bodo javni zdravstveni zavodi sposobni zdravstvene storitve tudi opraviti. Predlagam vam, da to storite. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Tomaž Lisec, pripravi naj se gospod Branko Zorman. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Najlepša hvala, podpredsednik, za dano besedo. Spoštovana ministrica s kolegicami, kolegi, kolegice, vsem en lep pozdrav! Z zanimanjem spremljam današnjo sejo. Predvsem z zanimanjem poslušam koalicijske partnerje, ki imajo še veliko več vprašanj, kot pa mi s strani opozicije, pa sem sam pričakoval, da bo pri tako pomembnem zakonu ministrica z vsemi relevantnimi vprašanji poslance koalicije seznanila na enem, dveh, če je treba tudi treh ali več koalicijskih sestankih, in da bo ta seja le kratek uvod v želje in zahteve opozicije, koalicija pa je enotna. Pa vidimo, da so koalicijska usklajevanja bila ali slaba ali pa jih sploh ni bilo. To ni problem samo za koalicijo, ampak je problem za vse nas, ki se tu in tam soočamo s slovenskim zdravstvenim sistemom. Vsi, ki se soočamo s slovenskim zdravstvenim sistemom, pa naj bo to na primarni, sekundarni ali na terciarni ravni in ne glede na to, ali v javni mreži ali pri koncesionarju ali pa pri privatniku, imamo eno željo. Da se po 3 letih velikih besed ministrice sistemsko lotimo vseh odprtih vprašanj na področju zdravstva. Predhodnica je veliko govorila ne samo o čakalnih vrstah, tudi o klientelizmu in korupciji, in od vsega, kar je bilo v 3 letih obljubljeno, imamo tukaj neko nesistemsko rešitev, ne samo po mnenju nas v Poslanski skupini SDS, predvsem po mnenju tistih, ki so dali veliko pripomb, preko 50 deležnikov naj bi upalo na posluh ministrice, najprej rabimo osnovni sistemski zakon, zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Pa se o tem zakonu že govori, govori, govori, pred nami so tako imenovane parlamentarne, predvsem pa druge počitnice, ko bodo uradniki končno zadihali, ker jim poslanci ne bomo več težili, potem bo jesen, ki pa bo že zelo nizek start v pripravah na predčasne oziroma tudi redne volitve. Zakaj sem poudaril sistemskost? Ker ravno pri tej vladi vseskozi poslušamo: sistemska zakonodaja, sistemska zakonodaja, sistemska zakonodaja … Dobivamo pa popolnoma nesistemske rešitve. Tudi ta zakon je le nek izvedbeni plan, ki bi moral biti posledica nekega drugega akta, če pa bi želeli govoriti o reformi, o kateri tako veliko govorite, pa bi bilo prav, da bi na eno sejo Državnega zbora prinesli ta zakon, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, pa morda še kakšen drugi zakon. In bi lahko v tem sklopu splošne razprave govorili o vsem skupaj. Tako pa imamo ne samo pri tem zakonu, tudi pri ostalih zakonih, ki so nekje v predalih ali pa prehajajo med uradniki s klopi na klopi, ogromno vprašanj, odgovorov pa čedalje manj. Kot sem že prej rekel, danes govorimo o čakalnih dobah, pa bom šel potem kasneje po samih členih, kjer bom skušal dokazati, da sicer ministrstvo lepo napiše tiste osnovne cilje, razloge in pa namene, ki so potrebni za sprejetje tega zakona, ampak ko preberemo člene, imamo pa ogromno več vprašanj, kot pa nam jih te splošne floskule, jaz jim pravim piar pristopni projektni sistem reševanja slovenskega zdravstvenega sistema, ponujajo. Če se spomnimo samo na to, koliko denarja je v tem mandatu ministrica že dala za skrajševanje čakalnih vrst, potem pa se srečujemo z radijskimi nagradnimi igrami, ko ljudje jokajoč klicarijo in upajo, da če jih že ministrstvo in zdravstveni sistem ne poslušata, jih morda posluša kakšna zavarovalnica. Tudi o tem je bilo danes premalo govora, ali želimo samo neko močno ZZZS ali in na kakšen način želimo sodelovanje tudi pri odpravljanju čakalnih vrst na vseh ravneh tudi ostalih zavarovalnic. Premalo je bilo govora, kaj bo ne samo s povečanjem pravic pacientov – oziroma na tej strani vprašanje ministrici, ali lahko potrdi, zagotovi, da po sprejetju tega zakona, ki bo kljub koalicijskim razpokam očitno slej ali prej zaživel, ne bo prišlo do zmanjšanja pravic pacientov, predvsem pa da ne bo prišlo do povečanja čakalnih vrst. Kajti kot že rečeno, kar nekaj milijonov je že ministrstvo dalo za odpravljanje čakalnih vrst, pa nekega konkretnega učinka ni, razen tu in tam se je kakšna malenkost skrajšala, na drugih področjih pa se čakalne dobe povečujejo. Če bo isto mantro imel tudi ta zakon, torej da se bo na kakšnem segmentu pri kakšni operaciji za kakšen teden zmanjšala čakalna dobra, na treh drugih področjih pa povečala, nismo naredili nič. Naslednja stvar, ki me zelo zanima in se kar nekaj časa vrti, je glede finančnih posledic tega zakona. Tukaj piše, da je edina finančna posledica zaposlitev štirih inšpektorjev oziroma finančna sredstva v višini 144 tisoč evrov, ki pa se bodo zagotavljala neposredno iz proračuna Republike Slovenije, in kot rečeno se bodo zagotovila za leto 2018. Če bi v Poslanski skupini SDS napisali zakon, kjer bi zapisali, citiram: »Finančna sredstva na proračunski postavki za leto 2018 bodo zagotovljena,« bi dobili rdeč karton s strani predsednika Državnega zbora in bi rekli, da zakon ne izpolnjuje tistega dela, ki se imenuje navedba, da so sredstva za izvajanje zakona oziroma finančne posledice predloga zakona zagotovljene in zakon ne more veljati. Naslednja stvar, šel bom malo po členih, ki bodo, upam da, vplivali na to, da lahko dokument v preambulah, torej v uvodu, marsikaj DZ/VII/31. seja 104 zdrži, potem pa ga konkretni zapis členov negira, na žalost pa ga bo verjetno še bolj negiralo samo delovanje v praksi. Zapisal sem si nekaj členov. Na primer nov 4. člen, ki spreminja spoštovanje pacientovega časa: »Pacient ima pravico, da se njegov čas spoštuje.« Lepo se sliši, ampak kaj to v praksi pomeni? Ali se bo spoštovalo, če bo Janez Novak, ki bo sedaj po zakonu lahko čakal samo pol ure, čakal eno uro, dve uri, ne samo zaradi tega zakona, ampak zaradi praktičnih zadev, ki se dogajajo tako na primarni kot na sekundarni ravni, ko je premalo zdravnikov in je zdravnik dežuren, pride do neke nujne situacije in potem čaka tri, štiri ure? Ali se bo lahko pacient pritožil in komu, če bo rekel, da se določbe Zakona o pacientovih pravicah pri njem ne spoštujejo? Kajti zakon mu zagotavlja, citiram: »Pacient ima pravico, da se njegov čas spoštuje.« Naslednja stvar, čakalni čas: »Izvajalec zdravstvene dejavnosti v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe zagotovi, da je delo organizirano tako, da je čakalni čas čim krajši oziroma ne presega 30 minut.« Jaz upam, spoštovani predstavniki ministrstva, da ste tudi kdaj osebno šli h kakšnemu zdravniku pa čakali v čakalnici in z ljudmi v čakalnici, torej s pacienti, razglabljali o tem, da mora izvajalec zdravstvene dejavnosti zagotoviti, da bo čakalni čas čim krajši, kar je neka floskula. Za enega pacienta je lahko kratko 5 minut, pa je lahko problematično, za enega pa tudi pol ure. Ker tukaj ste zapisali »ne presega 30 minut«. Ste govorili z direktorji bolnišnic, zdravstvenih domov, ali bodo lahko to uredili? Ne bodo uredili! Pa lahko greste do vseh direktorjev zdravstvenih domov, ne samo tistih štirih ali osmih, ki imajo celo pozitivno finančno stanje, predvsem pa do tistih, ki so v minusu, in bodo rekli, da tega ne bodo mogli urediti. Ne oni kot odgovorne osebe, pravne osebe ne zdravniki. Naslednja stvar je stopnja nujnosti. Velikokrat se v svoji poslanski pisarni srečam z ljudmi, ki rečejo, kaj jim pomaga napotnica, kjer piše nujno ali pa hitro, ker se potem itak v 75 % zadeve izjalovijo. In sedaj smo prišli do nekega piarovskega projekta, ki se imenuje zelo hitro. Verjetno bomo čez pol leta zopet ugotavljali, da bodo ljudje preko radijskih oddaj deležni tombole, ko bodo lahko šli mimo vsaj v tem času, ki se imenuje zelo hitro. Še nekaj glede birokracije. Ta zakon de facto povečuje stopnjo birokratskih in administrativnih ovir tudi na področju zdravstva. Če samo pogledamo, na čakalnem seznamu se vodijo naslednji podatki, direktorji zdravstvenih domov, bolnišnic, zdravniki se križajo, tako so tudi meni povedali, pa me zanima, če se s tem strinja oziroma to potrjuje tudi ministrstvo. Da zaključim, ta zakon je … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Branko Zorman. BRANKO ZORMAN (PS SMC): Hvala, gospod predsedujoči. Danes smo priča prvi obravnavi novele Zakona o pacientovih pravicah, katere predlagatelj je Vlada. Odprli ste kar nekaj vprašanj v zvezi s tem zakonom, nanje bo v nadaljevanju seveda odgovorjeno. Ogromno pa je bilo tudi govorjenja o vsem drugem v zdravstvu, samo o vsebini tega zakona ne. Seveda je vsaka tema, ki se tiče zdravstva, lahko povod za to, da se pogovarjamo o vseh težavah, ki so na tem področju, ampak danes imamo prvo obravnavo tega zakona pa bi bilo fino, da se tega tudi držimo. Glede na to, da sem zadnji razpravljavec, za mano je pa na vrsti samo še ministrstvo, bom svojo razpravo s tem tudi končal in dal končno možnost ministrstvu, da vam vsem odgovori na vse nejasnosti, ki ste jih izpostavili, in da ovrže tiste trditve, ki niso bile pravilne, ker nima smisla, da se ponavljamo, da jaz zdaj seciram vse vaše izrečene trditve, potem pa ministrstvo ponovno od A do Ž. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Prehajamo v sklepni del razprave, v katerem dobi besedo gospa Milojka Kolar Celarc, ministrica za zdravje. Izvolite. MARIJA MILOJKA KOLAR CELARC: Hvala za besedo. Spoštovani poslanke in poslanci, spoštovani podpredsednik Državnega zbora! Najprej bom odgovorila po vsebinskih sklopih vseh razpravljavcev, ki so razpravljali v splošni razpravi novele Zakona o pacientovih pravicah, potem pa bom odgovorila na nekatere konkretne pripombe, nerazumevanja ali pa tudi v enem delu zavestno zavajanje, kar je prav, da razčistimo in povemo. Najprej, kaj so razlogi za čakalne dobe. Večkrat sem že povedala, da jih poznajo praktično vsi zdravstveni sistemi, pa naj bodo pretežno financirani iz javnih sredstev javnih ali pa tudi zasebnih sistemov. Razlogi so zelo različni in tudi čakalne dobe so zelo kompleksne in zahtevne zadeve, zato se jih seveda enostavno, sploh pa ne z novelo zakona, ne da odpraviti oziroma rešiti, kar sem vsekakor tudi že večkrat povedala. Cilj in namen tega zakona ni skrajševanje čakalnih dob, ampak o tem, kaj so cilji in nameni tega zakona, malo kasneje. Čakalne dobe so posledica na prvem mestu demografskih sprememb, staranja prebivalstva, novih bolezni, na drugi strani so posledica naše večje ozaveščenosti, tudi zahtevnosti po kakovostni zdravstveni oskrbi, potem so seveda posledica pomanjkanja kadrov in pomanjkanja denarnih sredstev ter so posledica, če hočete, tudi pasivne medicine, pa naj bo to bodisi zaradi preobremenjenosti bodisi zaradi premalo znanja, pa tudi, če hočete, bele stavke zdravnikov družinske medicine. Vse to so izzivi, na katere v preteklosti v celotnem obdobju samostojne DZ/VII/31. seja 105 Slovenije ni bilo odgovorov, niti kot interventni ukrepi niti kot sistemske rešitve. Izkušnje drugih držav kažejo, da samo z interventnimi ukrepi z dodajanjem finančnih injekcij ne bomo – in nikjer v nobeni državi, pa tudi pri nas ne in jaz si zaradi tega ne delam utvar – rešili ali pa odpravili čakalnih dob. Bomo pa z interventnimi ukrepi skrajšali tiste čakalne dobe, kjer je prekomerno čakanje, ki ima lahko za posledico poslabšanje zdravstvenega stanja ali slabšo mobilnost slovenskih prebivalcev. Zaradi tega smo se na ministrstvu že zelo v začetku mojega mandata lotili tega problema z dveh vidikov. Eno je kot interventni ukrep, za katerega veste, da že drugo leto izvajamo enkratni dodatni program, leta 2017 z dodatnim denarjem, v zvezi s katerim vam bom o nekaj dobrih rezultatih, ki jih Slovenija še ni imela na skrajšanju, povedala kasneje, pa še en grafikon vam bom pokazala, kako velik dodatni pripad napotnic je recimo na endoprotezo kolena od 1. januarja letos do 1. maja. In s sistemskega vidika. En del tega, kako bomo boljše uredili, oblikovali in upravljali čakalne sezname s čakalnimi dobami, je tudi ta novela Zakona o pacientovih pravicah. Mislim, da ni bilo veliko razpravljavcev, ki so povedali, kaj ta zakon prinese tudi dobrega za paciente, saj je vendar novela Zakona o pacientovih pravicah. Seveda pa prinese na drugi strani tudi nekaj obveznosti. Bom povedala zakaj, zaradi tega, ker je korektno do vseh čakajočih na seznamu in do izvajalcev zdravstvenih dejavnosti, zdravstvenih delavcev, da je najmanj, kar je, če nekdo ne more priti na poseg ali pa na specialistični pregled, da dovolj časa pred tem to sporoči. Kaj se danes dogaja v praksi? Dogaja se, da recimo celotne ekipe čakajo celo na operacije, pa ljudi enostavno ni. To vedo povedati mnogi strokovni direktorji bolnišnic, o podatkih lahko tudi kasneje oziroma je bilo tudi že večkrat povedano. Zakaj? Zaradi tega, ker bomo dali s tem možnost, da bo zdravstveno osebje pravočasno prvega čakajočega, naslednjega na seznamu, poklicalo in mu ponudilo ta prosti termin za to, da pride na poseg, kar seveda danes ni možno. Torej, cilj zakona je zagotavljanje transparentnosti boljšega upravljanja seznamov, ureditev celostnega in ustreznega nadzora pri zagotavljanju pacientovih pravic in obveznosti. Kajti vemo, da smo v tem predlogu dopolnili prekrškovne določbe in uvedli inšpekcijski nadzor nad celotnim zakonom, česar danes ni v obstoječem zakonu, za katerega vemo, da je stopil v veljavo leta 2008. Naslednji zelo pomemben cilj tega zakona pa je zagotovitev kakovostne, primerne in varne zdravstvene obravnave. Naj vam povem, o tem malo kasneje, da prvič v zgodovini samostojne Slovenije uvajamo kazalnike kakovosti tega enkratnega dodatnega programa za skrajševanje čakalnih dob, bom povedala, katere. Med drugim delovna skupina dela že kar dolgo časa na pripravi, izhodiščih zakona o kakovosti in varnosti, kjer bo vzpostavljen ustrezni organ, ki bo spremljal kakovost zdravstvenih storitev in varnost. Seveda tudi prvič, ker se na žalost nobena od vlad v Sloveniji teh zadev ni lotila, pa še marsičesa drugega ne, zdaj pa vse strelice in topovi padajo na to vlado. Kaj pa prinaša dobrega za paciente? Ker mislim, da je prav, da se sliši in pove. Predvsem, da je osredotočen na pacienta in na njegovo celostno obravnavo, da bodo krajši čakalni časi. Že danes imajo dobro organizirani izvajalci zdravstvene dejavnosti tako urejeno, da ljudje čakajo v ambulanti po 15 minut. Imamo primere dobre prakse predvsem v zdravstvenih domovih, to vam lahko povem iz svojih izkušenj pa tudi od mnogih kolegov, seveda če je organizacija in če ni kakšnih nujnih primerov. Glede naročanja, s strani več razpravljavcev je bilo izpostavljeno, kaj pomenita eNaročanje pa eNapotnica. Tukaj je bilo dejansko res manipuliranje in zloraba. Žal mi je, da gospe Godec ni tu, ker je že drugič v tem parlamentu pokazala bel papir namesto zelene napotnice in dejala, v čem pa je tukaj racionalizacija oziroma e-naročanje, če je namesto zelene napotnice dobila bel papir s številko oziroma kodo, preko katere se lahko naroči vsak od doma preko računalnika. Žal pa seveda ni povedala, da je, ko je to dobila – ali oseba, ki je to dobila – verjetno povedala zdravstvenemu osebju v zdravstvenem domu, da se bo sama naročila, kajti sicer bi ji zdravstveno osebje, kar ni nujno, da je zdravnik, ali pa info točke, ki so vzpostavljene v zdravstvenih domovih, pomagalo in to naročilo. To povem in poudarjam zaradi tega, ker je to dejansko zavajanje javnosti. Mogoče še nekaj podatkov, kako poteka. Zadnji podatki kažejo, da se uspešno navajamo na e-napotnice in smo jih zdaj po zadnjih podatkih izdali že 10 tisoč 100 na dan, v mesecu maju, tako da je, bom rekla, dosti dober odstotek, kako te zadeve tečejo. Veste pa, da kadar spreminjate v celoti ta sistem, so vedno določene operativne težave. Lahko vam iz lastnih izkušenj povem, da družinski zdravnik, ki je že do zdaj uporabljal računalnik, si priskrbel digitalno potrdilo – to je narejeno zelo hitro. Sedela sem zraven svoje družinske zdravnice, ki jo moram pohvaliti, ker je bila ena prvih, in je rekla, da to seveda ni problem, tudi program je zelo prijazen. Tistim, ki so že do zdaj uporabljali računalnike, to ne predstavlja nobene težave, in to ne pomeni, kot je bilo ogromno očitkov, da administriranje, birokratske ovire na kaj uvajamo. Če imamo za primerjavo drugi svet, razvite države, tukaj nismo dojemljivi za te zadeve. Mimogrede, pri teh administrativnih bremenih, o katerih so vsi govorili, da so, 9 postavk od 23 ni treba vsakokrat izpolnjevati, številne se generirajo avtomatično. Res pa je, da bodo vse zadeve zelo transparentne. Zelo transparentne bodo, ker se pove šifra zdravnika, šifra pacienta, koliko je kdo napotnic napisal, kam je napotil, odpustno pismo, izvidi, tako da DZ/VII/31. seja 106 bo zdravstveno osebje, tisto, ki ima pooblastila, v bistvu vedelo za zdravljenje in imelo tako imenovani e-karton na pregled, s čimer bo seveda pripomoglo tudi k optimalnejši preskrbi oziroma storitvi vseh pacientov. Tako da tistim, ki govorijo, da je to dodatno administrativno breme za izvajalce, moram povedati, da je v enem delu celo manjše administrativno breme, recimo ker vemo, da se telefonsko naročanje zmanjšuje s 4 na 2 uri dnevno, ker želimo pospešiti uporabo drugih načinov naročanja. Potem je dana možnost – kar danes ni dana možnost – črtanja iz čakalnega seznama, zakon definira, v katerih primerih. Večkrat sem že povedala, kar je pokazal pilotni projekt, da imamo danes v čakalnih seznamih v excelovih tabelah na čas ljudi, ki se ali še niso odločili, da bodo prišli na poseg, ali pa jim zdravstveno stanje ne omogoča, da bi v nekem doglednem času prišli na poseg, ampak so na čakalnem seznamu in jih seveda, ker ni zakonske možnosti, ne moremo prerazporediti na nek drug ali vmesni čakalni seznam. Zaradi tega uvajamo tudi nekaj obveznosti nas vseh kot pacientov, da bomo tudi s tega vidika imeli spoštovanje in odnos do zdravstvenih delavcev, ne da se zgodi, kot je bil primer v eni bolnišnici nedolgo tega, da je bilo pet oseb poklicanih na ambulanto za kolonoskopijo, prišel ni nihče, opravičil se ni nihče, cela zdravstvena ekipa, tim pa je čakal in praktično niso mogli zapolniti termina. Tudi to je, bi rekla, realnost. In s tem bo omogočeno, da bodo izvajalci življenjsko prenaročali in imeli dovolj časa, da pokličejo vsakega naslednjega. Glede usklajevanja. Usklajevanje je potekalo od novembra 2016, bila so v javni razpravi najprej izhodišča, potem je bila priprava predlogov zakona pa koalicijsko usklajevanje, usklajevanje z Varuhom človekovih pravic, Ekonomsko-socialnim svetom, z zbornicami, strokovnimi združenji, sindikati, s strokovnimi organi, organizacijami s področja zdravstva, z nevladnimi organizacijami, dodatni sestanki z zobozdravniki, ortodonti, psihiatri, pedopsihiatri, kliničnimi psihologi. V delovni skupini pri pripravi te novele zakona so bili zastopani predstavniki praktično vseh interesnih skupin, Zavod za zdravstveno zavarovanje, Nacionalni inštitut, Združenje zavodov, Zdravniška zbornica, zdravstveni domovi, komisija za medicinsko etiko, zastopnice pacientovih pravic in tako naprej. Težko bi torej rekla, da sprejemam takšne očitke, da ni bilo usklajeno. Res pa je, kar je gospa Godec omenjala, naj ji odgovorim, da smo glede tega, glede na to, da je novela, da ni nov zakon, omejeni tudi s številom, koliko člen spreminjamo. In naj ji še odgovorim v zvezi z drugostopenjsko komisijo za varstvo pacientovih pravic, da Ministrstvo za zdravje že zagotavlja administrativno pomoč tej komisiji, da lahko normalno opravlja svoje delo. Glede financiranja in nekaj konkretnih rezultatov je vseeno treba povedati, ker je bilo omenjeno, da smo dobili 300 milijonov dodatnega denarja. Mi smo dobili podatke, nekaj, kar je treba povedati, zdravstveni resor sem prevzela, ko so bile akumulirane izgube bolnišnic 135 milijonov evrov, se pravi ob začetku mandata. Ne bom se spuščala, kaj so bili razlogi, kako. V teh letih, če gledamo celotno obdobje, ker je bilo povedano, koliko dodatnega denarja je šlo v bolnišnice in koliko ga ni šlo, naj povem, da se je v obdobju od leta 2008 do leta 2015 obseg izvedenega programa samo v bolnišnicah za specialistično ambulantno dejavnost povečal za 26 % in da kar pomemben del tega praktično ni bil sfinanciran s strani zavoda in da so se bolnišnične obravnave, vključno z enodnevnim hospitalom, povečale za 12 %. Če gremo pogledat, koliko je bilo pa dejansko dodatnega denarja, ki je šel v bolnišnice, od leta 2013 do 2017 je šlo 144 milijonov za zdravstvene storitve, vsega skupaj je bilo 251 milijonov povečanja, od 2013 do 2017. Od tega naj povem, da je dejansko šlo 75 milijonov za povečanje nadomestil bolniške, kar je 31-odstotno povečanje, in samo 8 % je šlo za povečanje zdravstvenih storitev. Da ne govorimo o tem, za koliko so bile po ZUJF znižane cene zdravstvenih storitev. Torej, imamo škarje, razkorak – zdravstvene storitve takole gor, cene, plačila, denar pa takole in tole je zdaj ta gap ali pa, če hočete, luknja. Pripisuje se, da je to naredila vsa vlada v mojem mandatu, kjer se maksimalno trudimo, da rešujemo zadeve z enkratnimi programi pa tudi s sistemskega vidika. Mimogrede, tudi odgovor, omenjeni so bili spet stenti, znižanje materialnih stroškov. Samo en podatek bom navedla, v celotnih zdravstvenih izdatkih predstavljajo izdatki za stente od 2 do 3 milijone evrov. Se strinjam, da je povsod treba skrbno obračati denar in nabavljati po pošteni ceni, ampak kaj je od 2 do 3 milijone v vseh zdravstvenih izdatkih? Pa kljub temu smo spet prvič v samostojni Sloveniji pripravili medicinske strokovne standarde za nabavo stentov in znižali ceno na, če se ne motim, 202 evra. Prvič v zgodovini. Ampak povem vam red velikosti, ker je toliko govorjenja. Da pa smo seveda tudi prvič uspeli narediti skupna javna naročila za zdravila, da vam ne bom naštevala vsega, podpisala sem teden, dva nazaj okvirne programe za nabavo za praktično celotno porabo zdravil v bolnišnicah, pa da ne govorim za igle pa plenice, ki so tudi v zaključku. Samo toliko o tem. Še nekaj o tem, veste, o tujih svetovalcih, tujih priporočilih in o teh zadevah se pač težko uskladiš za nekoga, ki zagovarja popolnoma drug koncept. Ne bom omenjala ZDA pa koliko prebivalcev ZDA je brez zdravstvenega varstva, bom pa še enkrat ponovila podatke, ki so jih objavile ZDA po 25-letni raziskavi kakovosti in dostopnosti do zdravstvenih storitev. Slovenijo so uvrstili na zavidljivo 18. mesto med 192. državami sveta, po 25-letih raziskovanj. ZDA pa celo Velika Britanija so daleč za nami, tukaj pa poslušamo, DZ/VII/31. seja 107 da je vse narobe, da je vse … Toliko o teh raznih zadevah. Tudi še gospodu Horvatu, cenjenemu poslancu, bom odgovorila. Dejali ste, da ministrica ne pusti delati nekemu uspešnemu zasebnemu zdravniku, preprečuje … Vsak, ki dobi dovoljenje za opravljanje zdravstvene dejavnosti, lahko to zdravstveno dejavnost opravlja. Druga zgodba pa je, iz katerega vira je financiran. Žal je tako, da je težnja, da bi se vsi nekako priklopili na javna sredstva. Pa saj v tem ni težave, ampak če se priklopijo na javna sredstva, potem je seveda treba igrati in delovati, poslovati po pravilih za javna sredstva. Ne moremo pa zagovarjati sistema, da nekdo posluje, deluje z javnimi sredstvi po pravilih Zakona o gospodarskih družbah. Tudi zakonodajne službe in celo sodbe evropskih sodišč govorijo o tem, da to ne more biti. Če posluje zasebnik z javnimi sredstvi, potem je treba spoštovati pravila, ki veljajo za javna sredstva, pomeni na nepridobitni način, brez dobička oziroma ta dobiček se mora usmerjati nazaj v zdravstveno dejavnost. Tukaj imamo te ključne dileme, če hočete, zavestno ali nezavedno razumevanje. Jaz sem prva, ki zagovarjam, da mora konkurenca v zdravstvu delovati na kakovosti zdravstvenih storitev, na dostopnosti, vendar moramo spoštovati enake pogoje poslovanja, če gre za javni denar. Saj to smo vendar ja odgovorni davkoplačevalcem. In tukaj je ta razlika, kjer se razlikujemo v konceptu. Še nekaj zelo konkretnih odgovorov na zadeve. Omenjeni so bili onkološki bolniki. Ja, smo jim prisluhnili in predvsem zaradi njih je uvedena dodatna stopnja nujnosti, to je zelo hitro, 14 dni, kar bo seveda pomenilo, da se bo s tem v enem delu lahko razbremenila stopnja nujno, kajti ugotovili smo, da je danes prevelik časovni razkorak med stopnjo nujno, ki je takoj ali 24 ur, in stopnjo hitro, ki je 3 mesece. Prav je, da je zdaj uvedena ta stopnja, ki bo omogočila predvsem rakavim bolnikom, pa še nekaterim, da bodo zdravniki lahko uporabili to stopnjo. In še nekaj naj povem, da pomeni to 14 dni, in dodatno je, da morajo dobiti izvid in strokovno mnenje takoj. Tudi to je, bom rekla, dodatna prednost, ki jo dobijo bolniki. Da nadaljujem, stopnja nujnosti zelo hitro. Torej, v enem delu bomo razbremenili stopnjo nujno, kar ne pomeni, da bo število napotitev zato večje, samo različna distribucija teh stopenj nujnosti bo. Moramo pa vedeti in zaupati, da je to orodje zdravnika, ker more edino in samo stroka določati to stopnjo nujnosti. Seveda bo s tem tudi lažje upoštevano, kaj je razumen čas. Ta razumni čas pa je opredeljen že v sedaj veljavnem zakonu in ga presoja zdravnik glede na konkretno zdravstveno stanje posameznega pacienta in njegove okoliščine. Glede agencije za kakovost sem že omenila, pri spremljanju enkratnega dodatnega programa uvajamo naslednjih pet kazalnikov kakovosti. Tudi to smo si drznili prvič, če temu tako rečem, in pripravljala jih je stroka, kot rečete, ljudje, ki jih ni veliko v Sloveniji, ki se spoznajo na to kakovost, mislim, da je skoraj eno leto pripravljala ta izhodišča. In sicer bodo ti kazalniki kakovosti pri EDP 2017 naslednji: zmanjšanje števila čakajočih nad dopustno čakalno dobo, zmanjšanje števila čakajočih v okviru dopustne čakalne dobe, zmanjšanje čakalne dobe na prvi prosti termin, neopravljene storitve zaradi odsotnosti pacienta in zadovoljstvo pacientov z opravljeno storitvijo, ki jo bomo merili. To je prvi paket, ki bo spremljal, in ta EDP 2017 bo tudi po teh kazalnikih spremljan in ga bomo tudi javno objavljali. Zdaj pa še o tem, kaj so enkratni ukrepi poleg EDP 2017. Veste, da poteka tudi enoletni pilotni projekt, ki ga je sprejela Vlada na osnovi pogajanj s sindikati zdravnikov in zobozdravnikov. Za sistemsko skrajševanje čakalnih dob uvaja kategorijo standardov in kategorijo fleksibilnega nagrajevanja, posebej ločeno za primarno in sekundarno dejavnost. Tudi to so delali strokovnjaki zelo intenzivno več kot pol leta zaradi tega, da bi prišli do zelo konkretnih številk in konkretnih zahtev, kdaj in kako ima kdo pravico do tega variabilnega nagrajevanja, seveda po lestvici, če izpolni pogoje komplementarno, kar pomeni ne samo, da dosega standarde v svojem delovnem času, temveč da tudi kakovostno opravi storitve, da recimo na primarni ravni opravi določene posege, hišne obiske, paliativne obiske, manj napotuje, uporablja e-konzultacijo z ustreznim specialistom na sekundarni ravni. Seveda, na sekundarni ravni je dodaten pogoj še skrajševanje čakalnih dob čakajočih, in sicer če nista oba pogoja izpolnjena, ne dobi nobenega variabilnega dela na osnovno plačo. To je poskus, kako bi lahko v bodoče, če bodo dobri rezultati, sistemsko urejali način nagrajevanja in upravljanja v javnih zavodih. Zdaj pa konkretni podatki. Mimogrede, mislim, da je danes objavljeno na naši spletni strani tudi detajlno število posegov, ki bodo opravljeni z enkratnim dodatnim programom. Zdaj vam jih ne bom naštevala, to so programi, ki so na osnovi strokovnih meril glede najdaljšega čakanja na dan 1. januarja 2017 in glede na razpoložljive kadrovske in opremske kapacitete vseh v javni mreži, tudi koncesionarjev, opravili dodatne programe, število operacij, ki jih spremljamo in ki bodo, potem ko bodo opravljeni, plačani. In zdaj bom povedala nekaj konkretnih številk, ker se ta EDP že izvaja. Za to so bili odobreni posebni programi, in sicer pregled podatkov pokaže – število čakajočih po stanju na dan 1. junij 2017 v primerjavi s 1. januarjem 2017, nekaj za ilustracijo – da se je število pacientov, čakajočih na posege, za katere se podatki zbirajo, zmanjšalo, in sicer za skoraj 3 %, tako pri skupnem številu čakajočih, glede na to, da so dejansko izvajalci začeli izvajati ta program z aprilom, vsi pa intenzivno z majem. Prav tako so se v tem obdobju čakalna doba, število DZ/VII/31. seja 108 čakajočih in število čakajočih nad najdaljšo dopustno čakalno dobo pri prvem pregledu v revmatološki ambulanti zmanjšali skoraj za 10 % števila pri obeh številih čakajočih, glede na stopnjo nujnosti. Recimo v ortopedski ambulanti je bilo zmanjšanje števila čakajočih za 7 % in čakajočih nad najdaljšo dopustno čakalno dobo za 30 %. CT-preiskave, pri njih se je povprečna čakalna doba znižala za 4,36 %. Pri vseh seveda govorim o primerjavi 1. 6. 2017 s 1. 1. 2017, s tem da je treba upoštevati tudi dodatne prilive, ker saj veste, povedala sem, koliko e-napotnic izdamo vsak dan. Čakalna doba je, bi rekla, zadeva, ki je živa. Povprečna čakalna doba za MR-preiskave se je znižala za 3,15 %, povprečna čakalna doba za koronarografije se je znižala za 2,51 %, skupno število čakajočih za CT-preiskave se je zmanjšalo za 23,23 %. Ponavljam, CT 23,23 %. In skupno število čakajočih se je zmanjšalo za 9,65 %. In še, recimo, omenila sem endoprotezo kolena, po podatkih stanja na dan 1. 5. 2017 – pokažemo, da boste lažje videli – je bilo dodatno realiziranih 253 posegov, ampak tile zeleni stolpci pa povedo, koliko so bili dodatni prilivi e-napotnic in pacientov po mesecih. Ko bomo do konca imeli vse številke, boste to lahko videli in bomo objavljali na spletnih straneh. Če ne bodo opravili 10 posegov, ker smo z vsakim izvajalcem konkretno uskladili glede na njihove možnosti, koliko bo teh posegov, seveda ti posegi ne bodo plačani, če ne bodo realizirani. Enako velja za ta enoletni program, za katerega sem izpogajala 18 milijonov dodatnega denarja iz proračunske rezerve za letošnje leto. To pa, kot smo rekli, bo nagrajevano samo, če bodo realizirani in izpolnjeni vsi pogoji standardov, kakovosti, skrajševanja čakalnih dob komplementarno kvartalno za nazaj, in seveda po preverjanju vseh opravljenih kategorij. Mislim, da sem v glavnem v razumnem času … Glede preskakovanja še. Preskakovanje, ko bo celoten dopolnjen elektronski seznam, ne bo možno, ker če se mi doma naročamo preko računalnika, se evidentira in potem se to seveda ne more popravljati, naknadno vnašati, in bo seznam zelo jasen in pregleden, česar danes s temi seznami po različnih metodologijah na čas v excelovih preglednicah seveda ne moremo govoriti. Res pa je, da jih tudi nihče ne preverja. Imamo recimo primere, kjer posamezni izvajalci vodijo čakalne sezname, primeri so zlasti v ortopediji, recimo po posameznem ortopedu, ne vem, za koleno je več ortopedov, ljudje imajo pravico izbora svojega ortopeda, in potem vas vprašam, kaj je prava čakalna doba za posege na kolenu, če vodimo čakalne sezname po posameznem ortopedu. In se seveda tudi pacienti strinjajo, da če hočejo izbranega ortopeda, bodo čakali dlje. In potem se to v neki metodologiji sešteje, povprečje deli in dobimo tolikšno vrsto. In še nekaj, kar je zelo pomembno, ne smemo pozabiti, da se čakalne dobe generirajo v primarju. V bistvu jih generirajo tisti, ki napotujejo. Zdaj bom povedala en primer dobre prakse, ker sem nedavno govorila z italijansko ministrico za zdravje – kaj so naredili v pokrajini Veneto? To je resnično, to ni nekaj, kar bi nekdo govoril zaradi tega, da bi se lepše slišalo. V to smer gre tudi naša strategija primarnega zdravstva, ki je tudi v zaključni fazi in se usklajuje in verjamem, da bo septembra na razpolago širši javnosti, dela se pa že eno leto in pol. Kaj so naredili? Okrepili so primar, vzpostavili so določene ambulante tako, da v primar pridejo zdravniki iz sekundarja, omejili so število napotnic po zdravniku pa tudi znesek denarja, ki ga zdravnik lahko napiše za zdravila, da ne dobi kontrole ali nadzora, vlagali so v preventivo in svetovanje na primarju in znižali so število postelj na tisoč prebivalcev s 6 na 3. So ena najbolj razvitih pokrajin v Evropi, v Italiji sploh, pa tudi pokrajina, ki ima najbolje urejen zdravstveni sistem – in veste, kaj mi je povedala? Koliko bolnišnic ni bilo več potrebnih in so jih zaprli. In ljudje in vsi so bistveno bolj zadovoljni in bolj zdravi. Mislim, da je tudi drugod smer razvoja v to, da ljudem nudimo preventivo, čim več storitev na primarnem nivoju v domačem okolju, in bomo s tem razbremenili in pripomogli k bolj zdravi populaciji. Mimogrede naj omenim še, da ti povečani prispevki, ki se natekajo v Zavod za zdravstveno zavarovanje, na žalost ne gredo v večji meri za plačilo zdravstvenih storitev, ker gre na žalost ta denar za veliko večjo porabo bolniških nadomestil nad 30 dni. In sicer beležimo drastično povečanje tega bolniškega staleža in seveda s tem nadomestil, že v letu 2015/2016 so se povečala za 16 % in samo v prvih 5 letošnjih mesecih napram podatkom iz 2016 za nekaj več kot 20 %. Povedati hočem to, da se kljub večji zaposlenosti, večjemu prilivu iz prispevkov – hkrati pa imamo tudi kar lep znesek neizterjanih prispevkov, predvsem iz preteklosti – ta denar ne usmerja za plačilo večjega obsega zdravstvenih storitev, ki, kot sem povedala, naraščajo z odstotkom, ki sem ga prej navedla. Zaradi tega se zavedam, da bo dejansko treba s sistemskega vidika pristopiti in narediti veliko več, ta novela zakona pa je en delček tega, kar bo pripomoglo k temu, da bomo na sistemski ravni to bolje urejali. In še nekaj in bom s tem zaključila, da je dejansko nekaj razpravljavcev govorilo, kaj je reforma, da novela Zakona o pacientovih pravicah ni reforma, da pa je bilo v našem mandatu že veliko sistemskih zakonov, če se spomnimo samo nekaterih, kot je Zakon o lekarniški dejavnosti po 24 letih. Pa bom rekla, še nekateri drugi so tudi delali reforme, bolje rečeno strukturne spremembe v zdravstvu. Pa tudi vsi drugi ukrepi in aktivnosti, ki jih delamo, pa mogoče niti ne pridejo do vas poslancev v Državnem zboru. Cilj te novele zakona ni skrajševanje čakalnih dob, je pa namen in cilj, da se vzpostavi transparentnost, da se ustrezno, celovito uredi nadzor, da se uvede kakovostna DZ/VII/31. seja 109 obravnava in da bomo v bodoče lahko res govorili o pravih, realnih čakalnih dobah in pa konec koncev tudi o uspešnosti enkratnih programov in dodatnega denarja, ki je temu namenjen. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi prvega odstavka 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Ugotavljam, da ja. Naj preberem, še pred prijavo vas želim opozoriti, da se lahko k razpravi prijavite s pritiskom tipke za vklop mikrofona. Če želi razpravljati tudi predstavnica Vlade, prosim, da se prav tako prijavi s pritiskom tipke za vklop mikrofona. V tem primeru dobi besedo kot zadnja. Prosim za prijavo. Prijava poteka. Besedo ima gospod Marijan Pojbič. MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik. Nisem se več mislil oglašati, ampak po tej razpravi, ko sem poslušal ministrico, lahko zaključujem, da je v slovenskem zdravstvu v tem trenutku stanje tako dobro, da praktično ta razprava danes ne bi bilo potrebna, torej da je bila potrebna zaradi tega predlaganega zakona. In po vseh teh superlativih, ki jih je govorila danes na eni strani ministrica, in ko smo na drugi strani poslušali ostale poslanske skupine, vidimo, da gre pri ministrici za direktno sprenevedanje. Enostavno je izgubila stik z realnostjo. Enostavno je zgubila stik z realnostjo. Na eni strani smo danes govorili o čakalnih vrstah, o vseh teh zadevah, o katerih je bilo veliko veliko stvari povedanih, in ugotavljamo, da če greste do pacientov, če greste do ljudi, če greste vprašat, bo skoraj sleherna državljanka ali državljan imel veliko pripomb na delovanje našega zdravstvenega sistema. Ampak ministrica danes tukaj govori, kako je vse oh in sploh in prav in lepo, kaj vse se je naredilo, koliko reformnih zakonov je bilo predloženih v Državni zbor, potem je navedla enega, se pravi Zakon o lekarniški dejavnosti pa še nekateri drugi, in je rekla celo, da so bili sprejeti nekateri predpisi, ki jih pa morda vse poslanke in poslanci ali pa vse državljanke in državljani ne poznamo. So bili torej tisti predpisi napisani za Kitajce? Ali so bili napisani za Japonce ali za ne vem koga? Mislim, kako lahko ministrica daje take izjave, brez da premisli, kaj reče. Da ne govorim o tem problemu, na katerega neprestano poskušam opozarjati, pa kar velika večina Slovenk in Slovencev, ko govorimo o korupciji v zdravstvu. Ne vem zdaj, jaz se sprašujem, ali je gospa ministrica po vsem tem, kar je naredila v tem času, ko je ministrica, morda na plačilni listi tega našega gospoda, ki ga vsi zelo dobro poznamo, da se stanje v zdravstvu ne izboljšuje, da se na področju korupcije v zdravstvu ne stori čisto ničesar. Govorim seveda o gospodu Zemljariču, da ne bi slučajno kdo pozabil. To je vse možno. Ne trdim, da je temu tako, ampak to je vse možno, če se v resnici nadaljuje vse po starem kopitu, tako kot je delovalo do sedaj. In če nekdo recimo opozori, da neka stvar ni v redu, potem ministrica te ljudi pozove – najprej jih postavi, potem pa pozove – k odstopu. Poglejte, kaj se je v otroški kirurgiji dogajalo! Ko generalni in njegova strokovna želita, da gospod Kenda odstopi, se ona ponovno postavi na stran tega gospoda Kende, vojaka Jankovića, Kučana in tako dalje, in poskuša na vsak način zaščititi njegovo pozicijo tam. Ne glede na to, da se je toliko in toliko negativnih stvari zgodilo na otroški kirurgiji. Kakšna ministrica je to?! Zato pravim, da se sprašujem, na čigavem spisku je ta ministrica, če zagovarja takšne ljudi, ki jim je dokazano, da se je toliko in toliko problemov zgodilo pod njihovim vodstvom. Ne razumem, enostavno ne razumem ministrice, da tam, kjer bi morala potegniti poteze, ne naredi ničesar. Potem še tista zakonodaja, ki jo je prinesla v Državni zbor, o čemer bomo v kratkem ponovno razpravljali, o Zakonu o zdravstveni dejavnosti, in napade tiste, ki v tej družbi v tem trenutku praktično najbolje funkcionirajo, s katerimi so vsi, 90 % vseh pacientov in pacientk, zadovoljni. In napade tiste! Izogne se pa tistim ključnim vprašanjem, ki pa so problem našega zdravstvenega sistema. In še enkrat se sprašujem, na čigavem spisku je gospa ministrica. Upam, da bomo to enkrat izvedeli, morda po zaključenem mandatu ali pa takrat, ko bo sama ponudila odstop, ker to bi morala storiti že zdavnaj. Med vsem tem, kar je danes govorila, in tistim, kar je naredila, je velikanska razlika. In vsi tisti, ki to poslušajo, tako pacientke, pacienti, državljanke in državljani kot tisti, ki v parlamentu sedite … In tisti, ki se spoznajo na zdravstvo, ki v parlamentu sedijo – zdaj jih slučajno ni v dvorani – in se spoznajo na to področje, so danes zelo jasno in zelo kvalitetno povedali svoja mnenja, ki so diametralno nasprotna tistemu, kar govori ministrica. Zato, gospa ministrica, prosim, nehajte zavajati in pojdite tja, s katerega spiska pač, ne bom rekel sigurno, ampak mislim, da izhajate. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Postopkovno, gospa Erika Dekleva, izvolite. ERIKA DEKLEVA (PS SMC): Gospod predsedujoči, razumem, da je zelo težko ustaviti našega kolega iz SDS, pa vendar bi vas prosila, da ga vsaj spomnite, da danes govorimo o Zakonu o pacientovih pravicah. Prav je, da se osredotoči na njegovo vsebino. Seveda v primeru, da jo pozna. Ne govorimo pa o korupciji v zdravstvu, pa Zemljariču, pa Kendi, pa ministrici in raznih spiskih, na katerih se ljudje pojavljajo ali ne pojavljamo. Tako da lepo prosim, da ste mogoče malo pozorni na te razprave in kot predsedujoči jih tudi ustrezno usmerjate. DZ/VII/31. seja 110 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Imam še eno postopkovno. Gospod Marijan Pojbič, izvolite. MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Gospod podpredsednik, moje postopkovno je, da bi bilo fajn, da gospa, ki je zdaj pred mano govorila, posluša, kaj se je v dvorani danes dogajalo. In če je poslušala ministrico, ki je govorila o vsem, kar se tiče zdravstvenega sistema. In ona potem daje takšno proceduralno. Prosim, da njo opozorite, če ni poslušala, kar se je danes dogajalo v Državnem zboru, da naj potem ne hodi in naj ne daje takih proceduralnih. Fajn bi bilo, da bi tu sedela in to poslušala in potem bi bilo verodostojno njeno proceduralno. Moje proceduralno je, gospod predsednik, da takšnim ne date možnosti, da proceduralno govorijo, če niso bili tukaj in poslušali o tem, kaj je ministrica govorila eno uro. Jaz sem tu sedel in sem ves čas poslušal vsebino njenega pogovora, ki se je v celoti dotikal zdravstvenega sistema in ne samo tega zakona, o katerem danes govorimo. Prosim, da jo opozorite, da je to, kar je govorila, zavajanje. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Če bi lahko, bi tudi jaz dal svoj postopkovni in bi izgledal nekako tako, da dajmo nadaljevati s svojim delom. In če smem predlagati, bi nadaljevali z gospodom Tomažem Liscem. Izvolite, imate besedo. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala. Spoštovana ministrica, zdaj sem pa še bolj zbegan. Ko sem jaz govoril, da je treba sistemsko reševati zadeve in da bi pričakoval, da bo ta zakon o pacientovih pravicah del neke zdravstvene reforme, ste zmajevali z glavo, vi pa ste več kot polovico časa govorili o vsem drugem, razen o zakonu o pacientovih pravicah. Še bolj sem zaskrbljen, ker v razlogih, ciljih in namenih zakona je polovica časa namenjena temam, kot so čakalni čas in čakalni seznam. Vi pa ste rekli, pa upam, da vas skoraj dobesedno citiram: »Z novelo se čakalnih vrst ne da skrajšati. Cilj zakona ni skrajševanje čakalnih dob. S finančnimi injekcijami ne bomo rešili čakalnih dob.« To pa je ključno kar pacienti, spoštovani in spoštovane, pričakujejo. Zdaj pa imam še bolj občutek, ko berem nov 15.b člen Opravljanje čakalnega sezama, da se lahko pacient odpove najpozneje deset dni pred izvedbo zdravstvene storitve in da mora biti še to pisno, da komaj čakate, da zakon pride v veljavo, da boste ljudi črtali s seznamov, čez pol leta pa se hvalili: Na področju tem in tem smo skrajšali čakalne dobe. Seveda, ker ste jih vrgli dol. Tako kot dela ministrica za delo, družino in socialne zadeve pri eni drugi evidenci. Iz števila brezposelnih jih briše, potem pa reče: »Zmanjšali smo čakalne oziroma brezposelne vrste.« Resnično me je še bolj strah, da bo ta zakon zagledal luč sveta. Spoštovana ministrica, če sem prav razumel, pripravljate novo strategijo. Še bolj sem zaskrbljen. Čakamo zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, verjetno kot nek bajpas bomo dobili neko rjavo, zeleno, vijoličasto ali pa na žalost črno knjigo, ki se ji bo reklo strategija na področju zdravstva. Jaz resnično upam, kot je rekel prej kolega Horvat, da bo prej mandata konec, preden boste vi to strategijo, ki bo verjetno pogreb zdravstvenega sistema, pripeljali v Državni zbor. Naslednja stvar, mi govorimo o zakonu o pacientovih pravicah. Spoštovana ministrica, ker ste ob tem, ko ste govorili o pacientovih pravicah, polovico časa govorili o obveznostih in pa dolžnostih pacientov, predlagamo, da spremenite naslov tega zakona: Zakon o pacientovih pravicah in dolžnostih, kar je sicer lepo, ampak vi se hvalite samo s pravicami, danes pa smo končno slišali, da imajo pacienti tudi dolžnosti. Zato še enkrat dobronameren namig, predlog, popravite za začetek preden se ukvarjate z vsebino, naslov zakona in omenite tudi dolžnosti pacientov. Tudi ta, da če se preko 10 dni preden so naročeni ne bodo pisno – in to leta 2017! –, pisno odpovedali čakalni vrsti, bodo, kot je napisano: »Če pacient odsotnosti ne upraviči, se ga črta s čakalnega seznama in napotna listina preneha veljati.« Pa se bo zmanjšala čakalna doba. Kar prej nisem govoril, pa sem želel povedati je, da me je zelo strah tega, kar piše v novem 19. členu. Piše, da minister, pristojen za zdravje, izda predpis iz tega, tega, tega, tega in tega odstavka, tega in tega, tega člena. Ker se bodo vse te evidence, ki so tukaj že napisane, tako kot pri vsej ostali zakonodaji še razbohotile, ker bomo iz naročanja naredili znanstveno fantastiko v smislu pacient umre, preden se urgentno naroči oziroma naroči za tako imenovani novi hitri postopek. In za zaključek, spoštovana ministrica, jaz verjamem, da ste se pogovarjali, ampak očitno imate isti problem kot celotna ta vlada. Vi se pogovarjate, dogovarjate, usklajujete, nikoli pa se do konca ne dogovorite, ne uskladite, temu je priča tudi današnja razprava določenih poslancev s strani koalicije, ki so vam želeli natočiti čistega vina in so oni največ govorili o klientalizmu, o korupciji, o tem, kako je potrebna sistemska prenova zakona. Kar pa vi delate, je pa to, da primerjate, kako so dobri ali pa slabi primeri iz tujine, kako so krivi vsi predhodni ministri, kako so krivi pacienti in nenazadnje, kako so krivi zdravniki, da je stanje takšno, kot je. Spoštovana ministrica, tako kot se mora včasih tudi cesar pogledati v ogledalo, predlagam, da to tudi storite in pogledate svoje zapiske magnetograma, ko ste postala ministrica, kaj ste obljubili, in kakšno je sedanje stanje. Obljube in katastrofalne napovedi izvajanja v praksi. DZ/VII/31. seja 111 PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Jelka Godec, izvolite, imate besedo. JELKA GODEC (PS SDS): Gospa ministrica, »čakalne dobe generira primar«, ste dejali. Na začetku pa, »čakalne dobe so zaradi demografskih sprememb pomanjkanje kadra, novih bolezni, denarnih sredstev ni«. Kasneje poveste, da denarne injekcije ne bodo rešile čakalnih dob. Gospa ministrica, ali je to posledica, da ne veste, kaj govorite na začetku in kaj na koncu, ali vas niso pravilno podučili. Zdaj se vi odločite, kdo zdaj generira čakalne dobe. Kdo? Enkrat tako, drugič tako, enkrat pravite rabimo še 18 milijonov: »Sem si izpogajala 18 milijonov za skrajševanje čakalnih dob.« Prej poveste, da finančne injekcije ne bodo reševale čakalnih dob. Jaz več ne vem. 18 milijonov rabite. Zakaj, gospa ministrica? Kam boste dali 18 milijonov? V skrajševanje čakalnih dob ali samo zato, da se lahko pohvalite, da ste skrajšali čakalne dobe? Jaz sem vas prej vprašala, ali ste se za teh 18 milijonov odločili tudi znižati stroške materiala, ker vam še enkrat povem, na žilnih opornicah smo vam dokazali, da se lahko milijon privarčuje samo na enem medicinskem materialu, samo na enem. Gospa ministrica, kaj ste naredili z znižanjem materialnih stroškov oziroma stroškov zdravstvenega materiala? Vi osebno, kaj, kje in kako ste se potrudili s skupnimi javnimi naročili? Niso uspeli, še do sedaj ne, še danes ne. In cene tudi v teh skupnih javnih naročilih niso znižane, razen na enem, zaradi enega samega zdravnika, ki vam teži non-stop in non-stop na vseh teh komisijah govori o znižanju cen. To je ena zadeva. Druga zadeva. Gospa ministrica, primar obtožujete zaradi povečanja čakalnih dob, da primar generira čakalne dobe. Na koncu ste bolnikom, ko sem šla na družabna omrežja, sporočili takole: »Bolnišnice zapirajo v Italiji.« Kaj hočete povedati, gospa ministrica? Da bomo v Sloveniji bolnišnice zapirali, primarju pa nalagate, da mora omejiti število napotnic. To želite sporočiti? Ljudje me sprašujejo, če ste čisto v redu. Zdaj bom pa čisto tako povedala. Na družabnih omrežjih sprašujejo, kaj je z ministrico narobe, da slovenski javnosti sporoča, da v Italiji zapirajo bolnišnice in da omejujejo število napotnic primarja. Ena gospa piše: »Ja, hvala lepa, niste nič novega povedali, e- napotnica je točno tako, kot je povedala gospa Godec.« In nisem vas zavajala, gospa ministrica! Še enkrat bom povedala, pa če sem še tako tečna. Tri napotnice, tri, za specialistični, isti specialistični pregled. Dobila sem bel papir, pa se nisem hotela sama naročiti. Sestra mi je dala v roke in mi je rekla, naročite se. In sem šla in sem se naročila. Kako? Telefonsko ni možno, ker mi reče, da naj dam na pošto. In sem dala na pošto in dobila spet pisno nazaj od zdravnika. In ne govoriti, da zavajam. Gospa ministrica, koliko e-napotnic ste naredili v tem času, odkar ste jih uvedli? Koliko. Jaz sem tri. In na treh primerih vam povem, da so e-napotnice bel papir zdaj. In tudi drugi pišejo takole: »Leta 2020 sem naročena za en pregled.« Torej, jaz si ne dovolim, da govorite, da zavajam, ker je to moj konkretni primer. Če pa delajo zdravniki različno, to pomeni, da enim dajo bel papir, drugega pa direktno naročijo, to pa ni moj problem, ne problem pacienta, ni njegov problem, torej bo problem zdravnika. Naslednja stvar – kakovost. Zmanjšanje čakalnih dob, število neopravljenih storitev, zadovoljstvo z opravljeno storitvijo in tako naprej. To je za vas kakovost? Torej čim manjše čakalne dobe, čim hitreje opravljeno delo. Kaj zdaj to pomeni? Zdravnik bo nagrajen, če bo čim več ljudi opravil v čim krajšem času s krajšo čakalno dobo? Ali kaj to pomeni? Zdaj dela, ne vem, 5 minut z enim, potem bo delal pa naprej, kaj? 3 minute na enega bolnika, da bo čim bolj skrajšal. Še enkrat. V samem spisu zakona oziroma v tistem prvem delu, v katerem navajate razloge za ta zakon, ste napisali, še enkrat vam bom povedala: »Vpis pacientov za izvajalce zdravstvene dejavnosti pomeni administrativno oviro.« Do sedaj. Kaj bo pa zdaj naprej? Zdaj bo moral še pa naprej on napotnice delati, e-napotnice. To ni dodatna administrativna ovira? Še dodatno jih boste birokratsko obremenili. »Pri uvrščanju na čakalni seznam izvajalci zdravstvenih dejavnosti ne upoštevajo določb Zakona o pacientovih pravicah in pravilnika tudi zato, ker niso dovolj usposobljeni.« Od danes naprej so usposobljeni, s tem zakonom. Niso! Ker so spet isti zdravniki. Ali jih boste usposabljali za to? Govorite o enakih pogojih poslovanja tako za zasebnike, koncesionarje in pa javni zdravstveni zavod. A res? 30 % manj dobi zasebnik za isto opravljeno storitev kot tisti, ki dela v javnem zdravstvenem zavodu. 30 % nižjo dobi plačano storitev. Gospa ministrica, ta zakon ne bo skrajšal čakalnih dob. Ta zakon bo bremenil tako zdravnike, paciente pa popolnoma zmešal, da ne bodo vedeli, kdaj so na vrsti, kje so na vrsti, kako se naj naročajo. In to je res. Ni del reforme, to je del … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Zaključujem splošno razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora potekali danes v okviru glasovanj pol ure po prekinjeni 4. točki dnevnega reda. S tem tudi prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVAH ZAKONA O INŠPEKCIJI DELA PO SKRAJŠANEM POSTOPKU. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina šestih poslank in poslancev. DZ/VII/31. seja 112 V zvezi s tem predlogom je Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide predlagal Državnemu zboru sprejem sklepa, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Besedo dajem predsedniku odbora gospodu Urošu Priklu za dopolnilno obrazložitev predloga sklepa. Izvolite. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je na svoji 41. seji kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim kolegom Kordišem. Kolegij predsednika Državnega zbora je sklenil, da se predlog omenjenega predpisa skladno z določili našega Poslovnika obravnava po skrajšanem postopku. Pri delu odbora so sodelovali predstavnik predlagateljev, predstavniki Ministrstva za delo, predstavniki Zakonodajno-pravne službe, Obrtne zbornice ter predstavniki nekaterih drugih civilnodružbenih organizacij, kot izhaja iz samega poročila o delu tega odbora. Odboru je bilo tudi posredovano mnenje naše Zakonodajno-pravne službe, ki je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajnotehničnega vidika. Podala je konkretne pripombe k 1., 2., 3. in 4. členu, med drugim pa je tudi opozorila na nekatere določbe, kjer predlagani ukrepi presegajo pristojnosti inšpektorjev, zastavila pa si je tudi vprašanje sorazmernosti nekaterih ukrepov. Komisija Državnega sveta, pristojna za socialno varstvo, delo v zdravstvu in invalidi, je prav tako obravnavala predlog predpisa, ki pa ga, kot je zapisala v svojem mnenju, ne podpira. Predstavnik predlagatelja je v uvodni obrazložitvi povedal, da s predlogom zakona želijo zagotoviti, da se bodo prikrita delovna razmerja, ki jih odkrijejo inšpektorji za delo, preoblikovala v redne zaposlitve, namesto da bi si sodelovanje med delodajalcem in delojemalcem preprosto prekinilo, ne da bi delodajalec poravnal obveznosti, ki izhajajo iz prikritega delovnega razmerja. V okviru razprave o predlogu zakona je bilo na podlagi dejstva, da je Vlada praktično tik pred zdajci oziroma tik pred začetkom razprave na Odboru za delo dosegla dogovor s socialnimi partnerji in besedilo svojega zakona o inšpekciji dela sprejela tudi na Vladi, predlagan sklep, da obravnavani predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo. V okviru razprave o sklepu je bilo izpostavljeno, da se z zakonom ureja problem prekarnosti na našem trgu in kršitve, povezane z neizplačevanjem plač. Predlagatelj obravnavane novele pa je menil, da je vladni predlog nepopoln, saj izpušča delavce, ki delajo preko agencij za posredovanje del. Prav tako je poudaril, da je njihov predlog boljši, da nekatere njihove rešitve dosledno sledijo dobri praksi, prav tako pa se ni strinjal s pripombami Vlade na nekatere določbe njihove novele. Ni se strinjal, da sindikati zavračajo njihov predlog, menil pa je, da je Vlada sklenila dogovor z delodajalci na škodo delavcev. V nadaljevanju razprave je bilo eksplicitno poudarjeno, da Vlada ni ničesar izsilila, da je bil dogovor, torej sporazum, podpisan med delodajalci in večino sindikatov, če smo zelo natančni med petimi delodajalskimi združenji in sedmimi sindikalnimi centralami. Razpravljavci smo se strinjali, da je zadevo trebno urediti čimprej, čim učinkoviteje in v sodelovanju s socialnimi partnerji, saj je socialni dialog gotovo treba spoštovati in ga gojiti kot neko pozitivno vrednoto tudi naprej. Vsled navedenega je po razpravi odbor z 10 glasovi za in 2 glasovoma proti sprejel sklep, da predlog Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Za predstavitev stališča do predloga matičnega delovnega telesa dajem besedo predstavniku predlagatelja predloga zakona gospodu Mihi Kordišu. Izvolite, imate besedo. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Cilj našega predloga je, da bi prekarnim delavcem omogočili redno zaposlitev in da bi preprečili kriminalne prakse na trgu dela. Po našem predlogu bi morali delodajalci, ki delavce nezakonito zaposlujejo preko espejev ali pa preko nezakonitih agencij, tem delavcem omogočiti redno zaposlitev. S tem bi na eni strani zaščitili delavce, hkrati pa bi bila to tudi dodatna kazen za kršitelje. Vlada vam poslancem predlaga, da naš predlog zavrnete in počakate do septembra, ko bo v obravnavi vladni predlog. Socialisti vas pozivamo, da tega ne storite. Problem ni samo v tem, da bo inšpekcija na nove pristojnosti čakala še 4 mesece, problem je predvsem v tem, da vladni predlog na cedilu pušča delavce iz nezakonitih agencij za posredovaje dela. Dal vam bom zelo nazoren primer, da boste razumeli, zakaj je naš predlog boljši od vladnega. To je primer izvajalcev pristaniških storitev IPS v Luki Koper, ki ga vsi poznamo. Oktobra lani je delovna inšpekcija končno prepovedala delo enemu od teh IPS. Odločbo je potrdilo tudi Ministrstvo za delo, ampak delavcem to ni pomagalo. Jih je Luka Koper zaposlila direktno? Ne. Preprosto so jih zaposlili preko nekega drugega IPS, preko nekega drugega gazde, in to cel za nižjo plačo, DZ/VII/31. seja 113 kot so jo dobivali pri prvi gazdi. In predlog ministrstva Anje Kopač Mrak takšnih gazd ne preganja, ampak jih v resnici ščiti. Če bi v veljavo stopil naš zakon, bi bilo seveda drugače. Če bo uveljavljen vladni zakon, bo ostalo po starem. Zato vse poslance pozivam, da še enkrat premislite, kako boste glasovali. Če boste glasovali proti našemu zakonu, boste namreč glasovali tudi zato, da zaposleni iz razno raznih IPS, Marof tradov in čistilnih servisov ostanejo drugorazredni delavci brez svojih pravic. Danes torej ne gre samo za zakon o inšpekciji dela, ampak tudi za to, kaj bo do konca tega mandata narejeno na področju delavskih pravic. Če boste glasovali proti našemu predlogu, boste posredno podprli tudi škodljiv dogovor, ki ga je Vlada 7. junija sprejela z delodajalci. Ta dogovor se glasi: Delodajalci podpremo vladno minireformo, če koalicija zavrne predloga zakonov o inšpekciji dela in minimalni plači, ki smo jih predlagali na levici. Vlada je torej kupila podporo delodajalcev na račun najbolj zapostavljenih skupin delavcev, to so delavci z nezakonitih agencij, kot so že omenjeni IPS v koprskem pristanišču, ki jih vladni zakon o inšpekciji dela ne ščiti, ampak ščiti njihove gazde, in to so delavci, ki prejemajo minimalno plačo in bi po našem predlogu dobili pravico do dodatka za delovno uspešnost in neugodne pogoje dela. Spoštovani poslanci koalicije! Tega dogovora niso podpisali samo socialni partnerji, podpisali so ga tudi predsedniki vaših strank, in to v vašem imenu. Ko so Socialni demokrati, denimo, izvedeli za zahteve delodajalcev, so zapisali, jih bom kar citiral: »Pri zahtevi delodajalcev gre za skrajno neokusno izsiljevanje in poskus vezane trgovine brez primere. To je za nas popolnoma nesprejemljivo.« Pa vendar so vaši strankarski šefi navsezadnje dvignili roko za ta dogovor. Zato vas pozivam še enkrat in zaključno, da držite svojo besedo, zavrnete to vezano trgovino, nad katero se sicer retorično zgražate, in podprete naš zakon v interesu najbolj izkoriščenih kategorij delavcev. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Za predstavitev stališča do predloga matičnega delovnega telesa dajem besedo predstavnici Vlade in državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti gospe Martini Vuk. MARTINA VUK: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Mnenje Vlade Republike Slovenije k predlagani noveli Zakona o inšpekciji dela ste prejeli in iz tega mnenja sledi, da Vlada tega predloga zakona ne podpira. Razlog tej nepodpori ni nobena vezana trgovina, ampak gre za to, da predlagani zakon sicer v določeni meri ustrezno ureja nekatere zadeve, ki jih je treba urediti in na ta način tudi sledi vladnemu predlogu sprememb in dopolnitev Zakona o inšpekciji dela, ki je bil oblikovan na podlagi predlogov delovne skupine za dostojno delo in dan v javno razpravo 18. novembra 2016. Končna vsebina predloga, ki je bil tudi 8. junija sprejet na Vladi in poslan v obravnavo v Državni zbor Slovenije, pa je bila pripravljena skupaj s socialnimi partnerji. Vladna novela Zakona o inšpekciji dela je rezultat dogovora med socialnimi partnerji, torej je rezultat socialnega dialoga. Kot sem rekla, predlog Poslanske skupine Združene levice v določenem delu sledi predlogu delovne skupine, v nekaterih ključnih rešitvah pa ni ustrezen, saj ne upošteva, da so nekatere rešitve že izvedene in uveljavljene, kot na primer sodno varstvo delavca glede zapadlih terjatev in zastaralni roki. Hkrati tudi ne upošteva, da so nekatere rešitve same s seboj v nasprotju, na primer domneva zaposlitve za nedoločen čas za polni delovni čas, ki je v nasprotju z upoštevanjem ugotovitev inšpektorja za delo. Nekatere rešitve pa ne upoštevajo načel postopka inšpekcijskega nadzora, kot na primer to, da mora inšpektorjeva odločitev slediti ugotovljenemu dejanskemu stanju. Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se dobro zavedamo perečih izzivov na trgu dela in zato pripravljamo ustrezne rešitve, seveda skupaj s socialnimi partnerji, ker naša delovnopravna ureditev temelji na socialnem dogovarjanju že vrsto let. Če to socialno dogovarjanje pretrgamo enkrat, dvakrat, trikrat, potem smo lahko priče posledicam, ki lahko peljejo v popolnoma napačno stran ali pa v drugačno stran, kjer bo trpela zaščita delavcev. Zato se zavedamo, da je dogovor med socialnimi partnerji glede ukrepov, namenjenih boljšemu delovanju trga dela, ključen za dobro pripravljeno zakonodajo, ki v prvi vrsti mora ščititi interese delavcev, hkrati pa seveda tudi spodbujati razvoj gospodarstva na drugi strani. S spremembami treh zakonov se na ministrstvu skupaj s socialnimi partnerji lotevamo trenutno največjih izzivov na trgu dela, kot sta boj proti prekarnosti in hitrejša aktivacija brezposelnih oseb. Ti ukrepi, ki smo jih sprejeli v dialogu med socialnimi partnerji, so namenjeni prav najbolj ranljivim skupinam, to so tisti, ki so prisiljeni delati prekarno, delavci, ki ne dobijo plačila, ter skupine, ki se ne morejo vključiti na trg dela. Skupaj z ukrepi aktivne politika zaposlovanja bodo tako spremembe prinesle povečanje zaposlenosti ter vključitev na trg dela tistih oseb, ki so dolgotrajno brezposelne, hkrati pa bodo preprečile in sankcionirale tudi kršitve. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo gospod Marijan Pojbič. DZ/VII/31. seja 114 MARIJAN POJBIČ (PS SDS): Hvala, spoštovani gospod podpredsednik. V Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke že dalj časa spremljamo in opozarjamo na kršitve delovnopravne zakonodaje. Prepričani smo namreč, da bi bilo treba to nedopustno stanje na tem področju s sprejetjem ustrezne spremembe zakonodaje urediti čim prej. Izkoriščanje delavcev je tema, ki ima že zelo dolgo brado, in je prav, da smo na to problematiko še posebej pozorni in da tudi zakonodajna veja oblasti opozarja Vlado, da pripravi ustrezne rešitve, da se takšne situacije sproti odpravljajo. Poglavitne rešitve, ki jih predlaga predlagatelj, gredo v pravo smer, vendar so nekatere predlagane rešitve nedodelane in bi lahko delodajalce in tudi zaposlene v podjetjih spravile v zelo težko situacijo ali celo do izgube zaposlitev. To pa ne sme in ne more biti cilj nobenega zakona, zato je takšne rešitve treba nujno proučiti, še posebej bi morale biti usklajene na Ekonomsko-socialnem svetu. Gre predvsem za rešitev, da bi lahko inšpektorji izdali prepovedno odločbo za celotni delovni proces delodajalca v primeru, če delodajalec samo enkrat ne bi delavcu pravočasno izplačal plače. S tem bi zaradi ene napake ali malomarnosti delodajalca oziroma morebitnega nesporazuma z delavcem lahko bili prizadeti vsi delavci v delovnem procesu, ki bi jim bilo onemogočeno nadaljnje delo. Takšne rešitve torej ne moremo podpreti, predvsem ker ni dodelana in usklajena z vsemi socialnimi partnerji. Kar se tiče negativnega sklepa, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v Poslanski skupini Slovenske demokratske stranke glasovali kvorum. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Mag. Julijana Bizjak Mlakar bo predstavila stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke, poslanci in drugi prisotni! Že drugič imamo v zakonodajni obravnavi predlog za spremembe Zakona o inšpekciji dela, ki, žal, ponovno ni bil usklajen s socialnimi partnerji na Ekonomsko-socialnem svetu. Če je prvotni predlog, zavrnjen v lanskem letu v mesecu maju, spodbudil Vlado ali, če hočete, koalicijo, da je pristopila k reformi trga dela pod okriljem projekta Za dostojno delo, je ta zadnji predlog spodbudil leto dni trajajoč socialni dialog, ki je na koncu obrodil delne sadove. In to lahko vzamemo kot dober zaključek, saj so socialni partnerji končno dosegli dogovor vsaj o pretežnem delu sprememb. V Poslanski skupini DeSUS smo prepričani, da se je pri spremembah zakonodaje s področja dela treba še naprej prizadevati za konstruktiven socialni dialog in za doseganje najširšega možnega soglasja vseh socialnih partnerjev. Res je, na eni strani so delavci, ki jih v vsakem primeru moramo jemati kot šibkejšo stran v kakršnemkoli pogodbenem razmerju z delodajalci, ampak brez minimalnega soglasja slednjih se težko oblikuje in zapolnjuje trg dela. Še en razlog je, zakaj bomo poslanke in poslanci Desus glasovali, da obravnavani predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Nekatere predlagane rešitve Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela so se namreč izkazale kot nedosledne, same s seboj v nasprotju, ki ne upoštevajo temeljev veljavnega pravnega okvira, kar natančneje pomeni, da ne sledijo načelom ter že uveljavljenim rešitvam postopka inšpekcijskega nadzora iz splošnega upravnega postopka ter ne sledijo načelu materialne resnice in temu, da mora ukrep inšpektorja slediti ugotovljenim dejstvom. Bi pa ponovno spomnila na to, da smo v Poslanski skupini Desus že večkrat opozarjali in bomo to vedno znova ponavljali tudi v bodoče, da je nujno okrepiti inšpektorat za delo z dodatnimi finančnimi sredstvi in kadri, saj ne verjamemo, da lahko zgolj 42 inšpektorjev kontinuirano in kvalitetno nadzoruje preko 200 tisoč poslovnih subjektov. Še to je večkrat slišati z naše strani, in tudi to ponovno poudarjamo, da verjamemo, da so med našimi delodajalci svetle izjeme. Vemo, da ne gre metati vseh ponudnikov dela v isti koš. Imamo namreč mnogo poštenih delodajalcev, ki ne samo, da spoštuje zakonodajo, ampak spoštujejo tudi svoje delavce in jih ne izkoriščajo ter v njih ne vidijo zgolj stroška, ki ga je treba čim bolj zmanjšati, temveč jih primerno plačajo in nagradijo, ker poskrbijo tudi za njihovo zadovoljstvo v podjetju. Bojimo pa se, da so takšni delodajalci v manjšini. Zato v Poslanski skupini Desus menimo, da je v naši državi potreben tudi miselni premik glede družbenih vrednot. Te so že predolgo časa usmerjene v napačno smer. Dokler se ne zgodi preobrat v miselnosti tistih, ki imajo večjo moč od ostalih, kamor sodijo tudi pristojna ministrstva in institucije, ki bi morale zagotavljati spoštovanje zakonov, se v Sloveniji takšnim in drugačnim zlorabam žal ne bomo mogli izogniti, pa če imamo še tako rigorozno zapisane zakone. Hvala lepa za pozornost. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Marija Bačič bo predstavila stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. MARIJA BAČIČ (PS SD): Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovana državna sekretarka, kolegice in kolegi! Na Odboru za delo smo člani odbora večinsko podprli sklep, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo iz enostavnega razloga, zakon ni bil pripravljen optimalno, poleg tega pa je Vlada nekaj ur prej novelo Zakona o inšpekciji DZ/VII/31. seja 115 dela, ki je, kar je pri vsem tem ključno, usklajen s socialnimi partnerji, potrdila. Besedilo vladnega zakona je rezultat doseženega soglasja med partnerji. Na kratko bom tudi v tem stališču povzela mnenje, ki bi mu v naši poslanski skupini tudi ob drugačnem razpletu sledili in tega zakona ne bi podprli. Predlogu, o katerem bomo danes odločali, sta poleg nasprotovanja Vlade odrekla podporo tudi komisija Državnega sveta in Inšpektorat Republike Slovenije za delo. Z njim niso bili v celoti zadovoljni, kot je razvidno iz mnenja komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo, invalide niti sindikati niti delodajalci, vsaj tako je bilo razbrati iz razprave na seji omenjene komisije. Oboji so imeli pomisleke. Ne govorim o nasprotovanju, kot je nekdo brezsramno potikal na odboru, ampak o pomislekih, in ti pomisleki so legitimni. Socialni demokrati menimo, da je slabo in napačno sprejemati neke površne rešitve, ki bi lahko povzročile tako delavcu kot delodajalcu več škode kot koristi. In to bi se lahko po mnenju nekaterih razpravljavcev na seji Komisije Državnega sveta tudi zgodilo, če bi bil predlog potrjen. Menimo tudi, da ni prav, da se odloča mimo soglasja ključnih akterjev. Za socialne demokrate je socialni dialog zelo pomemben, zato smo vedno naklonjeni temu, da se naredi dodaten napor in se doseže vsaj neko minimalno soglasje, ne pa da se dela in odloča enostransko. Vlada je že dan po odboru, na katerem smo prižgali temu zakonu rdečo luč, v Državni zbor posredovala paket dveh zakonov, usklajenih tako z delodajalci kot sindikati, o čemer priča tudi podpisan sporazum o vseh, poudarjam, vseh deležnikov socialnega dialoga. Zato je zelo neresno in škodoželjno trditi, da gre za vezano trgovino med Vlado in delodajalci. V tem primeru temu ni tako, saj je bilo doseženo soglasje vseh strani. Gre za dogovor vseh strani in zato je najmanj, da je dopustno, da se socialni dialog degradira in na tak nivo in se dela ničvrednega. Nenehna potvarjanja z namenom ustvarjanja konflikta med delodajalci in sindikati na račun poglabljanja obstoječi, naravnih razlik med njimi, škodijo predvsem tistim, za katere trdite, da jih ščitite. Pa jih ne. Delate jim škodo. To so poleg določenih vsebinskih, glavni razlogi, da ta zakon ne bi bil deležen naše podpore. Kot že rečeno, pa smo zelo zadovoljni, da je vladni zakon usklajen s socialnimi partnerji in dorečen v socialnem dialogu že v Državnem zboru in ga bomo obravnavali po skrajšanem postopku, predvidoma že na naslednji seji. Zato bomo seveda v naši poslanski skupini ta sklep, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, tudi podprli. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Miha Kordiš bo predstavil stališče Poslanske skupine Združena levica. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Hinavci, manipulatorji, lažnivci! To bi lahko rekli za predhodne razpravljavce, ki so prišli sem gor in utemeljevali, zakaj bodo glasovali proti zakonu … PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Kordiš, prosim, da ste spoštljivi do kolegic in kolegov! Lepo prosim! Lepo vas prosim, bodite spoštljivi do kolegic in kolegov! Hvala lepa. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Predsedujoči, kradete moj čas za predstavitev stališča. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Še odbil bi vam ga lahko! MIHA KORDIŠ (PS ZL): Mislim, a smem nadaljevati? To je bilo pozicioniranje in utemeljitev o tem, zakaj zavrniti zakon o inšpekciji dela, ki bi zaščitil prikrita delovna razmerja pri prisilnih espejih in pri delavcih, ki delajo v nezakonitih agencijah. In socialisti seveda ne bomo podprli sklepa, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Naš predlog ne samo, da je zelo primeren za nadaljnjo obravnavo, ta zakon je celo nujen, če hočemo zaščititi najbolj zapostavljene kategorije delavcev. Kar se tiče navedb ministrstva, bi povedal tri stvari. Prvič, naš predlog ne sledi vladnemu, ker smo ga namreč vložili že marca 2016, potem ga je maja Vlada in njena koalicija na odboru zavrnila, pod pritiskom pa novembra začela pripravljati svojega. Naprej. V zakonodajnem postopku smo naš lastni predlog amandmirali in na ta način upoštevali pripombe Zakonodajno-pravne službe. Kategorično pa zavračam očitek, da naš zakon posega v pristojnosti delovnih sodišč. Če bi to držalo, potem bi v pristojnost delovnih sodišč posegal tudi Zakon o preprečevanju dela za črno, ki je bil sprejet pred tremi leti, pa seveda ne posega. To je recimo ena izmed tistih laži, s katerimi operirajo kolegi iz poslanskih vrst. Cilj našega zakona je, da delavci, ki morajo delati prek espejev oziroma nezakonitih podizvajalcev, dobijo redno zaposlitev v matičnem podjetju. Konec koncev bo Vlada za espeje to predlagala tudi sama in v resnici ne razumem, zakaj noče istih pravic zagotoviti tudi delavcem iz nezakonitih agencij za posredovanje dela. Vendarle že sedaj inšpektorji v prepovednih odločbah napišejo, da lahko delodajalec odpravi kršitev tudi s tem, da delavca zaposli. Žal ta opcija v tem trenutku ni obvezujoča in mi predlagamo zgolj to, da ta primer dobre prakse prenesemo v sam zakon. Drugače se bo ponavljalo to, kar smo oktobra videli v Luki Koper. Inšpektor za delo je prepovedal delo enemu od IPS, ampak Luka njegovih delavcev ni zaposlila pri sebi, ampak jih je preprosto najela preko drugega izkoriščevalca, preko drugega IPS. DZ/VII/31. seja 116 Kot sem uvodoma že dejal, problem ni samo v tem, da bi Vlada rada povozila naš predlog s svojim zakonom, ki v celoti pušča na cedilu delavce iz nezakonitih agencij. Problem je vezana trgovina, ki jo je Vlada 7. junija sklenila z delodajalci. Vlada je kupila podporo delodajalcev s tem, da bo zavrnila naš predlog zakona o minimalni plači in da bo še naprej podpirala uvedbo sporazumne odpovedi zaposlitve. Skratka, če bodo poslanci glasovali tako, kot so se 7. junija podpisali predsedniki njihovih strank, torej predsedniki Desusa, SMC in Socialnih demokratov, potem delavci z minimalno plačo tudi v bodoče ne bodo imeli pravice do dodatka za delovno dobo in težke pogoje dela, ne glede na to, v kakšnih pogojih delajo, koliko so stari, vsi bodo prejemali enako plačilo. Ta vezana trgovina žal ne gre samo na račun prekarnih delavcev in delavcev z minimalnimi plačami, ampak ogroža tudi tiste delavce, ki so starejši od 55 let oziroma so invalidi in zdaj uživajo posebno varstvo pred odpovedjo zaposlitve. In če bo sprejet vladni predlog o sporazumu in prenehanju zaposlitve, bo to varstvo obstajalo samo še na papirju. Sporazumna prekinitev zaposlitve, kot jo predlaga Vlada, je v resnici bajpas teh varovalk, ker bo delodajalec najprej nekemu starejšemu delavcu zagrozil z odpovedjo iz krivdnih razlogov, potem pa bo naredil navidezen korak nazaj in mu ponudil sporazumno prekinitev z nadomestilom. To se na prvi pogled mogoče zdi okej, ampak na koncu bo delavec po 6 mesecih ostal brez vsega. Novo zaposlitev bo težko dobil, nadomestilo na zavodu mu ne bo pripadalo, ne bo mogel zaprositi niti za socialno pomoč, dokler ne bo pokuril vseh svojih prihrankov. In zato je treba vladni predlog zavrniti. Ko so Socialni demokrati izvedeli za dogovor Vlade z delodajalci, so, kot sem uvodoma že dejal, zapisali, bom citiral: »Pri zahtevi delodajalcev gre za skrajno neokusno izsiljevanje in poskus vezane trgovine brez primere. To je za nas popolnoma nesprejemljivo.« Tudi za nas je popolnoma nesprejemljivo, da so predsedniki Desusa, SMC in Socialnih demokratov pristali na diktat delodajalcev. Zato še enkrat pozivam vse poslance, da ta diktat zavrnejo in da podprejo naš zakon. Če gre zakon naprej, bi lahko začel veljati že 1. Avgusta, in to za vse nezakonito izkoriščene delavce, ne samo za espeje. Najlepša hvala za pozornost. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Iva Dimic bo predstavila stališče Nove Slovenije - krščanskih demokratov. Izvolite. IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani predsedujoči, spoštovana državna sekretarka, kolegice in kolegi! Na začetku stališča Nove Slovenije – krščanskih demokratov naj poudarim, da so razmere na trgu dela za nekatere skupine, predvsem za mlade, mlade ženske, starejše po 50 letu izjemno zaostrene. Najbolj pa skrbi dejstvo, da imajo ljudje občutek, da gre vse samo še na slabše. Skupaj lahko torej ugotovimo, da ukrepi v zadnjih 10 letih pretežno levih vlad v Sloveniji ne rodijo uspehov. Napredka ni, ne za delavcev niti za delodajalce. Ministrstvo očitno na področju trga dela ne opravlja svoje naloge oziroma s posameznimi ukrepi zgolj gasi požare. Prevečkrat se izgovarjajo na socialni dialog. Čas bi bil, da ministrstvo prevzame odgovornost, in uredi področje, saj je trenutno prepuščeno iniciativi opozicije. Druga stvar, pred katero moramo krščanski demokrati posvariti, je pavšalno označevanje vseh delodajalcev, da so izkoriščevalci in da vsi silijo svoje zaposlene v navidezne samozaposlitve. S poslansko skupino redno v okviru obiskov na terenu obiskujemo številna podjetja, makro, mikro, majhna podjetja, srednja in velika. Lahko vam zagotovimo, da dobri delodajalci cenijo svoje zaposlene in se zavedajo, da je to največji in najdragocenejši kapital njihovega podjetja. Žal pa so na drugi strani nekateri tudi takšni, ki ne spoštujejo človekovega dostojanstva delavcev in ne se poslužujejo mejnih in nedovoljenih praks. Takšne morajo doleteti učinkovite sankcije, in sicer takšne, da svojih dejanj ne bodo ponavljali. Tega danes žal v Sloveniji ni čutiti, in to je glavna odgovornost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Še bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da se nepravilnosti in nespoštovanje delavcev dogaja v podjetjih, kjer je lastnik država. Država sama sebi dovoljuje marsikaj, kar samostojnim podjetnikom in obrtnikom očita. Nesprejemljivo je, da nadzorni organi nimajo pregleda, v katerih državnih podjetjih prihaja do izkoriščanja delavcev in zaposlovanja preko zaposlitvenih agencij. Tudi zakon Poslanske skupine Združene levice sicer kar dobro ugotavlja, katere so največje anomalije na trgu dela pri nas, ampak predlagane rešitve, po našem mnenju, ne vodijo k odpravi vzrokov teh dejanj. Nova Slovenija predlaga jasne rešitve. Nižjo obremenitev dela s prispevki in davki ter odpravo birokracije. Na drugi strani pa odpiranje kvalitetnih delovnih mest. Tako delodajalci ne bi bili motivirani zatekati se h kršitvam zakonskih določb. Predloga sklepa, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo, ne bomo podprli. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Dr. Mirjam Bon Klanjšček bo predstavila stališče Poslanske skupine Nepovezanih poslancev. Izvolite. DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK (PS NP): Hvala lepa. Spoštovani kolegice in kolegi, prav lepo pozdravljeni! DZ/VII/31. seja 117 Glavni cilj predlagane spremembe Zakona o inšpekciji dela je zagotovitev preoblikovanja prikritih delovnih razmerij v redne zaposlitve. Prav tako pa bi se po mnenju predlagatelja s sprejetjem novele, ki je danes pred nami, uresničilo več ciljev, in sicer izboljšanje položaja in večja informiranost delavcev ter preprečevanje nelojalne konkurence in socialnega dampinga. Delovno pravo, kot samostojna pravna panoga, je relativno mlado, in se je zaradi uresničevanja pravice do človekovega dostojanstva, zagotovitve varnosti in zdravja delavca pri delu razvilo šele pred kakšnimi 100 leti. Tako delovnopravna zakonodaja varuje osebe, ki delo opravljajo v podrejenem razmerju na način, da jim zagotavlja minimalen obseg pravic in obveznosti, določenih z zakonom. Da pa bi se učinkovito pravno varstvo zagotavljalo vsem, ki ga potrebujejo, je izredno pomembno identificirati kriterije, po katerih se delovno razmerje prepozna v praksi. Teh pa kljub merilom in načelom, kot je na primer načelo prednosti dejstev pred obliko pogodbe, včasih ni tako lahko prepoznati. Kajti višanje konkurence na trgu dela, globalizacija ter tehnološki napredek na eni strani, ter težnje delodajalcev po zmanjševanju stroškov dela na drugi strani, vsakodnevno močno vplivajo na organizacijo dela. Posledično se delodajalci odločajo za ponudbo atipičnih, po navadi prekarnih oblik dela. Tako smo vse prepogosto seznanjeni s primeri, ko se delovno razmerje navzven prikazuje kot pogodbeno razmerje civilnega prava, z namenom zmanjšanja varstva delavcev ali izogibanja plačila davkov in prispevkov. Z drugimi besedami, gre za tako imenovano prikrito delovno razmerje. Naloga države bi morala biti, da preko doslednega izvajanja obstoječe ureditve in razvoja novih sredstev poskrbi za učinkovit nadzor in sankcioniranje tovrstnih zlorab. V Poslanski skupini Nepovezanih poslancev in tudi v Zavezništvu menimo, da je skrajni čas za konkretno ureditev te problematike. Zato bomo v želji po preseganju za delavce neugodnih in nedopustnih posledic prikrivanja prave narave pogodbenega razmerja, glasovali proti predlaganemu sklepu. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Janja Sluga bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra. JANJA SLUGA (PS SMC): Hvala lepa. V rešitvah, ki jih predvideva danes obravnavana novela Zakona o inšpekciji dela, smo v Državnem zboru razpravljali že lansko leto. Po takratni zavrnitvi novele je z delom začela delovna skupina socialnih partnerjev, katere namen je bil v okviru socialnega dialoga doseči dogovor glede sprememb delovnopravne zakonodaje. In ga tudi je. V času, ko so potekala pogajanja s socialnimi partnerji, je predlagatelj ponovno vložil novelo Zakona o inšpekciji dela, ki jo imamo danes na mizah. Kot ugotavlja predlagatelj, so prikrita delovna razmerja v porastu, povečevanje števila samozaposlenih in povečevanje števila delavcev, ki delajo na podlagi pogodbe o napotitvi oziroma agencijskih delavcev. Predlagatelj na podlagi tega sklepa, da gre v teh primerih za prikrita delovna razmerja, saj se povečuje tudi število ugotovljenih kršitev prepovedi dela na podlagi pogodb civilnega prava v primerih, ko obstajajo elementi delovnega razmerja. Strinjamo se, da je stanje na področju spoštovanja delovnopravne zakonodaje v Sloveniji alarmantno in da je problem naraščanja števila prikritih delovnih razmerij potrebno omejiti. Hkrati je pomembno, da se prikrita delovna razmerja, ki jih odkrijejo inšpektorji za delo, preoblikujejo v redne zaposlitve namesto, da se sodelovanje med delavcem in delodajalcem na tak način prekine. Na eni strani je nujno potrebna sprememba zakonodaje, ki ureja inšpekcijo dela na način, da bodo imeli inšpektorji več pooblastil, na drugi strani pa je treba doseči tudi spremembe v miselnosti delodajalcev in delojemalcev. Menimo, da je novela zakona o inšpekciji dela, ki jo obravnavamo danes, korak v pravo smer. Vendar pa je pri tem nujno poudariti, da ta predlog zakona ni bil pripravljen v sodelovanju s socialnimi partnerji in ni rezultat socialnega dialoga. Namreč, pri spremembah zakonodaje, ki imajo odločilen vpliv na položaj delavca, si je treba prizadevati, da bo socialni dialog kar se da konstruktiven in bo rezultiral v najširše doseženem soglasju med socialnimi partnerji. Vlada je k oblikovanju sprememb na področju delovnopravne zakonodaje pristopila na način, da je oblikovala pogajalsko skupino socialnih partnerjev. V okviru socialnega dialoga je Vlada začela z oblikovanjem sprememb Zakona o inšpekciji dela, Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o urejanju trga dela in 7. junija dosegla dogovor s socialnimi partnerji glede inšpekcije dela in glede urejanja trga dela. Le dan za tem sta bili noveli usklajeni s socialnimi partnerji tudi že sprejeti na Vladi. V luči aktualnega dogajanja in ob zavedanju, da je socialni dialog pomembna vrednota, smo poslanci Stranke modernega centra mnenja, da je predlog zakona, ki ga obravnavamo danes, ni primeren za nadaljnjo obravnavo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. O predlogu sklepa, da predlog zakona ni primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 4. točki dnevnega reda. S tem tudi prekinjam to točko dnevnega reda. DZ/VII/31. seja 118 Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZENAČEVANJU MOŽNOSTI INVALIDOV PO SKRAJŠANEM POSTOPKU. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve, enake možnosti gospe Martini Vuk. Izvolite. MARTINA VUK: Hvala lepa še enkrat, gospod podpredsednik. Glavna vsebina veljavnega Zakona o izenačevanju možnosti invalidov so različni ukrepi za izenačevanje teh možnosti, tako zakon omogoča sofinanciranje tehničnih pripomočkov za senzorno ovirane, to so slepi in slabovidni, gluhi in naglušni, gluhoslepi, ki se jim na ta način postali različni pripomočki za vsakdanjo uporabo veliko bolj dostopni. Tukaj govorimo o posebej prilagojenih računalnikih, telefonih, urah, elektronskih varuškah, zvoncih, skratka nekaj, kar vsi potrebujemo vsak dan, za senzorno ovirane pa mora biti posebej prilagojeno. Zakon tudi omogoča sofinanciranje prilagoditve oziroma predelave vozila za najtežje gibalno ovirane, zagotavlja pa tudi klicni center za osebe z okvaro sluha. V letu 2016 je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skupaj z Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije začelo izvajati evropski projekt Evropska kartica ugodnosti za invalide. Ta projekt je omogočil zasnovo kartice, ki bo invalidu omogočila enotnejšo obravnavo pri uveljavljanju različnih komercialnih ugodnosti tako v Sloveniji kot tudi v drugih državah članicah Evropske unije, hkrati pa bodo invalidi iz drugih držav članic Evropske unije lahko koristili enake komercialne ugodnosti, kot jih imajo na voljo invalidi slovenski državljani. S predlagano novelo Zakona o izenačevanju možnosti invalidov invalidsko kartico ugodnosti sistemsko umeščamo kot dodaten ukrep za izenačevanje možnosti invalidov v zakonu. To kartico bodo izdajale upravne enote in s tem vzpostavljamo enoten sistem izdaje kartic in zagotavljamo varstvo tako upravičencem, kot tudi ponudnikom komercialnih ugodnosti. Glavni cilj novele Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki je pred vami, je torej invalidom omogočiti enotnejšo obravnavo pri uveljavljanju ugodnosti na področju prometa, turizma, kulture, športa in prostega časa v Sloveniji in tudi drugih državah članicah Evropske unije. Poleg navedenega pa predlog zakona ureja tudi nekatere popravke, ki predvsem zmanjšujejo administrativne ovire. Upravičenci bodo tako vloge za tehnične pripomočke in prilagoditev vozila po novem vlagali tudi elektronsko preko eUprave. Vse vloge bodo lahko vlagali na katerikoli upravni enoti, ne glede na bivališče vlagatelja. Dodatno pa uvajamo tudi novost v Sloveniji, in sicer možnost pridobitve psa pomočnika. Do psa pomočnika bodo upravičeni težko ali najtežje gibalno ovirani. Zato je to novost, ker so bili do sedaj do psa vodnika upravičeni le slepi, in sicer preko zdravstvenega zavarovanja. Gibalno ovirani pa bodo psa pomočnika, ki ga bodo izšolali na javnem razpisu izbrani izvajalci, dobili v svojo last in jim bo lahko precej olajšal življenje. Novela Zakona o izenačevanju možnosti invalidov torej z vsemi predlaganimi spremembami še dodatno prispeva k uresničevanju Konvencije o pravicah invalidov, Akcijskega programa za invalide, ki velja v letih 2014–2021, in Evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010–2020. Predvsem pa dodatno prispeva k izenačevanju možnosti invalidov v družbi. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Predlog zakona je obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot matično delovno telo. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku, gospodu Urošu Priklu. Izvolite. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je na svoji 41. seji kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o izenačevanju možnosti invalidom. Zakon je vložila v proceduro Vlada, Kolegij predsednika Državnega zbora pa je sklenil, da se bo obravnaval predlog predpisa po skrajšanem postopku. Pri delu odbora so sodelovali poleg predstavnikov Vlade in Zakonodajno-pravne službe tudi predstavniki Državnega sveta ter Nacionalni svet invalidskih organizacij v Sloveniji ter seveda Svet za invalide Republike Slovenije. Odboru je bilo posredovano mnenje naše zakonodajnopravne službe, ki je predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajnotehničnega vidika ter dala pripombe, kot sledi iz samega poročila. Odbor je prejel tudi mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki predlog zakona seveda tudi podpira. V razpravi je bilo uvodoma izpostavljeno, da je cilj zakona za invalide ustvariti enake možnosti na vseh področjih življenja, posebej pa olajšati mobilnost invalidov znotraj Evropske unije. Na ta način se prispeva k uresničevanju Konvencije o pravicah invalidov, Akcijskega programa za invalide za obdobje 2014–2021 in Evropske strategije invalidnosti za DZ/VII/31. seja 119 obdobje 2010–2020. Naša država je leta 2016 začela izvajati evropski projekt Evropska kartica za invalide. Za izvedbo evropskega projekta je potrebna tudi dopolnitev ZIMI oziroma Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Evropsko kartico za invalide bodo namreč izdajale upravne enote, zato je zaradi določitev postopka potrebna sprememba navedenega zakona. S spremembami zakona se bo invalidom omogočilo enotnejšo obravnavo pri uveljavljanju ugodnosti na področju prometa, turizma, kulture, športa in prostega časa v Sloveniji pa tudi v drugih državah članicah Evropske unije oziroma drugače povedano, bodo invalidi iz drugih držav članic Evropske unije lahko koristili enake ugodnosti, kot jih invalidi, ki so državljani Republike Slovenije. Predlog zakona ureja tudi nekatere manjše popravke besedila zakona, ki so več ali manj nomotehnične narave in zmanjšuje administrativne ovire, naj navedem samo e-vlogo. Odbor je brez razprave sprejel tudi amandmaje koalicijskih poslanskih skupin k členom 2., 3., 9., 12., 5., 14. in 15. ter k naslovu zadnjega poglavja. V skladu s poslovniškimi določili pa je na koncu glasoval o vseh členih Predloga zakona ter jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Dopolnjen predlog tega zakona pa je sestavni del poročila, ki sem vam ga predstavil. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zadnjo gospod Uroš Prikl. Izvolite. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa še enkrat in še enkrat lep pozdrav! Stališče naše poslanske skupine je tukaj, verjamem, tudi kot stališča ostalih poslanskih skupin zelo enotno in pritrdilno. Invalidnost je okoliščina, težava, ki lahko doleti vsakega izmed nas v samo drobčkanem delu sekunde. Invalidi ne smejo biti skupina, ki bi bila odvisna zgolj od posebne dobrosrčnosti ali pa obzirnosti države, državnih institucij, da bi lahko enakovredno sodelovali v družbi in predvsem živeli normalno, povsem običajno življenje. Ne biti socialno izključen, temveč sodelovati v družbi in biti vključen vanjo, je namreč temeljna pravica vsakega državljana sveta, Evrope pa tudi Slovenije. Sodobni pogled na invalidnost namreč temelji na človekovih pravicah, torej na prepovedi vsakršne diskriminacije, ter na zagotavljanja enakih možnosti in enakopravne obravnave za prav vse. S konkretnim ustvarjanjem enakih možnosti invalidom ali celo pozitivne diskriminacije na vseh področjih življenja država ali pa družba, če gledamo nekoliko širše, ne sledi samo zavezam, ki jih sprejem v okviru bodisi neke mednarodne zakonodaje, mednarodnih direktiv, konvencij ali nacionalnih zavez, ampak dejansko naredi tisto, kar kot družba mora storiti. V Poslanski skupini Desus se strinjamo s predlogom novele Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, saj je z njim storjen velik korak k zagotavljanju večje mobilnosti in tudi vključenosti invalidov v družbo. Z rešitvami po tem predlogu zakona bo invalidom olajšano marsikaj v njihovim vsakdanjem življenju. V prvi vrsti že z odpravo administrativnih ovir naredimo mnogo. Tako zakon omogoča oddajo vloge in za plačilo tehničnega pripomočka in oddajo vloge za uveljavljanje plačila stroškov prilagoditve vozila na katerikoli upravni enoti ali preko spleta. Tudi preklic uničene ali izgubljene vrednotnice je bistveno olajšan, saj ga je mogoče napraviti na podoben način kot ostale prilagoditve vozila in podobno. Glavna novost tega zakona, ki jo v Poslanski skupini Desus še posebej pozdravljamo, pa je vpeljava tako imenovane evropske kartice, s katero pridobijo tako naši državljani kakor tudi drugi državljani Evropske unije možnost uveljavljati komercialne popuste v katerikoli državi, na primer v prometu, v kulturnih ustanovah, športnih prireditvah, v turizmu in še bi lahko naštevali. In seveda, da se bomo razumeli, je možnost koriščenja teh raznoraznih popustov in ugodnosti vezana seveda na ponudbo, ki jo posamezna država invalidom seveda namenja. Da zaključim, pričujoča novela ZIMI bo po oceni poslank in poslancev v naši poslanski skupini omogočala enostavnejšo obravnavo pri uveljavljanju različnih ugodnosti, olajšavo v smislu administrativnih postopkov v zvezi z uveljavljanjem pravic. Vse to pa ima po našem mnenju veliko dodano vrednost k večji, boljši kakovosti življenja in bivanja invalidov v sodobni družbi. Zato, kot rečeno, jo bomo soglasno podprli. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Marija Bačič bo predstavila stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. Izvolite. MARIJA BAČIČ (PS SD): Še enkrat prav lepo pozdravljeni vsi prisotni! Zakon o izenačevanju možnosti invalidov, ki je bil sprejet leta 2010, prvič dopolnjen leta 2014 in ponovno danes, ureja področje izenačevanja možnosti invalidov. Namen zakona je preprečevati in odpravljati diskriminacijo invalidov, ki temelji na invalidnosti. Da to dosežemo, pa je treba to diskriminacijo prepovedati. Cilj zakona je za invalide ustvarjati enake možnosti na vseh področjih življenja. Evropska komisija je za olajšanje mobilnosti invalidov v Evropski uniji podprla prizadevanje za oblikovanje vzajemno priznane evropske DZ/VII/31. seja 120 invalidske kartice ugodnosti, s katero se invalidom omogoča enake možnosti v vseh državah članicah pri odstopu do nekaterih posebnih ugodnosti, ki jih države članice zagotavljajo invalidom. Od leta 2016 Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti skupaj s partnerjem projekta Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije izvaja projekt Evropske kartice ugodnosti za invalide. Na podlagi tega projekta bo invalidom omogočila enotnejšo obravnavo pri uveljavljanju ugodnosti na področju prometa, turizma, kulture, športa in prostega časa. Z invalidsko kartico ugodnosti bodo invalidi v državah Evropske unije lahko uveljavljali posebne komercialne popuste na različnih področjih življenja, ki so jim na voljo v posameznih državah. Kartica je namenjena slepim in slabovidnim, gluhim in naglušnim, gluhoslepim, gibalno oviranim osebam z motnjami v duševnem razvoju in težavami v duševnem zdravju ter posameznikom ali posameznicam z drugimi vrstami invalidnosti. Vzpostavljena bo spletna baza ugodnosti in mobilna aplikacija, ki bo ponujala nabor ugodnosti, ponujenih s strani različnih komercialnih ponudnikov. Bazo pripravlja Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije. Poleg navedenega predlog zakona ureja tudi nekatere manjše popravke besedila zakona, ki so nomotehnični ali zmanjšujejo administrativne ovire. Pri slednjem moramo poudariti, da nas resnično izjemno vesel, da s tem zakonom končno odpravljamo, namerno bom uporabila močno besedi, birokratsko neumnost, ki je uvrščala psa pomočnika med tehnične pripomočke. Verjetno nihče prav ni pomislil, kakšne posledice lahko ima takšen birokratski nesmisel, dokler v javnosti ni zaokrožil in razburil primer slepe Aleksander in njenega psa pomočnika, najboljšega prijatelja Pinga. To kar je prestajala ona, ne privoščimo nikomur. To je bilo neživljenjsko, nehumano in predvsem brez kančka empatije – birokratsko pač. Žal se nam vedno znova dogaja, da najdejo taki in drugačni nesmisli pot v našo zakonodajo, zato je toliko bolj pomembno, da nanje reagiramo in jih odpravljamo, in to s tem zakonom tudi počnemo. Glede na druge primere to celo počnemo zelo hitro. Po uveljavitvi določb tega zakona bo upravna enota na podlagi izvedenskega mnenja o upravičenosti do psa pomočnika izdala odločbo, s katero bo odločila o odobritvi šolanja psa pomočnika, in odločbo o dodelitvi psa pomočnika invalidu v last. V last. Upamo, da bodo po sprejetju tega zakona nekateri invalidi, ki so v Aleksandrini situaciji prepoznali tudi sebe, malo lažje spali, saj jim njihovega najboljšega prijatelja ne bo mogel nihče več odvzeti. Na podlagi vsega povedanega v naši poslanski skupini zakon pozdravljamo in ga bomo tudi soglasno podprli. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Miha Kordiš bo predstavil stališče Poslanske skupine Združena levica. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Na levici ta predlog podpiramo. Cilj uvedbe kartice ugodnosti oziroma evropske invalidske kartice pomeni poenotenje pravice do uveljavljanja posebnih komercialnih popustov in ugodnosti za invalide na ravni Evropske unije. Z njo bo moč uveljavljati pravice do ugodnosti tudi izven Slovenije, prav tako bodo pa lahko tuji imetniki te kartice pravice uveljavljali pri nas. Gre za evropski projekt, ki se mu je Slovenija pridružila že čisto na začetku, in zato ta kartica ugodnosti ni sprejeta še v nobeni članici, se pa projekt trenutno izvaja v osmih državah članicah, je v procesu uvajanja. V sklopu projekta bo vzpostavljena tudi spletna baza ugodnosti, mobilna aplikacija, ki bo uporabnikom prikazovala možne popuste in ugodnosti v določenem kraju. Na Levici tovrstne projekte podpiramo, pri tem pa opozarjamo, da mora Vlada pozornost najprej namenjati problemom, ki presegajo komercialne popuste. Eden večjih, s katerim se soočajo invalidi, je, izhajajoč iz nedavnega poročila zagovornika enakosti, diskriminacija na področju zaposlovanja. In tako se postavlja vprašanje, ali invalidi res potrebujejo dodatne kapitalistične, navidezne ugodnosti, ki so v marsikaterem primeru samo prikrit način, kako iz njihovih žepov izvleči še tistih nekaj evrov, ki jih sploh imajo za normalno, osnovno preživetje. In kako naj uporabljajo ugodnosti v tujini, če nimajo pogojev, da do tja sploh pridejo, ker nimajo službe, da bi si privoščili prilagojeno vozilo oziroma prevoz. Pri tem in marsikaterem drugem problemu, s katerim se soočajo invalidi v Sloveniji, takšna ali drugačna plastična kartica žal ne pomaga. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Jožef Horvat bo predstavil stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Izvolite. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovana gospa državna sekretarka, spoštovani kolegice in kolegi! V Novi Sloveniji smo vedno podpirali prizadevanja za izboljšanje kvalitete življenja invalidov in za zagotavljanje enakih možnosti. Zadnji, konkretni primer je predlog Zakona o osebni asistenci, ki smo ga skupaj sprejeli. Zato tudi tokrat podpiramo Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o izenačevanju možnosti invalidov. Moramo pa poudariti, da aktualni predlog invalidom v Sloveniji ne zagotavlja novih pravic. Kot razberem iz gradiva, jim bo samo DZ/VII/31. seja 121 olajšal pot do olajšav, popustov in podobnega, kar jim že zagotavljajo na primer muzeji, gledališča, prireditelji športnih iger in podobno. In to je dobro. Žal pa to še vedno ne pomeni, da bodo storitve v resnici dejansko dostopne invalidom. To ne pomeni, da si bodo slepi lahko ogledali, to je potipali ali dotaknili eksponatov, na primer na razstavi v Narodni galeriji ob 800- letnici Malteškega viteškega reda v Sloveniji. To še vedno ne pomeni, da so stavbe, v katerih se odvijajo ti dogodki, dostopne za gibalno ovirane invalide, ali pa so v njih indukcijske zanke za naglušne. V Novi Sloveniji pričakujemo, da bodo vse nove javne površine oziroma zgradbe v celoti dostopne invalidom, starejše pa po celoviti prenovi. V Novi Sloveniji tudi pričakujemo, da bo Slovenija podprla prizadevanja številnih držav članic Evropske unije, da bo čim prej sprejeta direktiva o dostopnosti blaga in storitev. Šele potem bomo lahko govorili, da uporaba kartice omogoča enake možnosti in prispeva k dvigu kvalitete življenja. Kot rečeno, poslanci Nove Slovenije bomo predlog zakona podprli. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Erika Dekleva bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra. Izvolite. ERIKA DEKLEVA (PS SMC): Spoštovani vsi! Slovenija je socialn in pravna država s sodobno politiko invalidskega varstva, ki je primerljiva s politikami v drugih razvitih evropskih državah. Je država, ki uresničuje načela družbene pravičnosti in enakih možnosti za vse, in ima v svojem 14. členu Ustave določilo, da so človekove pravice in temeljne svoboščine zagotovljene vsakomur, ne glede na osebne okoliščine, med katerimi je tudi invalidnost. Število invalidov v Evropi in v svetu je veliko. Skupaj z družinskimi člani, prijatelji in skrbniki, predstavljajo invalidi velik potencial pri načrtovanju novih ciljnih skupin uporabnikov. Trenutno živi z invalidnostjo okoli 10 % celotnega prebivalstva sveta ali 650 milijonov ljudi. V Evropski uniji je 80 milijonov invalidnih oseb, kar predstavlja 16 % celotnega prebivalstva. V Sloveniji živi 170 tisoč oseb z invalidnostjo, kar predstavlja 8,5 % prebivalstva. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije se število invalidov še povečuje, naraščanje pa je v glavnem posledica staranja prebivalstva in pogostejšega pojavljanja kroničnih bolezni. Presunljiv je tudi podatek, da v državah s povprečno življenjsko dobo 70 let povprečni posameznik v svojem življenju preživi okoli 8 let z določeno invalidnostjo. V skupino potencialnih uporabnikov zato spada tudi skupina starejših ljudi, ki se bo v naslednjih desetletij še znatneje povečevala. Invalidi predstavljajo šestino celotnega delovno sposobnega prebivalstva EU, vendar je njihova stopnja zaposlenosti razmeroma nizka. Zaradi slabših možnosti izobraževanja in zaposlovanja so mnogokrat v slabšem socialnem in finančnem položaju. Glavna sprememba, ki jo predvideva predlog zakona se nanaša na izvajanje projekta, v okviru katerega bodo upravne enote izdelale invalidske kartice ugodnosti, ki bodo invalidnim osebam olajšale mobilnost. Enotna invalidska kartica ugodnosti bo invalidom omogočila enotnejšo obravnavo pri uveljavljanju ugodnosti na področjih prometa, turizma, kulture, športa in prostega časa v Sloveniji in tudi v drugih državah članicah EU oziroma bodo invalidi iz drugih držav članic EU lahko koristili enake ugodnosti, kot jih invalidi slovenski državljani. Sprememba zakona predstavlja zaključno in nujno fazo v okviru projekta evropska kartica ugodnosti za invalide, ki bo invalidom omogočal večjo mobilnost znotraj držav članic EU. Ker se invalidi državljani Evropske unije še vedno soočajo z določenimi mejami znotraj držav članic, smo mnenja, da je sprejetje novele Zakona o izenačevanju možnosti invalidov velik korak naprej. Skladno s tem Poslanska skupina Stranka modernega centra predlog zakona podpira. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem obravnavo predloga zakona. Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 4. točki dnevnega reda. S tem prekinjam 3. točko dnevnega reda. Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O VOJNIH GROBIŠČIH, SKRAJŠANI POSTOPEK. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade gospe Martini Vuk, državni sekretarki na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Izvolite. MARTINA VUK: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Leta 2003 je Državni zbor sprejel Zakon o vojnih grobiščih, ki je prvič sistemsko uredil področje vojnih grobišč. 2009 leta pa je bila sprejeta novela zakona o vojnih grobiščih, ki je med drugim v 7.a členu določila, da se v glavnem mestu države postavi spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev na DZ/VII/31. seja 122 območju Republike Slovenije s posvetilnim napisom spominske narave, ki se glasi: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt. (Oton Župančič)« Novelo zakona je Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejetje predložila skupina poslank in poslancev. Sprejet pa je bil brez glasu proti. Leta 2014, torej po sprejetju novele, so sorodniki pesnika Otona Župančiča opozorili na nepravilen zapis prve kitice pesmi Domovina je ena. Po mnenju sorodnikov je namreč izvorno besedilo in s tem tudi pravi pomen, ki ga je imel v mislih pesnik, pisano v verzih in s pravimi ločili, torej brez ene vejice, ki se je zapisala predlagateljem zakona. O navedenem je bil obveščen tudi Državni zbor. Zato predlagamo spremembo navedenega člena Zakona o vojnih grobiščih, zaradi uskladitve zakonskega besedila s pravilnim, izvirnim zapisom prve kitice pesmi Domovina je ena, kakor tudi zaradi moralnega odnosa in spoštovanja države do pesnika. V predlogu spremembe zakona je predvidena enaka rešitev, kot je določeno v Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter v slovenski nacionalni zastavi in tam velja za himno Republike Slovenije torej, da se navede samo naslov pesmi, avtorja in kitico, ki se jo želi omeniti. Zaradi navedenega se zdaj tako predlagan novi 7.a člen Zakona o vojnih grobiščih glasi: »V glavnem mestu države se postavi spomenik vsem žrtvam vojne in z vojnami povezanih žrtev na območju Republike Slovenije. Na spomeniku se kot napis spominske narave uporabi prva kitica pesmi Otona Župančiča »Domovina je ena«.« Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Predlog zakona je obravnaval Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide kot matično delovno telo. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku, gospodu Urošu Priklu. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa, kolega Hainz. Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide je na svoji 41. seji kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o spremembah Zakona o vojnih grobiščih, ki ga je v proceduro vložila Vlada in ga na podlagi sklepa Kolegija predsednika Državnega zbora obravnavamo po skrajšanem postopku. Pri delu odbora so sodelovali predstavniki predlagatelja, torej Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Zakonodajno-pravne službe, predstavnica urada predsednika države, predstavnik Komisije Državnega sveta za socialno varstvo ter gospa Alenka Župančič. Odboru je bilo posredovano mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki je predlog zakona proučila z vidika njegove skladnosti z ustavo, pravnim sistemom in z zakonodajno- tehničnega vidika in k predloženemu besedilu predloga zakona ni imela pripomb. Odbor je prejel tudi mnenje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide, ki je obravnavala predlog tega zakona in ga prav tako podpira. Predstavnica predlagatelja zakona je uvodoma povedala, da je sprememba 7.a člena zakona potrebna zaradi uskladitve zakonskega besedila s pravilnim izvirnim zapisom prve kitice pesmi, kakor tudi zaradi moralnega odnosa in spoštovanja države do pesnika. Na ministrstvu so predvideli enako rešitev, kot je predvidena v Zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski nacionalni zastavi za himno Republike Slovenije. V krajši razpravi, ki je potekala o 1. členu predloga zakona in o predlogu za amandma odbora, je predstavnik Poslanske skupine Združene levice predstavil njihov predlog za amandma odbora in povedal, da po njihovem mnenju takšnega spomenika sprave ne potrebujemo, če pa že, pa predlagajo dva popravka, in sicer: verz šeste kitice pesmi Mateja Bora Previharimo viharje in širitev na globalno raven, torej da bi bil spomenik namenjen vsem žrtvam vojn. Vnukinja Otona Župančiča, gospa Župančič, ki je sodelovala na seji odbora, je večkrat opozorila na nepravilen zapis prve kitice pesmi Domovina je ena in je predlagala, da bi v zakonu bolj jasno zapisali, komu je namenjen spomenik oziroma ali je namenjen tudi umrlim Slovencem zunaj meja Slovenije in umrlim pripadnikom okupatorja na slovenskih tleh. Sam sem v razpravi poudaril, da je namen spremembe zakona popraviti nepravilen zapis in nepopolno navedbo avtorja, ne pa poseg v vsebinsko usmeritev oziroma intenco samega zakona. Vlada je predlog novele pripravila zaradi tehnične uskladitve zakonskega besedila, in s tem uskladitve v pravnem redu, kakor tudi zaradi moralnega odnosa in spoštovanja države do pesnika. V nadaljevanju odbor ni podprl predloga za amandma, ki so ga predlagali k 1. členu kolegi iz Poslanske skupine Združene levice, sprejel pa je, odbor namreč, oba člena skupaj. Ker k predlogu zakona na matičnem delovnem telesu niso bili sprejeti amandmaji, Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide Državnemu zboru predlaga, da Predlog zakona o spremembi Zakona o vojnih grobiščih sprejme v predloženem besedilu. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Gospa Marija Bačič bo predstavila stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. Izvolite. DZ/VII/31. seja 123 MARIJA BAČIČ (PS SD): Prav lepo še enkrat vsi pozdravljeni! Stališče k temu predlogu novele zakona bo tako, kot zakon sam, kratka. Novelo bomo podprli. Kot je bilo že povedano, gre za nomotehnični popravek besedila, ki se je zgodil ob sprejemanju zakona leta 2009. Leta 2009 je namreč Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih grobiščih, ki jo je v obravnavo in sprejem Državnemu zboru predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Bojanom Kontičem, in ga je na glasovanju podprlo 50 poslancev. Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih grobiščih je bil dodan 7.a člen, ki določa: »V glavnem mestu države se postavi spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanih žrtev na območju Republike Slovenije s posvetilnim napisom spominske narave: Domovina je ena, nam vsem dodeljena in eno življenje in ena smrt. Župančič. Da zapisano v zakonu ni pravilno so večkrat opozorili imetniki avtorskih pravic po pesniku Otonu Župančiču. S to novelo torej odpravljamo pravopisno napako in usklajujemo zakonsko besedilo s pravilnim besedilom prve kitice pesmi. Kot rečeno, v naši poslanski skupini bomo predlog zakona podprli. Hvala za pozornost. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Violeta Tomić bo predstavila stališče Poslanske skupine Združena levica. Izvolite. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Nesrečni spomenik že stoji, skorajda je že dokončan, in današnja novela je zadnja epizoda, ki nazorno kaže, da gre za totalno polomijo. Gre za spomenik, ki kaže, da je celoten politični establishment izgubil kompas pa tudi busolo. Na čelu seveda z Borutom Pahorjem in s celotno tako imenovano levo sredino. In ironično je, da je prav ta leva sredina tista, ki je največ storila za revizijo zgodovine, ki je izničila status in vlogo Narodnoosvobodilnega boja in na stežaj odprla vrata mračnjaštvu. Spomenik žrtvam vseh vojn, kakor je zastavljen, logiko tako imenovane sprave širi do te mere, da funkcionira kot spomenik zgodovinskega revizionizma. Na ozemlju Slovenije sta se v prejšnjem stoletju odvijali dve svetovni vojni, v obeh smo imeli tudi svoj avtonomen odpor. V prvi svetovni vojni so bili to jugoslovanski prostovoljci in uporniki v avstrijski vojski, na primer znamenite Judenburške žrtve. V drugi svetovni vojni je bila seveda to Osvobodilna fronta, ki se je borila proti nacifašističnemu okupatorju in njegovim sodelavcem. Sprašujem se torej, kakšen je torej smisel skupnega spomenika za nekoga, ki je padel kot vojak v rokah avstrijsko-nemškega imperializma, in za nekoga, ki se je boril proti temu imperializmu. V še večji meri velja to za drugo svetovno vojno, kajti eni so se bojevali proti nacizmu, drugi pa skupaj z nacifašizmom, in s tem za ta nacifašizem. Tukaj ni in definitivno ne more biti nobene skupne točke. Če pa je skupna točka smrt, kot je prišepnila ena od koalicijskih poslank na seji odbora, potem se sprašujem, ali je to potem spomenik tudi pripadnikom nacističnega gestapa in SS, kajti tudi oni so mrtvi. Vloga spomenika je predvsem v tem, da zabrisuje zgodovinska dejstva, da izenačuje politične in nazorske opredelitve vojskujočih se strani in da nenazadanje rehabilitira kolaboracijo z nacifašističnim okupatorjem, za katere so se odločile takratne politične in verske elite v Sloveniji. Partizanski upor in domobransko kolaboracijo želi prikazati kot dve povsem legitimni izbiri, skratka dve strani istega kovanca. Kljub temu, da se je ena stran borila za narodno, kulturno in socialno svobodo, druga pa za dokončno odpravo le-te ter popoln izbris Slovencev in slovenstva, spoštovane kolegice in kolegi. Spomenik je polomija tudi z arhitekturnega in prostorskega vidika. Glede tega se strinja tako strokovna kot splošna javnost. Polomija je tudi zato, ker zlorablja tako pesnika Otona Župančiča kot njegove verze. Župančičevi verzi Domovina je ena so bili zapisani z jasnim namenom, da bi krasili sarkofag grobnice narodnih herojev. Namen tega spomenika je počastitev Narodnoosvobodilnega boja ter njegovih bork in borcev. Njegovi verzi so torej grobo izigrani in iztrgani iz konteksta in preneseni na spomenik, ki izenačuje žrtve in rablje, in to je nedopustno. Iztrgan je samo začetni del pesmi, in to je treba posebej poudariti, zato je zloraba še hujša. Na to je na odboru opozorila tudi pesnikova vnukinja. Župančič je s slavnim govorom pozdravil osvoboditev Ljubljane s strani partizanov. Napisal je prvo partizansko pesem, ki je dobila naslov Veš poet svoj dolg. Župančiča ne bi smelo biti na spomeniku, zato smo v Združeni levici predlagali druge verze pesnika Mateja Bora Previharimo viharje. Odgovor koalicije je bil samo molk in sprenevedanje. Že drugič po Pahorjevi vladi leva sredina postavlja spomenik, s katerim potvarja zgodovinska dejstva. Spomenik na Kongresnem trgu bi morali pustiti nedokončan, brez citata, kot opomnik, da so slovenske politične elite izgubile kompas, saj so obrnile hrbet ljudstvu in se spet priklonile pred kapitalom, pred Brusljem, pred Berlinom. In Levica bo glasovala proti takemu spomeniku. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Iva Dimic bo predstavila stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Izvolite. DZ/VII/31. seja 124 IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani! Obravnavani zakon je po besedah predlagateljev tehnični zakon, in temu bi lahko pritrdila, vendar je razprava na seji matičnega odbora pokazala, da kljub mnogim prizadevanjem še vedno ne zmoremo v miru in spoštljivo razpravljati o vseh žrtvah ter svobodno nadaljevati našo pot k spravi in zaživeti kot en sam in isti narod. Minevata dve leti od sprejetja Zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev, ki ga je pripravila in vložila v obravnavo Nova Slovenija. Veseli smo, da je takrat tudi koalicija spoznala, da je skrajni čas, da kot civiliziran narod pokopljemo vse žrtve, tudi tiste, ki so bile med vojno in po njej izvensodno pobite. To nam narekuje človeško dostojanstvo, to smo dolžni storiti kot ljudje, kot narod in kot država, ki svojo prihodnost gradi iz razčiščene preteklosti. Po vseh vojnah, bodisi med narodi ali pa v državljanskih vojnah in revolucijah, ostanejo mrtvi, ki jih je treba pokopati in njihove grobove dostojno obeležiti. To so ljudje, naši bratje in sestre ne glede na to, na čigavi strani so se vojskovali in kakšno je bilo njihovo politično prepričanje, nacionalna pripadnost, vera ali barva kože. Gre za civilizacijsko normo civiliziranega človeka in za našo človečnost. To zahteva od nas svetost življenja vsakega človeka in dolžnost do spoštovanja vseh mrtvih. Žalostno je, da slovenski narod v svoji lastni državi še vedno občuti vso tragiko državljanske vojne. Huda jama, ki je postala sinonim za težo naše vesti in vse večje razdvojenosti, od nas zahteva, da to poglavje naše skupne polpretekle zgodovine zaključimo tako, kot so to storile druge države. Krščanski demokrati smo ves čas zatrjevali, da moramo v iskanju civilizacijske norme te človeške posmrtne ostanke najprej dostojno pokopati, šele po pokopu naj zapre poglavje te zgodovine načrtovani spomenik. Temu ni mogoče oporekati, saj dejanje pokopa izključuje nadaljnjo politično manipulacijo z mrtvimi, hkrati nas osvobaja in nam kot narodu gradi notranji spomenik zmage in državotvornosti. Predlog novele Zakona o vojnih grobiščih bomo podprli, saj gre za pravilen posvetilni zapis prve kitice Župančičeve pesmi Domovina je ena in s tem za izvorno besedilo te himne slovenski domovini. Ob tem pa pričakujemo, da bo postavitev spomenika res korak k spravi in ne k novim delitvam. Zato se moramo zavestno odločiti vsi in ne nalagati vedno novih polen za netenje nestrpnosti namesto sprave, čemur naj bi spomenik bil namenjen. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Saša Tabaković bo predstavil stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra. Izvolite. SAŠA TABAKOVIĆ (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, hvala za besedo. Leta 2009 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih grobiščih, s katerim je bil dodan 7.a člen, ki določa, da se v glavnem mestu države postavi spomenik s posvetilnim napisom, ki vsebuje citat, prvo kitico Župančičeve pesmi Domovina je ena. V zapisu kitice v takratni predlog zakona se je vrinila vejica, ki je v prvotnem zapisu Župančičeve pesmi ni zapisane. Imetniki avtorskih pravic po pesniku Otonu Župančiču so po sprejetju sprememb in dopolnitev Zakona o vojnih grobiščih v letu 2009 večkrat opozarjali na nepravilen zapis prve kitice pesmi Domovina je ena v zakonu. Novela, ki jo obravnavamo danes, to nepravilnost odpravlja. Vladni predlog zakona predvideva enako rešitev, kot je predvidena v zakonu o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije, ter v slovenski nacionalni zastavi za himno Republike Slovenije. Pri tem bi želeli poudariti, da se s predlagano novelo ne spreminja koncepta predpisa, ki je bil sprejet v letu 2009, temveč gre v tem primeru za tehnično uskladitev besedila. Menimo, da je zaradi spoštovanja do opusa pesnika Otona Župančiča, do lastnikov avtorskih pravic ter moralnega odnosa na splošno, sprememba 7.a člena s pravilnim zapisom nujno potrebna. S tem razlogom poslanci Stranke modernega centra predlog zakona podpiramo. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Eva Irgl bo predstavila stališča Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Izvolite. EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Pred seboj imamo tehnično, a nujno spremembo Zakona o vojnih grobiščih, saj je vezana na pravilen zapis avtorskega dela, torej pesmi Otona Župančiča Domovina je ena. Vsekakor temu ni moč nasprotovati, saj gre, kot že rečeno, za avtorsko delo, ki vsekakor zahteva znotraj zakona natančen zapis v skladu z avtorskimi pravicami in zaradi spoštovanja avtorskega dela in pesnika. Vendar pa bi želela v okviru te spremembe ponovno opozoriti na nekatere stvari, ki jih kot država, ki prav zato še vedno nosi moralni dolg, nismo uspeli postaviti na svoje mesto in jih udejanjiti tako, kot velevajo civilizacijske norme. Spomenik, na katerem bo zapisano Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt, naj bi bil namenjen vsem žrtvam medvojnega in povojnega dogajanja in naj bi v svoji simboliki združeval na tej tako pomembni točki še vedno razklan slovenski narod. Pa je temu res tako? DZ/VII/31. seja 125 Spomenik, kot je dejal tudi predsednik Vlade, naj bi bil simbol sprave, vendar je v arhitekturnem in zato tudi v simbolnem smislu načrtovan tako, da se iz njega še vedno razbrati razklanost naroda in ne združitve, saj je spomenik načrtovan v obliki dveh samostojnih stebrov, ki se ne združita. Množični pomor, ki se je zgodil po vojni na slovenskih tleh, je za seboj pustil več kot 600 prikritih morišč, ker politika in državni organi niso sposobni izpeljati osnovnih civilizacijskih norm v skladu s pravičnostjo in dostojanstvom žrtev in njihovih svojcev. Še pred postavitvijo spomenika bi morali izpeljati vse ključne elemente tako imenovane tranzicijske pravičnosti, katerih realizacija je edini garant za to, da nekoč pripelje do sprave in poenotenja slovenskega naroda na vsebini, ki je bistvo in bit naroda. Izpolniti moramo pravico do vedenja, kar pomeni, da moramo poznati vsa zgodovinska dejstva in odpreti arhive v celoti. Izpolniti moramo pravico do poprave krivic, ki vsebuje tudi rehabilitacijo žrtev povojnega pomora. Izpolniti moramo pravico do zakonitosti, torej procesiranje tistih, ki so genocid izvršili. Gre za zločin, ki ne zastara, ne po mednarodnem in ne po slovenskem pravu. In moramo izpolniti zagotovilo o neponavljanju, ki vključuje implementacijo lustracijskih zakonov in dosledno uveljavitev demokratičnih postulatov, med katere sodita zlasti spoštovanje in varovanje človekovih pravic ter udejanjanje vladavine prava. To so torej štirje ključni koraki, ki bi morali biti storjeni še pred postavitvijo spominskega obeležja zato, da je krog končno sklenjen in da lahko zapremo to poglavje naše skupne tragične preteklosti. Vsekakor pa bi morala biti še pred postavitvijo spomenika izpolnjena tudi civilizacijska norma o pokopu vseh žrtev, kajti grob je neodtujljiva pravica vsakega posameznika. Zato lahko upravičeno menimo, da je spomenik namenjen zamegljevanju in ponovnemu potiskanju tako pomembnih stvari nekam daleč stran na obrobje, da nek spomenik torej imamo, pomorjeni, njihovi grobovi in odgovorni za to, pa nas ne zanimajo več. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Uroš Prikl bo predstavil stališče Poslanske skupine demokratične stranke upokojencev Slovenije. Izvolite. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa, predsedujoči. Lep pozdrav še vsem trem, štirim poslankam in poslancem, ki še vztrajajo pri tej točki dnevnega reda! Kot je kratka in jedrnata sprememba zakona o vojnih grobiščih, bo kratko tudi stališče Poslanske skupine Desus, dasiravno ga jaz predstavljam. Ta zakon, ki ga imamo pred seboj, je posledica neljube napake, prave neljube napake, ki se je zgodila pravzaprav tedaj, ko je bil Zakon v Državnem zboru predlagan in sprejet, in to je v mandatu 2008–2011, torej v letu 2009. V zakon se je pač prikradla napaka z napačnim citiranjem pesmi velikega pesnika Otona Župančiča. Sprašujemo se lahko, zakaj vse do sedaj ni bila ta napaka popravljena, bodisi s strani poslancev, kar nekaj sklicev, bodisi s strani Vlade, dasiravno so na to zadevo opozarjali, če ne drug sorodniki po pokojnem pesniku Otonu Župančiču. Pa vendar, pred nami je zakon, pred nami je sprememba zakona, ki veleva, da je treba skladno z zakonodajo o avtorskih pravicah tudi dosledno zapisati in citirati pesmi. To bomo naredili, zapisali pesem v izvirniku, kot seveda gre. To bomo naredili v interesu tega, da zadostimo tako zakonska določila, zakonske norme, predvsem pa iz dolžnega spoštovanja do pesnika, iz dolžne in potrebne pietete do vseh žrtev vojn in z njimi povezanega nasilja na območju Republike Slovenije. Poudarjam pa še enkrat, spomenik je namenjen vsem žrtvam. Hvala lepa za vašo pozornost. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker k predlogu zakona matično delovno telo ni sprejelo nobenega amandmaja, amandmaja na seji zbora ni možno vlagati. Zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Odločanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili čez pol ure, v okviru glasovanj. S tem prekinjam 4. točko dnevnega reda in 31. sejo Državnega zbora, ki jo bomo z glasovanjem nadaljevali ob 16.05. (Seja je bila prekinjena ob 15.34 in se je nadaljevala ob 16.07.) PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora. Preden preidemo na postopek glasovanja, vas želim obvestiti, da bo Državni zbor glasovanja opravil po naslednjem vrstnem redu: 17., 10., 2., 3., 4., 13., 14., 18. in 1. točka dnevnega reda. Prehajamo na glasovanje zbora o predlogih odločitev. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Nadaljujemo s prekinjeno 17. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga sklepa o soglasju k rebalansu programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, ki se glasi: Državni zbor daje soglasje k rebalansu programa dela in finančnega načrta Agencije za energijo za leto 2017 z dne 20. 4. 2017. DZ/VII/31. seja 126 Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica, dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Ja, hvala za besedo, predsedujoči. Ne glede na politična prečenja v tej državi, v Državnem zboru, nam je verjetno jasno, da je nadlobi v tej državi nadlobi energetike. In zaradi tega seveda potrebujemo močno, ustrezno delujočo agencijo za energijo. Agencija, sami dobro veste, je dobila še dodatne zadolžitve s področja toplotnega ogrevanja, ker sami dobro vemo, da obstajajo nedopustno prevelike razlike med različnimi odjemalci toplote med različnimi kraji v Sloveniji. Agencija ima, podobno kot druge zazujfane zadeve, počasi že problem generacijske vrzeli. Navsezadnje je ena od redkih ustanov te države, ki ni v Ljubljani, ampak je v mojem ljubem Mariboru. Skratka, gre za 5 novih delovnih mest. Kdo na desnici bi rekel: »Za družine gre!« Gre za ljudi, ki bodo ostali v Mariboru in gre navsezadnje za enega zelo pomembnega regulatorja, ki upam, da bo s to kadrovsko okrepitvijo še bolj odgovorno opravljal svoje delo v dobrobit vseh tistih, ki jih opredeljuje 3. člen Ustave in tudi onkraj. In zato bomo enkrat za spremembo, ker ne gre za neko proračunsko aritmetiko v škodo državljank in državljanov, v Združeni levici ta predlog podprli. Glasovali bomo za. Hvala za besedo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Je še kakšna obrazložitev? (Ne.) Glasujemo. Navzočih je 76 poslank in poslancev, za je glasovalo 63, eden je bil proti. (Za je glasovalo 63.) (Proti eden.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo prekinjeno 10. točko dnevnega reda – prva obravnava Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pacientovih pravicah je primeren za nadaljnjo obravnavo. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke gospa Jelka Godec. JELKA GODEC (PS SDS): Hvala za besedo. V Slovenski demokratski stranki tega zakona ne bomo podprli. Mnenja smo namreč, da je ta zakon sicer eden izmed zakonov, s katerim bi bilo treba urediti pacientove pravice, je pa bolj potreben zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj je treba v našem zdravstvu urediti predvsem to, da imamo premalo kadra, da se ne ve, od kje bo prišel denar oziroma kako bomo v prihodnosti financirali naš zdravstveni sistem, da so še druge zadeve, ki so bolj pomembne, kot je, recimo, finančno stanje v bolnišnicah in tako naprej. Ministrica je danes v obrazložitvi povedala, da ta zakon potrebujemo zato, ker je treba urediti evidence. Če za to, da se uredijo evidence o čakalnih dobah, potrebujemo zakon, potem je res žalostno, da danes s takšnim zakonom, kot je ta, to urejamo. Menimo, da bi evidence oziroma čakalne sezname uredili na drug način. Hkrati je ministrica danes povedala, da so čakalne dobe problem, ki ga je treba reševati s tem zakonom, da čakalne dobe generira primarni sektor, kar pa vemo danes, da na primarnem sektorju ni čakalnih dob oziroma da so najbolj pereče čakalne dobe na sekundarju, torej pri specialistih. Hkrati so v tem zakonu napisane tudi zadeve, kot je 30-minutna čakalna doba v ambulanti, s tem, da še danes ni jasno, kako bodo te zadeve lahko zdravniki urejali, če vemo, da gre za kadrovski primanjkljaj zdravnikov. S tem naborom kadra tega vsekakor v zdravstvenih ustanovah ne bomo dosegli. Hkrati ministrica poudarja, da se rešujejo pacientove pravice in čakalne dobe ter čakalni čas z eNapotnico, kar danes vemo, da ne delujejo po sistemu, o katerem ministrica govori, to pomeni, da je popolnoma vse elektronsko urejeno, namreč praksa kaže, da to ni tako. Še enkrat, če ta zakon ureja le to, kar je ministrica dejala, torej urejanje čakalnih seznamov, prečiščevanje čakalnih vrst oziroma teh seznamov, potem je ta zakon brezpredmeten. Vsekakor pa se v tem zakonu, še enkrat, določajo določene pravica pacientov, za katere pa ne vemo, kako bodo lahko rešene s temi kadrovskimi potenciali, ki jih danes imamo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Je še kakšna obrazložitev? (Ne.) Glasujemo. Navzočih je 77 poslank in poslancev, za je glasovalo 55, proti 19. (Za je glasovalo 55.) (Proti 19.) Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za zdravstvo kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo prekinjeno 2. točko dnevnega reda – Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela, skrajšani postopek. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o inšpekciji dela ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združene levice Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. DZ/VII/31. seja 127 Zakon o inšpekciji dela, ki smo ga pripravili socialisti, je primeren za nadaljnjo obravnavo. Ščiti dve najbolj izpostavljeni kategoriji delavcev, to so prikrita delovna razmerja za prisilne espeje in ščiti zaposlene v trenutno nezakonitih agencijah. Najbolj razvpit primer teh nezakonitih agencij imamo v Luki Koper, tako imenovane izvajalcev pristaniških storitev. Vlada oziroma njena koalicija sta se odločili, da bosta ta predlog zavrnili, zato pa nista podali nobenega tehtnega argumenta. Edino, kar je posredi, je politični prestiž in politični deal z delodajalci. Vlada je delodajalcem obljubila, da bo zavrnila naš predlog o zakonu o inšpekciji dela in predlog o zvišanju minimalne plače, v zameno pa pristala še na lažje odpuščanje, tako imenovano sporazumno prekinitev delovnega razmerja. V zameno Vlada ponuja svoj lastni zakon o inšpekciji dela, ki pa je premalo temeljit in na cedilu pušča zaposlene v nezakonitih agencijah. In tukaj se preprosto ne da izogniti vtisu, da Vlada oziroma zanjo koalicija Socialnih demokratov, Desusa in SMC ščiti izkoriščevalske IPS in njihove gazde v Luki Koper in v drugih podobnih primerih in naravnost sili brezposelne družbene margine v to, da poiščejo svoje možnosti preživetja v nezakonitih izkoriščevalcih tipa Marof trade. V Levici smo ta zakon o inšpekciji dela predlagali prvič že marca prejšnje leto, maja je bil obravnavan v Državnem zboru, pa je bil zavrnjen. Koalicija oziroma Vlada je takrat obljubila, da bo do jeseni pripravila svoj predlog, pa s tem predlogom nič ni bilo, zato smo se letos, leto dni kasneje, odločili, da poskusimo ponovno. Očitno je, da bo ta predlog ponovno spet zavrnjen. Pod našim pritiskom je pa Vlada vendarle pripravila nek svoj predlog, ki pa, kot rečeno, niti približno ni tako temeljit, kot bi moral biti, in delodajalce v marsikaterem primeru bolj ščiti kot pa jih preganja, žal. Socialisti bomo sklep, da zakon o inšpekciji dela ni primeren za nadaljnjo obravnavo zavrnili. Ta zakon je primeren za nadaljnjo obravnavo. Še več, je nujen. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov gospod Matjaž Han. MATJAŽ HAN (PS SD): Hvala lepa. Včasih lahko veliko zdržiš, ne moreš pa poslušati vsega, kar nekateri govorijo. V državi, hvala bogu, imamo vlado, vlada je zato, da vlaga zakone in vlada je zato, da vlaga dobre zakone. In vlada bo vložila boljši zakon, kot ste ga vložili vi. Sedaj pa, kar se tiče Luke in zaščite, kar si, Kordiš, ta moment govoril. Dajmo se spomniti par mesecev nazaj, gospodje in gospe, državljanke in državljani, ko ste z zastavami pred Luko Koper kričali, kako se ne sme zamenjati nadzornikov, kako se ne sme zamenjati uprave, te iste uprave, ki dovoli to, kar ti govoriš, da so delavci tam izkoriščeni. Vaši člani Združene levice so pripravili ta, bom rekel, upor. Vse lepo in prav! Vse lepo in prav, ampak dajmo imeti iste vatle za vse. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Preden dam postopkovno naprej, moram vseeno ugotoviti, da je bilo preveč osebno, glede na to, da je šlo za obrazložitev glasu poslanske skupine. Obrazložitev poslanske skupine ne more iti na nekega posameznika, kvečjemu lahko gre na mnenje druge poslanske skupine … / oglašanje iz klopi/ Ne bo pomagalo, vseeno bomo morali poslušati. Postopkovno. Mir! Postopkovno Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Poglejte, to, kar si je kolega Han ravnokar privoščil, ni bila nikakršna obrazložitev glasu. Bil je poskus diskreditacije nas na levici in konkretno mene osebno. V Združeni levici smo vselej nastopili proti privatizaciji Luke Koper, kar pa še ne pomeni, da smo izrecno podpirali kakšno konkretno upravo. In nenazadnje smo skupaj žerjavisti in delavci pri izvajalcih pristaniških storitev štrajkali že avgusta leta 2011. Že takrat smo se borili, pa nas niti blizu parlamenta ni bilo. Smo bili vsak dan z njimi tam dol. Vi pa ste v parlamentu že ne vem koliko časa, ste praktično že v vsaki vladi in na vaši straži javna firma, državna firma dela take svinjarije, kot jih. Kaj ste ukrenili proti temu? Nič. / oglašanje iz dvorane/ PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Tukaj tudi nič proceduralnega ni. Nehajta s to razpravo na levici, ker v nasprotnem primeru bomo najverjetneje naredili eno prekinitev, da se boste pomirili, da se bomo pomirili in da bomo lahko šli naprej. Je še kakšno postopkovno? Ni. V osebnem imenu obrazložitev. To razumem. Ali je še kakšna obrazložitev v imenu poslanske skupine? Ni. Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Obrazložil bom lastni glas. V startu pa moram reči, da se ne strinjam z enim od govorcev pred mano, da je pač vlada tista, ki pripravlja dobre zakone, ker potem pridemo hitro do tega, kar včasih ljudje rečejo, da se v opoziciji samo čohamo po pubičnih predelih. Jaz verjetno nisem od izčrpanosti od tega leto dni nazaj padel skupaj; ampak od resnega dela. Kaj je ključni problem te družbe in države? Ključni problem te družbe in države je napačen razvoj na osnovi napačne politične ekonomije. Ključno vprašanje je kritika politične ekonomije, če hočete v ljudskem jeziku, konec tega, da se na ljudi gleda, kot da jih režejo kot klobaso. Lepa DZ/VII/31. seja 128 metafora tega je, če greste mimo Gospodarske zbornice Slovenije, kjer je vhod takšen, kot da te udari po glavi. To je metafora tega: dajmo tiste, ki ustvarjajo delo, tepsti po glavi. Ta zgodba polsužnjelastniških odnosov ni od včeraj. Jaz sem kot mladi raziskovalec v Kopru raziskoval v letih 1994–1998, to je zgodba, ki se vleče 20 let. V 20 letih se je kar nekaj vlad izmenjalo, kar nekaj oseb, stari levi, sredina in desni, pa vsi pragmatiki ste podpirali to in takšno gospodarstvo, to in takšno politično ekonomijo, proti kateri se pač nova levica bori. Izhajajoč iz Ustave Republike Slovenije, ker ste delovali tudi protiustavno, tudi člen o gospodarski pobudi predlaga kvalitetno in nujno potrebno zakonodajo, ki bi jo morali sprejeti že leta 1997. Seveda bom glasoval proti, da zakon ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima Luka Mesec. LUKA MESEC (PS ZL): Hvala. Tudi jaz bom glasoval proti, ker je zakon nujen za nadaljnjo obravnavo. Problem IPS v Kopru, ki še zdaleč niso edini, obstaja že dvajset let in ti IPS niso nič drugega kot nezakonite agencije za posredovanje dela. Oni na listu že prodajajo storitev – izvajalci pristaniških storitev. Ampak kaj je ta storitev? Ta storitev je prekladanje tovora na ladjo in z ladje. Torej ne prodajajo nič drugega kot roke, ki pač to prekladajo. Torej prodajajo golo delo in tako jih je treba tudi tretirati. Prejšnji teden smo bili na Komisiji za nadzor javnih financ, kjer smo imeli, mislim da, skoraj tri ure trajajočo razpravo o tem problemu. Ugotovili smo ne samo to, na kar zdaj jaz opozarjam, da so to nezakonite agencije za posredovanje dela; ugotovili smo, da so to na pol mafijske organizacije, kjer se vsako leto izgubi polovica denarja, ki jim ga Luka Koper plača. Plačajo 22 milijonov evrov, lani celo 25, in polovica denarja se izgubi. To niso moje špekulacije, to so ugotovitve Fursa. Vse stranke ste se zadnjič strinjale, da je treba s tem presekati in da je treba ta problem razrešiti. Zdaj mi tu predlagamo zakon, ki bo dal inšpekciji orodje v roke, da bo lahko to delo opravila; in zdaj jaz ne razumem, zakaj naenkrat imate drugačno mnenje. Vladni predlog, ki je v veliki meri kopija našega, po moji vednosti iz neznanih razlogov izpušča ravno ta del, ki bi se spoprijel s problemom nezakonitih agencij za posredovanje dela, kakršne so IPS. Popravljate sicer neko pravilno stvar pri espejih, ampak ta del pa spregledate. Zato vztrajam, da se pogovarjamo naprej o našem predlogu. Glasoval bom proti temu sklepu, ki ste ga predlagali. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 49, proti 13. (Za je glasovalo 49.) (Proti 13.) Ugotavljam, da je zbor sklep sprejel, zato je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 3. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izenačevanju možnosti invalidov po skrajšanem postopku. Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen. Glasujemo. Navzočih je 76 poslank in poslancev, soglasno so vsi glasovali za. (Za je glasovalo 76.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 4. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga zakona o spremembi Zakona o vojnih grobiščih po skrajšanem postopku. Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ker k predlogu zakona matično delovno telo ni sprejelo nobenega amandmaja, amandmajev na seji zbora ni bilo možno vlagati. Zato prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Violeta Tomić. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo. Najprej naj povem, da Levica bo glasovala proti temu spomeniku, kajti vse, kar je narobe, je lahko našteto tam. To je čista polomija z ideološkega stališča. Naj obrazložim, izenačuje vse žrtve, enotna točka je samo smrt. Se pravi, da lahko je to spomenik tudi esesovcem in gestapu. Nikakor ne more stati spomenik tistim, ki so se borili na strani nacifašizma, in partizanom. Druga točka, polomija je tudi zaradi arhitekturnega in prostorskega vidika. Tretja točka, popolna polomija je, ker gre tukaj za zlorabo pesnika Otona Župančiča, kar je na odboru povedala tudi njegova vnukinja. Ampak gladko povozimo vse in vso pieteto do nekih pesnikov, ki so konec koncev napisali prvo partizansko pesem, in je jasno bila napisana za osvoboditelje. Mislim, da se Oton Župančič obrača v grobu. Mislim, da je ta spomenik spomenik izgube kompasa naše vladajoče politike, kajti vse tako imenovane levosredinske vlade in vse politike so v glavnem potvarjale zgodovino, in to bo spomenik zgodovinskega revizionizma. Nikakor, kot nekateri pravite, da želimo živeti skupaj in v miru, ne moremo živeti na temelju laži. Ko si bomo nalili čistega vina, priznali, da sta bili DZ/VII/31. seja 129 različni strani, seveda pomirjeni danes, vendar je treba jasno povedati, kdo se je boril za narod in njegovo identiteto ter kdo proti temu. Kajti vemo, da je okupator želel uničiti Slovence in jih izbrisati iz obličja zemljevida in zgodovine. Levičarji definitivno ne pristajamo na zgodovinski revizionizem, ne pristajamo na potvarjanje zgodovine in mislimo, da bi mnogo bolj v miru živeli, če bi že takoj po osamosvojitvi jasno povedali, za čem stojimo in kakšna bo naša pot naprej. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 75 poslank in poslancev, za je glasovalo 54, 6 pa jih je bilo proti. (Za je glasovalo 54.) (Proti 6.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Prehajamo na 13. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O RAVNANJU Z NANOSOM K OKVIRNEMU SPORAZUMU O SAVSKEM BAZENU. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, državni sekretarki na Ministrstvu za okolje in prostor gospe Lidiji Stebernak. LIDIJA STEBERNAK: Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci! Pred nami sta danes dva sodobna protokola k Okvirnemu sporazumu o Savskem bazenu, katerega depozitar je Republika Slovenija. Oba protokola sta izrazito razvojno naravnana. Prvi, o katerem bom govorila, je Protokol o ravnanju z nanosom k Okvirnemu sporazumu o Savskem bazenu. Okvirni sporazum o Savskem bazenu so podpisale savske države 3. decembra 2002 v Kranjski Gori; veljati pa je začel 29. decembra 2004. Za izvajanje tega sporazuma so pogodbenice sklenile več protokolov, med njimi tudi Protokol o ravnanju z nanosom, ki so ga podpisale julija 2015 v Brčkem. Protokol določa, da pogodbenice oblikujejo skupen načrt ravnanja z nanosom v Savskem bazenu, ki obsega vsa vprašanja, povezana z nanosi. Protokol so do sedaj ratificirale Bosna in Hercegovina, Republika Hrvaška in Republika Srbija. Sprejetje Protokola o ravnanju z nanosom bo vzpostavil podlago za usklajeno čezmejno sodelovanje pri spremljanju podatkov o količini in upravljanju z nanosom s ciljem trajnostnega razvoja ter rabe mednarodnega porečja Save. Čezmejna izmenjava podatkov o sproščenih količinah nanosov ter količinah, ki so bile odstranjene zaradi zmanjšanja poplavne ogroženosti, zagotavljanja plovbe ali drugih ukrepov, je izjemnega pomena za načrtovanje čezmejno usklajenih ukrepov za trajnostno rabo reke in vzpostavljanje dobrega stanja vodnega okolja. Slovenija bo z ratifikacijo omogočila njegovo uveljavitev v mednarodnem porečju, zato Vlada podpira sprejetje protokola. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog zakona je obravnaval Odbor za zunanjo politiko kot matično delovno, ki je zboru pisno poročal. Ker matično delovno telo v okviru druge obravnave ni sprejelo nobenega amandmaja, amandmajev na seji zbora ni možno vlagati; zato prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Glasujemo. Navzočih je 76 poslank in poslancev, za je glasovalo 75, proti pa ni bil nihče. (Za je glasovalo 75.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Prehajamo na 14. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI PROTOKOLA O PREPREČEVANJU ONESNAŽEVANJA VODA ZARADI PLOVBE K OKVIRNEMU SPORAZUMU O SAVSKEM BAZENU. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, državni sekretarki na Ministrstvu za okolje in prostor gospe Lidiji Stebernak. LIDIJA STEBERNAK: Tudi Protokol o preprečevanju onesnaževanja voda zaradi plovbe k Okvirnemu sporazumu o Savskem bazenu sodi pod okrilje okvirnega sporazuma in je bil prav tako skupaj že s predstavljenim protokolom podpisan leta 2015. Protokol temelji na priporočilih o tehničnih zahtevah, ki se uporabljajo glede plovil za plovbo po celinskih vodah in so usklajene na evropski ravni. Nova plovila morajo biti po začetku veljavnosti protokola opremljena z ustreznimi rešitvami za skladiščenje odpadkov s ciljem, da se jih zbira in preda prevzemnim obratom. Za ostala plovila velja osemletno prehodno obdobje. V protokolu je določeno pomembno okoljsko načelo – onesnaževalec plača. Pogodbenice protokola bodo sprejele potrebne ukrepe za učinkovito preprečevanje, nadzor ter zmanjšanje onesnaževanja, ki ga povzročajo plovila, in vzpostavile mrežo prevzemnih obratov na plovni poti ter koordinirale vse aktivnosti v zvezi s tem. Sprejetje Protokola o preprečevanju onesnaževanja voda zaradi plovbe ima izredni razvojni pomen, saj uveljavlja sodobne standarde za zmanjševanje negativnega vpliva celinske plovbe na vodno okolje, zlasti za večja plovila. V Sloveniji bi po ustrezni predhodni ureditvi plovne poti z ustreznimi večnamenskimi ureditvami med Brežicami in Zagrebom Sava lahko postala plovna mednarodna reka, skladno s strategijo prostorskega razvoja Slovenije, ki je v pripravi. Protokol opredeljuje režime ravnanja za preprečevanje onesnaževanja z ladij na DZ/VII/31. seja 130 mednarodni plovni poti, ki se v Sloveniji konča oziroma začne v Brežicah. Pri tem je treba izpostaviti izjemni razvojni potencial in razvojno priložnost, ki Sloveniji nudi sodoben evropski proces izvajanja makroregionalnih strategij. Zaradi geografske lege se le na teritoriju Republike Slovenije prepletajo kar tri evropske makroregionalne strategije – Podonavska, Jadransko-jonska in Alpska. Povezovanje večnamenskih ureditev z zeleno infrastrukturo v rečnih koridorjih je v središču teh strategij. Zelena intermodalna vozlišča – železnica, reka, kolo – v rečnih in obalnih koridorjih lahko zaznavno izboljšajo dostopnost in s tem možnost za trajnostni turizem ter nova delovna mesta v lokalnem okolju. Sprejetje tega protokola torej odpira dodatne možnosti tovrstnemu razvoju, zato Vlada podpira njegovo ratifikacijo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog zakona je obravnaval Odbor za zunanjo politiko kot matično delovno telo, ki je Državnemu zboru pisno poročal. Ker matično delovno telo v okviru druge obravnave ni sprejelo nobenega amandmaja, amandmajev na seji Državnega zbora ni možno vlagati, zato prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Glasujemo. Navzočih je 78 poslank in poslancev, za je glasovalo 78, proti nihče. (Za je glasovalo 78.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Prehajamo na 18. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA MANDATNO- VOLILNE ZADEVE. Prehajamo na obravnavo Predloga za imenovanje direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence. Predlog je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predstavnici Vlade, državni sekretarki na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo gospe Evi Štravs Podlogar. EVA ŠTRAVS PODLOGAR: Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovani poslanke in poslanci, lepo pozdravljeni! Na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence in prvega odstavka 14. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence imenuje direktorja agencije Državni zbor na predlog Vlade Republike Slovenije. Minister, pristojen za varstvo konkurence, predlaga Vladi Republike Slovenije kandidata, ki ga izbere po izvedenem javnem natečaju. V skladu s tem je ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo v Uradnem listu št. 18/2016 z dne 4. marca 2016 objavilo javni natečaj za direktorja agencije. Na javni natečaj je v roku prispelo 6 vlog, v izbirni postopek so bili uvrščeni 4 kandidati, ki so pravočasno vložili popolne vloge, iz katerih je bilo razvidno, da izpolnjujejo formalne pogoje za direktorja agencije. V izbirnem postopku je natečajna komisija preizkusila strokovno usposobljenost kandidatov za opravljanje nalog direktorja AVK s preučitvijo dokumentacije, ki so jo kandidati predložili v izbirnem postopku, in z razgovori s kandidati na podlagi meril, ki jih je sprejela natečajna komisija. Pri oblikovanju meril je natečajna komisija smiselno upoštevala standarde strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi. V skladu s tem je komisija v izbirnem postopku presojala dva sklopa standardov in meril, in sicer izkušnje in menedžerske sposobnosti ter strokovna znanja. Kandidat je bil ocenjen kot ustrezen v posameznem elementu, če je bil ocenjen za ustreznega pri večini izpostavljenih segmentov preverjanja tega elementa. Na podlagi poročila strokovne komisije o izvedbi izbirnega postopka je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo povabil 4 primerne kandidate na razgovor. Na podlagi poročila natečajne komisije, ki je bila imenovana s strani ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo pred izvedbo postopka, in na podlagi opravljenih razgovorov s kandidati je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo presodil, da je najprimernejši kandidat za zasedbo delovnega mesta direktorja agencije Andrej Matvoz. Andrej Matvoz je univerzitetni diplomirani pravnik in ima večletne delovne izkušnje na področju pravnega svetovanja v gospodarskih sporih, skrbnega pregleda podjetij, svetovanja gospodarskim družbam v zvezi s poslovanjem, sklepanja pogodb, izvajanja težjih upravnih nalog, pisanja sklepov in odločb. Delovne izkušnje je pridobival v privatnem in javnem sektorju. Od 31. decembra 2015 pa opravlja funkcijo vršilca dolžnosti direktorja agencije. Zoper odločbo o izbiri, s katero je minister za gospodarski razvoj in tehnologijo izbral Andreja Matvoza kot najprimernejšega kandidata, sta dva neizbrana kandidata vložila tožbo ter predlog za začasno odredbo. Oba predloga za začasno odredbo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo, medtem ko Upravno sodišče Republike Slovenije o tožbah še ni odločilo. Po izvedenem postopku ter upoštevaje, da v skladu z 32. členom Zakona o upravnih sporih tožba ne ovira izvršite upravnega akta, zoper katerega je vložena, Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru imenovanje Andreja Matvoza za direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence za dobo petih let, to je od 1. julija 2017 do 30. junija 2022. Na podlagi te obrazložitve predlagamo, da kandidata Andreja Matvoza imenujete za direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence. Hvala lepa. DZ/VII/31. seja 131 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo. Besedo dajem predsedniku komisije dr. Mitji Horvatu za predstavitev poročila. DR. MITJA HORVAT (PS SMC): Najlepša hvala za dano besedo. Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke, poslanci in predstavniki Vlade! Mandatno-volilna komisija je na 34. seji 18. 5. 2017 in na njenem nadaljevanju 6. 6. 2017 kot matično delovno telo obravnavala predlog za imenovanje direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence, ki ga je Državnemu zboru 26. 4. predložila Vlada. Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence v prvem odstavku 5. člena določa, da Republika Slovenija za izvajanje nalog in pristojnosti po tem zakonu ustanovi Javno agencijo Republike Slovenije za varstvo konkurence ter da ustanoviteljske pravice in obveznosti uresničuje Vlada. V 12.a členu določa, da sta organa agencije svet in direktor, v skladu z drugim odstavkom 12.b člena pa je direktor po funkciji tudi predsednik sveta. Na podlagi prvega odstavka 12.h člena imenuje direktorja Državni zbor na predlog Vlade, kandidata pa Vladi prelaga minister, pristojen za varstvo konkurence, ki ga izbere po izvedenem javnem natečaju. V skladu z drugim odstavkom 12.h člena je direktor imenovan za pet let in je lahko ponovno imenovan največ enkrat po ponovno izvedenem javnem natečaju. Pogoji za direktorja so določeni v tretjem odstavku 12.h člena. V skladu s sedmim odstavkom 12.h člena Državni zbor glasuje o predlaganem kandidatu za direktorja v 30 dneh po vložitvi predloga. Predlagani kandidat je imenoval, če zanj glasuje večina navzočih poslancev. Ker je bil predlog Vlade že predstavljen, ga na tem mestu ne bom ponavljal. Pač pa naj povem, da je bilo v razpravi na Mandatno-volilni komisiji izpostavljeno vprašanje, ali je predlog za imenovanje kandidata povezan z njegovo nekdanjo zaposlitvijo v eni od občin, v kateri vlada vodi pomemben projekt. V odgovoru na zastavljeno vprašanje je državni sekretar na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo gospod Aleš Cantarutti zanikal povezave kandidata z omenjenim projektom. Mandatno- volilna komisija je po opravljeni razpravi sprejela sklep, s katerim predlaga Državnemu zboru, da na podlagi prvega odstavka 12.h člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence; prvega odstavka 14. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence in 112. člena Poslovnika Državnega zbora sprejme sklep, s katerim se od 1. 7. 2017 za direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence imenuje Andrej Matvoz. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Prijavljenih k razpravi ni, zato prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se od 1. 7. 2017 za dobo petih let za direktorja Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence imenuje gospod Andrej Matvoz. Glasujemo. Navzočih je 76 poslank in poslancev, za je glasovalo 48, proti 4. (Za je glasovalo 48.) (Proti 4.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Prehajamo na obravnavo Predloga za imenovanja člana strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor. Predlog je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predstavnici Vlade, ministrici za finance mag. Mateji Vraničar Erman. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanke in poslanci! Agencija za zavarovalni nadzor je bila ustanovljena z Zakonom o zavarovalništvu in je začela delovati leta 2000. V skladu z omenjenim zakonom ima agencija strokovni svet, ki ga sestavlja 5 članov oziroma članic, od katerih je eden predsednik oziroma predsednica strokovnega sveta in od katerih najmanj dva nista zaposlena v Agenciji za zavarovalni nadzor. Člane strokovnega sveta agencije in direktorja imenuje ter razrešuje Državni zbor na predlog Vlade. Člani strokovnega sveta agencije so imenovani za 6 let in so lahko ponovno imenovani. Zakon o zavarovalništvu natančno določa pogoje za člana strokovnega sveta agencije, in sicer je lahko imenovana samo oseba, ki je državljan Republike Slovenije; ki je zaključila najmanj študijski program druge stopnje ustrezne smeri po zakonu, ki ureja visoko šolstvo, oziroma ima najmanj tej stopnji enakovredno izobrazbo na ustreznem področju; ki je strokovnjak s področja zavarovalništva, financ in gospodarskega prava in ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja. Zakon dodatno določa še, da funkcija oziroma položaj člana strokovnega sveta agencije ni združljiva z nekaterimi funkcijami oziroma imetništvom delnic zavarovalnice. 23. maja letos je potekel mandat članu strokovnega sveta agencije dr. Miranu Jusu, zato je že 17. marca letos ministrstvo objavilo javni poziv zainteresiranim kandidatom, da kandidirajo za člana strokovnega sveta. Na javni poziv se je prijavilo 6 kandidatov, ki so izpolnjevali pogoje in bili uvrščeni v izbirni postopek. Na podlagi zbranih prijav in opravljenih pogovorov s kandidati je ministrstvo Vladi predlagalo, da Državnemu zboru predlaga, da v strokovni svet Agencije za zavarovalni nadzor za mandatno obdobje šestih let imenuje Florjana Lorgerja. Gospod Lorger izpolnjuje vse predpisane pogoje in ima bogate izkušnje na področju zavarovalništva, ki ga je pridobival v najrazličnejših vlogah v zavarovalniškem sektorju. Verjamemo, da bo s svojim znanjem in izkušnjami na zavarovalnem področju lahko DZ/VII/31. seja 132 prispeval k aktivnemu in strokovnemu delu agencije. Predlagamo, da Državni zbor predlog podpre. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo. Besedo dajem predsedniku komisije dr. Mitji Horvatu za predstavitev poročila. DR. MITJA HORVAT (PS SMC): Najlepša hvala za dano besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane predstavnice Vlade, poslanke in poslanci! Mandatno-volilna komisija je na 36. seji 15. 6. 2017 kot matično delovno telo obravnavala Predlog za imenovanje člana strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor, ki ga je Državnemu zboru 18. 5. 2017 predložila Vlada. Zakon o zavarovalništvu v prvem odstavku 494. člena določa, da strokovni svet agencije sestavlja 5 članov oziroma članic, od katerih je eden predsednik oziroma predsednica strokovnega sveta in od katerih najmanj dva nista zaposlena v Agenciji za zavarovalni nadzor. Prvi odstavek 497. člena določa, da člane strokovnega sveta agencije in direktorja agencije imenuje ter razrešuje Državni zbor na predlog Vlade; drugi odstavek istega člena pa, da so člani strokovnega sveta agencije in direktor agencije imenovani za 6 let in so lahko ponovno imenovani. Pogoje za člana strokovnega sveta določa zakon v 498. členu. Ker je ministrica že predstavila predlog Vlade, ga na tem mestu ne bom ponavljal. Opozorim naj samo, da so v razpravi na Mandatno-volilni komisiji poslanci Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke izpostavili potrebo po širši razpravi, opozorili na slabe prakse na področju kadrovanja, na katere opozarja v svojem letnem poročilu Komisija za preprečevanje korupcije; ter izrazili pomisleke zlasti glede neodvisnosti in možnosti konflikta interesa kandidata. Izražene pomisleke je predstavnica Vlade v nadaljevanju razprave zavrnila. Po opravljeni razpravi je Mandatno- volilna komisija sprejela sklep, s katerim predlaga Državnemu zboru, da na podlagi prvega odstavka 497. člena Zakona o zavarovalništvu in 112. člena Poslovnika Državnega zbora sprejme sklep, s katerim se za člana strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor za dobo šestih let imenuje Florjan Lorger. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sledi predstavitev stališča Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Besedo ima gospod Franc Breznik. FRANC BREZNIK (PS SDS): Hvala, gospod predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi! Jaz lahko nadaljujem tam, kjer je končal predsednik Mandatno-volilne komisije. Njegovi zadnji stavki so bili, da je predstavnica Vlade zavrnila naše pomisleke. Zavrnila je z istimi besedami, kot je začela predstavljati kandidata. Za predstavitev te pomembne nadzorne ustanove, kot jo predstavlja Agencija za zavarovalni nadzor, predvsem pa svet; svet tudi smiselno predstavlja senat. V senatu se glasuje, svet predstavlja skupaj s predsednikom agencije pet članov. Predstavnica Vlade je na seji povedala samo to, da se je prijavilo 6 kandidatov. Vsi so imeli te pogoje, o katerih ste že pred menoj govorili, torej pogoj druge bolonjske stopnje, pogoj o nekaznovanosti in pogoj, ki je dokaj splošen, da mora biti strokovnjak na zavarovalniškem področju. Kandidata Florjana Lorgerja so predstavili kot nekoga, ki je izpolnjeval največ pogojev; ampak tega argumenta nismo imeli. Ne vem, kakšne pomanjkljivosti je imelo ostalih pet kandidatov. Vse, kar vemo o gospodu Florjanu Lorgerju, je to, da je bil neuspešen kandidat na listi Stranke modernega centra na lokalnih volitvah. Po njihovem mnenju in po nekemu modusu operandi, ki ga izvaja Stranka modernega centra in koalicija v tem mandatu, brez kakršnegakoli pogovora z opozicijo, kot da opozicija ne obstaja, je prišlo do preglasovanja – 9 glasov za in 5 proti. Tisto, kar je pa predsednik povedal in kar je v osnutku poročila KPK za leto 2016 in kar ugotavlja KPK, naj preberem nekaj citatov, navadno tukaj, v državnem zboru ne berem, bom pa povzel nekaj misli KPK ravno za področje problematike nezakonitih vplivov v postopkih kadrovanja. KPK med drugim piše na strani 31 tega poročila, da posebnost navedenega področja za leto 2016 predstavlja vedno bolj javno izvajanje tovrstnih vplivov, pri čemer so konkretna pričakovanja in zahteve izražene brez zadržkov predvsem s strani politike. Navedenemu pritrjuje tudi ugotovitev komisije, da so potrebe po imenovanju in razreševanju članov organov nadzora ali upravljanja v subjektih javnega sektorja ali družbah s kapitalsko naložbo Republike Slovenije pogosto povezane z zahtevami po točno določenih dejanjih v konkretnih zadevah odločanja, čemur pritrjujejo tudi vsi javno znani primeri iz leta 2016. To govori KPK, zaključuje to obsežno poročilo glede negativne kadrovske selekcije, ki jo izvajate glede kadrov. Nadaljuje z besednimi zvezami: »Enako velja za področje vplivanja na postopke imenovanj drugih uradnih oseb (funkcionarji, uradniki na položaju ali drugi javni uslužbenci, poslovodne osebe in tudi člani organov upravljanja, vodenja in nadzora v subjektih javnega sektorja) na konkretna delovna mesta. Po mnenju komisije mora biti strokovna usposobljenost eno izmed glavnih meril izbire pri postopkih kadrovanja; poleg izpolnjevanja ostalih pogojev za zasedbo delovnega mesta; nikakor pa ne zgolj politična ustreznost ali ustrežljivost in ubogljivost kandidata. Izbira in imenovanje kandidatov na podlagi politične ustreznosti po mnenju komisije izniči načelo enakopravnosti in namen pravno reguliranih postopkov, ki naj bi zagotavljali DZ/VII/31. seja 133 objektivno presojo kandidatov; krepijo pa se klientelizem, korupcijska tveganja in netransparentno odločanje v kadrovskih zadevah.« V Slovenski demokratski stranki delu tega poročila, ki še ni sprejeto, ker na Mandatno-volilni komisiji sejo nadaljujemo, nimamo kaj dodati. Zaradi tega in tudi zaradi tega, ker na tej seji ni prišlo do možnosti obrazložitve s strani Vlade, kakšne pomanjkljivosti je imelo ostalih 5 kandidatov za strokovni svet zavarovalne agencije; ker za gospoda Lorgerja je bilo izdano samo to, da izpolnjuje formalne pogoje, ni pa bilo argumentirano povedano, kakšni so ti pogoji, katera specialna znanja poseduje. Seveda pa smo imeli tudi še poseben dvom potem, ko smo dobili informacijo, da je deloval kot eden izmed področnih direktorjev mariborske zavarovalnice, sedaj Zavarovalnice Sava; in tudi tukaj lahko prihaja do konfliktov interesov. Gre za pomembno agencijo, ki ima nadzor nad zavarovalnicami in tudi pravnimi osebami, ki so vezane na zavarovalnico. Izdaja dovoljenja za pokojninske družbe in nadzira še poslovanje prvega pokojninskega stebra, kar bi morda zanimalo vas, spoštovani kolegi iz Desusa. Predlaganega kandidata gospoda Florjana Lorgerja Slovenska demokratska stranka kot takšnega ne bo podprla. Najlepša hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Prijavljenih k razpravi ni. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se za člana strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor za dobo šestih let imenuje gospod Florjan Lorger. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 49, proti pa 15. (Za je glasovalo 49.) (Proti 15.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Prehajamo na obravnavo Predloga za imenovanje članov nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d. Predlog je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predstavnici Vlade, ministrici za finance mag. Mateji Vraničar Erman. MAG. MATEJA VRANIČAR ERMAN: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje poslanci! Pred vami je predlog za imenovanje Andreja Bertonclja in Igorja Kržana za člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga. Glasovanje o njunem imenovanju v Državnem zboru je zadnje dejanje v zakonsko predpisanem postopku, v okviru katerega je bila najprej imenovana strokovna komisija, sestavljena iz štirih uglednih strokovnjakov s področja korporativnega upravljanja, upravljanja kadrovskih virov in delovanja nadzornih svetov. Strokovna komisija je izvedla predpisan postopek in med 15 kandidati, ki so med 24 prijavljenimi izpolnjevali vse zakonske pogoje, pridobila vrsto kvalitetnih kandidatov. Z najboljšimi desetimi je opravila osebne pogovore, na podlagi katerih je oblikovala predlog petih kandidatov in od njih pridobila tudi uradna potrdila, da proti njim ni vložena pravnomočna obtožnica, obsodilna sodba ter da nimajo zapisov v kazenski evidenci. Po tehtnem premisleku je Vlada določila kot najbolj primerna in izkušena kandidata Andreja Bertonclja in Igorja Kržana. Oba imata bogate delovne izkušnje iz upravljanja družb, ki se prepletajo z akademskim delovanjem in mednarodnimi izkušnjami. S strokovnim znanjem s področja financ, korporativnega upravljanja ter upravljanja obveznosti in premoženja tudi dopolnjujeta strokovnost trenutnih članov nadzornega sveta SDH in nadzornega sveta kot celote. Kvalitete kandidatov je prepoznala tudi Vlada, ki je predlog potrdila in ga posredovala v odločanje Državnemu zboru. Prav tako je tudi Mandatno- volilna komisija potrdila oba kandidata. Glede na dosedanjo podporo kandidatoma, ki jima je bila izrečena do sedaj, verjamem, da sta oba med prijavljenimi kandidati strokovno najbolj primerna za člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga; in predlagam, da ju Državni zbor potrdi. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo. Besedo dajem predsedniku komisije dr. Mitji Horvatu za predstavitev poročila. DR. MITJA HORVAT (PS SMC): Najlepša hvala za dano besedo, spoštovani predsednik. Spoštovana ministrica, spoštovani predstavnik Vlade in predsednik Sodnega sveta! Spoštovani poslanke in poslanci! Mandatno-volilna komisija je na 36. seji 15. 6. 2017 obravnavala Predlog za imenovanje članov nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d., ki ga je Državnemu zboru 1. 6. 2017 predložila Vlada. Prvi odstavek 39. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu med drugim določa, da nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga, d. d., sestavlja 5 članov. V prvem odstavku 40. člena nadalje določa, da imenuje vse člane nadzornega sveta SDH Državni zbor na predlog Vlade ter da daje Državni zbor soglasje k celotnemu predlogu Vlade in ga ne more spreminjati. V skladu z drugim odstavkom istega člena je član nadzornega sveta SDH izvoljen za 5 let, z možnostjo enkratne ponovne izvolitve. Ker je ministrica za finance že predstavila predlog Vlade, ga na tem mestu ne bom ponavljal. Naj pa povem, da so na seji Mandatno- volilne komisije poslanci Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke opozorili na slabe prakse kadrovanja, na katere v letnem DZ/VII/31. seja 134 poročilu opozarja tudi Komisija za preprečevanje korupcije, izpostavili potrebo po kvalitetnejših kandidatih, neobremenjenih z morebitnimi nepravilnostmi, ter predstavnici Vlade zastavili vprašanje o kriterijih postopka izbire predlaganih kandidatov izmed petih najbolje ocenjenih kandidatov, posredovanih s strani izbirne komisije. Predstavnica Vlade je na navedeno vprašanje odgovorila s trditvijo, da je postopek izbire kandidatov potekal skladno z zakonom. Poslanka Poslanske skupine nepovezanih poslancev je izrazila prepričanje, da oba kandidata izkazujeta izkušnje s področja upravljanja s premoženjem, zato nanju nima pripomb; ter opozorila na že dalj časa trajajoče delovanje nadzornega sveta SDH v nepopolni sestavi. Poslanec Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov je izpostavil zlasti kvalitete enega izmed predlaganih kandidatov, poslanci koalicijskih poslanskih skupin pa so oba kandidata ocenili kot dobra zaradi njunih strokovnih kvalitet in dolgoletnih izkušenj. Po opravljeni razpravi je Mandatno- volilna komisija sprejela sklep, s katerim predlaga Državnemu zboru, da na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o Slovenskem državnem holdingu in 112. člena Poslovnika Državnega zbora sprejme sklep, s katerim se za člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d., za dobo petih let imenujeta dr. Andrej Bertoncelj in Igor Kržan. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, v njenem imenu gospod Franc Jurša. FRANC JURŠA (PS DeSUS): Spoštovani! V Poslanski skupini Desus smo soglasno potrdili sklep o imenovanju dr. Andreja Bertonclja in Igorja Kržana za člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga. Prepričani smo namreč, da bo z njuno popolnitvijo nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga sestavljen iz članov, ki se medsebojno dopolnjujejo po strokovnem znanju in kompetencah. Ugotavljamo, da je postopek izbire kandidatov potekal v skladu z zakonom. Po opravljenih pogovorih s kandidatoma pa smo prepričani, da oba izkazujeta dobršno mero izkušenj in strokovnih kvalitet s področja upravljanja s premoženjem. Hkrati smo tudi prepričani, da je skrajni čas, da se prekine delovanje nadzornega sveta v nepopolni sestavi. 39. člen Zakona o Slovenskem državnem holdingu namreč določa, da nadzorni svet Slovenskega državnega holdinga sestavlja 5 članov. Tako bo upravljavec državnega premoženja končno po vseh peripetijah spet dobil kompetenten nadzorni organ, ki bo vestno nadziral uresničevanje aktov upravljanja in njegovo poslovanje. Zato bomo v Poslanski skupini Desus soglasno podprli sklep, s katerim se dr. Andrej Bertoncelj in Igor Kržan imenujeta za člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga za dobo 5 let. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, v njenem imenu gospod Matjaž Han. MATJAŽ HAN (PS SD): Predsednik, hvala lepa. Spoštovani kolegice in kolegi! Sestava nadzornega sveta SDH že kar nekaj mesecev deluje v okrnjeni sestavi. To verjetno zagotovo predstavlja določeno težavo, še zlasti v dejstvu, da člani nadzornega sveta SDH nosijo visoko stopnjo odgovornosti pri gospodarjenju s premoženjem vseh državljank in državljanov, ki znaša približno 12 milijard evrov. Vlada je na podlagi vseh določil Zakona o Slovenskem državnem holdingu izpeljala predhodne postopke in Državnemu zboru predlaga gospoda dr. Andreja Bertonclja in gospoda Igorja Kržana za člana nadzornega sveta SDH. Z obema kandidatoma smo v Poslanski skupini Socialnih demokratov opravili vsebinski razgovor, kjer sta predstavila svoji viziji delovanja v nadzornem svetu SDH, če bosta danes dobila zadostno podpro. Lahko rečem, da gre za kvalificirana kandidata, ki imata veliko znanja ter bogate poslovne izkušnje na področju financ, korporativnega upravljanja, sanacije in tudi prestrukturiranja gospodarskih družb ter upravljanja premoženja. Ne gre prezreti, da imata kandidata tudi dragocene mednarodne izkušnje na omenjenih področjih. Kandidata sta predstavila nekaj zanimivih pobud za izboljšanje učinkovitosti delovanja SDH. Oba kandidata sta prepričana, da je lahko tudi država dober lastnik premoženja, in ne delita mantre o splošni nujnosti prodaje državnih deležev v podjetjih kot nekem čudežnem ukrepu, ki bo rešil prenekatere težave gospodarstva. Sta pa kandidata izpostavila potrebnost predhodnih skrbnih pregledov nekaterih družb, na podlagi katerih se bo kasneje sprejemalo najbolj optimalne poslovne odločitve. Po njunem mnenju so neizogibna tudi nekatera prestrukturiranja družb, pri čemer bi moral SDH za ta namen imeti kar največji nabor kadrov z različnimi specifičnimi strokovnimi znanji. Oba sta izpostavila, da je potrebna boljša digitalizacija poslovanja SDH, saj je časovni zamik ažuriranja podatkov danes prevelik. Tudi ideja enega od kandidatov o tako imenovanem nekem posebnem kriznem fondu sredstev za potrebe hitre intervencije SDH je za nas bila vredna razmisleka. V Poslanski skupini Socialnih demokratov bomo oba kandidata podprli. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Združena levica, v njenem imenu dr. Matej T. Vatovec. DR. MATEJ T. VATOVEC (PS ZL): Hvala, predsednik. Lep večer vsem! DZ/VII/31. seja 135 Slovenski državni holding je bil ustanovljen v okviru tako imenovanih zavez do Evropske unije, ki sta jih dali vladi Janeza Janše in Alenke Bratušek. Evropska unija je zahtevala takrat, v času finančne krize, ustanovitev holdinga zaradi tega, da se pospeši privatizacija in da se zmanjša tudi vpliv državljanov na upravljanje državnih podjetij. In ker se zmanjša vpliv državljanov, se seveda poveča vpliv strankarske politike in raznih menedžerskih krogov. Nadzorniki Slovenskega državnega holdinga namreč ne odgovarjajo nikomur, dobro pa vedo, kaj od njih pričakujeta vlada in koalicija. V začetku tega meseca je recimo nadzorni svet SDH ustavil podajo NLB, ker so koalicijske stranke ocenile, da si tega v predvolilnem letu najbrž ne morejo privoščiti. Ni pa ustavil recimo razprodaje NKBM, čeprav je bila cena za delnico NKBM še bistveno nižja in škoda toliko večja. Državljani se lahko takšni nenačelni in za državo škodljivi politiki izognemo samo na dva načina. Prvi je ta, da v nadzornem svetu SDH zagotovimo zastopstvo delavcev, ki delajo v državnih podjetjih, kar smo v Levici že dvakrat predlagali, predlani in lani. Predlagali smo namreč razširitev nadzornega sveta na 10 članov, tako da bi 5 predstavnikov dobili zaposleni oziroma bi jih imenovale sindikalne centrale. Ta predlog ni dobil nobene podpore, ker vladajoče stranke ne želijo, da bi jim kdo gledal pod prste pri upravljanju državne srebrnine. Drugi način, da prekinemo to škodljivo politiko, pa je, da začnemo v nadzorni svet pošiljati ljudi, ki bodo odgovarjali državljanom, ne pa direktorjem privatnih podjetij. Marca je vlada predlagala direktorja Iskratela, danes predlaga nekdanjega direktorja Trima, ki je zdaj direktor in lastnik Aluplusa. Glavni problem ni v tem, da nadzorniki prihajajo iz podjetij, ki sama poslujejo z državnimi firmami, kar je sicer šolski primer konflikta interesov. Glavni problem je, da politične elite odločanje o privatizaciji in upravljanju NLB, Telekoma ali pa Luke Koper prepuščajo ljudem, ki delo nadzornika opravljajo kot popoldansko dejavnost. Ne bom rekel hobi, ker je članstvo v nadzornih svetih dobro plačano; vsekakor pa to ni njihova glavna dejavnost. V glavnem, Levica ne more podpreti nobenega člana nadzornega sveta SDH, dokler v njem niso zastopani delavci, ki so zaposleni v državnih podjetjih. Naivno je namreč pričakovati, da bo brez realnega vpliva delavcev oziroma delavskih organizacij v SDH le-ta deloval v javnem interesu. Pričakujemo pa, da bosta kandidata takoj po izvolitvi predlagala zamenjavo sedanje uprave SDH. Uprava SDH vodi kadrovsko politiko v vseh državnih podjetjih. Ne gre samo za to, da so bila ta podjetja ocenjena na 13 milijard evrov vrednosti, gre tudi za to, da so med njimi strateška podjetja, kot so Slovenske železnice, Luka Koper, Telekom in elektroenergetska podjetja. Danes o tem odločata dve članici uprave, ki nimata nobenih izkušenj v vodenju velikih podjetij. Gospa Glavina je pred nastopom funkcije vodila slovensko podružnico celovškega deooja z okoli 10 zaposlenimi. Glavna odlika gospe Nade Drobne Popovič je bila očitno podpora Slovenski demokratski stranki pri plezanju po hierarhiji Slovenskih železnic. Ko ti ljudje, recimo v intervjuju za največji časopis v državi, izjavijo, da bo treba prevetriti strategijo Krke, bi se morali sprožiti vsi alarmi v tej državi. Zadnje, kar potrebujemo, je, da bi s svojimi ekspertizami povzročili škodo v dobrostoječih podjetjih. Če predlagana kandidata res odlikuje visoka strokovnost in poslovna odličnost, bosta, kot rečeno, zahtevala zamenjavo nekompetentne uprave. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, v njenem imenu gospod Franc Breznik. FRANC BREZNIK (PS SDS): Najlepša hvala, gospod predsednik. Če sem prej rekel, da nadaljujem po predsedniku Mandatno-volilne komisije, bom sedaj nadaljeval po kolegih iz Združene levice. Najprej naj vas opomnim, da na žalost Slovenska demokratska stranka še zadnjo čistilko, ki je bila v kakšnem državnem podjetju in je imela na Facebooku znamenje, da je fanica Slovenske demokratske stranke, navadno je že nezaposlena v teh podjetjih. Mi se v kadrovsko politiko trenutne vlade ne vtikamo, niti nimamo nobenega dialoga z vlado. To lahko javno povem. Druga zadeva, z vami se strinjam. Pri marsikaterih zadevah smo na to opozarjali. Začnemo torej s SDH, o katerem ste govorili – 13 milijard državnega premoženja. Gre za strateška podjetja, nekatera so odločilnega vpliva na prihodnost te države, na blaginjo ljudi. Med njimi najdemo Lidio Glavina. Vemo o njej, da je diplomirana ekonomistka, kot predsednica uprave, kot ste rekli, je vodila neko podružnico v Celovcu, ki je imela 10 zaposlenih. Če pogledam njen življenjepis, svojega ali pa vašega, marsikateri vaš življenjepis, dragi kolegice in kolegi, imamo nepoglavitno več kandidatov za takšno funkcijo, po takšnih predlogih, kot jih vi predstavljate. Če vemo, da je gospod Damjan Belič – ki je predsednik nadzornega sveta, torej tisti, ki bo nekako vodja tema dvema kandidatoma – tesno povezan z odvetniško družbo Fatur, ki ima ponovno pogodbo z DUTB, to je ta preplet, o katerem ste govorili. In v drugi fazi gospod Damjan Belič v svojem življenjepisu ni navedel, da je lastnik ali pa solastnik družbe VK Holding, ki je imel leta 2009 v Bosni in Hercegovini afero mednarodnih razsežnosti. Torej že zaradi tega tak človek ne bi imel kaj iskati kot predsednik nadzornega sveta SDH. V času, ko je bila Slovenska demokratska stranka na vladi, ko smo sprejemali oba zakona, torej Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank in tako imenovani Zakon o SDH, smo povabili takratno opozicijo na pogovore, DZ/VII/31. seja 136 usklajevali so zakon. Kolega Šircelj in kolega Pogačnik sta bila gonilo razvoja dogovarjanj, sredi počitnic so bila ta dogovarjanja in vedeli smo, da mora opozicija pri tem sodelovati. Da morajo biti te varovalke, da mora družba delovati v tako imenovanih zavorah in ravnovesjih; in tega s to vlado po letu 2014 ni. Gre za tako imenovani buldožer, ki melje pred seboj in ki nastavlja ljudi, ki so nekompetentni, nimajo izkušenj, še posebej pa za nadzornike na takšni funkciji nekompetentne ljudi. Lahko gospoda Bertonclja imenujemo doktor znanosti na področju menedžmenta, seveda gre pa za nekoga, ki je teoretik, ki je bil neuspešen kandidat za direktorja UKC, ni mu uspelo in sedaj ga poskuša dati vsaj za člana nadzornega sveta SDH. Glede gospoda Kržana največkrat na Googlu najdete to, da se je zapletel s svojo družino v afero glede ene koncesije za zdravstvene storitve. Gre za prodajo koncesije, nekdo, ki je koncesijo dobil, je odšel in je prodal koncesijo njegovi ženi, ki je zdravnica. Zelo zanimivi primeri preprodaje koncesij. To so zadeve, kjer bi morali zvoniti alarmi; kjer bi se morda morali vprašati, ali tako podcenjujemo državno premoženje, ki ga nekateri tako hvalite, ali pa vseeno želimo v tem obdobju, kakršnakoli bo strategija, s tem premoženjem delovati vestno kot najboljši gospodarji. In tudi tiste, ki skrbijo, ki pogledajo, ki speljujejo zadeve na formalni ravni, da tudi njihovi nadzorniki, ki so zadaj, da so to ljudje, ki imajo izkušnje, ki imajo izkušnje tudi z vodenjem velikih sistemov. In ne prvi in ne drugi kandidat nimata ravno takšnih izkušenj. Lepo ste povedali, obstajajo psihološke forme nekoga, ki je vodil pet ljudi, deset ljudi, nekoga, ki je vodil sto ljudi, drugo pa je, ko vodiš podjetje s tisoč ljudmi, da imaš pregled nad sistemom in da se tega zavedaš. Zato potrebujemo v Slovenskem državnem holdingu po mojem mnenju v upravi in za nadzornike ljudi, ki imajo te kompetence. V Slovenski demokratski stranki smo jih v času našega mandata iskali tudi v tujini. Spomnite se, s prihodom vlade Mira Cerarja je kompletna švedska ekipa nekako sramotno morala zapustiti Slovenijo, kljub temu da so bili vrhunski kandidati, za njimi so stale mednarodne kompetence. Spoštovani kolegice in kolegi, kaj naj rečem, dogovarjanja z vaše strani ni bilo. Mislim, da sem povedal dovolj argumentov, zakaj menimo, da bi z državnim premoženjem lahko ravnali boljše, da bi to morali nadzorovati bolj kompetentni ljudje. Zato oba kandidata, gospoda Bertonclja in gospoda Kržana, v Slovenski demokratski stranki ne bomo potrdili. Najlepša hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Prijavljenih k razpravi ni. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se za člana nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, d. d., za dobo petih let imenujeta dr. Andrej Bertoncelj in gospod Igor Kržan. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 49, proti 13. (Za je glasovalo 49.) (Proti 13.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Prehajamo na obravnavo Predloga za imenovanje članov sveta Agencije za energijo. Predlog je v obravnavo zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga dajem besedo predstavniku Vlade, državnemu sekretarju na Ministrstvu za infrastrukturo mag. Klemnu Potisku. MAG. KLEMEN POTISEK: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Energetski zakon je predpisal poseben postopek za imenovanje članov sveta Agencije za energijo. Polovica članov je bila v prvem roku imenovana za tri leta, druga polovica od šestih članov pa za šest let. Članom sveta, ki so bili imenovani za tri leta, je 12. 6. 2017 prenehal mandat. Decembra 2016 je ministrstvo obvestilo Vlado in Državni zbor, da začenja postopek za izbor kandidatov za tri nove člane sveta agencije z mandatom 6 let. Izpeljan je bil javni poziv, na katerega se je prijavilo 7 kandidatov. Vlada je izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, določene z Energetskim zakonom, sestavila listo kandidatov, iz katere Državni zbor imenuje tri kandidate za člane sveta za naslednjih 6 let. Energetski zakon določa, da mora biti svet agencije sestavljen glede na izobrazbo kandidatov iz strokovnjakov iz različnih področjih – elektrotehniškega, strojnotehniškega, ekonomskega in pravnega. Trije člani sveta, ki imajo mandat že tri leta, so: Ivana Nedižavec Korada, ki je ekonomistka, dr. Tomaž Žagar, ki je jedrski fizik, in gospa Mojca Veljkovič, ki je pravnica. Predlagano listo kandidatov za člane sveta za naslednjih 6 let, ki jo je Vlada predložila Državnemu zboru, predstavljajo: dr. Maks Babuder z elektrotehniško izobrazbo, Sandi Šterpin s strojno izobrazbo, Andrej Knuplež z elektrotehniško izobrazbo, mag. Zorica Zajc Kvas s pravno izobrazbo in gospa Ana Grabnar s pravno izobrazbo. Vlada je z liste kandidatov predlagala Državnemu zboru tri kandidate, in sicer gospoda Maksa Babudra, gospoda Sandija Šterpina in gospoda Andreja Knupleža. Torej tri kandidate, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za imenovanje, imenuje pa jih Državni zbor. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo, ki je Državnemu zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se za člane sveta Agencije za energijo za dobo 6 let imenujejo dr. Maks DZ/VII/31. seja 137 Babuder, gospod Andrej Knuplež in gospod Sandi Šterpin. Glasujemo. Navzočih je 73 poslank in poslancev, za je glasovalo 50, proti nihče. (Za je glasovalo 50.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Prehajamo na obravnavo Predlogov za izvolitev v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Sodni svet je Državnemu zboru predložil predloge za izvolitev mag. Barbare Mazovec Kšela, mag. Polone Kukovec in gospe Barbare Toldi v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Za dopolnilno obrazložitev predlogov dajem besedo predsedniku Sodnega sveta dr. Marku Novaku. DR. MARKO NOVAK: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci! Na tokratni razpis je mnenje podalo Okrajno sodišče v Ljubljani zaradi odhoda, prerazporeditve kar nekaj sodnikov, zato je Vrhovno sodišče razpisalo tri prosta mesta okrajnih sodnic na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Na ta razpis se je prijavilo kar 60 kandidatk in kandidatov. Bi pa rad poudaril tudi to, kar sem poudaril že na Mandatno-volilni komisiji, da Slovenija vseskozi zmanjšuje število sodnikov na 100 tisoč prebivalcev. Na podlagi analize Evropske komisije, tako imenovani Justice scoreboard, zdaj nismo več na prvem mestu od zadaj naprej; ampak na tretjem, za Hrvaško in Luksemburgom. V Sodnem svetu, to bi rad še poudaril, smo zelo pozorni na vsako sodniško mesto, ki se razpiše. Izvedli smo trifazni postopek, kar je v skladu z zakonom. Prva faza je preveritev dokumentacije, ali kandidati izpolnjujejo vse zahtevane pogoje. V drugi fazi smo povabili kandidate na razgovor, jih izbrali glede na njihovo povprečno oceno na fakulteti, na pravniškem državnem izpitu in tudi glede na njihove siceršnje izkušnje. Na razgovor smo povabili 22 kandidatov in kandidatk. Opravili smo razgovor preko različnih strokovnih vprašanj in smo potem izbrali kot najboljše omenjene tri kandidatke, in sicer kandidatko mag. Barbaro Mazovec Kšela na razpisano mesto okrajne sodnice, sicer predvideno za civilnoizvršilni oddelek. Kandidatka je še posebej izstopala, kar se tiče znanj posebej civilnega prava, ožje tudi izvršilnega prava. Ima tudi skoraj 10 let izkušenj, imela je priporočila kar nekaj vrhovnih sodnikov. Tudi na vprašanja je odgovarjala najboljše, kar se tiče tega področja; tako da smo jo potem ocenili kot najprimernejšo kandidatko za to sodniško mesto in jo predlagamo Državnemu zboru v izvolitev na mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Kandidatka mag. Polona Kukovec se je tudi prijavila na mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani, sicer na kazenski oddelek. Ima kar nekaj let izkušenj, bližamo se pri vseh teh kandidatkah na okoli 10 let izkušenj, kar je bistveno več, kot je to bilo v preteklosti. Je tudi strokovna sodelavka na Vrhovnem sodišču, ima pozitivna mnenja vrhovnih sodnikov, tudi študij v tujini in tako naprej. Tudi njo smo potem predvideli kot eno izmed najboljših kandidatk za mesto okrajne sodnice in jo tudi predlagamo v izvolitev, predvideno za Okrajno sodišče v Ljubljani. Naposled tudi kandidatka Barbara Toldi, ki je tudi kandidirala na mesto okrajne sodnice na kazenskem oddelku. Tudi gospa ima že več kot 10 let izkušenj, je tudi vodja strokovnih sodelavcev na Okrožnem sodišču v Ljubljani. V okviru svojih izkušenj je že opravljala številna dela in se bo takoj lahko vklopila v delo. Tudi vsa pozitivna mnenja. Odgovarjala je odlično, kar se tiče kazenskega področja, tako da smo tudi njo izbrali in jo predlagamo Državnemu zboru v izvolitev na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predloge je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo, ki je zboru pisno poročala. Prijavljenih k razpravi ni. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani izvoli mag. Barbara Mazovec Kšela. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 53, proti pa ni bil nihče. (Za je glasovalo 53.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani izvoli mag. Polona Kukovec. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 52, proti pa eden. (Za je glasovalo 52.) (Proti eden.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa, s katerim se v sodniško funkcijo na sodniško mesto okrajne sodnice na Okrajnem sodišču v Ljubljani izvoli gospa Barbara Toldi. Glasujemo. Navzočih je 73 poslank in poslancev, za je glasovalo 53, proti pa ni bil nihče. (Za je glasovalo 53.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je sklep sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 1. točko dnevnega reda, to je na Vprašanja poslank in poslancev. Pregled predlogov sklepov poslank in poslancev za razpravo o odgovorih predsednika DZ/VII/31. seja 138 Vlade, ministric in ministrov z dne 20. 6. 2017 je objavljen na e-klopi. V skladu s predlogom poslanca dr. Mateja T. Vatovca bo zbor odločil o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru predsednika Vlade dr. Mira Cerarja na poslansko vprašanje dr. Mateja T. Vatovca v zvezi z nezakonitim izkoriščanjem delavcev v Luki Koper. Glasujemo. Navzočih je 73 poslank in poslancev, za je glasovalo 26, proti 46. (Za je glasovalo 26.) (Proti 46.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanke gospe Ljudmile Novak bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru predsednika Vlade dr. Mira Cerarja na poslansko vprašanje gospe Ljudmile Novak v zvezi z opustitvijo prodaje NLB, d. d. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanskih demokratov ima gospa Ljudmila Novak. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Predlagam razpravo o temi prodaje oziroma neprodaje Nove Ljubljanske banke. Predsednika Vlade sem spraševala, zakaj se je vlada odločila za neprodajo Nove Ljubljanske banke kljub zavezam, ki jih je dala Evropski komisiji leta 2013. Predvsem pa menim, da ni odgovorno od te vlade, da je s svojim načinom prodaje zmanjšala vrednost Nove Ljubljanske banke oziroma ceno za prodajo te banke. Sprašujem se, kaj imamo državljani od tega, če moramo pokrivati kredite nekoga drugega. Vsak izmed državljanov Slovenije naj bi pokril bančno luknjo v vrednosti več kot 2 tisoč evrov. Nekateri državljani pokrivajo že svoje bančne kredite, tukaj pa bo vsak izmed državljanov moral pokriti več kot 2 tisoč evrov za kredit, ki ga ni najel. Način prodaje oziroma neprodaje, kot ga je predlagala vlada, je že sam po sebi znižal ceno banke za prodajo. In zato sem predsednika Vlade spraševala, kdo bo prevzel odgovornost za takšno ravnanje. Kdo bo prevzel odgovornost, če smo v banko vložili že 2,7 milijarde davkoplačevalskega denarja, potem 2,3 milijarde je bilo prenesenih slabih terjatev na DUTB in sedaj naj bi za pripravo prodaje dali že okoli 1 milijon evrov. V primeru uspešne prodaje pa približno 7 milijonov evrov. Torej denar, ki ga bomo vrgli skozi okno. Ocenjujem, da je Nova Ljubljanska banka samo bankomat za nekatere, kjer ne dvigajo svojega denarja; ampak so dvigali naš denar. Na drugi strani pa tudi pralni stroj, pralnica denarja, od katerega so imeli tudi nekateri koristi in spravili tudi v slabo luč ne samo državno banko, banko v državni lasti; ampak celo Slovenijo. Zato predlagam, da podprete predlog, da o tej tematiki znova razpravljamo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Še kakšna obrazložitev v imenu poslanske skupine? Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima gospod Jožef Horvat. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi! Predlog za razpravo na seji Državnega zbora o prodaji, neprodaji Nove Ljubljanske banke je potreben sedaj bolj kot kdajkoli prej in terja dejansko nekaj dodatne argumentacije; in to s številkami. Kot je bilo že rečeno, približno 2,2 milijarde evrov smo dali tako rekoč suhega denarja za dokapitalizacijo Nove Ljubljanske banke. Nekoliko več, približno 2,3 milijarde je bilo prenesenih slabih terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank. Skupaj, tako čez palec, 4 milijarde in pol. Spoštovani davkoplačevalci, 4 milijarde in pol. In sedaj pridejo predsedniki koalicijskih strank pred kamero in žalostnih obrazov sporočijo nam, davkoplačevalcem, da pa banke ne bodo prodali, ker da je cena prenizka. To se sliši tistemu, ki pač se na to ne spozna zelo dobro, in nekaj davkoplačevalcev je to celo kupilo in so rekli, seveda, poceni je pa ne damo! Gospe in gospodje, bil je roadshow in na teh roadshowih so vlagatelji ponujali 0,75–0,8-kratnik knjigovodske vrednosti. Kaj to pomeni v številkah? V številkah to pomeni 562 milijonov in pol za Novo Ljubljansko banko. To je osemkrat manj, kot smo že vrgli v Novo Ljubljansko banko. In če bi danes gospodje, ki sem jih omenjal, prebrali recimo današnje Finance, bi videli, kakšna bo banka jutri, kakšen bo poslovni model. Tudi s slovenskim znanjem nastajajo novi poslovni modeli bank prihodnosti. Ampak prihodnost se je začela že danes. Danes je banka v dobri kondiciji. Zakaj? Ker smo jo dokapitalizirali in edino danes lahko ima dobro ceno. Jutri bo ta cena nižja in zato je ta vlada odgovorna, da nam je spet vzela nekaj 100 milijonov. Zato je moj glas za sklep. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 19, proti 47. (Za je glasovalo 19.) (Proti 47.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca gospoda Franca Laja bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru predsednika Vlade dr. Mira Cerarja na poslansko vprašanje gospoda Franca Laja v zvezi z zagotavljanjem ustavnih pravic do zdravega življenjskega okolja na območjih, kjer obratujejo velike bioplinarne in se kažejo negativni vplivi na okolje s širjenjem smradu. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 25, proti 45. (Za je glasovalo 25.) (Proti 45.) DZ/VII/31. seja 139 Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca gospoda Tomaža Lisca bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za izobraževanje, znanost in šport dr. Maje Makovec Brenčič na poslansko vprašanje gospoda Tomaža Lisca v zvezi s športno infrastrukturo. Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 20, proti 47. (Za je glasovalo 20.) (Proti 47.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca mag. Andreja Širclja bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za finance mag. Mateje Vraničar Erman na poslansko vprašanje mag. Andreja Širclja v zvezi z javnofinančno vzdržnostjo projekta izgradnje drugega tira železniške proge Divača– Koper. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke ima mag. Andrej Šircelj. MAG. ANDREJ ŠIRCELJ (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani predsednik. Mislim, da je treba opraviti razpravo o odgovoru ministrice za finance; in to ne glede na to, da kot vse kaže, bo tudi referendum o tem vprašanju. Zakaj? Ker enostavno ni jasna finančna konstrukcija; še več, zelo težko jo je tudi opredeliti, tudi ministrica jo verjetno težko opredeli, ker ni jasna tehnična konstrukcija tega projekta. Mi gradimo drugi tir, pa ne vemo ali pa ta vlada ne ve čisto dobro, ali je to enotirna železnica ali dvotirna železnica. Še več; v bistvu je predsednik Vlade naročil pristojnemu ministru, da spremeni projekt v dvotir. In zdaj ne vemo, ali bo ta cena, ki velja za enotirno železnico, veljala tudi za dvotirno. Jaz mislim, da ne. Tudi ministrica za finance tega ne ve. In zaradi tega, še enkrat, ne glede na referendum jaz mislim, da je ta železnica potrebna, da jo je treba zgraditi, da jo je treba zmodernizirati, vendar ne za vsako ceno. Ne za ceno, ki je sedaj predvidena, ne za ceno, ko bi celoten projekt že stal po tistem, kar sam zakon določa, skoraj 2 milijardi; ampak za neko sprejemljivo ceno. In da bo tudi tehnična izvedba taka, da bo enostavno prilagojena tovoru, ki bo potoval po tej železnici od Kopra do Divače ter potem naprej po celi Sloveniji in v sosednje države. Zaradi tega mislim, da bi morali narediti ta napor, tudi ne glede na izid referenduma, ne glede na to, kaj se bo dejansko dogajalo, da enostavno dobimo nek optimalen projekt. Kajti ta projekt, ki je zdaj predviden, ni optimalen, je razsipen, tak kakor je, in ni dokončen. Niti ne vemo – enotirni drugi tir, dvotirni drugi tir; ali bo zraven še kolesarska steza preko Črnega Kala. Nimam nič proti njej, samo tudi to je treba dati v javne finance in pogledati, kakšne bodo posledice za celotno državo, za državljane in državljanke. In zato predlagam, da se o tem opravi razprava. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 74 poslank in poslancev, za je glasovalo 19, proti 48. (Za je glasovalo 19.) (Proti 48.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca Luke Meseca bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak na poslansko vprašanje Luke Mesca v zvezi s škodljivim dogovorom med vlado in delodajalci z dne 7. junija 2017. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Luka Mesec. LUKA MESEC (PS ZL): Hvala za besedo, še zadnjič danes. Ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anjo Kopač Mrak sem včeraj spraševal o sporazumu, ki je bil podpisan med njo, torej ministrico, vodji koalicijskih strank, sindikati in delodajalci 7. junija letos. V tem sporazumu so določene tri ključne zadeve. Prva je, da podpisniki na čelu s koalicijo zavračajo predlog Združene levice, po katerem bi minimalna plača v Sloveniji dejansko postala minimalna plača; ne pa da imamo pet, šest, sedem ali celo več plačnih razredov pod njo. Drugič, zavračajo naš predlog zakona o inšpekciji dela, s katerim bi, kot sem pojasnil že v prejšnji razpravi, ki sem jo imel, stopili na prste nelegalnim agencijam za posredovanje dela, kot so recimo izvajalci pristaniških storitev, zloglasni IPS-i v Kopru. In tretjič, dogovorili so se, da bodo delodajalci po novem lahko dobili možnost, če bo koalicija zdaj to tudi zares podprla, sporazumne prekinitve delovnega razmerja, kar lahko pomeni, da bodo kakšni delodajalci to izkoristili za odpuščanje starejših ljudi od 55 let, delovnih invalidov, ki jih je zdaj zelo težko odpustiti. Jaz sem ministrico zato vprašal tri zadeve. Prvič, zakaj koalicija pristaja na to, da ob gospodarski rasti, ki jo imamo, še vedno dopuščamo, da se plače v Sloveniji ne začnejo pri 613 evrih, kar je zakonsko določilo; ampak pri 400 evrov ali pa še celo manj? Jaz sem sam videl tudi plačne liste, ki se začnejo z 240 evri; in potem šele z dodatki človek pride do zakonsko predpisanih 613. Zanimalo me je, zakaj to dopuščamo. Odgovora nisem dobil. Drugič; zanimalo me je, zakaj dopuščamo prakse, kot so IPS-i v Kopru, kjer se je lani izgubila polovica denarja, ki je šla v gotovino h gazdam; zaposleni so pa na minimalcih ali pa še manj. In tretjič; zanimalo me je, kako bo preprečila, da se ne bodo pojavljale zlorabe novega instituta sporazumne odpovedi delovnega razmerja v DZ/VII/31. seja 140 smislu, da se lahko zdaj odpušča invalide, starejše od 55 let in tako dalje. Odgovorov nisem dobil, zato predlagam, da v Državnem zboru opravimo razpravo o vseh treh točkah. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov ima gospod Jan Škoberne. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani predsednik. Koalicijska vlada doseže po zahtevnih pogovorih in usklajevanjih dogovor med sindikati in delodajalci o tem, kako naprej. Mi pa zahtevamo razpravo o tem, ker se je to zgodilo. Pod črto je lahko samo en sklep, da predlagamo, da se skregajo nazaj. Kaj takega je nemogoče podpreti. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Ali je še kakšna obrazložitev v imenu poslanske skupine? Ne. Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Bom podprl navedeno zahtevo za splošno razpravo iz vseh razlogov, ki jih je navedel tovariš Mesec. Pa še iz enega drugega razloga. Po Ustavi se poslanci odločajo avtonomno. V njihovem imenu zelo težko kakršnikoli vrh podpisuje dokumente, kako bodo oni glasovali na tej ali oni seji. In natančno to se je namreč zgodilo. Politična vrhuška je podpisala z delodajalci pakt, da bo zavrnila predlog Združene levice o zakonu o inšpekciji dela in o dvigu minimalne plače. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima gospod Matjaž Han. MATJAŽ HAN (PS SD): Jaz verjamem, da ljudje, ki niso v življenju naredili takole nič, ne vedo in ne zmorejo razumeti nekaterih stvari. Ampak ko delodajalci in sindikati prosijo te grde politike, da se sopodpišejo, da se držijo dogovora, to je edina prava stvar. V življenju moraš dati roko pa podpis. Če imamo mi neko Združeno levico, mi ne rabimo več sindikatov v tej državi, ker bo Združena levica vse uredila. Mi ne rabimo nobene vlade več, ker bodo stranke lahko vlagale vse, kar bodo želele in hotele, seveda odvisno od tega, kdaj bodo volitve. Gospodje in gospe, dragi tovariši in tovarišica, v tej državi bomo morali vladati na takšen način, da bomo spoštovali neke dogovore. Vsi mi smo za tisoč evrov minimalne pokojnine, tisoč evrov. Mi smo za dva tisoč minimalne plače in vsi mi smo za to, da gospodarstveniki ne plačajo nič davka. Vsi mi. In da ne bi bilo več, če bomo pa zunaj ljudi vprašali, tega državnega zbora in teh poslancev, ker tako ali tako nič ne delajo. Danes me je nekdo vprašal, samo toliko povem, ko sem zunaj sedel na kavici: »Kaj pa tukaj delaš?« Sem rekel: »Manj škode kot notri.« In včasih je res bolje; predvsem prijateljem na levi. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Prosim za prijavo. Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima Luka Mesec. LUKA MESEC (PS ZL): Hvala. Jaz bi spomnil, da to, kar smo mi predlagali z redefinicijo minimalne plače, je podobno ukrepu, ki smo ga naredili pred letom in pol, če se ne motim. Mislim, da je bila jesen 2015. Kaj smo takrat naredili? Sindikati so v to hišo prinesli predlog, da se med dodatke, ki so pod minimalno plačo, ne smejo več vštevati nadurno delo, delo ob praznikih, nočno delo, izmensko delo in tako naprej. Te stvari se po novem morajo prištevati k minimalni plači, ne pa da so vanjo vštete. Človek ne more imeti osnovne plače 500 evrov, pa potem z nadurami priti do 613, ampak se lahko od 613 naprej šele prištevajo nadure. To je bila zadeva, ki je bila prinesena v to hišo, ki je bila v tej hiši predebatirana in o kateri, za katero smo glasovali vsi poslanci v tem državnem zboru. Ni bilo glasu proti, čeprav takrat ni bilo podpore delodajalcev. In celo odstopili so od socialnega sporazuma zaradi tega. Mi smo zdaj predlagali, ker imamo v tej državi izjemno gospodarsko rast dve leti po tem, takšno kot je, da se stvar uredi do konca, da se iz minimalne plače izključijo še tisti dodatki, ki so še vedno vanje všteti. Torej čisto enako, kot smo predlagali takrat. In čisto nobenega razloga ni, da se tega ne naredi; posebej ne to, kar vi pravite, da ste pristali na, z vašimi besedami, diktat delodajalcev. Bom samo spomnil Socialne demokrate, kaj so pred časom rekli o tem, citiram: »Pri zahtevi delodajalcev gre za skrajno neokusno izsiljevanje in poskus vezane trgovine brez primere. To je za nas popolnoma nesprejemljivo.« Jaz bom glasoval za to razpravo; vi pa tudi, če ste dosledni. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Bom še jaz neko zgodbico s terena povedal. Včeraj me v Mariboru srečajo upokojenci pa eden reče: »Vprašaj ga, kdaj bodo šle penzije gor.« Sem rekel, poglejte, vam bom odkrito povedal, da s to in takšno vlado, s to in takšno koalicijo, s temi in takšnimi pogledi na razvoj in Slovenijo bodo penzije šle kvečjemu dol. Han se je odločil, da bo bezal v Združeno levico. Legalno, legitimno. Velikega DZ/VII/31. seja 141 predvolilnega pol leta se bo odvrtelo, bistvena razlika med tovrstnimi našim ubesedovanji je, ne le da Trček govori o penezih, ampak da tudi razmišlja makroekonomsko. Ampak v tem državnem zboru se ne razmišlja. Razmišljam o tem, kakšne penzije bodo imeli ti ljudje, ki bodo deložirani. To je očitno razlika med vami in nami. Razmišljam o tem, od kod bomo polnili vse štiri blagajne. In to je razlika med mano, nami in vami. In to so neke zadeve, jaz se ne bom več zajebaval. Po treh letih imam teh zadev dovolj. Če je vam okej, da bo nekdo imel 300, 400 evrov osnove za penzion, potem bi morali iti po Kazenskem zakoniku na zaprti oddelek na Dob, ne pa odprti. Na zaprti oddelek na Dob! Pa dajte si, za klinac, že enkrat to ustavo prebrati. Sram vas bodi! Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: O glasu niti najmanj. To bi se dalo tudi na vljuden način povsem enako ubesediti in bi se vseeno vsi boljše počutili na človeški ravni. V redu. Ni več prijavljenih. Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 20, proti 46. (Za je glasovalo 20.) (Proti 46.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca gospoda Jožefa Horvata bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja na poslansko vprašanje gospoda Jožefa Horvata v zvezi z dvojezičnostjo izpisov upravnih storitev za slovenske državljane, ki ne živijo na narodnostno mešanih območjih. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov ima gospod Jožef Horvat. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, gospod predsednik. Poslanska skupina Nove Slovenije bo glasovala za ta predlog in presenečen sem bil, ko je minister pošteno povedal, da sem prvi, ki ga je na to opozoril. Za kaj gre? Vsi vemo, kolegice in kolegi, da Ustava Republike Slovenije v 11. členu določa, da je uradni jezik v Sloveniji slovenščina, na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, pa je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina in madžarščina. Tudi drugi odstavek 62. člena zakona o upravnem postopku določa, da na območju občin, kjer sta pri organu poleg slovenščine uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, oziroma če stranka to zahteva kadarkoli med postopkom. Gospe in gospodje, kot poslanec iz volilnega okraja, kjer živita v sožitju, poudarjam, v sožitju madžarska narodna skupnost in večinski slovenski narod, sem tudi dolžan, da opozarjam v tem primeru vlado na nepravilnosti, ki sproščajo neke frustracije, ki polnijo knjige pripomb in pritožb, nekaj teh kopij imam celo v svoji pisarni, in ki polnijo pisarno poslanca, kjer se ljudje pritožujejo. Za kaj gre? Ko pride državljan recimo iz občine, ki ne leži na narodnostno mešanem območju, na upravno enoto, konkretno Upravno enoto Lendava, pa ta ni edina, je tudi Upravna enota Izola, Koper in Piran, in tam prosi recimo za upravno overitev podpisa, to vsi razumemo. Upravna overitev podpisa, dobi dvojezično potrdilo – v slovenskem in madžarskem jeziku. Konkretno govorim za Upravno enoto Lendava. Minister pravi, da je glavni, pomemben, relevanten sedež upravne enote. Ni res, ni res. Če pride pripadnik italijanske narodne skupnosti v Lendavo po overitev podpisa, dobi slovensko-madžarsko potrdilo. Ali je to prav? Ni prav. In minister pravi, da je tako že 15 let. Na žalost ni seznanjen, da je nova aplikacija začela veljati z januarjem. Jaz bom zdaj čakal, kakšna bo odločitev tega sklepa. Dolžan sem, da skrbim za to, da še naprej večinski narod v sožitju živi z madžarsko narodno skupnostjo in seveda tudi italijansko ter obratno. Zato moram opozarjati na te napetosti, ki se pojavljajo pri ljudeh. Če minister ne bo kmalu ukrepal, ga bom pobaral še enkrat in potem šel do konca, tudi do Ustavnega sodišča. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 72 poslank in poslancev, za je glasovalo 18, proti 48. (Za je glasovalo 18.) (Proti 48.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanke Violete Tomić bo Državni zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za kulturo gospoda Antona Peršaka na poslansko vprašanje Violete Tomić v zvezi s položajem samozaposlenih v kulturi. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Violeta Tomić. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Zdaj že vrabci čivkajo, da je socialno- ekonomski položaj samozaposlenih v kulturi izjemno pereč in težak. Tu gre za tudi veliko skupino prekarcev in kar ena tretjina teh ljudi živi pod pragom revščine. Ko se je delala nova uredba o samozaposlenih, je sprožila zelo veliko neodobravanja in razburjenja s strani zainteresirane in strokovne javnosti. Zato smo decembra sklicali Odbor za kulturo, kjer smo ministrstvu naložili, da naj rešitve, vključno z oceno finančnih učinkov morebitnih predlaganih rešitev, Ministrstvo za kulturo posreduje pristojnemu Odboru za kulturo najkasneje do 1. marca 2017. Danes smo že konec junija, zamujamo več kot 4 mesece s tem sklepom in v zvezi s tem sem ministru Tonetu Peršaku DZ/VII/31. seja 142 postavila poslansko vprašanje. In nisem dobila adekvatnih odgovorov; niti na moje vprašanje, kakšen je okvirni terminski plan nadaljnjih korakov spreminjanja Uredbe o samozaposlenih v kulturi; niti kdaj bo pripravljen nacionalni program za kulturo; niti ali lahko v tem mandatu pričakujemo kakšne spremembe krovnega zakona ZUJIK in tako naprej. Pred 2. svetovno vojno, ki je bila, večkrat pozabljamo, socialna revolucija, so umetniki živeli pod pragom revščine. Bilo je normalno, da umirajo v Cukrarni, da umirajo za tuberkulozo. Vemo, da so od Prešerna, Cankarja, Kosovela, Murna umirali zelo mladi. Lačen pesnik naj bi lepše pel. Tega k sreči nismo doživljali po socialni revoluciji, kajti delavec v kulturi je imel delavske pravice in delo je bilo vrednota. In vsi delavci so bili zaščiteni. Teh časov se spominjam tudi jaz. Po letu 1991, po invaziji kapitalizma se kultura in kulturniki, pa čeprav so to ljudje, ki delajo prepoznavnost Slovenije, ki nam dajejo našo identiteto, spet pozabljajo, spet se varčuje na kulturnikih. In vse manj je denarja in vse manj so pomembni. Ker so kulturniki pomembni za oblikovanje kulturne krajine ter gre tudi za preživetje marsikaterih in večine kulturnih ustvarjalcev, vas prosim, da podprete moj predlog, da se opravi razprava na to temo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 66 poslank in poslancev, za je glasovalo 14, proti pa 44. (Za je glasovalo 14.) (Proti 44.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanke gospe Anje Bah Žibert bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za finance mag. Mateje Vraničar Erman ter ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča na poslansko vprašanje gospe Anje Bah Žibert v zvezi s problematiko kreditojemalcev v švicarskih frankih. Najprej je obrazložitev v imenu poslanske skupine. Obrazložitev v imenu Poslanske skupine Združena levica ima dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Upam, da v tej državi nisem edina oseba, ki ima spomin zlate ribice; in tudi drugi v Združeni levici niso. Zakaj? Dandanes nam je verjetno skoraj pregorela elektronska pošta od državljank in državljanov, ki so nas prosili, naj podpremo ta predlog o razpravi, ki ga bomo mi v Združeni levici podprli. Priznam, da sem se večino dneva danes po elektronski pošti pogovarjal z državljankami in državljani. Eni so bentili, večina se je pa strinjala z menoj. Zakaj? Bančna razmerja so razmerja, ki naj bi v osnovi temeljila na zaupanju. Ti tako imenovani toksični krediti so to zaupanje izneverili. Osnovo imajo tudi v tem, da vlade po Jazbinšku niso sprejele ustrezne stanovanjske politike. Podobno so izneverila ljudi tudi tako imenovana varčevanja za mlade družine, o katerih smo nekako pred kratkim govorili. Te zgodbe so se dogajale v letih 2004–2008, ko je bila na oblasti vlada Ivana Janeza Janše, ki skupaj z Banko Slovenije ni odigrala ustrezne vloge. Ti krediti so začeli noreti, ko je bila zadnjič na oblasti taista vlada Ivana Janeza Janše, in niso odreagirali. Ko smo dve leti nazaj v Združeni levici predlagali urgentne, nujne ukrepe, ste bili vsi proti ali vzdržani. In ste takrat cinično govorili, da so ti ljudje špekulirali, gor in dol. Kar seveda ni res. Zdaj, ko se pa bližajo volitve – to je 16 tisoč glasov – boste vi to reševali. Te in takšne politike morajo iti na smetišče zgodovine, potem bomo lahko v tej državi kaj reševali. In namesto neke razprave, ki bo verjetno pet ur nabijanja, ker Janša ve, da itak, da ta koalicija zdaj tega ne bo podprla. Mi za teh 16 tisoč ljudi potrebujemo neke rešitve, ki smo jih že dve leti nazaj podali. Če smo na kaj v Združeni levici alergični in če sem na kaj tudi osebno alergičen, odkar vem zase, je to dvoličnost. In mi ne potrebujmo zgolj tako imenovane nove politike, mi potrebujemo politiko, v kateri ne bo tak razkorak med blebetanjem in dejanji. Potrebujemo politiko, ki ne bo več dvolična. Skratka, mi ne potrebujemo resetiranja znotraj iste dvoličnosti, potrebujemo drugi in drugačen operacijski sistem. Mi bomo to podprli, smo pa proti tovrstni dvoličnosti in cenenemu poskusu kupovanja volilnih glasov od ljudi, katerim ste to dejansko vi zakuhali. Hvala za besedo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Še kakšna obrazložitev v imenu poslanske skupine? Ne. Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima Violeta Tomić. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Tudi mene je krepko pogrelo danes, ko sem v mailboxu dobila toliko pošte, da me je zasula. Vendar sem se odločila in sem skoraj vsem odpisala. Odpisal sem pa to, kar vam bom sedajle rekla: V Združeni levici smo takoj po vstopu v parlament že konec leta 2014 podali priporočila vladi, naj uredijo problem teh kreditojemalcev. In kot je že Franjo pred menoj povedal, smo poslušali, kako so ti ljudje špekulirali. Kajti ti ljudje so prišli po kredit in so seveda verjeli uslužbenkam na bančnih okencih, da jih bodo usmerile najbolj pravilno. In kar naprej sem brala, kako moramo Anjo Bah Žibert podpreti. Seveda jo bomo podprli, kajti v Združeni levici, če nekaj smo, smo dosledni. In če nekaj zagovarjamo, zagovarjamo vedno dobrobit vseh državljanov; in bomo podprli vsak predlog, ki gre v smeri dobrobiti državljanov. Vendar dvoličnost, o kateri je prej kolega govoril, DZ/VII/31. seja 143 je nekaj, česar ne moremo tolerirali. Kajti takrat, ko smo predlagali vladi, naj to uredi, nas nihče ni podprl. Mi pa danes seveda podpiramo to. In kljub temu da smo z društvom Združenje Frank, ki se je tudi danes obrnilo na nas, že takrat pripravili predloge, to pomeni od leta 2014, tri leta bi ti ljudje že lažje dihali, pa ne. Ampak je bilo treba čakati, da bo prišlo pol leta do volitev in sedaj bomo tekmovali, kdo jim bo več obljubil. Pokažimo dobro voljo pa uredimo to enkrat za vselej, kajti to je dejansko velika krivica, ki se je tem kreditojemalcem zgodila. Ne spoznajo se vsi na matematiko in bančne zadeve, slepo zaupajo ljudem, ki jim kredite svetujejo. In to je bila zloraba zoper te ljudi. Hvala za besedo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Očitno je še interes za razpravo, zato odpiram možnost, da se prijavite. Nihče se ni prijavil, prej se je nakazovalo, da bi vsaj še dva hotela, pač jih ne prosil. Glasujemo. Navzočih je 68 poslank in poslancev, za je glasovalo 22, proti 44. (Za je glasovalo 22.) (Proti 44.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca Mihe Kordiša bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anje Kopač Mrak na poslansko vprašanje Mihe Kordiša v zvezi z zavlačevanjem pri dvigu socialne pomoči. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Lajtmotiv te zahteve za splošno razpravo bi lahko bil tudi napleten okoli vprašanja dvoličnosti. 92 evrov pod ravnjo minimalnih življenjskih stroškov – toliko znaša denarna socialna pomoč v tej državi. In ljudi namerno ohranja v revščini, čeprav je bila raven minimalnih življenjskih stroškov postavljena na 385 evrov že 8 let nazaj. Ta raven se je do danes krepko dvignila. Zakaj je pomembna? Ker predstavlja osnovo za izračun denarne socialne pomoči in tudi varstvenega dodatka. Vlada oziroma v njenem imenu ministrica Anja Kopač Mrak se je v socialnem sporazumu iz leta 2015 zavezala, da bo sledeče leto, to je leta 2016, izpeljala ponoven izračun minimalnih življenjskih stroškov. To se ni zgodilo. Danes smo leta 2017, in kar se tiče Ministrstva za delo, je ta izračun še vedno v teku. Ampak pazite cako! Ta izračun je Ministrstvo za delo naročilo pri IER in ga je le-ta dal iz rok že meseca aprila, dva meseca nazaj. Zakaj torej še nimamo preračuna novih življenjskih stroškov, da lahko na novo izračunamo raven denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ter ta dva socialna transferja končno dvignemo na vsaj malenkost bolj človeka vredno raven? Odgovor se skriva v tem, da to za ministrstvo ni prioriteta. Če pogledamo vse poteze, vsa dejanja pa tudi kakšne neuradne informacije, do katerih je moč priti, Ministrstvo za delo namerno sabotira in zavlačuje z izračunom minimalnih življenjskih stroškov, da lahko nadaljujejo z varčevanjem na revnih. Ministrica Anja Kopač Mrak na moje poslansko vprašanje in pobudo seveda ni odgovorila pritrdilno. Niti toliko se ni potrudila, da bi kakšne resne izgovore iskala, češ da samo niso imeli dovolj čas, da te minimalne življenjske stroške na novo izračunajo in denarno socialno pomoč dvignejo. Ob tem naj spomnim, da je bila taista Anja Kopač Mrak v zadnjih osmih letih na ministrstvu bodisi kot ministrica bodisi kot sekretarka prisotna šest let. In dva meseca, odkar že razpolagajo na Ministrstvu za delo s to raziskavo, da so se vendarle pač podstopili, je več kot dovolj časa, da se preračun naredi in denarna socialna pomoč dvigne. Ni razloga, da se s tem čaka na jesen; še vprašanje, če jeseni to dejansko bo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 64 poslank in poslancev, za je glasovalo 17, proti 41. (Za je glasovalo 17.) (Proti 41.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca gospoda Franca Breznika bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministrice za finance mag. Mateje Vraničar Erman ter ministra za pravosodje mag. Gorana Klemenčiča na poslansko vprašanje gospoda Franca Breznika v zvezi z dedovanjem vračila dohodnine. Glasujemo. Navzočih je 67 poslank in poslancev, za je glasovalo 15, proti 45. (Za je glasovalo 15.) (Proti 45.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanke Violete Tomić bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za javno upravo gospoda Borisa Koprivnikarja na poslansko vprašanje Violete Tomić v zvezi s pogajanji za odpravo anomalij plačne skupine J. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Violeta Tomić. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Kot veste, danes so bile pred vlado demonstracije Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Ulica je bila polna in tam smo lahko videli vzgojiteljice, pomočnice vzgojiteljic, srednje medicinske sestre, bolničarje, tehnično osebje, snažilke; skratka vse, ki jih gledamo kot samoumevne in ki pridno delajo, toda ne morejo živeti od svojega dela. Plačne anomalije v javnem sektorju so nedopustne, kajti kar 16 plačilnih razredov je pod minimalno plačo. DZ/VII/31. seja 144 Zanimalo me je, kdaj bomo končno črtali teh prvih 16 plačilnih razredov in se bo prvi plačilni razred začel pri minimalni plači; in ne pri sramotnih 440 evrih mesečnega dohodka. Vprašam vas, kolegice in kolegi, kdo lahko preživi s takšnim osebnim dohodkom in kakšno pokojnino si lahko obetajo ti ljudje, ki jih vedno, ko jih potrebujemo, imamo ob sebi. Minister Koprivnikar je bil kar užaljen, ko sem ga spraševala glede tega, toda že kar 10 let vemo, da so anomalije prisotne in jih ne rešujemo. In jih tudi zdaj ne rešujemo na adekvaten način. Določenih je 70 milijonov in zdaj se bo razporejalo. Vsaj sindikati se enoglasno strinjajo glede tega, da je treba najprej poskrbeti za tiste, ki jim gre najslabše. In veste, vedno se bom vtaknila v to, da ni problem najti 80 milijonov za tistih 10 % najbogatejših. Za najrevnejše pa je vedno velik problem, ko je treba reševati njihov socialno-ekonomski položaj. In mi, ki smo rastli ob stripih in Alanu Fordu, vemo, kaj pomeni superhikova logika. Ta je jemal revnim in dajal bogatim. Mislim, da ta vlada prevečkrat prakticira to superhikovsko logiko. In ljudje, ki se s tako težavo prebijajo skozi mesec, morali bi jih slišati, koliko gneva se nabere v njih in koliko potisnjenega sramu, kajti tisti, ki pošteno dela, bi moral imeti možnost preživeti sebe, svoje otroke in svojo družino. Saj smo menda socialna država, a ne?! Hvala za besedo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Še kakšna obrazložitev v imenu poslanske skupine? Obrazložitev glasu v lastnem imenu ima dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Bom zelo kratek, gospoda, da vam ne bom preveč časa odžrl. Minimalna plača, ki ni vsaj 20 odstotkov višja od izračunane stopnje revščine in karkoli pod tem, je zločin in je protiustavno. Pika, basta, gotovo. In dokler ne bomo te družbe preusmerili na ta tir, se nimam z vami kaj pogovarjati o teh zadevah. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 64 poslank in poslancev, za je glasovalo 17, proti pa 42. (Za je glasovalo 17.) (Proti 42.) Ugotavljam, da sklep ni sprejet. V skladu s predlogom poslanca Mihe Kordiša bo zbor odločal o naslednjem predlogu sklepa: Državni zbor bo na naslednji seji opravil razpravo o odgovoru ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo gospoda Zdravka Počivalška na poslansko vprašanje Mihe Kordiša v zvezi z deregulacijo cen naftnih derivatov. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Ministra Počivalška sem spraševal o deregulaciji cen naftnih derivatov in o tem procesu, kako se bo nadaljeval, ker se s koncem tega meseca konča tudi aktualna uredba. Kaj je na stvari? Regulacija cen naftnih derivatov, kot je bila pri nas v veljavi še pred kratkim, je omejevala marže naftnih trgovcev navzgor. Med seboj so še vedno lahko tekmovali s tem, da so spuščali cene; niso pa jih mogli navijati pretirano. Potem se nam je pa zgodila deregulacija kurilnega olja in se nadaljevala z popolno deregulacijo cen ob avtocestnem križu. V Združeni levici smo zaradi tega sklicali več sej odborov, postavljali poslanska vprašanja, poslanske pobude; pa ker je bilo vse skupaj bob ob steno, smo navsezadnje vložili še zakon, da področje naftnih derivatov ponovno reguliramo in najvišje marže naftnih trgovcev omejimo. Pa tudi to ni pomagalo. In zato smo na tej seji povprašali ministra Počivalška, kakšni so njegovi argumenti in njegove analize za sprovajanje te deregulacije. Ker vemo, da vladne lastne analize, ki pa se jih je minister Počivalšek in tudi vlada v celoti odločila povoziti ob sprejemanju korakov za deregulacijo, pravijo, da odprava omejitev najvišjih marž neizogibno pelje v dvig cen bencina oziroma vsega goriva; s tem škoduje vsem državljankam in državljanom, škoduje državnemu proračunu, ker pride do izpada prihodka, in škoduje tudi preostalim sektorjem gospodarstva. Minister Počivalšek že pred začetkom deregulacije na te ugovore ni imel odgovora. Z odgovorom tudi ni postregel na tej aktualni seji, slišali smo samo še več neoliberalnih floskul o prostem trgu, kako je prosti trg kul, kako je neka konkurenčnost kul, čeprav nima nikakršne veze s stvarnostjo; še posebej pri nas, ker pri nas trga nimamo in ga tudi konec koncev ne moremo imeti. Pri nas je ta trg z naftnimi derivati oligopolen. Imamo OMV, imamo Petrol in potem še kakšna drobtinica za koga drugega ostane. In edina stvar, v katero lahko proces deregulacije cen naftnih derivatov pripelje, so rastoči dobički naftnih korporacij in naftnih trgovcev ter minus za vse ostale udeležene v tem procesu. Pa vendar minister Počivalšek sedaj pravi, da bo vladi predlagal popolno deregulacijo vseh cen naftnih derivatov. In ko se bo to zgodilo, bodo vse te cene poskočile v nebo. In zato potrebujemo razpravo v tem državnemu zboru, pa tudi zato, ker je minister Počivalšek največji Superhik … / izklop mikrofona/ PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 65 poslank in poslancev, za je glasovalo 11, proti 47. (Za je glasovalo 11.) (Proti 47.) Ugotavljam, da tudi ta sklep ni sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda in prekinjam 31. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri. DZ/VII/31. seja 145 (SEJA JE BILA PREKINJENA 20. JUNIJA 2017 OB 18.32 IN SE JE NADALJEVALA 21. JUNIJA 2017 OB 9. URI.) PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 31. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Ljudmila Novak od 19. ure dalje, Janja Sluga od 17. ure dalje, Erika Dekleva, Vesna Vervega od 14. ure dalje, mag. Matej Tonin od 15. ure dalje, Ivan Hršak od 14. ure dalje, dr. Franc Trček, Luka Mesec od 18. do 20. ure, Danilo Anton Ranc, Branko Zorman od 11. ure dalje, Benedikt Kopmajer in Bojan Podkrajšek. Vse prisotne lepo pozdravljam! Prehajamo na 16. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PREDLOG ODLOKA O DOPOLNITVAH ODLOKA O NOTRANJI ORGANIZACIJI, DELOVNIH MESTIH IN NAZIVIH V SLUŽBAH DRŽAVNEGA ZBORA. Predlog odloka je v obravnavo Državnemu zboru predložil predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez. Za dopolnilno obrazložitev predloga odloka dajem besedo predlagatelju dr. Milanu Brglezu. Izvolite. DR. MILAN BRGLEZ (PS SMC): Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci! Pred vami se nahaja predlog dopolnitve Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in nazivih v službah Državnega zbora, s katerim se odpravlja pravna praznina v zvezi z določanjem poslovnega časa služb Državnega zbora, natančneje, z dopolnitvijo omenjenega odloka se na jasen način ureja določanje poslovnega časa državnozborske službe, pristojne za delo z gradivi in pošto, s čimer se bo odpravila pravna praznina in zagotovila možnost uresničevanja z zakonom določenih pravic državljank in državljanov. S sprejetjem predlaganega akta ter njegovo objavo v Uradnem listu bo tako jasno določen in javno objavljen poslovni čas Državnega zbora, s posebno ureditvijo za službe, pristojne za delo z gradivi in pošto, ob dela prostih dnevih, torej sobotah, nedeljah in praznikih. Potreba po slednjem izhaja predvsem iz določb Zakona o referendumu in ljudski iniciativi, v skladu s katerim se obvestilo o pobudi za razpis referenduma lahko vloži do izteka poslovnega časa pristojne službe Državnega zbora na zadnji dan roka za vložitev obvestila. Prav tako pa je ta rok pomemben tudi z vidika uresničevanja pravic s področja ljudske iniciative. Izteka roka za vložitev teh vlog v primerih, ko se ta izteče na dela prost dan, ni mogoče prenašati na prvi delovni dan po njegovem izteku, zato je treba poslovni čas za te primere posebej urediti. V skladu s predlaganim aktom bo Državni zbor oziroma njegov generalni sekretar zagotovil poslovanje pristojne službe za sprejem vlog tudi na dan, ko se bo zakonsko določeni rok za vložitev vloge iztekel na sicer dela prost dan, in sicer od 8. do 16. ure, kar je tudi sicer poslovni čas te službe ob delavnikih. S predlogom bo tako z javno objavljenim predpisom določen način uresničevanja pravic posameznikov, s čimer bo zagotovljena njihova pravna varnost. Spoštovane kolegice in kolegi! Na podlagi opredeljenih razlogov predlagam, da Predlog odloka o dopolnitvah Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in nazivih v službah Državnega zbora potrdite. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Predlog odloka je obravnavala Mandatno-volilna komisija kot matično delovno telo. Za predstavitev poročila komisije dajem besedo predsedniku dr. Mitji Horvatu. DR. MITJA HORVAT (PS SMC): Najlepša hvala za besedo, spoštovani predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci! Mandatno-volilna komisija je na 35. seji 6. 6. 2017 kot matično delovno telo obravnavala Predlog odloka o dopolnitvah Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in nazivih v službah Državnega zbora, ki ga je Državnemu zboru 18. 5. 2017 predložil poslanec dr. Milan Brglez. Komisija se je seznanila z gradivom, predlogom odloka, ki je objavljen na spletni strani Državnega zbora v Poročevalcu z dne 18. 5. 2017, in mnenjem Zakonodajno-pravne službe z dne 23. 5. 2017. Kot je pravkar predlagatelj dopolnilno obrazložil, je tudi na seji povedal, da se z dopolnitvijo Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in nazivih v službah Državnega zbora opredeljuje poslovni čas služb Državnega zbora ob dela prostih dnevih. Navedeno vprašanje mora biti zaradi zavarovanja interesov posameznikov jasno in s predpisom urejeno ter javno objavljeno v Uradnem listu. Tako bo za primere, ko se rok za uresničevanje nekaterih pravic posameznikov izteče na dela prost dan, odpravljena pomanjkljivost sedanje normativne ureditve oziroma pravna praznina na tem področju. Vodja Zakonodajno-pravne službe gospa Nataša Goršič je povedala, da služba k predlogu odloka nima pripomb. Članice in člani komisije o predlogu odloka niso razpravljali. Komisija je v skladu s 128. členom Poslovnika glasovala o obeh členih predloga odloka in ju sprejela. Ker k predlogu odloka na matičnem delovnem telesu niso bili sprejeti amandmaji, Mandatno-volilna komisija Državnemu zboru predlaga, da Predlog odloka o dopolnitvah Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in DZ/VII/31. seja 146 nazivih v službah Državnega zbora sprejme v predloženem besedilu. Najlepša hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Ker k predlogu odloka matično delovno telo ni sprejelo nobenega amandmaja, amandmajev na seji zbora ni bilo mogoče vlagati. Odločanje o predlogu odloka bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili jutri, 22. junija, v okviru glasovanj. S tem prekinjam 16. točko dnevnega reda. Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O ORGANIZACIJI IN FINANCIRANJU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA V OKVIRU REDNEGA POSTOPKA. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložil poslanec gospod Andrej Čuš. Predlog zakona je na 31. nujni seji 1. junija 2017 obravnaval Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino kot matično delovno telo. Ker po končani razpravi odbor členov predloga zakona ni sprejel, je bila druga obravnava predloga zakona na seji delovnega telesa končana. Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin za predstavitev stališč. Gospod Miha Kordiš bo predstavil stališče Poslanske skupine Združena levica. Izvolite. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Na levici nasprotujemo predlogu, ki ex lege vključuje diplomante študijskega programa Biopsihologija med nabor strokovnih delavcev, ki po 67. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja lahko opravljajo delo svetovalne službe v javnih vrtcih in šolah. Predlog zakona zadeva težave študentov, ki so bili zavedeni s strani Univerze na Primorskem. Ti so se na študij biopsihologije vpisali z obljubami in zagotovili, da se bodo s pridobljeno izobrazbo lahko zaposlili v širokem naboru poklicev, tudi v javnem sektorju, kar pa se je izkazalo za neresnično. Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije je namreč do leta 2014 v promocijskem gradivu navajala lažne podatke o tem, da izobrazba omogoča zaposlitev v reguliranih poklicih javnega sektorja. Na levici nismo kategorično proti temu, da bi bili biopsihologi na tak ali drugačen način vključeni v službe, ki se izvajajo v javnem interesu, ampak moramo opozoriti na pasti izvajanja politike izvršenih dejstev. Argument preslepljenih študentov in ugibanja o morebitni primernosti tega študijskega programa ne moreta biti zadostni razlog za nepremišljen poseg v zakonodajo. Pri oceni primernosti posamezne izobrazbe za upravljanje reguliranih poklicev gre namreč za strokovno presojo, ki jo niti pri nas na levici in niti predlagatelji niso ali pa nismo zmožni podati. Ne nazadnje so tej poklici regulirani z razlogom, zato ker so v javnem interesu, ker je njihova kakovost izjemnega pomena. In tukaj nekritična, nepremišljena deregulacija lahko naredi zelo veliko škode in brez strokovne razprave je današnji predlog natančno to, torej nekritična in nepremišljena deregulacija. Poleg naštetega smo socialisti do vključitve diplomantov študijskega programa Biopsihologija v zvezi z ZOFVI zadržani tudi zato, ker vsebuje zelo malo teoretičnih in uporabnih znanj s področja družboslovja in izobraževalnih ved, ki bi bili podlaga za svetovalno delo. Strokovni izpit tega problema ne odpravlja, saj gre za preverjanje poznavanja Zakona o splošnem upravnem postopku in upravne zakonodaje, ne pa za učenje družboslovja, pedagoškega ali socialnega dela. Na levici zato vključitvi diplomantov biopsihologije v zakon ne nasprotujemo a priori, ampak si želimo, da bi se ureditev tega področja zgodila na strokoven način in da bi čim prej stekli postopki presoje primernosti izobrazbe za opravljanje reguliranih poklicev. Za zaključek pa naj povem še naslednje. To zavajanje študentov biopsihologije je klasično maslo akademskih mandarinov, akademskih elit, ki počnejo vse, da koncentrirajo moč in vse mogoče resurse znotraj fakultet in znotraj univerz. In če sedaj posežemo v ta zakon, v resnici ne naredimo drugega, kot legaliziramo in blagoslovimo malverzacije teh akademskih elit. Kaj takega je seveda popolnoma nezaslišano. Te ljudi, te strukture, te razrede je treba preganjati in nadzorovati, da si takih malverzacij ne bodo več privoščili, ne pa jih nagrajevati z ad hoc spremembami zakonodaje. Kar se tiče potem študentov, opeharjenih študentov biopsihologije, je to problem, ki ga je skuhala Univerza na Primorskem, in to čorbo naj Univerza na Primorskem sedaj tudi požre, brez posegov v zakonodajo. Naj študentom omogočijo prekvalifikacijo, dokvalifikacijo, brezplačno nadaljevanje študija, karkoli. V tem okviru se problem študentov biopsihologije lahko reši brez težav. Če akademske elite tega niso spodobne videti in izpeljati same, jih mora prisilita bodisi izvršna oblast bodisi mora delovati zakonodajno telo, torej ta državni zbor. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanskih demokratov, zanjo gospod Jožef Horvat. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Drage kolegice in kolegi! Veliko imamo za popraviti v našem izobraževalnem sistemu. Na eno izmed področij, DZ/VII/31. seja 147 namreč nerešen problem glede možnosti vključitve diplomantov in magistrov študijskih programov Biopsihologija med nabor svetovalnih delavcev po 67. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja opozarja novela našega kolega poslanca Andreja Čuša. Biopsihologija je javno veljavna izobraževalna smer, ki poteka na javno veljavni ustanovi, Fakulteti za matematiko, naravoslovje, informacijske tehnologije v Kopru, Univerzi na Primorskem. Proučuje prepletanje bioloških in psiholoških dejavnikov pri razumevanju človeka. Je izrazito interdisciplinarno področje, torej pomeni, da celotno obravnava posameznika kot bio-psiho-socialno bitje. V času študija si študentje pridobijo ustrezno znanje in kompetence, da lahko pomagajo pri delu z otroki s posebnimi potrebami in nadarjenimi otroki. Lahko jim nudijo učno in svetovalno pomoč. S svojim znanjem, ki ga pridobijo v času študija, lahko diagnosticijo učne težave in prepoznajo nadarjenost učenca. Veliko lahko doprinesejo pri vključevanju priseljenih učencev. Prepoznani so kot kakovosten kader, saj na tem področju pri delu z ranljivimi skupinami je še kako treba imeti kompetence, ki se dotikajo psihološkega svetovanja, poznavanje duševnih bolezni kot preventive na področju duševnega zdravja. Na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino je bila razprava zelo polemična, saj je predsednica Društva biopsihologov gospa Nikolina Jeretič zelo čustveno opisala stisko vseh teh mladih ljudi z diplomami biopsihologije in bodočih magistrov, ki jim sistem ne omogoča zaposlitve v javnem sektorju v šolstvu. Opis nalog in del, ki jih opravlja diplomant in magister biopsihologije, je identičen opisu nalog in del psihologov, zato predlagatelj ugotavlja, da lahko oba poklica enakovredno nastopata na trgu dela v šolstvu. V izobraževanje biopsihologov je država namenila zajetna finančna sredstva in oni so sedaj na trgu dela in bi radi doprinesli družbi s svojimi znanji, s svojimi veščinami. Poslanci Nove Slovenije jim pri tem želimo pomagati, zato zakon podpiramo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo dr. Mirjam Bon Klanjšček. DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK (PS NP): Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni tudi z moje strani! O vključitvi diplomantov študijskega programa Biopsihologija med nabor strokovnih delavcev bodisi v šolstvu bodisi v socialnem varstvu smo v Državnem zboru že večkrat razpravljali. Tudi sama sem s poslanskim vprašanjem ministrici za izobraževanje, znanost, šport in mladino izpostavila dilemo o primernosti in kompetencah študijskega programa Biopsihologija, ki se pojavlja ob vstopu diplomantov na trg dela. Po vseh opravljenih razpravah na to temo je najmanj, kar lahko storimo, da pretehtamo, ali lahko diplomanti tega študijskega programa pridobijo dodatne kompetence in znanja oziroma katere so tiste kompetence in znanje, ki bi jih morali diplomanti še pridobiti za opravljanje poklica strokovnega delavca v šolstvu, kajti prepričana sem, da bi biopsihologi za tim strokovnih delavcev pomenili dodano vrednost tako v smislu strokovne kot kadrovske okrepitve. Zato je bistvenega pomena, da pristojno ministrstvo čim prej prične s postopki, s katerimi bi dilemo o strokovnih znanjih odpravilo, diplomantom olajšalo pot k zaposlitvi v šolstvu ter jim na tak način dalo možnost, da se dokažejo skozi svoje delo. Seveda je takšne spremembe treba uvajati premišljeno in celovito, a vendarle moramo nekje začeti. Nekdo mora storiti prvi korak in zakaj ga ne bi storili prav z novelo zakona, ki ga imamo danes na mizi. V Poslanski skupini nepovezanih poslancev tako predlog zakona podpiramo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo gospa Vesna Vervega. VESNA VERVEGA (PS SMC): Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Nepovezani poslanec Andrej Čuš je v začetku letošnjega leta v parlamentarno proceduro vložil novelo Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, katere cilj je vključitev diplomantov in magistrantov študijskega programa Biopsihologija med nabor svetovalnih delavcev vzgoje in izobraževanja, kot to določa 67. člen veljavnega zakona. V Poslanski skupini Stranke modernega centra ocenjujemo, da so naloge svetovalne službe ključnega pomena za uspešno delovanje in razvoj vzgojno- izobraževalnih ustanov, zato ni nepomembno, kdo takšno delo opravlja. Ravno iz teh potreb po visoki kakovosti zagotavljanja dela svetovalne službe spada poklic svetovalnega delavca v vzgoji in izobraževanju med regulirane poklice. Naj poudarim, da do takšnih težav, s katerimi se soočamo v primeru biopsihologov, v prihodnje več ne bo prihajalo, ker to na zakonodajni ravni ne bo več mogoče. V lanskem letu sprejeta novela Zakona o visokem šolstvu jasno določa, da si mora Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu pri akreditaciji študijskih programov za regulirane poklice pridobiti soglasje ministrstva, v katerega pristojnost sodi poklic, ki ga bo pridobil diplomant. S sprejetim zakonom se je tudi povečala odgovornost visokošolskih zavodov za spremembe in večjo fleksibilnost študijskih programov, zaostrili so se pogoji za ustanavljanje in delovanje visokošolskih zavodov, zaradi neusklajenosti ter premajhne povezanosti med visokim šolstvo in trgom dela pa so vzpostavljene pravne podlage za namene analiziranja zaposljivosti diplomantov, prav tako DZ/VII/31. seja 148 pa se je kriterij zaposljivosti uvedel v enega od elementov financiranja študijske dejavnosti. Danes je pravzaprav vidno, kako močno je visokošolski prostor potreboval te spremembe. Študijski program Biopsihologija je torej javnoveljavni študijski program s podeljeno akreditacijo na prvi in drugi stopnji. Narobe je, ko govorimo, da so diplomanti biopsihologije nezaposljivi, saj to ne drži. Zaposljivi so med drugim tudi v javnem sektorju z izjemo določenih poklicnih področij, kjer se je država odločila za njihovo regulacijo. Problem, s katerim se danes pravzaprav soočamo, je problem praznih obljub in zavajanja mladih študentov, ki so verjeli v to, da se bodo po končanem študiju lahko zaposlili znotraj reguliranih poklicev na področju šolstva, seveda tudi sociale in zdravstva. Sprašujemo se, zakaj NAKVIS ni izvedel izredne evalvacije študijskega programa. Sprašujemo se o odgovornosti fakultete, ki je program predlagala, in ne nazadnje se glede na opozorila stroke, ki smo ji bili priča na seji matičnega delovnega telesa, sprašujemo tudi o ustreznosti in zadostnosti kompetenc biopsihologov, ki jih ti pridobijo tekom študija in ki bi jim omogočale opravljanje dela na področju vzgoje in izobraževanja. Problem je torej nastal znotraj odgovornih visokošolskih institucij, ki ga morajo tudi same ustrezno nasloviti in rešiti. Pravzaprav je rešitev jasna: preoblikovati študijski program na način, da bodo študenti pridobili zadostne kompetence, da se bodo lahko zaposlili tudi na področju reguliranih poklicev. V Poslanski skupini Stranke modernega centra smo poskušali biti pri presojanju o podpori oziroma nepodpori zakonu objektivni. Pozorni smo bili na mnenja stroke, saj je razrešitev tega problema, kot smo že danes slišali, v prvi vrsti strokovno vprašanje. Predloga zakona nismo podprli, apeliramo pa na vse odgovorne in predvsem pristojne, da poiščejo rešitev za zatečeno stanje predvsem v korist študentk in študentov. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev, zanjo gospa Marinka Levičar. MARINKA LEVIČAR (PS DeSUS): Hvala, gospod predsednik. Spoštovani kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni! Na majski seji Državnega zbora smo poslanke in poslanci Desusa dali biopsihologom zeleno luč za vstop na trg dela na področju socialnovarstvenih programov. Tokratnemu predlogu, da bi jim omogočili tudi delo svetovalcev na področju vzgoje in izobraževanja, pa nasprotujemo. Zakaj? Študijski program Biopsihologija, ki ga izvaja Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, je po svoji osnovi naravosloven in diplomantom zagotavlja predvsem kompetence s področja biologije in biokemije. Verjamemo pristojnemu ministrstvu, da so razlogi, zaradi katerih nasprotujemo oziroma nasprotujejo predlogu tega zakona, upravičeni, da torej biopsihologi nimajo ustreznih znanj, da bi lahko bili svetovalci v vzgoji in izobraževanju. Ker menimo, da gre za zelo kompleksno strokovno vprašanje torej poslušamo stroko, ki je tudi povedala svoje mnenje. V Desusu se sicer strinjamo, da je znanje ključno za boljšo prihodnost posameznikov in naroda, pa vendar se ob tem sprašujemo, zakaj z javnimi sredstvi plačujemo množico študijskih programov, hkrati pa ne poskrbimo za zaposlitev mladih z visokošolsko izobrazbo, tako da so številni med njimi primorani odhajati na delo v tujino. Kaj mladim pomaga, če uspešno doštudirajo, potem pa ne morejo tega znanja uporabiti pri svojem delu in niti družbi niti sebi omogočiti tisto, kar so si želeli doseči s študijem? S tem se dela velika škoda tako za mlade diplomante kot za državo. Še marsikaj bo torej treba postoriti, da bodo te kompleksne probleme rešili oziroma da jih bomo rešili skupaj. Kot že rečeno, v Poslanski skupini Desus ne želimo namesto drugih prevzeti odgovornosti o potrjevanju kompetenc takšnega poklica, še zlasti zato, ker gre za delo z našimi najmlajšimi. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo gospod Janko Veber. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov, kjer smo na matičnem delovnem telesu Predlog zakona o spremembi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja podprli. Podprli smo ga z namenom, da omogočimo vključevanje biopsihologov med nabor svetovalnih delavcev, ki so vključeni v delo javnih vrtcev in tudi šol. Tako bi se v krog svetovalnih delavcev poleg psihologov, pedagogov, socialnih delavcev, socialnih pedagogov in defektologov vključili še biopsihologi. Ravnatelji vrtcev in osnovnih šol bi imeli širši izbor ljudi, ki jih lahko imenujejo v krog svetovalnih delavcev glede na potrebe, ki se pojavljajo v šoli. Dejstvo je, da živimo v obdobju, kjer so vse zahtevnejše razmere na trgu delovne sile, soočamo se tudi s hitro spreminjajočimi potrebami po raznolikih veščinah in znanjih in zato tudi izobraževalne institucije iščejo ustrezne odgovore na te izzive in vse te programe pa seveda akreditira pristojna agencija. V tem primeru je do tega prišlo, torej pristojna agencija je akreditirala progam Biopsihologija in zato je pričakovati oziroma bi bilo logično pričakovati, da omogočimo tistim, ki končajo ta študij, tudi vključevanje na trg delovne sile znotraj javnih vrtcev in šol. S tem bi zagotovo lahko omogočili mnogim, ki so pridobili ustrezna znanja, da ta znanja tudi v praksi udejanjajo na področju DZ/VII/31. seja 149 vrtcev in osnovnih šol, še posebej zaradi tega, ker je vendarle zaznati v zadnjem obdobju, da je zaradi vse hitrejših sprememb tudi v smer vse večje stiske ljudi potreba predvsem po kadrih, ki se ukvarjajo kot svetovalni delavci, kot socialni pedagogi znotraj svetovalnih delavcev v vrtcih, kar pomeni, da je velikokrat treba razumeti tudi širša dogajanja ali pa globlja dogajanja v posamezniku, če želimo ustrezno odreagirati na njegov pogled na dogajanje v družbi. Glede na to, da zakon ni dobil dovolj podpore na matičnem delovnem telesu in je zakonodajni postopek končan, bo treba iskati nove rešitve, da se vendarle omogoči vključevanje tudi tem študentom v krog zaposlitve znotraj javnih šol in vrtcev, kajti nekaj podobnega se je vendarle pred leti zmoglo tudi v primeru tistih, ki so končali na Filozofski fakulteti študij prevajalstva in kljub temu da so opravili tudi pedagoško-andragoške izpite, niso imeli možnosti poučevati angleščine v osnovni šoli. V tem primeru se je poiskala rešitev na način, da so lahko opravili magisterij na razredni stopnji, s katero so se lahko vključili v poučevanje angleščine tudi v osnovni šoli. Mogoče je to eden od tistih primerov, ki lahko kaže pot k rešitvi tudi za biopsihologa. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. V skladu z razlago Komisije za poslovnik z dne 9. decembra 2009 Državni zbor ugotavlja, da je zakonodajni postopek o predlogu zakona končan. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Prehajamo na 7. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O DODATKU K POKOJNINI ZA DELO IN IZJEMNE DOSEŽKE NA PODROČJU ŠPORTA PO REDNEM POSTOPKU. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 54 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Petrom Vilfanom. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku predlagatelja gospodu Petru Vilfanu. PETER VILFAN (PS DeSUS): Spoštovani predsednik, ministrica, kolegica in kolegi, lepo pozdravljeni! Pred nami je predlog zakona o dodatku k starostni in invalidski pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, ne gre za popolnoma nov zakon, temveč za izvršilni akt, ki bo udejanjil pravico športnic in športnikov, ki izpolnjujejo kriterije iz tega zakona, do dodatka k pokojnini. Do sedaj je bilo to urejeno z Zakonom o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge, to je bil tako imenovani ZIPO. Računsko sodišče je že leta 2009 opozorilo, da omenjeni ZIPO ne vsebuje meril in kriterijev za priznanje in odmero izjemne pokojnine, po novem dodatka k pokojnini, določitev kriterijev pa je bila v celoti prepuščena posameznim ministrstvom. Le-ta so to reševala z internimi akti, ki pa niso pravni akti s splošno veljavo, na katere bi se posameznik lahko v postopku skliceval, zato stari zakon ni v zadostni meri zagotavljal pogojev za enakopravno obravnavo oseb, ki so v enakem ali primerljivem položaju. To težavo so sicer zaznale že številne vlade v preteklosti, prav tako so različne vlade naročile različnim ministrstvom, da pripravijo primerne rešitve, toda zadeva nikoli ni prišla nazaj do vlade in potem do obravnave v parlamentu. Ta predlog zakona sicer rešuje samo vprašanje športa, ne pa tudi kulture in znanosti, ki sta prav tako zajeta v samem zakonu o podeljevanju izjemnih pokojnin. Razlog je ta, da kot prvopodpisani nisem želel posegati na področja, ki mi niso niti približno tako znana, kot je to področje športa, me pa veseli, da smo s tem predlogom spodbudili predstavnike teh področij, da bodo tudi sami čim prej pristopili k podobni rešitvi, kot je ta, ki je pred vami. Kdo so torej upravičenci za dodatek? To so državljani Republike Slovenije, ki so z izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispevali k razvoju družbe in ugledu Republike Slovenije, in sicer tako da so nosilci olimpijske, paraolimpijske medalje, medalje z olimpijade gluhih, šahovske olimpijade ali medalje s svetovnih prvenstev, v olimpijskih kolektivnih športnih panogah ali olimpijskih disciplinah individualnih športnih panog v članski konkurenci, in športniki dobitniki Bloudkove nagrade za življenjsko delo ali vrhunski mednarodni rezultat. Dodatek se odmeri v mesečnem znesku od razlike med starostno ali invalidsko pokojnino, ki jo prejema upravičenec, in zneskom starostne pokojnine moškega, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe. Dodatek znaša najmanj 70 % in največ 100 % razlike. Podrobnejše kriterije za odmero in določitev odstotka določi minister, pristojen za šport. Do dodatka niso upravičeni tisti športniki ali športnice, ki so kljub izpolnjenim pogojem osvojene medalje ali Bloudkove nagrade, ki pa so bili v svoji karieri s strani domače ali mednarodne komisije za boj proti dopingu kaznovani z dvema ali več leti prepovedi nastopanja. Predlog zakona je bil deležen izjemno široke podpore v Državnem zboru, saj ga je sopodpisalo 54 poslank in poslancev, prav tako pa je predlog dobil praktično soglasno podporo tudi na Odboru za izobraževanje. Predlog, ki je pred vami, je tudi usklajen z vsemi deležniki in zainteresiranimi, to je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Ministrstvo za delo, družino in socialo, ZPIZ in Zakonodajno-pravno službo Državnega zbora. Podporo so mu izrekeli tudi Državni svet, Olimpijski komite Slovenije, predstavnik DZ/VII/31. seja 150 invalidskih športnih organizacij in drugi. Upal bi si trditi, da že dolgo v Državnem zboru nismo obravnavali predloga zakona, ki bi ga tako dolgo in vztrajno usklajevali z vsemi deležniki, pri katerem bi upoštevali večino pripomb in argumentov vseh zainteresiranih in pri katerem bi na koncu prišli do rešitve, ki bolj ali manj ustreza vsem. V imenu športnic in športnikov, upravičencev tega zakona bi se na koncu zahvalil vsem, ki so pri tem sodelovali. To so sopodpisniki predloga zakona, in sicer vsi poslanci SMC, razen enega, vsi poslanci SD, celotna nepovezana poslanska skupina, samostojni poslanec Andrej Čuš in 9 od 11 poslank in poslancev Desus, vsem omenjenim ministrstvom, ZPIZ in seveda tudi Zakonodajno pravni službi. Ne smem pozabiti tudi strokovne službe Poslanske skupine Desus in še nekaj posameznic in posameznikov v tem parlamentu, ki pa jih ne bom imenoval, ker tako vedo, da je to namenjeno njim. Mislim, da je danes lep dan za šport; šport, ki je sicer še vedno med bolj podhranjenimi dejavnostmi v naši državi in to tako organizacijsko, finančno in zakonsko. No, slednje se vsekakor popravlja, saj smo pred kratkim dobili po skoraj 20 letih nov Zakon o športu, danes je pred vami ta predlog in res upam, da bomo nekega dne govorili tudi o tem, da si šport zasluži tudi svoje samostojno ministrstvo. Če pa ne ministrstva, pa vsaj neodvisen urad pri Vladi Republike Slovenije, da se bo lahko sam enakovredno boril za svoj del proračunskega kolača, ki v tem trenutku, to je treba priznati, sila skromen in znaša okoli 15 milijonov evrov, kar je samo 0,9 % denarja, ki ga ima na letni ravni na voljo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Ampak tu bom zaključil, saj danes ni dan in ne trenutek za jamranje. Saj veste, Slovenci, še posebej športniki ne jamramo. Mi delamo oziroma treniramo, tekmujemo in zmagujemo. In tako je danes in tako bo tudi v prihodnje. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog zakona je obravnaval Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino kot matično delovno telo. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsednici dr. Mirjam Bon Klanjšček. DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK (PS SMC): Hvala lepa. Vsi prav lepo pozdravljeni! Odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je na 29. redni seji 1. junija letos obravnaval Predlog zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, ki ga je Državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslank in poslancev s prvopodpisanim Petrom Vilfanom. Predloženi zakon je z vidika njegove skladnosti z ustavo in pravnim sistemom ter zakonodajno-tehničnega vidika proučila Zakonodajno-pravna služba. Njen predstavnik je menil, da predlagani amandmaji odbora v veliki meri sledijo njihovim pripombam. Opozoril je le na enakopravno obravnavo oseb, ki so v enakem ali primerljivem položaju, in na kriterije določanja dodatkov, za katere bi bilo primerneje, da bi bili namesto v podzakonskem aktu urejeni v zakonu. Predlog zakona je podprl tudi Državni svet. Njihov predstavnik je med drugim izpostavil vprašanje vrednotenja ostalih delavcev s področja športa. V poslovniškem roku ni bilo vloženih amandmajev, so pa bili dne 1. junija 2017 na odbor posredovani predlogi za amandmaje odbora s strani poslanca Petra Vilfana. Po uvodni predstavitvi predloga zakona s strani predstavnika predlagateljev je mnenje Vlade predstavila ministrica za izobraževanje, znanost in šport. Menila je, da je za potrebe današnjega časa Zakon o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge, zastarel, saj večina določb ni več uporabnih. Zaradi tega Vlada podpira ureditev področja, ki ga ureja predlagani zakon. Nato je sledila razprava, v kateri je večina pozdravila sprejetje zakona. Nekaj pripomb je bilo le glede vrednotenja dela ostalih delavcev na področju športa, kot so trenerji in drugi strokovnjaki, ter glede prejemnikov Bloudkove nagrade, ki prav tako pomembno prispevajo k vrhunskim rezultatom. Predlog zakona sta pozdravila tudi predstavnik Zveze za šport invalidov Slovenije, Paraolimpijskega komiteja, in predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, Združenja športnih zvez. Po razpravi je odbor sprejel predloge za amandmaje odbora in v skladu s 128. členom Poslovnika Državnega zbora glasoval o členih predloga zakona ter jih sprejel. Glede na sprejete amandmaje je na podlagi prvega odstavka 133. člena Poslovnika Državnega zbora pripravljeno besedilo dopolnjenega predloga zakona, v katerega so vključeni sprejeti amandmaji. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavnici Vlade, ministrici za izobraževanje, znanost in šport dr. Maji Makovec Brenčič. DR. MAJA MAKOVEC BRENČIČ: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, cenjeni zbor, spoštovani poslušalci! Kot je bilo že predstavljeno, Vlada podpira predlog, ki je bil vložen s strani poslancev in prvopodpisanega poslanca gospoda Vilfana, z namenom, da se uredijo dodatki k pokojninam za izjemne dosežke posameznikov, kar je področje, ki že dalj časa ni bilo urejeno, še posebej ne na področju športa. Danes je zgolj nekaj posameznikov, ki prejemajo določene dodatke za te dosežke, a vendar ne sistemsko ne zakonodajno te podlage niso bile ustrezno urejene. Zato je Vlada ne le pozdravila DZ/VII/31. seja 151 imenovani predlog, ampak tudi pomagala pri sooblikovanju členov, tako da so upoštevane sedaj tudi vse pravne in druge zakonodajne domene, ki jih je bilo treba v prvem predlogu izboljšati z namenom razumevanja in boljšega udejanjanja predlaganega zakona. Pa ne le to, iskrena zahvala vsem pobudnikom, predvsem zato, da bomo zdaj tudi na drugih področjih, to je, znanosti, šolstvu, kulturi, hkrati z zavezo in pobudo s strani Vlade pripravili podobne predloge urejanja nagrajevanja izjemnih dosežkov tistih posameznikov, ki ne le doprinašajo k ugledu Slovenije, ampak tudi nosijo pomen in vrednost Slovenije širom po svetu. S tem namenom bomo skupaj z Ministrstvom za kulturo pripravili predlog na področjih kulture, šolstva in znanosti. Še to. Mislim, da je šport nekaj, kar Slovence ne le povezuje, temveč daje tudi spodbudo, motivacijo, še posebej vrhunski dosežki vseh tistih izjemnih posameznikov, ki že vrsto let, lahko rečemo desetletja, krepijo pomen znamke Slovenije prav na tem področju. Zato mislim, da je prav, da stopamo s tem zakonom in predlogom zakona naprej in da ga tudi čim prej udejanimo. Ne le zato, da Vlada s tem sprejme seveda tudi ustrezno zavezo proračunskega sofinanciranja tega področja, ampak predvsem zato, da znamo vsi skupaj kot Slovenija nagrajevati izjemne dosežke – ne le danes, ampak tudi v prihodnje. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanskih demokratov, zanjo gospod Zvonko Lah. ZVONKO LAH (PS NSi): Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, kolegice in kolegi! Na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino smo obravnavali Predlog zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Zakon je predlagala skupina poslancev s prvopodpisanim Petrom Vilfanom. V Nacionalnem programu športa Republike Slovenije za obdobje 2014– 2023 je zapisano: »Vrhunski šport predstavlja eno najvišjih oblik človekove ustvarjalnosti na področju športa. Pogosto označuje tudi športno dejavnost za dokazovanje zgornje meje človeških psihofizičnih sposobnosti. Ta pojavna oblika športa ima pomembno vlogo za druge vidike športa, zlasti za vključevanje mladih v šport. Vrhunski športniki so vzorniki mladim, z njihovimi dosežki pa se pogosto poistovetijo vsi pripadniki zamišljene nacionalne skupnosti, tako imenovana nacionalna identifikacija. Vrhunski šport predstavlja tudi področje, na katerem se lahko preko dosežkov na mednarodni ravni uresničujejo koristi države, na primer prepoznavnost …« Eno takih je tudi pred kratkim končana dirka po Sloveniji, kjer je preko Eurosporta gledalo preko 60 držav sveta. Mislim, da bo imelo to velik pomen tudi za razvoj turizma v Sloveniji. Vrhunski športniki vlagajo večino časa in energije v treninge in tekmovanja, zato so pogosto odsotni od pedagoškega procesa na vseh stopnjah izobraževanja, kar vpliva na uspešnost pri pridobivanju izobrazbe. Prepogosto se zgodi, da se vrhunski športniki ob zaključku športne kariere soočijo s težavami pri izgradnji izvenšportne kariere, saj mnogi nimajo ustrezne izobrazbe in potrebnih izkušenj. Zato je pomembno, da si izobrazbo pridobijo v času, ko se tekmovalno ukvarjajo s športom. Izobraževalne institucije športnikom omogočijo prilagoditve, ki lahko olajšajo izobraževanje in pomagajo, da bodo kljub intenzivni vključenosti v vrhunski šport dosegli želeno poklicno izobrazbo. Pridobljena izobrazba omogoča športnikom, da se v času aktivne športne kariere zaposlijo v javni upravi, na primer v policiji, vojski. V Sloveniji se je zaposlovanje vrhunskih športnikov pojavilo po osamosvojitvi. Prvi vrhunski športniki so bili zaposleni v sredini leta 1991. Takrat je bilo na podlagi sklepa vlade zaposlenih 6 športnikov v športni enoti takratne Teritorialne obrambe. Po podatkih Olimpijskega komiteja Slovenije smo v Sloveniji imeli novembra 2016 zaposlenih 115 vrhunskih športnikov. Predlog zakona predvideva, da so upravičenci do dodatka tisti športniki, ki so v svoji karieri dosegli vrhunske rezultate. To so nosilci olimpijske in paraolimpijske medalje, medalje z olimpijade gluhih, šahovske olimpijade ali medalje svetovnega prvenstva v olimpijskih kolektivnih športih, športnih panogah in olimpijskih športnih disciplinah, individualnih športnih panogah v članski konkurenci. Upam, da bo tudi gasilska olimpijada, ker imamo tudi gasilske olimpijske prvakinje. Do dodatka bodo upravičeni tudi dobitniki Bloudkove nagrade za vrhunski mednarodni športni dosežek. Dodatek k pokojnini se bo po predlogu zakona odmeril v mesečnem znesku od razlike med starostno ali invalidsko pokojnino, ki jo prejema upravičenec, in z zneskom starostne pokojnine za ženske, odmerjene od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe. Dodatek bo znašal najmanj 70 in največ 100 odstotkov razlike. Že na Odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino smo poudarili, da bi podobne rešitve potrebovali tudi za področje kulture in znanosti. Zato v Poslanski skupini Nove Slovenije od Vlade pričakujemo, da bodo zakonsko uredili tudi to področje. Glede na to, da je šport eden od dejavnikov, v katerem se vsi prepoznamo, ko gre za vrhunski dosežek, je prav, da se kot država na to odzovemo in damo dodatno spodbudo vsem, ki želijo uspeti v športu. V Poslanski skupini Nove Slovenije bomo predlog zakona podprli. DZ/VII/31. seja 152 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo dr. Mirjam Bon Klanjšček. DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK (PS NP): Hvala lepa. Spoštovani poslanke in poslanci, ponovno lep pozdrav! Pred nami je predlog zakona, katerega sprejetje bi športnicam in športnikom omogočilo podelitev pravice do dodatka k pokojnini, saj so s svojim delom in izjemnimi dosežki na področju športa znatno prispevali k razvoju družbe in ugledu države Republike Slovenije. V Poslanski skupini nepovezanih poslancev in v Zavezništvu predlog zakona podpiramo, kajti redka so področja, na katerih Slovenci dosegamo uspehe, ki bi nas ponesli v svetovni vrh – in po športnih dosežkih sodimo prav tja. Pa se zavedamo, kaj vse stoji za temi trdo prigaranimi uspehi vrhunskih športnikov, ki jih s takšnim veseljem spremljamo in podpiramo tudi sami? Poskušajmo se poistovetiti z njimi. V obdobju, ko bi lahko že pridno nabirali delovne izkušnje, se oni udejstvujejo v športu. Da bi postali najboljši v svoji disciplini vsak dan dajejo vse od sebe in ko jim uspe postati vrhunski, ko prejmejo olimpijsko ali drugo športno nagrado, ima od tega korist tudi Slovenija. Ne samo, da je Slovenija zaradi tega bolj prepoznavna po svetu, ko naši športniki zmagujejo, smo praviloma bolj zadovoljni tudi prebivalci Slovenije. Postanemo bolj optimistični in smo tudi sami bolj pripravljeni na izzive vsakdana. Športniki od teh koristi nimajo nič, kvečjemu jim to, da se poklicno ukvarjajo s športom, na dolgi rok škodi. V času, ko trenirajo, bi si že lahko nabirali delovne izkušnje in gradili poslovno kariero. Pa tega ne morejo početi. Na trg dela tako praviloma vstopajo šele ob koncu kariere, ko njihovi vrstniki lahko med drugim že zasedajo vodilne položaje in imajo zato boljše plače in kasneje zaradi tega višje pokojnine. Kaj pa najuspešnejši športniki? Vse preveč so prepuščeni lastni iznajdljivosti, in to preprosto ni prav. Tudi zato smo glas podpore temu zakonu dali brez oklevanja. Ni pa socialna varnost športnikov edini razlog, zakaj ga podpiramo. Menimo namreč, da si vrhunski športniki tak dodatek preprosto zaslužijo. Tako se bodo tudi na stara leta še radi spominjali igranja slovenske himne ob njihovem slavju in bili še bolj ponosni, da so nastopali za Republiko Slovenije. Spoštovanje je lahko res samo enosmerno, a najbolj izpolnjujoče je, ko prijatelji cenijo en drugega. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo gospod Saša Tabaković. SAŠA TABAKOVIĆ (PS SMC): Spoštovani predsednik, kolegice in kolegi! Šport posega v vse družbene pore življenja in vključuje posameznike v ožje in širše družbene skupine ter različne sloje prebivalstva. Še posebej pomembno je področje vrhunskega športa, ki tako kot druge oblike športnega udejstvovanja generira številne pozitivne družbene učinke. Seveda je doseganje najvišjih športnih dosežkov v prvi vrsti veliko dejanje za posameznika, zaradi nacionalnega pomena in družbene odmevnosti pa je pomembno tudi za širšo družbeno skupnost. Tega se odgovorno zaveda tudi naša država. Dejstvo je, da ima vrhunski šport v Republiki Sloveniji pomembno tradicijo, državljanke in državljani pa še posebej cenimo vrhunske športnike in njihove vrhunske rezultate. Šport je v naši državi v zadnjih desetletjih napredoval tudi z vidika kakovosti doseženih športnih rezultatov v mednarodnem prostoru. V prejšnjem mesecu sprejet nov Zakon o športu vsebuje vrsto sistemskih rešitev za izboljšanje položaja vrhunskih in drugi športnikov v različnih obdobjih športnikove kariere, predlog zakona, ki ga danes obravnavamo, pa še posebej naslavlja delo in izjemne dosežke na področju športa. Namen predloga zakona, ki smo ga s sopodpisništvom podprli tudi v Poslanski skupini SMC, je, da se vrhunskim športnikom dodeli pravica do dodatka k redni pokojnini, ki so oziroma bodo z delom in izjemnimi dosežki na področju športa trajno prispevali k razvoju družbe in ugledu naše države. Veljavni zakon s tega področja je zastarel in neuporaben, na njegovi osnovi pa so bile izjemne pokojnine na področju športa podeljene zgolj enajstim posameznikom. Naj poudarimo, da bodo do dodatka k starostni pokojnini upravičeni vrhunski športniki, ki so nosilci olimpijske ali paraolimpijske medalje, medalje z olimpijade gluhih, šahovske olimpijade, medalje svetovnega prvenstva v olimpijskih kolektivnih ali individualnih športnih panogah ter dobitniki Bloudkovih nagrad za vrhunski mednarodni športni dosežek, in športniki, ki so Bloudkovo nagrado prejeli za življenjsko delo v športu. Nekatere poti do vrhunskega športnega dosežka so protislovne in predstavljajo stranpot vrhunskih športnikov, zato do dodatka ne bodo upravičeni športniki, ki so vrhunske rezultate dosegli pod vplivom nedovoljenih snovi v športu. Predlog zakona popolnoma enakopravno obravnava tudi naše paraolimpijce, ki prav tako dosegajo vrhunske športne rezultate, in prav je, da bodo za svoje delo in vrhunske dosežke ustrezno nagrajeni. Vrhunski šport ima številne pozitivne vrednote na posameznika in na narod kot celoto, zato je pomembno, da kot država s posebnim interesom podpiramo svoje športnike pri doseganju vrhunskih rezultatov – tudi na način, kot to počnemo z današnjim predlogom zakona. Pri tem pa seveda ne smemo zaspati, zato apeliramo tudi na ostala resorna ministrstva, da se na ostalih področjih ustrezno spremeni zastarela in neuporabna zakonodaja iz 90. let. Tu mislimo predvsem na ministrstvo za kulturo. Vsi vrhunski umetniški ustvarjalci, znanstveniki, DZ/VII/31. seja 153 športniki ali drugi, si namreč zaslužijo enako obravnavo. Prizadevati si moramo, da bodo pri tem pod isto streho. V Poslanski skupini SMC bomo Predlog zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa podprli. Še naprej se veselimo vrhunskih športnikov in dosežkov. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina SDS, zanjo gospod Žan Mahnič. ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, predsednik. Spoštovana ministrica, poslanke in poslanci! Še dobro, da nisem zadnji na vrsti za stališče, ker če bi moral vsa stališča poslušati, bi verjetno dobil sladkorno. Toliko hvalisanja na račun športnikov, toliko govorjenja o tem, kako pomembni so njihovi dosežki, gospe in gospodje, poglejmo se raje v ogledalo in se vprašajmo, kaj pa smo kot poslanke in poslanci in kaj je ta državni zbor, kaj je ta vlada dejansko naredila v zadnjih letih za športnike in za to, da bi lahko dosegali vrhunske rezultate. Poglejmo si samo proračun, ki ga Ministrstvo za izobraževanje namenja za šport. Ali, če želite direktno, poglejmo si proračun, ki ga Ministrstvo za izobraževanje namenja za objekte, kjer se urijo, kjer trenirajo in ne nazadnje, kjer se vzgajajo mladi, ki bodo nekoč vrhunski športniki, to je za športno infrastrukturo. Tri milijone evrov, gospe in gospodje, v nekaj letih! Investicije v šport so popolnoma zastale. Mladi praktično nimajo primernih objektov, da bi lahko trenirali, da bi lahko svoja znanja izpopolnjevali oziroma direktno, da bi lahko razvijali svoje talente. Zakon, ki ga je predlagal poslanski kolega Peter Vilfan, v določeni meri nekatere zadeve rešuje, kot je zapisano, gre za tiste športnike, ki so v zadnjih letih prejeli vrhunske rezultate, predvsem tudi na olimpijskih igrah. Zakon ne bo imel direktnih finančnih posledic zdaj, kajti vemo, da ne gredo še takoj v penzion, vendar pa imamo v Slovenski demokratski stranki pri tem zakonu dva pomisleka. Eden je ta, ki je že bil izpostavljen; skratka, imamo že zakon, ki to področje na nek način ureja in ga ureja skupaj še s kulturniki in drugimi, ki dosegajo rezultate za našo državo. Če ene izvzamemo iz tega zakona in urejamo novo področje, potem bi bilo smiselno, da bi to delali hkrati tudi za druge. Drugo vprašanje, ki je, pa je vprašanje načina financiranja. V Slovenski demokratski stranki smo mnenja, da bi morali hkrati s tem, ko iščemo takšne rešitve, iskati tudi možnosti novega načina financiranja – tukaj recimo vprašanje športnih stavb –, ne pa, da celotno breme valimo izključno samo na državni proračun, ker vemo, da imajo državljanke in državljani že tako nekako negativen odnos do izrednih pokojnin. Jaz nimam problema, če se ukinejo borčevske pokojnine, številni jih ne dobivajo upravičeno, in bi ta denar namenili lahko potem za športnike, kulturnike in tiste, ki se danes trudijo, da nekaj prinašajo tej državi. Kljub pomislekom, ki jih imamo v Slovenski demokratski stranki, predlogu zakona ne bomo nasprotovali. Pozdravljamo določene rešitve. Naj pa ob tem izkoristim priložnost in povem neko dejstvo. Več, ko bo denarja v proračunu, več bo tudi denarja za šport, za kulturo, tudi za pokojnine, za te dosežke. Denarja v proračunu. Denarja v proračunu je pa lahko več samo na način, da denar ne odteka, da se lotimo korupcije, da preprečimo krajo. Konkretno, da preprečimo več 100- milijonsko krajo in na tem mestu, državljanke in državljani, tudi športniki, danes in jutri je še čas, da oddate podpis za razpis referenduma, nekaj podpisov fizično še manjka. S tem bo tudi več denarja za vas, za vaše pokojnine in za ostale socialne storitve. To se pravi, danes in jutri še oddajmo podpis za referendum. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Kakšno zvezo ima to s stališčem? Mislim vsaka zloraba pride očitno prav. Kako? / oglašanje iz dvorane/ Ja, očitno lahko v bistvu karkoli preberemo. Nima smisla vam izrekati opomina, ampak opozarjam na to, da v bistvu zlorabljate. Zloraba je pač značilnost tega, kar se počne v tem parlamentu. To je bilo zlorabljanje v bistvu razložitve stališča poslanske skupine o zakonu o pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa. Postopkovno, gospod Žan Mahnič. ŽAN MAHNIČ (PS SDS): Hvala za besedo, predsednik. Prosim vas, da mi obrazložitve, do kakšne zlorabe je prišlo. Pogovarjamo se o zakonu, ki bo imel vpliv na državni proračun. Pogovarjamo se o zakonu, ki bo imel vpliv na državni proračun na ta način, da se bodo iz državnega proračuna financirale pokojnine za športnike z vrhunskimi dosežki, o katerih se pogovarjamo. Vemo, da je ta državni zbor sprejel zakon o drugem tiru, vemo za finančno konstrukcijo oziroma bolj rečeno, ne vemo. Skratka, v tem parlamentu smo imeli številne strokovnjake, ki so rekli, da lahko drugi tir zgradimo bistveno ceneje, da prihranimo vsaj pol milijarde evrov. Če prihranimo pol milijarde evrov, to pomeni, da je pol milijarde evrov več tudi za naslovnike tega zakona. Včasih je treba kakšno stvar povezati. Se pravi, povejte mi, v čem je zloraba, če rečem, da če imamo več denarja v proračunu, imamo več denarja za šport, če želimo imeti več denarja v proračunu, je treba imeti bolj transparentne projekte, če želimo imeti bolj transparentne projekte, je treba netransparentne projekte preprečiti. Možnost preprečitve enega netransparentnega projekta pa je, da pade zakon na referendumu. Da pa bo padel zakon na referendumu, pa potrebujemo DZ/VII/31. seja 154 40 tisoč overjenih podpisov. Torej celotni krog se sklene in povejte mi, v čem sem stališče zlorabil. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Verjamem, da dobro veš sam, kar je bila zloraba, in to je, da agitiraš za referendum na točki, ki ni temu namenjena. Konec. Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zanjo gospod Peter Vilfan. PETER VILFAN (PS DeSUS): Spoštovani predsednik, kolegice in kolegi, še enkrat lep pozdrav! Seveda se bom držal strogo tega, o čemer govorimo pri tej točki. Nemalokrat slišimo, da smo Slovenci razdvojeni, a dejstvo je, da smo ob uspehih naših športnih junakov še kako enotni. Na tak način, kot nas združujejo športni dosežki naših ambasadorjev, bi se morali poenotiti v marsikateri sferi družbenega življenja v naši mali deželi na sončni strani Alp. V naši državici smo bili v zadnji četrtini stoletja priča toliko športnim uspehom, da nam je marsikateri že ušel iz spomina. Pa že pred našo samostojnostjo so naši športniki dosegali zavidljive rezultate, ki prav tako zapisujejo zgodovino slovenskega naroda. Trdo delo, vztrajnost, pridnost in marljivost so le nekatere vrednote, ki odlikujejo naše vsestranske športnike, in to so vrline, ki jih v Poslanski skupini Desus občudujemo in spoštujemo. Res je, podpisnikov predloga zakona iz vrst naše poslanske skupine ni 11, ampak kljub temu večina poslank in poslancev Desusa menimo, da je ta zakon lahko eden tistih redkih, ki bo dobil večinsko, če ne že soglasno podporo. V Poslanski skupini Desus še posebej pozitivno gledamo na ta zakon zaradi tega, ker nismo pozabili na naše vrhunske športnike invalide. Ko sem na začetku naštel nekaj vrednot, ki morajo odlikovati športnika, da med 7,5 milijarde ljudi na svetu doseže naslov najboljšega, lahko pri teh govorimo glede teh vrednot samo še v presežkih. Kar je kolege v moji poslanski skupini dodatno prepričalo, da so bili že v samem začetku naklonjeni moji ideji, da posodobimo sicer že obstoječo pravico športnikov do izjemne pokojnine, je bilo tudi to, da bodo kriteriji in merila postavljena že v samem zakonu in še podrobneje razdelana v podzakonskem aktu. Tega namreč do zdaj v veljavni zakonodaji ni. Za zaključek naj dodam samo še to, da bomo v Poslanski skupini Desus predlog zakona večinsko podprli. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo gospod Janko Veber. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo in še enkrat lep pozdrav vsem v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov, kjer bomo Predlog zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa podprli. Gre namreč za dejstvo, da Republika Slovenija prepoznava izjemen prispevek posameznikov na področjih umetnosti, kulture, športa, znanosti in drugih dejavnosti tudi v obdobju po aktivni karieri … PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Malo miru, prosim! JANKO VEBER (PS SD): … V skladu z veljavno ureditvijo tako osebam, ki so pomembno prispevale k ugledu in prepoznavnosti države, v času prejema pokojnine pripada izjemna pokojnina. K vsem tem kategorijam bi zagotovo lahko dodali predvsem tiste, ki prejemajo izjemne pokojnine, ki pa so seveda omogočili, da sploh imamo samostojno državo, kar je seveda za veterane vojne za Slovenijo in tudi veterane iz časa narodnoosvobodilnega boja. Toda sistem dodeljevanja pravic temelji na zakonu še iz leta 1974, ki je bil nekoliko dopolnjen leta 1990 in Računsko sodišče je leta 2010 ugotovilo, da je sistem vendarle nekoliko nedorečen, opozorilo je, da niso zagotovljeni pogoji za enakopravno obravnavo prosilcev oziroma upravičencev ter da so postopkovna pravila za predlaganje dodelitev izjemne pokojnine nedodelana. Zato je Računsko sodišče na Vlado naslovilo priporočilo po čimprejšnji posodobitvi zakona. Navkljub različnim poskusom, ki so jih oblikovale vlade pod različnimi vodstvi od leta 2004 naprej, dlje kot do osnutkov normativnih sprememb nismo prišli. Zato predlog zakona, ki ga danes obravnavamo, pomeni pravzaprav prvi korak k ureditvi teh razmer, ureja sicer odnos države do izjemnih dosežkov na področju športa kot enemu od tistih tem oziroma poglavij, ki jih je treba urediti. In namesto dosedanje izjemne pokojnine bodo vrhunski športniki upravičeni do dodatka k starostni in invalidski pokojnini. Pokojnina vrhunskega športnika bo tako sestavljena iz pokojnine kot seštevek vplačil v pokojninsko blagajno in dodatka. Socialni demokrati bi pa posebej izpostavili kot dragocen prispevek k temu zakonu tudi prepoznavo vključitve športnikov invalidov med upravičence za dodatek. Njihovi dosežki namreč ravno tako pomembno prispevajo k razvoju športa, saj so njihovi uspehi na športnem področju oplemeniteni z navdihujočimi zgodbami, ki pričajo, da je navkljub preprekam mogoče doseči tudi vrhunske rezultate. Torej, predlog zakona je tako prvi korak k urejanju razmer na področju priznavanja izjemnih dosežkov, na področju športa je ta prvi korak, soglašamo pa seveda z vsemi tistimi opozorili, da bo v prihodnje treba na primerljiv način urediti tudi področje kulture, umetnosti in znanosti. Zato v zvezi z navedenim tako od vlade kot od pristojnih ministrstev pričakujemo, DZ/VII/31. seja 155 da oblikujejo ustrezne kriterije podeljevanja dodatka za izjemne dosežke tudi na vseh teh navedenih področjih. Upam, da bomo te predloge zakonov dobili čim prej in s tem tudi zaokrožili ta prizadevanja, da vsem tistim, ki so izjemno prispevali k prepoznavnosti in razvoju Republike Slovenije, to pripoznamo tudi v času, ko niso več aktivni na svojem področju. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Združene levice, zanjo Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Pri zakonu o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa je problematično že samo izhodišče zakona, ker gre za podeljevanje izjemnih privilegijev na podlagi preteklih zaslug. Ja, gre pri tem za primerljivo ureditev kot pri drugih skupinah, denimo, kot pri kulturnikih, ampak to ne pomeni nič drugega kot to, da moramo osnovno vprašanje razširiti. Ali si te skupine zaslužijo posebne privilegije pri pokojninah, to je vsekakor vprašljivo in o tem lahko na dolgo debatiramo. Kar pa ni vprašljivo, je pa, da si prav vsak prebivalec zasluži dostojen penzion in socialno varnost v svoji starosti. Na levici zato zakona ne moremo podpreti, ker pade izven okvirov socialne pravičnosti in solidarnosti, ki morata biti osnova kakršnegakoli pokojninskega sistema, ne bomo mu pa nasprotovali, saj vendar nikomur ničesar ne jemlje, hkrati pa ne bo imel kakšnih silnih proračunskih posledic. Je pa zanimivo, da je zakon o dodatku k pokojninam eden od redkih zakonov, ki so prišli iz Poslanske skupine Desusa. To omenjam zato, ker naj bi šlo za stranko upokojencev, ki za svoj cilj razglaša dobrobit upokojencev, se pravi, v prvi vrsti čim boljše pokojnine. No, v primeru, ki športnikom prinaša dodatke k pokojnini, je ta stranka očitno pozabila na vse ostale upokojence. Zakon predlaga dodatek, ki bo temeljil na razliki do najvišje izplačane pokojnine, kar je ta trenutek nekaj pod 2 tisoč 700 evrov, povprečna neto pokojnina je 612 evrov. S tem zakonom bi, na primer, prejemniku olimpijske medalje, ki ima 900 evrov pokojnine, vsak mesec doplačali, če bi dobil dodatek do 100-odstotne razlike, tisoč 800 evrov na mesec. A veste, koliko ljudi v tej državi živi s pokojnino pod 400 evrov? 28 % upokojencev, ena tretjina penzionerjev skoraj! Lani je bilo od 300 tisoč ljudi pod pragom tveganja revščine 78 tisoč upokojencev. Pod pragom revščine je skoraj vsak šesti Slovenec, starejši od 65 let. Vsak peti starejši je socialno izključen. In kaj naredi Desus po 15 letih tega, da je v Vladi – no, danes predlaga zakon, ki bi športniku podelil nagrado, ki je šestkrat večja od tega, kar nek reven upokojenec dobi iz pokojninske blagajne. In kako boste v Desusu pojasnili, da nekaterim izbrancem, ki so na boljšem že zaradi ugleda, ki so si ga sicer upravičeno pridobili, dajete tri povprečne pokojnine ekstra dodatka na mesec, kljub temu da so upokojenci skupina, ki najbolj tvega revščino; to je sicer vaš problem. Naprej k športnikom. Ali si športniki želijo dodaten bombonček k pokojnini ali podporo med kariero in takoj po njej? Odgovor na to ni preveč zapleten. Koliko talentiranih mladih športnikov in športnic sploh ne bo dobilo prilike, da pridejo na nivo, čeprav so tega sposobni, da bi osvajali medalje in pokale, ker bodo morali zaradi težkega socialnega položaja v svojih družinah preprosto odnehati pri športu? Ne pozabimo, da je koalicija SMC, Desusa in SD prejšnji mesec izglasovala Zakon o športu, ki uzakonja brutalno prekarizacijo za športnike, pa tudi za strokovne delavce v športu. Zakaj se vsako leto zmanjšujejo proračunska sredstva za šport sploh, predvsem za športno infrastrukturo? Izgublja se ogromno besed o športu za vse oziroma o rekreativnem športu, dela se pa škodo. To je dejansko stanje na področju pokojnin in na področju športa. V tej luči privilegiji, ki jih podeljuje zakon o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, predvsem kažejo, kako zelo je politični establišment odtujen, odlepljen od realnosti, ki jo izkušajo delovni ljudje v tej državi. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Glasovanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili jutri, 22. 6. 2017, v okviru glasovanj. S tem prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajam na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O VZPOSTAVITVI ETAŽNE LASTNINE NA DOLOČENIH STAVBAH IN O UGOTAVLJANJU PRIPADAJOČEGA ZEMLJIŠČA v okviru rednega postopka. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade ministru za pravosodje mag. Goranu Klemenčiču. MAG. GORAN KLEMENČIČ: Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci! Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja in določanje pripadajočega zemljišča stavbi, ki mu ljubkovalno rečemo ZVEtL, je bil sprejet leta 2008 z namenom odprave ovir za učinkovito povezovanje zemljiške knjige in katastra stavb ter zemljiškega katastra. Temeljni cilj tega zakona je bil DZ/VII/31. seja 156 omogočiti lastnikom oziroma etažnim lastnikom ter pridobiteljem posameznih delov oziroma stavb, zgrajenih pred 1. januarjem 2003, da na čim lažji način, čim bolj ekonomičen način dosežejo uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim, dejanskim in pravilnim pravnim stanjem. Vsi se zavedamo, kaj pomenijo kakovostne nepremičninske evidence, predvsem popolna in ažurna zemljiška knjiga je ključna za pravno varnost posameznikov v prometu z nepremičninami, hkrati pa so kakovostne nepremičninske evidence tudi v javnem interesu, saj so nujne za izvajanje javnih nalog na področju nepremičnin. Pomembne so za posameznika, pomembne so za poslovne okolje, pomembne so za delovanje lokalnih skupnosti in seveda pomembne so za dobrososedske odnose. V skoraj desetih letih od veljavnosti zakona, ki naj bi ga nadomestil zakon, ki ga prinašamo pred vas, so se razvile dobre, pa tudi slabe prakse. Odpravi teh je namenjen zakon, ki je pred vami. Glavne procesne rešitve in naloge, ki jih daje zakon sodišču, so, da sodišče po uradni dolžnosti samo poskrbi za številne predpostavke, pomembne za uspešno dokončanje postopkov vpisa etažne lastnine. Sodišče bo moralo pred izdajo odločbe zagotoviti izvedbo ustreznih sprememb v zemljiškem katastru in v katastru stavb, ki so po splošnih pravilih predpostavka za vzpostavitev etažne lastnine. S tem z vidika udeležencev uresničuje načelo odpravljanja administrativnih ovir, z javnopravnega vidika pa se zagotavlja hkratno usklajevanje obeh nepremičninskih evidenc in posledično njuna skladnost. ZVEtL-1, ki je pred vami, predstavlja vrednostno in interesno nevtralen predpis, ki v prvi vrsti določa postopke, po katerih se v nadzorovanem okolju nepravdnih sodišč po vnaprej znanih merilih ugotovijo meje med javnim in zasebnim, med različnimi upravljavci javnih površin in med nepremičninami, katerih lastniki so zasebniki. V postopkih po tem zakonu se torej pregledno zagotavljajo izhodišča za mirno in konstruktivno urejanje življenja v urbanih skupnostih, ki v prihodnje seveda ne izključuje tudi drugačne rabe in ureditve ob uporabi pravnih institutov, kot so na primer ustanavljanje služnosti v javno korist, uveljavljanje predkupne pravice, izvajanje razlastitev, udejanjanje možnosti, ki jih omogočajo pogodbeni urbanizem in številni instrumenti aktivne zemljiške politike. Novi zakon je, kot je bilo izpostavljeno že na odboru, plod evolucije, saj implementira in vključuje dobre prakse, ki so se izoblikovale v zadnjih desetih letih, hkrati pa naslavlja določena tveganja slabih, včasih tudi koruptivnih praks, ki so se prav tako v tem času vzpostavljale oziroma pojavljale. Hkrati pa gre za korak naprej in z normativnimi rešitvami odgovarja na tiste težave, ki jih je sodna praksa prepoznala kot nepremostljive, brez spremembe normativnih preverb. Zato ZVEtL-1 vsebuje tudi nova procesna dokazna pravila in domneve, s katerimi se bodo pospešili postopki, obenem pa rešitve niso v nasprotju s temeljnimi postulati civilnega prava ter niso v škodo namenu, ki jih zasleduje zakon, in pravni varnosti udeležencev teh razmerij. Vsekakor predlog zakona predstavlja tisti predpis, ki je ključnega pomena ne samo za splošno pravno varnost, ampak za 10 tisoč lastnikov nepremičnin, ki svojih pravic oziroma jih še niso ali pa jih niso mogli vpisati v zemljiško knjigo. Prav tako pa je ključen za državo in občine, saj prinaša pravilno evidentiranje in materialnopravne pravilne vpise v zemljiško knjigo, ki so ključni za varno in hitro razpolaganje za lastnino. Ker so izpolnjeni oziroma če bodo izpolnjeni pogoji za tretjo obravnavo na tem sklicu Državnega zbora, predlagam v imenu Vlade tudi to. Hvala za pozornost. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Predlog zakona je obravnaval Odbor za pravosodje kot matično delovno telo. Za predstavitev poročila odbora dajem besedo predsedniku gospodu Janu Škobernetu. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani predsednik. Gospod minister, spoštovane kolegice in kolegi! Odbor za pravosodje je na svoji 38. seji 6. junija kot matično delovno telo obravnaval Predlog zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanje pripadajočega zemljišča. V uvodu je minister predstavil predlog, namen in cilje zakona. Prav tako nas je ob uvodni predstavitvi Zakonodajno-pravna služba obvestila, da so s pojasnili ministrstva in amandmaji poslanskih skupin koalicije rešene vse njihove dileme, samemu zakonu pa aktivno ni nasprotovala nobena interesna skupina niti nobena poslanska skupina v Državnem zboru. Vrhovna sodnica pa je v podporo zakonu, denimo povedala, da Vrhovno sodišče predlagani zakon podpira, saj bo bistveno pripomogel k hitrejšemu in kvalitetnejšemu reševanju nerešenih zadev, in predvsem poudarila pomen zakona pri varovanju že pridobljenih pravic. Skladno s tem so bili sprejeti amandmaji odbora in potrjeni vsi členi zakona, ki je danes pred vami. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Sledi predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo gospa Ksenija Korenjak Kramar. KSENIJA KORENJAK KRAMAR (PS SMC): Spoštovani! Temeljni cilj predlaganega zakona je omogočiti lastnikom oziroma etažnim lastnikom in pridobiteljem posameznih delov stavb, zgrajenih pred letom 2003, da na čim lažji, DZ/VII/31. seja 157 ekonomičen način dosežejo uskladitev nepremičninskih evidenc s pravnim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem. Predlagani zakon torej pomeni nadgradnjo veljavne zakonske ureditve z dobrimi in uveljavljenimi izkušnjami iz sodne prakse, poenostavlja procesne institute in prav tako odpravlja administrativne ovire. Ohranja dosedanji koncept dveh nepravdnih sodnih postopkov, to je postopka za vzpostavitev etažne lastnine in postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča. Postopka ostajata med seboj formalno neodvisna ter se lahko začneta in potekata neodvisno drug od drugega. Temeljne značilnosti postopka za vzpostavitev etažne lastnine se prav tako ne spreminjajo, postopek še naprej ohranja procesno pravne institute. Postopek za vzpostavitev etažne lastnine se po novem omejuje na primer etažne lastnine, nastale pred 1. januarjem 2003, na drugi strani pa se z novim zakonom odpravlja tudi vsakršen dvom o uporabnosti postopka za vzpostavitev etažne lastnine za vse take primere. Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe se že na ravni zakonodaje podeljuje status oziroma sposobnost stranke, ki jih zastopa upravnik, etažni lastniki, ki želijo sami aktivno sodelovati v postopku, pa imajo možnost prijave samostojne udeležbe in v postopku nastopajo poleg skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov. Ta možnost velja v obeh postopkih. Z novim zakonom se predvideva odkupna pravica, po kateri bo lahko upravičenec zahteval prodajo zemljišča, ki ga je izgubil, oziroma zemljišča, na katerem je gradil, čeprav ga ni predhodno pravno učinkovito pridobil. S takšno rešitvijo se varuje javni interes, da že zgrajene stavbe ostanejo in normalno delujejo še naprej ter imajo za to potrebno pripadajoče zemljišče. Zavaruje se pa tudi legitimen interes etažnih lastnikov oziroma graditelja ter zagotavlja lastniku zemljišča, da za to prejme pravično nadomestilo. Nov zakon posebej poudarja varstvo že vpisanih pravic in pravnih dejstev in na že vpisanih posameznih delih stavbe, ki v naravi dejansko obstajajo. Predlagani zakon bo bistveno pripomogel k hitrejšemu in kvalitetnejšemu reševanju še nerešenih zadev in poudarja njegov pomen pri varovanju že pridobljenih pravic, zato ga bomo v Poslanski skupini SMC podprli. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina SDS, zanjo gospa Eva Irgl. EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Zakon, s katerim se je zapolnila pravna praznina v sistemski ureditvi glede pravnega varstva zunajknjižnih pridobiteljev posameznih delov stavbe z namenom, da se vzpostavi in v nepremičninskih evidencah ustrezno evidentira etažna lastnina, je začel veljati maja 2008. S krasnejšimi novelami zakona so bile odpravljene določene pomanjkljivosti in ovire glede evidentiranja nepremičnin v zemljiškem katastru in katastru stavb. Kot izhaja iz obrazložitve zakona, je zaznati povečanje števila zadev s tega področja in tudi, da so prav na tem področju opazne velike razlike med sodišči, pri čemer tri okrožja in Okrajno sodišče v Ljubljani niso obvladovali prejetih zadev. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje varstva lastninske pravice etažnih lastnikov in pridobiteljev posameznih delov oziroma stavb. Pozdravljamo prizadevanja ministrstva, da se poenostavlja in odpravlja administrativne ovire, da se doseže uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem, obenem pa izražamo zaskrbljenost glede specializirane usposobljenosti sodnikov na vseh sodiščih za vodenje zapletenih postopkov s tega področja. Prav tako izražamo zaskrbljenost, ker na primer Ministrstvo za okolje in prostor etažnih lastnikov žal ne vključuje v pripravo sprememb stanovanjske zakonodaje oziroma jih vabi le na predstavitve že izdelanih izhodišč in jih tako v razmerju do upravnikov še naprej pušča v podrejenem položaju, čeprav gre konec koncev za njihovo premoženje in bi moralo omogočiti učinkovit nadzor nad delom upravnikov. Prav tako pričakujemo, da se bo na različne načine čim prej usposobilo sodnike po vseh sodiščih, da bi problematiko o vpisu v zemljiško knjigo končno uredili v tej smeri, da bi bili podatki, vpisani v zemljiški knjigi, realni in resnični. V Poslanski skupini SDS predlogu zakona ne bomo nasprotovali, bomo pa vsekakor skrbno spremljali njegovo izvajanje. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zanjo gospa Marjana Kotnik Poropat. MARJANA KOTNIK POROPAT (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci in minister za pravosodje! Na poslanskih klopeh imamo predlog zakona, katerega temeljni cilj je lastnikom oziroma etažnim lastnikom in pridobiteljem posameznih delov stavb, zgrajenih pred letom 2003, omogočiti, da na čim lažji in ekonomičen način dosežejo uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem. Nedvomno gre za nadgradnjo veljavne zakonske ureditve z dobrimi in uveljavljenimi izkušnjami iz sodne prakse, prav tako so postavljeni procesni instituti in pomembno je tudi to, da se s predlogom odpravljajo mnoge administrativne ovire. Torej, gre za ključni zakon, za učinkovito uresničevanje in razpolaganje z lastnino posameznika. Bolj jasno se zamejujejo in urejajo postopkovna pravila, ko gre za DZ/VII/31. seja 158 ugotavljanje lastnine in ko so posamezniki lastninsko pravico že pridobili, vendar ta zaradi najrazličnejših razlogov še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Torej gre za procesni predpis, medtem ko je materialnopravna podlaga materija drugih zakonov. Kot že rečeno, predlog zakona vsebuje tudi določene procesne rešitve, na katere so opozarjala predvsem sodišča, kot na primer primeri obravnav skupnosti etažnih lastnikov, pri čemer je njihova glavna značilnost, da nastopa veliko število lastnikov in veliko število udeležencev, vendar je glavnina udeležencev pasivnih. Zato bo z vidika sodišča še kako dobrodošla spremembam, da ne bo treba v vsak sklep pisati vseh udeležencev, ampak bo zadostovalo, da se pove, da gre za skupnost etažnih lastnikov. Podrobneje je rešitve predloga zakona predstavil že minister, zato se na tem mestu ne bom ponavljala. Povedati pa želim, da nas v Poslanski skupini Desus veseli dejstvo, da je bil predlog široko usklajevan, pri pripravi so namreč predlagatelji sodelovali z Notarsko zbornico Slovenije, Odvetniško zbornico Slovenije, sodišči in drugimi, ki se praktično ukvarjajo z navedeno problematiko. V Poslanski skupini Desus predlog zakona pozdravljamo in ga bomo seveda podprli, saj sta osnovna cilja – hitrejši postopek ter večja pravna varnost udeležencev. Ne gre zanikati, da gre za izrazito zahtevno tematiko, zato so se priprave predloga zakona lotili tako odvetniki, sodniki in ostali strokovnjaki, ki sodelujejo v praksi pri teh postopkih. Na podlagi navedenega smo v Poslanski skupini Desus prepričani, da imamo pred sabo dobro usklajen zakon, ki se je pripravljal dve leti. Kot že rečeno, predlog bomo podprli, saj menimo, da predstavlja stvar evolucije, saj se z njim odpravljajo pomanjkljivosti, ki so se pokazale v praksi. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo gospod Jan Škoberne. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani predsednik, spoštovani minister, kolegice in kolegi! Ko je na naše klopi prišel predlog tega zakona, smo prejeli številne odzive ljudi in številna priporočila in prošnje, kaj v zvezi s tem zakonom narediti. Žal ali pa na srečo so se nanaša na napačen zakon, ki pa vseeno ureja vprašanje etažne lastnine, torej na stanovanjski zakon, kar kaže predvsem na to, da čeprav ne skozi ta zakon, pa upam, da še v tem letu, skupaj urejamo izjemno pomembno problematiko, ki povzroča ljudem številne preglavice. Vprašanje etažne lastnine, ki jo obravnava tokratni predlog zakona ne govori o razmerjih med upravniki in lastniki stanovanj in jih skozi tokratni zakon tudi ne rešuje. Zdi se mi pomembno, da to uvodoma povem, da bodo tudi ljudje razumeli, da nas ta glavni del trdega oreha v prihajajočem letu še čaka. Zakon, ki je pred nami, je, kot že rečeno, en izmed boljših primerov dobre prakse, kako pripravljati, usklajevati in vlagati zakone z izjemno zahtevno materijo. Njegov ključni namen pa je omogočiti etažnim lastnikom, ki so pridobili pravico do posameznih delov stavb, zgrajene pred letom 2003, da bi vpis na čim bolj ekonomičen način dosegli čim prej in z ustrezno uskladitvijo nepremičninskih evidenc z dejanskim in pravnim stanjem. Čeprav današnja razprava, pa tudi, predvidevam, razprava na odboru, vsaj takšna je moja ocena, ne kaže dejanske zahtevnosti tega zakona, mi dovolite, da ob najavi podpore Poslanske skupine Socialnih demokratov izrečem tudi čestitke pripravljavcem in usklajevalcem tega zakona in enako mero potrpežljivosti in zanosa pri delu zaželim tudi usklajevalcem in pripravljavcem stanovanjskega zakona, ki pa se bodo soočili s potrebo po urejanju razmerij med upravniki in lastniki. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Združena levica, zanjo Miha Kordiš. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča je posledica prehoda z družbene na privatno lastnino. O posledicah tega prehoda smo v tem mandatu že večkrat govorili; predvsem o krivicah, ki jih je povzročil. Posledica tega prehoda je bil namreč razpad sistema dostopnih, neprofitnih stanovanj, kasneje sprejet tako imenovani Jazbinškov zakon pa je povzročil še dodatno škodo in vrsto krivic. Z razgradnjo stanovanjskega fonda, ki ga je poznal samoupravni sistem, je nastala kopica težav, ki nas še danes krepko tepejo po glavi. Vse organizacije, lastnice javnega stanovanjskega najemnega fonda, so ostale brez večine svojega osnovnega fonda, sredstva, zbrana od prodaje, seveda niso bila dovolj visoka, da bi fond resno obnovili, denar pa so občine porabljale tudi za druge namene. Danes nam krvavo primanjkuje neprofitnih stanovanj, pa imamo Republiški stanovanjski sklad, ki gradi luksuzne stanovanjske komplekse, v katerih si lahko privošči stanovanja samo peščica ljudi. Povprečen, kaj šele socialno ogrožen posameznik, ki rešitev stanovanjskega problema daleč najbolj od vseh potrebuje, pa je prisiljen v najem stanovanja po tržni in prenapihnjeni ceni. In posledice gledamo praktično vsak dan na televiziji; to so deložacije, zmerom več jih je. Druga krivica prehoda je bila ta, da je nov sistem državljanke in državljane postavil v neenak položaj. Enim je omogočil nakup stanovanja pod ugodnimi pogoji, ostalim ne in DZ/VII/31. seja 159 najemniki, ki se niso takrat odločili za nakup ali pa se niso mogli odločiti za nakup, so bili kasneje skupaj s svojim stanovanjem vrnjeni denacionalizacijskim upravičencem. Hišniki, recimo, so pa sploh v celoti izpadli iz sistema. Ta problem smo poskušali rešiti že leta 2015 z novelo Stanovanjskega zakona, ampak Vlada takrat ni imela za to posluha, niti ne večina koalicije in je še vedno število nerešenih zadev na letni ravni okoli tisoč 500. Resnega napredka pri reševanju zadev preprosto ni, vprašanje je, ali se bo s sprejetjem novega zakona to stanje izboljšalo. Na levici imamo z zakonom težave že zaradi tega, ker je posledica odmika od družbenega k zasebnemu, in odmika, ki je povzročil kritično pomanjkanje neprofitnih stanovanj, kopico krivic, ki še do danes niso bile odpravljene. Že iz tega razloga predloga zakona v poslanski skupini levice ne bomo podprli. Se pa lahko takšne krivice, kot so deložacije, denimo, formalnopravno dogajajo v sistemu, ki v ustavi garantira zasebno, to je privatno lastnino, kot neko svetinjo in se potem stanovanja, streha nad glavo, ne obravnavajo kot tista temeljna človekova potreba in pravica, za katero moramo kot družba poskrbeti, ampak se obravnavajo kot kapital. Tako imamo na eni strani posameznike s 500, 600, 700 stanovanji, ki nič ne delajo, dajejo jih v najem po prenapihnjeni ceni študentom, socialno ogroženim, mladim, tistim, ki si svojih stanovanj ne morejo privoščiti, in vlečejo rento, na drugi strani pa imamo opravka s praktično epidemijo deložacij tistih najbolj revnih, ki si ne morejo privoščiti plačevanja položnic, ki ne dobivajo zadostne socialne pomoči, ki so izgubili delo in tako naprej. Če smo resni pri naslavljanju tega temeljnega problema, moramo izčrtati pravico do zasebne lastnine iz slovenske ustave in namesto nje zagotoviti pravico do osebne lastnine. Vsak ima pravico do strehe nad glavo in tudi do svojega avtomobila in tako naprej, če želite, ne more se pa potem v takem sistemu in s takim popravkom ustave zgoditi, da bi se nekdo kopal in oplajal iz kapitala nekaj stotin stanovanj, nekdo drug, ki stanovanje dejansko potrebuje, pa bi ga izgubil v procesu deložacije in ostal na cesti. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije - krščanskih demokratov, zanjo gospa Iva Dimic. IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani predsednik, spoštovani minister, spoštovani kolegice in kolegi! Če danes pogledamo v zemljiško knjigo in stanje v njej primerjamo z dejanskim stanjem, ugotovimo, da je v več kot polovici primerov to stanje neusklajeno. Z drugimi besedami, lastniki nepremičnin so dejansko druge osebe, kot jih izkazuje zemljiškoknjižno stanje. Še več. Če pogledamo širše, poznamo primere, ko so celotne soseske že pozidane, v naravi torej stavbna zemljišča, medtem ko so v zemljiški knjigi to še vedno kmetijska zemljišča. Poznana je tudi problematika izbrisa večjih nepremičnin ob prehodu z ročno vodene na elektronsko zemljiško knjigo, ki še danes ni odpravljena. Posebno poglavje na tem področju predstavlja vzpostavitev etažne lastnine, za katero pred prvim januarjem 2003 vpis v zemljiško knjigo ni bil potreben. Stvarnopravni zakonik govori o domnevi lastninske pravice, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Pravni temelj za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo je pravni posel ali odločba sodišča, brez tega etažna lastnina ne more biti pravnoveljavno vzpostavljena. Največja razhajanja glede pravnega lastništva seveda zasledimo pri nepremičninah, ki so bile v družbeni lastnini in zato ni nič nenavadnega, da smo bili še pred kratkim priča številnim aferam in zlorabam kupcev posameznih stanovanj. V Novi Sloveniji smo večkrat poudarjali, da je uskladitev nepremičninskih evidenc s pravim dejanskim in pravilnim pravnim stanjem nujna. Vknjižba etažne lastnine na posameznih delih stavb je zdaj, kljub že nekaterim poenostavitvam v veljavnem zakonu, še vedno zelo zahteven in administrativno zapleten postopek. Predlog današnjega zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in na ugotavljanju pripadajočega zemljišča prinaša več poenostavitev. Nekatere res prinašajo hitrejše reševanje, medtem ko druge puščajo odprta vprašanja in od teh je že razglašeno javno dobro na zemljišču, za katera je v postopku ugotovljeno, da na njem občina nima lastninske pravice. Ker gre za upravno odločbo upravnega organa, ki jo lahko razveljavi edino sam upravni organ, ki jo je izdal, menimo, da bo v praksi to novo izredno pravno sredstvo v upravnem postopku prineslo nemalo preglavic. Res je sicer, da je institut razglašenega javnega dobra namenjen splošni rabi vseh in je tako nezdružljiv z institutom pripadajočega zemljišča, vendar, ker gre v tem primeru za nova dejstva, ki se ugotovijo v postopku po predlogu tega zakona, mora o tem najprej odločati občinski svet občine, šele potem je zoper ta sklep možno sodno varstvo. Poleg tega opozarjamo, da so postopki vzpostavitve etažne lastnine še vedno zapleteni in terjajo specialna znanja sodnikov. To ugotavlja tudi sama Vlada, ki apelira na čim hitrejše usposabljanje sodnikov, ki bodo problematiko vpisov v zemljiško knjigo uspešno dokončali. Sodniki torej niso dovolj strokovno usposobljeni za te postopke? Če želimo, da bo zemljiška knjiga kakovostna, ažurna in pregledna in kot takšna temeljni pogoj za varen in nemoten pravni promet z nepremičninami, bo treba ne le zagotoviti pravno podlago za to, temveč dodatno zagotoviti specializirane sodnike. Glede na navedeno v Novi Sloveniji predlogu novega zakona ne bomo nasprotovali. DZ/VII/31. seja 160 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ker amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, zaključujem drugo obravnavo predloga zakona. Glasovanje o predlogu zakona bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora opravili jutri, 22. 6. 2017, v okviru glasovanj. S tem prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 11. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVAH ZAKONA O VARUHU ČLOVEKOVIH PRAVIC. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 19 poslank in poslancev s prvopodpisanim gospodom Jožetom Tankom zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade, ministru za pravosodje, mag. Goranu Klemenčiču. MAG. GORAN KLEMENČIČ: Spoštovani predsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! Zakon o varuhu človekovih pravic je bil sprejet leta 1993 in uveljavljen leta 1994. Šlo je za enega prvih, če ne prvi zakon, ki je v zakonsko materijo prelil to pomembno in z ustavnim členom podkrepljeno institucijo. Od takrat naprej se Zakon o varuhu človekovih pravic ni pomembno spreminjal. Doživel je sicer eno, pa recimo temu, ker je bila pomembna, spremembo leta 2012, ko je bil pod okriljem varuha ustanovljen tako imenovani nacionalni preventivni mehanizem in je s tem Slovenija izpolnila svoje dolžnosti v okviru Dodatnega protokola h Konvenciji Združenih narodov o preprečevanju mučenja. Vlada je zdaj v zakonodajni postopek predložila ponovni predlog oziroma predlog zakona o dopolnitvah oziroma novele tega zakona. S tem predlaga, da storimo naslednji pomemben korak h krepitvi institucije Varuha človekovih pravic in k varstvu človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Osrednji razlog za dopolnitev zakona je odločitev, da se instituciji varuha človekovih pravic omogoči pridobitev statusa A po tako imenovanih Pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice. V ta namen zakon predlaga ustanovitev Sveta in Centra za človekove pravice, na predlog varuhinje pa predlagamo tudi formalizacijo zagovorništva otrok, projekta, ki že 10 let poteka v okviru Varuha, urejamo pa tudi upravljanje splošne zbirke osebnih podatkov in organizacijske vidike delovanja Državnega preventivnega mehanizma. Predlog za ustanovitev državne institucije za človekove pravice s statusom A tudi v Sloveniji ni nov, vendar leta ni bilo soglasja o tem, kakšne model te institucije bi bil najprimernejši za Slovenijo. Zato me veseli, da smo po 24 letih po sprejetju Pariških načel in Svetovne konference o človekovih pravicah ter prav tako po 24 letih od sprejetja Zakona o varuhu človekovih pravic tako na strani Vlade kot na strani varuhinje našli pot do skupnega predloga, ki je danes pred vami. Trenutno ima Varuh človekovih pravic Republike Slovenije med državnimi institucijami status B, s predlogom zakona pa želimo okrepiti mandat Varuha na način, ki bo omogočil polno izpolnjevanje Pariških načel, in ga s tem postaviti ob bok večini varuhov oziroma ombudsmanov v državah Evropske unije, ki že imajo status A. Priporočilo za preoblikovanje Varuha v državno institucijo s statusom A po Pariških načelih je dalo Sloveniji tudi več držav v drugem krogu obravnave v okviru univerzalnega periodičnega pregleda Sveta OZN za človekove pravice. Prav tako bi rad poudaril, da se je Državni zbor ob vsakoletnem potrjevanju poročila Varuha strinjal s takim pristopom, vendar, kot rečeno, do realizacije ni prišlo. Pariška načela posebno pozornost namenjajo zagotavljanju polarnosti delovanja institucije. In zato se ustanavlja Svet za človekove pravice, ki bo ta vidik še dodatno okrepil, imel bo 15 članov, bo posvetovalno telo varuha, deloval pa bo po načelu strokovne avtonomije. Druga novost je ustanovitev Centra za človekove pravice, ki bo deloval v okviru Varuha, bo pripravljal lastne raziskave, izvajal pa bo lahko tudi določena izobraževanja ali usposabljanja in krepil sodelovanje s civilno družbo, sindikati in državnimi organi. Druga pomembno vsebinsko iz predloga je uzakonitev oziroma dati pravno podlago ustanovitvi zagovorništva otrok. Predlagana je formalizacija instituta, ki se je 10 let že izvajal v okviru projekta zagovorništvo - glas otroka. Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo je letos na predlog Varuha in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti opravil evalvacijo tega projekta. Evalvacija je izjemno zanimivo in dobro branje in je dostopna tudi na spletnih straneh. Zunanja evalvacija ugotavlja, da bi bilo treba zagotoviti normativni okvir za nadaljnje delovanje tega dobrega projekta. V interesu časa bi se rad še zahvalil varuhinji človekovih pravic Vlasti Nussdorfer in njenim sodelavcem za odlično sodelovanje pri pripravi tega predloga zakona. Verjamem, da je čas, da tudi v Sloveniji tako glede statusa državne institucije za človekove pravice po 24 letih naredimo premik z mrtve točke in ustrezno nadgradimo mandat Varuha človekovih pravic in da po 10 letih uspešnega pilotnega projekta je tudi prišel čas, da formaliziramo zagovorništvo otrok. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. DZ/VII/31. seja 161 Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo mag. Aleksander Kavčič. MAG. ALEKSANDER KAVČIČ (PS SMC): Hvala lepa, spoštovani predsedujoči. Spoštovani minister z ekipo, cenjeni visoki zbor! Z današnjo splošno razpravo glede novele Zakona o varstvu človekovih pravic, Varuha človekovih pravic, ki jo je pripravila in v državnozborsko obravnavo posredovala Vlada, v Poslanski skupini Stranke modernega centra vidimo kot dobrodošlo priložnost, da sebi in širši javnosti osvetlimo pomen institucionalnega varstva človekovih pravic v Sloveniji. Po številnih letih priporočil strokovne javnosti in tudi samega Varuha človekovih pravic, ki so do tega dne žal ostala neuslišana, smo danes z vložitvijo novele zakona namreč že zelo blizu temu, da Republika Slovenija dobi državno institucijo za človekove pravice. Aktualni vladi je v tesnem sodelovanju s stroko in Varuhom uspelo najti rešitev, ki bo zapolnila veliko vrzel na področju varstva človekovih pravic v naši državi. Potem ko bodo sprejete predlagane spremembe in dopolnitve zakona, bo Varuh človekovih pravic dobil razširjene pristojnosti, s katerimi bodo v polnosti izpolnjena tako imenovana pariška načela, Varuhu pa bo omogočen prehod iz državne institucije s statusom B v institucijo s statusom A. Poleg okrepljene vloge Varuha znotraj nacionalnega sistema varstva človekovih pravic ta status pomeni, da se glas Varuha krepi tudi na mednarodni ravni. Dajemo namreč možnost za sodelovanje z glasovalno pravico na mednarodnem in regionalnem srečanju državnih institucij, pravico do sedeža v mednarodnem koordinacijskem odboru ter v njegovih pododborih ter pravico do aktivnega sodelovanja na sejah Sveta Združenih narodov za človekove pravice. Čeprav bi si želeli, da bi Republika Slovenija takšno institucijo dobila že veliko prej, pa nas v Poslanski skupini SMC veseli, da predlog zakona sprejemamo ravno v letu, ko obeležujemo 25 let članstva Republike Slovenije v Organizaciji združenih narodov, ter v času, ko naša država drugič zaseda mesto članice Sveta za človekove pravice. Za širšo javnost, za katero je Varuh pogosto simbol ali celo sopomenka za varstvo človekovih pravic v naši državi, je pomembno poudariti, da se z razširitvijo mandata Varuha poleg individualnih pobud, ki jih imajo posamezniki možnost nasloviti na Varuha, dodeljujejo splošnejše naloge. Varuh bo s pomočjo novega posvetovalnega organa ter nove notranje organizacijske enote prevzel tudi naloge, ki med drugim zadevajo spodbujanje in spoštovanje človekovih pravic, izobraževanje, usposabljanje, organizacijo tematskih posvetov in sodelovanje s civilno družbo. Pri tem mu bo zagotovljeno delovanje, ki je samostojno pred vlado, neodvisno, upošteva pluralnost ter se izvaja na osnovi ustreznih sistemsko zagotovljenih sredstev. V Poslanski skupini Stranke modernega centra v tem širšem mandatu Varuha vidimo veliko priložnost, da Republika Slovenija s pomočjo državne institucije človekovih pravic, ki spremlja ter analizira aktualno stanje ter trende pri Varuhu in promociji človekovih pravic oblikuje oziroma poglobi politiko človekovih pravic na vseh področjih družbenega življenja. Medtem ko človekove pravice ne smejo biti predmet politizacije, ki je v jasnem nasprotju s temeljnimi načeli univerzalnosti, neodtujljivosti, nedeljivosti človekovih pravic ter prepovedi diskriminacije, pa je jasno, da je za uresničevanje človekovih pravic kot moralnih in civilizacijskih standardov nujno sprejetje konkretnih politik. Le z jasno oblikovanimi cilji ter strategijami za uresničevanje posameznih človekovih pravic si lahko obetamo premik k še višji stopnji splošne realiziranosti človekovih pravic v naši državi. Državni zbor kot predstavnik zakonodajne veje oblasti ter sooblikovalec politik človekovih pravic si mora prizadevati za močno in neodvisno državno institucijo ter v največji mogoči meri upoštevati njene ugotovitve ter priporočila. Izhajajoč iz našega ustavnega reda, temeljnih vrednot in ciljev notranje in tudi zunanje politike mora biti krepitev institucionalnega varstva človekovih pravic doma ter v svetu skupen interes vseh nas. S krepitvijo institucionalnega varstva človekovih pravic je povezana tudi druga poglavitna rešitev predloga novele Zakona o varuhu človekovih pravic. S predlogom zakona se namreč uvaja sistem zagovorništva otrok, ki bo deloval v okviru Varuha in ki se bo izvajal preko mreže prostovoljcev. Z zagovorništvom otrok se nadgrajuje obstoječa rešitev, kjer je zastopstvo otrokom dostopno zgolj v sodnih postopkih, ni pa na voljo v izvensodnih postopkih in v drugih zadevah, v katerih je otrok udeležen. Z zastopanjem in zagovarjanjem otroka ter nudenjem socialne pomoči skozi formalno urejen sistem zagovorništva se krepijo pravice otrok kot ene izmed najbolj ranljivih skupin v naši družbi. Pilotni projekt, ki se od leta 2007 izvaja pri Varuhu, kaže prednosti vključitve zagovornika otroka ter zastopanje njegovih interesov v postopkih, ki ga zadevajo. Da bi bile te še jasneje izražene, je pilotni projekt treba nadomestiti s stalno rešitvijo, ki bo otroku na voljo, kadarkoli se bo znašel v življenjski situaciji, ko bo potreboval nekoga, ki ga bo poslušal, zaščitil njegov interes ter njegovo mnenje prevedel v jezik odraslih. V Poslanski skupini Stranke modernega centra bomo zaradi vsega naštetega v okviru splošne razprave podprli sklep, da je predlog zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic primeren za nadaljnjo obravnavo. Želimo pa si, da bi bil predlog zakona v dobro vseh posameznic in posameznikov naše države in družbe tudi čim prej sprejet. Hvala lepa. DZ/VII/31. seja 162 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo gospa Eva Irgl. EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! V splošni razpravi imamo Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic. Poglavitni rešitvi oziroma spremembi zakona pa sta naslednji: prvič, da se Varuhu človekovih pravic omogoči pridobitev statusa A po pariških načelih – več o tem kasneje – in drugič, da se na področju varstva otrokovih pravic ustanovi institut zagovorništva otrok. Najprej pa mi, spoštovane kolegice in kolegi, dovolite nekaj besed o zagovorništvu. Gre za strokovno pomoč otrokom, da lahko izrazijo svoje mnenje v vseh postopkih in dejavnostih, kjer so udeleženi, nato pa se to mnenje otroka posreduje pristojnim organom. Kot je sedaj zamišljeno v zakonu, naj bi se zagovorništvo opravljalo v okviru mreže prostovoljcev, ki mora zagotavljati enako dostopnost do zagovornika vsem otrokom. Naj spomnim, da je bila do sedaj otroku že zagotovljena nekakšna možnost zastopanja pri Varuhu človekovih pravic oziroma preko pomoči projekta Zagovornik – glas otroka. Tudi sama sem večkrat v preteklosti sodelovala pri teh razpravah v zvezi s temi vprašanji, pa tudi sodelovala na nekaterih dogodkih izven tega parlamenta, ki so bili povezani prav s to vsebino Zagovornik – glas otroka. Tu so glavne naloge zagovornikov opolnomočenje otroka, kar pomeni, da otrok končno nastopa v vlogi subjekta v polnem pomenu besede, z vsemi pravicami, ki mu pripadajo, in da zagovornik omogoča, da je otrok seznanjen z informacijami, ki zadevajo njegovo življenje, in o njih lahko izrazi svoje mnenje, ter ga tako ščiti pred zlorabo in slabo prakso. Pomembno je tudi, da zagovornik v tem postopku procesa pridobi zaupanje otrok, ki mora biti sestavni del podajanja informacij, nasvetov in podpore. Zagovorništvo otrok pomeni, da strokovna in neodvisna oseba prisluhne, ampak resnično prisluhne otroku, ko je ta zaradi različnih okoliščin v hudih, težkih življenjskih situacijah, starši pa mu zaradi kakršnegakoli razloga niso na razpolago oziroma ne zmorejo opravljati starševskih dolžnosti. Na tej točki ne bom šla v detajle sprememb zakona, ker smo vendarle pri splošni razpravi in bomo o primernosti sprememb natančno govorili na matičnem delovnem odboru, vendar naj vendarle tukaj opozorim, da so se name kot na predsednico Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti obrnili iz ene izmed nevladnih organizacij, kjer opozarjajo, da so imeli izjemno kratek rok za pripombe in da za ureditev tako pomembne tematike, kot je zagovorništvo otrok, potrebujejo bistveno več časa. Podali so tudi kar nekaj komentarjev, pomislekov, predlogov, za katere osebno želim, da jih v nadaljnjem postopku obravnave tudi ustrezno proučite, saj so bile pripombe posredovane tudi na Ministrstvo za pravosodje, vendar več o tem, kot že rečeno, bomo lahko rekli na matičnem delovnem odboru, ki pokriva to zakonodajo. Zdaj pa k drugi rešitvi v tem zakonu. Zakon o varuhu človekovih pravic, kot že prej povedano, omogoča tudi pridobitev statusa A po tako imenovanih Pariških načelih. Naj tukaj najprej pojasnimo, kaj so to sploh pariška načela, ker verjetno ljudje, ki nas spremljajo, tega ne vedo. Pariška načela govorijo o statusu državnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in so bila sprejeta z resolucijo Generalne skupščine Združenih narodov že davnega leta 1993. Bistvo pridobitve statusa A, sedaj ima Slovenija namreč status B, je, da se preko ustanovitve Sveta za človekove pravice in Centra za človekove pravice kot posvetovalnega telesa Varuha le-ta ne ukvarja več toliko s posameznimi pritožbami, predlogi in peticijami, ampak da na področju spoštovanja in varovanja človekovih pravic pogleda s splošnejšega vidika. To pomeni, da ugotavlja stanje na področju človekovih pravic, da dela na večji ozaveščenosti ter na spodbujanju in izobraževanju na področju varstva človekovih pravic. Če pogledamo malo s statističnega vidika, lahko vidimo, da je od 117 akreditiranih državnih institucij za človekove pravice 75 držav takšnih, ki imajo omenjeni status A, kar pomeni, da te države v celoti izpolnjujejo Pariška načela, potem imamo 32 držav, ki imajo status B, se pravi, takšen status, kot ga ima trenutno tudi Slovenija. Za te države velja, da niso popolnoma v skladu s Pariškimi načeli, to pa pomeni, da te države, recimo, ne morejo sodelovati na sejah Sveta Organizacije združenih narodov, nimajo tudi glasovalne pravice, lahko pa v skladu s statusom, ki ga imajo, sodelujejo kot opazovalci pri mednarodnem in regionalnem delu. 10 držav pa je potem takšnih, ki imajo status C, kar pomeni, da pa niso v skladu s Pariškimi načeli. Če pa pogledamo samo države članice Evropske unije, lahko vidimo, da od 26 držav oziroma državnih institucij, ki se na takšen ali drugačen način ukvarjajo z varovanjem in spoštovanjem človekovih pravic, jih ima 18 status A, status B ima 6 držav – se pravi, še enkrat; tukaj v tem statusu, v tej skupini je tudi Slovenija – in dve imata status C. Do sedaj se je že večkrat želelo pridobiti status A v okviru Urada varuha človekovih pravic, vendar zaradi zlasti kadrovskih omejitev to ni bilo mogoče. Tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti smo večkrat načenjali te teme. Ob zadnjem obisku evropskega komisarja pri Svetu Evrope za človekove pravice smo tudi govorili o tej temi. Ampak tukaj mi dovolite, da vendarle sem tudi malce kritična. Pojavlja se namreč vrsto vprašanj, ali bi takšen posvetovalni organ – DZ/VII/31. seja 163 ampak dajmo si predstavljati, govorimo o Sloveniji, ne o drugih državah članicah Evropske unije –, torej ali bi takšen posvetovalni organ pri Varuhu človekovih pravic dejansko deloval, kot je zamišljeno, torej neodvisno in pluralno oziroma tako, kot je že uveljavljeno pri drugih državah s tako pridobljenim statusom, ali pa bi zaradi že do sedaj videnih nekaterih političnih odločitev v uradu varuha oziroma instituciji Varuha, ravnal tudi sam politično namesto na način, kot velevajo Pariška načela. Tovrstna ureditev statusa preko sprememb zakona postavlja še eno pomembno vprašanje, ki pa je povezano z dodatnimi finančnimi sredstvi, ki so potrebna za zaposlitev dodatnih kadrov. Kot je napisano v vladnem gradivu, bo treba zagotoviti dodatna sredstva za Varuha, in sicer v letu 2018 v znesku 265 tisoč 575 evrov, za leto 2019 pa je v državnem proračunu predvidoma treba zagotoviti dodatna finančna sredstva v višini 517 tisoč 538 evrov, za leto 2020 pa ponovno tam okoli 517 tisoč evrov. Veste, da se v tem državnem zboru večkrat – seveda ob različnih temah, sedaj ne govorim samo o tem temi, ampak ob različnih temah – v Slovenski demokratski stranki večkrat izpostavljamo, da Vlada na različnih področjih ustanavlja vedno nove in nove agencije. To seveda ne primerjam sedaj s tem, o čemer govorimo, ampak želim samo povedati, da ustanavlja vedno nove in nove agencije, za katere se vse prevečkrat izkaže, da pravzaprav sploh ne vemo, kaj delajo in za kaj so bile ustanovljene. Finančno pa je seveda treba poskrbeti zanje, čeprav bi lahko ta sredstva raje namenili za tiste, ki so res pomoči potrebni in so nekako odrinjeni na rob družbe. V Slovenski demokratski stranki menimo, da bi spremljanje situacije glede spoštovanja oziroma kršitev človekovih pravic v širšem smislu morali udejanjati že v okviru sedanjega varuha. Namreč, varuh človekovih pravic ima ob sebi še štiri namestnike, ki pokrivajo vsak svoja področja, vezana na kršitve človekovih pravic. Z zakonom, ki ga imamo danes pred seboj v splošni razpravi, se torej ustanavlja tako Svet za človekove pravice kot tudi Center za človekove pravice. Svet za človekove pravice naj bi, citiram iz zakona, »omogočal pluralno zastopanost in krepil sodelovanje s civilno družbo in stroko«. Verjamem, da v državah članicah EU, kjer je demokracija visoko razvita, to lahko funkcionira na takšen način. Pri nas pa, žal, lahko tako formiran Svet za človekove pravice deluje tudi politično namesto neodvisno in v krepitev spoštovanja človekovih pravic. Svet za človekove pravice namreč imenuje varuh: 5 članov predlagajo iz civilne družbe, 3 predstavnike znanosti, po enega člana predlagajo Zagovornik načela enakosti, Informacijski pooblaščenec, Državni zbor in Državni svet. In če to, spoštovane kolegice in kolegi, preslikamo na, recimo, sedanjo situacijo in na konstalacijo sil razmer, vidimo naslednje. Varuhinja človekovih pravic gospa Vlasta Nussdorfer je torej tista, ki potem potrdi to celotno zasedbo oziroma jih imenuje v Svet za človekove pravice. Gospa varuhinja je bila, preden je postala varuhinja, pa tukaj ne govorim o njenem delu, ampak samo o profiliranosti, o nekem pedigreju, če hočete, je bila med drugim tudi v naboru kandidatov za ministrico v Pahorjevi vladi. Se pravi, vidimo, da nekako vemo, kam spada. Potem 5 članov iz civilne družbe. Najverjetneje, tako kot so imenovani bili v Programski svet RTV – spomnimo samo na primer gospoda Saviča, torej pod krinko neke civilne družbe, največkrat pa so to politično profilirani kandidati. Potem Zagovornik načela enakosti predlaga enega člana. Kdo je to? To je gospod Miha Lobnik, ki je bil, mimogrede, kandidat za poslanca na listi Zavezništva Alenke Bratušek in ne moremo ravno reči, da je neodvisen in da ni politično na nek način pozicioniran oziroma profiliran. Potem enega člana predlaga Informacijska pooblaščenka, gospa Mojca Prelesnik. Kdo je gospa Mojca Prelesnik? Spet ne govorim o vsebini njenega dela, ampak kdo je gospa Mojca Prelesnik. Pahorjeva vlada je bila tista, ki jo je imenovala za generalno sekretarko Državnega zbora. In v takšni konstalaciji naj bi bil to svet, ki naj ne bi ravnal politično, ampak izključno po Pariških načelih. Kolegice in kolegi, temu ne verjamem, zato ker sem pač že toliko let v politiki, da sem že marsikaj videla. Osebno pa si dejansko želim, da bi s tem, ko bi prevzeli status A, to dejansko pomenilo, da varuh dobi več tega manevrskega prostora za povečanje varstva človekovih pravic, in osebno si zelo želim, da bi potem s tem pridobljenim statusom deloval po načelih pravičnosti in pluralnosti predvsem pa neodvisno. To je namreč tudi ključni namen pridobitve statusa A. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Marjana Kotnik Poropat bo predstavila stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije. Izvolite. MARJANA KOTNIK POROPAT (PS DeSUS): Hvala za besedo. Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani minister! Žal nas problematika kršenja človekovih pravic spremlja že skozi vso zgodovino. Prav v namen zaščite človekovih pravic in svoboščin, ko postanemo nemočni in velikokrat brez potrebnega varstva oziroma osnovnega znanja, kako pristopiti pred državo ali sodstvo, imamo že z Ustavo Republike Slovenije zagotovljeno pravno podlago za ustanovitev institucije Varuha človekovih pravic v Republiki Sloveniji. V spremljajočem družbenem okolju, oprostite, v spreminjajočem družbenem okolju je DZ/VII/31. seja 164 še kako pomembno zagotoviti visoko stopnjo pospeševanja in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin. V demokratični državi je nujno pričakovati zagotavljanje pravic in svoboščin prav vsakemu posamezniku. V Poslanski skupini Desus smo prepričani, da zagotavljanje temeljnih človekovih pravic še kako vpliva na kakovostno splošno počutje bivanje in delovanje tako družbe kot posameznika v tej družbi. V zadnjih 30-ih letih smo priča izjemni rasti institucije Varuha človekovih pravic po vsem svetu in sedaj beležijo približno 120 uradov ombudsmana. Povedati je treba, da je skoraj v vseh državah v Srednji in Vzhodni Evropi slovenski zakon o varuhu postal vzorčen primer za uspešen zakonski model in danes imamo na poslanskih klopeh njegovo nadgradnjo. V Poslanski skupini Desus menimo, da gre za spremembe, ki krepijo mandat Varuha človeških pravic. Prepričani smo, da bo takšen okrepljen mandat v spremenjenih varnostnih in družbenih razmerah, s katerimi se sooča Evropa in tudi svet na globalni ravni, omogočal, da se bo položaj Varuha v Republiki Sloveniji in s tem raven spoštovanja človekovih pravic še naprej krepil, kar je tako v interesu posameznikov kot držav in družbe v celoti. Varuh človekovih pravic je v svojih letnih poročilih sistematično opozarjal na pomanjkljivosti glede odsotnosti državne institucije, ki bi izpopolnjevala pogoje za podelitev statusa A po Pariških načelih. Veseli nas, da so opozorila le padla na plodna tla. Status A je med drugim tudi vedno bolj pomemben tako za krepitev uresničevanja in varstva človekovih pravic na ravni države kot tudi za ugled države na področjih mednarodnih povezav in mehanizmov na področju človekovih pravic. Če se na kratko dotaknem bistvenih sprememb predloga – podrobneje jih je predstavil že sam minister. S predlogom se ustanavlja Svet za človekove pravice kot posvetovalni organ znotraj organizacije Varuha. Prav tako se ustanavlja Center za človekove pravice kot stalna notranja organizacijska enota. Kar v Poslanski skupini Desus še posebej pozdravljamo, ustanavlja se zagovorništvo otrok. Varuh neprestano opozarja na potrebo po izboljšanju položaja otrok, ko se znajdejo v družinskem sporu kot njegov najšibkejši člen. Otroci so namreč pregosto le sredstvo za dosego ciljev enega od staršev, njihov glas pa je le redko slišan, še redkeje pa upoštevan. Družinski nesporazumi, nasilje v družini in ločitve predstavljajo za otroka izjemen čustven napor. Zagovorništvo se bo po predlogu izvajalo kot strokovna pomoč otrokom, da izrazijo svoje mnenje v vseh postopkih in dejavnostih, kjer so udeleženi. Pridobljeno mnenje otroka pa bo posredovano pristojnim organom. Po več kot 10- letnem izvajanju projekta Zagovornik – glas otroka bo le zagotovljenega več strokovnega osebja za pomoč otrokom v stiski, ki jo vsekakor potrebujejo. Kršenje osnovnih človekovih pravic je v današnjem času zelo velik problem. V Poslanski skupini Desus pa smo prepričani, da ga žal ni mogoče rešiti čez noč, a pri tem poudarjamo, da bo napredek mogoč, ko bo vsak človek pri sebi začel postavljati na prvo mesto vrednote, kot so svoboda, resnica, mir, pravičnost in ne nazadnje tudi ljubezen. V Poslanski skupini Desus bomo predlog zakona podrli. V nadaljevanju zakonodajnega postopka pa bomo proučili morebitne dodatne predloge in pripombe k predlogu zakona. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Jan Škoberne bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. Izvolite. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Zakon, ki je pred nami, sicer po svojem obsegu in teži v gramih ozirom njutnih ni pretirano obsežen, gre pa vendarle po vsebini in po svoji sporočilnosti za enega izmed ključnih zakonov tega mandata. Govorimo namreč še najmanj o vprašanju statusa A po pariških načelih, gre seveda za nekaj, kar je Slovenija ob dogovorjenem dolžna izpolniti in bistveno prispeva predvsem k dvigu mednarodnega ugleda naše države in k temu, da izpolnimo to, kar smo si sami zadali. Kot bistveno bolj pomembno pa ocenjujemo vzpostavljanje sistematičnega in institucionalnega zagovorništva otrok. To je bilo do zdaj na tovrsten način z zakonsko podlago in tudi z ustreznimi mehanizmi podpore urejeno predvsem za mlade, torej tiste med 15 in 29 letom, ter za starejše in rizične skupine, ki so si ta položaj in status znotraj zakonodaje lahko uredile. Otroci pa so bili za razliko od prej naštetih prepuščeni bolj ali manj, vsaj kar se tiče zagovorništva, nevladnim organizacijam, prostovoljskim organizacijam in seveda v dobri veri tudi institucijam države, ki so primarno skrbele za njihovo zaščito in tudi za prevod njihovih težav, njihovega jezika in njihovih želja, potreb in stališč v jezik odločevalcev. Tako na lokalni kot tudi na nacionalni ravni. V tem mandatu smo, kar se tiče normativnega dela, že sprejeli vsaj dva zakona, ki bosta bistveno pripomogla k bolj učinkoviti zaščiti otrok in predvsem k njihovi večji vključenosti v procese, ki jih zadevajo. V prvi vrsti seveda govorim o Družinskem zakoniku, ki po dolgih letih ureja materijo, s katero bi morali v resnici zaključiti že pred desetletjem, in v ospredje postavlja otroka tudi v postopkih, kjer sta v sporu njegova osnovna zagovornika, torej starša. Hkrati pa smo v zadnji noveli Kazenskega zakonika bistveno zaostrili pogoje, kjer se otroci predvsem kadar se znajdejo kot žrtve trgovine z ljudmi, ščitijo tudi v vseh DZ/VII/31. seja 165 okoliščinah, ki niso neposredno povezane s samo trgovino. Torej kadar se znajdejo v okoliščinah, pol ali pa celo polno suženjskega odnosa. To so vse izjemno pomembni normativni koraki, ki jih je ta zbor in ta koalicija že naredila. Vendar bo zagovorništvo tu ena izmed najpomembnejših točk, ker brez ozaveščenosti in brez ustrezne slišanosti, pa tudi glasnosti tudi Državni zbor, Vlada, pa družba sicer kasneje z zamikom in predvsem ne dovolj učinkovito odreagira na težave, ki so ji sicer vrednostno v smislu hitrosti reševanja blizu, a so, če niso dovolj jasno in glasno izpostavljene, prepozno ali premalokrat na politični agendi. Zakaj je poleg tega, da to varuh že danes, vsaj kar se tiče zagovorništva v določenem delu, lahko počne, še posebej pomembno, da se v globalnih okoliščinah, v katerih smo, zavedamo pomena zagovorništva otrok. Pred manj kot 24 urami smo veliko pozornosti namenjali dnevu beguncev. Ob zadnjem valu, pa ne edinem valu begunstva, ki je šel tudi skozi Slovenijo, je veliko otrok potovalo brez spremstva, brez zaščite, kaj šele brez glasu. Ko smo tudi o tem v Državnem zboru sprejemali Zakon o tujcih, ki v pomembnem delu lahko derogira tudi pravice otrok brez spremstva, je izostalo institucionalno zagovorništvo pravic te pogosto omenjene, manjkrat pa skozi zakonodajo tudi pripoznane najbolj ranljive skupine v družbi. Naše pričakovanje je, da bo v bodoče tudi skozi okrepljeno vlogo Varuha za človekove pravice na tem področju tovrstna situacija lahko prej izjema kot pravilo. Seveda je vedno tako, da na papir lahko vse zapišemo in slednji večinoma tudi vse prenese. Od načina izvedbe in izvajanja poslanstva varuha pa je odvisno, kako bo tudi ta zakon v praksi lahko učinkoval. Še najbolj skozi naše razumevanje priporočil, ki jih na več sto straneh dobimo vsako leto. Mnoga med njimi, kot denimo tista, da je potrebno urediti status hišniških stanovanj, pa se ponavljajo že 20 let. Socialni demokrati bomo zakon podprli. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Matjaž Hanžek po predstavil stališče Poslanske skupine Združena levica. Izvolite. MATJAŽ HANŽEK (PS ZL): Hvala lepa. Varuh človekovih pravic je samostojen in neodvisen organ, ki ni del mehanizma oblasti, ampak je njen nadzornik. S svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. Njegovo glavno orožje pa je po eni strani ugled, po drugi strani pa zavedanje države in njenih institucij, da je zahteve varuha treba izvrševati. Žal v Sloveniji tovrstne politične kulture ni. Kot ni političnega zavedanja, da je odločitve Ustavnega sodišča, da ne govorim o ostalih sodiščih, brez odlašanja treba izvršiti. Oboje predstavlja osnovni pogoj delovanja pravne države. Bolj se zdi, da predvsem nekatere politične stranke včasih tekmujejo o tem, katera bo pokazala večji pogum z nespoštovanjem temeljnih zahtev pravne države. Eden izmed bolj realnih pokazateljev stanja v državi je poročilo, ki ga Varuh pripravi vsako leto, o ugotovljenih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin. A kopica priporočil, ki se iz leta v leto ponavljajo in sistematično ignorirajo s strani vlad in državnih institucij, jasno kaže na to, da Varuh ni tako močna in vplivna institucija, kot bi morala biti. To sicer ne kaže na slabo delovanje Varuha človekovih pravic, ampak potrjuje prej omenjeno trditev. Čeprav varuhu javno priznavajo pomen, ki ga ima, se v resnici skoraj požvižgajo na njegova opozorila. A predlog zakona, ki je pred nami, tega v glavnem tega ne rešuje. Vladi najverjetneje niti ni v interesu, da bi se stanje izboljšalo, niti ji ni v interesu, da bi imel varuh preveč moči, še najmanj pa je to v interesu Vladi, ki poglablja socialne stiske, mirno podeli desetine milijonov najbolje plačanim, za revne pa prešteva evrske cente, povečuje represijo, dodatna pooblastila represivnim organom, na primer, in vedno bolj krši človekove pravice. V primeru Zakona o tujcih pa jih celo gladko povozi. Vse navedeno jasno kaže na to, da potrebujemo močno institucijo Varuha človekovih pravic, da je na mestu razmislek o tem, kako širok nabor pooblastil mora imeti za učinkovito uresničevanje svojega poslanstva. A zakon, ki ga obravnavamo danes, se s tem razmislekom ne ukvarja dovolj. Še več, ugotovimo lahko, da je zakon v veliki meri zgrešen. Pa ne zaradi konkretnih rešitev, ampak predvsem zaradi razlogov za njih. Prvič. Utemeljitev, da je treba okrepiti institucijo Varuha človekovih pravic zaradi spremenjenih varnostnih razmer, s katerimi se sooča Evropa, je absurdna. Varuh človekovih pravic kot tudi vsi ombudsmani na svetu nadzoruje delo državnih organov, nadzoruje kršitev človekovih pravic teh institucij. Institucijo varuha je zato treba krepiti zaradi vse bolj zgrešenih politik vlad, ne pa zaradi spremenjene varnostne situacije v Evropi. Če vlade ne bi povečevale represije, rušile socialne in pravne države, krčile in celo kršile človekove pravice, te institucije sploh ne bi potrebovali. Institucijo varuha je treba okrepiti zaradi nebrzdane želje vsakokratnih oblasti po več nadzora, več represije, več posegov v pravice posameznikov. Da so razlog za uvedbo zagovorništva otrok in ustanovitev Sveta za človekove pravice spremenjene varnostne razmere, je absurd. Te organe je treba uvesti zaradi potrebe po zaščiti otrok, zaradi porasta števila kršitev pravic delavcev, zaradi vedno slabše socialne stiske in visoke stopnje revščine, ki je ključni generator problemov v družbi, ne pa zaradi varnostnih razmer, ki nimajo prav nobene zveze s tem, da delodajalci vedno bolj odkrito kršijo pravice DZ/VII/31. seja 166 delavcev, Vlada pa nasprotuje razširitvi pooblastil inšpekcijam, da je 50 tisoč otrok pod pragom revščine ali pa da je Vlada povozila pravice beguncev, pravice, ki jim jih zagotavljajo mednarodni sporazumi, ki jih je podpisala tudi Slovenija. Varnostna situacija je posledica in ne vzrok. Drugič. Širitev mandata varuha človekovih pravic in ustanavljanja novih posvetovalnih teles, ki delujejo v njegovem okviru, je predlagana, ker si želi varuh pridobiti status A po pariških načelih. Širitev mandata potrebujemo zato, ker imamo vedno več težav in ne zato, ker si želimo pridobiti status. Kadrovska širitev varuha ne more in ne sme biti predlagana le zaradi statusa, predlagana mora biti zaradi tega, ker želimo odpraviti krivice, ki se dogajajo, in zmanjšati število kršitev teh pravic. Narobe je že to, da je mogoče status A pridobiti zaradi zgolj formalnega izpolnjevanja zahtev. Status bi moral biti vezan na uspehe pri zagotavljanju spoštovanja pravic, na to, da varuh dejansko lahko vpliva na politiko, da lahko od države terja, da odpravi ugotovljene kršitve. Mimogrede, vse te stvari, ki smo jih danes našteli, kaj bi lahko varuh delal s spremenjenim zakonom, lahko varuh počne že od samega začetka. Preventivni mehanizem – ves čas se s tem varuh že ukvarja in celo poročilo o tem je pripravil. Zagovorništvo otrok – vsaj deset let se to že dela pri varuhu, večina ombudsmanov, pa ne zato, ker bi to varuh rad delal – izvirno ombudsman načelno tega sploh ne bi smel delati – ampak ker država ne stori,, kar bi morala, ker država ne priskrbi zagovorništva otrok. Ker država ni naredila institucije zagovorništva otrok, je začel to delati varuh, čeprav to ni njegova izvorna funkcija. Da bo lahko izobraževal in prirejal konference in tako naprej. Dragi moji, varuh to dela ves čas, mnogo konferenc je že pripravil, celo mednarodno konferenco leta 2003 o instituciji po pariških načelih, instituciji A. Obstajajo dokumenti več kot 10 let, ki jih ni nihče povohal. Pred vsakokratnimi volitvami so mene sicer politične stranke spraševale, ko sem jim povedal, kaj smo naredili skupaj s komisarjem za človekove pravice in s strokovnjaki iz vse Evrope, so se nekatere politične stranke zelo navdušeno lotile tega, ko pa so prišle na oblast, pa so pozabile, da to obstaja. Zdaj bomo pa vse to dali varuhu, marsikaj, večino teh stvari je že delal, hvala bogu, ker država tega ni počela tega, kar bi morala početi. Moramo se zavedati, da je ombudsmanova inštitucija predvsem kontrolirati izvajanje oblasti, ne pa namesto oblasti, ki noče nečesa delati, delati. S tem ne nasprotujem temu, da bi varuh to počel, ampak bojim se, da bo na koncu tako, da državne institucije svojega dela ne bodo opravljale, ker bodo rekli, češ, saj imamo varuha, ki to opravlja. Žal bo tu treba še zelo natančno proučiti mejo med kontrolno in izvršno funkcijo, ki jo na nek način varuh pridobiva. Tu je zelo tanka meja in zelo velik problem. Tretji problem tega zakona, varuh bo še naprej nadzoroval omejen krog zavezancev. Še naprej bo njegovo edino učinkovito orožje zahteva za presojo ustavnosti. V vsakokratnem poročilu, ki vsebuje več kot 100 različnih priporočil, ki jih vsakokratna vlada sistematično ignorira, bi težko rekli učinkovito orožje. Sočasno s tem predlogom zakona smo v Državni zbor prejeli poročilo varuha za leto 2016. Opozorila in priporočila se ponavljajo, stiske državljank in državljanov povečujejo. Nekega dne se bo na seji ugotavljalo, kako nujno je treba odpraviti vse krivice, na katere opozarja varuh, kako pomembno je poročilo varuha, na koncu bomo sprejeli sklep, da morajo vse institucije in vsi funkcionarji na vseh ravneh upoštevati priporočila in jih izvršiti. Potem pa bomo od vlad videli vse prej kot upoštevanje priporočil. Naslednje leto se bo igrica, hvaljenje varuha in istočasno ignoriranje varuha, nadaljevala. Ta sprememba Zakona o varuhu človekovih pravic tega problema ne rešuje. Prvotno je bila predvidena tudi sprememba 6. člena, ki določa krog zavezancev. Ta sprememba je med zavezance, ki morajo varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihovih pristojnosti in mu omogočati izvedbo preiskave, uvrstila vsaj izvajalce javnih služb, a na koncu je iz predloga sprememb izpadla tudi ta rešitev. Namesto tega je v predlogu, da bo lahko varuh z dopolnitvami zakona dobil splošni mandat, da, na primer, ozavešča družbo o širših vprašanjih, kot so preprečevanje nasilja v družini in otrokove pravice. Če se to napiše, pomeni, da tisti, ki je to napisal, nima pojma, kaj varuh dela. Že ves čas varuh opozarja na širša vprašanja, na izobraževanje. Od leta 2003 naprej smo imeli izobraževanje o človekovih pravicah v osnovnih šolah, cel projekt je to, imeli smo na desetine izobraževanj in tako naprej. Dobili smo celo četrt milijona evrov iz Bruslja za to, da smo naredili polletno izobraževanje državnih uslužbencev o diskriminaciji. Moram povedati, da večina institucij ali pa inšpekcij v tej državi je rekla, da ni problem v Sloveniji diskriminacija, tako sem moral takrat ministra za notranje zadeve oziroma za javno upravo klicati in mu, kako bi rekel, zašpecati njegove inšpektorje ali šefe inšpektoratov, ki niso ugotovili, da je to velik problem v Sloveniji, ko so ubogi reveži morali o vprašanjih diskriminacije na posameznih področjih po službeni dolžnosti trpeti in poslušati izobraževanje o diskriminaciji, ki so ga pripravili najboljši strokovnjaki iz cele Evrope, ki smo jih pridobili s pomočjo komisarja za človekove pravice Sveta Evrope in tako naprej. To je v resnici glavna situacija. Jaz ne govorim in ne trdim, da ta zakon ne bo veliko pripomogel, predvsem bo vsaj institucionaliziral tisto, kar varuh že dela. Se pravi, da bo malo lažje delal. Vendar se bojim, da bodo po drugi strani vse institucije, ki bodo morale nekaj narediti, rekle, da saj ni treba, ker varuh dela. Žal mi je, vam moram povedati, da je glavni problem vseh državnih institucij to, da porabijo - to sem v DZ/VII/31. seja 167 prvem ali drugem poročilu pred več kot 10 leti napisal – več časa za izgovore, da se nečesa ne da narediti, kot pa bi ga porabili, da bi tisto stvar naredili. Bojim se, da je tu največji problem, kar ne pomeni, ponavljam, da zakona ne moremo izboljšati. Toda noben izboljšan zakon ne bo nič pomagal, če ne bo te klime v družbi. To pa je odgovornost, tako kot je moč v državi, od predsednika vlade do ministrov in tako naprej. Tukaj bi končal. Poleg teh stvari, ki sem jih povedal, ostajajo še nekatera odprta vprašanja tudi glede rešitev, ki so v predlogu. Nekaj pripomb in pomislekov so dale nevladne organizacije. Te, moram povedati, so ves čas, kar jaz pomnim, zelo pomembno vedno vplivale, pa včasih so bile celo edine – ko danes veliko govorimo o interesih in zaščiti otrok, so bile pred leti najpomembnejše ali pa skoraj edine. Pripombe bomo prejeli verjetno tudi v času obravnave v Državnem zboru. Seveda bo svoje povedala tudi Zakonodajno-pravna služba. Pričakujem, da se bo v nadaljnjem postopku resno prisluhnilo tudi tem pripombam. V Združeni levici bomo ta zakon podprli in do nadaljnje obravnave zelo natančno spremljali, kako bodo te stvari uveljavljene. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospa Iva Dimic bo predstavila stališče Poslanske skupine Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Izvolite. IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani vsi prisotni! Varuh človekovih pravic kot državna institucija s statusom B naj bi z današnjo novelo zakona izpolnila vsa potrebna merila za pridobitev statusa v skladu s tako imenovanim pariškimi načeli. Predlagatelj pravi, da se Slovenija vse pogosteje sooča z opozorili, da nima državne institucije za pospeševanje in varstvo človekovih pravic, in da bo okrepljen mandat varuha omogočal krepitev spoštovanja človekovih pravic, vključno z novo dodatno zaščito varovanja pravic ene najbolj ranljivih skupin, to je otrok. V Novi Sloveniji v predlogu novele zakona o varuhu človekovih pravic ne vidimo nobenih pravih argumentov, ki bi utemeljevali resnično potrebo po kar treh novoustanovljenih svetovalnih organih oziroma stalnih notranjeorganizacijskih enot s tako širokimi pristojnostmi. Poglejmo. 14-članski svet za človekove pravice in temeljne svoboščine imenuje varuh. Njihova sestava je pestra, od civilne družbe in predstavnikov znanosti do predstavnikov Državnega zbora, Državnega sveta ter vladnih uslužbencev. Center za človekove pravice, ki naj bi bil ustanovljen v začetku leta 2019, ima izjemno širok spekter nalog: promocija, informiranje, izobraževanje, priprava analiz posameznih področij varstva človekovih pravic. Gre izključno za dejanje splošnih informacij o pritožbah na mednarodne organe brez konkretnega pravega nasveta in zagovorništvo otrok, pri čemer ne gre za otrokovega zakonitega zastopnika, temveč tretjo osebo, ki naj bi v različnih postopkih otrokom pomagala izraziti njihovo mnenje. Uresničevanje tega instituta bo spremljal strokovni svet, ki ga bo prav tako imenoval varuh. Za vse omenjene spremembe oziroma za delovanje novoustanovljene notranje organizacijske enote ter posvetovalnih organov znotraj Varuha človekovih pravic, gre za nove zaposlitve javnih uslužbencev, za materialne stroške in investicije v dodatne prostore, bomo iz proračuna morali v treh letih nameniti skupaj milijon 300 tisoč 168,38 evrov. Ja, prav ste slišali. Dobrih milijon 300 tisoč evrov in še nekaj. In to ob dejstvu, da je Slovenija na podlagi indeksa učinkovitosti javnih sistemov iz analize Evropske centralne banke med najslabšimi državami, medtem ko je trend zaposlovanja v sektorju države v precejšnji rasti. Krščanski demokrati smo prepričani, da gre pri današnji noveli Zakona o varuhu človekovih pravic za popolnoma nepotrebno umetno ustvarjanje novih notranjeorganizacijskih enot in organov znotraj Varuha človekovih pravic. Dejstvo je, da varuh svojih nalog ne opravlja v skladu s pričakovanji. Pogosto se ne oglasi, ko je to nujno potrebno oziroma ponekod zagovarja stališča, ki so v nasprotju z interesi večine državljanov. Že sedaj v okviru varuha deluje tudi zagovornik otrokovih pravic, ki deluje tudi v okviru projekta Zagovornik – glas otroka. Ta zagovornik svojega mnenja ni podal v času postopka sprejemanja novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih niti ob drugih postopkih, ki niso bili v korist otrok. Gre torej zgolj za zagotovitev novih delovnih mest in s tem nove zaposlitve, zaradi česar Varuh človekovih pravic v praksi ne bo deloval bolje. Tudi njegovo morebitno preoblikovanje v državno institucijo s statusom A k temu ne bo pripomoglo. Če bi bil varuh resnično zagovornik vseh državljanov, bi se moral sam oglasiti ali v svojih letnih poročilih opozoriti tudi na druge kršitve človekovih pravic. V svojih poročilih namreč zelo pogosto opozarja na diskriminacijo pripadnikov romske skupnosti, pripadnikov narodnih skupnosti in drugih. Nikoli pa ne zasledimo podatkov o diskriminaciji glede na versko in politično prepričanje, ki je v Sloveniji v porastu. Prav tako izpostavljamo nestrpnost in sovražna dejanja do kristjanov, na primer žalitve in javno spodbujanje sovraštva do kristjanov. Lahko omenim tukaj izjavo gospe Svetlane Makarovič. Vandalizem in onečaščenje verskih simbolov in subjektov. Na take izjave odziva varuha in drugih predstavnikov države ne zasledimo. Poglejmo naprej. Varuh človekovih pravic je v zadnjih letih vložil, kar nekaj zahtev za oceno ustavnosti, s čimer je pokazal, čigave človekove pravice in temeljne svoboščine prioritetno varuje. Leta 2016 je v ustavno DZ/VII/31. seja 168 presojo vložil novelo Zakona o obrambi, ker nasprotuje izjemnim pooblastilom vojske. Letos pa še novelo Zakona o tujcih. Vse v duhu nasprotovanja in nestrinjanja celo z začasnimi ukrepi, ki slovenskim državljanom zagotavljajo javni red in notranjo varnost. Glede na navedeno bomo v Novi Sloveniji predlogu novele Zakona o človekovih pravicah nasprotovali. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Dr. Mirjam Bon Klanjšček bo predstavila stališče Poslanske skupine nepovezanih poslancev. Izvolite. DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK (PS NP): Hvala lepa. Spoštovani! Če se sprehodimo skozi zgodovino, nam ta lahko postreže z mnogimi momenti, ki so prispevali k razvoju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v obliki, kot jih poznamo danes. Od teženj po enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju starodavnih kultur, filozofskih razprav o pravnih pravicah do prvih pravnih dokumentov, ki so ljudem priznavali pravice, podobne človekovim pravicam. Največji mejnik v razvoju pa je splošna deklaracija človekovih pravic, ki je kot posledica zgodovinskih dogodkov, predvsem druge svetovne vojne, nastala leta 1948. Tako so človekove pravice in temeljne svoboščine danes zapisane v najvišjih pravnih aktih držav, tudi v Ustavi Republike Slovenije. Ta človekovim pravicam in temeljnim svoboščinam namenja posebno poglavje v 159. členu pa opredeljuje tudi Varuha človekovih pravic, ki je bil v Zakonu o varuhu človekovih pravic ustanovljen leta 1993. Istega leta so bila z resolucijo Generalne skupščine Organizacije Združenih narodov sprejeta tudi pariška načela o statusu državnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic, ki opredeljujejo naloge in pogoje za priznanje tovrstnih institucij, za katere je značilno, da se ukvarjajo s splošnimi nalogami na področju varovanja človekovih pravic. Varuh človekovih pravic Republike Slovenije med državnimi institucijami uživa status B, čeprav že več let opozarja na odsotnost državne institucije, ki bi po pariških načelih izpolnjevala pogoje za podelitev statusa A. Veseli nas, da je Vlada po več letih varuhovega opozarjanja našla čas za odpravo pomanjkljivosti, ki bo varuhu omogočila pridobitev omenjenega statusa, kajti ta namreč pomeni krepitev varstva človekovih pravic tako na državni kot tudi na mednarodni ravni. Kar pa nas še posebej veseli, je zakonska opredelitev sistema zagovorništva otrok, ki sicer kot pilotni projekt deluje že desetletje. Otroci, ta najranljivejša družbena skupina se v kriznih situacijah in stresnih postopkih brez pomoči stabilne opore odraslih niti ne morejo znajti. Kadar se starši ali skrbniki otroka zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin še sami ne znajdejo, je prav, da ima otrok na voljo zaupnika, ki otrokovo korist postavi v ospredje, ga vodi in mu pomaga prebroditi stisko, v kateri se je nič kriv znašel. Eleanor Roosevelt, borka za človekove pravice je nekoč zapisala, navajam: »Kje se navsezadnje začenjajo človekove pravice? V malih krajih, blizu doma, tako blizu in tako majhnih, da jih ni mogoče videti na nobenem zemljevidu sveta. Kljub temu so svet posameznika soseska, v kateri živi, šola ali fakulteta, ki jo obiskuje, tovarna, kmetija ali pisarna, v kateri dela. To so kraji, kjer si vsak moški, ženska in otrok prizadevajo za enake pravice, enake priložnosti, enako dostojanstvo, brez diskriminacije. Če so te pravice brez pomena v teh krajih, so malovredne kjerkoli drugje. Brez skupnega delovanja državljanov za spoštovanje teh pravic blizu doma, bomo zaman iskali napredek v širšem svetu.« Konec navedka. V Poslanski skupin nepovezanih poslancev predlog novele Zakona o varuhu človekovih pravic podpiramo in menimo, da je primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona. Besedo ima dr. Jasna Murgel. Izvolite. DR. JASNA MURGEL (PS SMC): Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Vedno ko se pogovarjamo o človekovih pravicah in naredimo v Državnem zboru nekaj, da izboljšamo varstvo človekovih pravic, je za mene velik dan v Državnem zboru. Danes se pogovarjamo o predlogu, do katerega ni prišlo, ker bi nek aktualni primer to izzval ali bi se pogovarjali o tem zaradi enega drugega zakona, ki ureja neko specifično področje, pa pride potem vprašanje človekovih pravic na plan in se o njem pogovarjamo kot o nečem zelo pomembnem. Človekove pravice so tiste, pri katerih se vse začne in vse konča. To je pri varstvu človekovih pravic. Meni se zdi zelo pomembno to, da bomo s tem zakonom dobili formalno možnost, da varuh človekovih pravic dobi status institucije A po pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice iz leta 1993. Tudi nekdanji varuh človekovih pravic, ki je predstavljal zdaj stališče Združene levice, je povedal, pa marsikdo od vas je že povedal v stališčih, da te stvari varuh človekovih pravic že počne, da proučuje, raziskuje, opozarja tudi na splošno, ne samo da se ukvarja s konkretnimi primeri, vendar je treba zagotoviti, institucionalizirati to, kar že počne, torej zagotoviti formalni okvir, da ta status varuh človekovih pravic lahko sploh pridobi. Če bi ga na podlagi tega, kar vsebinsko že počne, lahko dobil, bi ga že pridobil, pa ga ni. Treba je spremeniti zakon, in to se s tem zakonom počne. Mislim, da je to nujno potrebno in zato vsekakor sem za to spremembo, za razširitev mandata Varuha človekovih pravic DZ/VII/31. seja 169 zato, da ne bo imel samo formalno možnost obravnavati konkretne primere, ampak da bi imel, kar se mi zdi bistvenega pomena, širšo pristojnost za splošne naloge, torej ugotavljanje stanja, pospeševanje, spodbujanje, ozaveščanje, izobraževanje. Čeprav se nam zdi, da imamo, dobili smo še zagovornika načela enakosti, institucije, ki se s tem ukvarjajo, imamo na koncu koncev tudi Komisijo za človekove pravice v Državnem zboru, ampak to so zelo pomembne institucije, in ta naloga analiziranja, pospeševanja, informiranja je zelo pomembna zaradi ustvarjanja splošne zavesti v družbi o vprašanju človekovih pravic in tudi določene ocene na podlagi več primerov, na podlagi tendenc, ki se dogajajo v družbi, ne samo enega konkretnega primera, da lahko potem odreagiramo na ustrezen način in preprečimo, da nekatere stvari eskalirajo, ker potem zelo težko najdemo določeno pravno varstvo in ukrepamo v posameznih primerih. Mednarodne institucije, ki so pristojne za ugotavljanje stanja na področju človekovih pravic, so zelo pomembne, ker dajejo eno neodvisno in nepristransko mnenje od zunaj za določena vprašanja, ki zadevajo človekove pravice. Kot smo že slišali iz nekaterih stališč, se ne moremo izogniti temu, da se ne bi, karkoli se že ugotavlja, karkoli že počne varuh človekovih pravic ali pa katerakoli druga institucija, ko se dotakne človekovih pravic, se vedno pojavi vprašanje, da ne grem na osebo, vprašanje: zakaj, v interesu katere politične skupine. Pri mednarodnih institucijah, v Svetu za človekove pravice, tudi pri telesih, ki so pristojna za nadzor nad implementacijo mednarodnih pogodb o človekovih pravicah, imamo telesa, ki dajo eno nepristransko mnenje, ki se ukvarjajo s situacijo od zunaj. Njim pa menda ne moremo tudi v Sloveniji očitati, da so del kontinuitete ali da so del, ne vem, česa drugega, levih, desnih, črnih, belih, zelenih. Zato so ti mednarodni organi in institucije, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami, pomembni. Svet za človekove pravice pri Združenih narodih še posebej. Pomembno je, kakšen formalni status ima naša institucija za človekove pravice v okviru tega organa. Zelo pomembno je, da naš varuh za človekove pravice dobi formalni status, da ima pravico sodelovati na sejah Sveta za človekove pravice. Če si boste pogledali na spletni strani v vseh petih uradnih jezikih Združenih narodov, lahko tudi v arabščini, če kdo razume, kaj počne Svet za človekove pravice Združenih narodov, je zelo veliko tematskih zadev, s katerimi se ukvarja. Poleg tega da lahko tudi sam sprejme individualne pobude za oceno določene konkretne situacije, je zelo velik nabor zadev, s katerimi se ukvarja Svet za človekove pravice Združenih narodov, ocenjuje tudi posamezne države, med njimi tudi Slovenijo, in je pomembno, da našemu varuhu človekovih pravic omogočimo, da se dejansko dejavno vključi v ta organ in prispeva k njegovemu delu ter tudi izpostavi nekatere stvari, ki so pri nas aktualne, da dobimo iz tega Sveta za človekove pravice eno nepristransko, objektivno oceno, ki pa ji bomo menda verjeli, da je prava, da je to tista, ki je v skladu s tendencami in ugotovitvami, kaj dejansko pomeni varstvo človekovih pravic, ki je v interesu vseh in ne nekih parcialnih interesov. Zato je zelo pomembno, da zagotovimo formalni okvir. In to je tisto, kar se s tem zakonom počne. Da pa bi to omogočili v okviru tega zakona, se mi zdi tudi primerna rešitev ustanovitev Sveta za človekove pravice. To ni nek stalni organ, ki nas bo tudi na koncu koncev zelo drago stal, ker to ni neka formalna institucija. Ampak tisto, kar se mi tudi zdi zelo pomembno, je, da se vključi v razpravo o človekovih pravicah, o uresničevanju, o problemih, o tendencah, o razvoju tudi na mednarodni ravni. Pomembno je, da se v to razpravo in potem sprejemanje določenih pobud, ugotovitev vključi tudi civilna družba in stroka, morda bolj, kot je bilo to do zdaj, da tudi dobimo nek forum tistih, ki na tem področju delujejo, da izrazijo svoje mnenje in na ta način dajo vsebinsko dopolnitev dela varuha človekovih pravic, da ne rečem input. To je zdaj moderno govoriti angleške besede, ko imaš javni nastop. Naslednji pomemben organ, ki pa vendarle mislim, da bo prispeval k bolj učinkovitemu delu varuha človekovih pravic, ki ga bo imel z izpolnjevanjem te naloge, ki jo bo dobil z razširitvijo svojega mandata, je Center za človekove pravice, ker bo treba okrepiti urad Varuha človekovih pravic, da bo lahko sploh izvajal naloge, ki se mu z novim zakonom nalagajo. Tisto, kar me pa še posebej veseli, je institucionalizacija tudi zagovorništva otrok. Zelo veliko je situacij, ko v različnih formalnih ali neformalnih postopkih imajo otroci pravico do zastopanja po procesnih zakonih. Imajo tudi pravico do skrbnika, če so njihovi interesi v nasprotju z interesi staršev. Glede na to, da gre za ranljivo skupino, sploh v primerih otrok s posebnimi potrebami, se dostikrat tudi lahko zgodi, da so njihovi interesi v koliziji z interesi staršev. Prepričana sem, da bo zelo veliko primerov, ko bo ta zagovornik otrok lahko delal in imel možnost, da pomaga otroku, da izrazi dejansko svojo voljo, ki bo potem vplivala na to, kako se bodo uresničevale njegove pravice. Glede na to, da se ta projekt že nekaj let izvaja pri Varuhu človekovih pravic, da je vsebinsko že prisoten in da je dober, da je učinkovit, menim, da je pomembno, da se tudi ta institut formalno določi v zakonu in se zagotovijo tudi na koncu koncev sredstva za njegovo izvajanje. Čeprav bo zagotavljan preko mreže prostovoljcev, je vsekakor lažje izvajati določeno funkcijo, določeno institucijo vpeljati, če ima zakonski okvir. Edino, kar me nekako pri vsej tej zadevi bega, pa dejansko neposredne zveze s tem zakonom niti nima, je v bistvu naše zavedanje o DZ/VII/31. seja 170 pomenu človekovih pravic in institucij, ki jih imamo. Če smo ustanovili zagovornika načela enakosti, ki ima zelo veliko pristojnosti, tudi splošnih pristojnosti, pa smo ocenili, da je za njegovo delovanje dovolj, ne vem, 200 tisoč, dodatna sredstva pa so za neke splošne naloge predvidena bistveno višja, se mi tukaj postavlja vprašanje, ali smo res dobro ocenili finančne potrebe tistega drugega organa in koliko nam dejansko pomenijo te institucije, ki smo jih ustanovili, ali bomo res naredili tako, da bo zagovornik načela enakosti pa morda zaradi pomanjkanja finančnih sredstev imel manj možnosti, da uresničuje to funkcijo, ki je tudi zelo pomembna, v določenem obsegu pa je drugačna od institucije Varuha človekovih pravic. Menim, da moramo na tem delati in si prizadevati, da tako kot smo ustanovili Varuha človekovih pravic že pred časom in mu zdaj razširjamo pristojnosti ter mu zagotavljamo finančna sredstva, moramo tudi s tem zagovornikom načela enakosti narediti enako. Če namreč nima dejanskih možnosti za delo, potem ne more delati in početi tistega, zaradi česar smo ga ustanovili. Gre pa za to, kakšen je odnos naše družbe kot takšne do zagotavljanja varstva človekovih pravic, pa na si bo v konkretnih primerih ali pa v zagotavljanju neodvisnih analiz, izobraževanja, spremljanja stanja. Jaz recimo, to sem pozabila povedati, pogrešam to, da bi prišle v javnost ugotovitve recimo tudi te komisije za človekove pravice, pa tudi ugotovitve posameznih teles, recimo komisije za človekove pravice, ki nadzira implementacijo konvencije o otrokovih pravicah, pa komisije, ki nadzira implementacijo mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravica in drugih. Pogrešam seznanitev javnosti z ugotovitvami teh teles. Verjetno so objavljene kje na spletnih straneh, ampak upam, da bo varuh v okviru teh svojih pristojnosti še bolj seznanil javnost z ugotovitvami teh teles in tudi potem v svojem poročilu opozoril Vlado na to, da je treba nekatere stvari urediti, ker je, poudarjam še enkrat, zelo pomembno, da se seznanimo s sliko, ki jo o nas imajo mednarodna telesa, h katerim smo pristopili kot pogodbena stranka in nadzirajo izvajanje teh mednarodnih dokumentov, mednarodnih pogodb o človekovih pravicah in tudi dajejo ugotovitve o stanju pri nas. Marsikatera ugotovitev bi vas utegnila presenetiti, ker se pri nas o tem premalo govori. In to so, ponavljam, nepristranske ugotovitve, ki nimajo zveze z našo notranjo politično sceno. Zelo bi bilo koristno, da varuh seznani javnost s tem in tudi v svojem poročilu da več poudarka tem zadevam, da imamo eno širšo mednarodno sliko. Temu so tudi mednarodne institucije s tega področja namenjene, da seznanjajo javnost o stanju človekovih pravic na tem področju. Prej je bilo omenjeno, če samo še to rečem, da se priporočila varuha človekovih pravic ne uresničujejo. Vlada Mira Cerarja je vpeljala prakso, da vsako leto da tudi vmesni pregled uresničevanja priporočil Varuha človekovih pravic, tako da si prizadeva, da ne samo ob vsakoletnem poročilu odgovarja na poročilo, kaj smo zdaj naredili, česa nismo, ampak tudi vmes med letom ugotavlja in sproti odkljuka, kaj smo naredili, česa še nismo in kaj je še treba. Zelo veliko prizadevanja je, da se priporočila Varuha človekovih pravic uresničijo in tudi vnaprej bo tako. Odraz tega je tudi današnji predlog spremembe Zakona o varuhu človekovih pravic, ki ga bom v prvi obravnavi podprla. Podprla bom torej sklep, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima dr. László Göncz, pripravi naj se gospod Janko Veber. Izvolite, dr. Göncz. DR. LÁSZLÓ GÖNCZ (PS IMNS): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani gospod minister, kolegice in kolegi! Jasno mi je, da je glavni razlog za spremembo Zakona o varuhu človekovih pravic omogočiti pridobitev statusa A po t. i. pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice iz leta 1993 in seveda ta prizadevanja podpiram. Podpiram tudi predlog zakona v tem prvem branju, ker tudi sam menim, da bo okrepljena vloga oziroma mandat ustanove varuha v dokaj negotovih družbenih in varnostnih razmerah lahko pomembna z vidika dejanskega spoštovanja človekovih pravic. Strinjam se tudi z okrepljeno oziroma dopolnjeno vlogo varuha na področju otrokovih pravic, vključno z nadgradnjo zakona glede zagovorništva otrok. Predvsem dogodki tudi v zadnjih mesecih nas spodbujajo, da na tem področju še naredimo kakšen korak v pozitivno smer. V tem kontekstu ocenjujem za dober predlog ustanovitve centra za človekove pravice, pri čemer pa želimo, in to je bilo danes že poudarjeno, da bo to dejanska kvalitativna in organizacijska nadgradnja institucije Varuha človekovih pravic, ne pa dodatno birokratsko zapletanje kompetenc na tem izredno zahtevnem in občutljivem področju, kar se je žal v nekaterih primerih, sicer na drugih področjih, zgodilo. Ker verjamem, da bo v tem primeru narejen pomemben korak, zato v okviru prvega branja ponovno opozarjam tudi na problematiko t. i. posebnih pravic avtohtonih narodnih skupnosti, ki bi v okviru novoustanovljenega centra tudi morala biti deležna dodatne pozornosti. Po sedanjih zakonskih normah je eden od namestnikov varuha posebej zadolžen za omenjeno področje, vendar kljub temu in kljub dokaj uspešnemu sodelovanju z ustanovo Varuha človekovih pravic so še zmeraj vrzeli na tem področju. Naj omenim zgolj to, da so zaradi DZ/VII/31. seja 171 spleta različnih okoliščin, predvsem negativnih zgodovinskih stereotipom, pri obiskih varuha predstavniki narodne skupnosti še vedno dokaj pasivni. To ne pomeni, da problemov ni, ampak predvsem pomeni to, da ti problemi se še vedno neradi izpostavljajo oziroma jih radi ne izpostavljajo. Menim, da se s tem strinjamo, da so posebne pravice avtohtonih narodnih skupnosti in njunih pripadnikov zelo pomembne v kontekstu celovitih človekovih pravici in svoboščin in da so za uresničevanje zakonskih določb na tem področju potrebni učinkoviti in pa zelo dobro nastavljeni nadzorni mehanizmi. Prav v tem kontekstu menimo, da bo lahko Varuh človekovih pravic s svojimi okrepljenimi pristojnostmi, pa tudi Svet za človekove pravice, še bolj učinkovit. V nadaljnji fazi sprejemanja predloga tega zakona bi morali s tega vidika eventualno ta tekst še nadgraditi in pri tem bo naša poslanska skupina z veseljem sodelovala, če bo treba oziroma če se s tem strinjate. Ena od dosedanjih pomanjkljivosti je, da se je po sedaj veljavnem zakonu na ustanovo varuha lahko praviloma obrnil le pripadnik, torej kot posameznik v okviru avtohtone narodne skupnosti. Prepričan sem, da bi lahko že v okviru te spremembe ali eventualno v nekem drugem zakonu, na primer v celovitem zakonu o narodni skupnosti to vprašanje bolj poglobljeno rešili predvsem tako, da se na to ustanovo lahko obrnejo tudi legitimne organizacije avtohtonih narodnih skupnosti, ker so prav te ustanove najbolj seznanjene z nedoslednostmi in kršitvami na področju človekovih pravic. Jaz prosim, da se tudi s tega vidika v nadaljnji fazi sprejemanja zakona razmisli o nadgradnji zakona o varuhu človekovih pravic. Kot sem že rekel, v prvem branju bom zakon podprl. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Janko Veber, pripravi naj se gospod Jožef Horvat. Izvolite, gospod Veber. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem! Naj že v uvodu pozdravim tako aktivnosti Ministrstva za pravosodje kot tudi instituta Varuha človekovih pravic, da sta s skupnimi močmi pripravila Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic, s katerim se bodo v celoti upoštevala vsa merila pariških načel za pridobitev statusa A s strani varuha človekovih pravic. Mi nimamo dokončanih pristojnosti, ki bi jih lahko imel Varuh človekovih pravic v Sloveniji. In velikokrat je tudi varuh to v svojih poročilih opozarjal, hkrati pa na vladah ni prišlo dlje od tega, kot da se je o tem razpravljalo. Seveda je to vprašanje še posebej pomembno tudi zaradi tega, ker se srečujemo z zelo žalostno statistično evidenco oziroma statističnimi podatki, po katerih je Slovenija na vrhu po številu obsodilnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice. To je zagotovo nekaj, kar nam bi moral biti dodaten stimulans za to, da ta zakon resnično čim prej sprejmemo in pridobimo ta status A, največji status, s katerim lahko ustrezno ali bistveno učinkoviteje urejamo človekove pravice v Sloveniji. Gre vendarle za to, da smo v Sloveniji precej šibki prav pri sistematičnem spremljanju stanja in odzivanja na sistemske kršitve človekovih pravic. Ne gre za nek slučajen primer, ampak gre, žal, prav za sistemski načrt kršenja človekovih pravic. In to je nekaj, kar zagotovo Sloveniji nikakor ne bi smelo biti v ponos. Seveda imajo vsa ta kršenja človekovih pravic, ko o tem odloči Evropsko sodišče za človekove pravice, tudi hude finančne posledice za proračun. Tako si poleg tega, da kršimo človekove pravice, s tem po nepotrebnem obremenjujemo svoje javne finance, ki pa so ključne za to, da udejanjaš prav tisti javni interes, ki je v Sloveniji skozi proračun tisti, za katerega je treba dejansko skrbeti. Ko se pogovarjamo o tem javnem interesu, bi bilo treba opozoriti na to, da po 3. členu Ustave ima v Sloveniji oblast ljudstvo in tako Državni zbor kot Vlada in posledično ministrstva, državna uprava in tudi lokalna uprava izvršujejo zgolj tiste naloge, s katerimi pravzaprav servisirajo državljanke in državljane, nikakor pa ne morejo posegati v njihov status, v njihov položaj brez njihovega soglasja. To je tisto, kar se nam ves čas v Sloveniji dogaja, in to je tisto, zaradi česar je pravzaprav nastala tudi sistemska kršitev človekovih pravic, ker se tega ne zavedamo. Ko se zaveš, da ima oblast ljudstvo, potem se kar naenkrat bistveno odgovorneje vedeš prav do vsakega državljana in državljanke. Zato menim, da bo ta status dviga pristojnosti varuha človekovih pravic zagotovo pripomogel k temu. V veliki meri tudi zaradi tega, ker bo vključena tudi civilna družba v delo varuha skozi svet, ki se ustanavlja. Tudi civilna družba je bila ena tistih, ki je ves čas opozarjala na to stanje v Sloveniji poleg varuha. Torej lahko rečemo, da se s tem ustvari tudi neke vrste sinergija, skupen pristop k iskanju novih rešitev, s katerimi bi lahko zagotovili, da bo predvsem nivo družbenega življenja, zlasti delovanje javnega sektorja in skrb za nacionalno varnost, šel v smeri javne koristi, ne pa v smer zmanjševanja tako oskrbe skozi vse javne servise, ki jih imamo – naj ne omenjam samo zdravstva, ki je najbolj eklatanten primer v zadnjem obdobju, ko nam ljudje pravzaprav umirajo zaradi tega, ker to področje ne funkcionira, do številnih drugih. Varnostno področje je zagotovo eno od tistih, ki je tudi ključna za to, da lahko učinkovito zagotavljamo človekove pravice. Ko se sprašujemo o tem, kako nadzorovati tako sodno vejo oblasti kot bančni sektor in ta del v Sloveniji na bančnem področju, ki je bil ves čas nekako izoliran pred nadzori, in kakšne posledice smo pravzaprav v Sloveniji zaradi tega doživeli. Tudi DZ/VII/31. seja 172 zaradi tega je prišlo do sistematičnega kršenja človekovih pravic, zaradi drastičnih posegov v zmanjšanje javne porabe in s tem zmanjšanje pravic do dostojnega življenja. Ravno to je tisto, kar je treba v Sloveniji doseči tudi skozi ta princip – vrnitev dostojanstva državljanom Slovenije, da se jim ne bo dogajalo to, kar se dogaja, da za minimalni znesek 124 evrov izgubiš celo stanovanje, hišo. To je nekaj nepojmljivega, da se lahko zgodi v Sloveniji. Lahko bi našteval še celo vrsto drugih zadev. Recimo tudi pri prometnih prekrških, da tisti s skorajda ali pa pod dostojno plačo, ki jo nekdo prejema, plača enako kazen za manjši prometni prekršek kot nekdo, ki ima, recimo, 20, 30 tisoč evrov plače. Gre za nesorazmerje na številnih področjih. Vedno so bolj obremenjeni in kaznovani, če lahko uporabim ta izraz, tisti, ki se srečujejo z manjšimi prihodki, ki imajo težji socialni položaj, v primerjavi z drugimi, ki teh problemov nimamo. Zato še enkrat pozdravljam ta zakon in čimprejšnjo uveljavitev, da bomo lahko resnično govorili, da čim prej vrnemo državljankam in državljanom republike Slovenije dostojanstvo na način, da se ne bomo srečevali s sistematičnim kršenjem človekovih pravic. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jožef Horvat, pripravi naj se gospa Marjana Kotnik Poropat. Izvolite, gospod Horvat. JOŽEF HORVAT (PS NSi): Hvala lepa, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovani gospod predstavnik Ministrstva za pravosodje, drage kolegice in kolegi! Človekove pravice, ja … Naša država je pravzaprav nastala zaradi tega, ker smo prej mi Slovenci živeli v neki drugi državi, kjer so bile kršene človekove pravice. V SFRJ so bile kršene človekove pravice in ni bilo vladavine prava. To sta samo dva razloga, zaradi katerih smo se odločili, da gremo svojo samostojno pot. In uspelo nam je. Bila je zelo enotna in velika volja ljudi, izražena na plebiscitu. Prva Demosova vlada je uspela s svojim prioritetnim projektom, to je samostojna država Slovenija. Kakšno je danes stanje glede varovanja človekovih pravic? O tem bomo najbrž še veliko govorili in vedno znova in znova govorimo. Tukaj se mi, gospe in gospodje, postavlja ključno vprašanje: ali bo zdaj status državne institucije, status A, dejansko takoj pomenil manj kršitev človekovih pravic? Pa naj tukaj kar povem, da kar se tiče spremembe statusa iz B v A, na žalost državljani tega veliko ne razumejo, ampak temu pravzaprav ne nasprotujem. Naj dobi Varuh človekovih pravic status A, kar pomeni, da bo postal državna inštitucija, ki lahko v celoti sodeluje pri mednarodnem in regionalnem delu ter na srečanjih državnih institucij kot član z glasovalno pravico in lahko ima tudi sedež v predsedstvu mednarodnega koordinacijskega odbora, lahko tudi sodeluje na sejah Sveta OZN za človekove pravice. To me pravzaprav ne moti, ta del podpiram. Če pogledamo statistiko znotraj Evropske unije, kjer smo polnopravni člani, v 18 državah od 28 držav članic ima varuh človekovih pravic status A. Torej v večini. Nihče, gospe in gospodje, nihče pa me ne bo prepričal, da bo zdaj z ustanovitvijo Sveta za človekove pravice in temeljne svoboščine, ki bo imel 14 članov, pa z ustanovitvijo Centra za človekove pravice, pa z ustanovitvijo zagovornika otrok, ker to pravzaprav že imamo, imamo že Zagovornik – glas otroka, nihče me ne bo prepričal, da bo z notranjo razširitvijo, ustanovitvijo notranjih funkcij svetov, centrov, zagovornika, da se bo pa kar naenkrat drastično zmanjšala kršitev človekovih pravic. V to me nihče ne bo prepričal. Zato ocenjujem, da gre za popolnoma nepotrebno umetno ustvarjanje novih notranjeorganizacijskih organov znotraj Varuha človekovih pravic. Povsem nepotrebno. Če bi to bilo zagotovilo za večje varovanje človekovih pravic, ja, potem pa dajmo po sklepnem računu zaposliti dodatnih 300 in bomo kar naenkrat zagotovili 100- odstotno varovanje človekovih pravic. Ne gre. Ne gre tako. Da ne govorim zdaj o visokih finančnih bremenih državnega proračuna. Ampak če bi bila učinkovitost, če bi nas tukaj predlagatelj prepričal, da se splača v naslednjih dveh letih povečati stroške za en milijon in 300 tisoč evrov, če bi me prepričal, da bi bilo varovanje človekovih pravic večje s to novo organizacijo, potem bi tudi podprl ta večji finančni zalogaj, večje finančno breme. Dejstvo je, da varuh svojih nalog ne opravlja v skladu s pričakovanji, pogosto se ne oglasi, pa bi se moral, ko je to nujno potrebno oziroma ponekod zagovarja stališča, ki so v nasprotju z interesi večine državljanov, kar smo že povedali v stališču poslanske skupine. Nikoli nisem slišal, da bi varuh človekovih pravic recimo povedal, da je na primer verska svoboda ena od osnovnih človekovih pravic. Nikoli. Nikoli tega nisem slišal, morda pa še bom. Že sedaj v okviru varuha deluje tudi zagovornik otrokovih pravic, kot sem že povedal, ki prav tako svojega mnenja ni podal v času postopka sprejemanja novele Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Naj spomnim na referendum, decembra 2015. Pa tudi ob drugih postopkih, ki niso bili v korist otrok, se ta zagovornik ni oglasil. Torej je pozabil na 53. člen Ustave, ki varuje družino. Ta člen, ustave namreč govori o tem, da država varuje družino, materinstvo in očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to potrebne pogoje. Kaj boš potem s takšnim zagovornikom? Lahko jih imaš 20 zaposlenih pa, če bodo tiho, kaj boš z njimi? Rečeš, to so prav dobre službe. In če kdo, gospe in gospodje, potem prav mi, poslanci, vsaj iz svojih izkušenj lahko govorim, v naših poslanskih pisarnah srečujemo ljudi, ja, tudi takšne, ki so na robu obupa. In pridejo v mojo poslansko pisarno in jim ne morem pomagati, ker so jih razlastninili, na primer, samo en primer. Nekaj smo to gledali tudi lahko v DZ/VII/31. seja 173 televizijskih oddajah. Kjer zraven sodelujejo tudi odvetniške, notarske pisarne, celo sodišča in pridejo in se razjočejo, so na robu obupa, celo življenje, generacije pred njimi so ustvarjale neko domačijo, kmetijo in zdaj se jih pač enostavno razlastnini. Veliko je teh primerov. Lahko pokažem, posredujem tudi žal anonimno pismo. Včeraj sem ga prejel. Človek je na robu obupa. Zakaj anonimno? Ker pravi, da se boji o tem govoriti in pisati. Boji se, v demokratični državi, v začetku tretjega tisočletja! Ker so ga državni organi spravili na rob obupa. Kaj je s človekovimi pravicami recimo pri nekem podjetniku, ki 7 let čaka na gradbeno dovoljenje in se mu dejansko preprečuje njegova svoboda, ekonomska svoboda, podjetniška svoboda, v ustavi zapisana. Zastonj imamo na papirju tako lepe črke, zastonj imamo državne organe, zastonj imamo tudi poročilo, vsakoletno poročilo varuha človekovih pravic, ki ga tukaj v Državnem zboru obravnavamo in so določene pripombe jasno adresirane na posamezno resorno ministrstvo, pa se ne zgodi nič. Kaj bo zdaj, ko bomo imeli bistveno širši ta organ varuha človekovih pravic? Najbrž bo, pričakujem, poročilo trikrat debelejše, najbrž bo tudi trikrat več zahtev, kaj se naj v zakonodajni veji oblasti spremeni, da ne bo prihajalo do kršitev človekovih pravic. Ampak ni sankcij. Če bi bile sankcije, da bi minister odletel ali pa ministrica, ki ne bi v enem letu recimo odpravila določenih jasno artikuliranih kršitev človekovih pravic. Če te sankcije ni, potem se nič ne zgodi. To je dejstvo. Tako da ocenjujem, da gre za zgolj zagotovitev novih, kar dobrih delovnih mest. Natančno se da izračunati, čeprav zakonodajalec oziroma predlagatelj zakona tukaj ne postreže z natančnim številom, pa bi želel natančno število, koliko bo torej novih zaposlitev, ki bodo dejansko terjale povečanje proračunskih sredstev za dobrega pol milijona na letni ravni. Zaključujem. Gre torej zgolj za zagotovitev novih delovnih mest in s tem novih zaposlitev, zaradi česar varuh človekovih pravic v praksi po naši oceni ne bo deloval bolje. Tudi njegovo morebitno preoblikovanje v državno institucijo s statusom A k temu verjetno ne bo pripomoglo, čeprav, kar se tiče spremembe statusa, tukaj nimam nekih hudih pripomb. drugače pa ta novi ustroj, nova organizacijska shema, nove zaposlitve, ne verjamem, gospe in gospodje, ne verjamem, da bo kaj bolj učinkovit varuh človekovih pravic. Ampak to se bo zelo hitro tudi videlo, ko se bodo pripombe oziroma priporočila iz letnega poročila varuha človekovih pravic realizirala ali pa nerealizirala po posameznih ministrstvih. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Marijana Kotnik Poropat, pripravi naj se mag. Bojana Muršič. Izvolite, gospa Muršič. MARJANA KOTNIK POROPAT (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Pri predlogu zakona o varuhu človekovih pravic gre nedvomno za spremembe, ki krepijo mandat te institucije, torej Varuha človekovih pravic. Tudi jaz bi želela reči, da menim, da je ta zakon zelo pomemben zakon, verjetno eden od najpomembnejših zakonov, ki smo jih ali jih še bomo sprejeli v tem mandatu, saj govori o najpomembnejših zadevah, to je o človekovih pravicah. Pravna podlaga za ustanovitev te institucije je seveda Ustava Republike Slovenije, ki smo jo sprejeli 23. decembra leta 1991. Sam izvor te institucije oziroma njegov predhodnik, predhodnik Varuha človekovih pravic pa je Svet za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki je bil ustanovljen že davnega leta 1988. To je bil čas, ko se je v Sloveniji poglabljala zaves o vlogi in pomembnosti človekovih pravic. Tako lahko mirno rečem, da Varuh človekovih pravic ni začel čisto na začetku, iz nič, temveč je nadaljeval delo Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. In to delo je treba nadaljevati, nadgrajevati že doseženo in se spoprijeti z reševanjem problemov na tem področju, ki jih prinaša življenje. S sprejemanjem tega zakona mislim, da delamo prav to. Poudariti bi želela še, da razlog za spremembo zakona ni le v tem, da bi bil naš edini cilj izpolniti pariška načela, ampak da v spreminjajočem družbenem okolju zagotovimo visoko stopnjo pospeševanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tukaj mislim tudi na tiste zadeve, ki jih je danes predstavil kolega, spoštovani gospod Veber, in pred menoj tudi spoštovani gospod Horvat. Kot sem rekla, na področju varuha človekovih pravic imamo še veliko za postoriti. Naj samo spomnim na begunce, ki so se k nam zatekli zaradi osebnih stisk in travm. Begunci so ljudje v hudih stiskah in kot taki upravičeni in potrebni zaščite pred spodbujanjem kakršnekoli diskriminacije. Tukaj se moramo vprašati, ali smo v Sloveniji vedno ravnali prav, ko smo se srečevali s problematiko teh ljudi. Najbrž nismo in zato se moramo zamisliti. Tukaj bi še posebej opozorila na problem beguncev otrok, ki so prihajali tudi v našo državo brez spremstva, torej brez vsake zaščite in kot taki so še posebej ranljivi in potrebni posebne pozornosti in zaščite. To moramo v bodoče vedno imeti pred očmi, ko se bomo srečevali s težavami teh otrok. Pa naj nadaljujem pri otrocih, s kršitvami otrokovih pravic. V primerih, ko so otroci vpleteni v razne spore, na primer družinske spore, ločitvene postopke in druge primere nesoglasij med starši in otroci ali pa drugimi člani družine. Najhujše pa je takrat, ko otroke starši ali eden od staršev v sporu s partnerjem uporablja kot nek predmet, s katerim partnerja izsiljuje. Takšen otrok je v teh primerih pod velikim pritiskom, v veliki stiski in doživlja strašen stres, žalost, je zaskrbljen, v strahu, ne ve, kako bi ravnal, da bi morda tudi starša, ki ju DZ/VII/31. seja 174 ima oba rad, nekako pomiril. Posebej je problem, ko se takšni otroci znajdejo tudi na sodiščih. Zato je nujno, da imajo ti otroci strokovno zaščito. Zato sem z velikim veseljem prebrala, ko sem ta zakon odprla, da se ustanavlja zagovornik otroka kot strokovna pomoč tem otrokom. To je treba zelo pohvaliti, da smo prišli do tega. Še o tem, da ima Varuh človekovih pravic v Sloveniji status B, ker varuh ni ocenil, da bi lahko izvajal vse določbe teh pariških načel. Sedaj bomo s sprejetjem tega zakona dosegli, da bo tudi naš varuh človekovih pravic dobil status A, kar je zelo pohvalno, tako bomo v enakem položaju glede varovanja človekovih pravic kot ostale države Evropske unije. Spoštovane in spoštovani! Ta novela uveljavlja ustanovitev zagovorništva otrok, ustanovitev sveta in centra za človekove pravice in razširitev pristojnosti varuha na javne službe, zato si želim, da bi se ta zakon čim prej sprejel in uveljavil. Ocenjujem, da je ta zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, zato ga bom podprla. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima mag. Bojana Muršič, pripravi naj se gospa Ljudmila Novak. MAG. BOJANA MURŠIČ (PS SD): Hvala lepa, podpredsednik za besedo. Res je, Slovenija je po statističnih podatkih v samem vrhu po številu obsodilnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, kar nam vsekakor ne more biti v ponos, zato moram reči, da dejansko tudi pozdravljam ta predlog današnje razširitve tega osnovnega zakona o varuhu človekovih pravic. Ne morem pa se strinjati s tem, kar je moj predhodnik tudi omenil, glede zagovorništva otrok, da se ustanavlja nova institucija. Zavedati se moramo, da je šlo za pilotni projekt, ki se je izvajal vse od leta 2007. 10 let se je pilotni projekt izvajal, in menim, da je prav, da se zakonsko uredi zagovorništvo otrok, tako da na tem mestu moram to omeniti, kajti pri tem gre za zelo pomemben institut, ki ga bodo izvajali zagovorniki otrok v mreži prostovoljcev. Nudili bodo strokovno pomoč, vključuje pa tudi psiho- socialno pomoč otrokom, pogovore o njihovih željah, počutju. To so ključne stvari. Žal, ker mi zmanjkuje tudi časa, bi o tem še lahko veliko govorili. O teh problemih se veliko pogovarjamo na Komisiji za peticije glede kršitve človekovih pravic. Prav tako verjamem, da bomo o tem veliko govorili takrat, ko bomo obravnavali poročilo Varuha človekovih pravic, ki ga bomo po vsej verjetnosti obravnavali v jesenskem času. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Ljudmila Novak, pripravi naj se gospa Teja Ljubič. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo. Na žalost, res je veliko otrok tudi v naši državi žrtev neurejenih medsebojnih odnosov med starši. Žal so velikokrat tudi zlorabljeni in zmanipulirani. To je vsega obžalovanja vredno. Ne verjamem pa, da lahko neka državna institucija rešuje ta problem na takšen način. Da bodo tam neki uradniki, neki sveti, ki bodo pisali poročila, ki se bodo s tem ukvarjali. Jaz v to ne verjamem. Menim pa, da je prav, da imamo to institucijo, vendar ta institucija se ne sme širiti v neko široko ustanovo, ki bo zaposlovala ljudi, ki potrebujejo službe, in ki ne bo služila prvotnemu namenu. Mislim, da bi več naredili tudi v tem smislu, da se dejansko več pripravlja mlade starše na vzgojo, na zakon. Tega absolutno primanjkuje v Sloveniji. Absolutno primanjkuje. Mladi starši so danes pred velikimi izzivi: službe so zahtevne, imajo malo časa za otroke, vedno se mudi in tako naprej. Skratka, da bi več delali na tem, da bi bila tudi naša podjetja družinam bolj prijazna, da bi iskali v tem smislu nove možnosti, da bi več svetovali mladim parom tudi glede vzgoje, medsebojnih odnosov in tako naprej. Medtem ko neki administrativni državni organi, ki bodo pisali neka poročila, ki bodo ugotavljali dejstva, potem pa država ne bo sprejela ukrepov, ki bi razloge za ta poročila odpravljali, pa mislim, da ne bodo prinesli velikega uspeha. Tako da jaz nasprotujem takšnemu širjenju, večanju, množenju zaposlenih ljudi, ki se bodo s tem ukvarjali poklicno, ker mislim, da se morajo z otroki, s starši, z družinami ukvarjati ljudje, ki imajo izkušnje s tega področja, ki znajo svetovati, ki znajo ljudem pomagati. Ne pa takšni, ki bodo pisali poročila, ki na koncu imajo samo vrednost poročila, ne rešujejo pa osnovnih problemov. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa Teja Ljubič, pripravi naj se gospod Jani Möderndorfer. Izvolite, gospa Teja Ljubič. TEJA LJUBIČ (PS SMC): Spoštovani podpredsednik, najlepša hvala za dano besedo. Dovolite mi, da mogoče najprej začnem pri sami ustavni ureditvi. Ustava Republike Slovenije daje Varuhu človekovih pravic položaj ustavne kategorije. S tem se daje varuhu poseben položaj, pomen in tudi samo teža. Varuha človekovih pravic pa nekako ne moremo umestiti v del mehanizma oblasti, ampak prej v nekakšno protioblast. Ker v bistvu s svojim delovanjem omejuje njeno samovoljo, torej samovoljo oblasti, pri poseganju v človekove pravice in temeljne svoboščine. Varuh človekovih pravic tudi na področju svojega delovanja nima nekih neposrednih pristojnosti za nekakšno oblastno ukrepanje, ampak deluje na nek neformalen način in v bistvu to svojo DZ/VII/31. seja 175 avtoriteto črpa iz svojega ugleda in tudi položaja, ki ga ima v družbi. Mogoče bi se na tem mestu dotaknila vprašanja, ali ne bi bilo mogoče pametno ureditev spremeniti tudi v tej smeri, da bi varuh sprejemal ukrepe, ki bi bili dejansko zavezujoči, ker, kot vemo, zdaj varuh sprejema priporočila. Drugo vprašanje pa je mogoče tudi to, ali bi s tem res dosegli želeni učinek in na tak način okrepili pristojnosti samega varuha. Moje mnenje pri tem je v bistvu to, da je tukaj najbolj pomembno to, kakšen odnos ima posamezen naslovnik do takšnega priporočila oziroma ukrepa. Če naslovnik ne spoštuje posameznega ukrepa, tudi če je to zanj zavezujoče, nismo s tem dosegli nič. Tukaj je še posebej pomembno to, ali takšnemu nespoštovanju nekih ukrepov sledijo kakšne sankcije. Če mogoče samo za primer tukaj izpostavim Ustavno sodišče. V Zakonu o Ustavnem sodišču, če se ne motim, je v 3. členu jasno in tudi nedvoumno določeno, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Potem pa poglejte, kaj se dogaja v praksi. Ustavno sodišče vsako leto v svojih letnih poročilih dejansko opozarja na problematiko neizvrševanja in nespoštovanja njegovih odločb. Da tukaj niti ne omenjam in se ne spuščam v to, kaj se je dogajalo z izbrisanimi. Kaj je tukaj problem? Da v bistvu Ustavno sodišče, če se njegove odločbe ne izvršujejo, nima nikakršnih sankcij. Kot se v praksi večkrat uporabi izraz, je dejansko Ustavno sodišče tukaj nek brezzobi tiger. Glede na povedano, je v bistvu vedno vse odvisno od odnosa posameznega naslovnika, kako in ali se bo odzval na posamezne ukrepe varuha, če bi bili ti zavezujoči. Dejansko gre za neko kulturo, če želite tudi politično kulturo. V bistvu je najpomembnejša novost, kot je bilo danes že večkrat povedano, ki jo v bistvu ta predlog prinaša, da se varuhu človekovih pravic omogoča, da pridobi status A po pariških načelih o statusu državnih institucij za človekove pravice iz leta 1993. Varuh se je na začetku v bistvu sam prijavil na status B. Zakaj? Ker po eni strani ni imel kadrovskih kapacitet, po drugi strani pa je bil tudi problem s samim financiranjem. Varuh bo v bistvu s predlagano novelo dobil nekakšen mešan mandat. Na eni strani deluje kot klasičen parlamentarni ombudsman, na drugi strani pa se njegov mandat razširi na opravljanje splošnih nalog na področju varovanja človekovih pravic. To pomeni, da bo varuh imel možnost opravljati širše analize, ocene stanj na posameznih področjih. Zavedati se je treba, da varuh že vrsto let v svojih letnih priporočilih opozarja na pomanjkljivost glede odsotnosti državne institucije, ki bi izpolnjevala pogoje za podelitev statusa A po pariških načelih. Vsa ta letna poročila, ki vsebujejo tudi priporočila, je Vlada večkrat sprejela, konkretnih ukrepov v smeri njihove realizacije pa do sedaj, žal, ni bilo. Očitno za to do sedaj ni bilo neke politične volje, zato sem na tem mestu še posebej vesela, da se je zdaj ta politična volja končno tudi našla. Kar se mi zdi pri predlogu novele zakona še posebej bistvenega pomena, je tudi to, da se uveljavlja dodatna zaščita varovanja pravic eni najbolj ranljivih skupin, in sicer otrokom. Ustanavlja se torej sistem zagovorništvo otrok, ki bo deloval v okviru varuha. Na tem mestu ne morem mimo tega, da ne bi omenila pilotnega projekta z naslovom Zagovornik – glas otroka, ki ga že vse od leta 2007 izvaja varuh in ta projekt je dejansko pokazal, da lahko prisotnost zagovornika pozitivno vpliva na potek dogodkov v postopkih, v katerih je otrok udeležen oziroma ga zadevajo. Namen projekta je dejansko pomagati otroku v postopkih pred organi, da je slišan, ter zagotoviti možnost njegovega sodelovanja pri odločanju o njegovi usodi, ga seznaniti z vsemi informacijami, njegovimi možnostmi in tudi izbirami. Glede na to, da se je projekt zelo dobro uveljavil v praksi, sem zadovoljna, da bodo predlagane zakonske rešitve dale projektu primerno zakonsko podlago za nadaljnje delovanje. Sicer pa naša kazenska in tudi civilna zakonodaja že sedaj urejata zastopanje otrok v sodnih postopkih. Naj za oris omenim samo družinske spore, kjer se mi zdi, da so otroci na nek način najbolj izpostavljeni, tako psihično, čustveno, še huje je, če starši na njihovih plečih bijejo medsebojne bitke. V bistvu imajo otroci v teh postopkih možnost, da izrazijo svoje mnenje sami, lahko pa tudi po osebi, ki ji zaupajo in si jo sami izberejo. Imamo pa v našem sistemu tu nekakšno pravno praznino pri zagovorništvu otrok v izvensodnih postopkih oziroma pri nudenju strokovne pomoči otroku, da izrazi svoje mnenje v vseh postopkih in zadevah, v katerih je udeležen. Zato na tem mestu pozdravljam, da se ta pravna praznina s predlagano novelo sedaj zapolnjuje. Če mi dovolite, za konec lahko rečem samo to, da me resnično veseli, da se je končno našla politična volja, da se varuhu človekovih pravic končno omogoči, da pridobi pogoje za podelitev statusa A po pariških načelih, ter da se otrokom v vseh postopkih in zadevah omogoči zagovornika oziroma nudenje strokovne pomoči. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jani Möderndorfer, pripravi naj se gospa Iva Dimic. JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, podpredsednik. Današnja razprava v resnici govori predvsem o dveh stvareh. Ne glede na to, da imamo dostikrat vsi polna usta človekovih pravic, si jih v resnici vsak razlaga po svoje in jih interpretira na način, kot jih on sam vidi oziroma posamezna zainteresirana skupina ob obravnavi določene problematike. In drugo, namesto da bi se pogovarjali o tem, kako bomo naredili korak DZ/VII/31. seja 176 naprej, ponovno izpostavljamo samo vprašanje na neki personalni ravni, kdo pravzaprav je sposoben dejansko uveljaviti človekove pravice v tej državi. Naj omenim takoj na začetku, da za uveljavljanje in uresničevanje ter spoštovanje človekovih pravic smo v prvi vrsti odgovorni vsi najprej kot posamezniki, potem v prvi vrsti država, se pravi Vlada, ki ima moč, ki ima oblast in tudi izvaja določene politike, da pa mora nekdo bdeti nad tem vprašanjem, pa je več kot jasno, da govorimo o institucijah, ki so za to ustanovljene. Ali je institucija, ki jo danes imamo, izpopolnjena? Seveda ni. Že samo dejstvo govori o tem, da tisti trenutek, ko se je ocenjevalo oziroma opredeljevalo, kakšen status bo Varuh človekovih pravic dobil, da je to, da je varuh leta 2008 in kasneje s potrditvijo leta 2010 v bistvu bil uvrščen v status B, kar jasno govori o tem, da ne gre za popolno institucijo, kot jo predvidevajo ostala merila, da bi lahko izpolnil pogoje za status A. Ali smo zadovoljni z današnjim delom Varuha človekovih pravic? Sam osebno lahko trdim, da da, kajti iz leto v leto dokazuje, da v resnici vedno bolj in bolj uresničuje svojo vlogo kot varuh človekovih pravic. Z vsakoletnimi poročili, ki so vedno bolj natančna in bolj obširna nakazuje in opozarja na vse podrobnosti, ki jih bodisi vidimo ali jih nočemo videti ali pa si jih razlagamo po svoje. To je ključni problem, zakaj je tudi varuh sam ocenil, da je nastopil čas, da pridemo do statusa A. Očitki, da Vlada pravzaprav kot največji kršitelj človekovih pravic igra tukaj dvojno vlogo, se mi tukaj zdijo nesmiselni, kajti danes se pogovarjamo o predlogu zakona, ki ga je predlagala Vlada. Ni ga predlagal nekdo tretji, nekdo X, Y. Še več. Podaja niz nekih določenih rešitev, ki pa so primerne z neko odločitvijo, kako to vprašanje rešiti v primeru Slovenije glede na njeno organiziranost in same potrebe, ki jih imamo v Sloveniji. Možnost bi bila lahko tudi drugačna. Možnost bi bila tudi ta, da bi v okviru Vlade ustanovili določeno institucijo oziroma združili kadrovske potenciale iz različnih resorjev, vendar danes imamo na mizi odločitev, za katero mislim, da je dobra in da zagotavlja predvsem tisto, kar je skupni cilj. Naj poudarim, skupni cilj je predvsem povečati moč institucije nekoga, ki opozarja in daje priporočila tistim, ki na koncu imajo možnost, da s spremembo zakonodaje ali s spremembo določenih postopkov dosežejo čim manj kršitev in preprečevanja kršitev človekovih pravic. To se mi zdi ključna zgodba. Moram pa opozoriti čisto na začetku, da sem danes strašno razočaran, ker poslušam nekatere, ko pravzaprav govorijo vehementno samo o tem, da kadrovska zaposlitev ne bo rešila kršitev človekovih pravic. Na prst, banalno gledano, se jaz lahko načeloma s tem strinjam. Vendar saj ne zaposlujemo ljudi v državnem aparatu, ampak v neodvisnem organu. To je zelo pomembno. Ta neodvisnost pa je vedno problematična, ko jo želimo izvajati. Neodvisnost ni to, da mi nekomu nekaj damo, potem pa od njega pričakujemo in se celo opredeljujemo s stavki, kot sem jih danes poslušal. Varuh človekovih pravic ne izpolnjuje pričakovanja tistih, ki ocenjujejo to poročilo. To se mi zdi alarmanten stavek. Kaj pa so ti pričakovani cilji? To pa bi res rad slišal. Danes smo sicer imeli možnost slišati nekaj razprav v tej smeri, ko so omenili samo določene segmente, ki jih zanimajo, kjer se kršijo človekove pravice. Istočasno pa opozarjajo, da se kršijo človekove pravice na področju materinstva, družine in ne vem kje še vse. Po drugi strani se sprašujem, ali je res ta politični boj tako pomemben, še posebej v času, ko obravnavamo takšen zakon, da v resnici se moramo pogovarjati vedno na osnovi neke ideološke opredelitve, kako ocenjujemo delo varuha človekovih pravic. Danes smo poslušali predstavitev poslanskih skupin in mnenja, kako gledajo na sam zakon in tudi posredno ocenjujejo delo posameznih organov, v tem primeru Varuha človekovih pravic. Lahko rečem, da za mene nič novega. Jaz se sploh ne spomnim varuha človekovih pravic, s katerim bi bila Poslanska skupina SDS kdaj zadovoljna. Še z nobenim do danes ni bila zadovoljna, kajti nikoli do danes noben varuh človekovih pravic ni uresničeval njihovih ciljev. In, bog ne daj, da bi jih kdaj res! Ampak ne samo od SDS, ampak katere koli politične stranke, niti od SMC, niti od Desusa, da ne naštevam vseh prisotnih, ki danes sedimo v parlamentu. To ni naloga varuha človekovih pravic. Vendar nekateri si še vedno predstavljajo, da je naloga človekovih pravic, da se mora oglašati samo ob posameznih primerih, posameznih osebah, ki so ogrožene in tako naprej. Niti ne bom razglabljal naprej, kajti vsi se več ali manj prepoznajo v tej potezi. Največji problem pa je, in to smo dokazali v zgodovini sprejemanja naše zakonodaje, lahko reče, tudi ustave, da kadarkoli govorimo o sprejemanju tako pomembnih aktov, vedno začnemo zadevo personalizirati. Spomnite se, ko smo sprejemali ustavo, je bilo zelo pomembno, kakšno vlogo bo imel predsednik Republike Slovenije, ob tem pa nihče ni skrival, kje je bil v resnici problem. Problem je bil v imenu in priimku takratnega bodočega kandidata in potem tudi dvakratnega predsednika Republike Slovenije. Če bi ne bil ta kandidat, ampak bi bil nekdo drug, domišljam si teoretično, bi verjetno danes imeli popolnoma drugačno Ustavo Republike Slovenije in bi končno imel predsednik Republike Slovenije tista pooblastila, ki bi jih v nekih normalnih demokratičnih družbah pravzaprav moral imeti. Danes, ko ga ni več, večkrat v razpravah razpravljamo v tej smeri. Če govorimo o posameznih zakonih, se vedno pojavlja vprašanje na personalnem nivoju. Spomnimo se, ko smo se pogovarjali o zagovorniku enakosti, smo poslušali diskusije iz opozicije, da pravzaprav takšnega zagovornika DZ/VII/31. seja 177 sploh ne potrebujemo, da to nalogo opravlja že varuh človekovih pravic, kaj kompliciramo, da delamo neke dodatne postopke. Pozabili pa so oziroma so namenoma izpustili, da se zagovornik ukvarja z drugimi stvarmi, s katerimi se varuh človekovih pravic niti po svojih pooblastilih in pristojnostih pravzaprav sploh ne more ukvarjati. Da opravlja še inšpekcijski nadzor in podobno. Da ne govorim še v vseh ostalih primerih. Danes moram reči, da me je presenetila razprava kolegice Eve Irgl v stališču, ko ga je imela, in je celo šla tako daleč, da je ocenjevala posamezne predstavnike neodvisnih organov. Ocenjevala je, iz katere politične opcije so, samo za ceno tega, da razloži, kako že vnaprej diskreditirati, kako bo sestavljen svet. To se mi zdi skrajno neresen pristop, če se pogovarjamo o zakonodaji, ki bo veljala v prihodnje, za naprej za kogarkoli, ki bo zasedal mesto bodisi v svetu bodisi kot varuh človekovih pravic. Le na takšen način lahko dosežemo neko resno diskusijo, da ugotovimo, kaj je prav in kaj ne. Treba je tudi govoriti o tem, da če želimo, da imamo močno in neodvisno institucijo, se vprašati, kajti eni govorijo predvsem o tem, zakaj pravzaprav daje varuh za človekove pravice priporočila, če pa jih potem nihče ne spoštuje. Sam moram reči, da se s tem ne morem strinjati predvsem zaradi tega, ker vse vlade do sedaj so bile več ali manj kritizirane, kadarkoli je prišlo poročilo varuha človekovih pravic in potem smo naslednje leto poslušali in brali poročilo in ugotavljali, ali je kakšno priporočilo bilo izpolnjeno ali ne. Leta 2015 je ta vlada uvedla novo kulturo v tem načinu in pripeljala do te točke, da je začela izdajati posebna poročila o realizaciji letnega poročila varuha človekovih pravic oziroma priporočil, ki jih je dal. Lahko omenim samo naslednje. Po samih organih za zadnje poročilo, se pravi za leto 2015, ki je bilo obravnavano, poročilo govori o naslednjem podatku: realiziranih je bilo 20 priporočil, delno realiziranih 30 priporočil, stalna naloga priporočil – 18, zavrnitev realizacije zaradi nestrinjanja in tudi delnih – 8, nerealiziranih tudi delno – 8 in s tem tudi vsa pisna razlaga po posameznih ministrstvih, kjer so pravzaprav tudi razlagali, zakaj in katera priporočila niso bila oziroma kaj vse se še mora zgoditi, da bi lahko bila realizirana, nekatera pa tudi v kontekstu, zakaj v resnici ne morejo biti realizirana. To se mi zdi bistven napredek in tudi pomoč varuhu človekovih pravic, da se lahko tudi pravilno odzove, če se ne strinja s takšnimi odgovori Vlade, kar se mi zdi velik napredek. Zakaj ustanavljati svet, zakaj sploh pridobiti status A varuha človekovih pravic? Zaradi tega ker bo imel večjo težo. Pridobil bo sedež in pa participacijo v organih, kar bo tudi za našo državo in za vsakokratno oblast imelo bistveno večjo težo. Ko varuh človekovih pravic spregovori v OZN in v Svetu, ima to čisto drugačno konotacijo, kot pa če tega ne more storiti. Seveda imamo še en problem s človekovimi pravicami. Mi se ves čas pogovarjamo samo o konkretnih primerih, ne pogovarjamo pa se o politikah človekovih pravic, in to je ključni problem. Mi se ne moremo pogovarjati samo o posameznih problemih, pa daleč od tega, da bi želel diskreditirat posamezne primere. Sploh ne, daleč od tega. Vendar če želimo posamezne primere reševati, potem moramo imeti tudi politike do splošnih tematik in področij zelo jasno razdelane. Le-to pa varuh za človekove pravice z današnjimi pooblastili, kljub temu da je kolega Hanžek v svoji predstavitvi razpravljal, da varuh človekovih pravic nima nikakršnega uspeha, ker konstantno vlade, še posebej pa je omenil našo vlado, kršijo te pravice, se mi ta izjava zdi na svoj način malce pretirana. Bom takole. povedal. A veste, človekova pravica ni samo takrat, kadar si državljan Republike Slovenije, ampak je to pravica vsakega človeka in njegove biti, kadar je v tem prostoru. Varuh človekovih pravic ne more obravnavati pravice izven naših meja, ampak lahko pa vse človekove pravice, ki jih imajo vsi, ki so v našem prostoru: od beguncev do migrantov, ne nazadnje tudi tistih, ki so bili izbrisani. Pravzaprav nekateri to zelo radi zamolčijo in pozabijo, da imajo ti ljudje človekove pravice. Govorim predvsem o kritikih oziroma kritizerjih, tistih, ki danes pravijo, da danes ne bodo podprli tega zakona in ne podpirajo te nove institucionalne vloge, ki bi jo varuh človekovih pravic s tem zakonom pridobil. Zakaj niso zavezujoča priporočila? Zelo pomembno je, da so priporočila, ko jih uresničujemo, lahko zelo dobro uresničena šele takrat, ko jih tako oblast kot ljudje ponotranjimo in jih začnemo izvajati. Ampak za to se moramo mi sami odločiti in sami sprejeti ustrezno zakonodajo in popravljati krivice in preprečevati možnost, da do njih pride. In ne obratno. Varuh človekovih pravic ni bil izvoljen na rednih parlamentarnih ali kakršnihkoli drugih volitvah, ampak je bil izvoljen znotraj Državnega zbora. On ni predstavnik ljudstva, ampak je predstavnik zaščite, se pravi pooseblja institucijo, ki varuje in opozarja na nepravilnosti, ki se dogajajo pri samih človekovih pravicah. Mi imamo problem, ko rečemo, da se ne spoštujejo priporočila Varuha človekovih pravic. Državni zbor se bo moral najprej opredeliti, to predvsem tistim kritikom, ki kritizirajo, ko se ne moremo poenotiti pri določenih vprašanjih, ko bi jih morali sprejeti in so za nas zavezujoča, ko Ustavno sodišče sprejme določeno odločbo in je še vedno ne spoštujemo in je še vedno ne spremenimo oziroma ustrezno reguliramo v naši zakonodaji. Mi imamo problem še s čim drugim, ne samo s samimi priporočili. Potem pa je tukaj še problem ta pluralnost, ki je nekateri preprosto ne razumejo. Danes imamo Varuha človekovih pravic in njegove pomočnike in institucijo tako DZ/VII/31. seja 178 organizirano, kakor jo imamo. Z novimi organi znotraj Varuha človekovih pravic pa dobivamo tudi neko pluralnost. Je pa problem, da si opozicija marsikdaj predstavlja, da pluralnost pomeni uravnoteženje. Oprostite, pri človekovih pravic ni uravnoteženja. Tam gre za to, ali je človekova pravica kršena ali ni. In to si je treba enkrat za vselej, in to bom ponavljal skozi, izbiti iz glave. Spomnite se samo primera, ko smo imeli preiskovalno komisijo in smo obravnavali ekstremizem, se je takoj opozicija branila, da obstaja tudi levi ekstremizem, ker je nekdo omenil, da je desni ekstremizem na sceni. No, to sem dal samo za primerjavo, kako si nekateri predstavljajo uravnoteženje obravnav, kadar imamo problem s kršenjem človekovih pravic. Na koncu naj omenim tudi tisto, kar je za mene ključno. Zakon ne omejuje, da kdaj v prihodnosti ne bo možno znotraj vladnih resorjev ustanoviti tudi določenih služb, ki bodo znotraj javnih služb omogočale preprečevanje in zaščito človekovih pravic. Absolutno ne. Naj tudi opozorim, Republika Slovenija, država je tista, se pravi mi skupaj z Vlado in vsemi deležniki smo tisti, ki bomo postavili temelje in organiziranost tako, kot mislimo, da je prav. Sam sem prepričan, da novi zakon v nadaljnjem postopku obravnave s pripombami različnih deležnikov – ne pozabiti, da nimamo še mnenja niti Zakonodajno-pravne službe, pa tudi ostali nevladni sektor, civilna družba, se bo še oglasila in povedala, kako oni vidijo ta problem – bo to le pot k izboljšanju zakona. Tako bomo dobili močan, neodvisen institut varuha človekovih pravic, ki bo ne glede na ime in priimek, kdo bo to vodil, se lahko še bolje zoperstavil oziroma zavzel za tiste pravice, katerih so nekateri danes polnih ust, pa jih uporabljajo zgolj in največkrat samo zaradi političnih namenov. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Eva Irgl, izvolite, imate besedo. EVA IRGL (PS SDS): Najlepša hvala za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, gospod minister! Jaz sem uvodoma v malce daljšem stališču Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke zelo jasno in natančno povedala, kaj mi menimo o predlaganih rešitvah, ki sta pravzaprav dve znotraj tega zakona o varuhu: da se Varuhu človekovih pravic omogoči pridobitev statusa A po pariških načelih, do sedaj je namreč veljalo, da ima Slovenija status B, tako kot še 6 drugih držav članic Evropske unije, zdaj pa želimo to spremeniti v status A, kjer bi država imela bistveno več pravic zlasti pri odločanju na nekih sejah pri OZN, do sedaj pri statusu B so bili samo opazovalci. Tukaj naj jasno povem, če mogoče kolega Möderndorfer ni razumel, mi ne nasprotujemo v Slovenski demokratski stranki temu, da se status B spremeni v status A. Nikoli nismo temu nasprotovali. Menimo, da glede na to, da imajo status A države, kot so Danska, Finska, Francija, tudi Hrvaška že, Nemčija, Madžarska, Grčija, Irska, je treba opraviti te napore, da se to spremeni tudi pri nas. Vendar pa, spoštovani kolega Möderndorfer, imamo pa izjemno velike težave pri na takšen način formiranju Sveta in Centra za človekove pravice. In že prej sem povedala, zakaj. Tudi zaradi okolja, v katerem smo, političnega, če hočete, družbenega, lahko upravičeno menimo in smatramo, da bo ta organ deloval politično. Zato sem natančno razdelala, kateri so tisti člani, ki bodo imenovali 14-člansko zasedbo v Svet. Zaradi tega ker so to politično profilirane osebe. In, oprostite, po pariških načelih bi moral delovati tak organ v skladu s pravičnostjo, pluralnostjo in neodvisnostjo. A žal se bojim, da temu ne bo tako. Jaz osebno pa si tega želim. Že prej sem v stališču poslanske skupine povedala, da si dejansko želim, da bi status A, tako kot je formiran tudi v drugih državah članicah, ki imajo takšno obliko varovanja človekovih pravic v državnih institucijah, dejansko pomenil povečanje varstva človekovih pravic. Temu ni mogoče nasprotovati. Jaz si dejansko želim, da bi se tukaj povečalo varstvo človekovih pravic, ampak se bojim, da temu ne bo tako iz že znanih razlogov. Pa ne bom ponavljala, kdo naj bi bili člani tega sveta, ker sem to povedala uvodoma. Ampak, spoštovane kolegice in kolegi, človekove pravice so ves čas na preizkušnji, še zlasti v tistih državah, ki so izšle iz takšnega režima, ki je grobo kršil človekove pravice. Ena izmed takšnih držav je tudi Slovenija. Mi smo delali nek tak formalni prehod v demokracijo, vendar pa nismo opravili vseh nalog, ki bi jih morali v trenutku, ko je bil čas za to. Mi smo res postavili neke pravne temelje človekovim pravicam, pravne temelje preko pisateljske ustave, Majniške deklaracije, nato pa v obliki Ustave Republike Slovenije, kot najvišjega pravnega akta. Ali pa v resnici to uresničujemo na tak način, kakršna je pravna podlaga, to je pa drugo vprašanje. Kot opozicijska poslanka, pa tudi kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti sem dolžna opozoriti na pasti, ki se kažejo znotraj takšnega zakona. To je edini namen te razprave danes. Nihče pa ne nasprotuje pridobitvi A statusa. Nasprotujemo oziroma imamo pa velike težave z oblikovanjem sveta in centra za človekove pravice. Nihče me ne bo prepričal, da ljudje, ki imajo kar precejšen politični pedigre, kandidirali so na različnih strankarskih listah, zdaj delujejo sicer kot neodvisni na različnih funkcija, od zagovornika načela enakosti, pa do drugih. Žal, jaz moram reči, da ne verjamem, da bodo dejansko delovali neodvisno in v skladu z neko pluralnostjo. Tisto, kar osebno jaz pričakujem, ko postavljamo takšen zakon, kot je tudi ta, da imamo pred seboj vedno pravičnost. Ali je pravično to, da ko govorimo o kršitvah človekovih pravic tudi na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, koalicijski poslanci, še zlasti tisti, ki prihajajo iz Stranke modernega centra, DZ/VII/31. seja 179 ker imajo najvišjo kvoto, večkrat seje obstruirajo, ker niso sposobni argumentirano nastopati proti drugim argumentom. In vedno povedo, da gre za neko politično sejo, čeprav smo večkrat dokazali, da gre preprosto za kršitve človekovih pravic in da je nekdo dolžan na to opozoriti. Name se veliko ljudi obrača in povedo, da se počutijo kot drugorazredni državljani, ker jih praktično tudi institucije te države ne jemljejo resno. Ne dobijo niti odgovorov na zastavljena vprašanja. Kaj je to drugega kot neke vrste ignoranca, ki se dogaja s strani institucij? Jaz sem prepričana, da takšne stvari, takšne formacije nekih organov, ki bodo verjetno delovali lahko tudi politično, ne bodo reševali področja kršitev človekovih pravic. Že po sedaj formirani instituciji Varuha človekovih pravic bi moral Varuh človekovih pravic spremljati situacijo glede spoštovanja oziroma kršitev človekovih pravic v širšem smislu, kar naj bi bil sedaj namen sveta za človekove pravice in pa centra za človekove pravice. Že do sedaj bi moral to početi, pa ne počne. To se pa strinjam. Ne počne. Ampak varuhinja ima štiri namestnike in vsak pokriva svoje področje. Velikokrat se zgodi, zdaj že manjkrat, ker sem to večkrat javno izpostavila, da tudi varuhinja in pa tudi namestniki še prej, ko smo opozarjali na res grobe kršitve človekovih pravic, praktično niso hodili na seje. In tukaj govorimo o tem. To je praksa. Če vi to postavljate zaradi teorije ali ne vem česa … Ampak to je pa potem praksa. To je praksa. Jaz govorim o praksi, ki ni dobra in je prav, da se na to opozori. Vsem bi moral biti interes, da se vendarle izboljša stanje na področju človekovih pravic, da vsi skupaj hodimo po neki poti, ki bo pripeljala do večjega spoštovanja človekovih pravic in tudi do dejanske vladavine prava. Danes pa imamo pravno državo v celoti na izjemno veliki preizkušnji, čeprav v ustavi piše, da je država Slovenija socialna in pravna država. Ja, to res piše. Na deklarativni ravni. Kaj pa v resnici? Lahko bi se dalo o tem na dolgo in široko razpravljati. Jaz menim, da je bilo prav, da smo v Slovenski demokratski stranki zahtevali splošno razpravo glede tega zakona, ker menimo, da je treba še pred matičnim delovnim telesom, na katerem bomo šli bolj natančno skozi predlog zakona, da opozorimo na nekatere stvari, tudi na to, da so določene nevladne organizacije povedale, da so imele bistveno premalo časa, da bi lahko podale konkretne in kvalitetne pripombe na sam zakon. Zlasti na tisti del, ki je vezan na zagovorništvo otrok. Jaz sama sem sodelovala v prejšnjih letih velikokrat pri razpravah o tako imenovanem pilotnem projektu Zagovornik – glas otroka in seveda ga podpiram. Ga podpiram. Sedaj se to v okviru varuha spreminja v institut zagovorništva, ampak vendarle je treba tukaj prisluhniti tudi tistim, ki se ukvarjajo s tem področjem in mogoče pridemo do kakšne boljše skupne rešite znotraj tega. Je pa to pomembno, da se uredi. Vendar pa mora tudi Ministrstvo za pravosodje prisluhniti nekaterim pripombam in idejam, ki so bile dane. Jaz se ne bom opredeljevala do njih, ker v tem trenutku mislim, da tu ni prostor za to. Ministrstvo za pravosodje je te pripombe dobilo. Tudi ne vem, ali so vse utemeljene, ampak vendarle pa menim, da je prav, da jim posvetimo neko pozornost, preden nadaljujemo z obravnavo te tako pomembne tematike. Najlepša hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Jani Möderndorfer je prosil za repliko. Izvolite. JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Spoštovana cenjena kolega Eva Irgl. Seveda ste me narobe razumeli ali pa namerno narobe interpretirali. Jaz nisem govoril o tem, ali se vi strinjate z A ali B, res pa je, da nikogar nisem imenoval, pa bom to zdaj naredil. Govoril sem o Novi Sloveniji. Vas sem izpostavil v tistem delu, ko sem vas omenil, da ste v bistvu že v naprej na nek način politično poskušali diskvalificirati posamezne organe, ki bodo predlagatelji znotraj predloga zakona kot govori, da bodo predlagali kandidate za člane sveta. O tem sem govoril. Kolegica Eva Irgl, kako vi veste, kdo pa bo član sveta, če pa tega sveta ni, ker še zakon ni sprejet. Niti ne vemo, ali bo to tako organizirano. To je prvo. Kot drugo. Kot predsednica Komisije za človekove pravice veste, da je ena izmed temeljnih človekovih pravic tudi pravica do političnega udejstvovanja. Kdo pa komu lahko prepove, da se politično udejstvuje? Dejstvo pa je, da zakon opredeljuje – da ne bo nesporazuma – da predlagatelj, se pravi v tem primeru posamezni instituti bodo predlagali izmed svojih zaposlenih, ne pa oni sami. Vi ste pa vnaprej diskvalificirali posameznike, ki danes opravljajo, in mogoče takrat, ko bo razpis izšel, sploh ne bodo več opravljali te funkcije in bodo tam nekateri drugi ljudje. Tako se mi to zdi danes malce preuranjeno na ta način diskutirati. Se pa strinjam z vašim zadnjim delom, ko ste rekli, da je danes čas, da se pogovarjamo o spremembi tega zakona. Tudi mi sami pričakujemo, da bomo na odboru, tako kot sem povedal, skupaj z Zakonodajno-pravno službo in ostalimi deležniki, ki bodo dali in so že dali, nekateri pa še bodo dali svoje pripombe, bo moralo ministrstvo pripraviti ustrezne odgovore na ta vprašanja. V tem delu se pa absolutno popolnoma strinjam. Veste, ta status A ali B je ta trenutek zelo jasno zanikala Poslanska skupina Nove Slovenije, ki pravi, da sploh ne podpira kakršnekoli spremembe, še več, pravi, da gre za navadno zaposlovanje. Naj na koncu omenim, s tem bom tudi zaključil, da mene tudi zanima, ali bo razdelan predlog finančne konstrukcije, finančnih posledic. Prepričan sem namreč, da pri zagovorniku, ko smo sprejemali zakon, smo naredili eno strašansko veliko napako. Ocenili DZ/VII/31. seja 180 smo, da bo zagovornik lahko delal z 250 tisoč evri. Institutu varuha, ki ga pa samo malce širimo, pa že dajemo milijon. To se mi zdi nesorazmerno. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem dobi besedo še predstavnik Vlade. Minister za pravosodje, gospod Klemenčič, izvolite, imate besedo. MAG. GORAN KLEMENČIČ: Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! Po opravljeni splošni razpravi lahko zaključim, da z optimizmom gledam na nadaljnjo usodo tega zakona v Državnem zboru. Kljub nekaterim bolj osebno ali pa politično obarvanim bravuram in nasprotovanjem je zakon dobil, kar sem zaznal tudi v večini opozicije, kar nekaj načelne podpore tovrstnim rešitvam, ne povsod, pa vendarle, predvsem dvema ključnima rešitvama, in sicer pridobitvi statusa A po pariških načelih. Sem hvaležen, da se je v razpravi tudi jasno pojasnilo, kaj to pomeni, ker tega ne delamo zato, da bomo zmagali na nekem tekmovanju, A, B, C, ampak za tem stoji vsebina. In pa glede zagovorništva otrok. Vesel sem tudi, da smo po 23 letih pripeljali to spremembo zakona v parlament. Kot je bilo danes večkrat rečeno, do tega bi lahko prišli tudi drugače. Obstaja vrsta možnih rešitev, vendar 23 let te rešitve niso bile niti toliko usklajene, tako ali drugače, da bi dosegle Državni zbor. Danes je rešitev na mizi. Ta rešitev temelji na jasni potrebi, da moramo to storiti, kot rečeno, ne zaradi tujine, ampak zaradi nas samih. Na to rešitev – tu pa delamo zaradi tujine – nas že leta opozarjajo različne mednarodne institucije in nadzorni mehanizmi. Ta rešitev je pripravljena na podlagi dobrih tujih praks, ob upoštevanju majhnosti Slovenije, ker ne moremo kar novih in novih institucij delati. Ta rešitev je usklajena z institucijo Varuha človekovih pravic, ki jo vodi ena redkih oseb, ki mora v tem zboru dobiti dvotretjinsko večino, da lahko to mesto zasede. Ta rešitev po mnenju tako rekoč 70 % opozicije in pozicije predstavlja vendarle korak naprej. Kot rečeno, to je prvo branje. Imeli bomo še odbore, imeli bomo še mnenje Zakonodajno-pravne službe. V tem delu je mogoče nasloviti še posamezna dodatna vprašanja. Vsaj kar se tiče Ministrstva za pravosodje, smo odprti za dialog. Sploh če izhajamo iz načelne konstruktivnosti, o kateri smo se danes večinoma pogovarjali. Dotaknil bi se samo še dveh stvari, ki sta bili posebej problematizirani. Ena je sestava sveta. Absolutno delimo isti cilj, da mora biti tak svet čim bolj pluralen in politično neodvisen. Dejstvo pa je, da ljudi mora nekdo zbrati. Ljudje ne pridejo z Marsa in tako naprej. Predlog, ki je tukaj, 14-članski svet sestavlja 5 članov iz civilne družbe, strokovnjakov, ki jih imenuje varuhinja. Ostale pa imenujejo posamezne institucije, kot je v zadnji razpravi zelo lepo poslanec Möderndorfer povedal. Ne gre za te funkcionarje, gre za zaposlene v dveh institucijah, ki se sami ukvarjata z nekim ožjim področjem človekovih pravic – informacijska pooblaščenka s pravico do zasebnosti, zagovornik enakosti s prepovedjo diskriminacije. Potem pa so predlagatelji, kot vidite notri, tudi Državni zbor, Državni svet in Vlada. Če imate boljši predlog, smo se o njem pripravljeni pogovarjati. Treba pa je vedeti, kakšen cilj se zasleduje in da ljudje naj ne pridejo kar od nekje in da jih ni mogoče v naprej ad hominem etiketirati na tak ali drugačen način. To je prva stvar. Druga stvar. Rad bi poudaril, da ne gre za službe. Finančne posledice in dinamika zaposlovanja je natančno opredeljena. Če bo pa treba, bomo pa to še dopolnili na samem odboru v oceni finančnih posledic predloga zakona za državni proračun. Bolj natančno kot v mnogih predlogih, ki jih ta ali kakšna druga vlada pošlje v državni zbor, kjer velikokrat, to vsi vemo, piše, da zakon nima finančnih posledic. Tukaj smo vsi krivi. Ta zakon v tem delu natančno razdeljuje, od kod denar, koliko denarja, za kaj denar. Ne gre za uradniške službe kot takšne. Pa zdaj povemo. Zagovornik otrok. Govorimo o treh dodatnih zaposlitvah skozi določen čas. To ne bodo ljudje, ki bodo neposredno delali nujno z otroki, ker če zakon preberete, piše, da se vzpostavlja sistem zagovorništvo otrok na podlagi dosedanje 10-letne dobre prakse, kjer delujejo prostovoljni zagovorniki otrok, ki morajo biti strokovnjaki s tega področja, ki si morajo to želeti delati, ki niso zaposleni pri Varuhu, ki pa so povezani z Varuhom, morajo se udeleževati izobraževanj, usposabljanj, morajo biti nekaznovani in tako naprej. Te tri zaposlitve bodo omogočale samo forum za koordinacijo večjega števila in za redno delovanje tega zagovorništva. Mimogrede, ker je ravno kolegica tukaj, pa je zelo pošteno, da povem, da je to 10 let financiralo Ministrstvo za delo in družino. Zdaj se bo to financiralo iz Varuha, ki ima samostojen proračun. Kar se pa tiče zaposlitev, zelo jasno povemo v samem predlogu zakona, da gre za tri nove zaposlitve za 6 mesecev v letu 2018, ko se bosta vzpostavljala center in svet. Tukaj dejansko ni bila ne institucija, nikakor ne moremo govoriti o kakšni požrešnosti. Mogoče samo še ocvirek. Ker sredstva za delovanje, za vzpostavitev tega dela niso bila zagotovljena že v proračunu Varuha kot institucije, ker je zakon prišel šele zdaj, ne pa ob proračunu, je bila na Vladi na našo pobudo sprejeta rešitev, do katere zelo malokrat pride. In to je, da se je vsak minister in ministrica, vsak resor se je odpovedal sorazmernemu deležu svojega proračuna, da se lahko te institucije vzpostavijo. Iz spoštovanja do institucije in iz zavedanja, da Varuh deluje horizontalno in medresorsko. Toliko o teh finančnih stvareh. DZ/VII/31. seja 181 In še zadnja zadeva. Zavedam se, ta zakon ne bo rešil vseh težav ali pa večine težav, s katerimi se posamezniki soočajo v zvezi s kršitvami človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Ne bo rešil neodzivnosti državnih organov, čeprav, tu je bilo že večkrat poudarjeno, ta se je izjemno okrepila pod to vlado. Na vsake pol leta gremo skozi vsa priporočila. To vodi Ministrstvo za pravosodje, odkar je to s spremembo Zakona o državni upravi prešlo pod Ministrstvo za pravosodje, smo se prostovoljno zavezali, da dvakrat letno se gre na Vlado, to je javno objavljeno in se nas da kritizirati, hkrati pa je to tudi pritisk, da delamo bolje. Odzivno poročilo pripravljamo in koordiniramo z ostalimi resorji. Predvideno odzivno poročilo na letošnje poročilo Varuha bo predvidoma sprejeto še na zadnji seji Vlade pred parlamentarnimi počitnicami, kar pomeni, pol leta oziroma skoraj eno leto prej, kot se je katerokoli poročilo na Varuha nanašalo in bo tudi vam v pomoč, ko boste razpravljali jeseni o samem poročilu Varuha. Se pravi, tukaj stvari premikamo v pozitivno smer. Kakorkoli pod črto, to ni čarobna palčka, ki bi rešila problem človekovih pravic v Republiki Sloveniji, daleč od tega. Vendar hkrati ni metanje denarja stran, v to smo absolutno prepričani, pomeni pa krepitev institucije, ki pomeni izjemno pomemben in ustavno zapovedan, mandatiran organ neformalnega nadzora nad delom izvršilne in zakonodajen veje oblasti. S tem kakorkoli že posredno veliko naredimo za ljudi, za otroke pa sploh zaradi zagovorništva. Veselim se razprave na odboru in kasneje v parlamentu. Upam, da ne bom preveč pesimističen, če rečem, da gre za predlog, ki bo doživel več kot samo koalicijsko podporo ob sprejetju. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi prvega odstavka 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Ugotavljam, da ne. Zato tudi zaključujem razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali jutri, 22. 6., v okviru glasovanj. S tem tudi prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 12. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O SOCIALNEM VARSTVU. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 52 poslank in poslancem, s prvopodpisano dr. Simono Kustec Lipicer zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavniku Vlade, in sicer ministrici za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dr. Anji Kopač Mrak. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Spoštovani podpredsednik Državnega zbora, hvala za besedo. Drage poslanke in poslanci! Šest mesecev po tem, ko je 22. decembra lani ministrstvo v javno obravnavo posredovalo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu predstavljamo novelo vam vam, poslancem. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v vmesnem času opravilo številne aktivnosti in v pripravo novele Zakona o socialnem varstvu vključilo vse deležnike, vključno s stroko, lokalno skupnostjo in sindikate. Stroka, sindikati in tudi Državni svet so izkazali podporo predlaganemu konceptu reforme. Na ministrstvu menimo, da nov zakon nudi dobro vsebinsko podlago za reformo centrov za socialno delo. Ob vašem razmisleku za podporo zakonu želim posebej izpostaviti dosedanje večkratne neuspešne poskuse reforme. Gre namreč za spremembo mreže 62 centrov za socialno delo, ki ni bila spremenjena zadnjih 25 let, čeprav so se v vmesnem času močno povečale in vsebinsko spremenile naloge centrov za socialno delo. Glavni cilji reorganizacije so poenotenje dele centrov za socialno delo, poenostavitev upravnih postopkov in s tem razbremenitev strokovnih delavcev, kar bo imelo za posledico več možnosti za strokovno delo in povečanje učinkovitosti. Reorganizacija centrov za socialno delo bo storitve centrov tudi bolj približala uporabnikom. Ključno izhodišče je, da 62 enot centrov za socialno delo še vedno ostaja glavni nosilec socialne politike v lokalnem okolju. Z zakonom je določeno, da enote izvajajo strokovne naloge. Reorganizacija pa prinaša spojitev več centrov za socialno delo v območni center za socialno delo, ki bo pokrival večje teritorialno območje. Predvidenih je 16 centrov za socialno delo. Za celotno območje se na enem mestu izvaja vodenje in upravljanje. Za organizacijo in vodenje strokovnega dela in poslovanja centrov za socialno delo pa je odgovoren direktor. Znotraj vsakega izmed 16 centrov za socialno delo bo delovala skupna splošna služba, ki bo zajemala računovodstvo, administrativne naloge, pravno in kadrovsko službo. Na območnih centrih za socialno delo bosta oblikovani še skupna strokovna služba ter enota za odločanje o pravicah iz javnih sredstev. Dejansko centraliziramo zgolj in le administrativne in splošne službe in predvsem pomembno, da z ločitvijo enote, ki bo odločala o enoletnih pravicah, zmanjšujemo administrativno obremenitev centrov za socialno delo, medtem ko bo vse strokovno delo potekalo na enotah, torej obstoječih centrih za socialno delo. DZ/VII/31. seja 182 Dosežemo pa s tem večjo mobilnost strokovnega kadra, da bomo lažje zagotavljali multidisciplinarno obravnavo najtežjih primerov, ki so žal vedno pogostejši. Za 16 območij bo tako mnogo lažje zagotavljati z obstoječim kadrom večjo strokovnost pri obravnavi najzahtevnejših primerov. Pomembno je tudi, da ta podlaga, ki je danes pred vami, govori o organizacijski spremembi centrov za socialno delo, ki je, kot sem rekla, dobra podlaga za reorganizacijo dela centrov za socialno delo. Ne pozabite pa, da so pomembni procesi tudi socialna aktivacija, ki pomeni aktivno socialno politiko, programi za razreševanje socialne problematike dolgotrajnih prejemnikov denarne socialne pomoči, na eni strani, in verjetno najpomembnejši projekt uvedbe informativne odločbe o enoletnih pravicah, ki pa bo bistveno razbremenila centre za socialno delo tega administrativnega dela in tudi s to reorganizacijo ga fizično ločujemo. V vseh teh razpravah smo iskali res širše družbeno soglasje in tudi predvsem z lokalnimi skupnostmi, ker se zavedamo, da so centri za socialno delo sicer ustanove države, vendar so ključ in morajo delovati v lokalnem okolju in razreševati socialno problematiko, ki je v lokalnem okolju. Zato je v zakonu več varovalk, ki so bile dogovorjene, zato da se ne bi krnila mreža, kar se velikokrat po vzoru Fursovih, Gursovih in drugih reorganizacij, ki smo jih znotraj države že imeli. Tu poudarjam, centri za socialno delo so javni socialnovarstveni zavodi, ki so organizirani v skladu z Zakonom o zavodih in na podlagi Zakona o socialnem varstvu in jih ni mogoče primerjati z upravnimi enotami ali enotami Fursa ali Gursa, tako da ta postopek preoblikovanja je bistveno drugačen. Tudi v tej zgodbi varovalk, da se ne bi zgodilo – kar verjamem, da je naša skupna želja – da bi se krnila ta izpostavljenost in možnost dostopa ljudi do centrov za socialno delo, je tudi predvidena vloga Državnega zbora, in sicer da se na tri leta poroča o mreži in učinkovitosti te mreže. Se pa veselim današnje razprave. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo gospa Suzana Lep Šimenko. SUZANA LEP ŠIMENKO (PS SDS): Hvala za besedo, predsedujoči. Vsi prisotni, prav lepo pozdravljeni! O reorganizaciji centrov za socialno delo se govori že dlje časa. V mesecu maju leta 2013 je ministrica v svoji izjavi za javnost napovedala, da se bo pilotni projekt reorganizacije začel v drugi polovici leta 2013 in da bo reorganizacija centrov za socialno delo izvedena v začetku leta 2015. Danes smo sredi leta 2017 in na tem področju se do danes še ni zgodilo prav nič. Tudi iz zakona, ki je danes pred nami, Zakona o socialnem varstvu, ki ga omenjate kot nujnega za začetek reorganizacije centrov za socialno delo, ni razbrati, da je reorganizacija ena izmed prioritet Ministrstva za delo. Začetek veljavnosti zakona, glede na vsebino, ki je pred nami, postavljate v drugo polovico leta 2018, kar pomeni, da reorganizacijo prestavljate na vlado, ki bo prišla za vami, kar pa ni nova praksa. Spomnimo se Svetlikovega zakona iz leta 2010, ki je ukinil državne pokojnine in dodal zaznambe na nepremičnine prejemnikom varstvenega dodatka. Tudi ta zakon je stopil v veljavo v času druge vlade. Glede na številna leta govorjenja in priprave na reorganizacijo se vprašamo, kako je mogoče, da na Ministrstvu za delo le-to traja toliko časa, čeprav je ministrica tudi pred začetkom tega mandata na hearingu zagotovila, da je to ena izmed prioritet te vlade. Če bi le-to resnično bila prioriteta te vlade in trenutne ministrice za delo, bi bila do danes reorganizacija že zaključena. Prav tako je ministrica v preteklem letu na eno od mojih poslanskih vprašanj, vezanih na reorganizacijo centrov za socialno delo, odgovorila, da se bo večino dela, vezanega na reorganizacijo, odvilo v letu 2017. Žal tudi v letošnjem letu do tega očitno ne bo prišlo. Reorganizacija zagotovo ni enostaven projekt. So pa reorganizacije nekaj, kar v velikih gospodarskih družbah poteka nenehno. Po številu zaposlenih presegajo število zaposlenih na ministrstvu in na centrih za socialno delo. Tam si enostavno tako počasnega odziva, glede na spremembe na trgu, ne morejo privoščiti. Na Ministrstvu za delo je le-to drugače. Ministrstvo se bistveno prepočasi odziva na potrebe državljanov, kar se ne nazadnje tudi kaže v nenormalnem številu pritožb in v času, ki se ga potrebuje za njihovo rešitev. Pa na kratko poglejmo vsebino zakona, ki je pred nami. Predlog zakona prinaša nekatere dobre rešitve. Kot dobre v Slovenski demokratski stranki ocenjujemo krizno namestitev posameznika, ki nujno potrebuje takojšnjo pomoč zaradi nasilja v družini ali drugih okoliščin, ki povzročajo neposredno ogroženost; opravljanje interventne službe, ki se izvaja na podlagi obvestila policije; ustanovitev službe za koordinacijo in pomoč žrtvam; možnost izvajanja dejavnosti centrov za socialno delo tudi izven poslovnega časa v primeru nujnih zadev; odreditev socialnega inšpektorja, da lahko posameznemu zaposlenemu prepove posamezna dejanja, če obstaja ponovitvena nevarnost, kot na primer izdaja posamičnih aktov, odločanja o posameznih ukrepih, ter lahko predlaga začetek postopka za razrešitev direktorja in pomočnika ter začetek postopka za odvzem prekinitve koncesijske pogodbe; triletno poročilo Vlade Državnemu zboru o učinkovitosti delovanja centrov za socialno delo. Vendar pa lahko ugotovimo, da je ostala vsebina daleč od dolgo pričakovane DZ/VII/31. seja 183 reforme centrov za socialno delo, ki je za zagotavljanje učinkovite socialne države tudi nujno potrebna. Predlog zakona naj bi pomenil reorganizacijo centrov za socialno delo, vendar temu žal ni tako, saj uvaja zgolj zakonsko- pravno podlago za to, da lahko vsakokratna vlada z uredbo določi centre za socialno delo, območje delovanja ter področne enote centrov za socialno delo. Namesto vsebinskih in organizacijskih rešitev za reorganizacijo centrov za socialno delo danes razpravljamo o centralizaciji centrov za socialno delo in strukturi centrov za socialno delo, ki bo odvisna od vsakokratne politične volje in bo lahko podvržena nenehnemu spreminjanju, še večjemu političnemu kadrovanju in potencialno tudi prekinitvam kontinuiranega dela posameznih centrov in enot znotraj centrov za socialno delo. Takšno združevanje centrov za socialno delo pomeni združevanje brez meril in brez kriterijev, ki bi bili natančno določeni v tem zakonu. Kaj točno in kako konkretno bi se s takšnim združevanjem izboljšalo zagotavljanje socialnih storitev, tudi iz gradiva k predlogu zakona ni razvidno. V zadnjih letih se je na nas obrnilo kar nekaj uporabnikov socialnih storitev s pritožbami zoper delo centrov za socialno delo. Niti eden se ni pritožil zoper to, da bi ga motila decentralizirana organizacija ali pa organizacijska struktura sploh. V katere večje centre ali manjše centre bodo razporejeni centri za socialno delo, uporabnikov socialnih storitev ne zanima. Zanima jih le, ali bodo pravočasno in pravično obravnavani. S tega vidika ne moremo govoriti, da omenjeni zakon kakorkoli prispeva k izboljšanju kvalitete socialne obravnave. Predvsem nas skrbijo prehodne določbe, ki lahko pomenijo dokončno politizacijo centrov za socialno delo, saj se bodo vsi sveti centrov za socialno delo razpustili, konstituirali pa se bodo na novo v centrih, ki bodo predstavljali združene centre po pravilu, ki ga bo določil ustanovitelj, torej Vlada. Vršilce dolžnosti združenih centrov za socialno delo bo imenovala Vlada brez javnega razpisa do imenovanja novih direktorjev teh tako imenovanih združenih centrov za socialno delo, pri čemer rok imenovanja direktorjev s polnim mandatom sploh ni določen. Prav tako je mogoče zaslediti številne pripombe iz centrov za socialno delo o tem, da se večina zaposlenih v centrih s predlaganim načinom tako imenovane reorganizacije ne strinja ali ji celo nasprotuje. Informativna odločba je sprememba, ki jo lahko ocenimo kot pozitivno. Se pa seveda vprašamo, ali bo resnično prinesla toliko manj administrativnega dela, kot obljubljajo na ministrstvu. V osnovi se bo podatke še vedno moralo ročno vnesti. Veliko kritičnega razmišljanja lahko slišimo tudi glede področja socialne aktivacije, kjer se namerava porabiti 40 milijonov evrov za osebe, ki so dolgotrajno odvisne od socialnih transferjev, pri čemer ni jasno, koliko teh oseb se bo po skoraj enoletnem usposabljanju dejansko lahko zaposlilo. Dlje časa se omenja kadrovska podhranjenost centrov za socialno delo. Glede na zakon, ki je pred nami, si lahko obetamo zgolj 16 novih direktorjev novonastalih centrov, ki bodo ponovno, kot smo že izpostavili, lahko politično kadrovani, saj soglasje za njihovo imenovanje poda minister. Glede na pretekle izkušnje se bojimo, da bo politična ustreznost ponovno pred strokovno usposobljenostjo kandidatov, kar se je pod okriljem trenutne ministrice v preteklosti prepogosto dogajalo. Nenavadna je tudi odločitev ministrstva, da bodo socialni aktivatorji, ki jih bo nekaj nad 50, zaposleni na Ministrstvu za delo in šele v letu 2021 preneseni na centre za socialno delo. Tudi na tem področju o kadrovski okrepitvi centrov za socialno delo ne moremo govoriti. Ne nazadnje, nihče do danes se še ni ukvarjal konkretneje z delovnimi invalidi. Številni imajo resnično velike omejitve pri delu, imajo pa na drugi strani voljo do dela in si želijo delati. Številni so premagali težke bolezni in ponovna vključenost v delovni proces bi bila za njih velika rešitev, tako s socialnega kot finančnega vidika. Gre namreč za skupino ljudi, ki morajo preživeti z 200 evri na mesec. Kljub posameznim dobrim rešitvam zakona v prvem branju ne moremo podpreti iz pravkar navedenih razlogov. V nadaljevanju zakonodajnega postopka pa bomo spremljali predvsem izjave in stališča tistih, ki se jih takšna centralizacija storitev tiče. To niso zgolj zaposleni na centrih za socialno delo, ampak predvsem upravičenci do socialnih storitev. V nadaljevanju se bomo na osnovi tega tudi odločali o podpori ali nepodpori temu zakonu. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Franc Trček bo … se opravičujem, gospod Jurša, gospod Franc Jurša bo predstavil stališče Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije. Še enkrat se opravičujem. FRANC JURŠA (PS DeSUS): Hvala za besedo, predsedujoči. Ja, vam opravičim ta lapsus. Prvi centri v naši državi, nekdanji skupni, so bili ustanovljeni pred 50 leti in to pomeni, da bi država Slovenija bila na nek način zelo socialna država, če merimo po teh kriterijih in merilih. Ni pa dobro, da se sama organizacija in način dela v vsem tem času do danes praktično sploh nista posodobila. Centri so sicer res dobivali vedno nove in nove naloge tako s strani države kot s strani lokalnih skupnosti, strokovni sodelavci so se začeli ukvarjati s papirologijo, terensko delo pa so na nek način hote ali nehote zanemarjali, zato je po mnenju Poslanske skupine Desus na mestu vprašanje, koliko pa smo danes še socialna država. Ni dovolj, da državljanom in državljankam, ki so potrebni takšne ali drugačne pomoči, samo v DZ/VII/31. seja 184 ustavi, z zakonom in na listu papirja neke odločbe zagotavljamo nekaj pravic in da jim to pošljemo na dom v modri kuverti. Ti ljudje v veliki večini potrebujejo drugačen pristop – pristen stik z neko osebo, ki je usposobljena za to, da lahko pomaga, je vreden več kot tisoč odločb. Zato se v naši poslanski skupini strinjamo, da je na nek način reorganizacija centrov za socialno delo potrebna, saj smo bili do njihovega dela v preteklosti že marsikdaj upravičeno kritični, kar se je kazalo skozi neenotno prakso delovanja centrov in konec koncev tudi z mnogimi, medijsko bolj izpostavljenimi primeri, ki jih je bilo v zadnjem času kar precej. Ministrica pravi, da priprave na reorganizacijo socialnega dela segajo že več kot deset let nazaj in da je zdaj končno napočil čas in celo zadnji trenutek, da centre moderniziramo, sicer grozi socialnemu delu v naši državi kolaps. Sam in moji poslanski kolegi v celoti ne verjamemo, da je res tako. Reorganizacija je in ni nujna, da bo kakovost storitev še boljša. Vsebinsko se nam zdi načrt reorganizacije na nek način ustrezen, saj razbremenjuje socialne delavce od večnega administrativnega dela in jih na nek način pošilja nazaj na teren k ljudem. Zato pa so nujne zaposlitve novih ljudi, ne le razbremenitve zaposlenih z birokratskimi opravili. Ob kadrovanju se nam takoj porodi vprašanje, še s koliko dodatnimi zaposlitvami strokovnjakov pa se bo šlo na teren. Ko pogledamo za primerjavo druge evropske države, imajo v povprečju na sto tisoč prebivalcev zaposlenih tisoč 851 socialnih delavcev. Pri nas, kjer nas je dva milijona in še nekaj, pa je vseh zaposlenih na centrih za socialno delo tisoč 900. Slišati je, da se bo zaposlilo dvajset novih strokovnjakov in 62 pripravnikov. Od teh dvajsetih novih zaposlitev jih bo šestnajst direktorjev novonastalih centrov, 62 pripravnikov pa pomeni po en pripravnik na vsako enoto centra. Bo to dovolj, da socialno delo približamo našim ljudem? Mislim, da ne. Bomo kadrovsko podhranjenost in zbirokratiziranost postopkov lahko odpravili do te mere, da bo človek, ki potrebuje pomoč centra za socialno delo, lahko kadarkoli brez najave časa pristopil do uslužbenca in dobil takoj tudi ustrezno pomoč oziroma nasvet? Bojim se, da ne. V Desusu smo bili skozi vso javno razpravo in koalicijsko usklajevanje o zakonu skeptični do predlaganih rešitev glede organizacije tudi na točki samostojnosti in avtonomnosti centrov. Sam sem ves čas nasprotoval dejstvu, da se enotam jemlje pravna subjektiviteta, saj se bo celotno mrežo upravljalo iz šestnajstih centrov, ki pa potreb terena oziroma manjših lokalnih skupnosti ne poznajo dovolj dobro. Moja bojazen in tudi večina kolegov in seveda kolegice iz moje poslanske skupine je previdnih. Izvira predvsem iz preteklih izkušenj, ko je nekaj organov v državne uprave, na primer nazadnje davčni urad, že izginilo iz manjših krajev. Napovedujejo se in že izvajajo selitve iz upravnih enot in napovedujejo se tudi selitve iz sodišč. Zato se nam zdi tukaj to tveganje še večje. Centralizacija nikoli ni prenesla nič dobrega. To vemo iz naše pretekle zgodovine. Iskreno se bojim, da niti zakonsko določilo, ki bi ga sicer lahko imeli na nek način za varovalko pred posegom v sistem razporejenih centrov za socialno delo – s tem, da mora Vlada Državnemu zboru poročati vsaka tri leta o učinkovitosti delovanja območnih centrov in enot centrov –, ne pomeni zadostne varovalke, da se sčasoma lokalni centri ne bodo začeli tudi zapirati. Ne glede na pravkar povedano stališče, ki seveda zveni precej negativno, pa bomo poslanke in poslanci naše poslanske skupine danes ta predlog zakona podprli in ga posredovali v nadaljnjo obravnavo v Državni zbor. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Marija Bačič bo predstavila stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. MARIJA BAČIČ (PS SD): Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovana ministrica, kolegice in kolegi, lepo pozdravljeni! Pred nami je torej zakon, s katerim bomo v prvem koraku omogočili začetek organizacijske reorganizacije centrov za socialno delo. Tovrstna reorganizacija bo podlaga za naslednji korak, ko bodo na vrsti vsebine in strokovno delo centrov za socialno delo. Po mnenju pripravljavcev zakona pa bodo že same organizacijske spremembe, ki jih začenjamo s to novelo zakona, po določeni meri spodbudile razvoj stroke in delo centrov bolj približale uporabnikom. Zakaj je reorganizacija sploh pomembna? Če želimo dejavnost centra za socialno delo postaviti na raven, kjer bodo dejansko lahko delali za uporabnike, moramo k temu pristopiti tako organizacijsko kot strokovno. Centri za socialno delo so namreč strokovne institucije, ki bi se v prvi vrsti morali posvečati preprečevanju in podpori pri razreševanju socialnih stisk ter težav posameznikov, družin in posameznih ranljivih skupin prebivalstva. Žal pa se vse prevečkrat slišijo očitki, da je delovanje centrov za socialno delo preveč zbirokratizirano in togo. Kot ugotavlja predlagatelj, v zadnjih letih socialna problematika v Sloveniji zaradi gospodarske krize narašča; povečevalo se je število prejemnikov socialnih transferjev in socialno izključenih ljudi, nastajajo povsem nove oblike zasvojenosti, več je različnih oblik nasilja in drugih stisk in težav, za katere se v okviru mreže javne službe zagotavlja strokovna pomoč in podpora. Potrebe, ki so vse zahtevnejše, številčnejše in nove, zahtevajo enovit, nov, hiter in učinkovit način ukrepanja, za kar potrebujemo sodoben socialnovarstveni sistem, ki deluje v skupnosti. DZ/VII/31. seja 185 V tem trenutku imamo 62 centrov za socialno delo, kar kaže na njihovo preveliko razdrobljenost. Teh 62 centrov je med seboj neprimerljivih tako po kadrovski strukturi, po območji, ki ga pokrivajo, kot tudi po nalogah, ki jih opravljajo. Predlog zakona zato predvideva, da se teh obstoječih 62 centrov združi pod streho novoustanovljenih 16 območnih enot, ki so zaokrožene po teritoriju, po obsegu nalog in številu prebivalcev območja. Tako zagotovimo, da bo vsak od 62 centrov, ki bodo ostali tam, kjer so, tako da se z vidika dostopa za uporabnika ne spreminja nič, bo pa bolj kadrovsko raznolik, saj bo zaposloval različne strokovne profile. S tem se zagotavlja večji nabor različnega kadra, strokovni delavec pa več ne bo v dvojni vlogi, kar bo po našem mnenju krepilo zaupanje uporabnika v njegovo delo. Strokovni delavci, ki so specialisti na posameznih področjih, bodo z reorganizacijo končno v večji meri opravljali delo, za katerega so specializirani. Reorganizacija centrov za socialno delo vključuje tri med seboj povezane projekte. Prvič, poleg že omenjene nove organizacijske strukture centrov za socialno delo bo razbremenila strokovne delavce birokratskih postopkov in jim prinesla več časa za delo z ljudmi. Drugič, uvajamo tudi informativno odločbo po vzoru informativnega izračuna dohodnine, s katero poenostavljamo postopke pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Letne pravice bodo obravnavane avtomatsko in ljudem ne bo več treba vlagati vloge vsako leto. In tretji izmed ukrepov v tem zakonu je uvedba socialne aktivacije, ki bo zagotavljala usklajeno in celostno obravnavo oseb, ki so dolgotrajno brezposelne, ki najbolj tvegajo revščino in socialno izključenost. Ključni cilj aktivacije je, da bi dolgotrajnim prejemnikom denarnih socialnih pomoči čim bolj celovito pomagali in jih usposobili za novo zaposlitev. V naši poslanski skupini menimo, da je predlog zakona dobro pripravljen in ga bomo kljub nekaterim političnim pomislekom naših kolegov podprli. Zakon je namenjen stroki in omogočanju strokovnega dela. Ravno stroka je tista, ki pravi, da so v primeru reorganizacije dobro sodelovali, da je bila stroka korektno vključena in slišana. To nas dodatno utrjuje v prepričanju, da je zakon dobro pripravljen in potreben. Socialni demokrati bomo sklep, da je predlog novele Zakona o socialnem varstvu primeren za nadaljnjo obravnavo, tudi podprli. Hvala za pozornost. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Miha Kordiš bo predstavil stališče Poslanske skupine Združena levica. Izvolite. MIHA KORDIŠ (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Osnovni problem centrov za socialno delo je njihova kadrovska podhranjenost in prevelika, neenakomerno porazdeljena delovna obremenitev. Načrtovana reorganizacija pa ne bo zmanjšala obsega dela niti ne bo zagotovila novih zaposlitev. Zato smo v Združeni levici do načrtovane reorganizacije zadržani. Ampak, ker se vendarle strinjamo z izhodišči in namenom in idejo ločitve administrativno-pravnih postopkov od strokovnega in socialnega dela, predlagani spremembi ne bomo nasprotovali. Izpostavljamo pa, da predlagana sprememba prihaja prepozno, ker bo dokončno izvedena šele v mandatu neke druge vlade. Zakaj prepozno, se lahko ozremo še v leto 2012, ko se je vpeljevala nova socialna zakonodaja in so se na centrih za socialno delo že takrat spopadali s hudimi težavami. So delali po cele dneve, tudi ob sobotah, morali so rešiti velike količine novih vlog. Obseg upravne dokumentacije se je izredno povečal, ob tem je pa prihajalo še do izredno velikega, navsezadnje pričakovanega nezadovoljstva ljudi in udeležencev v tem procesu. In ta jeza vsega oropanih ljudi, ki so se znašli na centru za socialno delo, se je seveda razbijala predvsem na čereh zaposlenih. In ti pregorevajo. Opaža se ogromno bolniških odsotnosti, zato ker takšnega tempa dela, kot ga imajo zadnja leta, resnično ne zmorejo več. Da je ta agonija trajala tako dolgo oziroma še vedno traja, je neposredno odgovorna ekipa socialdemokratov, ki je fevdalizirala Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Kot celotni javni sektor in druge javne zavode je tudi CSD udarilo varčevanje po ZUJF. Ministrica trdi, da bo reorganizacija centrov za socialno delo rešila tudi perečo kadrovsko krizo, kar je za zaposlene na CSD daleč najbolj pomembno, ampak je marsikateri zaposleni do tega upravičeno skeptičen. Pri vsem skupaj ne gre za ambiciozne rešitve glavne težave, ampak v resnici za blažje pomirjanje CSD in ob tem tudi nabiranje političnih točk ministrice pred novimi državnozborskimi volitvami naslednje leto. Težje bi bilo, ampak hkrati tudi bolj pravično, da bi se premerilo dejansko delovno obremenitev posameznih CSD, se to primerjalo med seboj, in standardi in normativi, in se potem od tod naprej smiselno iskalo primerne kadrovske okrepitve. Ministrica je tako na posvetu kot v odgovoru na naše poslansko vprašanje nekoliko namignila na to, da bi se vse to premerilo in uravnotežilo, potem ko bodo že vzpostavljeni območni CSD in pod njim reorganizirane enote. Ampak, z vidika smiselnosti postopkov bi bilo veliko bolje, če bi najprej ugotovili dejansko stanje in nato ukrepali, se pravi, se lotili reorganizacije. Tako se na centrih za socialno delo bojijo, da bo z načrtovano reorganizacijo narejen samo prvi korak. Za tistega drugega, ključnega, vsebinskega, bo pa zmanjkalo časa in možnosti. A ravno vsebinske spremembe so tiste, ki so nujne. Ker če bodo centri za socialno delo ostali podhranjeni in kader njihov preobremenjen, bo kakovostno delo, ne glede na vso načrtovano reorganizacijo, preprosto DZ/VII/31. seja 186 nemogoče. Po navedbah predlagatelja naj bi kadrovsko podhranjenost aktualni predlog posredno sicer reševal, vseh 26 obstoječih centrov bo ostalo v obliki lokalnih enot, ki bodo vstopne točke za vse socialne pravice, v 16 območnih enot se bodo pa preselile administrativne zadeve, skupne službe in enote za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, s čimer naj bi strokovne delavce razbremenili birokratskih opravil in ti naj bi se na račun tega lahko resneje posvečali delu na terenu in se osredotočili na strokovno delo. To je zelo plemenit cilj in dober namen, ampak se bojim, da aktualni predlog tega ne more zagotoviti. Ni še dorečeno, kako bodo organizirane skupne službe območnih CSD v razmerju do posameznih enot oziroma kako bodo delovale povezave med temi enotami. Kot rečeno, mnogi zaposleni na centrih so do te reorganizacije skeptični in menijo, da prvenstveno potrebujejo več zaposlenih strokovnih delavcev v skladu z njihovimi standardi in normativi. Brez resničnih razbremenitev in potrebne kadrovske spremembe lahko načrtovano reorganizacijo razumemo predvsem kot centralizacijo strukture zavodov za lažje upravno in politično obvladovanje, kar bi bilo navsezadnje tudi skladno z modus operandi in politično prakso ekipe na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve. S predlogom se uvaja nov institut soglasja ministra pri določitvi standardov in normativov. S tem se odpira možnost, da bo lahko vsakokratna politika problematizirala soglasja normativov, ki pa so za primerno oziroma pravično kadrovsko strukturo CSD bistvenega pomena. In če je bilo prej ministrstvu podrejenih 62 direktorjev, jih bo zdaj samo 16. Pri tem tudi nova sestava svetov zavodov ohranja prevlado predstavnikov ministrstva v razmerju do predstavnikov zaposlenih in predstavnikov lokalne skupnosti. Ministrstvo bo še vedno imelo v svetih absolutno večino, lokalne skupnosti pa približno takšen vpliv kot do zdaj. Posebej pa bodo na izgubi zaposleni in zato predlagana reorganizacija pomeni tudi izgubo sodelovanja zaposlenih pri odločanju. Mreža bi morala biti zasnovana tako, da bi omogočala dvosmerno komunikacijo v hierarhiji. Se pravi, ne samo komando od zgoraj navzdol, ampak tudi obratno. Predvidena sestava bodočih svetov CSD nam v zvezi s tem vzbuja skrbi, prav tako pa tudi izguba pravne subjektivitete zdajšnjih CSD kot bodočih enot, ki bodo ustanovljene z vladno uredbo, ker je v tem trenutku popolnoma nedorečeno, kje in kdaj bodo te enote centrov sploh organizirane. Tema socialnega varstva in socialne države pa se seveda ne izčrpa samo pri kadrovskih in organizacijskih vidikih centrov za socialno delo. Trenutna vlada, ministrica in ta koalicija sta v tem mandatu delovali izrazito protisocialno. Medtem ko je bilo najbogatejšim 10 odstotkom samo z dohodninskimi odpustki podarjenih 80 milijonov evrov, se ministrstvo še vedno izogiba izdelave ocene minimalnih življenjskih stroškov, ki so podlaga za določanje višine socialne pomoči. Ta socialna pomoč še vedno vztraja več kot 300 evrov pod pragom revščine in 93 evrov pod zadnjo oceno minimalnih življenjskih stroškov, ki je bila, mimogrede, narejena osem let nazaj. Zaradi tega zavlačevanja so prizadeti socialno najbolj ranljivi prebivalci. Tudi naš predlog, da se otroški dodatek ne bi štel k prihodkom družine, ki določajo upravičenost do socialne pomoči, je bil zavrnjen. To v praksi pomeni, da so številne družine, med njimi predvsem enostarševske, pahnjene v slabši materialni položaj, denar, ki naj bi bil namenjen skrbi in razvoju otrok, pa se namesto tega porablja za pokrivanje skupnih stroškov družin. Če zaključim, naša oblast se na vse kriplje prizadeva, da bi socialno najbolj izpostavljene dele delavskega razreda oropala pravic in pogajalske moči, ker bi jim s tem namreč onemogočili, da zavrnejo ponižujoče premalo plačano in prekarno delo na vedno bolj segmentiranem in nevarnem trgu dela, kot ga že zdaj sploh lahko. To ministrstvo je za najbolj ranljive segmente delavskega razreda situacijo namesto reševalo, to slabo situacijo pravzaprav ustvarjalo. Sedaj, na koncu mandata pa si želi s projektom reorganizacije javno oprati svojo slabo vest. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospa Iva Dimic bo predstavila stališče Nove Slovenije – krščanskih demokratov. Izvolite. IVA DIMIC (PS NSi): Spoštovani predsedujoči, spoštovana ministrica, kolegice in kolegi! Zdi se, da se zgodovina ponavlja. Konec leta 2011 se je ob zaključku mandata Pahorjeve vlade takratna ekipa Ministrstva za delo pod vodstvom Ivana Svetlika in državne sekretarke dr. Anje Kopač Mrak neslavno poslovila s propadlo reformo uveljavljanja pravic iz javnih sredstev. Koliko krivic in škode je povzročila in še danes jo popravljamo! Spomnimo samo na odvzem državnih pokojnin številnim najšibkejšim. Kot kaže, si ministrica Kopač Mrakova želi tudi iztekajoči mandat zaključiti v podobnem slogu – s pompozno napovedjo reforme centrov za socialno delo. Iz preteklih izkušenj lahko že sedaj povemo, da jo bomo še leta in leta popravljali, žalostno pa je, da oškodovanci najverjetneje nikoli ne bodo dobili povrnjenih krivic. Predlagatelji navajajo tri bistvene cilje predlagane spremembe Zakona o socialnem varstvu: prvič, socialna aktivacija, drugič, informativna odločba in tretjič, reorganizacija centrov za socialno delo. Za pojmom v prvi točki, socialna aktivacija, se skriva predvsem 52 novih zaposlitev v okviru ministrstva. V gradivu lahko zasledimo, da bodo štirje delovali v okviru projektne enote na ministrstvu, 48 pa jih bo na centrih za socialno delo. Krščanski demokrati DZ/VII/31. seja 187 ministrstvo sprašujemo, s kom bo teh 52 novo zaposlenih oseb imelo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi? Z ministrstvom, s centri? Odgovor na ta vprašanja bo veliko povedal o resničnem namenu te točke. Poleg kadrovskih vprašanj je pri socialni aktivaciji vprašljiv tudi načrt financiranja. Od leta 2017 do leta 2022 kot pilotni projekt preko evropskih sredstev, zatem pa iz integralnega proračuna. Sliši pa se, da je bil javni razpis tako slabo pripravljen, da skoraj ni bilo prijav. Na takšen način projekt ne more biti uspešen. Glede informativne odločbe lahko krščanski demokrati rečemo, da bi si lahko samo želeli, da bi bila njena uvedba tako uspešna, kot je bila Bajukova uvedba informativnega izračuna dohodnine. Žal po dosedanjih izkušnjah ministrici ne moremo tako zaupati. Zanima pa nas, ali je informacijski sistem centrov za socialno delo pripravljen, koliko napak pri izračunih se predvideva in predvsem, ali je ministrstvo pripravljeno na reševanje pritožb oziroma ugovorov na te informativne odločbe. Vemo namreč, da imajo na ministrstvu težave pri reševanju pritožb na odločbe o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Upravičenci na njihove rešitve čakajo tudi po tri leta, po uvedbi spremembe pa bi tukaj lahko zavladal tudi kaos. Iz zakonskega gradiva je razvidno, da je glavni namen te spremembe socialne zakonodaje reorganizacija centrov za socialno delo, tako da bo ministrstvo in preko njega seveda koalicija in SD prevzela popoln nadzor nad kadrovanjem v sistemu socialnega dela. Krščanski demokrati trdimo, da bo s tem sistemu povzročena nepopravljiva škoda. Spomnimo samo na sporno politično kadrovanje na Centru za socialno delo Slovenj Gradec, ki je dobilo epilog v zadevi koroška dečka. Gospe in gospodje! Koliko takšnih in podobnih afer nas čaka v prihodnosti? Z zakonom je predvidenih 16 območnih centrov za socialno delo. Zakaj ravno 16? Nekaj se jih pokriva s statističnimi regijami, nekaj ne. Uporabljeni so bili torej različni kriteriji. Sedanji direktorji centrov za socialno delo pa bodo poslej pomočniki direktorjev, popolnoma podrejeni direktorjem območnih centrov, seveda v sodelovanju s predstavniki lokalnih skupnosti. Krog kadrovanja je torej sklenjen. Iz gradiva ni nikjer razvidno, kako se bo zagotovilo več strokovnega dela, ki ga predlagatelji napovedujejo. Gre za izrazito strukturne spremembe, ki bodo morda le imele za posledico boljše strokovno delo, nikjer pa tega zagotovila ni. Posebej se moramo dotakniti finančnega vidika reorganizacije. Ministrstvo je za vodenje projekta in za odnose z javnostmi glede reorganizacije najelo zunanje podjetje, ki mu je plačalo kar 121 tisoč evrov. To je več, kot je ministrstvo za odnose z javnostjo skupaj plačalo vse od leta 2007 do 2016. V gradivu pa v tabeli Ocena finančnih posledic reorganizacije CSD v evrih to gladko zamolčijo. Naj povzamem. Namen te spremembe zakona je povečati in utrditi političen vpliv stranke koalicije na kadrovanje v sistemu socialnega varstva, kar bo celotni mreži in strokovnemu delu prizadelo veliko škodo. Popravljali jo bomo še dolga leta. Poslanci Nove Slovenije zato ne prevzemamo odgovornosti in bomo glasovali proti temu, da je zakon primeren za nadaljnjo obravnavo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Dr. Mirjam Bon Klanjšček bo predstavila stališče Poslanske skupine nepovezanih poslancev. Izvolite. DR. MIRJAM BON KLANJŠČEK (PS NP): Hvala lepa. Spoštovani! Namen spremembe Zakona o socialnem varstvu, o kateri je do februarja letos potekala javna razprava, je reorganizacija delovanja centrov za socialno delo. Ta bi ob uspešni izvedbi pomenila razbremenitev strokovnega kadra administrativnih nalog, poenostavitev postopkov ter večjo kadrovsko raznolikost. Temelj sprememb je torej ustanovitev 16 novih centrov za socialno delo, ki bodo izvajali vodenje in upravljanje na enem skupnem mestu. Na ta način bi se po mnenju predlagatelja ostali centri za socialno delo, ki bodo od reorganizacije naprej delovali kot enote, razbremenili kadrovskih in administrativnih zadev, uporabnikom pa omogočili hitrejšo in strokovnejšo obravnavo. Prav tako novela zakona uvaja pravni temelj za premakljiv delovni čas socialnih delavcev in drugih uslužbencev, ki bodo posameznikom na voljo tudi v popoldanskih urah. Poleg navedenega bi kot pozitivno posledico predlagane spremembe izpostavila avtomatiziran način izdajanja odločb o letnih pravicah iz javnih sredstev. Vloge za pridobitev pravic iz javnih sredstev so dolge, izpolnjevanje pa zapleteno. To je dejstvo. In mnogim posameznikom, ki so že tako v negotovem položaju, izpolnjevanje in dopolnjevanje vlog pomeni še dodaten stres. Tako pa bi zaradi hitre avtomatizacije odpadlo mučno izpolnjevanje vlog ter preverjanje vsakega posameznika oziroma družine, ali zahtevane pogoje sploh izpolnjuje, hkrati pa tovrstni sistem zaposlenim omogoča več časa, ki ga lahko posvetijo uporabnikom. V Poslanski skupini nepovezanih poslancev si želimo, da bo trud ministrice za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti obrodil sadove ter sistemu socialnega varstva prinesel potrebne osvežite, predvsem pa še kvalitetnejšo storitev socialnega varstva. Zato bomo predlog zakona v tej fazi podprli. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Dr. László Göncz bo predstavil stališče Poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti. Izvolite. DZ/VII/31. seja 188 DR. LÁSZLÓ GÖNCZ (PS IMNS): Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovana gospa ministrica, kolegice in kolegi! Glede sprejemanja Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu, ki prinaša bistvene spremembe na področju organiziranja centrov za socialno delo, smo v naši poslanski skupini nekoliko negotovi. Strinjamo se s trditvijo, da je delovanje centrov za socialno delo zelo kompleksno vprašanje. V zadnjih letih se je njihova dejavnost konstantno dopolnjevala in danes so to med seboj dokaj različne ustanove, kar lahko daje legitimno osnovo za sistemsko nadgradnjo njihove organiziranosti. Predlagane rešitve bodo lahko utemeljene in koristne, pri čemer je nedvomno najvažnejši vidik kvalitativna nadgradnja socialnih storitev za prebivalce. Kljub vsemu pa se lahko predlagane spremembe razumejo tudi kot centralizacija ustanov na področju socialnega varstva. Da ne bo pomote, tovrstno povezovanje je lahko koristno, morda tudi nujno, vendar se je v fazi priprave zakona pojavilo kar nekaj odprtih vprašanj in na nekatere od njih niso bili podani celoviti odgovori. Na marsikaterem drugem področju pa so se pokazala tovrstna združenja ali pa združevanja za nezdravo in ciljano centralizacijo, kar upravičeno prejudicira dvome. V fazi združevanja vsi podpiramo racionalizacijo administrativno-tehničnega dela, manj pa smo prepričani o večji neposredni strokovni prisotnosti pristojnega kadra na terenu, kljub poudarjanju načela enake dostopnosti, če se strokovni kadri dejansko, formalno morda ne, pretežno le koncentrirajo v dvanajstih območnih enotah. To bi v primeru nekaterih manjših ali specifičnih centrov med 62. lahko povzročilo težave. Veseli bomo, če se bo ta naš pesimizem izkazal za zmotnega oziroma neupravičenega. Do sedaj je bila v stališčih izpostavljena že marsikatera dilema. Dodal bom zgolj še eno z vidika madžarske narodne skupnosti, v zvezi s katero sem pristojni ministrici že postavil poslansko vprašanje. Izpostavljam zgolj vidik madžarske narodne skupnosti, kajti glede predvidenih območnih centrov za socialno delo bo v primeru italijanske narodne skupnosti domicilna enota na narodnostno mešanem območju v Kopru, medtem ko v primeru madžarske narodne skupnosti temu ne bo tako. Na moje vprašanje, ali je Vlada s spremembo zakona predvidela optimalne rešitve glede možnosti dosledne zakonske uporabe madžarskega jezika z vidika delovanja območnega centra, ki ni predviden na narodnostno mešanem območju, je ministrica dr. Anja Kopač Mrak, ob poudarku, da tovrstne pravice tudi do sedaj niso bile kršene, odgovorila, da so o tem vprašanju razmišljali in da se bodo glede tega po potrebi povezali s pristojnimi organizacijami narodne skupnosti. Po mojem vedenju doslej do tega ni prišlo, vsekakor pa bi bilo zaželeno, da se morda v 17. členu predloga sprememb zakona v okviru poglavja Prehodne in končne določbe z ustrezno rešitvijo nakaže na omenjeno specifiko. To bi bilo z vidika madžarske narodne skupnosti zaželeno, z vidika možnosti doslednega izvajanja ustavnih in zakonskih določb glede celovite uporabe jezika avtohtonih narodnih skupnosti pa korektno. Naša poslanska skupina bo pri tem z veseljem sodelovala. Ne glede na izražena odprta vprašanja, sklep, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, podpirava. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Dr. Jasna Murgel bo predstavila stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra. DR. JASNA MURGEL (PS SMC): Spoštovani predsedujoči, spoštovane kolegice in kolegi! Novela Zakona o socialnem varstvu, ki jo imamo danes na mizi, predstavlja po našem mnenju prvi korak v procesu reorganizacije centrov za socialno delo. Kljub temu da je bilo za to potrebnega kar nekaj časa in usklajevanj, smo veseli, da je na vrsto prišla obravnava predloga tega zakona. Danes ugotavljamo, da je delovanje centrov za socialno delo neučinkovito in preveč obremenjeno z administrativnimi nalogami, ki sta jih leta 2012 centrom za socialno delo naložila Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in Zakon o socialno varstvenih prejemkih. Glavni motiv za takratno spremembo zakonodaje je bila torej enakovredna obravnava vseh prejemnikov socialnih pomoči, otroških dodatkov in drugih javnih sredstev. Na podlagi novo uveljavljenih zakonov, ki sta korenito spremenila način dela centrov za socialno delo, so centri za socialno delo postali tudi tisti organ, ki odloča o dodelitvah vseh socialnih transferjev in subvencij. Zaradi velike preobremenjenosti centrov za socialno delo z administrativnim delom imajo socialni delavci veliko manj časa, da uresničujejo svoje poslanstvo in se posledično odmikajo od ljudi in stisk, s katerimi se ti srečujejo. Osnovni namen spremembe Zakona o socialnem varstvu je torej razbremenitev predvsem strokovnih delavcev. Ti ne bodo več opravljali administrativnih nalog, vendar se bodo lahko v polni meri posvetili reševanju socialne stiske posameznikov in družin. Potrebe ljudi, ki potrebujejo storitve centrov za socialno delo, so vse zahtevnejše, številčnejše in nove ter zahtevajo učinkovit in hiter način ukrepanja. Na podlagi spremenjenega Zakona o socialnem varstvu bo ustanovljenih 16 centrov za socialno delo, ki bodo nastali s spojitvijo obstoječih centrov za socialno delo. Sedanji centri bodo postali enote centrov za socialno delo. V okviru enega centra bodo računovodstvo, administrativne naloge, pravna in kadrovska služba. Nekatere socialnovarstvene storitve, javna pooblastila in naloge, ki so jih doslej izvajali centri za socialno delo, bodo izvajali novoustanovljeni centri za DZ/VII/31. seja 189 socialno delo. S tem bodo določenih nalog razbremenjene enote centrov za socialno delo. Sprememba, ki jo uvaja novela Zakona o socialnem varstvu, predstavlja organizacijsko podlago za nadaljnjo vsebinsko reorganizacijo centrov za socialno delo, za katero je treba spremeniti tudi druge zakone, ki urejajo pravice s področja socialnega varstva. S celostno prilagoditvijo drugih zakonov bo reorganizacija dosegla učinek, ki ga zasleduje Vlada, to je, da bodo strokovni delavci centrov za socialno delo imeli več časa za delo z ljudmi. Poslanska skupina Stranke modernega centra meni, da je obravnavani zakon primeren za nadaljnjo obravnavo, zato ga bo v prvi obravnavi podprla. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Končali smo predstavitev stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava o predlogu zakona. Kot prva ima besedo ministrica dr. Anja Kopač Mrak. Pripravita naj se mag. Tanja Cink in gospod Jožef Horvat. Izvolite, gospa ministrica. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala za besedo. Vse predstavitve stališč sem zelo pozorno poslušala. Zadnjih šest mesecev smo zelo intenzivno sodelovali tako s stroko, sindikati, imeli posvete v vseh območnih enotah, vabili vse, tako predstavnike lokalnih skupnosti, Državnega zbora; skratka, politične odločevalce, stroko, nevladne organizacije na teh regijskih posvetih. Tudi tokrat želim slišati pripombe, ki so dane, in želela bi takoj potem, po uvodnih predstavitvah morda na te najbolj izpostavljene točke podati pojasnilo, odgovor ali vam pač nakazati razmišljanje, kaj so ključni cilji v zakonu. Največkrat se izpostavlja ob predlogu spremembe organizacijske strukture centrov za socialno delo pomislek, da s tem centraliziramo službe socialnega dela na terenu. Res bi želela poudariti, da osnovni namen ni tak in da v zakonu je kar nekaj varovalk, da se to ne more zgoditi. Namreč, zelo pomembno je, da je v zakonu določeno, da se v enotah, torej navedeno je točno v enotah, torej obstoječih centrih za socialno delo, da se izvajajo vse strokovne naloge, razen odločanje o pravicah po Zakonu o uveljavljanju pravice iz javnih sredstev; o enoletnih pravicah, o varstvenem dodatku, denarih socialnih pomočeh bo še vedno odločano na enotah. S tem, ker smo to v zakonu zapisali, se morate zavedati, da so zadaj tudi standardi in normativi za izvajanje teh nalog, kar pomeni, da ni mogoče, tako kot je bilo nekajkrat izpostavljeno, da bi se potem kar enote brisalo z uredbo Vlade ali da bi se znotraj območja število zaposlenih prerazporejalo iz enot na območje. Skratka, to je pomembna tudi ločitev v primerjavi z drugimi reorganizacijami, ker v nobenem zakonu ne boste imeli takšnega zapisa, ker verjamem, da smo skupaj z vami vsemi našli neko rešitev, da zagotavljamo, da so obstoječi centri za socialno delo, ki bodo postali enote, ključna vstopna točka in tam, kjer se opravlja strokovno delo. Ker tisto, kar verjamemo, in kar nas je vodilo pri reorganizaciji, da centri za socialno delo so ključna institucija države, ki delujejo v lokalnem okolju in mora ostati z vidika dostopnosti za posameznika enako oziroma bolje. To je z vidika osnovnega časa se stvari spreminjajo, tudi boste videli, bom po koncu pokazala, da se tudi določene dodatne pisarne bodo oblikovale, zaradi tega ker danes dostopnost ni najboljša. Centraliziramo zgolj, zgolj in samo, skupne službe, kar je pomemben vidik racionalizacije. Po drugi strani se na območje prenaša, torej enota, kjer se bo – predvsem upravni delavci, ki so bili preneseni na centre za socialno delo – večinoma, praviloma odločalo o enoletnih pravicah. To je z vidika organizacije. Tudi zelo jasno bo vsako območje imelo svojo interventno službo, ki bo pokrivala krizne centre. Pomembno je, ker bodo ljudje, današnji zaposleni – morate vedeti, da delajo, imajo pogodbo o zaposlitvi, danes, ne vem, na CSD Metlika, ki je najmanjši, je 5 zaposlenih v celoti. Ljudje iz Novega mesta, zaposleni na CSD Novo mesto, zaposleni na kateremkoli drugem od 62 centrov za socialno delo, ne morejo priti pomagat reševati problem v Metliko. Ne morejo. Zaradi vidika delovnopravne zakonodaje, pogodb o zaposlitvi to ni mogoče. S to združitvijo, ko smo povezali posamezne enote, smo želeli doseči to, da lahko posamezni strokovni kader, kjer je treba ob zahtevnih primerih, in teh je žal vedno več, zagotoviti možnost oblikovanja multidisciplinarnega tima, da imamo psihologa, da imamo kliničnega psihiatra, da lahko z več vidikov stroke pogledajo na obravnavo problema. To je z današnjo strukturo 62 CSD – ki so bistveno … ne vem, Maribor ima 90 zaposlenih, Metlika 5 – nemogoče. Seveda ima Maribor več, ker ima več vlog, ampak zahtevnost primera, ki se lahko zgodi v Mariboru, v Metliki je enaka, pa Metlika danes s 5 zaposlenimi tega ne more enako učinkovito reševati. To je bil ključen poudarek za povezovanje različnih enot v tem, pri čemer pa ostale strokovne naloge dejansko ostajajo v lokalnem okolju. Vprašanje, ki je bilo izpostavljeno, je kadrovska podhranjenost. Vedno sem izpostavila, vedno tudi povem odkrito, da je daleč od tega, da bi bila zadovoljiva kadrovska sestava centrov za socialno delo. Veste, z ZUJF, z vsem, kar se je dogajalo, zmanjšanje števila zaposlenih, se je dogajalo, kot se je. Žal lahko rečem, da nikoli nismo uspeli centrov za socialno delo iz zmanjšanje minus 1 izvzeti. Lahko to nase vzamem, da mi kot takratni ministrici to ni uspelo. Ampak žal lahko rečem, gre pa tukaj za celotno odgovornost vseh, tudi zakonodajalca in tistih, ki so sprejemali ZUJF, ki so te omejitve v osnovi vpeljali v naš sistem. Ampak ne bi sedaj, da pač polagamo, kdo je DZ/VII/31. seja 190 drug za karkoli odgovoren, gre za to, da verjamem, da nam je vsem skupaj v interesu, da izboljšamo situacijo, ki je danes. Glede kadrovske podhranjenosti želimo doseči, da bo večja mobilnost strokovnega kadra, ki bo lahko pokrivalo območje. Po drugi strani že letos, torej prvič po mnogih letih, 20 dodatnih zaposlitev. To je letos, to je na podlagi ugotovljenih največjih primanjkljajev, kjer smo primerjali, kot je bilo izpostavljeno, da nismo pregledali standarde in normative. Seveda je to narejeno. Ne moremo žal ali pa, če mi pomagate, da v proračunu sprejmemo, da bo toliko več denarja, da lahko s 1. 9. zaposlimo 300 novih socialnih delavcev, potem bomo verjetno problem zelo hitro lahko skupaj rešili. Ampak jaz tega znotraj proračunskega razreza kot ministrica za delo ne morem doseči. Zato smo pač vse prihranke, ki jih imamo na ministrstvu, namenili za to, da krepimo centre za socialno delo, 20 jih je, hkrati bomo plačali 62 pripravnikov, ki jim bo naslednje leto zagotovljeno, da ostanejo v sistemu. Po drugi strani za drugo leto, kar imate tudi v finančnih posledicah, se pa predvidevajo nove zaposlitve, kar se tiče direktorjev, ampak ne prosim to razumeti, da so pač samo novi direktorji. Pomembno je, da 62 pomočnikov direktorjev, ki bodo vodili obstoječe enote, bodo opravljali samo strokovno delo. V zakonu smo tudi zelo jasno zapisali, da so enote, pomočniki direktorjev, ki vodijo enote, odgovorni za strokovno delo. To pa pomeni, da je dodatno 62 ljudi v sistemu, ker danes večina direktorjev oziroma vsi opravljajo tako strokovne kot poslovne funkcije. Sedaj bo jasna ločitev: območna enota, območni center za socialno delo bo opravljal poslovne funkcije in splošne, medtem ko strokovne odločitve in odgovornost za strokovno delo bo na pomočniku direktorja. Torej absolutno ni res, da pomočniki direktorjev, ki bodo vodili, ne bodo imeli nobene vloge. To je bilo tudi dogovorjeno v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi. Zakaj? Ker je enota, ki predstavlja današnji center za socialno delo, pomembna vez z lokalnim okoljem in so pač župani v lokalnih okoljih izrazili željo, da se to sodelovanje in določen vpliv še vedno ohrani. Zato je vloga pomočnika direktorja in hkrati še vedno ohranjamo, da lokalna skupnost, kjer je sedež te enote, poda mnenje, tako kot je danes, k imenovanju tega pomočnika direktorja. Tudi nov svet, organ centra za socialno delo, se oblikuje po predlogu zakona, če bo seveda to izglasovano. To je svet lokalnih skupnosti, ker bo predstavljal interese in zastopal interese vseh lokalnih skupnosti, ki jih bo pokrival območni center. Zelo pomembno je, da bo imel funkcijo imenovanja dveh predstavnikov v svet zavoda, kar je več, kar je danes. Torej, poskušali smo najti pravo mero razmerja med lokalno skupnostjo interesa in da bo ta še vedno prepoznana v novi, širši sestavi. Tudi ne pozabite, dali smo tudi odgovornost strokovnemu direktorju, ki vodi, temu pomočniku direktorja enote, da je popolnoma avtonomen, kar se tiče finančnih sredstev, ki jih dajo lokalne skupnosti za posamezne programe, ki se izvajajo samo za občane in občanke iz tiste lokalne skupnosti. Torej, tudi tu, da ne prihaja do centralizacije in strahu, da bi nekdo na višjem nivoju, torej na območju, ta denar kakorkoli drugače prerazporejal. Vse to smo slišali v samem postopku usklajevanja. Drugo, postavlja se vprašanje 16, 12. Zakaj? Mi smo izhajali iz obstoječih statističnih regij. In večino, kot ste ugotovili, je enako, ampak Ljubljana. Poglejte, če bi združili Ljubljano z osrednjeslovensko in naredili en CSD, bi pokrival 529 tisoč prebivalcev in bi vključeval več kot 400 zaposlenih. Moje strokovno mnenje in tudi mnenje stroke, torej Skupnosti centrov za socialno delo, vseh, je, da je to absolutno prevelika organizacija. Zato je Ljubljana razdeljena na tri dele. Zato Ljubljana, torej osrednjeslovenska regija – imamo tri: Ljubljana Center in potem je zahodna in vzhodna obljubljanska regija, ki ima svoj območni CSD. In še dve stvari sta drugačni. Šli smo po logiki, da nobena statistična regija, torej odločitev je, da nimamo dveh mestnih občin, ki bi bile znotraj ene, zato je delitev Maribor-Ptuj, kjer je vsak svoj, in po drugi strani je enako za Celje in Šaleško-Savinjsko, kjer je Velenje. To so edine razlike glede na obstoječo statistično ureditev. In kriteriji, tudi po usklajevanju v zakonu, so jasno zapisani, na podlagi česa so nastala ta območja. Poleg tega – kar se mi zdi izjemno pomembno tudi izpostaviti pri kadrovski podhranjenosti – z uvedbo informativne odločbe se predvideva: enoletnih odločb je približno 350 tisoč med 760 tisoč odločbami, ki jih centri za socialno delo letno izdajo. Od tega se pričakuje popolno avtomatiziranost – to morate vedeti, da se za 200 tisoč vlog pričakuje popolno, to pomeni, centri za socialno delo niti tiskali odločb ne bodo. In v osnovi 45 minut potrebuje en delavec za eno vlogo za vnašanje. Mi smo šli in računali na podlagi, da bi porabil 30 minut. Glede na to število odločb je ocena, pa pravijo naši strokovni delavci, da je konservativna, da približno 90 delavcev bo prihranilo nekaj časa. Torej ne pozabimo, da te razbremenitve pomenijo za obstoječe kadre, da bodo imeli več časa in več ljudi se bo ukvarjalo z ljudmi, kar je osnovni namen reorganizacije. Ker se zavedamo, da administrativni del odločanja o pravicah, ko pogledamo premoženjsko stanje, ko se vse evidence pogledajo, je en vidik, ki je sicer pomemben, absolutno pa ne ključen za dojemanje ljudi, kako centri za socialno delo jim lahko pomagajo. Tukaj je zelo pomembno – spet, socialni aktivatorji. Nekateri dajete kot minus, da je 48 ljudi zaposlenih na ministrstvu. Žal ni šlo drugače, zaradi tega ker so to evropska sredstva, samo ministrstvo je lahko prijavilo ta projekt in ga izpeljalo. Žal 62 CSD, da bi se vsak posebej DZ/VII/31. seja 191 prijavljal na to in da bi potem lahko bil upravičen do črpanj – ni šlo. Smo pa jasno povedali, skupaj z njimi izbrali in socialni aktivatorji imajo določena mesta na centrih za socialno delo. Bili so usklajeni z direktorji, kjer je sedež teh socialnih aktivatorjev. In seveda, socialni aktivatorji so namenjeni centrom za socialno delo, da bodo delali v lokalnem okolju. To je ključ. Tu znotraj nas čaka tudi v nadaljevanju potem, in je ključno, da se predvideva prenos teh zaposlenih po koncu tega prehodnega obdobja na območne centre. Če tega ne bo, bo spet, kako razporediti teh 48 socialnih aktivatorjev v obstoječo mrežo. Kar se tiče časovnega vidika. Nekateri ste izpostavili kot negativno, da uvajamo s 1. oktobrom naslednjega leta. Morate se zavedati, da moja želja bi bila, da bi se to prej zgodilo. Mi smo imeli številna usklajevanja tako stroke kot tudi znotraj koalicije. To seveda ni nobena skrivnost, je pa odgovorno, da se ne bi zgodilo, da naredimo, da imamo dovolj časa, da vse to izpeljemo. Morate vedeti, da potem ko bo sprejet zakon, je potrebno ustanovne akte za vse nove centre za socialno delo, vse nove pogodbe o zaposlitvi, nove sistemizacije. Skratka, veliko dela čaka in da to lahko odpeljemo odgovorno, da se ne bi ponovila zgodba leta 2012, smo se odločili za tak uveljavitveni rok. Delamo pa vse, da bo seveda pripravljeno že danes. Postopki potekajo, da bo potem to potekalo brez problemov. Torej, raje nekaj več časa, kot pa da se karkoli zaplete. Podobno je z informativno odločbo. Mi že danes testiramo v sistemu, zato da se ne bi karkoli zgodilo, ker gre za veliko – morate vedeti, da ISCSD, ki je podlaga za sam sistem izračunov, je sedemkrat bolj kompleksen od ZPIZ sistema – pa veste, koliko pokojnin izplačamo! Torej se zavedamo, kako občutljiv in obsežen je informacijski sistem ISCSD, ki je podlaga za izračun teh enoletnih pravic in v bistvu socialnih prejemkov, zato se pač ta testiranja izvajajo že sedaj. Izvedeno bo toliko zadostno testiranje, da se vse možne napake odpravijo, tako da bo lahko šla produkcija v polno s predvidenim datumom. Skratka, zelo odgovorno glede vseh teh sprememb. Veselim se podpore in tudi nadaljnje razprave. Bom poskušala na vaše pomisleke čim bolje odgovoriti tudi tekom današnje razprave. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima mag. Tanja Cink, pripravi naj se gospod Matjaž Han in gospa Ljudmila Novak. Gospa Cink, izvolite. MAG. TANJA CINK (PS SMC): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. Lep pozdrav ministrici, kolegicam in kolegom! Razpravljamo torej o reorganizaciji centrov za socialno delo. Poskušala bom izpostaviti nekaj ključnih poudarkov, ki so po mojem mnenju ključni v tej spremembi. Ko pomislim, koliko časa do sedaj se je politika pripravljala na reorganizacijo, je to zagotovo že celo desetletje in več in nikoli ni bil dosežen zadosten konsenz, da bi se reorganizacija tudi realizirala. Mogoče, in tudi predvsem zato, ker sta politika in strokovna javnost stali na zelo različnih bregovih, za razliko od sedaj, ko sta zbližali stališča. Zato mislim, da se zgodovina ne more ponoviti, saj se ne bi smela. Seveda tudi na račun tega, da je bilo v tem smislu veliko storjenega, da je bil projekt slišan, da se je o njem veliko javno govorilo in je na nek način zorel. Kolikor sem pripravo zakona spremljala, mislim, da je ministrstvo v veliki meri prisluhnilo predlogom in pripombam, ki so bili dani, in tako pripeljalo predlog zakona do vsebine, ki jo imamo danes na mizi. Morda v tem trenutku še ni idealna, me pa veseli, da smo po vseh teh letih prišli, recimo temu, do korenitejših sprememb na področju delovanja centrov za socialno delo, ki so po mojem mnenju razvojno gledano pravzaprav obtičali in tičali v nekem drugem zgodovinskem obdobju in se niso prilagajali na spremembe in izzive časa, kar pa je neizogibno nujno. To se je še posebej pokazalo v zadnjem času, ko je nastopila gospodarska kriza in se je posledično povečevalo tudi število upravičencev. Ne smemo pozabiti tudi na spremembe, ki jih za centre prinaša Družinski zakonik in s tem prenos določenih pristojnosti na sodišča, kar še dodatna popravlja to celotno sliko delovanja. Zato upam, da bo predlog zakona dobil podporo, ker smo ravno poslanke in poslanci zelo radi glasni, ko se dogajajo takšne in drugačne tragedije, ki so najbolj očiten znak, da so spremembe na tem področju nujno potrebne. Pa ne bom zahajala v podrobnosti, ker to ni tema današnje razprave. Nesporno dejstvo je, da so centri za socialno delo zaradi ljudi v stiskah in težavah in zato je temeljno poslanstvo njihovega delovanja nuditi pomoč in to mora ostati temeljno vodilo tudi pri projektu, kot je reorganizacija centrov. Verjetno se bom ponovila, če rečem, da je socialno delo delo z ljudmi, vendar to tako je. Res, da se mora nekdo ukvarjati tudi z birokratskimi nalogami, vendar to ne sme postati glavnina dela na centru, kar je postala praksa dela v zadnjem obdobju, oziroma to ne sme biti v škodo ljudi, ki pomoč centra potrebujejo. Mi smo imeli srečo, da je v zadnjih 20 letih prišlo do velikega napredka in razvoja na področju dodatnih socialnovarstvenih programov, ki so v bistvu dodana vrednost v smislu možnih oblik pomoči, ki so uporabnikom na voljo, vendar kljub temu se morajo centri spet približati ljudem. Če preidem konkretno na predlog zakona. S tem ko reorganizacija predvideva skupno splošno službo, vidim v tem pomembno racionalizacijo dela, rabo sredstev, virov in ne centralizacije. Kar se pa strokovnega dela tiče, ki je včasih izjemno kompleksno, dolgotrajno, bo reorganizacija zagotovo prinesla izboljšave, še posebej na manjših centrih, ki si lahko obetajo DZ/VII/31. seja 192 mobilno strokovno pomoč oziroma službo, ki bo multidisciplinarnega značaja. Namreč, na nekaterih manjših centrih ni zaposlenega pravnika ali denimo psihologa in je zato to lahko primerna rešitev. Mogoče imam pri tem samo en pomislek, ki zadeva časovno komponento, ker se na ta način porablja tudi veliko časa na poti in zato je to vredno razmisleka. Četudi ostaja večina postopkov odločanja o pravicah na enotah centrov, je to, kot je razvidno iz vladnega gradiva, očitno v skladu s strokovnim soglasjem, zato ne oporekam. Ne nazadnje bodo enote razbremenjene poslovne funkcije in se bodo lahko pomočniki direktorja posvečali strokovnemu delu, kar je bilo doslej predvsem obratno. Naslednja pomembna rešitev je seveda poenostavitev postopkov uveljavljanja pravic iz javnih sredstev za uvedbo alternativne odločbe, ki ravno tako prinaša razbremenitev tako za strokovni kader kot tudi za upravičence, ki jim ne bo treba vlagati nekaterih vlog. Če zaključim. Menim, da predlog zakona sledi temeljnemu vodilu, da se socialno delo na centrih približa ljudem, zato ga bom podprla. Seveda se nam bodo v nadaljevanju še odpirala vprašanja, pri čemer pa si res želim, da ne bi prišla v politikantstvo, ampak da se najdejo vendarle končno rešitve, da se naredi korak naprej tudi na področju delovanja centrov, ker je to nujno potrebno. Še to bi dodala za konec. Zakon predvideva poročanje Vlade Državnemu zboru na tri leta. Mislim, da bi bilo treba učinke novega modela vsaj v začetnem obdobju oceniti pred potekom treh let. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Besedo ima gospod Matjaž Han, pripravi naj se gospod Marijan Pojbič in dr. Jasna Murgel. Gospod Han, izvolite, imate besedo. MATJAŽ HAN (PS SD): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik! Spoštovana ministrica! Saj po gospe Cink bi bilo najbolje, da bi molčal, ker kakor vem, gospa prihaja iz stroke, prej je opravljala to delo in verjetno definitivno od nas tu ena izmed, ki najbolj pozna problematiko sociale v tej državi. Pa vendarle bi rad povedal, da ko smo na področju sociale, vedno trčimo v neke težave. Biti minister za socialo, vsaj tisti, ki se nekaj časa s politiko ukvarjate ali pa ukvarjamo, veste, da je eno najbolj nehvaležnih nalog in tudi najbolj težkih nalog, ki jih opravljaš v Vladi. Zakaj? Prvič zato, ker daš zmeraj premalo denarja za socialne zadeve, so pa tudi nekateri, ki v gostilni rečejo, da damo bistveno preveč denarja za socialo. Tako, da … Ampak za tiste, ki to rečejo v gostilni, mi je malo mar. Drugo, ker smo Socialni demokrati po nekih vrednotah zapriseženi k tem, da skrbimo za socialo, nam ni bilo nikdar težko prevzeti te odgovornosti, za razliko od nekaterih drugih, ki so se te odgovornosti na nek način otresali. In zanimivo, nekateri, ki še niso bili v politiki, ki bi radi bili še nekaj časa v politiki, vse vedo, kako je potrebno. Tako jih vabim v naslednjo vlado, da prevzamejo ta težek resor in bodo lahko razdeljevali, reševali probleme, ki so se nakopičili v tej Sloveniji. Samo, za to moraš imeti odgovornost in moraš imeti nekaj političnega znanja. Bilo je v zadnjih šestih mesecih ali pa v tem mandatu veliko govora o tej noveli Zakona o socialnem varstvu. Veliko smo se pogovarjali o vsebini in vesel sem, da je ministrica oziroma ekipa na ministrstvu predvsem s stroko uskladila ta težek, ampak za moje pojme zelo pomemben zakon. In seveda, potem ko pride na vrsto politika, in ta koalicija je v tem mandatu vendarle znala preseči neke svoje poglede, neke svoje ambicije in zato imamo danes zakon pred nami, ki bo omogočal, da bodo centri v bodoče še bistveno bolje delali, kot so do sedaj. Velikokrat se v tej državi ljudje hudujejo, ko prihajajo na centre za socialno delo, nad delavkami in delavci, ki delajo v teh centrih. Pa veste, da ti delavci in delavke delajo v težkih pogojih, nimajo ne vem kakšnih plač, kot bi nekateri radi prikazali, ogromno so se in se ukvarjajo z administracijo in predvsem se ukvarjajo s težkimi, hudimi problemi, ki jih je treba reševati. V tej državi so ti ljudje v centrih za socialno delo rešili mnogo težkih stvari, se je pa tudi kakšna zadeva ponesrečila, kakšna je bila še medijsko izpostavljena in potem včasih pade madež na centre za socialno delo oziroma na zaposlene. Verjamem, da vsi, ki gredo v to službo, ki želijo opravljati socialno delo, ko se odločijo za študij, morajo imeti željo, da ljudem pomagajo. Seveda je tudi kakšen tak, ki fali študij, pa ni pravi, ampak upam, da na to vodstva na socialnih sedežih znajo odreagirati. V glavnem, analiza je pokazala, da je bilo v obdobju zadnjih 20 let sprejetih kopica nekih zakonov, kopica zadev, ki dajejo neke pravice ljudem, in je treba to administrirati. Pokazalo se je, da se delavci v socialnih službah ukvarjajo predvsem z administracijo, s papirji. Mogoče zaradi tega, ker izpolnjujejo papirje, ker pišejo papirje in ker vlagajo in ne vem kaj še vse, včasih izgubijo stik s terenom, stik z ljudmi, ki so v težavah. Ta reorganizacija bo omogočila – ne bo naredila čudežev, da se razumemo –, da se bo en del zaposlenih ukvarjalo predvsem s stroko, z vsebinami, s težavami ljudi, bodo več na terenu, bodo več med ljudmi, ker ljudje danes, saj veste, v Sloveniji ne priznamo ali pa ne priznajo, ker so dostojanstveni, da so v težavah, nekateri se pa naredijo, da so revni. Saj to je problem, eni ne priznajo, da imajo težave, eni pa imajo veliko stvari, pa se naredijo, da so revni, ampak socialni delavci se morajo tudi s temi administrativno ukvarjati. Upam, da jim bo ta reorganizacija in ta zakonodaja omogočila, da se bodo tisti, ki se morajo ukvarjati s težavami ljudi, ukvarjali predvsem s DZ/VII/31. seja 193 tem, administrativni del pa bo prešel na teh 16 centrov, ki jih je ministrica s politiko in stroko uskladila in ki bodo po celi Sloveniji. Slovenija je specifična država, imamo velika mesta, vemo tudi, kako imamo občine organizirane, imamo občino s 300 ljudi, pa imamo občino s 300 tisoč ljudmi. In zanimivo, obe občini imata približno enake pristojnosti: obe imata župane, tajnice in tako naprej, s tem da je ena mestna občina, kot je Ljubljana, ki se ukvarja z mnogimi stvarmi, neka mala občina s 300 ljudmi pa ima župane, ima enako pogostitve, ima enako občinske praznike, pa vse poteka in tako naprej. Hočem povedati, da je zato zelo težko v Sloveniji narediti tako reorganizacijo, da bomo vsi na nek način zadovoljni. Spomnim se nekaj let nazaj, ko smo se pogovarjali o pokrajinah; smo imeli pokrajino, v kateri je bilo 15 občin, pa pokrajino, kjer so bile samo 3 občine, na primer zasavska pokrajina, in tako naprej. To je za moje pojme težko uskladiti. Zato se zahvaljujem nekaterim, ki imajo v politiki malo daljši staž, da so nekatere zadeve razumeli. Šest mesecev smo se pogovarjali, šest mesecev smo se malo pred kamerami kregali glede teh centrov za socialno delo, ampak mislim, da je ministrica uspela pripeljati v parlament takšen zakon – kar je zelo pomembno, ker pri nekaterih drugih ministrih ni te prakse –, da je usklajen s stroko, kar je zelo dobro, da te še stroka ne nabija vsak dan po medijih; da je usklajen z lokalno samoupravo, vsaj z večino; da je usklajen s politiko in da je ta zakon, preden ga danes na nek način predstavljamo, romal po celi Sloveniji, po vseh teh 16 območjih, in je bilo predstavljeno s strani ministrstva in strokovne javnosti, kako in na kakšen način bodo zadeve delovale. Zdaj sicer imamo papir, kjer so vsi členi napisani, zdaj pa bo treba to implementirati, bo še kar veliko težav verjetno, bo verjetno tudi še kakšen upor kakšnega posameznika, zaposlenega, kakšne občine, ampak verjamem, da na koncu, ko bomo potegnili črto, da bo država Slovenija prava socialna država, kjer se bodo ljudje, ki so za to izšolani, ki vedo, ki poznajo reševati probleme ljudi, lahko v svoji službi na nek način ukvarjali s temi zadevami, ne pa z administracijo. In če smo zaradi tega morali Socialni demokrati v zadnjih obdobjih ali pa še kar danes poslušati očitke, kako smo ta ministrstva na nek način, ne vem kaj, uporabili za svoja kadrovanja in tako naprej. Glejte, tiste, ki to govorijo, vabim, da naslednji mandat lahko brez problema prevzamete, lahko vse to organizirate, samo za to je treba imeti odgovornost pa tudi mogoče včasih malo znanja, biti v opoziciji ali pa biti na kakšnem lažjem ministrstvu, je bistveno lažje. Zakon bom podprl, ker na nek način verjamem ministrici, da je naredila zadevo okej. Še bolj pa me je prepričala moja predhodnica gospa Cink, ki je živela s tem, ki je delala to in to se mi zdi okej. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima dr. Jasna Murgel, pripravi naj se gospod Franc Jurša in gospod Jan Škoberne. Gospa Murgel, izvolite. DR. JASNA MURGEL (PS SMC): Hvala lepa za besedo, predsedujoči. Ne vem, kolega Pojbiča ne zanima današnja problematika, ko je sicer tako strašno zainteresiran za socialo in to. Saj marsikoga ne, ampak kar zadeva mene, gre za zelo pomembno problematiko, zelo pomembno, ki dejansko, res dejansko, zadeva zelo veliko ljudi in tiste, ki potrebujemo, ki potrebujejo centre za socialno delo – tudi sama se obrnem zaradi delnega plačila za izgubljeni dohodek, recimo – zelo zelo zanima, kakšne pogoje za delo imajo delavci na centrih za socialno delo, ali se jim lahko posvetijo, ali imajo pogoje, da se jim posvetijo. Seveda je to hvaležna politična tema, temu smo bili priča, seveda na podlagi enega primera, dveh, kjer se zadeve niso odvijale, roko na srce, tako kot bi se morale. Ampak tudi to je večinoma strokovno in ne politično vprašanje, potem pač razpredati na dolgo in široko, kako je vse narobe. Pomembno pa je to, kar sem rekla, da se tistim delavcem v centrih za socialno delo zagotovijo pogoji za delo, da lahko, da imajo čas, da imajo pogoje, tudi pisarne in ne vem kaj – to recimo, da imajo –, da se pogovarjajo z ljudmi, da dejansko opravijo tisto svoje poslanstvo, za katerega vsi govorimo, da je ja bližje ljudem, da se bodo ukvarjali z ljudmi, ampak dejansko, ko prideš tja, bi rad imel nekoga, ki ima čas, da se pogovarja s tabo o tvojih težavah, o problemih, ki si jih prišel reševati. Centre za socialno delo nekako razumem, da so tam namesto dodatne pomoči našim bližnjim, namesto naših prijateljev, ki nam lahko pomagajo in nadomestijo v enem delu socialno mrežo, ki jo imamo sami, ker si pač sami ne moremo pomagati. Ampak, problem je, če teh delavcev enostavno ni dovolj, delajo vse drugo, delajo te administrativne odločbe, izdajajo, pišejo in nimajo časa se ukvarjati s človekom. To dolžnost ima država, da to naredi, da to zagotovi in zato mi je neskončno … Seveda, saj so dobri in slabi uslužbenci, ukvarjali smo se tukaj že s sodniki, z javnimi uslužbenci sploh, sploh z delavci centrov za socialno delo, pa marsikdaj pač rečemo, joj, tam je vse grozno, vse je ne vem kaj, imamo ene takšne splošne ugotovitve. Tisto, kar je najbolj pomembno, je, da imajo sploh zagotovljene pogoje za delo. Če jih nimajo, in potem zaradi tega prihaja do zastojev, tudi do strokovnih napak, potem ne moremo valiti krivde samo na te delavce. Ne moremo. Ker enostavno pogojev za delo nimajo in te jim je dolžna država zagotoviti. Prvo, kar bode v oči, jaz vedno tu poudarjam – samo še, da to dodam, vedno tukaj poudarjam –, če mi tukaj v državnem zboru govorimo tako posplošeno, kako je se slabo, kako je vse narobe, kako nimajo pojma, so leni, DZ/VII/31. seja 194 so ne vem kaj tam v centrih za socialno delo, ni čudno, da potem stranka pride, že ko stopi na vrata, je že nasršena in sploh niti se ni začela pogovarjati z uslužbencem na centru za socialno delo, pa ga že napade, da je ne vem kaj vse narobe. In ta delavec najprej porabi – to so mi rekli delavci na centrih za socialno delo – pol ure, da jo prepriča; ja, gospod ali gospa, jaz sem vam pripravljen pomagati, tu sem zato, da vam pomagam, ni to vedno tako, kot se govori po televiziji. Ampak mislim, da moramo tudi sami prispevati k eni umerjeni razpravi o tem, kako dejansko lahko izboljšamo te pogoje za delo in omogočimo s tem, da bodo delavci na centrih za socialno delo lahko počeli tisto, za kar naj bi bili tam v centrih za socialno delo. In ta zakon –, ja, je korak k temu. Tisto, kar bode v oči, ko se pogovarjaš o centrih za socialno delo – to vas je danes tudi večina omenila – 62 centrov za socialno delo v tej naši mali Sloveniji in vsi imajo svoje računovodstvo, kadrovsko službo ali administracijo, ne vem kaj. Pa res je to preveč! Preveč stroškov za to, sredstev, ki bi lahko bila porabljena za druge stvari. Zato se mi zdi zelo pomembno, da to, kar ta zakon zagotavlja, ta racionalizacija, predvsem da se strnejo te skupne službe v določene enote, ki jih bo pač manj kot 62. Ker preveč stane, enostavno preveč stane, preveč je razdrobljeno, vsak dela po svoje in nima smisla, trenutno je vsak center za socialno delo ločena pravna oseba, samostojna in dela po svoje, ni pod organizacijsko shemo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, so samostojne pravne osebe. Saj je luštno in fino, da imamo v vsakem centru, v občini, ne v vsaki, ker jih imamo 200 pa še malo več – v upravni enoti, ja –, da imamo centre za socialno delo. Ampak resnično, in s tem se globoko strinjam in mislim, da bodo od tega državljani imeli več, da se te službe poenotijo, da se opravlja skupaj za več teh enot, bodočih centrov za socialno delo, ker bo to vse skupaj preprosto manj stalo in boljše bo organizirano. Zato te razprave, kako bo to organizirano. Zakon pač ponuja rešitev, kot jo ponuja, da ne bodo več pravne osebe vseh 62 centrov za socialno delo. Zdi se mi smiselno, seveda, potem se pa zatakne, katere pa zdaj ne bodo pravne osebe in se potem tukaj pogovarjamo. To je zdaj ena glavnih stvari, o katerih se bomo pogovarjali. Ampak na načelni ravni smo nekako vsi za to, da se zmanjšajo stroški. Živimo v kapitalizmu in pač, ena osnovna značilnost njegova je, da moramo vedno izračunati, koliko nas nekaj stane, ali imamo dovolj sredstev, ki gredo iz državnega proračuna, da te stvari poravnamo, in kako bi lahko čim bolj racionalno porabili davkoplačevalski denar. To ponavljamo tukaj kot mantro in to je seveda tudi res. Torej, s tega vidika, da gre za to, da se racionalizira delo centrov za socialno delo, da se zmanjšajo stroški za te skupne službe, mislim, da je ta predlog seveda v redu. V redu je tudi, in to rešitev pozdravljam, da se nekatere naloge, torej odločanja o teh enoletnih pravicah, to se predvideva, bodo prenesene, da bodo o njih odločali ti centri za socialno delo, teh šestnajst večjih enot, ki bodo poslej, ko bo zakon sprejet, ampak del nalog bo pa še vendarle ostal na centrih za socialno delo, ki sicer ne bodo pravne osebe, tako kot je zdaj predlog zastavljen, ampak bodo še vedno tam. Teh 62 enot se ne bo nikamor premaknilo. Strokovni delavci bodo še vedno tam in bodo delali in bodo imeli, recimo, več časa za državljane, da jim pomagajo v njihovih raznih stiskah, zaradi katerih se obrnejo na centre za socialno delo. Zakon določa – jaz sem pač pravnica, ki gre res gledat, kaj piše v zakonu, v onih členih notri in ne v obrazložitvi, me malo že ves čas moti ena zadeva, pa vem, kako stvari tečejo, ampak vseeno želim tudi s to razpravo pospešiti. Materija tega informativnega izračuna ni predmet tega zakona. To smo si menda na jasnem vsi. Zakon o uresničevanju pravic – ZUPJS, in ta informativni izračun še sledi –, je bil v javni razpravi, ampak tega ni tukaj. V obrazložitvi je. Ja, saj bo, je bil v javni razpravi, bo vložen, predvidevam, ampak informativni izračun pač ni del tega zakona. Samo toliko, da smo si na jasnem. To je treba, če želimo, da bo reorganizacija funkcionirala, je treba čim prej tudi to. Saj imamo v javni razpravi, bo zakon tudi vložen, je vse v redu, ampak samo, da vemo, kaj je materija tega zakona, ki se pomembno veže na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev – ZPUJS mu eni rečejo, ker je kratica temu podobna. Treba je ta zakon čim prej sprejeti in bo potem mogoče vse to, kar se navaja tukaj v obrazložitvi, da pač bo. Ampak, tudi ko se bomo pogovarjali o tem zakonu, ki bo spremenjen in bo določal ta informativni izračun, bo to takrat vsebina tega pogovora, ampak vseeno bo treba biti pozoren glede na to, da bo nekje 200 … / oglašanje iz dvorane/ Lepo prosim, če bi lahko bilo malo tišine bilo, no! / oglašanje iz dvorane/ Prosim? Ja, saj so moji. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Prosim, mir v dvorani. Lahko nadaljujete. DR. JASNA MURGEL (PS SMC): Hvala. Zelo bi bilo dobro, da pospešimo delo, ker brez tega informativnega izračuna vsebinsko reorganizacija ne bo mogla štimati. Ogromno stvari je zasnovanih ravno na tem, da bomo imeli potem informativni izračun odločanja o teh enoletnih pravicah. Ministrica je povedala, da bo tega nekje 200 tisoč, in bo potem z naslednjim letom steklo. Zelo pomembno je, da čim prej – bilo bi super, če bi bilo to v paketu, eno z drugim, ker je povezano –, da bi čim prej obravnavali ta Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ampak tudi tu bo kar nekaj težav. Sem se malo pogovarjala z delavci na centrih za socialno delo. Zna se zgoditi, da bo prišlo do zastojev v delu zaradi tega DZ/VII/31. seja 195 informativnega izračuna, ker če je samo enoletna pravica, potem bo šlo to avtomatsko, če pa bo kombinacija pravic, pa se bo moralo spet ročno delati, če bodo ugovori, bo tudi komplikacija. Sploh v začetni fazi, ko se nekaj uvaja, zna priti do določenih zapletov, ki potem upočasnijo delo. So pa državljani že tam, v nizkem startu: »Ja, zdaj ste reorganizirali centre za socialno delo. Zdaj imate dovolj časa. Hočem, da se zdaj ukvarjate z mano.« Samo na to opozarjam, da se ne bo zgodilo, da bodo imeli v eni fazi delavci na centrih za socialno delo še več dela, kot ga imajo sedaj, ki bo sicer prehodna, ampak da se ne bo zgodilo kot 2012, da so potem bili zelo preobremenjeni in je prihajalo skoraj do kolapsa sistema. Omenja se tudi v obrazložitvi socialna aktivacija. Spet v členih tega – ali jaz ne znam brati? – tega ni. Vem, da se pripravlja, da so dejavnosti, ampak to ZSV nekako … Ne vem, ali notri kaj piše o tem. V tem zakonu mislim, da ne. Pri tej socialni aktivaciji so tudi opozorila iz centrov za socialno delo ali pa Centra za socialno delo Maribor, ki bo dobil te tri aktivatorje, da tudi znajo … Ker bodo potem morali imeti na centru za socialno delo, kjer smo rekli, da je bistveno premalo zaposlenih ljudi, bodo zdaj morali imeti koordinatorja, da bodo sodelovali z aktivatorji. Torej, jih bodo še malo obremenili, pri tem, da niso pa dobili od onih 20 – zdaj jaz malo tako, tako kot moj koleg Prikl, za Maribor se zavzemam –, niso dobili od teh 20 zaposlitev pač nobene. Saj, verjetno ministrstvo ima razloge, ampak samo opozarjam, da pri teh projektih, pri teh zadevah, ki so zdaj kot nek konglomerat, ki bo prispeval k reorganizaciji centrov za socialno delo, vse skupaj v paketu naj bi prispevalo k temu, da bodo zadeve boljše. In verjamem, da bodo, da se ne bo zapletalo na izvedbeni ravni, da ne bomo spet prišli do tega, da bodo vsi pričakovali, da zdaj ste pa vse uredili, zdaj je super, bomo prišli mi na center za socialno delo, oni bodo pa dejansko imeli morda celo več dela, kot so imeli prej – vsaj v nekem prehodnem obdobju. Zato opozarjam na to, da je treba res dejansko stvari na izvedbeni ravni pripraviti tako, da bo tega čim manj. Potem so seveda stvari, ki jih bo treba še vsebinsko urejati, in ki niso predmet tega zakona, ne morejo biti. To je projekt, saj ponavljamo vsi tukaj, ki se vleče že kar nekaj let. Vsi so govorili o reorganizaciji centrov za socialno delo, pa nobenemu ni uspelo tega nekako izpeljati. Morda je tudi dobro, da gremo po korakih: najprej skupne službe, pa delitev dela, potem pa še dodatno vsebina. Ampak, recimo ena takšnih stvari, na katere smo tudi, ko smo sprejemali Družinski zakonik, rekli, bo pa treba posebej skrbništvo, recimo, urediti. In še marsikaj je, kar bo treba, ker bo treba potem delati tudi na vsebini tega, kar delajo in s čimer so, če hočete, obremenjeni centri za socialno delo in tisti strokovni delavci tam. Tako imamo še veliko dela. Prepričana sem, da pa po tej neki organizacijski plati lahko s tem zakonom dosežemo en učinek, ki ga bo potem treba seveda nadgrajevati, da bi dokončno res lahko govorili o neki vsebinski reorganizaciji centrov za socialno delo in sploh dela na teh centrih, in da bodo potem državljani dejansko občutili to reorganizacijo na svoji koži. Skratka, da bodo prišli tja in da se bo imela delavka oziroma delavec čas pogovarjati. Ker za to gre, za to gre v sodobnih urbanih družbah, da enostavno nam del družbene mreže nadomesti center za socialno delo in se obrnemo na njega takrat, ko ima težave. Mislim, da je to prvi korak, ta zakon, da bomo to tudi kot država uspeli zagotoviti. Zato bom zakon v prvem branju podprla. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Franc Jurša, pripravita naj se gospod Jan Škoberne in mag. Julijana Bizjak Mlakar. FRANC JURŠA (PS DeSUS): Podpredsednik, hvala za besedo. Stališča poslanskih skupin so bila predstavljena, nekaj razpravljavk je že razpravljalo, marsikaj je že bilo povedano. Moramo reči, da pa smo skozi usklajevanja marsikaj tudi že povedali in da so ta usklajevanja dejansko tekla kar nekaj časa. Sam sem prilil kar nekaj olja na ogenj v zvezi s tem, ampak na nek način sam sebe opravičujem, da sem to počel zaradi okolja, iz katerega prihajam, ker tisto okolje najbolj poznam, največ ljudi tudi tam poznam, in vem, kdaj potrebujejo center za socialno delo. V samem začetku bom povedal to, da ne bo dvoumno, da bom ta predlog zakona v prvi obravnavi tudi podprl. Bom pa povedal nekaj tistih zadev, ki še niso bile povedane, pa so bolj konkretne in bolj drobne. Zavedam se, da so te spremembe zakona in potem reorganizacija centrov za socialno delo potrebne, da bi izboljšali usluge tistim, za katere imamo te institucije tudi ustanovljene. To pa so naše državljanke in naši državljani. Pri tej zadevi je mene najbolj zmotilo to, da centri na terenu, se pravi bodoče enote, nimajo več pravnega statusa. Kajti na osnovi pravnega statusa lahko garantiramo neko samostojnost dela centrov na terenu. Tega centra ne bo več vodil direktor, katerega bi poleg sveta zavoda imenovali in dale svoje soglasje tudi lokalne skupnosti. Tega centra, enote ne bo na nek način več vodil svet zavoda. Res je, da so dali kot nek organ, »pomoč« predstavnika lokalne skupnosti. To je predvideno, ampak to ni tisto, kar sem osebno pa nekateri poslanci in poslanke naše poslanske skupine tudi želeli. Ko človek temeljito razmisli, zakaj pa se sedaj sedeži teh novoustanovljenih centrov zopet morajo seliti v regijska središča. V marsikateri lokalni skupnosti imamo ustvarjene pogoje, da bi lahko sedeži območnih centrov bili tudi v manjših lokalnih skupnostih. Ali se mi vsi DZ/VII/31. seja 196 skupaj, spoštovane kolegice in kolegi, zavedamo, ali ste delali kdaj analizo – vsi tisti, ki prihajate iz manjših okolij –, koliko javnega sektorja smo v teh lokalnih okoljih izgubili? Ampak veste, to ni sedaj samo vprašanje, da smo izgubili javni sektor v okolju, izgubili smo tudi precej dobro plačanih delovnih mest. V lokalnem okolju, iz katerega prihajam, ni ogromno dobrih delovnih mest in dobro plačanih delovnih mest in so še javni uslužbenci vedno eni izmed tistih, ki so boljše plačani. Tu bi omenil davčno upravo – sedaj se malo drugače imenuje, ampak takrat, ko se je dejansko selilo, je tu bila davčna uprava, pa so potem bile inšpekcije, pa je bila vojska, policija ima tako ali tako sedež v teh regijskih središčih, zavodi za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so tam, zdravstveni zavodi so tam. Ampak vseeno skozi to razpravo pa smo na nek način, kljub temu da se ta pravna subjektiviteta centrov za socialno delo izgublja, enot tu mislim, smo zagotovili, da bo dejansko organiziranost taka, da bo ostala v teh okoljih. To pa je nek napredek in na nek način me malo vseeno pomirja. Pred drugo obravnavo, spoštovana ministrica – to sem že omeni –, bi želel videti tudi uredbo organiziranosti centrov za socialno delo. Mi smo takrat, ko smo to zadevo usklajevali, dejansko govorili o tem, da bi v prvi fazi to zapisali v zakon. Potem smo pa se odločili drugače. Seveda to uredbo v vsakem primeru pred drugo obravnavo, vsaj sam, želim videti. Veste, teh 20 zaposlitev mene na nek način ne navdihuje, ker v končni fazi, če bi sedaj rekli, da bomo imeli 16 direktorjev, to so novi centri, mislim, da se bodo na ta direktorska mesta prijavili verjetno tisti, ki so do sedaj vodili centre, in da bomo tja potem imeli možnost dati neko strokovno delo oziroma strokovne službe, strokovno usposobljene ljudi, ki bodo lahko pomagali ljudem. Na nek način bo dobro, da bomo dali pripravnika v vsako enoto, ker ta se bo usposobil in bo na nek način jutri, pojutrišnjem, čez nekaj let lahko tudi strokovno tam delal. Nekih velikih pridobitev v prvi fazi pa s tem ne bomo dobili. Konkretno bi rekel še o nekaterih zadevah. Nekega večjega nezadovoljstva v slovenskem prostoru, ko se je začelo govoriti o reorganizaciji centrov, ni bilo. Ta pristop na nek način je bil tisti, ki je pomirjal, da se je šlo od sredine do sredine in se je ta zadeva ljudem tolmačila, razlagala, na kakšen način se misli reorganizirati centre. Mogoče bi moralo takrat biti na teh sestankih več javnosti, pa mogoče manj tistih, ki so zaposleni v centrih za socialno delo, ali pa tiste sestanke, tudi jaz sem enkrat rekel, ločiti enega za drugim; ampak to je zdaj že preteklost. Moram reči, da v Ljutomeru nismo zadovoljni s to obliko, kljub temu da sem tudi sam rekel, da bom to v prvi fazi podprl, da tudi v Lenartu je problem, kam se bodo povezovali, Ptujčani na nek način seveda tudi zdaj razmišljajo o tem, ko ne bodo še imeli Lenarta zraven; problem je na Koroškem, Grosuplje gre k Ljubljani. Kje bo zdaj sedež, v Kočevju ali Bistrici? Ribnici – se opravičujem. To so odprte dileme, o katerih je pač treba tudi na nek način spregovoriti. Omenil bom še dve zadevi. Ena je enota za odločanje o pravicah iz javnih sredstev. Jaz to pozdravljam, da se je na tak način pristopilo k tej zadevi. Tudi na nek način se je mogoče pomirilo mene kot tistega, ki sem mogoče največ razpravljal in vztrajal na nekih rešitvah, ki pa za vas takrat – in še zdaj verjetno niso sprejemljive. Jaz bom to temeljito spremljal in bom pazil, kakor dolgo bom poslanec v Državnem zboru, da se to ne bi slučajno drugače zgodilo. Bi pa želel, da ne bi samo Ljutomer, Kočevje, Ravne na Koroškem, Ilirska Bistrica imeli te službe pri enotah, ampak da bi tudi druge enote in da bi tudi to prenašali malo na dejansko enote, tako da bi se službe razpršile po terenu. Tudi ta element, enota za socialno aktivacijo, je dobrodošla zadeva in tudi ta oblika, kot sem jo malo prej omenjal, bi bila tudi dobrodošla, da se te enote selijo dejansko na sedeže enot po Sloveniji. Do druge razprave je še nekaj časa, nekaj bomo k temu še dodali, mogoče še kaj spreminjali, vse o vsemu pa na koncu, kot sem že rekel, bom tudi ta predlog podprl. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Jan Škoberne, pripravita naj se mag. Julijana Bizjak Mlakar in gospod Jani Möderndorfer. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod predsednik! Spoštovana gospa ministrica, kolegice in kolegi! Od leta 1992 se je marsikaj spremenilo. Že samo infrastrukturno, če pogledate Slovenijo takrat in danes, gre za skorajda drugo državo. Spremenil se je v marsičem sistem, tehnologija, celo moda je bistveno drugačna. Tisto, kar od leta 1992 ostaja nespremenjeno, je organizacija dela centrov za socialno delo, ker gre za eno izmed najzahtevnejših, s tem povezano tudi najbolj problematičnih in eno najtrših jabolk, v katerega seveda ni najbolj oportuno ugrizniti. Pa vendar je po 25 letih pred nami predlog zakona o reorganizaciji, od katerega seveda upravičeno veliko pričakujemo in ki je za razliko od številnih zakonov dejansko imel javno obravnavo, kot se spodobi, tako s strokovno javnostjo, kot z zaposlenimi, kot tudi z ljudmi na terenu, kar je tudi moto spremembe tako po formi kot po vsebini: pripeljati centre za socialno delo stran od birokracije nazaj k ljudem, od papirjev k reševanju vsakdanjih težav, s katerimi se soočajo naši ljudje. Seveda ne gre za en sam in edini ukrep, ki naslavlja to področje, čeprav se skuša v nekih trenutkih, vsaj tako razbiram skozi razpravo, reči, da je to ta trenutek zgolj ogrodje, na katerega bomo dajali meso, seveda, vsebina DZ/VII/31. seja 197 v pomembnem delu še pride. Vendar če ste v preteklosti ali pa če boste morda do druge obravnave še prebirali gradivo s področja socialne politike, je ena izmed boljših knjig, ki vam bo pomagala razumeti, kaj se danes dogaja in kaj se v postopku sprejemanja zakonodaje v zadnjih letih dogaja in kako to umestiti v celostno makro razumevanje, knjiga z naslovom Aktivacija - obrat v socialni politiki. Skozi to knjigo boste razumeli, zakaj je Slovenija leta 1992 pravzaprav nepripravljena vstopala v model, kjer je iz polne socialne zaščite nekega časa prešla v ekonomsko-politični, tudi socialni eksperiment, kjer je bilo ponovno treba osmisliti način zagotavljanja dostojnosti življenja, socialne varnosti ljudi. Del tega je seveda tudi zakon, ki je pred nami. Del tega je bil Družinski zakonik, za katerega si je tako ministrica kot smo si Socialni demokrati, skupaj s partnerji, ki so se malenkost menjali bodisi po imenih bodisi po intenzivnosti podpore, prizadevali zadnjih 10, 15 let. In 10, 15 let, da ne rečem, upora, upornosti in polen je bilo potrebnih za osnovno podstat, pri čemer smo se v jedru vsi strinjali – treba je zaščititi najšibkejše, treba je zaščititi otroke, treba je centru za socialno delo dati vsebino, strokovnost, birokracijo odmakniti, na sodišča dati tisto, kar tja sodi. In podobno je danes, ko zakon pogledamo podrobno, ko pogledamo odzive, ugotovimo – seveda ob vsem, kar je spoštovanja vredno in kar tudi razumem, za vsako lokalno skupnost, moja ni nič drugačna, je težko, ko pridejo spremembe. Vsi se jih bojimo in zato jih sprejemamo s tresočo roko. Pa vendar, osnovna frustracija ljudi zadnjih 25 let, ko govorimo o delu centrov za socialno delo, je bila v tem, da so ljudje imeli občutek, da se tam uslužbenci vedno bolj ali pa predvsem ukvarjajo s papirologijo. Tudi uslužbenci sami, socialni delavci pa tudi psihologi in še kdo, so nam vedno bolj intenzivno razlagali, da jim preprosto primanjkuje časa; da so ob začetku tega vzpostavljenega modela hodili na teren štirikrat tedensko, da je zdaj na koncu nekaterim za terensko delo ostalo maksimalno dva dni v tednu, v ostalem so se ukvarjali z drugim. Govorimo o marsičem, tudi pri upravljanju državnega premoženja, o tem, da moramo smiselno organizirati in pametno delati. Zdaj, vzpostavljeni model dela ključno razliko od dosedanjega - birokracijo umika na centre, skupne službe, ki nimajo zveze s socialnim delom, umika na centre, stroko, delo z ljudmi, reševanje realnih problemov realnih ljudi v realnem času pa pušča na, po domače rečeno, poslovnih enotah v lokalnem okolju, kjer je to najbolj potrebno. Če temu cilju in temu namenu ni mogoče pritrditi, potem bi se skorajda moral vprašati, ali ne bi bilo bolje, da bi predsednik parlamenta odredil obvezno branje knjige Aktivacija - obrat v socialni politiki. Opcijsko to še vedno priporočam, spoštovani predsednik, morda ne bi bilo slabo. Tisto, kar je morda ključno. Če ste se udeleževali teh srečanj, ste ugotovili, da so se vedno začela po istem modelu: skepsa, vprašanja, neresnice in miti, končala pa običajno, da to srečanje je bilo prijetno, upam, da jih bo še več, hvala, ker ste nas poslušali, in upam, da vam bo uspelo. Na enak način si predstavljam tudi to današnjo, čeprav skoraj polprazno plenarno razpravo. Soočili smo in bomo še v nadaljevanju osnovne poglede na to, kaj bi predvsem v prihodnje pričakovali od socialne politike na terenu ob ljudeh. Ampak zato je najprej nujno, da postavimo osnovno ogrodje, ob tem pa je pomembno razumevanje, da moramo to postaviti tudi v kontekst vsaj zadnjih deset let razvoja naše socialne politike. Ob tem razumemo, da obstajajo tudi momenti, ki se jim bomo morali še mi prilagajati. Ker mi čas tega niti točka dnevnega reda ne dopuščata, se bom zgolj retorično vprašal – ob tem, kar delamo, in ob tem, kar se v Evropi dogaja –: kaj je ob potencialnem razvoju skupne socialne politike na evropski ravni šele pred nami, če bomo kot regija s 16 centri sposobni iz tega narediti vihar, ob tem da do najtežjih vsebinskih vprašanj sploh še nismo prišli. Absolutno gre za odličen in dober zakon in predvsem gre za zakon, ki strokovnim delavcem, tistim, ki jih ljudje v stiski, na margini, na robu, v težavah najbolj potrebujejo, daje možnost, da jim pomagajo. Podpora takemu zakonu je samoumevna. Hvala lepa, gospod predsednik. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima mag. Julijana Bizjak Mlakar, pripravita naj se gospod Jani Möderndorfer in mag. Bojana Muršič. MAG. JULIJANA BIZJAK MLAKAR (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovana ministrica, spoštovani vsi prisotni! Centri za socialno delo brez dvoma opravljalo pomembno delo za najbolj ranljive skupine državljanov, saj poleg javnih pooblastil in socialnovarstvenih storitev izvajajo številne programe, ki blažijo stiske uporabnikov neposredno v njihovih lokalnih okoljih. Centri opravljajo tudi interventno službo po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, vodijo krizne centre za otroke, mladostnike ter skrbijo za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja, za varne hiše za ženske in otroke ter izvajajo različne razvojne projekte za delo s posameznikom oziroma skupinami oseb s težavami oziroma socialno izključenimi, kot so bivalne skupine, terapevtske skupine, mladinske delavnice, učna pomoč otrokom in podobno. Zaznane pa so bile nekatere pomanjkljivosti delovanja centrov. Težave povzročata tudi njihova razdrobljenost in različna velikost. Manjši centri so ovirani pri vzpostavljanju timskega dela, beležijo pomanjkanje specialistov različnih strok, oteženo DZ/VII/31. seja 198 je imenovanje strokovnih komisij in podobno. To, kar moti nekatere uporabnike, pa je predvsem suhoparen birokratski pristop kakšnega izmed uslužbencev centrov, ki si verjetno prav zaradi zasutosti z administrativnimi opravili težko privošči vsakemu uporabniku nameniti potreben čas, čeprav bi si ga ta vsekakor zaslužil. Zaradi različnih problemov se je dalj časa pripravljal projekt reorganizacije centrov in danes imamo pred seboj zakon kot rezultat številnih kompromisov med zaposlenimi oziroma stroko in potrebami prebivalcev ter seveda politiko. Namesto sedanjih 62 pravnih oseb centrov za socialno delo naj bi se zato ustanovilo 16 pravnih oseb območnih centrov za socialno delo, ki bodo pokrivali večji teritorij. Pomembna sprememba je, da bodo enote območnih centrov brez pravne subjektivitete. Enote bodo poslovale v krajih, kjer imajo sedež zdajšnji centri za socialno delo, tako da bo vzpostavljenih 62 območnih centrov za socialno delo. Izvajale bodo tudi socialnovarstvene programe, ki so pomembni za lokalne skupnosti, in sodelovale z nevladnimi organizacijami. Glede na pretekle slabe izkušnje zaradi centralizacije različnih, za ljudi pomembnih služb smo v Poslanski skupini Desus zaskrbljeni, da bi lahko prihodnje enote območnih centrov preprosto izginile iz lokalnih okolij. Prav to se je na nekaterih, za ljudi pomembnih področjih namreč že zgodilo. Na primer, z davčnimi uradi in s poštami, nedavno pa je Ministrstvo za zdravje skušalo ukiniti urgentne službe v lokalnih okoljih in tudi nekatere osnovne šole so bile pred tem, da se jih ukine, čeprav so te storitve nujno potrebne za državo in za normalno življenje ter za zdravje ljudi. Na pobudo Poslanske skupine Desus je bilo zato v predlog zakona vnesenih nekaj varovalk pred tem, da bi vsakokratna vlada z uredbo samovoljno spreminjala oziroma celo ukinjala enote centrov za socialno delo. Tako je v besedilo zakona vneseno poročanje Vlade Republike Slovenije o učinkovitosti delovanja centrov za socialno delo in njihovih enot, tako da bo imel Državni zbor Republike Slovenije možnost sprejemanja priporočil oziroma usmeritev Vladi glede oblikovanja enot. Seveda je to nezadostna oblika parlamentarnega nadzora dela vlad na tem področju. V Poslanski skupini Desus se nam zdi v nadaljnjem zakonodajnem postopku z določbami zakona pomembno tudi še okrepiti povezave centrov z lokalnimi skupnostmi, povečati bodočo učinkovitost centrov v korist prebivalstva, onemogočiti pa tudi morebitno politično kadrovanje. Poslanska skupina Desus, glede na vse večji delež starejših pogreša socialne storitve, ki bi ponudile odgovore na potrebe starejših generacij. Ministrstvo za delo je bilo vrsto let zadolženo za pripravo zakona o dolgotrajni oskrbi starejših, vendar za ureditev tega področja ni poskrbelo. Čeprav je priprava zakona o dolgotrajni oskrbi od nedavnega v pristojnosti Ministrstva za zdravje, pa ostaja nesporno, da obstaja veliko nalog na področju skrbi za starejše, ki bi se jih v bodoče moralo reševati prav v okviru reorganiziranih centrov za socialno delo. Prav tako ni vseeno, kako bodo definirani standardi storitev uporabnikom. Kakšni bodo programi, da bodo zadovoljili potrebe lokalnega prebivalstva? Ali bodo storitve res dostopne in ali bodo približane uporabnikom ter na kakšen način se bo zagotovila strokovnost obravnave in večja vključenost uporabnikov v preventivne programe? Ljudje v stiskah si ne želijo in ne potrebujejo suhoparnega birokratskega pristopa, pač pa potrebujejo nekoga, ki mu lahko zaupajo, ki jih bo razumel in ki bo imel vzvode moči za reševanje njihovih težav. Zato tudi ni vseeno, kakšni ljudje bodo opravljali te, za ljudi občutljive naloge. Kakšna bo njihova usposobljenost, izobrazba? In kakšna orodja ter moč bodo imeli na voljo uslužbenci centrov za socialno delo? Upam, da se ministrstvo zaveda, da bi morali na centrih in enotah centrov delati predvsem ljudje z možnostjo empatije, to je sposobnostjo vživljanja v položaje ljudi v stiskah. Pomembno pa je tudi zagotoviti ustrezno število oseb, ki bodo opravljale naloge v območnih centrih in njihovih enotah. Reorganizirane centre za socialno delo namreč čakajo številne dodatne naloge, in sicer na področju socialne aktivacije, na področju nujne namestitve posameznikov, kar se bo izvajalo v kriznih centrih, in na področju interventnega posredovanja v vseh nujnih in neodložljivih primerih na podlagi obvestila policije v primerih zaznanega nasilja v družinah, ogroženosti otrok in v podobnih primerih. Zaradi vseh teh nalog je treba z zakonom drugače urediti tudi delovni čas reorganiziranih centrov za socialno delo, kar zakon tudi določa. Brez ustreznega števila zaposlenih vseh nalog, ki jih predvideva predlog zakona, ne bo mogoče izvajati. Ne glede na pomisleke, o katerih sem danes govorila, bom predlog zakona v prvi obravnavi podprla, seveda z upanjem na izboljšave predloga zakona v nadaljnjem zakonodajnem postopku. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Jani Möderndorfer, pripravita naj se mag. Bojana Muršič in gospod Janko Veber. JANI (JANKO) MÖDERNDORFER (PS SMC): Hvala lepa, predsednik. Še dobro, da imamo enega predstavnika opozicije v dvorani, ker drugače bi rekli, da samo še koalicija govori o teh problemih, ker opozicije – zgleda – to sploh ne zanima, ker pri socialnih zadevah ni zanimivo. Dolgočasno je, ne? Poleg tega danes se ne glasuje in gredo domov rajši. Toliko, da se ve, kdo dela in kdo ne. DZ/VII/31. seja 199 Pa pojdimo na samo razpravo. Tisto, kar je pomembno pri samem zakonu, se mi zdi predvsem to, da je prišlo do odločitve, do tega premika, kajti v resnici, če damo roko na srce, o tej reorganizaciji v bistvu že dolgo časa govorimo in razpravljamo. V več mandatih so bili pozivi in prišlo je vedno do nekih malenkostnih, kozmetičnih popravkov, ampak v resnici so centri za socialno delo na nek način »poverbani« oziroma pripeljani iz prejšnjega sistema, ko na nek način je takratna oblast v tistem družbenem režimu menila, da je to področje, ki ga je treba zelo jasno centralizirati, imeti nadzor in tako naprej. Seveda posledično tega je, da centri za socialno delo imajo, če boste pogledali, pristojnosti enormne, zelo pomembne; in to tako pomembne, da vplivajo praktično lahko na vsako družino, zato ker imajo takšne pristojnosti. Seveda se je skozi leta vse to spreminjalo in s tem zakonom se določene stvari drastično spreminjajo, predvsem najprej v prvi fazi organizacijsko, kasneje pa, upam, da bo seveda čas in delo pokazal, da bo temu botrovala tudi posledica, to pa je vsebinsko. Namreč, tisti, ki me poznate, veste, da sem na kar nekaj razpravah, ki se je povezovala CSD posredno ali neposredno, zalo jasno kritiziral takšen način dela centrov za socialno delo, kajti sam sem mnenja, da so se centri za socialno delo v vseh teh letih zaradi obremenitev, ki so jih dobili z zakonom, začeli odtujevati od človeka in se ukvarjati s postopki, ki so postali v nekem trenutku bolj pomembni kot pa tisti človek, s katerim se je ukvarjal. In če danes poslušam razpravo in tudi uvodni nagovor ministrice, lahko samo upam – in želim si, da bo ta miselni preskok in ta vsebinski preskok naredil svoje, da se bo to spremenilo – ne samo upam, verjamem, ker drugače ne bi niti podprl samega zakona oziroma same razprave. Imam pa nekaj vprašanj, da ne bomo samo govorili, kako je to vse pomembno in vse fino. Predvsem me zanima – zaradi tega, ker v razpravi poslušam neko diskusijo, da preprečiti moramo politični vpliv, imamo pa znotraj tega lokalne predstavnike. Ja za božjo voljo, kako pa bodo ti lokalni predstavniki prišli tja, če ne drugače kot preko politike?! Mislim, mi se včasih o politiki pogovarjamo, kot da je to nekaj grdega, groznega, zlobnega in da je to treba preprosto preprečiti. Ja, potem ukinimo politiko v tej državi, če je to res tako nekaj gnilega v tej družbi. Ne, nasprotno! Danes dopoldne sem v eni razpravi povedal, da je ena od človekovih pravic tudi politično udejstvovanje. Če pa si aktiven v lokalni skupnosti in želiš prispevati s svojim prispevkom tudi znotraj tega, kar je omenjeno, da bodo predstavniki lokalne skupnosti sodelovali v svetu, je to kvečjemu za pozdraviti. Kajti, pravzaprav če sem prav razumel, je na samem začetku bilo to v bistvu neke vrste vprašanje, ali bo lokalna skupnost izgubila na nek način možnost neke vrste lokalnega nadzora, kaj se v resnici res dogaja v teh centrih za socialno delo. No, in zato to pozdravljam in seveda vse, ki namigujejo na preprečitev politike, jim že vnaprej povem, potem morate zapustiti ta prostor, zdaj ne moremo spremeniti družbeni red, ker imamo malce drugače ga postavljenega in zastavljenega. Druga stvar, ki se mi zdi zelo pomembna, je tudi ta primerjava med velikimi občinami, kjer so delovali centri za socialno delo. Ljubljana - 5 CSD, Maribor samo en. Zanimivo, da je v Mariboru samo en, v Ljubljani pa 5 CSD. Če berem članek s 3. 5. – zato vprašanje za vas ministrica – in berem to gospo direktorico mariborskega CSD, imam občutek, če bi bral kot stranski intervenient to, kot da ni zadovoljna s to reorganizacijo. Pri vsaki reorganizaciji se vedno vprašam, kdo je tam direktor oziroma ali bo direktor še direktor direktor – če me razumete – ali bo zdaj samo še vodja ali bo kaj drugega. Mislim, da pri vsaki reorganizaciji je treba predvsem najprej odmisliti človeške faktorje, predvsem zaradi tega, ker drugače reorganizacija nima nobenega smisla; ker drugače preveč prilagajamo reorganizacijo ljudem, ki vodijo, ne pa ljudem, katerim je namenjeno. In to je ta bistvena razlika, s katero se moramo v resnici res ukvarjati. Zanima me, če ste umirili in pomirili te strasti, glede na to, da je vaš strankarski kolega omenil, da vsa stroka to zadevo podpira in da se vsi strinjajo, vsi deležniki. Verjamem, da je mislil to načelno, splošno, predvsem zaradi tega, ker če bom iskren, ker govorim o Mariboru, prihajam pa iz Ljubljane, moram reči, da v Ljubljani je 5 CSD, ampak ne delajo vsi enako, so drastične razlike. Je en CSD, pa namenoma ne bom uporabljal imena, ki je katastrofa od katastrofe, in je drugi, ki bi ga lahko dal za vzorec in za primerjavo, kako bi bilo fino, če bi tako delali drugi centri za socialno delo. Je pa res, da je seveda majhna razlika ali pa nekje celo zelo velika razlika centrov za socialno delo v urbanih mestih, kjer je popolnoma drugačen način življenja in tudi koncentracija ljudi na mestu z neko določeno problematiko je popolnoma drugačna kot na ruralnem območju, v vaseh, v krajih – kar pa seveda ne pomeni, da so kaj manj vredni. Daleč od tega! Samo drugačen način pristopa in imeti občutek, da to ni isto, če nekdo dela v mestu ali pa na drugih področjih. Oba si zaslužita enakovredno in pravično obravnavo, predvsem pa pomoč – če so zaradi tega prišli. Tretja, zadnja stvar in s tem bom tudi zaključil. Mislim, da pri sami reorganizaciji, ko bo sprejet zakon, ker verjamem v to, da bo sprejet, bi zelo dobro bilo doseči nek napor popularizacije in osveščanje ljudi, kaj sploh center za socialno delo je. Namreč, sem prepričan, da danes več kot polovica državljanov razume, da če greš na center za socialno delo, da si problematičen; ne da imaš problem, ampak da si problematičen. In to je narobe. Zato si marsikdo zaradi sramu ne prizna, da ima težavo, in ne obrne po strokovno pomoč. To osveščanje je, predvsem mislim s tega vidika, da tako kot DZ/VII/31. seja 200 imamo pri zdravstvu nabor nekih pravic, da osveščamo tudi ljudi, ko stopijo prvič skozi vrata, z nekimi določenimi obvestili, kakšne pravice imajo. Kajti to je lepa priložnost, da vedo in izvedo, kaj pravzaprav lahko pričakujejo kot davkoplačevalci – zmožni ali nezmožni, da se razumemo, ker največkrat pridejo nezmožni davkoplačevalci na center za socialno delo po svoje pravice – in da jih na ta način osveščamo. Seveda v nekem poljudnem jeziku, ne v nekem uradniškem izražanju, kajti veste, navaden državljan v resnici ne razume besede prva socialna pomoč. Njemu to ni jasno, kaj to pomeni, on samo razume, da potrebuje pomoč. Zato ne razlikuje vseh pomoči, ki mu pripadajo po zakonu. Iz tega naslova se mi zdi, da je to ena lepa priložnost, da se ob reorganizaciji ta stvar, seveda na nek način tudi pripravi en akcijski načrt, da se to kot neke vrste propagandni moment izkoristi in dvigne na nivo bistveno večje osveščeno državljanov. Drugače pa podpiram in bom podprl zakon in ministrica, ne glede na vse kritike, ste opravili kvalitetno delo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Janko Veber, pripravita naj se gospa Marinka Levičar in gospa Marija Bačič. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo in lep pozdrav vsem! Spremembe zakona o dopolnitvah Zakon o socialnem varstvu je zagotovo ena od pomembnejših tem, ki ga obravnavamo v Državnem zboru, še posebej iz razloga, ker smo vendarle priča vse večji socialni stiski mnogih v Sloveniji, 280 tisoč jih je na robu revščine oziroma so vključeni že v ta status, če lahko tako rečem, mnogi pa seveda so na robu tega in vse to se seveda odraža potem tudi na tem, kako funkcionira posameznik in kako funkcionira tudi družina in kakšna je pravzaprav prihodnost tudi za mlade v Sloveniji. Pravočasna obravnava tako mladih kot tudi vseh ostalih problemov, ki se dogajajo na tem področju, je zagotovo eden od tistih ciljev, ki jih moramo zasledovati pri tem zakonu, hkrati pa tudi čim kvalitetnejša obravnava vseh teh primerov. V veliki meri se je seveda pokazalo pri teh posvetih o reorganizaciji centrov za socialno delo, da je potrebno pri nekaterih centrih izboljšati tudi kadrovsko zasedbo, po drugi strani pa tudi kakšen bo vpliv nove organizacije na sicer zdajšnjo organiziranost. Ti posveti so zagotovo bili zelo koristni v tem obdobju, da se je lahko dobilo čim več informacij tudi s terena, kako gledajo izvajalci tega programa in tudi lokalne skupnosti na sprejetje tega zakona. Sam bi se skoncentriral na tisti del, iz katerega tudi izhajam. Gre za Kočevsko in ta odnos med Kočevsko in Grosupljem glede tega, kako bo organiziran center za socialno delo v teh dveh okoljih. Predvidevam, da v dosedanji razpravi ni bil posebej izpostavljen ta del regije. Vendar če povzamem ta posvet, Grosuplje je seveda po samem številu prebivalcev in tudi primerov in širšo okolico, ki jo pokriva, zagotovo eno od območij, kjer si tak center zasluži. Po drugi strani je tudi Kočevska ena od tistih območij, kjer zaradi svoje odmaknjenosti in velikosti površine, teritorija in odmaknjenosti posameznih naselij kliče po tem, da je ta center v tem okolju. Tu bi želel posebej opozoriti na odločitev Državnega zbora, ki je bila sprejeta v trenutku sprejemanja Odloka o prostorski strategiji Republike Slovenije, ki je za Kočevsko zelo jasno zapisal oziroma smo takrat vnesli v ta odlok, da se na Kočevskem zaradi pomembnosti tega območja prenašajo številne državne, najpomembnejše državne funkcije z namenom, da postane Kočevje središče nacionalnega pomena. Vsak resor znotraj tega poišče rešitve, ki jih je mogoče umestiti v ta prostor, da se ta cilj, ki je zapisan v odloku, da postane središče nacionalnega pomena, tudi udejanji. Ena od možnosti je zagotovo tudi ustanovitev centra za socialno delo v Kočevju. Ta dilema – ali Kočevje ali Grosuplje, kot sem prej povedal – je v veliki meri odpravljena s tem, ker je zelo veliko prebivalcev v Grosuplju in je tudi Ivančna Gorica in ves predel ob avtocesti izjemno perspektiven in bo najbrž poselitveno območje tudi še dolgo čas izjemno perspektivno in tudi število s tem bo seveda v tistem okolju naraščalo. Po drugi strani je pa izjemno slaba cestna povezava med Grosupljem in Kočevsko. Skratka, najkrajša cestna povezava, ki je ta hip na razpolago je še vedno v makadamski izvedbi, kar pomeni, da je tudi sicer prehod ljudi ali izmenjava kadrov iz Grosuplja in Kočevja vezana tudi na to najkrajšo povezavo – seveda običajno ne koristijo makadama, ampak asfaltno cesto, ampak priznano imaš pa najkrajšo razdaljo. Torej, gre za hendikep, ki tukaj lahko nastane, če se ne upošteva odločitve Državnega zbora glede tega, da Kočevska postane središče nacionalnega pomena in da se za to tudi takšni centri, kot je v tem primeru, tam tudi usposobijo in organizirajo. Seveda je to mogoče na način, da je, namesto kot je v obrazložitvi k 2. členu zapisano, da se ustanovi ne 16, ampak 17 centrov. Mogoče je pa tudi tako, kot bi pač, če bi se v Grosuplju s tem strinjali, kar so tudi izrazili, želijo pripadati, ne vem, eni od okolic ali eni od rešitev v Ljubljani. To so te rešitve, o katerih smo tudi na javni predstavitvi govorili. Torej, apel: ali 17 centrov ali pa seveda združitev, vendar v vsakem primeru upoštevanje odločitve Državnega zbora, da na Kočevskem tak center je. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospa Marinka Levičar, pripravita naj se gospa Marija Bačič, je še nekaj časa, in gospod Uroš Prikl. MARINKA LEVIČAR (PS DeSUS): Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem, ki ste tukaj še v tem trenutku! DZ/VII/31. seja 201 Sama vseskozi, odkar je govora o problemih, s katerimi se srečujejo centri za socialno delo tako s strani samih izvajalcev, torej delavcev v centrih za socialno delo, kot tudi njihovih uporabnikov, sem prepričana bila, da je reorganizacija centrov za socialno delo zelo potrebna. Vem, da je to dolgotrajen proces in da se je Ministrstvo za delo s tem problemom tudi že ukvarjalo dalj časa. V končni fazi sem sedaj zelo zadovoljna, da je tako daleč prišlo, da razpravljamo o tem predlogu zakona, da torej centre za socialno delo ustrezno reorganiziramo, tako da bodo torej bližje uporabnikom in tudi bolj prijazni do samih delavcev. S tem problemom sem se v bistvu prvič sama osebno srečevala – ne jaz osebno, ampak spremljala sem ta problem –, ko so na centre za socialno delo prišle obveznosti za ugotavljanje upravičenosti do varstvenega dodatka. Koliko starejših ljudi je moralo res dolgo, nedopustno dolgo čakati na pravico, na priznanje pravice do varstvenega dodatka. Kar naenkrat so zaradi zakonskih sprememb ostali brez teh pravic, ampak centri za socialno delo kljub vsem naporom niso mogli tega v predvidenih rokih izvesti, predvsem tudi zaradi informacijske podhranjenosti in števila delavcev, ki je lahko nudilo. Vsekakor ne bi še enkrat, ker pač imamo že bolj malo časa na razpolago v naši poslanski skupini, ponavljala razlogov za reorganizacijo teh centrov. Veseli pa me tudi to, kar je naš vodja poslanske skupine poudaril in tudi v poslanski je bilo kar veliko pomislekov na to reorganizacijo, da se je treba še naprej pogajati. Mislim, da so vsaka pogajanja koristna in tudi ta pogajanja so prinesla, vsaj tako tudi sama ocenjujem, boljše rešitve, čeprav sem bila tudi že v prvi fazi nekako zadovoljna s tistimi rešitvami, kot so bile predvidene, to moram reči, ampak vseeno, vsaka pogajanja lahko prinesejo, če so strpna in racionalna, neke boljše rešitve .Tako je tudi sedaj pred nami boljša rešitev in sem zadovoljna, da bomo lahko to rešitev, vsaj tako sodim po tej današnji razpravi, kar z večino glasov podprli, razen tistih, ki jih danes, opozicije, ni tukaj, da bi pač nekako njihovo mnenje tudi lahko presodila. Rada bi poudarila še to, ker me je že v bistvu s svojo razpravo prehitel kolega Veber. Oba sva iz Kočevja in tudi mene so v Kočevju opozorili na ta problem, zato ga v bistvu ne bi še enkrat ponavljala, ker s tem pač ste seznanjeni in izgubljamo čas, če to ponavljamo, ampak podobno stališče je tudi moje, ker pač oba veva, kakšni so problemi na Kočevskem glede teh. Pa še to bi rada poudarila – opozorila me je kolegica Julijana, da v svoji razpravi, ko je gospod Möderndorfer govoril o tej politiki v tem delu upravljanja centrov, ni bilo mišljeno z njene strani, pa tudi jaz mislim, absolutno ne z naše strani, kar je nekajkrat spregovorila, da v poslanski skupini imamo tako mnenje glede politike. Politika pri kadrovanju v vodstva centrov za socialno delo, to je bilo mišljeno, da bi o tem morala odločati predvsem stroka. Sicer pa na koncu te moje kratke razprave želim poudariti še to, da mislim, da je ministrica za delo opravila veliko in naporno delo, pa tudi, da je k tem pristopila odgovorna in hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospa Marija Bačič, pripravita naj se gospod Uroš Prikl, potem pa dobi besedo predstavnica Vlade. MARIJA BAČIČ (PS SD): Hvala za besedo, gospod predsednik! Tudi sama pozdravljam reorganizacijo centrov za socialno delo in ministrica prav gotovo je vložila ogromno energije v to, da je pripeljala tako daleč, da je ta novela sedaj pred nami. Bilo je veliko dogovorov, razgovorov in tudi včasih nasprotovanj, pravzaprav brez potrebe, zato ker se vsi zavedamo, kako pomembna je ta reorganizacija centra. Pravzaprav iz razloga, ker vemo, kako so obremenjeni socialni delavci danes z vso birokracijo in če je cilj te novele spet nazaj k ljudem, mislim, da je to ključnega pomena. In če bomo to uspeli, da bodo socialni delavci spet prišli na teren, se ukvarjali s problemi, ki so na terenu, z družinami, z ranljivimi skupinami, mislim, da smo tudi cilj dosegli. Tako vsekakor podpiram to reorganizacijo in - vse dobro! PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Preden dam besedo še ministrici v sklepnem delu, ima besedo gospod Uroš Prikl. UROŠ PRIKL (PS DeSUS): Hvala lepa, predsednik, za besedo. Spoštovani maloštevilni poslanci, ki še vztrajate v Državnem zboru! Ja, morda problematika reorganizacije centrov oziroma problematika socialne politike ni visoko leteča zadeva, morda nas je za to tako malo tukaj, je pa to materija, ki zadeva neposredno vsakogar izmed nas; zadeva male ljudi in s tem, ko ne prisluhnite tem zadevam, mnogi pokažete, koliko vam je v končni fazi mar do teh problemov. Reorganizacija centrov za socialno delo – jaz jo seveda pozdravljam, pozdravljamo jo v Poslanski skupini Desusa. Upam, da si ne bom preveč domišljal, ampak tu vidim kot eno izhodišče te reorganizacije tudi za ministra Koprivnikarja oziroma tistega, ki bo v njegove čevlje stopil v naslednjih mandatih, kot možnost in priložnost za dejansko reorganizacijo lokalne samouprave oziroma za končno oživitev zakona o pokrajinah, ki ga tako dolgo pričakujemo, seveda ne po sistemu »copy paste«, ampak lahko je to dobro izhodišče. Dolgo brado ima ideja o reorganizaciji, o spremembi ustroja centrov za socialno delo. Kot veste, sem kar nekaj let svoje poklicne poti namenil službovanju na Ministrstvu za delo in spomnim se, vsaj tam od leta 2001 dalje, kolikor mi spomin seže, se je govorilo o tem, da bomo reorganizirali zadevo, DZ/VII/31. seja 202 da bomo spremenili, da bomo naredili bližje ljudem, optimalnejše – in uh in ah. Pa vendar, do tega trenutka, ko se zdajle v Državnem zboru o tem pogovarjamo, pač ni bilo tistega preskoka, ni bilo tistega poguma, korajže ali pa še česa drugega. Zdaj imamo ta zakon tukaj. Normalno je, ko se lotimo neke spremembe, neke reorganizacije, ne pa revolucije na tem področju, da smo kot ljudje inertni, vsaka sprememba pomeni neko tveganje. Seveda tudi ta sprememba pomeni tveganje. Ampak, poglejte, mi ugotavljamo vsa ta dolga leta, še posebej pa v zadnjih nekaj letih, da nekaj ni v redu, da je treba zadeve izboljšati. Če samo gledamo in kritiziramo, da ni v redu, da lahko bi bilo bolje, lahko bi naredili zadevo primerneje, optimalno, nič pa ne naredimo, potem to ni ustrezna politika. Evo, ta vladna koalicija, v kateri je tudi Desus, se je lotila te spremembe, prva med temi je seveda ministrica, pristojna za delo, socialne zadeve in ostalo materijo široko. Mislim, da je to dober, pravi korak, korak v pravo smer, in lahko pričakujemo izboljšave na tem področju. Trdno sem prepričan, ne nazadnje je tudi stroka tega mnenja, da sama sprememba organizacijske strukture ne bo dovolj; z roko v roki, vzporedno je treba iti z vsebinskimi spremembami. In gremo na tem področju tudi v vsebinske spremembe, gremo v socialne aktivacije področja, o čemer bi lahko govoril kar nekaj časa, pa imam samo še nekaj minut na voljo. Mislim, da bo to korak naprej, da ne bomo vsako leto šteli številk v nekaj 10 tisoč, koliko je socialno ogroženih, koliko 10 tisoče ljudi je pod pragom tveganja revščine in podobno. Seveda bi bilo dobro, da bi bilo več denarja v ta namen, da bi bil kader praktično neomejeno na voljo, ne vem, na desetine ali pa na stotine novih zaposlitev – na žalost pač ne gre. Reorganizacija je mehanizem, je način, ki pa je sam po sebi premalo, treba je tudi z vsebinskimi spremembami, kot rečeno, iti v korak. Tu čutim … Prej je bilo v eni izmed razprav omenjeno leto 2012, ko smo skočili v bazen, ne vedoč, ali je sploh voda in koliko vode je tam, s tem famoznim ZPUJS oziroma če sem natančen, Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Zadeva je zaživela, mnogo je bilo porodnih krčev in mislim, da še dandanes, še v tem trenutku je treba odpraviti nekatere pomanjkljivosti iz konteksta ali pa s področja obstoječega sistema uveljavljanja teh pravic. Mislim, da je ta reorganizacija, ki seli zadevo na teh 16 regijskih območnih centrov, prava poteza. Moram reči, da od samega začetka nisem bil tako navdušen nad to zadevo. Zato moram povedati, čeprav je zadeva že pase in v tem predlogu rešitev ni anulirana, ta napakica, ki sem jo opazil. Bilo je mišljeno, se pravi, Ministrstvo za delo, potem pa vmesna faza med temi 16 regijskimi centri še ena tako imenovana centralna enota. Takoj sem seveda ministrico na to opozoril – seveda tudi mnogi drugi, nič si ne umišljam, da sem edini to opazil. Te centralne enote več ni. Mislim, da inštitucije, kot so Inštitut za socialno varstvo, pa zbornica, pa kaj vem, da ne naštevam vseh skupnosti raznoraznih – mislim, raznorazne; Skupnost centrov za socialno delo konkretno –, da so zadosti strokovno usposobljene, da bodo lahko v okviru svojih ingerenc svojo osnovno nalogo opravljale in da ne bo prišlo do nobenega podvajanja. Seveda je treba biti pri vsaki reorganizaciji previden in ti pomisleki, ki smo jih imeli – bom govoril v prvi osebi množine – v Poslanski skupini Desus, so seveda sigurno na mestu. Naša želja je, da ljudje na centrih za socialno delo ne izgorevajo, kot je temu sedaj primer, ampak delajo prave stvari na pravi način, predvsem pa, da so v službi ljudi. Le tako bomo lahko, kot sem rekel že uvodoma, tiste številke v 10 tisočih ljudi, ki se kopičijo, gomilijo in ponavljajo iz leta v leta, lahko pozabili in bo situacija boljša. Če bo kdo pri tej reorganizaciji pridobil, bodo to pridobili itak zaposleni, predvsem pa ljudje in predvsem ljudje v tistih okoljih, kjer je socialna kriza največja. To pa, mislim, da ni treba omenjati, da je Maribor s svojo okolico in severovzhodno Slovenijo. Uspešno popotnico želim … / izklop mikrofona/ PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Prehajamo v sklepni del splošne razprave, v katerem besedo dobi še predstavnica Vlade. Besedo ima ministrica za delo, družino, socialne zadeve, enake možnosti dr. Anja Kopač Mrak. DR. ANJA KOPAČ MRAK: Hvala, spoštovani predsednik, za besedo! Na tem mestu bi se zahvalila vsem, ki ste danes v tej razpravi sodelovali, vsem tudi za izrečene pohvale glede same izpeljave tega zakona. Res je bil morda način sodelovanja tako stroke … Mi, morate vedeti, smo v posvetovalno skupino vključili tako predstavnike Socialne zbornice, Skupnosti socialnih zavodov, Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo, Fakulteto za socialno delo in tudi Društvo socialnih delavcev in delavk, ki so ves čas sodelovali. V bistvu smo tudi vse novosti ali spreminjanje zakonske materije usklajevali s stroko, ki je bila res na ta način ves čas vključena. Poleg tega, da smo stroko vključevali od samega začetka priprave zakona, tudi z vsemi centri za socialno delo, vpeljali smo informiranje vseh zaposlenih z interno komunikacijo, kjer so bili seznanjeni z vsemi postopki, kaj se pričakuje, kakšne bodo novosti, kaj se bo z njimi dogajalo; sodelovali smo s sindikatom, sodelovali smo z lokalno skupnostjo. Jaz sem imela številne razgovore tako s predstavniki SOS, ZOS kot ZMOS, torej predstavniki lokalnih skupnosti, kot tudi z vsemi tistimi občinami oziroma lokalnimi skupnostmi, kjer je prihajalo do vprašanja, ali je umestitev njihovega centra za socialno delo v predvideno območje najbolj primerna. Lahko ugotavljam, da DZ/VII/31. seja 203 je danes bolj ali manj takšen zemljevid, kot bo izgledal na koncu, torej, šest območij na tak način. Da imamo samo odprto vprašanje, pa moram reči, da je že bolj ali manj zaprto, kar se tiče te Ljubljane, obljubljanskih lokalnih okolij, ki vse zelo močno gravitirajo na Ljubljano, po drugi strani pa so si v marsičem tudi različni. Tisto, kar je tudi gospod Möderndorfer izpostavil, da je pač treba urbana okolja od ruralnih različno obravnavati in da seveda želimo zasledovati osnovne cilje reorganizacije, tako da je bolj ali manj sedaj sprejeto, da bosta Kočevje in Ribnica skupaj, medtem ko je Grosuplje bolj podobno Ljubljani in tudi sami izražajo, da bi bili raje del Ljubljane. Kar se tiče Lenarta, je še kakšna odprta zgodba. Čisto odkrito povem, sem se sestala z vsemi župani tistega območja. Namreč, Lenart je bolj del, po drugih upravnih službah, mariborskega okoliša, medtem ko ima Center za socialno delo Lenart močne navezavo s Centrom za socialno delo Ptuj, s katerim aktivno sodelujejo. Že sedaj se na nek način dopolnjujejo in seveda je njihova želja drugačna od lokalne skupnosti. Tako upam, da bomo še do sprejema te uredbe pač te stvari zaprli. S tem želimo samo to izpostaviti, da smo se pogovarjali prav z vsemi in poskušali najti najširši družbeni konsenz med politiko, stroko, politiko tudi na lokalnem nivoju in seveda tudi interesov zaposlenih na centrih za socialno delo. Zakaj? Zato ker gre za tako pomembno institucijo socialne države, da je sprejemanje in sprejetje in pripravljenost za spremembe ena izmed pomembnih dejavnikov, da lahko ta proces, ki je zahteven, tudi izpeljemo, tako da bo v dobro tistih, za katere to delamo, to pa so državljanke in državljani, ki potrebujejo storitve centrov za socialno delo. In vsekakor to, da bodo ljudje prišli na center za socialno delo, tam dobili nasmeh uslužbencev in da se bodo počutili sprejete in da bodo imeli občutek, da jim uslužbenci pomagajo po najboljših močeh. Omejitve bodo vedno, zakonodajne, tako ali drugače – en evro meja, takoj nezadovoljstvo –, ampak da bodo prišli in imeli občutek, da so sprejeti, da so bili slišani, to je osnovni cilj, ki pa ga bomo dosegli tudi, in ne samo z reorganizacijo, ampak s spremembo odnosa vsakega zaposlenega do uporabnika. Veliko je bilo tudi v razpravi izpostavljeno, da je treba še mnogo stvari postoriti. Absolutno! To področje socialne širše politike je tako zahtevo, tako vseobsežno, kljub temu da smo sprejeli pomemben Družinski zakonik, ki bo tudi bistveno vplival na delo centrov za socialno delo v razmerju do sodišč. Torej ta pomembna sprememba je v tem, da so sprejeli novosti na varstvenem dodatku, da smo sprejeli glede pokojnin, da za ZSV je bilo rečeno, že prejšnja sprememba je omogočala, da smo sploh socialno aktivacijo vpeljali. Mislim, da je jutri zadnji dan medresorskega usklajevanja glede ZUPJS, torej tisto, da informativno odločbo vpeljemo. Skratka, ves čas delamo, pa se ve, da bo ostalo še kup prostora za izboljšave. Tako se veselim nadaljnje razprave, da dopolnimo še tisto, kar je potrebno, in da je čim širše soglasje v Državnem zboru, da ta zakon sprejme, to bo njegova najboljša popotnica za uvajanje teh sprememb v praksi. Hvala vam. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi prvega odstavka 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Nihče. Potem zaključujem splošno razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje Državnega zbora odločali jutri, 22. 6. 2017, v okviru glasovanj. S tem prekinjam to točko dnevnega reda in 31. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 9. uri. (SEJA JE BILA PREKINJENA 21. JUNIJA 2017 OB 16.13 IN SE JE NADALJEVALA 22. JUNIJA 2017 OB 9.04.) PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Začenjam z nadaljevanjem 31. seje Državnega zbora. Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Mirjam Bon Klanjšček od 13. ure, Vesna Vervega do 11. ure, Irena Grošelj Košnik do 15. ure, Bojana Muršič do 15. ure, Marija Bačič do 15. ure, Janez Janša, Primož Hainz od 11. do 14. ure, Luka Mesec do 10.30 in od 16.30 do 18. ure, Jožef Horvat, Matjaž Hanžek do 13. ure, Marko Ferluga do 12. ure, Branko Zorman do 14. ure, Roberto Battelli, Matej T. Vatovec do 13. ure, Miha Kordiš do 16. ure, Jože Tanko od 16. ure naprej in gospod Žan Mahnič od 16. ure naprej. Vse prisotne lepo pozdravljam! Prehajamo na 15. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNOV REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETI 2017 IN 2018. Državni svet je 30. maja 2017 na 29. izredni seji sprejel zahtevo, da Državni zbor na podlagi tretje alineje prvega odstavka 97. člena Ustave Republike Slovenije pred razglasitvijo ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018. Za obrazložitev zahteve dajem besedo predstavniku Državnega sveta gospodu Milanu Ozimiču. DZ/VII/31. seja 204 MILAN OZIMIČ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanke in poslanci, predstavniki Vlade! Državni svet je sprejel zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018. Razlog za veto, čeprav se za občine dviguje povprečnina za tri evre in pol, je seveda vprašanje, ampak Državni svet že vseskozi ob sprejemanju zakonov o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leta, ki so pač predmet konkretnih zakonov, problematizira določanje višine povprečnine. Ker tako, kot je, ne pokriva sredstev za zakonsko izvrševanje nalog, ki jih imajo občine. To je ponavljajoča se zgodba, ki ne dobi ustreznega odziva in epiloga v rešitvi tega problema, ki je zelo pereč in ki je seveda ključen za delovanje občin, za izvrševanje njihovega poslanstva, da poleg kvalitetne izvedbe zakonsko določenih občin skrbijo tudi za razvoj na svojem območju. To je ključno vprašanje in tudi ključni razlog za to, da je bil izglasovan ponovni veto na zakon o spremembi zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije. To ni neko nagajanje ali kakorkoli, ampak je to ponovno neko resno argumentirano opozorilo, da je na tem področju v dogovoru med Vlado in občinami treba ta problem slej ko prej odpraviti, ker je izrazita cokla razvoja, če hočete enakomernega razvoja Slovenije kot celote. Pri tej zahtevi za višja sredstva ne gre za povečanje porabe ali neko trošenje, neko razkošje. Gre za to, da se sredstva, ki jih imajo občine kot namenska za razvoj, za vzdrževanje infrastrukture, za gradnjo infrastrukture, za ustvarjanje pogojev za udejanjenje različnih dejavnosti na lokalni ravni, ne trošijo za pokrivanje zakonsko določenih nalog, ki jih je država določila, da jih izvajajo občine. Tu je srž problema, tu je tudi ključni razlog, tu je tudi to nenehno ponavljanje, ker tole ni prva zahteva in niti prva obrazložitev, ki bi bila zdaj neko presenečenje. To se ponavlja pravzaprav že vseskozi, odkar ZIPRS kot zakon o izvajanju proračunov obide sistemski Zakon o financiranju občin, ki pri tem vprašanju določa, da bi morala biti povprečnina za približno 20 % višja. Takšna, kot je zdaj določena, zaostaja za približno sto evrov za tistim, kar določa sistemski Zakon o financiranju občin. V argumentih, zakaj je tako, je vedno slišati, da imamo fiskalno pravilo in da morajo občine tukaj nositi ustrezen delež. Občine ta delež v tem paktu stabilnosti seveda nosijo in so bile tudi deležne tega zmanjševanja in so ga tudi udejanjale. Ne glede na to, je ta zaostanek nesorazmeren tudi, če hočete, s temi določili, ki jih je država sprejela kot obvezo. Občine se tega zavedajo, ampak razkorak je nesorazmeren, razkorak povzroča velik problem, in če se bo to še naprej nadaljevalo in če tu ne bo resnega odziva in rešitve tega problema, potem bo Slovenija kot celota utrpela veliko škodo, predvsem pa zaostanek v razvoju. Torej, to je ponovno resno opozorilo. Državni svet si ne predstavlja, da bo ta veto uspešen, pričakuje pa, da bo ta nenehno ponavljajoča se problematika enkrat le dosegla tiste in da jo bodo začeli obravnavati z vso resnostjo problema, ki ga ni mogoče prekriti z zatiskanjem oči. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Zadevo je obravnaval Odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Za predstavitev mnenja odbora dajem besedo predsednici gospe Urški Ban. URŠKA BAN (PS SMC): Spoštovani predsednik, hvala za besedo. Pozdravljeni vsi skupaj! Odbor za finance in monetarno politiko je na 38. seji 7. 6. 2017 kot matično delovno telo obravnaval zahtevo Državnega sveta, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018, ki ga je Državnemu zboru predložila Vlada in ga je Državni zbor sprejel 24. 5. 2017 na 30. seji. Odboru so bila v obravnavo posredovana naslednja gradiva: zahteva Državnega sveta, mnenje Zakonodajno-pravne službe in mnenje Vlade. Na seji odbora so sodelovali predstavniki Državnega sveta, Ministrstva za finance in Zakonodajno-pravne službe. Uvodoma je poročevalec Državnega sveta v imenu predlagatelja obrazložil zahtevo Državnega sveta za ponovno odločanje o zakonu ter podrobno predstavil njihove ključne argumente. Predhodno so bili ti argumenti predstavljeni tudi danes, zato jih sedaj na tem mestu ne bom ponavljala. Predstavnica ministrstva pa je predstavila pisno mnenje Vlade. V nadaljevanju je predstavnica Zakonodajno-pravne službe v dopolnilni obrazložitvi mnenja pojasnila, da se navedbe Državnega sveta v zahtevi za ponovno odločanje nanašajo na vprašanja, ki so povezana s presojo vsebinske primernosti ureditve, do katerih se služba ne more opredeliti, saj presegajo okvir nalog, ki jih službi nalaga Poslovnik Državnega zbora. V razpravi so bila mnenja članic in članov odbora glede ustreznosti Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 različna. Nekateri so se strinjali z mnenjem Državnega sveta, saj menijo, da se krši evropska konvencija o lokalni samoupravi ter da to vpliva na skladen regionalni razvoj in kvaliteto življenja v občinah. Nekateri so podprli predlog zakona, saj dviguje povprečnino, so pa menili, da to še ne more biti končna rešitev. Menili so tudi, da veljavno fiskalno pravilo ne more biti izgovor za višino povprečnine za občine in da so človekove pravice ter pravice lokalnih skupnosti nad fiskalnim pravilom. Menili so, da je finančna kriza prebrodena, vendar Sloveniji ostaja visoko breme vsakoletnih obresti DZ/VII/31. seja 205 na izposojena sredstva. Nekateri člani so opozorili, da je treba na novo določiti metodologijo izračuna povprečnine, da bo bolje odražala dejansko stanje v občinah in upoštevala njihovo raznolikost. V občinah namreč obstajajo zelo velike razlike in s tem povezana različna višina primerne porabe. V nadaljevanju je predstavnica ministrstva odgovorila na zastavljeno vprašanje in podala dodatne informacije. Po opravljeni razpravi je odbor z večino glasov vseh članov, 12 za, nobenim proti, sprejel mnenje, da je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 ustrezen. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Za obrazložitev mnenja dajem besedo predstavnici Vlade kot predlagateljice državni sekretarki na Ministrstvu za finance mag. Saši Jazbec. MAG. SAŠA JAZBEC: Spoštovani poslanke in poslanci! Državni svet je na izredni seji 30. maja izglasoval zahtevo, da Državni zbor ponovno odloča o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018. Državni svet se namreč ne strinja s predlaganim dvigom povprečnine za leto 2017, saj meni, da ta ne pokriva v celoti višjih stroškov dela javnih uslužbencev, ki nastajajo zaradi decembrskega dogovora Vlade s socialnimi partnerji. Očita tudi, da predlagani dvig povprečnine ne upošteva raznolikosti občin in s tem njihovih različnih finančnih potreb. Vsakoletna obveznost določitve povprečnine v letnem zakonu je določena v Zakonu o financiranju občin, iz katerega izhaja, da povprečnino določi Državni zbor z zakonom, ki ureja izvrševanje državnega proračuna. Izračunava se na način, ki je določen v 12. členu, že sam Zakon o financiranju občin pa napotuje, da se lahko pri izračunu upoštevajo tudi druge okoliščine. To izhaja iz 11. člena ZFO, v katerem je določeno, da Vlada pred predložitvijo državnega proračuna v Državni zbor sklene dogovor z reprezentativnimi združenji občin. Pri določitvi povprečnine je ključna tudi ustavna zaveza fiskalne srednjeročne uravnoteženosti proračunov sektorja država, pri čemer je omejevanje izdatkov treba porazdeliti med vse institucionalne enote in torej upoštevati tudi delež, ki ga morajo občine prispevati h konsolidaciji javnih financ. Navedeno izhaja iz več odločb Ustavnega sodišča, v katerih to navaja, da je ključni cilj državnega proračuna kot instrumenta Vlade pri izvajanju makroekonomske politike dosegati fiskalno stabilnost ter trajen in stabilen narodnogospodarski razvoj, ki je v interesu države kot celote, in tudi da morajo biti temu cilju prilagojene ekonomske in fiskalne politike občin. Sprememba višine povprečnine za leto 2017, ki je določena v predlaganem zakonu, izhaja le iz dodatnih obveznosti iz naslova stroškov dela. To pomeni, da je bilo že v povprečnini v višini 530 evrov upoštevano povišanje stroškov dela v primerjavi z letom 2016, povišanje povprečnine v višini dodatnih 3 evrov in pol pa je zgolj izračun povprečnih stroškov, ki izhajajo iz vsebine dogovora med socialnimi partnerji iz lanskega decembra. Način financiranja občin, kot je določen v sistemskem zakonu, omogoča le upoštevanje povprečnih stroškov za financiranje občinskih nalog in v tem trenutku pravne podlage, ki bi omogočala drugačno metodologijo za financiranje nalog občin po veljavnih predpisih, ni. Pri izračunu predlagane povprečnine je bila upoštevana ocena povišanih stroškov dela na lokalni ravni za leto 2017 na podlagi višine sredstev, ki jih občinski proračuni namenjajo tako neposrednim uporabnikom kot tudi skozi transfere ali plačila cen storitev posrednim uporabnikom proračuna. Ob upoštevanju navedenega je bilo ocenjeno, da bo dogovor s socialnimi partnerji povzročil višje odhodke občinskim proračunom za približno 6 milijonov evrov, kar bi pomenilo, da se mora v letu 2017 povprečnina povišati za 3 evre, tako Vlada s predlaganim povišanjem za 3,5 evra svojo obljubo izpolnjuje. V Sloveniji je vzpostavljen model financiranja občin, ki ga je mogoče z Zakonom o financiranju občin še izboljšati. Pri pripravi morebitnih sprememb pa bo treba ne glede na vse upoštevati, da fiskalno pravilo, povzdignjeno na ustavno raven, zavezuje enako državni proračun in vse ostale proračune institucionalnih enot, med katere sodijo tudi občine, k omejevanju izdatkov kljub izkazanim ugodnim gospodarskim rezultatom. Ne gre pozabiti, da poleg navedene tematike zakon določa tudi višji letni dodatek za vse upokojence, ker omogoča učinkovitejše izvrševanje državnega proračuna, zato predlagam, da Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 ponovno podprete. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin za predstavitev stališč. Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zanjo gospod Franc Jurša. FRANC JURŠA (PS DeSUS): Spoštovani, želim vam lep dober dan, predvsem malo hladnejši! Pred seboj imamo predlog zakona, ki ga bomo v Poslanski skupini Desus ponovno podprli. Če gledamo širšo sliko javnih financ, sicer kaže vse bolje, a moramo še vedno zmanjševati strukturni primanjkljaj. Kljub temu smo predvsem zaradi vztrajanja Poslanske skupine Desus uspeli tokrat zagotoviti tudi letni dodatek za tiste uživalce pokojnin, ki prejemajo DZ/VII/31. seja 206 pokojnino v znesku, višjem od 760 evrov. Njim se bo letni dodatek izplačeval v višini 90 evrov. Pri ostalih razredih se bodo cenzusi za pridobitev določene višine letnega dodatka dvignili navzgor glede na januarsko uskladitev, zneski pa se bodo v primerjavi z letom 2016 zvišali. Ob tem bi rad dodal, da smo v zadnjih mesecih v poslanskih klopeh Desusa z veseljem opazovali, kako se skrb za upokojence vedno bolj prijemlje tudi ostalih poslanskih skupin. To nas neizmerno veseli, navdihuje, saj vse kaže, da bomo v prihodnosti imeli izjemno podporo pri zagotavljanju njihovih pravic. Sicer smo v Desusu v tej vladi že trikrat zagotovili usklajevanje pokojnin in verjemite mi, da ni lahko biti tisti, ki ob proračunskem usklajevanju vedno hodi po robu, a usklajevanja ob primerni gospodarski rasti smo v koalicijski pogodbi obljubili, in zato na njih tudi vztrajamo. V vladi seveda niso sami in normalno je, da se ne strinjamo vedno. Tudi ob odprtju Pandorine skrinjice izdatkov ob koncu leta 2016 smo negodovali, a smo po drugi strani takoj odreagirali in zahtevali regres za vse upokojence in s tem tudi uspeli. Spoštovani, ob tem bi rad dodal še nekaj. Prepričan sem, da se vsi prisotni zavedamo, da je fiskalno pravilo sila pomemben ukrep, za katerega smo se odločili ob zavedanju, da boljše rešitve takrat ni bilo. Vemo, da gre za resno zavezo in ne za risanje velikih in manjših krogcev. To je verjetno jasno tudi vsakemu, ki je kdaj načrtoval proračun na katerikoli ravni. Posledice grozljive bančne luknje je bilo treba sanirati, in če kdo, je imel Desus ob zapisu fiskalnega pravila v ustavo pomisleke, kako se bo to odrazilo na sociali v naši državi, a vendar smo s premišljenim vodenjem te barke, ki ji pravimo država, uspešni in tako lahko celo sproščamo ukrepe, ki smo jih v določenem obdobju sprejemali s tresočo roko, a so bili nujni. Še enkrat, zakon bomo ponovno podprli in veseli nas, da lahko v prihodnosti računamo na širšo podporo pri sprejemanju zakonodaje, ki bo znotraj fiskalnih omejitev upokojencem omogočila boljše življenje. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo gospod Janko Veber. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo in lep pozdrav vsem v imenu Poslanske skupine Socialnih demokratov! Pri ponovnem odločanju o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018 bomo ponovno glasovali za zakon, saj ga nujno potrebujemo za izvrševanje proračuna, ki je bistven za to, da lahko rešujemo vse izzive, ki so dejansko zapisani tudi v tem proračunu. Glede na zahtevo za ponovno odločanje o predlogu zakona, ki je bila dana s strani Državnega sveta, pa vendarle menimo, da se ponovno srečujemo z opozorili, da občine, kljub temu da je bil dogovorjen dvig povprečnine v višini 3,5 evra, niso zadovoljne s tem, kar je bilo dogovorjeno, in da si želijo pravzaprav polno izpolnjevanje Zakona o financiranju občin, zato da lahko v celoti izpolnjujejo svoje naloge. Ko se dotaknemo zahteve Državnega sveta, lahko vidimo, da razmišljajo o tem, da bi bilo treba tudi na novo urediti način financiranja občin zaradi njihove raznolikosti, in to je ena od najzahtevnejših nalog, ki jih, če bomo šli v takšno spremembo, lahko sprejmemo, vendar najbrž v nobenem primeru ne bomo popolnoma zadovoljni ali pa ne bodo občine popolnoma zadovoljne. Ključno pa je, da se tisti zakon, ki je sprejet, predvsem spoštuje in izvaja. In mogoče samo v razmislek, ker je vendarle v Zakonu o financiranju občin zapisano, da se vsakoletna višina povprečnine določi v zakonu o izvrševanju državnega proračuna. To je dejansko tisti odvzem samostojnosti lokalne samouprave, ki jo država vzame prav v Zakonu o financiranju občin. Najbrž bi bil v zelo kratkem času res potreben razmislek, ali bi Zakon o financiranju občin spremenili prav tej točki, ki zavezuje, da se povprečnina sprejema v zakonu o izvrševanju proračuna. Verjetno bi bilo bistveno bolj smiselno, da bi bilo zapisano na ta način, da če bi bila v državi 2-krat zaporedoma beležena negativna gospodarska rast, potem lahko tudi država ali Državni zbor poseže v višino povprečnine, sicer pa, če je gospodarska rast pozitivna, to ne bi smelo biti dovoljeno. To je samo ena od možnih hitrejših rešitev kot pa celotna sprememba Zakona o financiranju občin in bi zagotovo pripeljala do tega, da se ne bi srečevali z vedno novimi zahtevami o ponovnem odločanju o zakonu o izvrševanju proračuna. Glede občin in njihovih siceršnjih razvojnih nalog in razmišljanja o tem, kaj lahko postorijo dobrega za svoje občanke in občane, želimo še enkrat opozoriti na to, da bo vendarle treba bistveno več truda vložiti v to, da se uspešno počrpajo predvsem evropska sredstva, in da je to tista priložnost, ki nam lahko zagotovi še večjo gospodarsko rast in s tem višji bruto domači proizvod in s tem seveda tudi prejšnjo možnost polne uveljavitve Zakona o financiranju občin v zdajšnji vsebini, kot je v veljavi. Sicer pa bi bilo vendarle treba v teh pogovorih izpostaviti tudi dejstvo, da se odzovemo tudi na opozorila Državnega sveta, ki govorijo o tem, da občine ustanavljajo več javnih zavodov, zato da opravijo storitve za svoje občanke in občane. Nekritično se velikokrat ustanavljajo javni zavodi v občinah, ki niso namenjeni temu, da se zagotavlja javna storitev občankam in občanom, ampak zagotavljanju številnih drugih interesov, ki pravzaprav s tem, da nudijo neko storitev občankam in občanom, nimajo nič, so pa velik strošek za občino. Tukaj pa bi bilo ravno tako treba izčistiti kriterije, kdaj in koliko takšnih zavodov, ki niso nujno potrebni za servis DZ/VII/31. seja 207 občankam in občanom, občine lahko ustanavljajo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Združena levica, zanjo Violeta Tomić. VIOLETA TOMIĆ (PS ZL): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Kolegice in kolegi! Socialisti predloga ne bomo podprli, tako kot ga nismo podprli v rednem postopku. Mi namreč nasprotujemo socialni in nerazvojni proračunski politiki, ki se izvršuje s tem zakonom. V petih minutah je težko razložiti, kaj vse je narobe, lahko pa nakažem glavne probleme. Prvi problem je, da koalicija sistematično znižuje dohodnino za tiste z najvišjimi plačami in da vzdržuje nizko obdavčitev kapitala in premoženja velike vrednosti. Koalicija bi rada torej na hitro znižala primanjkljaj, ampak hkrati zmanjšuje proračunske prihodke. Če pa zmanjšuješ prihodke, lahko primanjkljaj zmanjšuješ samo tako, da omejuješ izdatke. In tukaj smo pri drugem problemu. Omejevanje izdatkov je izgovor za omejevanje pravic. Zaradi proračunske politike te vlade se mora danes skoraj 40 tisoč prebivalcev preživljati z 293 evri na mesec. Zaradi umetnega pomanjkanja sredstev hoče Vlada polovico drugega tira prepustiti Madžarski. Da ne govorim o stanju v zdravstvu ali o pokojninah. Skupni vzrok za vse te probleme pa je namera Vlade, da privatizira čim večji del javnega sektorja. Naš javni sektor je namreč že zdaj bistveno manjši kot recimo avstrijski, za približno 5 odstotnih točk BDP. Če bo Vlada uresničila svoje obljube Evropski uniji iz programa stabilnosti, se bo skrčil za nadaljnje 3 odstotne točke. To pa lahko dosežeš samo tako, da prepustiš dele javnega sektorja kapitalu. Poleg tega imamo še en problem. Koalicija krči javni sektor kot celoto, hkrati pa namerava povečati delež za vojsko. Ne samo, da imamo manjši javni sektor kot na primer Avstrija, tudi znotraj našega sektorja je represivnim organom že zdaj namenjen bistveno večji delež kot pa socialni politiki in zdravju. In to razmerje naj bi se še poslabševalo. Tukaj imamo nazoren primer, kaj pomeni, če imajo zaveze do Nata in do Evropske unije prednost pred blaginjo državljanov in zavezami do lastnega ljudstva. Vlada je Evropski uniji obljubila privatizacijo in varčevanje, Natu je obljubila investicije in oborožitev, rezultat pa bo siromašenje tistih sektorjev, od katerih je odvisna blaginja države in državljanov. Take politike v Levici seveda ne mislimo podpirati. Za konec pa bi opozorila še na eno škodljivo določbo tega zakona, namreč na omejitve zaposlovanja v javnem sektorju. Kot veste, je večina čistilk, varnostnikov oziroma podpornega osebja zaposlena preko zunanjih izvajalcev. Lani so mediji veliko poročali o čistilkah, ki so na ministrstvih in celo na inšpektoratu za delo delale na črno in niso dobile zakonitega plačila. Najboljša rešitev za ta problem je, da bi te delavce zaposlili tam, kjer že delajo, in ta zakon to še vedno, žal, preprečuje. Navedem lahko dva konkretna primera, Banka Slovenije in Univerza v Ljubljani. Na filozofski fakulteti bi radi čistilke direktno zaposlili, vendar bi v tem primeru kršili kadrovski načrt, v Banki Slovenije pa bi radi celo na novo outsourcali čiščenje, zato da bi zaposlili več uradnikov. Najmanj, kar bi Vlada s to novelo morala narediti, bi bilo to, da se zaposlitve podpornega osebja ne bi vštevale v isto kvoto kot zaposleni, ki opravljajo osnovno dejavnost. Na ta način bi omogočila normalno zaposlitev delavcem, ki so zdaj izrazito zapostavljeni. Na koncu pa še o občinah. Pred kratkim je Računsko sodišče objavilo revizijsko poročilo o obveznih nalogah občin. Kaj nam sporoča? Tako na Ministrstvu za javno upravo kot na Ministrstvu za finance v bistvu ne vedo, kaj vse so obvezne naloge občine. Med ministrstvoma ni ustrezne komunikacije, Vlada pa je s tem le delno seznanjena. Skratka, totalni kaos. In kdo bo odgovarjal? Vsi mi smo tudi občani in občanke. V levici smo Koprivnikarja velikokrat pozvali, naj to uredi, ampak on rajši binglja s helikopterjev. Minister Gregor oziroma koalicija pa nič. Hvala za vašo pozornost. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov, zanjo mag. Matej Tonin. MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Dragi poslanke in poslanci, dober dan! Zakon, ki je pred nami, gre za spremembo Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018, prinaša dve ključni spremembi, o katerih je tudi največ govora. In sicer povečuje povprečnino za občine s 530 evrov na glavo na 533 evrov in pol in prinaša povišanje letnega dodatka za upokojence za plus 10 evrov. Na ta zakon je bil vložen veto Državnega sveta in mi ta veto razumemo in tudi podpiramo razloge, zakaj je Državni svet vložil veto na ta zakon, seveda pa končno glasovanje pomeni, da če bi veto na ta zakon uspel, vendarle ne bi prišlo do vsaj tega povišanja letnega dodatka za 10 evrov in niti ne bi prišlo do povišanja glavarine oziroma povprečnine za občine za 3 evre in pol. Gre za izjemno nizke zneske, ampak kljub vsemu boljše to kot nič in zaradi tega poslanska skupina teh stvari ne bo mogla podpreti, prav tako pa jim ne bo nasprotovala. Zdaj pa bistveno, zakaj razumemo Državni svet in zakaj razumemo, da so vložili veto, predvsem so se sklicevali na povprečnine za občine. Občine so tako ali drugače gonilna sila razvoja v Sloveniji. Če pogledate podeželje, če pogledate različne konce Slovenije, lahko ugotovite, da je Slovenija v zadnjih 25 letih, vsaj kar se tiče regionalnega razvoja, napredovala. Ves ta napredek so storile občine. Občine so DZ/VII/31. seja 208 bile tiste, ki so peljale ključne investicije, da se je izboljšala infrastruktura, da imajo danes zaselki in vasi ceste, pločnike, medtem ko morda pred 25 leti niso imeli niti asfaltiranih cest. Je pa v zadnjih letih opazen trend, da država ves čas dodatno nalaga občinam obveznosti in naloge, vendar za to ne zagotavlja ustreznih sredstev. Teh 533 evrov in pol seveda ne bo rešilo situacije, ker po izračunih združenj različnih občin bi bila pravilna povprečnina več kot 600 evrov na občana in ne zgolj 533 evrov in pol. Zdi se mi, da ta vladna koalicija na tak prefinjen način želi postoriti tisto, kar je bil tudi načrt ministra Viranta, to je na nek način zmanjšati število občin. On je to želel doseči z zakonom, ta vladna koalicija to želi s financiranjem občin. Če občine nimajo denarja za investicije, potem se bo seveda marsikdo vprašal, v čem je sploh smisel obstoja manjših občin, in kar naenkrat se bo začel vršiti pritisk za zmanjšanje števila. Mi temu nasprotujemo in ves čas trdimo, da so občine tisti ključni garant, ki lahko zagotovi skladen regionalni razvoj, ki lahko zagotovi to, da se razlike med posameznimi deli občine še naprej zmanjšujejo in da predvsem mladi ostajajo v krajih, kjer so rojeni, kjer so odraščali. Kar se tiče samega letnega dodatka, je najverjetneje jasno, da teh deset evrov dodatka za upokojence ne bo rešilo njihovih težav. To je denarja za vsega dve kosili, in če bi upokojencem resnično želeli zagotoviti dostojne pokojnine, ki si jih po 40 letih trdega dela zagotovo zaslužijo, potem bi morali zasledovati to, da bi bila najnižja pokojnina postavljena na nivo praga revščine. Torej, tisto, kar država predpisuje, da je minimalno za preživetje, bi morala biti tudi minimalna pokojnina. V tem primeru bi danes to pomenilo 617 evrov. Če želimo to storiti, je jasno, da pokojninski sistem potrebuje spremembe, ker sedanji je nevzdržen, in če bomo iskali rešitve znotraj obstoječega pokojninskega sistema, bodo te predvsem negativne, zato smo v Novi Sloveniji predlagali predlog pokojninske reforme, ki pa išče rešitve izven tega in se zgleduje po skandinavskih državah. Tako da to so tiste prave rešitve, ki jih moramo zasledovati, z 10 evri dodatka pa seveda problema ne moremo rešiti. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina nepovezanih poslancev, zanjo mag. Alenka Bratušek. MAG. ALENKA BRATUŠEK (PS NP): Lep pozdrav, spoštovani kolegice in kolegi, predsednik, državna sekretarka! Pred nami je veto Državnega sveta na zakon, ki bi moral biti tehnični zakon za izvrševanje državnega proračuna, pa roko na srce že dolgo vrsto let ni samo to, je kar nekaj vsebinskih stvari. Razumem župane, razumem občine, razumem Državni svet, ampak če ta sprememba zakona o izvrševanju proračuna ne bi bila potrjena in uveljavljena, bi občine dobile manj, kot bodo dobile s to spremembo. Zato bo zakon o izvrševanju proračuna tako kot pri postopku sprejemanja tudi danes dobil našo podporo, seveda pa je ob tem treba opozoriti, da Vlada mora spoštovati Zakon o financiranju občin. Ko smo na odboru govorili o tem vetu, je bilo jasno povedano, da se Vlada zaveda, da ne spoštuje Zakona o financiranju občin, kar je na nek način nesprejemljivo, in želim si, da zakon spoštujejo, predvsem pa, da vsaj za leto 2018 in naprej najdejo skupno besedo z občinami in tudi soglasje o višini povprečnine. In druga stvar, ki je zajeta v ta zakon o izvrševanju proračunov, je letni dodatek za upokojence. Roko na srce, več ga je, kot ga je po osnovnem zakonu, sem pa na nek način žalostna ali pa razočarana, da Vlada in koalicija kljub visoki gospodarski rasti, visokim davčnim prihodkom ne najdeta za proračun res skromnih 21 milijonov in da končno pri upokojencih nehamo varčevati. Upokojenci so v času krize prispevali veliko, to je dejstvo, in vsi skupaj jim moramo biti hvaležni za to. Lahko bi – mi smo vložili predlog, pa na žalost nismo bili uslišani – že letos ta denar našli. 21 milijonov znotraj 9 milijard in pol ni tako veliko denarja, in če ga je Vlada našla za vojsko, verjetno je prav, da je tako, bi ga lahko oziroma morala najti tudi za upokojence, pa ga na žalost ni. Ampak še enkrat, vseeno bolje kot predhodni zakon, ki velja sedaj. Kot sem že povedala, ne glede na te pripombe bomo v naši poslanski skupini tako kot prvič zakon podprli. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo gospa Urška Ban. URŠKA BAN (PS SMC): Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav še enkrat! Danes, kot smo slišali, ponovno odločamo o Zakonu o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018. Državni svet je namreč izglasoval zahtevo, da mora Državni zbor pred razglasitvijo tega zakona o njem še enkrat odločati. Iz mnenja Državnega sveta izhaja, da kljub predlagani za 3,5 evra višji povprečnini ta ne sledi dejanskim potrebam in obveznostim občin, saj v celoti ne pokriva vseh stroškov dela javnih uslužbencev, ki nastajajo zaradi dogovora Vlade s socialnimi partnerji. Iz zahteve Državnega sveta Republike Slovenije tudi izhaja, da je financiranje občin neurejeno in nestabilno, saj se sistemskega Zakona o financiranju občin v tem delu ne spoštuje in se vanj posega z vsakoletnimi spremembami letnih zakonov o izvrševanju proračuna države. Res je, da je vsakoletna obveznost določitve povprečnine v letnem zakonu določena s četrtim odstavkom 12. člena Zakona o financiranju občin, ki predpisuje, da povprečnino določi Državni zbor z zakonom, ki ureja izvrševanje državnega proračuna. Razlog za navezavo med obema zakonoma je v tem, da gre tudi pri določitvi povprečnine za vsebino, ki DZ/VII/31. seja 209 se mora letno prilagajati vsem nastalim okoliščinam in spremembam. V Poslanski skupini SMC menimo, da so tudi zaradi opozoril lokalnih skupnosti nujne spremembe Zakona o financiranju občin. Ne gre pa spregledati tudi dejstva, da je Računsko sodišče, kar izhaja iz njihovega pred kratkim objavljenega poročila, ugotovilo, da je bila Vlada v letih 2014 in 2015 le delno učinkovita pri financiranju primerne porabe občin. Ugotovitve Računskega sodišča pa gredo v smeri namere obeh pristojnih ministrstev, tako Ministrstva za finance kot Ministrstva za javno upravo, da dopolnita predpise, ki urejajo sistem financiranja občin, tako da bodo jasno določali postopke določitve povprečnine in upoštevali makroekonomske okoliščine v državi. Tudi s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije razveljavljen pravilnik o podprogramih, ki se upoštevajo za določitev povprečnine, se bo spremenil tako, da bo novi akt podrobneje določal obvezne občinske naloge, na podlagi katerih se določa povprečnina. V Poslanski skupini SMC od obeh ministrstev pri uveljavljanju končnih rešitev pričakujemo tvorno sodelovanje in usklajevanje tudi in predvsem z lokalnimi skupnostmi. Občine namreč opozarjajo, da se je vse od uveljavitve zdajšnjega sistema na področju lokalne samouprave, na področju nalog in pristojnosti občin, na področju tehnološkega razvoja, na področju pričakovanj občank in občanov zelo veliko spremenilo. Opozarjajo, da bi temu morale slediti spremembe tudi v formuli za izračun sredstev. Zato pričakujemo več kot potreben premislek, resen pregled nalog, ki jih občine opravljajo, ter s tem povezanih tekočih stroškov njihovega delovanja, ki se mu mora približati sam model financiranja občin. Spoštovani, predlagani zakon bi v resnici moral biti tehnični zakon, ki omogoča izvrševanje proračuna v tekočem letu, in tudi tokratna vsebina v nekem delu predpisuje, če temu tako rečem, pravila izvrševanja proračuna, poleg teh pa prinaša po naši oceni še tri pomembne vsebine. Prvič, predlagana rešitev, ki omogoča do 70 % predplačila za projekte, ki so bili uspešni na javnih razpisih za nevladne organizacije, kadar pogodbena cena ne preseže 20 tisoč evrov in ko se projekt v celoti izvede v tekočem letu. S to rešitvijo odpravljamo težave manjših nevladnih organizacij, ki morajo po zdaj veljavni ureditvi sredstva vnaprej zalagati, teh pa po večini nimajo, saj gre za manjša društva, ki temeljijo na prostovoljnem delu, a hkrati pomembno sooblikujejo družbeno in kulturno življenje ter prispevajo k blaženju socialnih stisk v posameznih skupnostih. Drugič, zaradi že večkrat omenjenega razloga sklenjenega dogovora s socialnimi partnerji se povprečnina občinam povišuje za 3,5 evra. Tretjič, s tem predlogom zakona se spreminja ureditev letnega dodatka za upokojence za leto 2017 in omogoča, da bodo na podlagi predlaganih rešitev do letnega dodatka upravičeni vsi upokojenci. Zaradi navedenih razlogov bomo v Poslanski skupini SMC predlog zakona danes ponovno podprli. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo mag. Marko Pogačnik. MAG. MARKO POGAČNIK (PS SDS): Spoštovani predsednik, spoštovani državna sekretarka, kolegice, kolegi! Pred nami je ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018. Dejstvo je, da je Državni svet sprejel veto na predlagani zakon. Treba je poudariti, da smo v Slovenski demokratski stranki pri sprejemanju tega zakona vložili amandma, kjer smo predlagali, da se povprečnina za občine za proračunsko leto 2017 zviša na 547 evrov in za proračunsko leto 2018 zviša na 562 evrov. V Slovenski demokratski stranki smo prepričani, da bi bila takšna povprečnina za občine poštena. Žal koalicija tega našega predloga ni sprejela in pomembno je, da predlagani zakon za leti 2017, 2018 na nek način kljub vsemu le zvišuje del prihodkov, ki jih bodo dobile občine. Po drugi strani pa smo se glede na sam veto, ki ga je izglasoval Državni svet, v Slovenski demokratski stranki odločili, da teh predlogov zakona ne bomo podprli, ne bomo pa tudi nasprotovali. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: S tem smo končali s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Ponovno odločanje o navedenem zakonu bomo opravili danes v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 9. točki dnevnega reda. S tem prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 8. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O ARHITEKTURNI IN INŽENIRSKI DEJAVNOSTI. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 52 poslank in poslancev s prvopodpisano dr. Simono Kustec Lipicer zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen. IRENA MAJCEN: Spoštovani predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, spoštovani poslanke in poslanci! Predlog zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti sledi načelom preglednosti, jasnosti in določnosti pogojev za opravljanje DZ/VII/31. seja 210 poklica in dejavnosti, odgovornosti pooblaščenih arhitektov in inženirjev, njihovih samostojnosti in neodvisnosti, reprezentativnosti pristojnih poklicnih zbornic, nediskriminaciji, ekonomičnosti postopkov, varstvu javnega interesa in varstvu potrošnikov. Ureja pogoje za opravljanje poklicev in dejavnosti na tem področju, vključno z ureditvijo in delovanjem pristojnih poklicnih zbornic, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Inženirske zbornice Slovenije. Predmetna regulacija se s tem izvzema iz veljavnega Zakona o graditvi objektov in ureja v samostojnem zakonu. S sprejetjem zakona se uresničuje cilj 10. vladnega strateškega projekta, to je prenova reguliranih poklicev in dejavnosti. Vlada je upoštevala priporočila glede zbornične ureditve, strokovne pobude za ureditev tega področja in zahteve evropske zakonodaje v zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij ter v zvezi s storitvami na notranjem trgu. Zakon zlasti na račun združevanja reguliranih poklicev predvideva manjše število reguliranih poklicev kot sedaj veljavni zakon, in sicer je predlagana regulacija naslednjih poklicev: pooblaščeni arhitekt, pooblaščeni inženir, pooblaščeni krajinski arhitekt in pooblaščeni prostorski načrtovalec. Zakon med pooblaščene inženirje po vzoru drugih evropskih držav po novem uvršča tudi pooblaščenega inženirja s področja geodezije, s čimer poseže v ureditev Zakona o evidentiranju nepremičnin, Zakona o geodetski dejavnosti in Zakona o državnem geodetskem referenčnem sistemu tako, da dosedanje tri regulirane poklice združuje v en reguliran poklic. Za vsak reguliran poklic zakon podrobno predpisuje pogoje za pridobitev pooblastil, opredeli poklicne naloge, predlagana pa je tudi zaščita nazivov za posamezne regulirane poklice. S ciljem povečanja kakovosti opravljanja arhitekturnih in inženirskih storitev zakon ob ohranitvi pridobljenih pravic kot novost predpisuje zlasti: obvezno stalno strokovno usposabljanje po programu in pravilih, ki jih sprejmejo pristojne poklicne zbornice, z možnostjo disciplinskega ukrepanja zbornic; sistematičen red; izredni in obnovitveni strokovni nadzor poklicnih zbornic, ki bo omogočil učinkovitejše disciplinske pregone kršitev pravil stroke in etičnega kodeksa; drugo bolonjsko stopnjo kot vstopni pogoj za pridobitev pooblastila; skrajšanje pogoja glede zahtevanih praktičnih izkušenj na dve leti na račun strožje regulacije pridobivanja teh izkušenj pod vodstvom oziroma mentorstvom pooblaščenega arhitekta oziroma inženirja. Predlagana je regulacija dejavnosti in vzpostavitev povezave med opravljanjem poklica in dejavnosti, kar je posledica analize pravnih ureditev držav članic Evropske unije, ki je pokazala, da je Slovenija ena redkih držav brez tovrstne regulacije, in analize strokovnih zbornic, ki je pokazala na neurejeno stanje na tem področju. Za obstoječe gospodarske subjekte in njihovo prilagoditev dodatnim zahtevam je predvideno enoletno prilagoditveno obdobje. Predvidevana je tudi možnost opcijske zaščite naziva za gospodarske subjekte, če bodo izpolnjevali še dodatne strožje pogoje, in sicer predpisano 50-odstotno lastništvo in zaposlitev s strani pooblaščenih arhitektov in inženirjev ter nepovezanost družbe, kar bo omogočilo referenčno listo gospodarskih subjektov z višjo stopnjo neodvisnosti in s tem tudi višje kakovosti storitev. Pri organizaciji pristojnih poklicnih zbornic zakon večinoma ohranja veljavno ureditev in ne predvideva večjih sprememb, razen podaljšanja mandata skupščine in drugih organov zbornic ter nekaterih dopolnitev in sprememb pri vodenju disciplinskih postopkov. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima Poslanska skupina Socialnih demokratov, zanjo gospod Jan Škoberne JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod predsednik. Spoštovani gospa ministrica, kolegice in kolegi! Pred nami je danes prvi v vrsti treh zakonov, ki v resnici pomenijo niti ne več majhno, ampak celovito reformo na področju urejanja prostora, graditve objektov in tudi s tem povezanega reguliranja poklicnih dejavnosti in sistema izobraževanja, ki se veže na to izjemno široko območje. Gre za enega izmed prioritetnih trojčkov zakonov, kot izhaja tudi iz koalicijske pogodbe, s katero smo se zavezali narediti korake naprej v naši družbi. Eden izmed glavnih očitkov tako domačih izvajalcev kot tudi potencialnih tujih investitorjev je v preteklosti namreč bil, da je v Sloveniji izvajanje investicij birokratsko preveč oteženo, predvsem na področju umeščanja prostora in graditve objektov. Pri tem je treba poudariti, da tako v primeru zakona, ki je danes pred nami, kot v primeru gradbenega zakona, ki sledi v naslednji točki, in seveda zakona o urejanju prostora, ki ga pričakujemo v jeseni, ne gre za birokratsko zniževanje ovir, ki bi hkrati pomenile tudi zniževanje standardov, tako okoljskih, prostorskih kot tudi izobrazbenih, ampak gre za ravno nasprotne želene cilje. Da postopke kar se da poenostavimo, da zaščitimo tako izvajalce kot uporabnike in da predvsem odpravimo bremena, ki so danes v procesu gradnje za številne pomenila oviro takšnega reda, da se za investicije niso odločali, posledično pa je bil v Sloveniji izgubljen pomemben potencial tako rasti gospodarstva kot tudi posledičnega dviga življenjskega standarda in zaposlenosti. Če se osredotočim na zakon, ki je pred nami v tej točki, torej na zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti, lahko podobno, kot je ministrica že povedala v uvodni predstavitvi, ugotovim, da gre za zakon, ki ureja sistem pogojev in postopkov za pridobitev licenc in DZ/VII/31. seja 211 pooblastil ter v naslednjem koraku seveda za njihovo ustrezno uporabo in nadzor za ustreznost izvajanja pooblastil iz naslova nazivov, ki se pridobijo. Zakon predvideva štiri regulirane poklice, torej pooblačenega arhitekta, pooblaščenega inženirja ter pooblaščenega krajinskega arhitekta in pooblaščenega prostorskega načrtovalca, pri čemer zakon za vse ureja oblike opravljanja storitev, ki jih izvajajo znotraj reguliranega poklica. Tisto, kar po tej splošni razpravi ostaja odprto in kar bo neposredno treba urediti in lahko predstavlja pomemben izziv ne nujno samo za Ministrstvo za okolje in prostor, predvsem za Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, in v tem kontekstu tudi za slovensko ogrodje kvalifikacij, je dejstvo, da zakon pri vseh štirih reguliranih poklicih ohranja zahtevo po drugi bolonjski stopnji, kar naj bi izhajajo iz trenutno veljavnega slovenskega ogrodja kvalifikacij in načina, na kakršnega smo v Republiki Sloveniji prenesli ustrezno in dotično evropsko direktivo. Ob tem je treba poudariti, da ta standard velja samo za podjetja in posameznike s sedežem v Republiki Sloveniji, za vse tuje konkurente pa lahko velja eno stopnjo nižji kriterij in zahteva. To po našem mnenju seveda predstavlja potencialno grožnjo konkurenčnosti naših projektantov, inženirjev in arhitektov in v tej točki Socialni demokrati opozarjamo, da bo to zadevo, če že ni v zakonodajni pristojnosti tega ministrstva in tega ne bo mogoče urediti v okviru tega zakonodajnega postopka, treba čim hitreje urediti v dozadevnem zakonu. Bojimo se namreč, da bi se lahko dogajalo, da bi vsaj na javnih razpisih primerjalno projektantska in inženirska podjetja iz tujine, denimo iz Zvezne republike Nemčije, ki ima zahtevan standard prve bolonjske stopnje za taisti red reguliranih poklicev, predstavljala nelojalno konkurenco v reguliranem okolju, ki ga zakon ureja. To je seveda nekaj, česar si ne želimo, in na to bomo opozorili tudi v drugi obravnavi in to je nekaj, s čimer se bosta Vlada pa tudi ta zbor morala še resno soočiti. Sicer pa zakon, ki je danes pred nami, podpiramo, enako tudi zakon pri naslednji točki, in kot že rečeno, ker gre za trojček zakonov, ki skupaj urejajo zahtevno in pomembno področje, želimo, da bi tudi zakon o urejanju prostora čim prej zaključil vladna medresorska usklajevanja in prišel na naše klopi. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Združena levica, zanjo dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj! Trojček prostorske zakonodaje, ki je seveda potreben premisleka, noveliranja, je pred nami in dejansko imamo danes dan, ko obravnavamo zelo pomembno tematiko, čeprav nas je bolj malo prisotnih v dvorani. Zakaj? Vsi smo ne le poslanke in poslanci, smo tudi občanke in občani, ki živimo v nekih občinah. Bilo je revizijsko poročilo, ki ga je omenila Violeta, da resorno ministrstvo niti ne ve, koliko je obveznih nalog občin, po drugi strani in sočasno smo pa vsi bitja, ki bivamo v prostoru, času, ki sta kantovski apriorni kategoriji duha. Kaj zdaj to pomeni? To pomeni, da je to neko področje, kjer bi pa dejansko morali preseči to – včasih pod rangom jaslic, pa ne bi rad bil žaljiv do malčkov – stanje politične kulture ali nekulture v Državnem zboru. Sledi stališče Združene levice glede prvega zakona in, upam da, neka malo bolj resna debata. Preden to začnem, bi pa rad nekaj povedal. Pred leti, tik preden sem prišel v parlament, sem bral, kako je tedanji sklic parlamenta na otoku Združenega kraljestva, in sicer del, ki sedi na odboru za infrastrukturo, pa še nekaj ljudi, šel na 14-dnevno izobraževanje o urbanizmu in arhitekturi. Zdi se mi, da bi bilo to nujno narediti tudi v tem državnem zboru, saj tu, če štejem kolega Baneta, ki je arhitekt, kolega Vanča, ki se je ukvarjal z infrastrukturo, mojo minornost, nekaj ljudi, večinoma iz SDS, ki so bili župani, še kakšnega podžupana, nekako pridemo mogoče – tudi bivšega župana iz Desusa, ki me, kolega, malo po strani gleda – do števila 10, 12, ostali pa imate o tej pomembni problematiki premalo znanja in zdaj bi se morali zgledovati tudi po tovrstnih praksah tujih parlamentov, imeti dodatna izobraževanja. Skratka, obljubljeno stališče, ki ga bom prebral, ker mi je tako ukazano. Včasih se celo jaz držim ukazov. Poklici na področju arhitekture in inženirske dejavnosti so poklici izrazitega javnega interesa. Ta se razkriva kot ustvarjanje in skrb za kulturo bivanjske krajine, hkrati pa zadeva tudi odgovornost za varstvo gradnje in uporabnikov stavb in infrastruktur. Izrazit javni interes narekuje potrebo po ustreznem varstvu in zagotavljanju neodvisnosti arhitektov, inženirjev, drugih prostork in prostorcev, kar se uresničuje z regulacijo, z ustrezno in dobro in tehtno premišljeno zakonodajo. Obravnavani zakon na novo določa pogoje za opravljanje poklicev, ki jih trenutno še regulira Zakon o graditvi objektov. Jaz kot sociolog bi rekel profesij, ne poklicev. Novi zakon ukinja poklice, profesije odgovornega prostorskega načrtovalca, odgovornega projektanta, odgovornega revidenta, odgovornega nadzornika in odgovornega vodjo del ter treh poklicev na področju geodetske dejavnosti. Uvaja pa poklice pooblaščenega arhitekta, pooblaščenega inženirja, pooblaščenega krajinskega arhitekta in pooblaščenega prostorskega načrtovalca. Zakon ureja oblike opravljanja storitev, v katerih lahko ti poklici opravljajo naloge, ki spadajo v obseg njihovih strok. V Levici z žalostjo ugotavljamo, da je, kljub temu da zakon regulira tudi poklic pooblaščenega krajinskega arhitekta oziroma arhitektke, ta poklic v tem in ostalih dveh zakonih, ki sta paket te prostorsko-gradbene DZ/VII/31. seja 212 zakonodaje, odrinjen na stranski tir in ne predvideva uporabe vseh tistih znanj, ki jih krajinski arhitekti in arhitektke imajo. V tem delu je zakon seveda pomanjkljiv in ga bo treba v nadaljnji obravnavi ustrezno amandmirati. Iz Zakona o gradnji objektov se v novi zakon prenašajo tudi določbe o delovanju Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije in Inženirske zbornice Slovenije. Večinoma gre za ohranjanje veljavne ureditve v delovanju, razen nekaterih sprememb, ki se tičejo podaljšanja mandata skupščin in organov zbornice, in nekaterih dopolnitev pri vodenju disciplinskih postopkov. Manjša sprememba se tiče tudi plačevanja članarin v zbornicah. Predlog zakona nikjer ne obrazloži potrebnosti spreminjanja obstoječega sistema, zato pričakujemo v zvezi s tem s strani pristojnega ministrstva in ministrice dodatna pojasnila. Zakon, ki v imenu javnega interesa regulira arhitekturno in inženirsko dejavnost, niti na eni točki ne naslavlja problema vse hujše prekarizacije. Vse manj arhitektov, krajinskih arhitektov in ostalih prostorcev in prostork, zlasti mlajših od 40 let, je dejansko zaposlenih in ustrezno socialno zavarovanih. Vse več je prisilnih espejev, ker ni več rednih zaposlitev. Gospa ministrica je govorila, da je zakon nediskriminatoren. Je diskriminatoren, ker na to vprašanje ne odgovori. Skratka, imamo paket treh zakonov, pa niti en te problematike ne naslavlja ustrezno. Kako lahko pričakujemo, da bodo ljudje, katerih poklic je reguliran – po mnenju nekaterih, imel sem kar burno debato o tem z vsemi temi navedenimi ljudmi, celo mogoče prenormiran – v prekarnih pogojih delali ustrezno in skrbeli za javni interes? Kljub tem pomislekom bomo v Levici zakon podprli v prvem branju, ker menimo, da je korak v pravo smer. Ga bomo pa seveda amandmirali in res upam, da bodo naši amandmaji dobili ustrezno podporo. Več pa v razpravi. S tega mesta bi povedal samo še nekaj. Govorec pred mano je načel eno pomembno temo. Izhajajoč s pozicije prostorskega sociologa in prfoksa, ki uči ali je učil in na arhitekturi in na študiju ekologije in na komunalnem inženiringu in še kje, osebno menim, da bi morali ti poklici imeti enovit petletni magistrski študij ravno zaradi te pomembnosti, ki sem jo že omenil, in da bi v razmisleku o naboru teh poklicev morali razmisliti še o katerih drugih poklicih, ki so potrebni za arhitekturo, urbanizem, prostor. Če omenim le enega, tudi koga iz ALU, ki se spozna na kromatiko in še kaj drugega. Skratka, ta zakon bomo v prvem branju podprli, pri drugem zakonu bomo vzdržani, bom razložil zakaj, več pa v razpravi. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Nove Slovenije – krščanskih demokratov, zanjo gospod Zvonko Lah. ZVONKO LAH (PS NSi): Spoštovani predsednik, spoštovani ministrica, sodelavci, kolegice in kolegi! Kot sta že predgovornika povedala, imamo danes prvega od treh zakonov na temo prostorske in gradbene zakonodaje. Po mojem mnenju je napačen vrstni red, ker krovni zakon je zakon o urejanju prostora oziroma sprememba sedanjega Zakona o prostorskem načrtovanju, potem gradbeni zakon in nazadnje o reguliranih poklicih oziroma o tem, kdo bo odgovoren za izvajanje tega. Napaka je po mojem tudi zato, ker imamo nezavidljivo situacijo na terenu – več deset tisoč črnih gradenj, skupaj pa okrog 300 tisoč objektov, zgrajenih v neskladju s predpisi. En kup ovir nam predstavlja ta zakonodaja, saj občine, ki bi morale po sedanjem zakonu do 2009 sprejeti občinske prostorske načrte – 9 let po roku, ki je bil 2009, jih ima samo 150 od 212 občin. Zakaj ne? En kup vprašanj, očitno zaradi tega, ker ta zakon ni bil najboljši. Imamo tudi problem glede evidenc tako pri pobiranju nadomestil za uporabo stavbnih zemljišč kot pri novem evropskem zakonu oziroma davku, to je davek na nepremičnine, ki je bil razveljavljen na Ustavnem sodišču predvsem zaradi tega, ker nimamo pravih evidenc. Po mojem mnenju bi najprej morali ugotoviti, kakšno je pravno stanje na terenu. To sem poslušal že kakšno desetletje in pol nazaj, ko smo se pogovarjali o spremembi te zakonodaje, da moramo najprej preveriti, kakšno je stanje na terenu, in to sanirati. Večina držav bivše države Jugoslavije je to sprejela. Najprej zakon o legalizaciji, da se sanira dejansko sedanje stanje, in potem sprejetje boljše zakonodaje, ki bo onemogočila nadaljnje črne gradnje ali pa gradnje v nasprotju s predpisi, ker je treba želje prebivalcev, občanov, državljanov upoštevati. Mislim, da teh 300 tisoč objektov ni bilo zgrajenih kar tako, brez nekega vzroka ali neke koristi. Zato bi morali zakonodajo spremeniti tako, da bi se čim več želja in tudi ciljev, ki jih ima ta družba, uresničilo in delalo legalno, zakonito. Od tega bi tudi občine in država imele določene koristi. Danes sta pred nami prvi in drugi zakon, tretji pa verjetno na naslednji seji naslednji mesec, zadnji je po mojem najbolj problematičen od vseh treh. Ne očitam pa tega izdelovalcem, ker mislim, da so se potrudili po najboljših močeh in imeli tudi prave vzore, vendar so določeni interesi, da ne rečem lobiji, še tako močni, da so preprečili bolj korenito spremembo te zakonodaje, ki bi dala boljše rezultate. Mogoče se motim in bomo v rednem postopku, ki je malo daljši, imeli več priložnosti razprav in to popravili. Verjetno bo pa naslednja vlada morala narediti še korak naprej, da bomo podobni razvitim evropskim državam in tudi to uredili na tak način. Naj preidem na današnji zakon. Kakovostna arhitektura je ekonomična, zdrava, varna in do okolja prijazna. Načrtovanje, oblikovanje in gradnja stavb ter urejanje prostora DZ/VII/31. seja 213 zagotavljajo visoko kakovost bivanja za vse prebivalce Republike Slovenije in povečujejo narodno bogastvo, zato je kakovostna arhitektura v javnem interesu. Arhitekturna in inženirska dejavnost spodbujata zdravo ekonomsko rast družbe, razvoj gradbeništva in investicij. Temelj kakovostne arhitekture je ureditev statusa poklica in dejavnosti. Arhitekturna in inženirska stroka morata delovati tako v interesu naročnika kot v javnem interesu. Prvi poskus zakonske ureditve tega področja je bil med letoma 2007 in 2008, po javni obravnavi je bilo ocenjeno, da se področje arhitekturne dejavnosti ne more urejati ločeno, saj bi to vodilo v razpad sistema regulacije poklicev in dejavnosti. Zato je bila sprejeta odločitev, da se bodo vsi regulirani poklici in dejavnosti na področju urejanja prostora in graditve objektov obravnavali enotno, torej v skupnem zakonu, ki bo v delu, ki se nanaša na regulacijo poklicev in dejavnosti ter zbornic s tega področja. Slovenija se uvršča v sam vrh držav EU po številu reguliranih poklicev ali dejavnosti. Medtem ko se evropsko povprečje giblje med 130 in 150 reguliranih poklicev ali dejavnosti, je v Sloveniji po uradnih podatkih 242 reguliranih poklicev ali dejavnosti. Z reguliranjem velikega števila dejavnosti oziroma poklicev država otežuje dostop do trga dela svojim državljanom in državljanom ostalih članic EU ter omejuje prost pretok delovne sile in prost pretok storitev na notranjem trgu EU. Zakonska regulacija je nujna in potrebna v primeru varovanja javnega interesa, se pravi varovanje življenja, zdravja in premoženja ljudi, varstva okolja in tako naprej. Vlada Republike Slovenije je v letu 2014 sklenila, da se projekt prenove reguliranih poklicev in dejavnosti vključi med ključne projekte vladne projektne pisarne kot deseti strateški in medresorski projekt. Aktivnosti prenove reguliranih poklicev in dejavnosti prioritetno potekajo v skladu s sklepom Vlade. Poklic in dejavnost je treba regulirati v skladu z načeli svobodnih poklicev, mednarodnimi standardi po zgledu držav z razvito arhitekturno kulturo. Izhodišče in okvir za prenovo tega področja je zlasti direktiva o priznavanju poklicnih kvalifikacij in uredba (EU) o upravnem sodelovanju prek informacijskega sistema za notranji trg. Predlog novega zakona zato z jasnejšo opredelitvijo reguliranih poklicev ne samo zmanjšuje število reguliranih poklicev, temveč se s tem tudi približuje primerljivim evropskim ureditvam tako, da jasneje opiše, določi in razmeji naloge posameznega reguliranega poklica. Krajinski arhitekti s tem predlogom zakona izgubljajo pomembno področje dela, in sicer izdelavo občinskih podrobnih prostorskih načrtov, le-te pa po tem predlogu lahko izdelujejo samo arhitekti, čeprav imajo krajinski arhitekti kompetence v načrtovanju urbanega prostora. V nadaljnji razpravi na odboru se je treba podrobno seznaniti z vsemi veščinami in kompetencami obeh profilov poklica in se odločiti glede amandmajev, če bodo ti potrebni. Menimo, da bo treba dodobra preučiti tudi pridobivanje strokovnih licenc. V Poslanski skupini Nove Slovenije bomo v prvi obravnavi ta zakon podprli. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Stranke modernega centra, zanjo mag. Branislav Rajić. MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Spoštovani predsednik, spoštovana ministrica, drage kolegice in kolegi. Sočustvujem s kolegom Trčkom, ki pravi, da so mu ukazali, da naj prebere stališče. Meni nihče ne ukazuje in bom kar prostovoljno prebral stališče Stranke modernega centra. Pogoje za opravljanje dejavnosti in storitev ter opravljanje poklicev na področju prostorskega načrtovanja in graditve objektov danes določata Zakon o graditvi objektov in Zakon o urejanju prostora. Že kmalu po sprejetju veljavne prostorske in gradbene zakonodaje je bil podan predlog Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, da bi se za področje arhitekturne dejavnosti pripravil in sprejel poseben zakon, ki bi uredil posebnosti samo za arhitekte. V nadaljevanju je bila sprejeta odločitev, da se pripravi nov samostojen zakon, ki bo celovito uredil pogoje za opravljanje dejavnosti in storitev ter delovanje zbornic, ki bodo v primerjavi z veljavnim sistemom pomenili dodatno vrednost in prispevali k dvigu kakovosti na tem področju. Dodatni razlog za prenovo veljavne zakonodaje in za sprejetje novega zakona pa predstavljajo tudi spremembe evropske krovne zakonodaje, ki se nanaša na priznavanje poklicnih kvalifikacij in pogoje za opravljanje storitev na notranjem trgu. Tako so stekli postopki priprave in usklajevanja predloga zakona, ki ga obravnavamo danes. Predlog zakona prinaša ključne rešitve, ki se nanašajo na združevanje reguliranih poklicev s ciljem zmanjšanja njihovega števila, krepitev vloge zbornic pri strokovnem nadzoru nad člani, krepitev odgovornosti pooblaščenih arhitektov in inženirjev ter gospodarskih subjektov in zagotavljanje večje kvalitete storitev in varstva potrošnikov. Zakon torej temelji na obstoječem sistemu postopkov za pridobitev licenc in pooblastil in ga nadgrajuje. Predvideno je manjše število reguliranih poklicev, za vsakega od njih zakon jasneje opiše, določi in razmeji naloge posameznega poklica in se s tem približuje primerljivim evropskim ureditvam. Ob zavedanju, da je odgovorno ravnanje podjetij, spoštovanje etičnega kodeksa, strokovnih pravil in predpisov ter visok nivo kvalitete pooblaščenih arhitektov in inženirjev mogoče doseči le ob uzakonitvi pogojev za opravljanje dejavnosti, so predpisani posebni pogoji za opravljanje dejavnosti. Pri organizaciji pristojnih zbornic zakon večinoma ohranja veljavno ureditev in ne predvideva večjih sprememb, razen podaljšanja mandata skupščine in drugih organov zbornic ter nekaterih dopolnitev in DZ/VII/31. seja 214 sprememb pri vodenju disciplinskih postopkov. Kot novost predpisuje obvezno stalno strokovno usposabljanje po programu in pravilih, ki jih sprejemajo pristojne poklicne zbornice. V Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da predlog zakona uvaja mehanizme in instrumente, s katerimi se zagotavlja večja kakovost izvajanja storitev na področju projektiranja in prostorskega načrtovanja, zato ocenjujemo, da je Predlog zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke, zanjo gospod Ljubo Žnidar. LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Spoštovana ministrica, spoštovani kolegi in kolegice! Predlagatelj veljavni Zakon o graditvi objektov nadomešča z dvema novima zakonoma, in sicer z gradbenim zakonom in z zakonom o arhitekturni in inženirski dejavnosti, predvsem pa z reguliranjem poklicev za opravljanje te dejavnosti. Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti gradi na temelju obstoječega sistema pogojev in postopkov za pridobitev licenc in pooblastil in ga nadgrajuje, pri čemer je po besedah predlagatelja v primerjavi z veljavnim Zakonom o graditvi objektov že zaradi ločitve materije v posebnem zakonu vzpostavljena zasnova bolj jasnega koncepta, izčiščene vsebine, transparentejših in jasnejših pogojev in opisa nalog posameznih reguliranih poklicev na področju prostora. Zelo lep zapis predlagatelja, vendar je potrebno, da tudi vsebina sledi temu zapisu. Zakon predvideva regulirane poklice in za vsakega od njih podrobno opiše poklicne naloge, tudi v smislu rezerviranih nalog in dejavnosti, nazivi za posamezne regulirane poklice pa bi bili zaščiteni, kot so pooblaščeni arhitekt, pooblaščeni inženir, pooblaščeni krajinski arhitekt in pooblaščeni prostorski načrtovalec. Veljavni Zakon o graditvi objektov ne operira z reguliranim poklicem pooblaščeni arhitekt, skratka z nazivom pooblaščeni, temveč kot regulirani poklic opisuje odgovornega projektanta, odgovornega revidenta, odgovornega nadzornika, odgovornega vodjo del, odgovornega vodjo posameznih del in odgovornega prostorskega načrtovalca. Naloge, odgovornosti in meje pooblastil so zabrisane in netransparentne tudi v tem novem predlogu. Od naziva odgovorni se z novim predlogom prehaja na naziv pooblaščeni, kar pa je treba jasno in natančno opredeliti tudi v novem predlogu. Prav tako zakon ureja oblike opravljanja storitev, v katerih lahko pooblaščeni arhitekt ali inženir opravlja naloge, ki spadajo v obseg njegove stroke. Predlagana je regulacija dejavnosti, kar je tako posledica analize pravnih ureditev držav članic Evropske unije, ki je pokazala, da je Slovenija država brez tovrstne regulacije, kakor tudi izsledkov raziskave Zbornice za arhitekturo in prostor za določena območja v Republiki Sloveniji, ki kaže na to, da večina lastnikov podjetij oziroma družb, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, ki sodi v opis nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev, sploh nima licenc ali aktivnih licenc, na trgu pa vlada stanje, ki ni povsem urejeno in omogoča posojanje žigov in zlorabo licenc. Na podlagi opisanega in ob zavedanju, da je odgovorno ravnanje podjetij, spoštovanje etičnega kodeksa, strokovnih pravil in predpisov ter visok nivo kvalitete pooblaščenih arhitektov in inženirjev mogoče doseči le ob uzakonitvi pogojev za opravljanje dejavnosti, ne samo poklica kot takega, so predpisani posebni pogoji za opravljanje dejavnosti: registracija, zaposlitev strokovnjaka, zavarovanje odgovornosti in odgovornost stečajnega postopka. Za obstoječe gospodarske subjekte in njihovo prilagoditev novim zahtevam je predvideno ustrezno prilagoditveno obdobje. Predvidena je tudi možna zaščita naziva za gospodarske subjekte, ki bodo izpolnjevali nekatere strožje pogoje, s katerimi bo omogočena neodvisnost, kot so lastništvo, nepovezanost in drugo. Zakon pri vseh reguliranih poklicih kot ustrezno izobrazbo predvideva magistrski nivo izobrazbe, ustrezna vsebina izobrazbe bo določena v smislu skupne platforme oziroma minimalnih vsebin s pravilnikom vseh zbornic. Zakon med pooblaščene inženirje po vzoru drugih evropskih držav uvršča tudi pooblaščenega inženirja s področja geodezije, s čimer poseže v ureditve ostalih zakonov na področju geodezije, kot so Zakon o geodetski dejavnosti, Zakon o evidentiranju nepremičnin, Zakon o državnem geodetskem referenčnem sistemu, ki sedaj določajo regulirane poklice odgovorni geodet, geodet, geodetski strokovnjak, ki se v predlogu združujejo v en regulirani poklic, to je pooblaščeni inženir geodezije. Predlagana novost je način pridobivanja ustreznih poklicnih izkušenj, in sicer je predvideno spremljanje kandidata za naziv s strani mentorja. Pri organizaciji pristojnih zbornic zakon ohranja veljavno ureditev in ne predvideva večjih sprememb, razen podaljšanja mandata skupščine in organov zbornic in nekaterih dopolnitev ter sprememb pri vodenju disciplinskih postopkov. Zakon kot novost predpisuje obvezno stalno strokovno usposabljanje po programu in pravilih, ki jih sprejmejo pristojne poklicne zbornice. Zanimiva pa je ocena v novem predlogu, in sicer presoja posledic, ki jih bo imelo sprejetje zakona, kjer v poglavju 6.3 Presoja posledic za gospodarstvo med drugim piše: »S predvideno regulacijo na področju družb bo lahko imel zakon vpliv na mala in srednja podjetja, saj bo dostop do dejavnosti omogočen samo podjetjem, ki bodo izpolnjevala relativno strožje zakonske pogoje. Dostop do opravljanja dejavnosti za gospodarske subjekte, ki ob uveljavitvi zakona ne bodo izpolnjevali predpisanih pogojev, bo imel za posledico potrebo po uskladitvi s temi DZ/VII/31. seja 215 zahtevami, kar bo v določenem odstotku podjetij pomenilo tudi finančno obremenitev.« Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti je bil tako kot tudi druga dva zakona, ki se tičeta prostorskega načrtovanja oziroma urejanja prostora, to sta zakon o urejanju prostora in gradbeni zakon, poslan občinskim svetom in županom občin in mestnih občin, rok za oddajo vseh mnenj je bil 19. 6. 2017. Na zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti je že v postopku sprejemanja na sami Vladi in tudi po sprejetju prišlo veliko strokovnih pripomb združenj, od Inženirske zbornice, Zbornice za arhitekturo, Skupnosti občin Slovenije, občinskih inšpekcijskih služb, Društva mestnih, občinskih in medobčinskih inšpektorjev, Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, Univerze v Mariboru, Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo … Skratka, pripomb je zelo veliko in pripombe bodo tudi v nadaljnjem postopku, kajti to je šele prvo branje, še prihajale in verjetno jih bo še več, in to je tudi eden od pokazateljev nivoja dodelanosti tega prvotnega predloga. Precej bolje bi bilo, da bi bil datum za pripombe podan nekoliko prej oziroma da bi ta predlog prišel v nadaljnjo obravnavo z že upoštevanimi določenimi pripombami, ampak to je tudi del tega postopka. Skratka, temu zakonu še kar precej manjka. V Slovenski demokratski stranki bomo s tem zakonom sledili predvsem mnenju stroke. Izogniti se je treba nepotrebnim postopkom, ki bi kakorkoli obremenjevali tako posameznike kakor tudi gospodarstvo v širšem smislu. Temu pa bomo sledili z našimi dopolnitvami, predlogi v poteku tega postopka, kajti sam zakon v tem prvem branju ni primerno dodelan do tega nivoja, da bi ga bilo že v tem momentu moč podpreti. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije, zanjo gospod Ivan Hršak. IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Spoštovana ministrica s sodelavcema, spoštovani kolegice in kolegi! Nov zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti ureja vsebino, ki je bila v veljavni zakonodaji uvrščena v Zakon o graditvi objektov kot posebno poglavje. Arhitekturna in inženirska stroka je že takoj po sprejetju veljavne gradbene zakonodaje pred več kot desetimi leti predlagala, da bi se za področje arhitekturne dejavnosti, ki ima tudi v širšem evropskem prostoru poseben položaj in vlogo, pripravil in sprejel poseben zakon, ki bi uredil posebnosti in strožjo ureditev. Obsežna in dolgotrajna usklajevanja so zato šele zdaj prinesla nov, samostojen zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti. Predlog zakona sicer ne prinaša kakšnih radikalnih sprememb, temveč zgolj nadgrajuje obstoječi sistem pogojev in postopkov za pridobitev licenc in pooblastil. Ker pa je ministrstvo pristopilo k pripravi novega zakonskega akta, se je lahko postavil bolj jasen koncept, odvečne vsebine so se izčistile, postavili so se transparentnejši in bolj jasni pogoji ter opisi nalog posameznih reguliranih poklicev na področju prostora. Namesto dosedanjih poklicev bodo po novem samo štirje regulirani poklici, in sicer: pooblaščeni arhitekt, pooblaščeni inženir, pooblaščeni krajinski arhitekt in pooblaščeni prostorski načrtovalec. Seveda ima vsak poklic tudi jasno določene in razmejene naloge. Za manjše število reguliranih poklicev so se pripravljavci zakona odločili tudi zato, ker so analize pokazale, da imamo v naši državi največ reguliranih poklicev v Evropi, zato se s to prenovo regulacije tudi Slovenija približuje primerljivim evropskim ureditvam. V Poslanski skupini Desus nas veseli, da je bil zakon usklajevan in usklajen s številnimi deležniki, kot so Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Inženirska zbornica Slovenije, Gospodarska zbornica Slovenije in tako naprej. Največ polemike je bilo, in po naši oceni jo lahko pričakujemo tudi v nadaljnji obravnavi, glede poklicnih nalog in pooblaščenih arhitektov in inženirjev. V aktualno različico besedila je namreč vključena kompromisna rešitev, ki upošteva direktivo o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Ta rešitev z ozirom na harmonizirani izobraževalni program predvideva enotno licenco za arhitekte tudi na področju projektiranja, medtem ko je pri drugih poklicih za pridobitev licence za projektiranje treba opraviti strokovni izpit. Po zagotovilih Ministrstva za okolje in prostor taka rešitev avtomatizira pridobitev licence za arhitekte, na drugi strani pa ne diskriminira, saj nikomur ne odreka možnosti, da postane prostorski načrtovalec. Zakon pri vseh reguliranih poklicih kot ustrezno izobrazbo predvideva magistrski nivo izobrazbe, ustrezna vsebina izobrazbe pa bo po vzoru direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij določena v smislu skupne platforme oziroma minimalnih vsebin s pravilnikom zbornic. V Poslanski skupini Desus upamo, da so v zakonu postavljene zadostne varovalke, da tuji arhitekti, inženirji, ki občasno ali redno v naši državi opravljajo dejavnost, ne bodo privilegirani v odnosu do domačih poklicnih skupin, za katere se s ciljem kakovosti v projektiranju višajo poklicni standardi, obenem pa se bo zagotovilo spoštovanje že nekajkrat omenjene direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij. Poslanke in poslanci Poslanske skupine Desus bomo predlog zakona podprli kot primernega za nadaljnjo obravnavo. Ocenjujemo namreč, da zakon prinaša red na trg, kjer trenutno vlada kaotično stanje, ki omogoča celo posojanje žigov in zlorabo pravic, večina lastnikov podjetij oziroma družb, ki se ukvarjajo z dejavnostjo s področja arhitektov in inženirjev, pa sploh nima licenc za izvajanje te dejavnosti. Hvala. DZ/VII/31. seja 216 PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev o predlogu zakona. Najprej pa se je k besedi javila ministrica za okolje in prostor gospa Irena Majcen. Izvolite, imate besedo. IRENA MAJCEN: Hvala za besedo. Razpravljavcem se zahvaljujem za navedbe, za pripombe, ki so bile podane v teh predstavitvah. Predvsem se bi želela zahvaliti tistim, ki so že nakazali oziroma so že povedali, da bodo ta zakon podprli in da je primeren za nadaljnjo obravnavo. Tiste, ki tega niso izražali, bi mogoče spomnila, da smo imeli prvo obravnavo teh treh zakonov novembra leta 2015, da se je potem v letu 2016 vseskozi usklajevalo med deležniki glede pripomb. Saj ne samo pri teh treh zakonih, velikokrat se zgodi, da so pripombe deležnikov v enem zakonu diametralno nasprotne, in se je seveda v takih primerih težko uskladiti in najti rešitev, ki bi zadovoljila obe strani. In če govorim sama izključno o zakonu o arhitektih in inženirjih, lahko povem, da se je z zbornicami usklajevalo več kot tridesetkrat. To pomeni, da smo bili z njimi v stiku ne enkrat na mesec, ampak večkrat na mesec in smo usklajevali, kako razrešiti težave. Priznam, težave, recimo danes smo že vsi to omenili, uporaba štampiljk. Pred leti, ko je prvič začelo veljati o teh dveh organizacijah arhitektov, se je seveda pridobitev štampiljke vezala na dotedanje opravljanje tega poklica in ni bilo težav s pridobitvijo štampiljk oziroma ustreznega dovoljenja za delo. Res pa je, da so se potem mladi redko odločili za opravljanje izpita, ki bi jim omogočil pridobiti ustrezno licenco, da je potem prišlo do tega, da so arhitekti, inženirji in vsi, ki so že imeli štampiljke, tudi po odhodu v pokoj – to je bila namreč generacija, ki je v veliki meri zdaj že v pokoju – za neko nadomestilo posojali to štampiljko, in seveda se tudi zbornice zavedajo te težave. Gre torej za višanje standarda dela izvajalcev in zato tudi to ustrezno zavarovanje, ustrezna zaposlitev oziroma lastništvo. Torej, podjetje mora biti odgovorno, ne more se zgoditi, da se zaradi morebitnih težav pri izvajanju kakšnega projekta podjetje enostavno izpiše, ponikne, gre v likvidacijo. Gre za večjo kvaliteto opravljanja storitev in pravzaprav se združenji s tem strinjata. Sami se tega problema in teh težav zavedata in se jima lahko tudi danes zahvaljujem za njuno pripravljenost se tako dolgo usklajevati z nami, da se je potem prišlo do usklajenega besedila. Gre tudi za pripombe glede stopnje izobrazbe, glede same vsebine izobraževanja. Kar se nas tiče, se seveda strinjamo, vemo pa, da vsega ta zakon ne more rešiti, torej bo treba neke stvari rešiti tudi v drugih predpisih, in za nadaljnje delo, pripravo projektov je z ureditvijo novega zakona o arhitekturi in inženirski dejavnosti dan osnovni pogoj. Se pa tudi sami zavedamo tega, da stroka doživlja spremembe, veliko se spreminja. Gre tudi za odgovornosti in pripravo ustreznih projektov in si ne domišljamo, da se v naslednjih letih korekture tega zakona ne bodo doživljale. Seveda se bodo, kajti zakon, sploh za tako dejavnost, je treba posodabljati v smislu, da se stvari, ki se v stroki že zgodijo, potem vnesejo tudi v zakonodajo. To pa ne pomeni, da nismo storili vsega za to, da je zakon usklajen in da je strokovno ustrezno pripravljen. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima dr. Franc Trček, pripravita naj se gospod Zvonko Lah in gospod Danijel Krivec. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Po navadi nas državljanke in državljani kritizirajo, kaj štrckamo po mobitelu. Štrckam po mobitelu o neki anketi, ki v bistvu ni anketa, je kršitev človekovih pravic v občini Hoče, ki je v bistvu prozivka z imenom in priimkom, ali si za neko investicijo ali ne. Boste rekli, kaj ima to zveze s tem, kar zdaj obravnavamo. Ima. Zvezo s tem ima tudi to, vam bom odkrito povedal, kot prostorski sociolog gledam tudi, kakšne bajte imajo tisti, ki v tej državi imajo peneze. Tudi politiki, ki so za razliko od mene dolgo v politiki, še iz boljših časov, imajo več denarja in tako naprej – Milan, ne bom omenjal tvoje fasade, ne me postrani gledati – ampak veste – ni to smešno, kolega Lisec – to je tudi stanje duha. Pa tudi neki direktorji, ki so na Dobu niso na Dobu … O okusih ne bi razpravljal, ampak večina teh ljudi, to mi lahko tudi kolega Rajić potrdi, ima v bistvu ene kokošinjce. In to je v bistvu prostorska nekultura v tej družbi in državi. In to je neko izhodišče. Nisem kar tako omenjal tistega angleškega primera prej, ko so poslance poslali na neko osnovno šolanje. Veste, tudi pri vrsti naših lepih idiličnih, če hočete, istrskih vasic, ki na daleč izgledajo lepo, se, ko prideš v vasico, pogosto držiš za glavo. Ali so zdaj krivi ljudje ali ne? Niti ne. Za to smo krivi ljudje iz strok, za to je kriva politika, za to so krivi navsezadnje tudi mediji, za to so, lahko rečem, krive tudi šole, ki nas o tem ne izobražujejo, in za to je krivo tudi dejstvo, da si v tej družbi in državi preveč ljudi predstavlja demokracijo na način, bom kar citiral stavek, ki ga pogosto slišim, »kaj te meni, meni pa po glavi nihče ne bo sral«, konec citata. In to je v bistvu nek problem. Ob tem problemu so drugi problem, ko se gredo spremembo te zakonodaje, kar so nekateri že omenjali, to je seveda legalno in legitimno, neki pritiski, interesi lobijev in politika, ki ne vzame resno 82. člena Ustave in se od tega ne oddalji. Če gledamo ta trojček, na ministrstvih se seveda vedno reče, smo vse deležnike povezali, smo se skomunicirali in tako naprej. Leta 2015 je na prvi osnutek teh zakonov prišlo 75 strani pripomb, predlogov, kritik in tako naprej, kar mi kot prostorskemu sociologu da DZ/VII/31. seja 217 misliti. Takrat je bilo vse to prečenje strok dokaj povezano in v tem smislu je politika vseeno toliko pametna, pragmatična, v tem slabem smislu, da se je najprej malo skregalo gradbince pa arhitekte, potem se je to malo pomirilo, in ker so številčno najmanjši, se je malo na stran porinilo bolj krajinske arhitekte kot arhitekte, in če sem malo ciničen, veste, tisti gospod v Murglah, ki je kriv za vse, pa tisti gospod, ki tam sedi bolj poredko, ki je junak vsega ali pa obratno, imata oba hčerki, ki sta krajinski arhitektki, in obe sta študirali v tujini. Jaz bi lahko v šali rekel, da bi mogoče morala iti Milan Kučan in Janez Janša skupaj gledat sončne zahode, Bane Rajić pa jaz bi jima pa kuhala pa pekla čevapčiče pa bi se malo resno pomenili. Ampak dajmo biti resni. Če gremo gledat – pa ne bom zdaj tega bral – OPN-je in OPPN-je, kaj je vsebinsko v njih, pa gremo to brat, bi videli, da imajo mogoče krajinski arhitektke in arhitekti celo več znanja o tem kot neke druge arhitekturno-gradbene stroke. Ker sem predaval tem ljudem, to vem. Druga zadeva. Vsi ste tukaj omenjali deregulacijo, deregulacijo. Veste, mi to Evropo tudi ustvarjamo. Deregulacija nas je pripeljala – kam? Nas je pripeljala do tega, da ima tri četrtine ljudi v tej državi podpovprečno plačo in da če greš s povprečno plačo v penzijo, dobiš 560 evrov penziona za 40 let delovne dobe. In to je tisto moje, politična ekonomija, o kateri bom še dosti več težil, kot težim. Na kratko, če grem čez zakon, stalno usposabljanje. Ja ljubi bog, ali pa če ne verjamete v njega, saj to so neki poklici, kjer se moraš stalno usposabljati in kjer se mogoče še preslabo stalno usposabljajo. Omenjen je bil problem, kdo bo to izvajal, kdo ne. Nekako je napisano, po domače povedano, neke firme, ki imajo enega arhitekta in inženirja, po ZDR je to lahko nekdo, ki je dve uri zaposlen. In tukaj je že nek problem, kjer si moramo postaviti vprašanje. Prekarizacija, izkušnje, mladi, voluntarizem kot na številnih področjih. Mi bi se morali tudi vprašati, kako te mlade ljudi spraviti v stroko. Jaz študente pogosto, ko imam čas, peljem v Brno, ker imajo tam zelo dobro medvojno arhitekturo, južnomoravski modernizem, vključno z Vilo Tugendhat, in dejansko so takrat v Masarykovi državi mladi arhitekti, ljudje čez 30, tam nekje – to mi, upam, lahko tudi iz koalicije Bane potrdi – imeli možnost izkazati se in delati krasne stavbe in krasne ograde. Kje smo mi dandanes v Sloveniji od tega? Veste, v 9,3 ali 9,4 milijarde, koliko bo pač proračun, bi se našel denar za to. Našel bi se denar tudi za neke oblike posvetovalnih organov, ki bi nas prostorsko, okoljsko, urbanistično prešolali ali izobrazili, če se tako izrazim. In potem ne bi imeli težav s takimi anketami, ne bi imeli težav z Magno, ne bi imeli težav s kemisi. Če se malo navežem na prvo točko, mi smo te OPN-je zvrnili na občine, kolega Lah je o tem govoril. Poglejte, midva oba dobro veva pa ministrica pa še kdo, koliko para, toliko muzike. Ti OPN-ji so eni boljši, drugi slabši, ampak z vso svojo strokovnostjo trdim, da bi se prostorsko načrtovanje moralo izvajati na ravni regij. In o tej tematiki bi se moralo razmišljati skupaj z reformo lokalne samouprave in tudi s tem, kar je prej Violeta omenila, revizijsko poročilo Računskega sodišča, zaradi katerega bi moral minister Koprivnikar odleteti kot gumb od gat, zelo jasno je pokazala to, kar jaz tulim že tri leta, da resorno ministrstvo niti ne ve, katere so vse obvezne naloge občin. Pa ni samo gospod kriv, kriva je ta politika v 20 letih, v katerih smo mi spacali milijone nekih zakonov, ki se zvrnejo na občinsko raven. Konkretno v tem zakonu so mogoče še najmanj sporne, pa čeprav tudi ne, neke spremembe okrog članarine, ki bodo spet udarile tiste, ki so v prekarnem položaju. To je zdaj neka šlamastika in jaz sem se pogovarjal s celo vrsto teh akterjev, z nekaterimi sem sodeloval v svojem predhodnem profesionalnem življenju, in nek vtis je, da gredo vsaj določene zadeve v pozitivno smer v tem trojčku, žal ne gredo v pozitivno smer zadeve, ki gredo v negativno smer na tem ministrstvu, okoljske tematike, o tem več v naslednjem zakonu, ki ga bomo obravnavali. Ne zna pa politika nekako prevzeti odgovornosti in se distancirati od lobijev in zadevo dejansko resno premisliti. Ob tem je seveda del te problematike ne v sami zakonodaji, ampak kako se izvaja. Del problematike je to, koga vse ste pripeljali na ministrstva pa na agencije, kako ste tam ljudi, ki so po delovanju podobni kot jaz, poslali v sobe za razmišljanja ali pa jih celo nagnali iz teh institucij, problem je v tem, da občinska oblast in če hočete nacionalna oblast ne sodelujeta zaradi takšnih in drugačnih zakonov in drugačnih osebnih, političnih afinitet, kakorkoli, in potem dobimo to šlamastiko, ki jo imamo. Ta zakon, tako kot se ga pelje, tega žal ne bo rešil. To je dejstvo. Bo nekatere zadeve izboljšal, dajmo biti odkriti, to moramo priznati ljudje, ki se na to vseeno malo ali pa malo bolj spoznamo, ne bo pa rešil na ta način, da bi zgodbo, če hočete metaforično, odprli, odluščili kot čebulo, razmislili, s čim vse je to povezano. Kolega je nakazal, da je to povezano tudi s sistemom izobraževanja, tudi da bi upoštevali kakšne starejše gospode, ki so v penzijonu pa že mogoče 80 plus in imajo kakšna znanja, ni vse za odmet, tudi da bi mogoče v SMC upoštevali kakšne poslance, ki jih ne bom zdaj osebno imenoval, pa jih poklopčkate, ko vam kaj dobronamerno povedo, in tudi to, kar sem nakazal, poklici tako zelo pomembnega družbenega pomena in javnega interesa se kot prvo ne smejo deregulirati in kot drugo, na tem področju imamo kot na številnih področjih blazno generacijsko vrzel, na katero vedno znova opozarjam. Veste, mi smo država starcev. Še malo pa bo v naslednjem desetletju na teh strukturah povprečna starost 50 let in gor. Ali se mi kaj – malo se že sam sebi zdim idiot, da vedno na to opozarjam. Starejše ljudi z znanji smo odrinili, ljudje pod 40 let, kot da ne obstajajo, lobiji nas na pol furajo, mi ne DZ/VII/31. seja 218 prevzamemo odgovornosti in kakorkoli obrnemo, bomo dobili samo neko malo drugo in drugačno šlamastiko. In tudi onkraj tega, evropska direktiva, Evropa ovo, Evropa ono, mi smo tudi ta Evropa, mi jo tudi soustvarjamo in si moramo tudi vzeti pravico, da tudi kaj povemo tej tako imenovani Evropi. In to je v bistvu ta problematika. Jaz bi bil zelo srečen, če bi vsaj na tem področju premogli toliko modrosti, to bi bila lahko dobra vaja, da pokažemo, kako bi parlament moral delovati. Prostorska zakonodaja je tovrstna zakonodaja, kjer smo ne glede na to, ali sediš na kavlju 22 ali na sedežu 89 ali 90, vsi tudi občanke in občani in živimo v času in prostoru. In nočemo, da se nam ponavljajo vse te šlamastike, ki se nam dogajajo in se nam vedno znova ponavljajo. Vedno znova jočemo, vedno znova mi, ki se s tem po funkciji srečamo, na to opozarjamo, ampak rešitev se ne odpre, se ne razgradi, kar je naporno. Seveda se je naporno, in za ministrico in za vse ostale, z vsemi temi pogovarjati, ampak zdi se mi, da je to nekako nujno. Mi bomo zdaj po najboljših močeh – vidim, da se tu nekako srečamo tudi z Novo Slovenijo in še s kom – predlagali vrsto amandmajev, ampak se malo bojim, da bo spet tako, to je opozicija … / izklop mikrofona/ PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Zvonko Lah, pripravita naj se gospod Danijel Krivec in gospod Janko Veber. ZVONKO LAH (PS NSi): Hvala lepa, predsednik. Ne glede na to, da je kolega Trček akademsko izobražen, jaz pa po njihovem fahidiot, se popolnoma strinjam s tem, kar je on govoril. Moram povedati, da sem tudi jaz kot župan na začetku prekleto razmislil, komu dati prostorsko načrtovanje glede na to, da se je skozi občino načrtovala avtocesta, in glede na pomembnost same občine. Takrat smo izbrali najboljše, Urbanistični inštitut, in se nam je bogato poplačalo skozi čas. Ni vseeno, kdo to dela. Moram pa povedati, da včasih, imam tudi zdaj primer, ko mi nek profesor, doktor in ne vem kaj še vse trdi, da po določenih koridorjih hodi velika divjad, pa je lovci niso videli že sto let. Na to pa ne morem pristati, da bo nekdo iz Ljubljane, ki nikoli ni bil tam, učil lovca, ki je ne vem koliko noči in let preždel na preži, pa ni videl takšne divjadi. Tako imamo tudi v tem primeru. Takšne stvari pa moramo odpraviti in verjeti tistemu, ki je … / izklop mikrofona/ PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Danijel Krivec, pripravijo naj se gospod Janko Veber, gospod Matjaž Hanžek in gospa Marjana Kotnik Poropat. DANIJEL KRIVEC (PS SDS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Pred nami je prvi zakon iz tako imenovanega trojčka, ki obravnava gradnjo v širšem pomenu z umeščanjem v prostor. V bistvu je ta zakon eden izmed manj pomembnih, če gledamo pomembnost teh treh zakonov. Mislim, da bi se morala vsa razprava začeti z zakonom o urejanju prostora, ki je osnova za to, da se v nadaljevanju zadeva zgradi, in naslednji korak je tudi, kdo pripravi posamezen sklop dokumentacije. Najprej naj povem, da temu zakonu ne nasprotujem, bom pa zelo pozoren v naslednji fazi, kako se bo ta zakon v resnici izboljševal glede na pripombe, ki so bile do sedaj posredovane. Kar generalno lahko rečem, je, da je vaša obrazložitev tudi pri utemeljevanju tega zakona na nek način značilna za vso spremembo zakonodaje, ki se jo gremo v tem zadnjem trenutku. V enem delu obrazložitve pišete, da obstoječa zakonodaja ne dopušča izigravanja in špekulacije na tem področju. Eno celo poglavje, kjer govorite o poglavitnih rešitvah, govorite o tem, da prihaja do izigravanja licenc, do posojanja licenc, posojanja štampiljk in podpisov. Očitno smo spet pred dejstvom, da je pri nas zakonodaja sicer dobro napisana, ampak se ne izvaja. Ne glede na vse velike besede, ki so v tem zakonu napisane, in izboljšave, ki jih bodo doprinesle, bo še vedno stvar na ljudeh, ki bodo to izvajali, predvsem pa na nadzoru, ki bo vse to nadziral. Saj v preteklosti smo imeli tudi po zakonu odgovorne projektante, odgovorne vodje del in tako naprej, vendar v resnici do zdaj ni še nihče odgovarjal. Zdaj mi lahko zapišemo, da bo to po novem pooblaščeni arhitekt, pooblaščeni inženir, pooblaščeni krajinski arhitekt, pooblaščeni prostorski načrtovalec, vendar če teh obveznosti, ki jih zapišemo v zakon, ki bi jih morali vsi ti ljudje spoštovati, takrat ko se pripravlja neka dokumentacija, ne spoštujejo, pa jih nihče ne sankcionira, bomo čez nekaj let ugotavljali enako. In kaj bo ukrep ministrstva? Očitno sprememba zakona. Kadar v naši državi neka stvar ne funkcionira, vsi rečejo, zakon je slab in zakon je treba popraviti, čeprav v argumentaciji vsi pišete, da je problem v tem, da se obstoječi zakon ne izvaja. Ampak zakon se ne izvaja, zato ker vsi inženirji izigravajo ali pa vsi pooblaščeni arhitekti in tako naprej oziroma vsi, ki izvajajo to zakonodajo, zato ker neka peščica to izigrava in ker organ, ki bi moral to sankcionirati, tega ne sankcionira. Posledica tega je, da pridemo ponovno v Državni zbor in predlagamo spremembo zakonodaje. Če vi verjamete, da se bo to izboljšalo samo zato, ker stvari razdelimo na več zakonov, mislim, da to ne bo zadosti. Kot sem rekel, je v tem zakonu tudi kar nekaj izboljšav, vendar brez ustreznega nadzora in brez ustrezne kontrole v nadaljevanju to ne bo doprineslo praktično ničesar. Ko govorite o tem, da je treba deregulirati poklice, ko sem primerjal prejšnjo regulacijo z zdajšnjo, razen tega, da se določeni nazivi spreminjajo, ni neke bistvene spremembe. Upam, glede na to, da to spreminjamo, da se bo tudi del, ki govori o nadzoru teh funkcij in v DZ/VII/31. seja 219 nadaljevanju tudi o nadzoru nad izvajanjem teh pooblaščenih oseb, bistveno izboljšal in da počasi pridemo tudi do neke odgovornosti teh ljudi, ki določene dokumente pripravljajo. Kajti edino na ta način se bo izboljšalo stanje na področju umeščanja v prostor in pa tudi pri sami graditvi objektov. Kot sem rekel, bomo v nadaljevanju zelo pozorno spremljali, kako bo obravnava potekala v matičnem delovnem odboru, in jaz samo upam, da bo tudi ministrstvo prisluhnilo dobrim predlogom, ki bodo prihajali s strani koalicije, opozicije in zainteresirane javnosti, in edino v tem primeru smo v nadaljevanju pripravljeni tudi podpreti ta zakon. V tem trenutku pa zakonu ne bomo nasprotovali, kot sem rekel, zaenkrat je na papirju sicer zelo všečen, vendar potrebuje še kar nekaj dopolnitev in ključno bo to, kako bodo opredeljene odgovornosti v nadaljevanju, kajti brez tega ta zakon ne bo doprinesel nič več, kot je obstoječa zakonodaja na tem področju. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima gospod Janko Veber, pripravita naj se gospa Marjana Kotnik Poropat in mag. Dušan Verbič. Gospod Veber, izvolite, imate besedo. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo in lep pozdrav vsem! Ko se pogovarjamo o arhitekturi in o inženirski dejavnosti, ki se nanaša predvsem na področje gradbeništva in urejanja prostora, moramo imeti pred očmi tudi dejstvo, da smo v Sloveniji zaradi nepremišljenih ukrepov znotraj gradbeništva pravzaprav močno prizadeli ravno stroko. V mislih imam seveda bogate izkušnje, ki so jih dobili naši inženirji na tem področju po izgradnji predvsem avtocest in tudi mnogih stanovanjskih, večstanovanjskih objektov, ampak predvsem pri avtocestah smo zgradili in ustvarjali pravzaprav zelo velik potencial inženirjev, arhitektov in strokovnjakov na področju urejanja prostora, ki bi lahko svojo dejavnost tržili ne samo v Sloveniji, ampak predvsem zunaj nje, kar je zagotovo ena od naših pomembnih prioritet. To smo spregledali na način, da smo pravzaprav sesuli gradbeno stroko skozi sesutje gradbenih podjetij. Danes se srečujemo z zakonom, ki naj bi urejal ali pa reguliral in nekje tudi dereguliral ta poklic, zato me še posebej zanima, ali je bila narejena analiza, ker se zakon v veliki meri sklicuje na zakonodajo v drugih državah, kakšne posledice bodo za domače arhitekte, gradbene inženirje, prostorske načrtovalce v primerjavi z inženirji, ki bodo prihajali iz tujine, lahko v Slovenijo, opravljat podobno delo. Ali so zahteve za naše strokovnjake višje kot za tiste, ki prihajajo iz tujine? To je eno od vprašanj, nanj bi želel jasen odgovor, kajti pred kratkim smo tudi sprejemali zakon, mislim, da je o ogrodju poklicnih kvalifikacij, nekaj podobnega se imenuje, kjer smo ugotavljali, da so naša podjetja na tujih trgih nekonkurenčna zato, ker morajo prikazati v svoji ponudbi sestavo svoje ekipe, strokovnega tima z določenimi stopnjami izobrazbe, ki so običajno višje kot pa tiste, ki jih ponujajo druga podjetja iz drugih držav. To smo poskušali uskladiti na način, da so bili ti poklici primerljivo obravnavani. Enak poklic, kot je v drugih državah, je enako vrednoten tudi v Sloveniji. Ali je ta primerjava narejena tudi v tem primeru, da ne bomo prišli v položaj, v katerem bodo naša podjetja recimo nekonkurenčna zato, ker bomo tukaj zahtevali višje pogoje, kot bi bilo treba? Zelo modro bi pa tudi bilo, ker je v sami obrazložitvi zakona zapisano, da smo v Sloveniji že izvedli neke aktivnosti prenove reguliranih poklicev, predvsem gre za trgovino, pokopališko-pogrebno dejavnost, turizem, gradbeništvo, geodetsko dejavnost, dimnikarsko dejavnost, nepremičninsko posredovanje, detektivsko dejavnost, šole vožnje, odvetništvo, veterino in socialo – kakšne so izkušnje na vseh teh področjih, kjer smo odpravili regulacijo poklica? Pri trgovinah si upam trditi, da ko se je zmanjšala deregulacija poklicev, je imelo to vpliv predvsem na nižje plače, ker je lahko tudi nekdo z nižjo izobrazbo opravljal delo, ki ga pred tem recimo ni smel opravljati, če ni imel ustrezne izobrazbe. Torej tudi glede tega odnosa, ali ustvarjamo ponovno položaj, v katerem bodo naši arhitekti, naši gradbeniki, prostorski načrtovalci zaradi tega zakona prišli pravzaprav na slabši dohodkovni položaj kot pred tem? To je eno od konkretnih vprašanj, še posebej zato, ker bi bila ta primerjava z ostalimi področji, ki so bila sprejeta, zelo koristna tudi za poslanke in poslance, da imamo to pred očmi, ko sprejemamo ta zakon. Nekatere podatke bi verjetno kot resorno ministrstvo morali tudi sami imeti, še posebej glede na to, da smo se pogovarjali o pokopališko-pogrebni dejavnosti, dimnikarski dejavnosti in tako dalje, kar je v okviru tega resorja. Kakšne so pravzaprav izkušnje po teh spremembah, ki so bile sprejete? Ali jih lahko ocenjujemo pozitivno ali negativno za tiste ljudi, ki izvajajo to storitev ali pa posamezno dejavnost? Res bi želel nekaj odgovorov na to temo pred dokončnim sprejemanjem besedila zakona, kajti velika prednost Slovenije je lahko samo v tem, da imamo res zelo visoko znanje in da smo zaradi tega lahko konkurenčni. Če pa to stopnjo predpisujemo na način, da je višja kot v drugih državah, pa zelo hitro postanemo nekonkurenčni in sami sebi pravzaprav zadrgnemo zanko okrog vratu, kar je povsem nesprejemljivo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima gospa Marjana Kotnik Poropat. Pripravita naj se gospod Jan Škoberne in gospod Igor Zorčič. Izvolite, gospa Marjana Kotnik Poropat. MARJANA KOTNIK POROPAT (PS DeSUS): Hvala za besedo, spoštovani podpredsednik. DZ/VII/31. seja 220 Lepo pozdravljeni vsi prisotni, še posebej pozdravljam ministrico in njene sodelavce! Tudi zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti obravnavamo sedaj. To je eden od treh zakonov, ki urejajo področje gradnje objektov. Enega od teh, zakon o graditvi objektov, bomo obravnavali še danes, zakon o urejanju prostora pa pričakujemo v jesenskem obdobju v tem državnem zboru. Cilj zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti je, da se postopki poenostavijo, da se zaščitijo izvajalci, da se odpravijo bremena, ki so ovirala posamezne investitorje, in se zato za gradnjo niso odločili, pravzaprav se vse tole, kar sem sedaj povedala, nanaša tudi na zakon o graditvi objektov. Zakon o inženirski dejavnosti regulira oziroma ureja štiri poklice, to so pooblaščeni arhitekt, inženir, krajinski arhitekt in prostorski načrtovalec. Za vsakega od njih zakon tudi podrobno opiše poklicne naloge. Nadalje zakon ureja naslednje zadeve. Predlagana je regulacija dejavnosti, Republika Slovenija je namreč ena od redkih držav brez tovrstne regulacije. Večina lastnikov podjetij oziroma gospodarskih subjektov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, ki sodi v opis nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev, sploh nima licenc ali nima aktivnih licenc, na trgu vlada kaotično stanje, ki omogoča posojanje žigov, zlorabo licenc in tako dalje. Zato so predpisani posebni pogoji za opravljanje dejavnosti. Za obstoječe gospodarske subjekte in njihovo prilagoditev novim zahtevam je predvideno enoletno prilagoditveno obdobje. Med pooblaščene inženirje zakon uvršča tudi pooblaščenega inženirja s področja geodezije, s čimer poseže v ureditev Zakona o evidentiranju nepremičnin, Zakona o geodetski dejavnosti in Zakona o državnem geodetskem referenčnem sistemu tako, da dosedanje tri regulirane poklice združuje v en reguliran poklic. Pri organizaciji pristojnih zbornic – to je tudi področje, ki ga zakon ureja – se večinoma ohranja veljavna ureditev, ne predvideva pa se večjih sprememb, razen podaljšanja mandata skupščini in nekaterih dopolnitev ter sprememb pri vodenju disciplinskih postopkov. Pri pridobivanju ustreznih poklicnih izkušenj je predvideno tudi spremljanje kandidata za naziv v nekem poklicu s tega področja in zakon predpisuje, da tako pridobivanje poklicnih izkušenj vodi za to posebej določen mentor, ki kandidatu za usvojitev znanja za nek poklic nudi strokovno pomoč, ga usmerja pri njegovem delu, skratka ga usposobi v vsem, zato da lahko potem pristopi k strokovnemu izpitu in da ga tudi uspešno opravi. To se mi zdi, da je zelo pomembno, da je to tako opredeljeno v zakonu. Opozorila bi še na to, da je naš zakon glede izobrazbe kandidatov za posamezne poklice pravzaprav diskriminatoren, in sicer diskriminatoren zato, ker nimamo enakih zahtev za te poklice, kot jih imajo nekatere druge države v Evropski uniji. Skratka, mi smo strožji. Pri nas se za vse štiri poklice, o katerih sem prej govorila, zahteva izobrazba druge bolonjske stopnje, medtem ko, kot sem rekla že prej, druge evropske države zahtevajo nižjo usposobljenost, nižjo šolsko izobrazbo, in sicer prvo bolonjsko stopnjo. Za primer bi dala Nemčijo, pa so še druge tudi. To pravzaprav pomeni nelojalno konkurenco, o njej je govoril tudi spoštovani kolega pred menoj, ki je rekel, da si s tem, ko določamo te višje pogoje, pravzaprav zategujemo zanko okoli vratu oziroma jaz bom tako rekla, naše inženirje diskriminiramo v tej smeri, da morajo končati drugo bolonjsko stopnjo. Za to, da se to odpravi, da se izenačimo z drugimi državami Evropske unije, seveda pričakujem od nekega drugega ministrstva in vlade kot celote, da pristopi k spremembi zakona, ki bo tudi za naše državljane, ki se želijo izobraževati na tem področju, predpisoval nižje zahteve, to se pravi, da bodo končali prvo bolonjsko stopnjo. Če zaključim. Zakon seveda prinaša pozitivne rešitve, in kot takega ga bom seveda podprla. Podprla bom pa tudi naslednji zakon, ki bo obravnavan danes, to je gradbeni zakon, in se ministrstvu in posebej ministrici zahvaljujem za to, da so tako hitro pripravili te zakone in da se bodo razmere na teh področjih graditve objektov uredile. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Preden nadaljujemo z razpravo poslank in poslancev, dajem besedo še ministrici za okolje in prostor gospe Ireni Majcen, pripravita pa naj se mag. Dušan Verbič in gospod Jan Škoberne. Gospa ministrica, izvolite. IRENA MAJCEN: Mogoče bi si neke stvari vseeno razložili ali si povedali, da se v tej razpravi ne oddaljimo preveč od zakona. Rada bi povedala, da te na novo regulirane poklice mi povzemamo kot boljšo regulacijo poklicev, ne gre za deregulacijo. In delati primerjavo z drugimi poklici, ki so bili deregulirani v kratkem času, v zvezi s čimer pravzaprav še ni nobenih analiz – na žalost teh odgovorov ne moremo podati. Bi se pa strinjala, da morajo domači in tuji pooblaščeni arhitekti in inženirji ustrezati kompetentnim zahtevam, ki jih zahtevamo za naše, torej domače arhitekte in inženirje, in se kompetence primerjajo. Če tuji arhitekti in inženirji ne ustrezajo kompetencam, lahko izbirajo, in sicer izbirajo med strokovnim izpitom in pridobivanjem praktičnih izkušenj. V tem je pravzaprav ta razlika med domačimi in tujimi arhitekti in inženirji. Je pa res, da vse to ureja zakon o priznavanju poklicnih kvalifikacij in je možno to urejati samo v tistem zakonu, torej v našem zakonu tega ne moremo urejati. Tako da nas, če bomo želeli to urediti, čaka še nekaj dela tudi pri drugih zakonih, kar pa ne pomeni, da se tudi mi o iskanju te rešitve ne strinjamo z vami. Torej, strinjamo se in si želimo, da bi se ta zadeva uredila oziroma rešila. Je pa predvsem pri teh reguliranih poklicih dejstvo, da je v smislu rezerviranih nalog, dejavnosti, izobrazbe, odgovornosti dela DZ/VII/31. seja 221 pomembno, da so glede izvajanja del ti poklici dovolj strogo ustrezno regulirani, in želimo si, da bi javna pooblastila, ki jih imajo zbornice, tudi izvajali. V preteklih obdobjih so zbornice sicer naredile nekaj pregledov dela svojih arhitektov, kjer so seveda ugotovile pri pregledu dokumentacije po upravnih enotah marsikaj. Prepričana sem, da je treba tudi glede članarine upoštevati, da se morajo zbornice okrepiti, izvajati izobraževanje in nadzirati delo svojih, s strokovnim izpitom torej, pooblaščenih izvajalcev. Brez tega dela njihovih nalog si ne moremo zamisliti, da bi bila učinkovitost boljša, kot je bila učinkovitost do sedaj. Je pa dejstvo, da je tudi v sosednjih državah ta zakonodaja izvzeta iz ostale zakonodaje, se seveda tudi spreminja, se tudi dopolnjuje, se gradi, ker kot sem že danes enkrat omenila, sam razvoj, tehnika, strokovnost se hitro spreminja in v takem specialnem zakonu je lažje slediti vsem tem spremembam, ki so v zakonodaji nujne, da se delo opravi dobro. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima mag. Dušan Verbič, pripravita naj se gospod Jan Škoberne in gospod Franc Laj. Izvolite. MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo, podpredsednik. Spoštovana ministrica s sodelavcema, kolegice in kolegi, prav lep pozdrav! Glede na to, da sem pozorno poslušal tako uvod predstavitve kot te razprave, moram priznati, da se pridružujem mnenju in stališču enega od kolegov poslanske skupine, ki je zelo lepo in nazorno povedal, in se z njim preprosto strinjam. Ta trojček, paket, je sila pomemben, velikokrat uporabljen v vseh političnih in tudi strokovnih razpravah, kar se tiče investitorjev, gradbenih dovoljenj in podobno. Mislim, da ni prav, da se danes začenja razprava o, če temu lahko tako rečem in ne žaljivo, skoraj najmanj pomembnem zakonu, kajti dejstvo je, da v tej piramidi prav gotovo prostorska zakonodaja, ki še kako vpliva na lokalno samoupravo, na stroko, na strateško načrtovanje, potem je ta tako imenovani postopkovni zakon, ki bo naslednja točka, in v bistvu smo sedaj na tem področju zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti. Sam se bom v tej relativno kratki razpravi – ker menim, da bo več in je to preplet tudi že naslednje točke – dotaknil, bom rekel, kar polemično, pa je bilo zelo malo v dosedanji razpravi opozorjeno, mogoče nekaj od kolega na levi strani. In sicer, sam sem na stališču, da je treba tudi v tem procesu in v nadaljevanju tega zakona iti v smer, da se poveča odgovornost projektantov in izvajalcev. Zakaj je to moje skromno mnenje? Predvsem zaradi tega, kajti velikokrat in vseskozi je govor o odpravi birokratskih ovir in tako naprej, da nas to teži, investitorji imajo težave. Dejstvo pa je, da je to eden izmed segmentov – se pravi, da se tudi te birokratske ovire zmanjšajo, tako da bi tako projektanti kot tudi izvajalci nosili v teh procesih dejavnosti glavno odgovornost glede skladnosti investicij s prostorskimi dokumenti in celotno gradbeno zakonodajo. Vsi tisti, ki smo se v preteklosti tako ali drugače srečevali s tovrstno tematiko, je kar nemalo primerov, kajti tudi v projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja so določene izjave teh, recimo, nosilcev – arhitektov in projektantov. Glede na to, da se je v teh postopkih v kar dosti primerih ugotovilo, da konkreten projekt ni bil v celoti skladen z OPPN, kljub izjavam odgovornosti praviloma ni bilo. Običajno se je izteklo tako, da se je vzrok, da te skladnosti ni, prevalilo predvsem na upravne organe, ki v takih primerih zgolj so in najverjetneje bodo tudi v bodoče pozorni v tem delu na skladnost. Zato sem to na samem začetku še bolj izpostavil, kajti sem na stališču, da gradnjo naj izvaja tisti, ki je za to usposobljen in je registriran in naj nosi tudi odgovornost. S tem se prav gotovo vpliva na to, da nimamo v neki smeri neskladne gradnje, predvsem pa, da se na tak ali drugačen način ne izogne nadzoru, hkrati pa seveda mora biti omogočen sistem, mehanizmi, da se preganjajo, če lahko uporabim ta izraz, odkloni tako na strani projektantov kot tudi izvajalcev, da ne bom omenil še črne gradnje. Kar se tiče samega zakona, moram priznati, da se bom vseeno samo dotaknil nekaj področij, ker menim, da v dosedanji razpravi je bilo kar nekako bolj malo poudarjeno. Veliko je besed tudi na drugih področjih, da Slovenija v svoji pravni ureditvi – tukaj se pogovarjamo pač o graditvi arhitektov, projektantov, inženirjev in podobno – ima neko specifično ureditev in ta ureditev v neki smeri onemogoča večjo učinkovitost. In to je res. Zelo me veseli, da se je v uvodnem delu, konkretno tega zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti, zelo lepo navedlo, da se s predlogom tega zakona zgledujemo po nam primerljivim državam. To je tudi sedaj že skrajni čas. Kajti ta zakon o graditvi objektov je iz leta 2002 in se potem z nekajkratnimi spremembami praktično ni posegalo v neke procese, ki bi resnično bolj učinkovito tovrstne postopke lahko omogočili na strani tako projektantov kot tudi organov državne uprave. Tisto, kar sem želel izpostaviti, je, da mi je resnično v veselje, da je povzetek podobnosti tega tako imenovanega germanskega sistema Avstrije in Nemčije, za katerega vemo, da relativno zelo hitro in preprosto se pridobivajo tako imenovana gradbena dovoljenja. Kot sem omenil, v naslednji točki nekoliko več. Dejstvo je, da ta zakon v bistvu predstavlja tri oziroma štiri glavne točke. Prvo, pogoj za pridobitev poklicnih nazivov, o čemer je bilo že kar veliko okrog tega rečeno, drugič, pogoj za upravljanje arhitekturne ter inženirske dejavnosti, in tisto, čemur mogoče marsikdaj premalo posvečamo pozornosti pri spremembi DZ/VII/31. seja 222 tovrstne zakonodaje, je organizacija, naloge, cilji in delovno področje zbornic. Vemo, da na tem področju sta trenutno dve zbornici, inženirska ter za arhitekturo in prostor. Preden se bom z nekaj besedami dotaknil zbornice še tista četrta zadeva, o kateri pa danes skoraj nisem slišal: razlog za ta zakon – prenos direktive. In glej ga zlomka, direktive iz leta 2006, danes smo pa 2017. Tukaj je popolnoma razumljivo moje vprašanje, zakaj od 2006 do 2017 je bilo potrebnega toliko časa, če temu lahko tako rečem, da se ta del direktive, ki je vezan na storitve na notranjem trgu, prenaša šele danes ali s tem zakonom. No, to so te ključne točke za praktično vsebino tega zakona. Kar se tiče zbornic, v tem primeru obeh zbornic. Pridružujem se vsem tistim razpravljavcem, ki so se nekako dotaknili teh tako imenovanih zborničnih aktivnosti, in preprosto se strinjam z navedbo, da vse, kar je zapisano, zelo lepo izgleda, vendar je ključno vprašanje, ali so zbornice kot te tako imenovane asociacije na področju obeh teh skupin, se pravi arhitektov, projektantov ter inženirjev – če imam pravi podatek, je tukaj okoli 4 tisoč članov v obeh zbornicah –, ali je pričakovati, da bo tovrstna zbornica drugače v posameznih primerih delovala in odreagirala, kot poznamo delovanje zbornic v drugih dejavnostih. Imam v mislih Notarsko zbornico, kajti neposredno ali posredno se lahko navezujem na to točko sedanje obravnave. Mislim, da imamo še vsi v mislih primer Zbiljskega gaja in kako potem zbornica, v tem primeru Notarska zbornica, odreagira zoper tistega, ki v neki smeri ima bistven odklon od poslanstva zbornice. Podobna je bila tudi zgodba, kar se tiče vpisa zastavnih pravic ali hipoteke na Štajerskem – mislim, da v okolici Celja. Tu se postavi meni osebno vprašanje, ali ti dve zbornici, s tem da imamo zelo lepo zapisano, kakšna je njihova pristojnost in kaj bodo počele, ali bosta ti dve zbornice pa nekoliko drugačno delovali, da ne bo takih primerov, ko bo oškodovan investitor ali naročnik, ki bo za to relativno dobro plačal, se po teh zborniških pravilih izvajali postopki, ki jim lahko tako karikirano rečemo lažna solidarnost. Mislim, da je prav, da se tudi v tem primeru postavi vprašanje. V nadaljevanju se ne bi spustil v ta področja reguliranja poklica kot tudi dejavnosti, ker je bilo dovolj rečenega, pa mislim, da tudi matični odbor, ki bo to obravnaval, bo prav gotovo namenil nekaj več besed. V celoti se strinjam in pozdravljam ta zakon predvsem zato, ker naročnikom in uporabnikom storitev je treba dejansko zagotoviti verodostojno in transparentno informacijo o ponudbi storitev oziroma partnerja, ki je sposoben usklajevati, tako kot ste lepo zapisali, »zasebne interese posameznika z javnim interesom«. Preprosto povedano, interes investitorja ali naročnika se prav gotovo v marsikaterih primerih do projektanta, do arhitekta nekako razlikuje, ko je vzpostavljeno razmerje do javnega interesa, ki je praviloma, ta javni interes, opredeljen v OPN ali OPPN ali v katerikoli drugih določbah. Če zelo banalno dajem primer, potem tudi neka soglasja. O tem mislim, da bomo v naslednjih točkah lahko več. Dejstvo je, da je treba prav gotovo zelo jasno dati sporočilo, da se želi s tem zakonom zaščititi interes investitorja in naročnika. Eno zadevo bi samo še izpostavil, kar se tiče tega samega zakona, in sicer 15. člen. Ta 15. člen, ki govori o zavarovanju odgovornosti za škodo – in nekako končujem to svojo razpravo z uvodno mislijo, da je potrebno dobesedno tudi zelo jasno izpostaviti odgovornost za tovrstne storitve. Ta 15. člen praviloma v praksi pomeni – kaj? Tisti, ki je pooblaščen in registriran za upravljanje, najsibo to na projektnem področju ali izvedbi, se pojavljajo napake, kar je popolnoma logično in tudi normalno. Prav gotovo se pogovarjamo o nezavednih ali nehotenih napakah, vendar v tovrstnih poslih, tako kot povsod, so napake sestavni del nekih aktivnosti. Značilno za tovrstne zadeve, kar se tiče projektov, kar pomeni za napake v samem projektu in tudi v praksi, se izkazuje, da praviloma na tovrstnih področjih ni nekih zelo velikih katastrofalnih napak za investitorje ali naročnika, ki se na relativno hiter in ne toliko s stroškovnega vidika lahko ta napaka tudi odpravi. Bolj pa je treba biti pozoren na tiste tako imenovane stvarne napake, ki se pojavijo v sami gradnji. Se pravi, moje razmišljanje je ne toliko o napakah v samih projektih, kajti tam je le toliko varovalk in tudi v procesih pri neki pridobitvi soglasij in izdaji dovoljenj. Stvarne napake, ki se pojavljajo po izgradnji. Tu sem zelo vesel, da ste predlagatelji zakona zelo jasno opozorili na to, in mislim, da v teh procesih tudi na matičnih odborih je treba večkrat na to tudi opozoriti. Predvsem zato, ker kljub vsemu se moramo zavedati, da večina investitorjev, naročnikov tovrstnih storitev le niso toliko strokovno vešči, in je prav, da so s tem seznanjeni. Se pravi, tako arhitekt kot tudi inženir odgovarjata za vse skrite napake dobri dve leti, za samo gradnjo pa je odgovornost deset let. To izpostavljam izključno iz enega razloga, kajti tudi v praksi se dogaja, da po navadi ta tako imenovani obligacijski odnos med projektantom in investitorjem ni vedno zgleden. Ta neredna zglednost pomeni, da se investitor, naročnik ne zaveda tega, da je takrat, ko se gre v uveljavitev stvarnih napak, da je en od ključnih elementov in pogojev takojšnja objava ali takojšen sklic ali poziv, da se je pripetila, ali ugotovila, ali odkrila ta napaka. Če tega ne stori, to pomeni, da gre kakršnakoli odprava tovrstnih stvarnih napak izključno in predvsem v škodo in plačilo investitorjev. Mislim, da so te zadeve pomembne in da je tudi v teh procesih spremembe zakonodaje potrebno dati tudi javnosti jasna sporočila o tovrstnih pravicah in obveznosti. DZ/VII/31. seja 223 Če zaključim. Prav gotovo pozdravljam in podpiram predlog tega zakona in menim, da bo v nadaljevanju prav gotovo še potrebna kakšna korekcija, in je primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima gospod Jan Škoberne, pripravita naj se gospod Franc Laj in dr. Matej T. Vatovec. Izvolite. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi! To, kar se kaže pri obravnavi tega zakona, pa tudi sicer pri številnih, je seveda velika potreba po tem, da zakonodaje, njene vsebine in vplivov ne bi vselej razumevali in skušali razumeti, pa tudi obravnavali zgolj sektorsko. Torej, zakon, ki je pred nami, čeprav je v imenu zelo jasno določno, kam spada, torej arhitekturna in inženirska dejavnost, ima seveda bistveno širše učinke in vplive in ga je kot takega tudi v tej razpravi umestiti horizontalno v okvir vladnih politik. Nekaj sta o tem govorila že kolega Veber, gospa Poropatova. Gre seveda za vprašanje, ali zakonodaja, ki jo sprejemamo na nekem področju, ustrezno sovpada z akti, ki jih je ta zbor ali pa bodisi Vlada sprejela na drugih področjih. Ne govorim tu, da je bilo karkoli napak storjeno v pripravi tega zakona s strani Ministrstva za okolje in prostor. Prav nasprotno; ocenjujem, da je bil pomemben napor za dober zakon opravljen in za edino stvar, ki mi je v procesu sprejemanja tega zakona žal, je to, da danes na mizi ni tudi ZUreP. Ampak tisti, ki so to iz takih in drugačnih zadev zaustavili, že vedo, zakaj je pomembno, da ga dobimo šele septembra. Tisto, kar želim povedati, je, da mi urejamo za nek ozek prostor naše države vprašanje licenciranja, regulacije teh poklicev. Potem ga v drugi fazi obravnavamo na ravni celotne Evropske unije, pogosto pa v razpravi o tem, kaj je treba narediti skozi zakonske usmeritve ali pa skozi usmeritve dela Vlade še lahko naredimo, je pa dejstvo, da naši inženirji, naši arhitekti ne delajo samo v Republiki Sloveniji in ne delajo samo na območju Evropske unije. Z velikimi težavami na področju priznavanja kompetenc, licenciranja in posledično izvajanja, ponujanja izvedbe svojih storitev se soočajo predvsem na naših ključnih trgih, ki pa niso v okviru Evropske unije. Govorim o območju Zahodnega Balkana, predvsem denimo o Črni gori, Srbiji, BIH, Makedoniji in seveda o pomembnih tržiščih, kot je Rusija, kot se v zadnjem obdobju pojavlja Kazahstan, Ukrajina in še katero izmed teh. Tukaj želim zgolj opozoriti na to, da se naši inženirji, arhitekti, projektanti soočajo s tem, da imamo doma zahtevan standard A licenciranja, certificiranja in tako naprej, potem je znotraj Evropske unije sicer poskus sinhronizacije teh standardov, vendar spet, kot smo danes že slišali, doma druga stopnja, v Nemčiji prva stopnja, ne vem, kakšna je zahtevana stopnja, denimo, na Norveškem, ki ni članica Evropske unije, je pa članica evropskega gospodarskega prostora in s katero imamo vendar delno sinhronizirano zakonodajo. Potem pa trčijo na tako imenovane tretje države, kjer pa malodane pogosto, posebej pri večjih javnih naročilih, ki so za pomemben del naše inženirske in gradbene stroke izjemno pomembna, pa trčijo potem na tako imenovane necarinske omejitve, na sicer pošten in po zakonu čisti princip dela drugih držav, vendar z namenom omejevanja naših. In tukaj pridem do točke te nujne horizontalnosti dela Vlade in razumevanja tudi tega zakona kot izrazito nesektorskega, ne zgolj MOP-ovega zakona. Ministrstvo za gospodarski razvoj, tehnologijo, Ministrstvo za zunanje zadeve, Ministrstvo za izobraževanje bodo morala narediti sinhroniziran napor za to, da se omogoči konkurenčen ali pa konkurenčnejši in lažji dostop naših izvajalcev inženirskih, arhitekturnih in gradbenih dejavnosti na tako imenovanih tretjih trgih, predvsem na Zahodnem Balkanu. Ker pomemben del napora, ki ga morajo danes vlagati, zato da sploh lahko začnejo ponujati svoje storitve, da sploh lahko začnejo delati, je, da najprej uskladijo potrdila, licence, certifikate, ki jih doma v Evropski uniji že imajo, pa potem pravzaprav še enkrat opravljajo oziroma pridobivajo vse to, kar že imajo – v pomembnem delu, ne nujno povsod. To seveda prinaša strošek. Ob odsotnosti projektov, kot smo jih imeli v prejšnji finančni perspektivi, ko se je predvsem na ravni občin veliko vlagalo v temeljno komunalno infrastrukturo, ko se je gradilo bistveno več kot v tej, ki je tako imenovana programska perspektiva, pa se v realnosti naših gradbenih, inženirskih, projektantskih podjetij čuti bistveno pomanjkanje dela, delo se pa zaradi tudi predpristopnih procesov ponuja predvsem v tukaj ožji regiji, v državah, ki so v tako imenovanih predpristopnih programih, kjer pa se točno ta primarna komunalna infrastruktura, denimo, še financira. Ta napor je zaenkrat izostal in tukaj, ker imamo splošno razpravo in ker se to neposredno veže tudi na vsebino tega zakona, seveda računam tudi na vaš poziv, gospa ministrica, na kateri izmed sej vlad, da zakonodaja, ki jo pripravljate vi in izjemno pomembno vpliva na razvoj naše inženirske, arhitekturne, projektantske in gradbene stroke, ne ostane samo zaprt delokrog vašega resorja, ampak da pomen tega, kar delate in kar v tem zakonu zapisujete, razumejo tudi ostali ministrice in ministri ter da skozi svoje prijeme, metode in aktivnosti, ki jih imajo, denimo skozi gospodarsko diplomacijo, skozi konzularne odnose, ki jih imajo na področju, denimo, izobraževanja in še kje, vendarle storimo pomemben korak naprej. Ker pod črto je dobro, da imamo za prostor, kot je Slovenija, svoj zakon, ki regulira, ureja; nujno absolutno. DZ/VII/31. seja 224 Ampak mi smo del bistveno širšega prostora in vse, kar si tukaj naredimo, je v resnici lahko bolj za bonus ali pa za osnovo; vse, kar pa želimo več, pa bomo morali ustvariti in narediti na trgih zunaj. Tega se je treba zavedati in tudi v nadaljevanju zakonodajne obravnave tudi tega predloga bo potrebno bistveno razmisliti, ali smo to sinhronizacijo z ostalimi na način, da niso drugi v prednosti, ampak da so vsaj naši ponudniki izenačeni z ostalimi v možnostih za pridobivanje del, dosegli. Ker to, kar se nam vsaj pri prenosu evropskih direktiv pogosto na večini novih članic Evropske unije dogaja, je, da smo pogosto precej nekritično prenašali tekste, ki so jih precej modro zlobirali na ravni Evropske komisije s strani večjih držav, pomembnejših predstavništev in tako naprej. Tako zakon, kot že rečeno, je dober, je vreden podpore, se na nek način nadejamo pa še pomembne razprave in predvsem v smislu horizontalnosti, učinkovanja vsebin tega zakona, nadaljevanja na ravni vlade in na aktivnosti orodij, ki niso samo zakonodajne narave. Najlepša hvala, spoštovani podpredsednik. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Na seznamu imamo še dva razpravljavca, in sicer, gospoda Ljuba Žnidarja ter mag. Branislava Rajića. Gospod Žnidar, izvolite, imate besedo. LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Hvala lepa, spoštovani podpredsednik. Na kratko naj poudarim še štiri segmente iz tega novega predloga, in sicer dostikrat se navaja: »Ja, bomo stvari izboljšali glede na obstoječi zakon.« Ampak resnici na ljubo je treba povedati, da se določene naloge, ki jih zakon jasno in natančno predpisuje, ne izvajajo. To je težava dostikrat v naši zakonodaji in tudi na tem področju je tako. Ali se ne spremlja dejanska odgovornost, ki je v nekaterih segmentih dobro opredeljena, ali ni zadostne kontrole in nadzora tudi nad določenimi nalogami, ki so jasno opredeljene v obstoječem zakonu, tako kar s popravkom, z novim besedilom in potem, če se v praksi zakon ne izvaja, tudi nov zakon ne bo nič boljši. To je treba vzeti kot dejstvo že na osnovi izkušenj uporabe starega zakona. Danes je bilo že tudi poudarjeno glede same izobrazbe. Zelo radi se primerjamo z drugimi, tujimi evropskimi sosedami, o tem še nekaj v nadaljevanju, kjer predvsem v tem inženirskem delu, ki ga pokriva ta zakon, je veliko večji poudarek na stroki s prakso; pri nas pa striktno samo višina izobrazbe in to povsod najvišji rang izobrazbe. To v tem inženirskem delu ni to raven. Mislim, da bi se lahko kar nekaj naučili od sosedov, kjer je strokovni del veliko bolj cenjen, govorim o tehnično-inženirskem delu. Ker strokovni del ima veliko večjo težo in večjo pomembnost in tudi precej večje kompetence kot pa zgolj napis najvišja stopnja izobrazba na papirju. To bomo v Slovenijo enkrat morali spoznati, da temu ni tako. Če pred primerjavo s tujino navedem še tretji segment, kjer se poskuša v tem novem predlogu zakona s to regulacijo poklicev na nek način omejiti obseg delovanja za vsako inženirsko stroko; ali gre za krajinskega, okoljskega, prostorskega načrtovalca in tako naprej. Vsak bi se rad v tem delu zelo omejil, nekako imel zavarovan svoj vrtiček, sam za svoj obseg dela in da mu ja kdo drug ne bi posegel v njegov ozek resor njegovega poklica oziroma usmeritve tudi v tej tehnični smeri. Pa bom šel tu kar v primerjavo, ki je zelo dobro prikazana, kako so te primerjave narejene v Avstriji. Če pogledam, recimo, samo za primer prostorskega načrtovanja, kjer dejansko ni urejeno z regulativo in z izdelavo prostorskih aktov, se v Avstriji lahko ukvarja dejansko kdorkoli. Se pravi, ni ta del prostorskega načrtovanja zaprt v določen … Edini organ na področju urejanja prostora, ki ga regulira deželni zakon, je Svet za prostorsko načrtovanje. Ampak tudi ta svet v Avstriji ni izdelovalec, ampak je zgolj svetovalec deželni vladi, ki svetuje, kako naj pristopa k zadevam pri urejanju prostora. Skratka, ta zadeva je dokaj odprta. Če grem zdaj k projektiranju in drugim storitvam pri graditvi objektov, kjer se vrnem nazaj, kjer ima strokovni del razdeljeno v nekako tri segmente. Kot prvi segment je arhitekt in svetovalni inženir. Dejansko ta del opravlja bolj konzultantski tehnični del. Potem je pa drugi del reguliranih poklicev, ki pa imajo največjo težo. To so pa gradbeni mojstri. Pa ni to podcenjevalni naziv, to je naziv za arhitekte, projektante, ki se ukvarjajo tako s projektiranjem, tako s projektnim vodenjem in tudi z izvedbo del. Ta segment je v Avstriji strokovno najbolj cenjen in seveda ima tudi najširši obseg del svojega kadra. To se pravi, poudarek na stroki, ne pa na najvišji izobrazbi na papirju. Tretji segment, tako imenovani tehnično-inženirski biroji. Tu pa gre tudi za reguliran poklic, ki se ukvarja … To so arhitekti, notranji arhitekti, inženirji in diplomanti drugih univerz, visokih in strokovnih šol. To se pravi v istem rangu, ne glede na izobrazbo, pri nas pa jih rangiramo izključno na izobrazbo. Poglejte primerjavo – v Avstriji je 3 tisoč 400 tehnično-inženirskih birojev. Skratka, izključno poudarek na stroki. Tudi če pogledamo potem še v nadaljevanju primerjavo z Zvezno republiko Nemčijo, kjer tudi ni licenc za izdelovanje regionalnih, deželnih in državnih prostorskih aktov in tudi ni regulacije strateških aktov občin. Prostorski načrtovalci so lahko posamezniki, ki imajo seveda ustrezno strokovno izobrazbo arhitekta, krajinskega arhitekta, gradbenika, geodeta, urbanista in podobno in ki imajo prakso s tega področja. To se pravi, zopet poudarek na praksi. Tako menim, da bo tudi s tem predlogom tega zakona in ravno tako ostalih DZ/VII/31. seja 225 treh zakonov, ki sledijo tem spremembam na področju tudi prostorskega umeščanja, kakor tudi pri Zakonu o arhitekturi in inženirski dejavnosti, seveda tudi v nadaljevanju v gradbenemu zakonu, treba temu področju in temu segmentu v primerjavi izobrazba : praksa dati, jaz bi temu rekel, strokovno normalno težo, ne pa samo akademski naziv najvišjega ranga, kjer je povsod, tako pri pridobivanju licenc, konec koncev pri razpisih za delovna mesta in tako naprej, stroka razvrednotena, ampak samo akademski naziv ima svojo največjo veljavo. Na ta način smo v Republiki Sloveniji do sedaj občutno, občutno razvrednotili stroko na vseh področjih. Stroka je razvrednotena na vseh področjih! Da ne rečem, v Sloveniji se vsi ukvarjamo z vsem, ne pa tisti, ki smo, bi rekel, vpisani samo za določen segment poznavanja iz svoje stroke, ampak v Sloveniji bi se vsi z vsem ukvarjali. Samo da imamo akademski naziv, ne glede … Ampak seveda najširše področje je mogoče pokriti, če imaš akademski naziv neke fakultete za družbene vede, ki se tako rekoč v Republiki Sloveniji spozna na vse. Tudi na vodenje največjih gradbenih projektov v Republiki Sloveniji. Za ta predlog zakona in tudi za ostale zakone predlagam, da te usmeritve, te primerjave je mogoče povzeti iz sosednjih držav, kot sem jih tudi že navedel, in to implementirati tudi v našo zakonodajo. To je moj predlog, kajti stroka naj se ukvarja s svojo stroko, ne pa, da se danes vsi mešajo v strokovna področja. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala lepa. Postopkovno dr. Franc Trček. Izvolite. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo. Glejte, se moram oglasiti. Strinjam se s kolegom: stroka naj se ukvarja s stroko, politične odločitve pa so politične odločitve. Ampak mi v tej družbi in državi v bistvu imamo premalo kritičnih družboslovcev, pa bi lahko bil kritičen in do FDV – mimogrede v stranki SDS je v bistvu največ FDV-jevcev na kvadratni meter – pa tudi do kakšnih privatnih ustanov na državnem budžetu, ki so jih oni ustanavljali za časa njihovega vladanja. Ampak to, kar gospod Žnidar govori, je v bistvu žalitev cele vrste profesionalcev, zato prosim, da ga na to opomnite. Hvala za besedo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala, dr. Trček. Pozorno sem poslušal gospoda Ljuba Žnidarja, meni se ni zdel žaljiv do kogarkoli, je pa izrazil jasno svoje stališče, tako kot je potrebno in pričakovano v Državnem zboru. Upam, da sem vas s tem odgovorom kolikor toliko zadovoljil. Nadaljujemo z delom. Mag. Branislav Rajić, kot zadnji imate čas za vaše mnenje. Izvolite. MAG. BRANISLAV RAJIĆ (PS SMC): Hvala, gospod predsedujoči. Dober dan vsem! Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti se loteva ene zelo kompleksne snovi in jo skuša rešiti po več kanalih. Seveda gremo zdaj v prvo branje oziroma ravno ga končujemo in pričakovati je, da bi v drugem branju razdelali in razsvetlili vse te točke, ki se zdaj zdijo na nek način neosvetljene. Ampak, za pohvaliti je vsekakor prizadevanja Vlade in ministrstva, da se skušajo poglobiti v to in da se skoraj desetletje kopičene težave na tem področju skušajo razrešiti. Mi smo imeli zelo velike odzive zainteresirane, predvsem strokovne javnosti, ko gre za ta zakon, in bi izpostavil mogoče dve, ki danes nista bili še osvetljeni. Prva je delo javnih uslužbencev v projektantski stroki, ker zakon trenutno, tako kot je zastavljen, še ne ponuja rešitev glede tega – mislim, da je treba prilagoditi tudi določila zakona o delu javnih uslužbencev na projektantskem področju v njihovem imenu in za njihov lasten račun, ker namen, da je zaposlen projektant arhitekt, krajinski arhitekt v javni ustanovi in javni službi, samo pomeni, da je to znanje izjemno kakovostno. Ampak tega znanja ne more krepiti, ne more vzdrževati in ga ne more poglabljati, če se mu ne omogoča nadaljnje delo v projektiranju. Zato mislim, da bomo na tem področju morali še nekaj narediti, ker če so ti javni uslužbenci problem, zato ker jim država plačuje dajatve in da morebiti nekdo vidi, da so privilegirani v primerjavi s kolegi na trgu, potem pa lahko rečemo, da so v tej isti poziciji tudi upokojenci in tisti s statusom samozaposlenega v kulturi in ne nazadnje profesorji, univerzitetni in srednješolski. Seveda se v tej luči lahko zastavlja vprašanje neenakosti in bog ne daj tudi diskriminacije. Tako tisti, ki poslujejo preko podjetij, v proračun tako tudi plačujejo to razliko in prispevajo k skupnemu dobru, zato bomo v tem smislu verjetno skušali rešiti še ta problem. Naslednji problem, ki se pojavlja, to pa je zelo pogosta situacija, da upokojeni arhitekti in inženirji, čeprav so upokojeni in neaktivni, svoje štampiljke pooblaščenega inženirja in arhitekta dajejo na posodo oziroma jih preprodajajo. Še hujše; velikokrat se zgodi, da se ti ljudje veselo ukvarjajo z vrtnarjenjem ali so na neki terminalni infuziji, pa njihovi sinovi in hčere te štampiljke tržijo. To se ne sme več dogajati, zato bomo s tem zakonom zagotovo rešili še ta problem. Predvsem se tu moramo ozreti na mlade arhitekte, krajinske arhitekte, ki pravljično študirajo krasen študij in po koncu študija se soočajo s prakso, ki je skrajno zaprta in jim je težko zaživeti v njej, težko je zagnati lastno življenje in lasten posel, zato moramo na tem področju imeti posebej odprte oči. Velikokrat se v snovanju slovenske zakonodaje sklicujemo ali spogledujemo s skandinavsko zakonodajo. Ker sem pač s tega področja tudi, moram povedati, da velikokrat je ravno Finska primer najboljših ureditev DZ/VII/31. seja 226 zakonodaje in lahko tudi rečem, da na Finskem so že eno stoletje najbolj čislani poklici učitelj, arhitekt, zdravnik in gozdar. Ravno prizadevanja tega zakona vidim v tem, da na nek način vpelje enako čislanje, da rečem tudi, ko gre za poklic inženirjev, arhitektov in krajinskih arhitektov. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas, določen za razpravo, še ni potekel, sprašujem, ali želi na podlagi prvega odstavka 71. člena Poslovnika Državnega zbora še kdo razpravljati. Ugotavljam, da ne. Je? Se opravičujem. Je še kdo? Ne, samo gospod Ivan Prelog. Izvolite, imate pet minut. IVAN PRELOG (PS SMC): Hvala. Predlog zakona o arhitekturi ter inženirski dejavnosti predvideva nekatere poglavitne rešitve, ki jih bom skušal strniti v petih točkah, in sicer: prvič, nadgrajuje obstoječi sistem pogojev in postopkov za pridobitev licenc in pooblastil. Drugič, ta zakon predvideva oziroma ureja obliko upravljanja storitev, v katerih lahko pooblaščeni arhitekt ali inženir opravlja naloge, ki spadajo v obseg stroke. Tretjič, ta zakon pri vseh reguliranih poklicih kot ustrezno izobrazbo predvideva magistrski nivo izobrazbe. Četrtič, ta zakon med pooblaščene inženirje uvršča tudi pooblaščenega inženirja s področja geodezije. In petič, ta zakon uvaja spremljanje pridobivanja poklicnih izkušenj s strani mentorja in obvezno stalno strokovno usposabljanje. Tega predloga zakona ne smatram za idealnega, vendar ga bom v tej fazi podprl. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Hvala tudi vam. S tem tudi zaključujem splošno razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s časovnim potekom seje zbora odločali danes, v okviru glasovanj, pol ure po prekinjeni 9. točki dnevnega reda. S tem tudi prekinjam to točko dnevnega reda. Prehajamo na 9. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA GRADBENEGA ZAKONA. Predlog zakona je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada. V zvezi s tem predlogom zakona je skupina 52 poslank in poslancev s prvopodpisano dr. Simono Kustec Lipicer zahtevala, da Državni zbor opravi splošno razpravo. Za dopolnilno obrazložitev predloga zakona dajem besedo predstavnici Vlade, in sicer državni sekretarki na Ministrstvu za okolje in prostor gospe Lidiji Stebernak. Izvolite. LIDIJA STEBERNAK: Hvala za besedo, spoštovani predsedujoči! Poslanke in poslanci! Temeljni cilj gradbenega zakona so zmanjševanje investicijskega tveganja, večja pravna varnost investicijske namere, integracija postopkov, omogočanje usklajevanja varstvenih in razvojnih interesov, informatizacija postopkov, krepitev odgovornosti udeležencev pri graditvi, odprava administrativnih ovir in legalizacija neproblematičnih objektov. Večja pravna varnost investitorja se zagotavlja z novostmi, kot so uzakonitev obveznosti nezavezujočega podajanja informacij, svetovanja in pomoči investitorju pred začetkom postopka dovoljevanja, opcijska možnost pridobitve predodločbe glede lokacijskih pogojev gradnje, ki zavezuje v naknadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ne glede na spremembo predpisov oziroma režimov po izdaji predodločbe in postrožitev pogojev glede uveljavljanja pravnega varstva. Med pomembnejšimi novostmi v zakonu je integracija postopkov izdaje gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja. Z združevanjem obeh postopkov, kar posledično pomeni en pristojen organ in več sodelujočih organov, eno dokumentacijo, enkratno pozivanje stranskih udeležencev, eno odločbo in enkratno možnost uveljavljanja pravnih sredstev, se postopek racionalizira, postaja učinkovitejši, s tem pa je posredno in v absolutnem smislu krajši, cenejši in bolj ekonomičen. Cilj integracije postopkov se uresničuje tudi s prekvalifikacijo soglasij v mnenja. S tem soglasja dobijo značaj samostojnih upravnih aktov, kar omogoča investitorju njihovo usklajevanje v samem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, upravnemu organu pa sprejetje odločitve na način, da bo zagotovljeno uravnoteženje razvojnih in varstvenih interesov. Predlog zakona sledi cilju uzakonitve pravne podlage za informatizacijo vseh postopkov, ki jih ureja zakon, s čimer se dosledno zasleduje cilj e- poslovanja. Cilj zakona je tudi dosledna izpeljava odgovornosti udeležencev pri graditvi, pa tudi krepitev vloge občin v postopkih. Tako je občini dana pravna podlaga za podajanje mnenja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja glede skladnosti nameravane gradnje s prostorskimi akti, obenem pa je za gradnje, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, predlagana izvirna pristojnost občin za nadzor nad skladnostjo z občinskimi predpisi. S ciljem odprave administrativnih ovir je v predlog zakona vključenih kar nekaj novih rešitev: olajšani pogoji za izvajanje nekaterih vrst gradnje, kot so odstranitev objektov, sezonski objekti in manjše rekonstrukcije, možnost vodenja skrajšanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, poenostavljen postopek izdaje uporabnih dovoljenj, pridobitev gradbenega dovoljenja na podlagi bolj strnjene in posredno formalno manj zahtevne dokumentacije in omogočanje manjših DZ/VII/31. seja 227 odstopanj od gradbenega dovoljenja med gradnjo. Predlog zakona gradi na aktivnejši preventivni vlogi inšpekcijskih služb na samih gradbiščih. S tem namenom je predlagana uzakonitev faze prijave začetka gradnje, kar bo omogočilo lažje spremljanje in evidentiranje gradbišč ter učinkovitejši nadzor vseh inšpekcijskih služb na gradbiščih. V zvezi z nedovoljenimi gradnjami je ključni cilj zakona, da se v čim večji meri odpravijo razlogi za pojav nedovoljenih gradenj, z uveljavitvijo sistemskih rešitev in poenostavitev v Predlogu gradbenega zakona in Zakona o urejanju prostora. Predlagana je tudi sistemska legalizacija v smislu zastaranja pregona za objekte daljšega obstoja 20 ali več let, za obstoječe objekte pa legalizacija v prehodnem obdobju na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Prehajamo na predstavitev stališč poslanskih skupin. Besedo ima poslanska skupina Združena levica, zanjo dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala še enkrat, predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj! Že kmalu po sprejetju Zakona o graditvi objektov pred 14 leti, skratka leta 2003, je postalo več kot jasno, da ne prinaša oziroma da ni prinesel želenih učinkov. Celotna prostorsko- gradbena zakonodaja je žal še vedno v marsičem zgrešena in pomanjkljiva. Številna noveliranja Zakona o graditvi objektov in tudi ostale prostorske zakonodaje stanja žal niso bistveno izboljšala. Pred nami imamo predlog gradbenega zakona, ki na novo ureja pogoje za gradnjo objektov in tudi druga vprašanja, povezana s tem. Gre za obsežne spremembe, med katerimi so po mnenju Združene levice številne izboljšave. Je pa tudi nekaj spornih, predvsem v zvezi s poseganjem v postopke in standarde varovanja okolja. Med pozitivnimi spremembami lahko izpostavimo možnost legalizacije nekaterih objektov, vendar pa seveda ne smemo pozabiti nevarnost degradacije prostora, če se ta ne ureja premišljeno, kar bo seveda treba upoštevati v postopkih legalizacije. Pozitivna je tudi ponovna uvedba uporabnega dovoljenja, kar bo v veliki meri onemogočilo nadaljnje nelegalne pozidave. Ena od pomembnejših pridobitev predloga zakona je širitev pooblastil gradbene inšpekcije ter večja vloga nadzornika pri gradnji. Zlasti vloga nadzornika je trenutno preveč pasivna, čeprav je ravno nadzornik oziroma funkcija nadzornika vezni člen med projektantom in izvajalcem; vezni člen, ki mora bdeti nad izpolnjevanjem predpisanih zahtev med izvajanjem gradnje; skratka, med gradnjo samo. Lahko izpostavimo tudi obvezno sklepanje pogodbe med investitorjem, projektantom, nadzornikom in izvajalcem, ki bolj jasno določa linije odgovornosti. Pozitivno je, da se med bistvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati objekti, daje tudi trajnostna raba virov, čeprav, dajmo biti odkriti, vprašanje, kako se to namerava zagotoviti v praksi, pa moramo razčistiti v nadaljnji obravnavi tega zakona. So pa seveda tudi problematične rešitve v tem predlogu. Uvaja se integracija postopka izdaje gradbenega dovoljenja in postopka pridobivanja okoljevarstvenega soglasja v imenu odprave, citiram, »administrativnih ovir in povečevanja konkurenčnosti«, kar je že sedaj ustaljeni izgovor Vlade in koalicije. Res je sicer, da bo postopek presoje vpliva na okolje še naprej potekal v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ker se pa hkrati obeta sprememba teh zakonov, lahko to vidimo zgolj kot še en zdrs pri standardih varovanja okolja. V Združeni levici menimo, da obstoječa zakonodaja ne predstavlja nepremostljivih administrativnih ovir za investitorje, kar pa morda ne bi mogli reči za samo administracijo na ravni ministrstev, agencij, uradov in tako naprej. Seveda to ni stvar urejanja zakona, to je stvar izvajanja zakonodaje. Sporna je tudi prekvalifikacija soglasij za gradnjo, ki so bile do sedaj samostojni pravni akti, v tako imenovana mnenja, ki bodo le praviloma podlaga za izgradnjo gradbenega dovoljenja. Upravni organ bo lahko po novem mnenje usklajeval, njihovo vsebino pa v skrajnih primerih tudi celo spregledal. Ko bo upravni organ spregledal neko mnenje v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja za investitorja, kot je na primer Kemis, bomo spet po neki novi okoljski nesreči lahko poslušali kakšne nesrečne uradnike, ki jih bodo porinili naprej, da je bilo vse v skladu z zakonodajo. Zaradi navedenega bomo v Združeni levici pri glasovanju v prvi obravnavi vzdržani, bomo pa seveda aktivno sodelovali, vložili tudi vrsto amandmajev in upam, da bomo nekako izboljšali te luknje v zakonu, ki kot sem rekel, to moramo biti odkriti, prinaša kar nekaj dobrih rešitev. Hvala za besedo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Zvonko Lah bo predstavil stališče Poslanske skupine Nove Slovenije - krščanskih demokratov. ZVONKO LAH (PS NSi): Spoštovani predsedujoči, državna sekretarka, kolegice in kolegi! Gradbeni zakon, ki bo nadomestil sedanji Zakon o gradnji objektov, to področje ureja povsem na novo, prinaša vrsto bistvenih novosti. Nekaj bistvenih izboljšav, ki jih prinaša novi gradbeni zakon, je pri izdaji gradbenega dovoljenja, in sicer za odstranitev objektov ne bo več zahtevano gradbeno dovoljenje, prav tako ne bo potrebno več za začasne objekte, namenjene prireditvam in sezonski uporabi, in tudi za manjše rekonstrukcije. Obvezno bo DZ/VII/31. seja 228 nezavezujoče podajanje informacij, svetovanje in pomoči investitorjev z izdajo predodločbe, le- ta investitorju zagotovi varnost njegove investicije. Dobrodošel je tudi predlog integracije gradbenega in okoljskega dovoljenja z združevanjem obeh postopkov, kar posledično pomeni en pristojen organ in več sodelujočih organov, eno dokumentacijo in hkratno pozivanje stranskih udeležencev, eno odločbo in enkratno možnost uveljavljanja pravnih sredstev. Postopek se racionalizira, postaja učinkovitejši. Tudi predlagana sprememba prekvalifikacije soglasij v mnenje omogoči pristojnemu pravnemu organu lažje odločanje v postopku. S predlogom zakona občine dobijo tudi več pristojnosti, predvsem pri izvajanju inšpekcijskega nadzora. Občinski gradbeni inšpektor bi postal nadzornik vseh enostavnih objektov: reklamnih panojev, nadstreškov, vrtnih lop, zimskih vrtov, garaž, sušilnic sadja, vse do nogometnih igrišč brez tribun. Nad tem predlogom občine niso navdušene, ker jim prinaša nove obveznosti – inšpektorji dosedanji niso usposobljeni za tovrstno delo. Mesta občina Ljubljana pa ta predlog podpira predvsem z vidika reklamnih panojev, kjer je tudi velik zaslužek. Predlog zakona omogoča tudi legalizacijo neproblematičnih nedovoljenih gradenj. Za nenevarne objekte, starejše od 20 let, bodo lastniki lahko pridobili posebno pogojno dovoljenje za objekt daljšega obstoja in se tako izognili inšpekcijskim postopkom. V Poslanski skupini Nove Slovenije menimo, da je legalizacija nedovoljenih gradenj tako kompleksen in tako velik problem, da potrebujemo za ureditev tovrstne problematike poseben zakon po zgledu sosednje države Hrvaške in tudi republik bivše Jugoslavije, ki so to pričele reševati bistveno prej. V Sloveniji imamo približno 300 tisoč objektov, ki so ali črne gradnje ali zgrajene v neskladju s predpisom. Zakon o legalizaciji in dovoljenih gradenj je podlaga za zakon tudi o davku na premoženje, ki ga je sicer Vlada prestavila na naslednji mandat, zakon, ki pa je bil že potrjen v parlamentu, pa je Ustavno sodišče razveljavilo zaradi nepopolnih evidenc. Samo za legalizacijo, za ureditev na tem področju bi pridobili kvalitetne evidence tako za ta davek kot tudi za zaračunavanje občin nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Tudi klasifikacijo objektov, ki je podana v predlogu uredbe, je treba nekoliko posodobiti, predvsem pri nestanovanjskih kmetijskih stavbah za spravilo pridelkov. Namreč, do sedaj v klasifikaciji ni koritastega silosa, ampak samo stolpni silosi, ki se ne gradijo že več deset let. Za koritaste silose pa ni nikjer – nihče ne ve, kam bi jih dali in kako obravnavali. V Poslanski skupini Nove Slovenije opozarjamo na en zelo pereč problem, ki je v slovenskih občinah. Pogosti so primeri, ko je cesta ali njen del z občinskim odlokom kategorizirana kot javna cesta, po podatkih zemljiške knjige pa je takšno zemljišče v zasebni lasti. S takšnim ravnanjem občine posegajo v lastninsko pravico posameznikov. V predlogu zakona tovrstna problematika ni rešena oziroma rešitev ni podana. V Poslanski skupini Nove Slovenije menimo, da je to eden od ključnih problemov občin in da je v nadaljevanju sprejemanja tega zakona potrebno oziroma nujno najti rešitev tudi za rešitev tega problema. Kajti v Sloveniji naj bi bilo okoli 23 tisoč kilometrov takih cest po privatnih zemljiščih. Vemo, da je lahko javno samo tisto, kar je v lasti občine ali države, ne pa v zasebni lasti. Po nekih predvidevanjih naj bi samo geodetske storitve za ureditev tega stale preko 2 milijardi evrov po sicer današnjih cenah geodetov. V Poslanski skupini Nove Slovenije bomo predlog v prvi obravnavi podprli v upanju, da bomo skozi razpravo tudi vse pomanjkljivosti ali še dogradili ta zakon, ki sicer prinaša kar nekaj novosti, odpravlja tako administrativne kot tudi birokratske ovire, vendar ni to tisto, še vedno ne, kar imajo v zahodnih državah. Namreč, mi bi si morali postaviti neke cilje; cilj, recimo, da bi v roku pol leta se lahko sprejela dopolnitev OPN ali pa sprejem OPN in gradbeno dovoljenje bilo izdano v, recimo, enem mesecu, kar imajo tudi že nekatere naše južne sosede. Največji problem vidimo v nosilcih urejanja prostora, ki skozi samo proceduro vseskozi se prilagajajo ali trenutnem razmišljanju, ali vedenju, ali ne vem čemu še in otežujejo same postopke. Nosilci urejanja prostora, tisti, ki so pač nujni tako v postopku pridobivanja prostorskih aktov kot gradbenih dovoljenj, bi morali imeti svoje neke akte, ne pa legalizirati svoje razmišljanje, takrat mogoče celo trenutno z občinskimi akti ali naložiti to breme investitorjev. Mislim, da na tem področju je veliko dela. Verjamemo pa tudi, da so bili hudi pritiski določenih lobijev s teh strani na samega pripravljavca zakona, ki je sicer v tej situaciji naredil veliko. Upam pa, da bomo to izboljšali še do jeseni, ko naj bi bila ta zakonodaja vsa pod streho. Izboljšali pa verjetno še v naslednjem koraku v novi sestavi; da bo nova vlada morala iti še korak naprej, da bomo konkurenčni tujim državam, ki so tako po lokalni samoupravi in po določenih predpisih bistveno pred nami. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Igor Zorčič bo predstavil stališče Poslanske skupine Stranke modernega centra. Izvolite. IGOR ZORČIČ (PS SMC): Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovana ministrica, državna sekretarka, kolegice in kolegi! Zakonsko področje urejanja prostora in gradnje je eden od temeljnih razvojnih področij, ki v splošnem močno definira družbeni razvoj za reguliranje poselitve na eni strani in z vplivanjem na gospodarski razvoj skozi reguliranje gradnje in gospodarskih objektov in infrastrukture na drugi strani. Gradbena zakonodaja je neločljivo povezana z zakonodajo na področju prostora, DZ/VII/31. seja 229 zato se pomanjkljivosti prostorske zakonodaje nujno odražajo tudi na področju graditve in obratno. Strokovna javnost, investitorji in ostala zainteresirana javnost opozarjajo, da trenutno veljavni Zakon o graditvi objektov, ki je bil sprejet leta 2002 in je bil kasneje še nekajkrat spremenjen, ni prinesel želenih ravnovesij med potrebo po hitrosti graditve in potrebo po varstvu pravic tretjih. Prav tako ni dal želenih rezultatov glede poenostavitve administrativnih postopkov, postopek gradnje po obstoječem zakonu pa za investitorje še vedno predstavlja relativno veliko finančno breme z nakupom zemljišča, izdelavo projekta in plačevanjem dajatev že ob začetku realizacije ideje o gradnji, z nadaljnjim tveganjem, da gradbenega dovoljenja sploh ne bo pridobil. Iz teh in še drugih zaznanih pomanjkljivosti v trenutni zakonodaji se je izkazala potreba po pripravi novega gradbenega zakona, ki bo celovito nadomestil obstoječo ureditev. Pomanjkljivosti dosedanje zakonodaje na področju gradnje objektov so ob hkratnem nezadostnem inšpekcijskem nadzoru glede na hitrost pozidave prostora prispevale tudi k temu, da se v Sloveniji soočamo s številnimi nedovoljenimi gradnjami. V zadnjih letih smo bili priča tudi nekaterim medijskim odmevnim primerov, v katerih se je ponovno odprlo vprašanje potrebnosti pa tudi nepotrebnosti sistemske legalizacije objektov. V analizi, opravljeni leta 2013, je bilo ugotovljeno, da je preko 8 tisoč zadev, ki jih je imela v delu gradbena inšpekcija, 77 % primerov takšnih, v katerih so se obravnavali manj zahtevni objekti, v 17,7 % nezahtevni objekt, 2,8 % zahtevni objekti in 2,5 % enostavni objekti, kar ob drugih podatkih analize kažejo na to, da gre pri večini nedovoljenih gradenj za takšne, ki jih je mogoče legalizirati in jih je mogoče po drugi strani pripisati izogibanju stroškov in tudi administrativnim bremenom, ki jih je treba nasloviti v noveli oziroma v prenovljeni zakonodaji. Temeljni ciljni novega zakona po oceni Stranke modernega centra sledijo zavezam Vlade po ureditvi tega področja s posebej izpostavljenimi naslednjimi cilji oziroma rešitvami: zmanjševanje investicijskega tveganja in večja pravna varnost investicijske namere; gradnja objektov, tako tistih za prebivanje kot gospodarskih, za zainteresirane investitorje ne sme predstavljati tveganja v smislu, da morajo že ob nameri gradnje nameniti investitorji relativno velik del investicije za dokumentacijo in dajatve, ne vedoč, ali bodo na koncu postopka gradbeno dovoljenje sploh pridobili; država mora biti do investitorjev bolj prijazna in bolj predvidljiva, jim že ob začetku investicije ponuditi vse potrebne informacije. Nadalje se s predlogom zakona uvaja integracija postopkov izdaje gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja, s čimer se stremi k racionalizaciji in poenotenemu postopku do izdaje gradbenega dovoljenja brez podvajanja dokumentacije in zahtev in enakih procesnih dejanj v doslej ločenih postopkih. Izvedene analize zakonodaje v praksi kažejo tudi na to, da ločeni postopki izdaje gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja, na primer, ne vplivajo samo na večjo birokratizacijo, povezano s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, temveč predstavljajo tudi razlog za nekonkurenčnost Slovenije zaradi dolgotrajnosti postopkov. Predlog zakona z namenom debirokratizacije postopkov predvideva tudi, da se bodo dosedanja soglasja, ki so bili samostojni upravni akti, prekvalificirala v mnenja, ki si jih bo investitor lahko pridobival tudi sam in jih priložil k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja in si s tem bistveno skrajšal postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Zakon nadalje predvideva še omogočanje usklajevanja varstvenih in razvojnih interesov, informatizacijo postopkov, krepitev odgovornosti udeležencev pri graditvi, kot že navedeno pa tudi že v ostalih rešitvah odpravo administrativnih ovir, pa tudi legalizacijo neproblematičnih objektov skozi sistemsko legalizacijo za objekte daljšega obstoja. Iz zakona pa se izločajo vsebine, ki se nanašajo na regulacijo poklicev in dejavnosti pooblaščenih arhitektov in inženirjev, saj je to področje po novem predmet ločenega zakona, in sicer zakona o pooblaščenih arhitektih in inženirjih, ki tudi predstavlja pomemben del sprememb na področju gradbene in prostorske zakonodaje in smo ga obravnavali v predhodni točki. Vlada se je v tem mandatu zavezala, da boi pristopila k usklajevanju prostorske, okoljske in gradbene zakonodaje in rezultat tega je tudi gradbeni zakon, ki je na naših mizah. Predlog je bil predmet dolgotrajne javne razprave in je bil deležen velikega odziva strokovne javnosti. Ker gre za obsežne spremembe, je razumljivo, da dobivamo številne pripombe, tudi občin, za katere smo že slišali danes, v tej fazi, ko zakon obravnavamo v Državnem zboru. V dani obravnavi bo preko pridobitve zakonodajno-pravnega mnenja mogoče vsebino zakona še izboljšati, morda tudi v smeri predlogov določenih zainteresiranih deležnikov. Zakon sledi cilju oblikovanja hitrejših, preglednejših in enostavnejših postopkov in cilju večje učinkovitosti pri sprejemanju prostorskih planov na občinskem in državnem prostorskem nivoju – to je tudi v kombinaciji z zakonom, ki ga še pričakujemo v Državnem zboru –, zato v Poslanski skupini Stranke modernega centra menimo, da je Predlog gradbenega zakona primeren za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Danijel Krivec bo predstavil stališče Poslanske skupine Slovenske demokratske stranke. Izvolite. DZ/VII/31. seja 230 DANIJEL KRIVEC (PS SDS): Hvala za besedo, spoštovani predsedujoči. Lep pozdrav vsem prisotnim! Ponovno obravnavamo zakon, ki je v okviru tako imenovanega trojčka, in ponovno poudarjam, da bi morali ta zakon obravnavati, potem ko bomo obravnavali Zakon o urejanju prostora. Področje graditve objektov ureja Zakon o graditvi objektov, ZGO-1, ki je bil sprejet leta 2002, začel veljati 2003 in bil kasneje še nekajkrat spremenjen. Zakon je neločljivo povezan z zakonodajo na področju prostora, zato se pomanjkljivosti prostorske zakonodaje nujno odražajo tudi na področju graditve. Iz analiz, predstavljenih v oceni stanja na področju urejanja Zakona o graditvi objektov – 1, izhaja, da zakon ni dosegel vseh zastavljenih ciljev, zato predlagatelj veljavni Zakon o graditvi objektov nadomešča z dvema novima zakonoma, in sicer z gradbenim zakonom in zakonom o arhitekturni in inženirski dejavnosti. Ponovno poudarjam, da vsi ti cilji, ki niso bili dosežene oziroma zakon ni izpolnil zastavljenih ciljev, gredo predvsem na samo izvajanje zakona in izvajanje nadzora nad izvajanjem zakona. Tako novi zakon, tudi če bo razdeljen, brez poštenega nadzora in ureditve na tem področju ne bo prinesel dodane vrednosti. Predlog gradbenega zakona, ki je pred nami, širi definicijo objekta tudi na večje število drugih gradbenih posegov, torej tudi na fizične, gradbene in podobne posege v zemeljske strukture, ki po ozki definiciji veljavnega zakona nimajo lastnosti objekta. Na primer, utrditve in ureditve zemljišč, nasipavanja in odkopavanja, postavljanje nekaterih premičnih objektov z namenom stalne uporabe na istem mestu in podobno. Predlog zakona predvideva nekatere olajšave pri pogojih za začetek gradnje in uporabe objektov, in sicer je predvidena opustitev obveznosti pridobivanja gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, potrebna je samo še prijava začetka gradnje, opustitev obveznosti pridobivanja gradbenega dovoljenja za začasne objekte in širjenje obsega vzdrževalnih del, za katere ni obvezna pridobitev gradbenega dovoljenja za manjše rekonstrukcije. Predlog zakona daje pravno podlago za informatizacijo postopkov, saj že predvideva vlaganje vseh zahtev in prijav po elektronski poti preko prostorskega informacijskega sistema. Projekt vzpostavljanja prostorskega informacijskega sistema je v polnem teku in obsega tudi projekt e-dovoljenja in e-soglasij, njegov zaključek pa je predviden v letu 2021. Predlaga se tudi uzakonitev obveznosti nezavezujočega podajanja informacij, svetovanja in pomoči investitorju. Predlog zakona predvideva opcijsko možnost pridobitve predodločbe glede skladnosti s prostorskimi akti in pravili Zakona o urejanju prostora ter predpis s področja mnenjadajalcev. Med vidnejšimi novostmi je integracija postopka izdaje gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja, ki stremi k racionalizaciji postopkov, saj bi se po novem vodil samo eno postopek dovoljevanja in ne več ločeni postopki. Se pravi, izdaja okoljevarstvenega soglasja v samostojnem postopku, ki je danes pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, in nato v drugi fazi pridobitev gradbenega dovoljenja. Predlog zakona integrira tudi pridobivanje mnenj, ki se izdajo za potrebe pridobivanja gradbenega dovoljenja. Dosedanja soglasja, ki so bili samostojni upravni akti, se prekvalificirajo v mnenja, ki so za pristojni upravni organ za gradbene zadeve praviloma podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, pri čemer ima pristojni upravni organ za gradbene zadeve možnost, da mnenja, izdana brez pravne podlage, neusklajena mnenja ali nasprotujoča si mnenja medsebojno uskladi, njihovo vsebino v skrajnih primerih tudi spregleda v primeru molka mnenjedajalcev, ob ponovnem pozivu pristojnega upravnega organa za gradbene zadeve pa manjkajočo presojo mnenjedajalcev celo nadomesti s pomočjo organa, pristojnega za nadzor nad mnenjedajalcem, ali s pomočjo izvedenca, ki ga v tem primeru plača mnenjedajalec. Predlog zakona predvideva skrajšan postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Pogoj za vodenje postopka kot skrajšanega je predložitev soglasij vseh oseb, ki imajo status stranke v postopku: lastniki sosednjih zemljišč, lastnik zemljišča, seveda v primeru, ko investitor ni tudi lastnik zemljišč, vseh predpisanih mnenj in pozitivnega mnenja občine glede skladnosti s prostorskimi akti in drugimi predpisi občin. Uzakonja se obvezna nova faza graditve, to je prijava začetka gradnje za vse gradnje, za katere je potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja, razen nekaterih izjem: gradnje enostavnega objekta, vzdrževanje objektov in vzdrževalna dela v javno korist. Predlog zakona predvideva večjo vlogo in odgovornost udeležencev, kakor tudi gradbene inšpekcije in drugih pristojnih inšpekcij. Čeprav ga imenuje investitor, je nadzornik, ki mora izpolnjevati pogoje za pooblaščenega arhitekta ali inženirja, predviden kot tisti udeleženec pri gradnji, ki mora bedeti nad izpolnjevanjem predpisanih zahtev med izvajanjem gradnje, zlasti nad skladnostjo izvajanja gradnje z gradbenim dovoljenjem in za izpolnjevanje bistvenih zahtev. Nadzornik je na ta način ne samo vezni člen med projektantom, kadar sam ne nastopa kot nadzornik, in izvajalcem, temveč ima tudi obveznost do države, saj so mu dodeljene takšne naloge, ki ga bodo silile v aktivno vlogo na gradbišču in s tem v učinkovitejši nadzor nad izvajanjem gradnje. Proces izvajanja gradnje se smiselno zaključi z uporabnim dovoljenjem, ki je obvezna faza za vse gradnje, za katere je predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja. Objekti, za katere je predpisana pridobitev gradbenega DZ/VII/31. seja 231 dovoljenja, razen nezahtevnih objektov, se lahko pričnejo uporabljati šele po pridobitvi uporabnega dovoljenja. V vseh primerih objektov, razen pri zahtevnih objektih in objektih z vplivi na okolje, je možna nadomestitev uporabnega dovoljenja z izjavami projektanta, vodje gradnje in izvajalca. Predlog zakona predvideva močnejšo vlogo občin tako v postopku dovoljevanja kakor tudi pri nadzoru nad izvajanjem njenih predpisov. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja predlog zakona predvideva občino kot obveznega mnenjedajalca, s čimer jo izenačuje z drugimi mnenjedajalci, ki nastopajo v vlogi varuha javnega interesa. Pri nadzoru nad izvajanjem gradenj, za katere po predlogu zakona ni treba pridobiti gradbenih dovoljenj, vendarle v delu, ki se nanaša na skladnost s prostorskimi akti in drugimi predpisi občin. Predlog zakona predvideva inšpekcijski nadzor nad takšnimi posegi kot izvirno pristojnost občin. Predlagane rešitve, ki se nanašajo na legalizacijo, naslavljajo predvsem dve skupini objektov, in sicer objekte daljšega obstoja nad 20 let ali več in možnost legalizacije v prehodnem obdobju petih let od uveljavitve zakona z možnostjo presoje skladnosti nezakonite gradnje glede na predpise, ki so veljali v času začetka gradnje. Predlog zakona predvideva tudi določanje in evidentiranje gradbenih parcel, ki se konstituirajo z izdajo gradbenega dovoljenja, skladno z Zakonom o urejanju prostora-2. Določanje gradbenih parcel in njihovo vzdrževanje oziroma nadzor nad njihovim spreminjanjem je izjemnega pomena za realizacijo prostorskih aktov, saj se prostorski izvedbeni pogoji, odmiki, faktorji pozidanosti in tako dalje, vežejo prav na gradbene parcele, slednje pa so pomembne tudi zaradi obračunavanja davkov in drugih dajatev. Predlog gradbenega zakona predvideva širitev pristojnosti in povečan obseg dela gradbene inšpekcije, ki deluje v okviru Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, zato predlagatelj za kadrovsko popolnitev inšpekcije predvideva finančne posledice za državni proračun v zvezi z delom inšpekcije. Zakon pa bo imel tudi pozitivne finančne posledice, in sicer v največjem delu iz naslova legalizacije obstoječih objektov in učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Predlog zakona tako predvideva pozitivne posledice za državne in tudi za občinske proračune. Na gradbeni zakon kot tudi na druga dva zakona, ki se tičeta prostorskega načrtovanja oziroma urejanja prostora, to je Zakon o urejanju prostora, ZUreP-2 in Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti, je že v postopku sprejemanja na Vladi kot tudi po sprejetju prišlo več pripomb strokovnih združenj: Inženirske zbornice Slovenije, Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, Skupnosti občin Slovenije, občinskih inšpekcijskih služb, združenih v Društvo mestnih, občinskih in medobčinskih inšpektorjev, s strani nadzornikov Slovenije, Univerze v Ljubljani, Fakultete za arhitekturo v Ljubljani in Univerze v Mariboru, Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo ter številnih drugih posameznikov. Verjamem, da lahko vse te pripombe v nadaljnjih fazah sprejemanja zakona izboljšajo vsebino zakona. Na osnovi vseh razprav, ki bodo potekale v nadaljevanju na matičnem delovnem odboru v vseh fazah sprejemanja, se bomo v poslanski skupini tudi odločali glede podpore ali nepodpore samemu zakonu. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Ivan Hršak bo predstavil stališče Poslanske skupine Desus. Izvolite. IVAN HRŠAK (PS DeSUS): Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovana državna sekretarka s sodelavcema, spoštovani kolegi in kolegice! Ministrstvo za okolje in prostor se je v tem mandatu lotilo prenavljanja zakonodaje še enega zelo perečega področja, ki je bil na čakanju za spremembe praktično že od sprejetja veljavne zakonodaje. Gre za področje gradbene zakonodaje. Kmalu po sprejetju veljavnega Zakona o graditvi objektov iz leta 2005 in nekaj kasnejših novel se je namreč pokazalo, da kljub dobrim namenom zakonodaja vseeno ni dosegla želenih rezultatov in ni olajšala novih investicij, skrajšala čakanja na gradbena dovoljenja in podobno. Po oceni naše poslanske skupine je tudi pri noveli te zakonodaje moč pričakovati mešane odzive podobno, kot na primer pri dimnikarski zakonodaji. Eni bodo predlagane spremembe podprli in jih videli kot velik korak naprej, drugi bodo kritizirali, da se določena pravila preveč sproščajo. Gradbeni zakon, ki bo, kot že rečeno, nadomestil veljavni Zakon o graditvi objektov, to področje ureja povsem na novo. Predlog prinaša vrsto bistvenih novosti, pokriva večje področje gradenj, več objektov in gradbene posege in objekte ne glede na njihovo povezanost s tlemi. Tako naj bi se olajšali pogoji za določene gradnje, ki se bodo lahko izvedle brez gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje tako ne bo več potrebno za začasne objekte, namenjene prireditvam in sezonski uporabi ter za manjše rekonstrukcije, pa tudi nič več za odstranitev objektov. Vseeno pa bo seveda potrebna prijava začetka gradnje. Za pristojne organe se bo uvedlo obvezno svetovanje in informiranje investitorjev ter nezavezujoče podajanje informacij. Hkrati pa bo investitorjem omogočeno, da pridobijo tako imenovano predodločbo, ki je v naknadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja zavezujoča. Na osnovi tega dokumenta se bo vlagatelj lahko odločil, ali bo sploh kupil neko zemljišče, hkrati pa se bo zavaroval pred nepričakovano spremembo, denimo spremembo prostorskega akta oziroma načrta. Zelo pohvalno je, da se bo gradbeno dovoljenje lahko pridobilo na podlagi strnjene in formalno manj zahtevne dokumentacije. Rok za izdajo DZ/VII/31. seja 232 gradbenega dovoljenja pa bo le pet mesecev od vložitve popolne vloge. Pohvalno je tudi, da bo gradbeni zakon združil postopka izdaje gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenih soglasij, saj se bo presoja vplivov na okolje izvajala že v fazi izdaje gradbenega dovoljenja. Vodil se bo torej le še samo en postopek, ki se bo zaključil z enotnim gradbenim dovoljenjem z utemeljitvijo, ki bo zadostila tako okoljskim kot tudi gradbenim predpisom. Na voljo bo tudi skrajšan postopek izdaje gradbenega dovoljenja, postopki dovoljevanja pa bodo lahko tudi elektronski. Občine bodo dobile pri izdaji dovoljenj večjo vlogo, saj bo njihovo mnenje obvezujoče. Zakon prinaša občinam pozitivne finančne posledice, in sicer predvsem na osnovi legalizacij objektov, zgrajenih na črno, torej brez gradbenega dovoljenja, pa tudi tistih, ki so zgrajena drugače, kot je dovoljeno po gradbenem dovoljenju. Predvideva se, da naj bi se v petih letih od uveljavitve Zakona legaliziralo okoli 9 tisoč takšnih objektov, ki so starejši od 20 let. Legalizacija bo torej mogoča v primerih, kadar gre za manj problematične in starejše objekte, kar pomeni, da legalizacija ne bo potekala kar vsepovprek. In prav legalizacija objektov je tista, ki bo občinam, pa tudi državi seveda lahko prinesla dodaten denar. Računa se, da bi država in občina na osnovi nadomestila za degradacijo okolja oziroma prostora v prvem letu po sprejetju zakona dobila 7,2 milijona evrov, ki bi si ga razdelile – vsak na pol. Seveda ne smemo pozabiti na plačilo komunalnega prispevka, ki ga bi bilo ob legalizaciji prav tako treba plačati, višina pa se razlikuje od občine do občine, predvideva pa se, da bi ta prispevek občinam prinesel 90 milijonov evrov. Kljub temu da nekatere gradnje ne bodo več rabile gradbenega dovoljenja, pa bodo vseeno temeljito nadzorovane s strani pristojnih in inšpekcijskih služb. Predlog gradbenega zakona namreč predvideva širitev pristojnosti in povečan obseg dela gradbene inšpekcije. Sedanjim 70 gradbenim inšpektorjem, ki trenutno preverjajo okoli 11 tisoč zadev, se bodo pridružili novi, saj predlog zakona predvideva kar nekaj dodatnih zaposlitev, med drugim tudi za področje nepremične kulturne dediščine, torej na Inšpektoratu za kulturo in medije. Na tem mestu moramo opozoriti na to, da do večine inšpekcijskih pregledov oziroma nadzorov pride zaradi prijav s strani občank in občanov. Pričakuje pa se, da bodo inšpekcijski ukrepi v državno in občinsko blagajno prinesli okoli 30 milijonov evrov. Poslanke in poslanci Poslanske skupine Desus bomo predlog zakona v prvi obravnavi enotno podprli. Hvala. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Gospod Jan Škoberne bo predstavil stališče Poslanske skupine Socialnih demokratov. Izvolite, gospod Škoberne. JAN ŠKOBERNE (PS SD): Najlepša hvala, spoštovani gospod podpredsednik. Spoštovana državna sekretarka! Na vrsti je drugi zakon iz trojčka, ki bo odloženi trojček, ker enega izmed ključnih zakonov, torej Zakon o urejanju okolja, čakamo še v septembrski izdaji. Pred nami pa je predlog novega gradbenega zakona, katerega osnovni cilj na nek način je zmanjševanje tveganj pri investicijah v gradbene objekte, tako da s tem zakonom na nek način dajemo ustrezne pravne podlage za bolj učinkovito in bolj uporabnikom prijazno usmerjanje investitorjev in informiranje investitorjev. Na eni strani tako integriramo gradbeno dovoljenje in okoljsko dovoljenje, kar bi moralo bistveno zmanjšati administrativno obremenjevanje in časovnico procesnega pridobivanja možnosti za začetek investicije, hkrati pa omejujemo tudi pravna sredstva zoper gradbeno dovoljenje, da bo to v eni liniji torej mogoče enkrat, ne pa v več vzporednih procesih, kot je to danes. Ena izmed ključnih točk tega zakona je tako tudi prekvalifikacija soglasij v obvezna mnenja, kjer pa dodatno država hodi nasproti investitorjem, tako majhnim kot velikim, z možnostjo, da v primerih, ko mnenj ni ali pa so mnenja neusklajena, upravni organ nastopi bodisi kot mediator bodisi kot tisti, ki ugotovi molk in zaključi postopek. V primeru mediacije pa seveda ustrezno omogoči predrugačenje mnenj, če je to mogoče, in s tem čim prej in čim bolj učinkovito v duhu prijazne uprave omogoči nadaljevanje postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pogosto uporabljena ena izmed strateških usmeritev države je seveda tudi digitalizacija vseh procesov poslovanja državljank in državljanov kakor tudi pravnih oseb, pri čemer je to eden izmed izvedbenih zakonov te strateške usmeritve ne samo v Sloveniji, ampak tudi širšega evropskega prostora. Zakon namreč omogoča oziroma daje ustrezne podlage za to, da se bodo vse zahteve, vezane na graditev, dajale v elektronski poti po posebnem portalu. Na točki sodelovanja vseh ključnih deležnikov pri pridobivanju oziroma pri posegih v prostor se, kar ni nepomembno, krepi vloga lokalne skupnosti oziroma občin na točki ugotavljanja oziroma dajanja ustreznih mnenj glede skladnosti gradenj s prostorskimi akti in s pravili s področja urejanja prostora, kar je v kontekstu tega, da se del pristojnosti za nadzor objektov brez zahtevanega gradbenega dovoljenja prenaša na občinske inšpektorje, seveda nekaj, kar bomo morali v nadaljevanju zakonodajnega postopka še podrobneje osvetlili in morda poiskati tudi kakšno dopolnilno rešitev. Vendar gre za pomemben korak naprej, kot je tudi pridobitev oziroma možnost pridobitve predodločb na podlagi pripravljenih tehničnih projektov ena izmed ključnih možnosti, da bo Slovenija postala investitorjem v gradnjo objektov oziroma investitorjem, ki morajo za svoje investicije bistveno poseči v prostor, tudi DZ/VII/31. seja 233 bolj prijazna država, ob hkratnem upoštevanju vseh okoljskih standardov, ki smo si jih že postavili pa ki jih bomo; vsaj Socialni demokrati upamo, v bodoče tudi zaostrili. Ključno pri tej predodločbi je seveda to, da lahko upravni organ usmeri ustrezno investitorja bodisi s pozitivno bodisi z negativno informacijo o tem, ali je določena lokacija oziroma tehnologija investicije ustrezna na določenem območju ali pač ne. Ob ustrezni projektni podlagi investitorja je tukaj mogoče z visoko stopnjo gotovosti že predvideti nadaljnji potek pridobivanja gradbenega dovoljenja in s tem bistveno skrajšati postopke pridobivanje gradbenega dovoljenja. Kar je tudi ena izmed novosti; torej, da ob prisotnosti vseh soglasij in mnenj lahko uvedemo po tem zakonu skrajšani postopek pridobitve. To bo predvsem prišlo v poštev pri manj zahtevnih investicijah, kar je za občanke in občane še posebej dobrodošla sprememba. Tisto, kar – bi lahko rekli – nastopa v tem zakonu kot del po logiki zdrave kmečke pameti, je pa določilo zakona, ki omogoča neke smiselne tolerance pri odstopanju gradnje in preprečuje, da bi za vsake, še najbolj minimalne, lahko tudi celo povsem logične tolerance pri gradnji inšpektorji izrekali ukrepe oziroma ugotavljali, da gre za neskladno gradnjo. Tukaj seveda ne govorimo o bistvenih odstopanjih, ampak o povsem življenjskih primerih, ko od osnovnega projekta pride do nekih odstopanj, ki se pokažejo zaradi same logičnosti tekom izvedbe del. Ne nazadnje zakon naslavlja tudi vprašanje legalizacije objektov, kjer imamo dve skupini slednjih, in sicer tiste, ki so v prostoru umeščeni in obstajajo že 20 let in več in je možnost legalizacije v prehodnem obdobju petih let z možnostjo tudi presoje skladnosti nezakonite gradnje glede na predpise, ki so seveda veljali v času gradnje in ne danes. Predmetni zakon bo, seveda ko bo zaključen tudi zakonodajni postopek – verjamem, da bo pozitivno zaključen – v primeru tega in predhodnega zakona, svojo polno funkcijo in operativnost dobil šele, ko bomo in če bomo ustrezno sprejeli tudi Zakon o urejanju prostora. Vsekakor gre za izjemno zahtevno in tudi izjemno pomembno materijo, katere osnovni cilj pa je omogočiti čim lažjo, čim krajšo pot do uspešnega investiranja, ob hkratni varnosti vseh ključnih deležnikov, predvsem pa ob zavarovanju javnega interesa s področja varovanja prostora in okolja, zato bomo Socialni demokrati zakon podprli. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Končali smo s predstavitvijo stališč poslanskih skupin. Sledi splošna razprava poslank in poslancev k predlogu zakona. Besedo ima kot prvi dr. Franc Trček. Pripravi naj se mag. Matej Tonin in gospod Simon Zajc. Izvolite. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči, še enkrat. S seje sem tekel na razgovor z elektrodistributerji, da malo razložim na primeru. Pogovarjali smo se ob drugem tudi o nizki, srednji napetosti omrežij, ki se jih pogosto navaden državljan, če nisi strokovnjak, niti ne lotiš. Smo se pogovarjali o teh spremembah, o katerih se tukaj pogovarjamo, in dejansko, kje kdaj poenostavljaš in kdaj ne. To je, recimo, nek tak primer, ko bi lahko rekel, do 45 kilo je ena zadeva. Rekli so – mogoče zaradi tega, ker so se prišli pogovarjati v Združeno levico –, da se okoljski del prepočasi umešča, ne, da je preveč in tega. Tukaj smo se pogovarjali o preventivi – ste govorili o odstopanju, o legalizaciji. Strinjam se tudi z nekimi govorci, ki so danes že omenjali, da bi morali to zadevo peljati ravno obratno: najprej Zakon o urejanju prostora, potem nekako ljudje, ki bodo to delali. Ampak okej, odločili ste se nekako, da peljete, kakor peljete. Nek drugi primer, o katerem bi lahko razmišljali, pa se mi po navadi vedno smejejo, hišice v drevesih. Na celem Pohorju bi lahko imeli – dobro bolj je popularno komu, da reče glamping – nekaj tovrstnih enot in bi se »ganjalo« turizem, kot se ga, recimo, grejo v Skandinaviji. Ni to za toplo vodo odkrivati. Ampak, če bi jaz to hotel zdaj umestiti – umrem. Kje je dejansko problem, pa ne bi podcenjeval občin in županov in ljudi, ki tam delajo, ampak izhajajoč iz mojih strokovnih vedenj, zapne že v drugi največji občini v državi. Ljubljana ima to delno urejeno, karkoli si mislimo, ampak problem je potem tudi na ravni komunikacije občina– upravna enota. Včasih se je treba – pa ni to nič slabšalnega – usesti skupaj in pogovoriti, preden sploh greš v kakšen postopek, ds si potem ne nakoplješ hudiča na glavo in medije in vse živo. Nekdo je omenjal tu neko avstrijsko prakso, ki jo sam relativno dobro pozna, ampak tu trčimo v to, kar sem pri predhodni točki govoril. Gre seveda za neko čisto drugačno prostorsko kulturo, če se tako izrazim. Ko ti je malo samoumevno, da ne morejo gabariti kar štrleti malo po domače. Ko ne boš imel od petih sosedov treh, ki bodo tako »poblajhali« fasade, da če boš šel na vrtu kaj delat, da te bodo oči bolele – da razlagam na nekih takih, vsem najbolj razumljivih primerih. Tu je ta manko komunikacije, dejansko tudi to, kar pozabljamo mi kot Državni zbor, pa tudi časa nam zmanjkuje, ker malo preveč štancamo zakone, tudi kako se zakoni izvajajo v praksi in neko to drobno amandmiranje, manko tudi ušes in oči z naše strani, da nekako poslušamo teren. Saj nismo mi najbolj pametni na svetu. Ljudje, ki dnevno kaj delajo, nam imajo marsikaj povedati, da bi bila zakonodaja boljša. Če zdaj konkretno gledam, kaj se tu spreminja in kaj je malo problematično. Mi pogosto govorimo odprava administrativnih ovir, a veste. Ampak, ko mi to govorimo, mi ne smemo sočasno nekih standardov zniževati. Verjetno imamo mi že problem, pa vem, da ga imamo, med okoljskim in prostorskim delom na DZ/VII/31. seja 234 samem ministrstvu, kaj šele potem, ko se to nekako naprej izvaja. Dokler se ni ta Kemis zgodil, sva Hanžek pa jaz skoraj edina tulila o okoljskih zadevah. Ste vsi imeli: pa biznis, pa to, pa kakšen Franci Zavrl je rekel gospodu Počivalšku, da mora reči ekoterorist, ker se to dobro sliši, da se omica ustraši, ampak to tudi kaže, veste, na neko naše agregatno stanje, kje in kako smo. Ena zadeva, legalizacija. Seveda moramo to zadevo rešiti, ampak mi se moramo tudi vprašati, zakaj smo pa v neki družbi in državi, kjer imamo 300 tisoč teh zadev. Pa če bi bolj natančno šel gledat neke načrte, pa to … Ampak dobro, Dani zmajuje glavo – odvisno. Lahko smo bolj ostri, lahko smo manj ostri glede tega, lahko bolj nabijamo številke, lahko manj. Ampak tega je veliko tudi zaradi tega, ker nimaš te edukacije in nimaš tudi nekega podpornega mehanizma ustreznega. Jaz moje študente arhitekture vedno vprašam, ali bi kdo od vas specializiral hleve. Pa so me tako čudno gledali, zadnje generacije pa malo razmišljajo, pa rečejo, zakaj pa ne. Recimo, kolega Lah je omenjal koritaste silose. Večini se to mogoče zdi, ne vem, znanstvena fantastika, ampak nek zelo zelo konkreten primer, ki ga imaš, ko hočeš neko dejavnost opravljati, s katerim se v bistvu moraš ukvarjati. Samemu se mi zdi sporno, pa tudi še komu iz koalicije, ki rajši molči, ta prekategorizacija v mnenje. Ker imam občutek, da ta zadeva ne bo funkcionirala ravno najbolje na neki upravni enoti. Veste, če malo po domače povem, lahko boste imeli na neki upravni enoti nekoga, ki je malo bolj kot jaz, pa bo mogoče preveč težil, na drugi pa nekoga, ki čaka penzijo, če malo grdo povem. Treba bi bilo te zadeve malo bolj resno premisliti. Večja pristojnost inšpekcijskih služb … Ja, v redu, super! Ampak se spet bojim, občinske inšpekcijske službe, vsaj v rangu, dokler še nimamo regij, razmisliti o nekih medobčinskih, da imamo dejansko potem tudi neke ljudi, ki se ustrezno nekako za to izobrazijo. Na tej točki bi se ustavil, lahko bi še več govoril, ampak se mi zdi, da moramo ta opozorila resno vzeti, in upam tudi, da bomo Zakon o urejanju prostora vzeli zelo resno glede na vse to, kar se nam dogaja zadnje leto tega mandata, in se bomo temu primerno posvetili. Jaz sem pa elektrodistributerjem pred desetimi minutami rekel – kaj? Mi bi potrebovali DPN za deset let, desetletne DPN in bi rekli, DPN za elektro distribucijo, kjer bi v DPN tudi jasno opredelili, kaj je kabliranje in kdaj kabliranje. Potem bi lahko vsi lažje skupaj delali; pa dobro, komu v politiki bi zmanjkalo prostora za neke civilne iniciative. Potem pa seveda v kontekstu desetih let gledati, kako se svet spreminja: DPN za kolesarske steze, DPN za reindustrializacijo, resne DPN za degradirano območje … Tovrstne pomisleke mi potrebujemo. Ta nek zdrav, premišljujoči del vseh teh prostorskih strok mi seveda sporoča, da je to tisti manko, ki ga premalo mislimo ob teh spremembah zakonodaje. Upam pa, da bo tisti del v Državnem zboru, ki izhajamo iz nekih strok, tudi iz upravnih enot kdo – a ne kolega –, tvorno sodeloval in ne bomo dobili, če po domače rečem, nekoliko drugačen šalabajzeraj. Hvala za besedo. PODPREDSEDNIK MATJAŽ NEMEC: Besedo ima mag. Matej Tonin, pripravita naj se gospod Simon Zajc in gospod Zvonko Lah. Izvolite. MAG. MATEJ TONIN (PS NSi): Drage poslanke, poslanci, dober dan! Gradbena zakonodaja in zakonodaja, ki se dotika umeščanja v prostor, je alfa in omega predvsem za gospodarstvo in za razvoj te države. Brez učinkovite tovrstne zakonodaje seveda trpi gospodarstvo, s tem pa v končni instanci državljani in imamo številne probleme. V preteklosti oziroma do sedaj smo imeli precej nesrečno roko, kar se tiče tovrstne zakonodaje. Tisti, ki se na področje spoznate, veste, da se je ta zakonodaja spreminjala, v nekaterih časovnih obdobjih tudi zelo hitro, kar pomeni, da niti še ena sprememba ni dobro zaživela, se je že pojavila druga; da tiste stvari, ki so bile sicer lepo napisane v zakonu, se v praksi niso izvajale. Recimo, ena izmed takšnih stvari je sprejemanje občinskih prostorskih načrtov, ko je bilo ob sprejemanju takratne zakonodaje povedano, kako bo to vse hitro postorjeno in urejeno, ampak še danes obstajajo občine, ki nimajo na novo sprejetih občinskih prostorskih načrtov. Prav ti dolgotrajni postopki so na nek način grenili življenje številnim podjetnikom in tudi popolnoma navadnim državljanom, ki so želeli zgraditi nek zelo preprost objekt ali pa obstoječi objekt kakorkoli drugače razširiti. V državah, ki dajejo kaj na prihodnost in razvoj, so seveda prostorsko planiranje, gradbena zakonodaja, umeščanje v prostor tista ključna srčika, kjer se stvari pripravijo, tako da se lahko stvari načrtujejo tudi za 10, 15 let vnaprej, kar se tiče urejanja prostora. V Sloveniji pa imam občutek, da gre v zadnjem času praktično od občinskih ravni dalje vse po politiki izvršenih dejstev. Torej, nekaj se naredi, nekaj se vzpostavi in potem je treba temu prilagajati pač prostorske akte. Bilo bi zelo lepo, vem, da je to v besedah mnogo lažje reči kot pa v praksi narediti, ampak kljub vsemu za nek dolgoročen pozitiven razvoj Slovenije, pa tudi za zmanjševanje teh regionalnih razlik bi bilo izjemno koristno, da bi te stvari nekoliko dlje v prihodnost načrtovalo. Mislim, da vso bedo zakonodaje, ki jo trenutno imamo, pokaže prav primer Magne, kjer je bilo treba za neko popolnoma normalno investicijo sprejemati poseben zakon, če bi se v rednih postopkih umeščanja v prostor karkoli zakompliciralo. Mislim, da je bil ta zakon jasen alarm, da je treba spremeniti komplet, cel šopek zakonodaje, ki se loteva umeščanja objektov v prostor same gradnje in podobno. Vlada je sedaj DZ/VII/31. seja 235 z nekaterimi zakoni prišla. Prvi ta zakon, ki ga danes obravnavamo, danes drugi, je gradbeni zakon. Mislim, ko se danes pogovarjamo o teh splošnih izhodiščih, kako naj bi te stvari zastavili, se mi zdi nujno, da tudi vsaj povem, kako jaz vidim, da ne boste rekli, da zgolj kritiziram, kako jaz vidim neko učinkovito zakonodajo s tega področja. Jaz si to predstavljam predvsem tako, da bi moralo biti sprejemanje občinskih prostorskih načrtov mnogo hitrejši postopek; postopek, kjer bi bilo treba manj prositi državne uradnike in kjer bi stvari že po neki logični inerciji postopka tekla gladkejše. Ker če bomo prišli relativno hitro do občinskih prostorskih načrtov, to pomeni, da bomo postavili pravila igre, kje se kaj sme in česa se ne sme. Potem ko imamo zastavljen nek zemljevid, kaj kje lahko in česa kje ne smemo, potem pa pride gradbeno dovoljenje, da na tistih območjih postavljamo objekte. Tudi tukaj vsakršna vlada, če želite vsakršna politika, je imela v svojih programih napisano, da je treba stvari izboljšati, da je treba postopke pridobivanja gradbenega dovoljenja skrajšati. Rešitve, ki so napisane v zakonu, v določeni smeri sledijo tem zamislim. Ključno pa je spet, kako se bodo te stvari izvajale v praksi. Tako kot že kakšen zakon v preteklosti, kjer so bile morda stvari na papirju relativno dobro zapisane, potem izvajanje v praksi pa nekako ni šlo. Na to bo treba še posebej paziti po sprejetju teh zakonov. Zdi se mi tudi še eno področje, ki bi ga rad omenil in ki se ga v teh zakonih na nek način tudi lotevamo, je toleranca oziroma posamezna odstopanja. Življenje včasih zna biti zelo nepredvidljivo, kakšni akti pa znajo biti zelo zelo rigorozni in nepopustljivi. Včasih bi bilo dobro za to državo, da bi tudi državno uradništvo, pa če želite tudi politika, da ne bo narobe razumljeno, večkrat uporabljali zdravo kmečko pamet. Ko govorimo o nekih gospodarskih poslopjih, objektih, recimo, so včasih kakšne rešitve zelo tragične ali nesmiselne, da tam, kjer je vsakomur na prvi pogled jasno, da bi bilo mogoče objekt še v neki meri razširiti, pa ga prostorski akti ne dovoljujejo, ampak v praksi ta širitev ne bi nič bistveno poslabšala ne življenjskih pogojev okoliških prebivalcev, ali kakorkoli drugače povečala nevarnost, ali pa drugačne vplive na to okolje. V takih primerih je treba znotraj zakona vzpostaviti neka pravila, ko se ta odstopanja oziroma toleranca dovoljuje. Nekdo bo rekel, ja to potem pomeni spet Divji zahod, da bo vsakdo lahko delal, kar bo hotel, ker na koncu bo vedno računal na neke tolerančne člene oziroma saj je dovoljeno odstopanje, ampak zdi se mi, da če postavimo neka pravila, v katerih primerih in v kakšnih razmerjih je mogoče odstopati od nekih aktov, potem mislim, da bi rešili ogromno težkih življenjskih okoliščin ali pa nekih poslovnih odločitev, s tem mnogo stvari v državi izboljšali, ne da bi kakorkoli drugače ogrozili življenje drugih ali pa povečali nevarnost. Na ta segment, kar se tiče odstopanj in tolerance, bom tudi potem v naslednjih obravnavah izjemno pozoren. Še eno področje, ki bi se ga rad v svoji razpravi lotil in je tematika tega zakona, je pa legalizacija črnih gradenj. Jaz sem na strani tistih, ki pravijo, da če je mogoče objekt legalizirati, ga je bolje legalizirati kot pa zrušiti. Seveda vsaj pod pogojem, da to stoji na nekih takih mestih, ki so normalna za gradnjo. Seveda spet ne govorim o teh stvareh, da bi se nekdo odločil pa na Kredarici nekaj postavil pa potem računal, da bo to mogoče legalizirati, če malo karikiram. Ampak ne vem, zapuščina pretekle države, kar se tiče črnih gradenj, je kar obsežna. Zdi se mi nujno, da pa zdaj že toliko časa živimo v samostojni Sloveniji, da je tudi na tem področju potrebno na nek način vzpostaviti normalne evropske standarde; kar pomeni, da tisto, kar je mogoče zdravorazumsko legalizirati, je treba čim bolj enostavno in hitreje legalizirati, tisto, česar pač ni mogoče legalizirati, je treba porušiti in na tak način priti na točko nič, kjer se potem tovrstna gradbena zakonodaja striktno in zelo jasno upošteva. V tem smislu bi zlasti izpostavil, zakaj je v zakonu postavljena ravno omejitev, da morajo biti objekti stari 20 let. Če hočemo narediti neko izhodiščno ničelno točko, potem jaz te omejitve ne bi postavil. Če v tej državi želimo rešiti problem črnograditeljstva, potem je treba v nekem trenutku zadeve, ki obstajajo, tiste, ki se jih da rešiti, rešiti, zadevo zaključiti in iti naprej, ker iz tega, da bo predpisana starost objektov 20 let za legalizacijo, bodo potem nastali spet problemi. Tisti, ki bodo imeli objekte stare 15 let, jim morda grozi, če bo inšpekcija zelo učinkovita pa hitra, da jim bodo objekte porušili, ker ne bodo mogli v doglednem času stvari legalizirati. Tisti, ki pa bodo imeli, ne vem, 21 let star objekt, bodo pa to stvar lahko naredili. Govorim vse v smislu tudi enakopravnosti državljanov. Pa da ne bo kdo narobe razumel, jaz ne podpiram črnograditeljstva. Govorim pa o tem, da če imata dva državljana črno gradnjo pa nek objekt je star 15 let, nek objekt pa 21, bo po zakonodaji ga tisti z objektom starim 21 let ga lahko legaliziral, tisti z mlajšim objektom pa ne. Meni se to ne zdi prav, ker mislim, da je glavna intenca in glavna poanta tega zakona to, da se vzpostavi red. Kar pomeni, da se stvari, ki jih je mogoče legalizirati, se legalizirajo, ostalo pa je treba porušiti. Tu postavljati neko arbitrarno starost objekta, se mi zdi nepotrebno. Če objekt stoji na lokaciji, ki je pač tudi, recimo temu, primerna gradnja in je objekt mogoče legalizirati, potem ne vidim problema, da se ga ne legalizira, tudi če je objekt star deset let. Če pa imate objekte stare tudi 30 do 40 let, kjer je popolnoma neprimerno, da stojijo objekti, je pa jasno, da je treba te objekte porušiti. Tukaj poleg tega vidika starosti, bi želel, da še enkrat pripravljavci tega zakona razmislite, ali je pametno pač na to starost postavljati, in morda še dodatno utemeljite, kje je ključna poanta, da mora ravno 20 let biti oziroma kaj vas je k temu vodilo. DZ/VII/31. seja 236 Še zadnja stvar, ki se mi je pri tej debati pojavila, je, kako inšpekcija ravna v posameznih primerih. Imate v Sloveniji črne gradnje, zdaj gospodu Kuzmiču, ki niti lastnik objekta ni bil, se je objekt porušil, kakšnemu Türku na Obali pa objekt še vedno stoji. To so pač razlike, ki v tej državi obstajajo, in to ljudi izjemno moti. Tudi na tem področju bo treba vzpostaviti red, ker v nasprotnem primeru bodo imeli ljudje vedno občutek, da velike ribe, ki poznajo koga, lahko na nek način vedno pridejo iz ribičeve mreže ven, medtem ko male ribe so obsojene na tisto, da se inšpekcija do pike in vejice natančno drži odločbe. To je neka čisto osnovna poanta pravičnosti, ki jo bo treba tudi z delom inšpekcije izboljšati, če želimo, da bodo ljudje bolj verjeli in bolj zaupali tej državi, ki bo v kratkem praznovala svoj rojstni dan. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Simon Zajc, pripravita naj se gospoda Zvonko Lah in Ljubo Žnidar. SIMON ZAJC (PS SMC): Hvala, gospod predsednik. Lep pozdrav vsem predstavnikom ministrstva, kolegice, kolegi! Predlog vladnega zakona, ki ga danes obravnavamo, je bil v bistvu v javni razpravi kar dolgo časa in v vsem tem času se je vsa strokovna in tudi druga javnost množično odzvala, odziv je bil velik. Še danes prejemamo dodatne predloge, nove predloge od različnih deležnikov, od občin naprej. Vsakdo seveda vidi možne izboljšave zakona skozi svoje oči. Verjamem, da se zakon še da izboljšati in da se bo v postopku v Državnem zboru to tudi zgodilo. Kaj je tisto, kar menim, da so zelo dobre novosti? Prvič, definitivno to, da se združujeta dva postopka; to se pravi, postopek gradbenega in okoljskega dovoljenja, ker zakaj bi podvajali nekatere postopke, če to ni potrebno. V očeh investitorja ima ta investitor opravka z eno državo, zato je prav in se mi zdi smiselno in zelo pozdravljam to spremembo, da bo to za naprej tudi en postopek. Se pravi, en investitor, ena država, en postopek za eno dovoljenje. To dovoljenje bo izdano tudi na podlagi bolj strnjene dokumentacije in posledično bo zato tudi to formalno manj zahtevno. Všeč mi je, da za rušenje ne bo treba več pridobiti gradbenega dovoljenja, ampak bo potrebna le priglasitev. Dobro je tudi to, da se poenostavlja postopke pridobivanja uporabnega dovoljenja. Ko pa gledamo na Slovenijo od zunaj, pa za Slovenijo, kar se tiče raznih lestvic konkurenčnosti in posledično privlačnosti Slovenije za investitorje, kar ima, kot vemo, za posledico to, da imamo nova delovna mesta, se nam izboljšuje standard. To je pomembno, da imamo vse postopke, kar se gradenj tiče, informatizirane. S tem zakonom, to pozdravljam, se daje pravno podlago. Mislim, da se planira do 2021 tudi realizacija. Nekateri v to dvomijo, upam, da je ta letnica premišljeno nastavljena. Želim si sam seveda da bi bilo to čim prej mogoče zaradi tega, ker je to pomembno tako za hitrost kot za cenovno učinkovitost. Ampak vedno, kadar spreminjamo nek zakon, ko neko področje poenostavljamo, v želji za to, da bi bili hitrejši, cenejši, bolj privlačni, moramo po drugi strani paziti tudi na to, da nam stvari ne uidejo izpod nadzora. Se pravi, da imamo neko kontrolo, da se tega, kar poenostavljamo, ne zlorablja. Zato se mi zdi zelo dobro tudi, da povečujemo odgovornost in vlogo vseh deležnikov, tako tistih, ki delajo investicijo, kot do gradbene inšpekcije in vseh ostalih pristojnih inšpekcij. Zakon ima poleg tega še cel kup nekih drugih novosti, od te legalizacije, ki je bila že omenjena, teh neproblematičnih objektov do prekvalifikacije soglasja v mnenja, vse seveda z namenom, da bo pri nas v Sloveniji graditi mogoče čim bolj predvidljivo, za investitorje da bo to enostavno, da bo ceneje, hkrati pa tudi, da bo nadzor nad tem boljši. Zaradi teh izboljšav zakon v prvem branju definitivno podpiram, sem prepričan, da se bo skozi postopek s predlogi tako nas, poslancev, kot ostalih zainteresiranih še izboljšal, ker je pomembno za nas, za Slovenijo, da izboljšamo tudi to področje gradbeništva. Ta zakon to počne in to se mi zdi zelo dobro. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima državna sekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor gospa Lidija Stebernak. LIDIJA STEBERNAK: Hvala za besedo. Najprej bi se opredelila do posameznih navedb, in sicer glede integracije okoljevarstvenega soglasja in gradbenega dovoljenja. V bistvu v samem zakonu ni bil izključno in zgolj cilj integracije odprava administrativnih ovir. Ta postopek integriramo zaradi zahtev Evropske komisije, ker je to tudi ena izmed rešitev, ki jo nekako ugotavlja Evropska komisija do naše države. Prav tako tudi večina evropskih držav ima ureditev urejeno tako, da sta postopek okoljevarstvenega soglasja in postopek izdaje gradbenega dovoljenja integrirana, kar pomeni, da je tudi naša ureditev v tem kontekstu evropsko primerljiva. Posebej bi še pa opozorila na to, da v tem primeru seveda okoljski standardi niso nižji. Zahteve, ki se predvidevajo v naši veljavni in tudi evropski zakonodaji in se nanašajo na okolje, so popolnoma enake. Integracija postopka pomeni zgolj to, da izdaja okoljevarstvenega soglasja ni samostojen postopek, ampak se vse te zahteve uveljavljajo znotraj postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Potem glede legalizacije. Rečeno je bilo pravzaprav, da nekako bi bilo bolje, da se za postopke legalizacije, glede na to, da je tega veliko, sprejme poseben zakon. Ravno stroka nekako ugotavlja, da poseben zakon ni primerna rešitev, ampak je treba to sistemsko rešiti v sistemskem zakonu, ki pa je gradbeni zakon. Se DZ/VII/31. seja 237 pravi, da se to sistemsko rešuje v tem zakonu. Tudi 20 let, to je pravzaprav neke vrste zastaralni rok, po katerem objekta, če ga 20 let nismo znali spraviti na tak ali drugačen način s sveta, pomeni, da objekt v samem okolju ni tako zelo moteč, da tam ne bi mogel biti, in načelo enakosti je tisto, ki opredeljuje enoten rok 20 let, kar pomeni, da smo vsi enaki po 20 letih in ta datum ni fiksen. Ta datum je drseč. Se pravi, vsakič, ko bomo gledali za 20 let nazaj, pomeni, če objekt v nekem okolju že 20 let stoji, pomeni, da ga je mogoče legalizirati pod milejšimi pogoji. Naloga tako inšpekcije je pa tista, da ugotovi, kateri objekt v tem obdobju, ko nastaja, ne spada, in sprocesira celotne zadeve. Če 20 let nekaj je, pa ga nismo bili sposobni ne sprocesirati ne odstraniti, pomeni, da pravzaprav ni tako zelo moteč za samo okolico kot tako. Mogoče še glede dela inšpekcije. Inšpekcije delujejo na podlagi veljavne zakonodaje in po prioritetah, ki jih imajo sprejete. Rušenje objekta v TNP je bilo zato, ker so nelegalni objekti znotraj TNP pravzaprav na prioriteti izjemno visoko zgoraj. Se pravi, da so ena izmed prioritet, na podlagi katerih potem inšpekcije tudi postopajo. Še odgovor glede občinskih cest. Sama kategorizacija občinskih cest seveda ne more biti predmet urejanja v gradbenem zakonu. Kategorizacija cest je predmet Zakona o cestah in te stvari bo pa treba sistemsko rešiti tam, tako da v bistvu gradbeni zakon ni primeren za reševanje te problematike. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Zvonko Lah, pripravita naj se gospoda Ljubo Žnidar in Janko Veber. ZVONKO LAH (PS NSi): Hvala lepa, predsednik. Mislim, da je glede na črne gradnje in glede na vse objekte, ki so zgrajeni v neskladju s predpisi, prva naloga, da se ti objekti legalizirajo na nek način. Iz dveh razlogov: prvič, da občine oziroma tisti, ki do zdaj niso plačali komunalnega prispevka, v primerjavi s tistimi, ki so legalno gradili, plačajo komunalni prispevek, občine pa to namenijo za izgradnjo komunalne infrastrukture, ki je podhranjena. Drugič, da čim prej dobimo prave evidence za obračunavanje NUSZ, čeprav je to stvar občin – ampak do njih je zelo težko priti, pravih evidenc – in tudi za nov evropski zakon, ki bi ga morali sprejeti, to je davek o nepremičninah. Ta način legalizacije, kot je predvidena s tem zakonom, je lep izgovor – ko je objekt star več kot 20 let, da če ga nismo uspeli legalizirati ali umestiti nekam, se moramo vprašati, ali smo se trudili ali se nismo, da bi to naredili. Bomo kar po nekem postopku – in to je drseči zakon. Bi en vic povedal, pa ne bom, ker imam premalo časa glede na to. Večina bo tistih, ki ne bo preganjanih, ker to se pa ne bo dalo s številom inšpektorjev, ki so zdaj, ali pa bodo zaradi tega zakona imeli bistveno več dela. Marsikakšen ne bo preganjan, pa bo čakal, da bo star objekt 20 let, nam pa to ni v korist. Vmes pa bomo lahko morali sprejeti davek na nepremičnine. Mislim, da bi morali postaviti nek rok. Do takrat – ja, od takrat naprej – ne, boste pa plačali toliko več, bo postopek drugačen. Isto bi dosegli, če bi imeli samostojen zakon, pa bi postavili določen rok. Samo bojim se, da če bomo to urejali v kratkem času, da bodo zasute pravne enote s tem delom in tudi izvajalcev ni tako veliko. V sosednji državi so se pojavila nova podjetja, Legalizacija, d. o. o. ali nekaj takega, ki so se s tem ukvarjali, da so pospešili. Pri nas pa mislim, da je teh pa bistveno manj. Če hočemo tako urediti, da bomo zadostili tem, da bomo naredili red, če pa bomo kar nekaj, da bomo spravili pod preprogo, potem pa bomo lahko na hitro. Glede cest. Ja, ampak kolikor sem jaz ta zakon, ki bo prišel drug mesec na dnevni red, s tem zakonom pa nismo bistveno naredili nekega uspeha ali pa koraka naprej. Ker to je verjetno tudi razlog, da smo šli po tem vrstnem red. Ker če bi šli, pa bi »zaratili« na prvem, glavnem zakonu, bi potem težje še to spravili pod streho. Nič nismo naredili, da bi tujci ali pa naši investitorji po primernih cenah, kot jih imajo v tujini, prišli do komunalno opremljenega stavbnega zemljišča. Nič nismo naredili. Naredili bi samo … V tujini je tako, da kupi občina zemljišče, preden gre spreminjat namembnost, po ceni dejanske rabe z nekim dodatkom in potem komunalno čim ceneje uredi na osnovi predpisov in dobi potem komunalno opremljeno stavbno zemljišče investitor po neki normalni ceni. Tam gredo še dlje, ker se zavedajo, kaj pomeni investitor – nova delovna mesta, vlaganje v to – še omogočijo, ne vem, kredit ali bančno garancijo dajo, da si zgradi objekt in tako naprej. Pri nas smo se uprli, kot da tega ne rabimo, mi štancamo denar, v bankomatih raste denar in tako naprej. Tega reda ne delamo in mislim, da bomo imeli dosti dela pri naslednjem zakonu. So določene poenostavitve, ki pa ne rešujejo, tako da bi v kratkem rešili ali pa dohiteli tiste države, ki imajo to že dolgo urejeno. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Ljubo Žnidar, pripravita naj se gospod Janko Veber in mag. Dušan Verbič. LJUBO ŽNIDAR (PS SDS): Hvala, spoštovani predsednik. Res je, da naj bi ta novi zakon dejansko skrajšal in izboljšal postopke; skratka, tako upravne korake kakor tudi ostale, da bi bil sam zakon bolj prijazen do vseh uporabnikov in s tem tudi poceni zadevo tako vsem vlagateljem, ki to dokumentacijo potrebujejo. Zelo dobre so pripombe; seveda pripomb je zelo veliko, pripombe so dale tudi upravne enote, ki jasno nakazujejo, kako velike težave imajo z vsemi podzakonskimi akti, ki sledijo vsem tem krovnim zakonom, in kakšna ovira je to pri njihovem delu. Zaradi tega se po DZ/VII/31. seja 238 navadi, tako kot radi rečemo, oglasi tretji uradnik, ja, poglejte tisto alinejo, to pa ne gre. Pripravljavce zakona je treba – tudi ko se sprejme nov zakon, je treba tudi iti v popravke oziroma novelacijo ali dejansko v izbris določenih podzakonskih aktov. Tega se doslej, bi rekel, predhodne vlade niso posluževale v tolikšni meri, kolikor bi morale. Zaradi tega so ti podzakonski akti tako veliko breme na vsakem koraku. Spremljajo vsak zakon, ne da ga spremljajo, ovirajo izvajanje zakona! Na to opozarjajo upravne enote. To bi dejansko moral biti sestavni del in velja razmisliti, da bi bil potreben poseben, ne vem, upravni postopek ob sprejetju novega zakona, dodati preverbo in novelacijo tudi vseh podzakonskih aktov, na katere se je ali predhoden zakon, ki ga ukinjamo ali spreminjamo. Moje vprašanje je, koliko podzakonskih aktov bomo zaradi tega ukinili, ker dejansko ukinjamo Zakon o graditvi objektov. To je zame bistveno vprašanje, koliko teh podzakonskih aktov bomo poradirali oziroma ukinili. Verjamem, da tega do zdaj, do danes ni še nihče preveril. In to je bistvo. Če hočemo stvari poenostaviti in tako naprej. Zelo se veselim, da bomo v enem postopku, to se pravi, v pridobivanju gradbenega dovoljenja pridobili v tem postopku tudi okoljevarstveno soglasje ali dovoljenje. Ampak, poglejte, poznamo izgovore, ki so bili s te strani, da določenih strokovnjakov je tako malo, da je treba na to soglasje čakati tudi po leto in pol. Ali zdaj bo čas trajanja pridobitev gradbenega dovoljenja vezan na to in bomo rekli, aha, ja, veste, ni še okoljevarstvenega soglasja, bomo pa še počakali eno leto, da bo tisti strokovnjak, ki je, ne vem, za specialne poplave, na razpolago, da bo dal to okoljevarstveno soglasje. Ali je temu tako ali se bodo roki za pridobitev okoljevarstvenega soglasja skrajšali. To je moje bistveno vprašanje. Pa se zelo radi primerjamo s tujino, v Avstriji dobiš gradbeno dovoljenje v 8 dneh. Veste, kaj je to 8 dni?! V kolikšnem času pa v Republiki Sloveniji dobiš okoljevarstveno soglasje? Kakšno je povprečje? Kakšno je časovno povprečje, da pridobim okoljevarstveno soglasje? Lahko smo zadovoljni, o povprečju govorim, okoli eno leto. Eno leto je povprečje, da dobiš okoljevarstveno soglasje, govorim o povprečju. Eno dobiš prej, eno dobiš tudi kasneje. To je sestavni del tega novega zakona. Saj tu lepo – Ja, bomo se potrudili, bomo to združili skupaj. Ampak v primerih iz prakse pa temu ni tako. Jaz bom zelo vesel, če bo sedaj okoljevarstveno soglasje izdano v 8 dneh, da bomo lahko gradbeno dovoljenje dobili v 8 dneh. Nerazumljivo mi je, ker recimo primerjam izdano gradbeno dovoljenje pred 15 leti ali 10 let nazaj, je bilo gradbeno dovoljenje izdano na dveh straneh; danes pa ima gradbeno dovoljenje za enostaven enodružinski objekt v povprečju 15–16 strani, ker je prepisano celo tehnično poročilo iz tehnične ali pa iz uvodne mape. Ne vem, zakaj to podvajanje. Ne vem, ali imajo ti uradniki na upravnih enotah pisalne vaje? Zakaj prepisujejo tehnično poročilo iz tehnične dokumentacije v gradbeno dovoljenje? To mi ni jasno, tega ne razumem. Ne razumem, zakaj to podvajanje teh vsebin potem še v gradbenem dovoljenju. Ne razumem. Lahko se navede, ali so pogoji izpolnjeni ali ne; ne pa da se tehnične karakteristike iz tehničnega opisa ali iz projektne dokumentacije prepisujejo v gradbeno dovoljenje. To je zame kot gradbincu popolnoma nelogično. Če te podatke rabim, jih pogledam v projektu samem, ne pa da jih ponovno berem. Saj gradbenega dovoljenja potem, ko je izdano, nihče več ne vzame v roke. Gradbeno dovoljenje je samo končni dokument, ki odpre vrata za naprej, da se lahko stvari izvajajo. To je tehnična dokumentacija, tista, ki jo izvajalec vzame v roke in po kateri se izvede. Ko je pa tehnični pregled, se pa samo naredijo kljukice, če po domače rečem, če so vse tiste zahteve uresničene, ki so bile podane od vseh soglasodajalcev. Samo to. Toliko o teh postopkih. Seveda še enkrat ponavljam, s presojo nad novelacijo vseh podzakonskih aktov. Lotite se tega, tega je precej, balasta je 70 %, dajte to poradirati. To je ključna ovira. Legalizacija objektov. V preteklosti smo se z legalizacijo že veliko ukvarjali, z legalizacijo nedovoljenih gradenj. Pa smo uvedli nek rok za prijave, da jih evidentiramo, da jih vnesemo v prostorske, občinske načrte, da so vidni, da so evidentirani. Potem smo neke roke, da naj že plačajo določena nadomestila in tako naprej. Cel kup je bilo že nekih korakov, ki so bili narejeni z nekim menjalnim korakom, pa nikoli izpeljani do konca, nikoli. In to coklo – legalizacijo starih objektov vlečemo že 20, 30 in več let. In tudi s tem novim predlogom, to je pa sedaj zelo zanimiva zadeva. Tu smo sedaj uvedli drznih 20 let. Da lahko danes gradimo na nelegalen način objekt, pa upamo, da nas nobeden ne bo prijavil, ter ga čez 20 let legaliziramo. Zdaj karikiram ta predlog, ki je vaš predlog. Prej z obrazložitvijo, saj to so naloge inšpekcij in ostalih ter sosedov, in če ta objekt ne moti, ga lahko po dvajsetih letih normalno legaliziramo. Ne vem, če je to zdaj prava pot ali pa spodbuda vsem tistim, ki se te poti lotijo legalno. To zame ni sprejemljiv predlog. To je možnost skrivanja. Lahko, samo če vas nihče ne bo dobil, da ste nelegalno pozidali to. To je zdaj spodbuda k nelegalnemu postopku in to delamo z novim zakonom, z novim predlogom. To ni rešitev za legalizacijo objekta. Tudi glede sedanjih nelegaliziranih objektov, absolutno nisem tega mnenja, da je treba vse porušiti. Po mojem jih je dve tretjini, ki so dobri in so mogoče zaradi kakršnihkoli ovir bili prisiljeni iti v tako zadevo; seveda je pa tudi nekaj takih, ki bi jih bilo treba porušiti. Govorimo o obstoječih, ampak mi zdaj zakon postavljamo za videne vnaprej in že tukaj dajemo spodbudo k nelegalnemu pristopu. S tem takoj odpremo problematiko na lokalni ravni, občinah. Ta predlog je nesprejemljiv, to je poziv k skrivanju določenih gradenj. Pa se lahko hitro najdejo DZ/VII/31. seja 239 mesta in prostori, kjer se da nekaj pozidati, pa upaš, da te 20 let nihče ne bo potegnil ven pa prijavil inšpekciji. Mislim, da je treba o teh stvareh, teh segmentih, ki ste jih poudarili danes, resno razmisliti. Predvsem pa še enkrat apel, pa ne samo na tej zakonodaji, mislim da bi morali prav v poslovnik sprejemanja vseh zakonov uvesti tudi stalno obvezno rubriko – Preveriti podzakonske akte v primeru spreminjanja ali ukinjanja starega zakona. Da bi moral biti to poslovniški korak, ki bi moral to preverbo teh ovir s temi podzakonskimi akti nujno vnesti pri sprejemanju ali spremembi vsakega novega zakona, ki se veže na dano tematiko. To bi bilo nujno potrebno in nam ne bi število teh podzakonskih aktov tako raslo, kot nam raste danes. Kajti podzakonski akti so tisti, ki se operativno najbolj in največ uporabljajo. In mi na veliko govorimo, kako bomo z novim zakonom olajšali pa skrajšali poti; pozabljamo pa na vse podzakonske akte, ki so pa operativni, ki so veliko breme in otežujejo ter zavlačujejo vse te postopke in operativne korake; na to pa pozabimo. Vzemite to v resen razmislek in da se to uvede kot stalna naloga in sestavni del poslovniškega koraka pri sprejemanju novega zakona. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Janko Veber. Pripravita naj se mag. Dušan Verbič in gospod Bojan Podkrajšek. JANKO VEBER (PS SD): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem! Če resnično želimo izboljšati postopek za čim prejšnjo pridobitev gradbenega dovoljenja in tudi učinkovito umeščanje v prostor, je treba bistveno globlje poseči, kot je posegel ta zakon. Osebno sicer še vedno ocenjujem, da je eden od najboljših dokumentov, ki smo jih sprejeli v Državnem zboru, prav Odlok o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, ki je dal usmeritev vsem načrtovalcem v prostoru, kako se bodo razvijala naselja, kako se bo posledično razvijala infrastruktura, ki povezuje ta naselja, kako se tudi država navezuje na mednarodno infrastrukturo in kje so potem tista območja, ki jih je treba v večji meri opredeliti kot industrijska in za zahtevnejšo industrijo. Vse skupaj pa se je nekako izničilo, če lahko uporabim ta izraz, v trenutku vstopa Slovenije v Evropsko unijo in v trenutku danih, zopet, preobširnih zavez glede Nature 2000. In če upoštevamo, da imamo v Sloveniji 34 % površine v Naturi 2000, če k temu dodamo tudi najboljša kmetijska zemljišča in tisto, kar je že pozidano, in tisto, kar je težko nameniti sploh pozidavi, ugotovimo, da je teh priložnosti za vlaganje, za gradnjo v Sloveniji zelo malo. Nekako bi apeliral na to, da se vendarle naredi sicer zelo zahteven postopek, ampak vendar, pregled celotne hierarhije odločanja o tem, kako se je razglasila Natura 2000 v Sloveniji. Zakon o ohranjanju narave je to prenesel na uredbo vlade. Z uredbo vlade s podzakonskim aktom takšnih omejitev, po mojem mnenju, ni mogoče sprejemati in je to v nasprotju s pravnim redom v Republiki Sloveniji. In ko to izčistimo, bomo dobili številne površine, ki niso tako nujno potrebne, da so vključene v Naturo 2000. Takrat se lahko tudi zelo aktivno pogovarjamo o tem, kako bomo sprejemali prostorske akte, kamor bomo umeščali tudi vse te infrastrukturne, stanovanjske, šolske in industrijske objekte. Zelo smo se samoomejili in zato se nam tudi v zadnjem času dogaja, da gradimo na najboljših kmetijskih zemljiščih. Zakaj na najboljših kmetijskih? Ker je to stvar notranjega pregovarjanja ali, če hočete, merjenja moči. Kdor je močnejši v državi, ta bo odločal, kje se bo gradilo. Če pa gre za Naturo 2000, trčiš že na Evropsko komisijo, na mednarodne organizacije in je ta postopek praktično zelo otežen ali pa, da ne rečem, že vnaprej obsojen na neuspeh. Ampak katera država je pa tista, ki si sploh dovoli, da se poseže v najboljša kmetijska zemljišča? Tista, ki modro načrtuje svoj razvoj, zagotovo ne, kajti brez hrane ni prihodnosti; in to je nekaj, kar moramo imeti zagotovo pred očmi. To je ta širši pogled, ki nam zagotovo manjka, če se želimo pogovarjati o tem, da želimo imeti nek učinkovit sistem. V tem zakonu pa nekako pozdravljam, da se vračamo po mojem mnenju na tisto obdobje, ko smo najprej izdali recimo lokacijsko dovoljenje; in na podlagi lokacijskega dovoljenja si dobil potem še lahko gradbeno dovoljenje. Zakon sicer govori o tem, da se uzakoni predodločba kot zavezujoča odločitev in pogoj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. To, če prav razumem, je neke vrste lokacijsko dovoljenje. Če ne razumem dovolj dobro, bi tudi prosil za pojasnilo, kajti menim, da je bil tisti postopek, ki smo ga imeli definiranega, da si dobil najprej lokacijsko dovoljenje in potem gradbeno, najbolj prijazen do investitorja, kajti dobil si že v fazi umeščanja v prostor vse potrebne informacije vseh soglasodajalcev, vseh inšpekcijskih služb. Dejansko si vedel, ko si naročal projekt, kaj te čaka, projektant pa je seveda vedel, kaj mora sprojektirati. Danes je to izkrivljeno, ker je to neke vrste enoten postopek in ne veš natančno, kdaj boš dobil eno soglasje, drugo soglasje, se dopolnjujejo, spreminjajo. Zelo dolgo traja, da prideš potem do projekta, na podlagi katerega se lahko izda gradbeno dovoljenje. Dodaten premislek, da se še bolj približamo tistemu postopku, ki je bil bistveno bolj izčiščen. Kar pa se tiče mnenj in inšpekcijskih služb, zopet vezano na prostorske akte, če imamo prostorske akte dobro pripravljene, dobro sprejete, potem moraš že v fazi izdelave prostorskega akta, sploh akta izvedbene narave, imeti praktično že vsa soglasja pristojnih služb, bodisi za infrastrukturo ali druge okoljske pogoje. Investitor, ko se odloča za gradnjo na DZ/VII/31. seja 240 neki parceli, v nekem prostoru, pravzaprav ne potrebuje več teh dodatnih soglasij, ker je to že sestavni del sprejetega prostorskega izvedbenega akta. Če pa tega ni, se seveda dvakrat, trikrat, štirikrat srečujemo po nepotrebnem z enimi in istimi službami, ki morajo sodelovati v tem postopku; in zelo težko prideš res v kratkem do dovoljenja. To, kar pa je ta hip v zakonu predvideno, ravno v tem postopku pridobivanja soglasij, pa me skrbi. Velik del soglasij načrtujete preimenovati oziroma prekvalificirati v mnenje. Mnenje je nezavezujoče in bojim se, da bodo ta mnenja potem podlaga za gradnjo tudi objektov, ki bodo potem, ko bodo zgrajeni, povzročali zelo resne težave v okolici. Posledično za investitorja zelo hude probleme zaradi še večjega odpora lokalnega prebivalstva, ali sicer civilnih organizacij, ali vseh tistih, ki sodelujejo v teh postopkih. Ta poenostavitev iz soglasja v mnenje, ocenjujem, je zelo nevarna oziroma jo bo treba čim bolje izčistiti, da res vemo, kdaj nastopi tisti trenutek, da lahko damo mnenje namesto soglasja. Glede ostalih zadev lahko ugotavljam, da zakon daje bistveno večjo pristojnost občinam, kot jih je imela občina do sedaj. Kot ustanova, ki sprejema prostorski akt, bo imela po tem zakonu možnost tudi razlagati ta prostorski akt, kar je primerno in dobro, če si nekaj sprejel. Enako kot Državni zbor; če sprejmeš zakon, si tudi ti tisti, ki ga razlagaš. Podobno prostorski akt; če ga sprejme občina, je tudi prav, da ga razlaga. Bojim pa se, da nimamo v celoti izčiščenega tega postopka, kot je bil nekoč, ko smo imeli skupščine občin, kjer je bil v občinah, kjer je danes sedež upravnih enot, združen celoten postopek. Od tega, da si imel sprejet prostorski akt, do tega, da si lahko tudi tolmačil ta akt. In tudi do tega, da si vodil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je, še enkrat, ta prednost lokacijskega dovoljenja, ki sem ga prej omenjal. Takrat je referent, ki je vodil ta postopek, sklical prav vse inšpekcijske službe, vse soglasodajalce, ki so šli k investitorju na teren, na parcelo, kjer želi graditi, in tam so na zapisnik zapisali, ali je ta želja investitorja uresničljiva glede na vsebino prostorskega akta ali ne, in kaj vse mora narediti, da bo lahko tam gradil. Ta postopek zaenkrat ni toliko izčiščen, kot je bil nekoč, ker imamo še vedno upravno enoto, ki bo izdala gradbeno dovoljenje. Občina bo sicer razlagala prostorski akt. Inšpekcijske službe imamo na lokalnem in na državnem nivoju. In ta razdrobljenost celotnega sistema je naslednji izziv, ki bi ga bilo treba spraviti prav na nivo, kot je nekoč bil – da občine, kjer je sedež upravnih enot, dobijo še večje pristojnosti in da so dejansko nosilci celotnega postopka pri izdajanju gradbenega dovoljenja ter tudi pri oblikovanju in organiziranju vseh inšpekcijskih služb na državnem nivoju, ki jih imamo danes, ter tistih na lokalnem nivoju. Glede na resna opozorila prav lokalnih inšpekcijskih služb pa bi tudi apeliral, da se dodatno premisli, ali je modro, da prenesemo nadzor nad objekti, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, na lokalni nivo. Mislim, da tudi po tem zakonu ni evidence, ker ni izdajanja dovoljenj, kdaj se začne tak objekt graditi, kaj se dogaja v prostoru. In ker je to zdajšnja pristojnost državne inšpekcije, se mi zdi to samo prelaganje odgovornosti iz ene državne inšpekcijske službe na lokalno raven. Ta lokalna raven pa dejansko nima dovolj izčiščenega mehanizma, da bi lahko ta postopek uspešno spremljala. Še posebej smo bili tudi opozorjeni na problem skupnih inšpekcijskih služb, ki so ustanovljene na območju več občin; in tudi na problem financiranja teh inšpekcijskih služb, ker naj bi se tudi dejansko zmanjšala stopnja sofinanciranja skupnih služb v prihodnosti, kar pomeni, da bo dodaten neinteres, če lahko tako rečem, pri občinah, da oslabijo ta nadzor, ne pa da ga okrepijo, ker pač ne bo ustreznega mehanizma, ki bi spodbujal občine k organizaciji skupnih inšpekcijskih služb. Tudi ta detajl je treba zelo natančno izčistiti in pred dokončno odločitvijo dati jasne odgovore, kako bo ta postopek tekel, kako bo s financiranjem skupnih inšpekcijskih služb in kako bodo občine tudi to dodatno obveznost prevzemale, ali bo treba zato zopet poseči v primerno porabo ali ne. Tudi na tej podlagi mislim, da je res napočil čas, da Državni zbor ne more več posegati z zakonom o izvrševanju proračunov, v primerno porabo občine, ampak mora biti to urejeno stabilno v Zakonu o financiranju občin; in samo neke izredne razmere lahko dovolijo, da pride do odstopanj od tega. Toliko v tej fazi o gradbenem zakonu. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima državna sekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor gospa Lidija Stebernak. LIDIJA STEBERNAK: Hvala za besedo. Glede predodločbe. Predodločba ima nekatere elemente lokacijskega dovoljenja, ni pa to lokacijsko dovoljenje, če ga primerjamo s starim lokacijskim dovoljenjem po prej veljavni zakonodaji. In sicer pri predodločbi ni treba izkazovati lastništva, kot ga je bilo treba pri lokacijskem dovoljenju. Investitor lahko vpraša za celoten nabor vprašanj, ki ga zanimajo v zvezi z izdajo gradbenega dovoljena, ali pa zgolj za eno izmed vprašanj, ki ga zanimajo. Ni omejen s celotno zgodbo. In predodločbo lahko dobi tudi več oseb za isto parcelo, ker gradbeno dovoljenje potem dobi zgolj tisti investitor, ki izkaže kasneje tudi lastništvo na tej parceli, na kateri bo gradil. Potem glede mnenj. Mnenja so seveda zavezujoča zaradi tega, ker imajo podlago v zakonu. Nezavezujoča so samo v primeru, če presegajo okvir, ki ga zakon določa, da ima nosilec urejanja prostora več zahtev, kot jih zakon predpisuje, kar sedaj ni bilo možno, ker je bilo soglasje samostojna odločba in si ga moral vzeti ali pa ne vzeti. Če je bilo negativno, DZ/VII/31. seja 241 je bilo negativno. Prav tako tudi, če so neusklajena med posameznimi nosilci urejanja prostora, je možno sklicati usklajevalni sestanek in ugotoviti ter zadeve usklajevati. To je smisel mnenja, zato se to dela tudi znotraj postopka. In v primeru molka nosilca urejanja prostora. Potem glede inšpekcijskih postopkov pa izdajanja gradbenih dovoljenj. Če ocenjujete, da bi občine lahko izdajale gradbeno dovoljenje, potem pa takoj v naslednjem delu, da pa niso sposobne izvajati inšpekcijskih postopkov samo v manjšem delu, ki se nanašajo na enostavne objekte, potem je eno z drugim v nasprotju. Enostavni objekti so tisti del prostorskega načrtovanja občin, kjer ima čisto vsaka občina na drugačen način opredeljeno, katere enostavne objekte je v prostoru te lokalne skupnosti možno postavljati. In občin je preko 200, državnih inšpektorjev je samo 70. Kdo, če ne občinski inšpektorji, ima bistveno boljši pregled, kateri enostavni objekti na nekem prostoru občine se zgradijo in so enostavni ter hkrati tudi nelegalni, ker sama občina predpisuje pogoje za to, kateri enostavni objekti se lahko umeščajo v njen prostor. Pa še okoli financiranja. Saj tudi sedaj se občinski inšpektorji financirajo iz glob in tudi tukaj so predvidene globe ter tudi degradacije za tista zemljišča, na katerih bo ta enostavni nelegalni objekt zgrajen, kar pomeni, da se bo inšpektor financiral na enak način, kot se je doslej. Kolikor je meni znano, ima tudi večina slovenskih občin že sedaj skupne medobčinske inšpekcijske službe. S tega vidika ne vidim nekih težav, da se to ne bi dalo zorganizirati na ta način. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Repliko ima gospod Janko Veber. JANKO VEBER (PS SD): Hvala. Bil sem napak razumljen v tistem delu, kjer ste razumeli, da ocenjujem, da občine niso pripravljene na sprejetje dodatnih obveznosti pri nadzoru objektov, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje; kako pa bodo šele prevzele obveznosti za celoten postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Moj namen je bil, da opozorim, da moramo občine najprej usposobiti, pripraviti na ta postopek ter tudi na izdajo gradbenega dovoljenja. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima mag. Dušan Verbič. Pripravita naj se gospod Bojan Podkrajšek in gospod Ivan Prelog. MAG. DUŠAN VERBIČ (PS SMC): Hvala lepa za besedo, predsednik. Še enkrat lep pozdrav predstavnikom izvršilne veje oblasti! Glede na dosedanjo razpravo bi jaz nadaljeval s to rdečo nitjo predhodnika ter predhodnika malo prej, dva, tri nazaj. Dejstvo je, da se vrtimo zdaj v nekem krogu, kajti ta zakon, ki ga imamo pred seboj, bom za razliko od načina razprave najprej izpostavil tisto, za kar menim, da je v tem zakonu zapisano, vsaj zame osebno težko sprejemljivo. Upam, da bomo v nadaljnjem postopku to korigirali z ustrezno korekcijo. Prvo, s čimer se preprosto ne strinjam, je komunalni prispevek. Dejstvo je, da mora biti komunalni prispevek plačan pred izdajo gradbenega dovoljenja. To utemeljujem predvsem iz razloga, kajti zelo se napotuje ta možnost, da se komunalni prispevek plača kasneje, da se investitor izogne temu plačilu. Poznamo prisilne poravnave, poznamo stečaj pravnih oseb, poznamo pa tudi osebni stečaj. Ker so to prihodki občine, mislim, da se sploh ne smemo v tej smeri pogovarjati. Kolikor mi je poznano, je tudi stališče Združenja občin v tej zadevi zelo jasno. Druga zadeva je tako imenovano uporabno dovoljenje. Vemo, da so sestavni del uporabnega dovoljenja tehnični pregledi. Prav zanimivo je, da je zadnjem obdobju celo nekaj požarov na objektih, ki so bili praktično odprti. Napotuje nas, da tukaj preprosto nekaj ne igra vloge. Ter tretje, tako imenovani skrajšani postopki. Sedaj se pa navezujem na razpravo kolegov, ki so ravnokar razpravljali. Ne smemo pozabiti, da se je leta 1994 v Sloveniji odločilo, da se za področja okolja in prostora ustanovijo upravne enote. Teh je 58 in dejstvo je, da upravni postopki za izdajo gradbenega dovoljenja potekajo na prvi stopnji izključno preko teh upravnih enot. Lokalnim skupnostim, občinam je ostal tako imenovani prostorski del. Zakaj to omenjam? Ker menim, da marsikdo od nas, sam sem pa kar nekajkrat bil prisoten, kjer stranka, investitor predvsem za individualno ali manj zahtevno gradnjo danes, po toliko letih, še vedno pravi: »Prinesel sem vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja na občino.« Zanimivo. Po tolikih letih se še vedno pristojnost upravne enote kot organa državne uprave ni na tem področju toliko udomačila. In če pogledamo gradivo, ki je dano s strani predlagatelja, to je primerjava z Avstrijo. Zanimivo, da v Avstriji, kolega je lepo povedal, pridobiš gradbeno dovoljenje v 8 dneh, res je. V enem tednu dobiš za enostavno hišico. Res je pa, da ni povedal, da v Sloveniji niti ni tako slabo, vsaj ta del; kajti v povprečju za individualno gradnjo dobiš v okoli dvajsetih dneh. Na nekaterih upravnih enotah celo morda malo prej, na nekaterih pa dlje. Govorim uradno statistični podatek, ki ga je možno dobiti na MJU. Kljub vsemu je trikratnik. Posebno področje pa so bolj zahtevni, poslovni objekti. Tisto, kar je kolega rekel, ki so vezani na razna dovoljenja, takrat je pa res treba priznati, da bi morala že marsikoga v Sloveniji boleti glava. Govorimo okoljska soglasja, govorimo vodna, govorimo kulturna iz naslova varstva kulturne dediščine. Zadnje čase je pa zelo zanimivo tudi področje soglasij, vezano na protihrupna. Tukaj je prav gotovo potreben bistven premik. Toliko za uvod, kar se tiče samega zakona, ker menim, da na teh področjih mora biti ali pa se pričakuje prav gotovo v nadaljnji fazi neka sprememba. DZ/VII/31. seja 242 Si bom pa vseeno dovolil nekaj komentarjev, ker imamo prvo razpravo, kajti upravičene so kritike investitorjev na obstoječi zakon o graditvi objektov. Popolnoma upravičeno, kajti tovrstni postopki, ni vedno krivda samo na strani uradništva, tu je treba biti zelo objektiven. Tudi kolega, ki je prej razpravljal, je rekel nekako tako, da bi morali v teh postopkih kdaj uporabiti tudi tako imenovano zdravo kmečko pamet. Tu je treba zelo na glas povedati, žal, to se preprosto sploh ne sme dopustiti. Pri postopkih, ki potekajo v organih državne uprave, je eno temeljno in edino vodilo poleg ostalih – načelo zakonitosti. Kakršni so zakoni in podzakonski akti, mora uradništvo to spoštovati. Se pa strinjam, da marsikdaj gredo pa zelo v nasprotju zdrave kmečke pameti. Vendar pričakovati ali zahtevati od uradništva, da svojevoljno postopa, to pa je v neki smeri nedopustno. Kaj je največja kritika na sedanji zakon o graditvi objektov, ki se v neki smeri, se strinjam, izboljšuje s predlogom, ki ga imamo? Ampak področja, ki najbolj izstopajo in so boleča, so naslednja. Prvo področje je tisto, ki sem ga omenil že v predhodnem zakonu omenil. Dejstvo je, da je treba povečati odgovornost projektantov in izvajalcev. Takrat, ko se bomo začeli glede tega pogovarjati – razpravljavec pred menoj se je pogovarjal o inšpekcijah in potem tudi državna sekretarka –, mi ne potrebujemo armade inšpektorjev; kolikor bi bilo inšpektorjev, nikoli jih ne bi bilo dovolj. Dejstvo pa je, da vsi tisti, ki sodelujejo v fazah projektantstva ter tudi izvajanja, pa morajo dosledno spoštovati prostorske OPN, OPPN ter tudi določene tehnične normative, ki veljajo za samo gradnjo. Noben inšpektor tega ne prepreči in ne more posegati v vse nepravilnosti posega v prostore ali gradnje, če le-ti, ki sem jih omenil, niso dosledni pri izvajanju svojih aktivnosti. Naslednje področje; prav gotovo je treba zmanjšati vso vrsto dokumentacije. Tisto, kar je treba omeniti, kje bi se potrebna dokumentacija lahko zmanjšala; prav gotovo je treba reducirati opis nameravane gradnje, kot imamo pri enostavnih gradnjah, ki je zgolj že na podlagi neke skice, ki je lahko tudi malo razširjena kot sama skica. Dejstvo je, tloris, pregled gradbenih parcel ter priključkov na komunalne vode; vse te zadeve se relativno lahko poenostavi. Kajti sedanji način, da moraš v predhodni fazi vsa soglasja pridobivati za komunalne prispevke, to je po eni strani normalno, ampak s tem se podaljšujejo postopki. Vendar za to upravni organi preprosto niso dolžni, če imamo tak predpis. Naslednje je prav gotovo, kako iti v sistem poenostavitve postopkov izdaj gradbenih dovoljenj, da se približamo temu, kar je kolega rekel, da imamo pri individualnih gradnjah okoli 20–25 dni, ampak da se približamo tudi primerom severne sosede – 8, 9 dni. Dejstvo je, da je tukaj največji problem, sploh pri kompleksnejših gradnjah, stranka v postopku. In popolnoma razumljivo je, da bi moral zakon slediti temu, da je praviloma stranka v postopku investitor; ne pa da imamo obilico katerihkoli subjektov, oseb, ki se pojavijo, interesentov in podobno, ki se vključujejo. Treba je priznati, da v neki smeri zakonski ali podzakonski akti to dovoljujejo in omogočajo. Praviloma je to zloraba, ki gre izključno v škodo investitorja. Za upravni organ, on mora skladno z ZUP in veljavno zakonodajo tudi postopek, tako kot je. Zaradi tega je prav gotovo pristop v tem predlogu zakona tudi neka korekcija, da se omejuje, omeji ali opredeli, kdo je resnično tista primarna stranka v postopku. Nadalje, kot je bilo že v razpravi s strani več razpravljavcev omenjeno – ukinitev ali sploh potrebnost tovrstnih soglasij in njihova obilica. Kolega je tudi omenil, da je za pozdraviti tako imenovani enoviti pristop, kar je tudi prav. Zakaj bi stranka na različnih naslovih sama bila tista, ki bi morala skrbeti tako, kot je do sedaj?! Absolutno bi pa morali s to zakonsko opredelitvijo ali podzakonskim aktom bistveno poseči, zakaj pristojni državni organi presegajo že sedaj veljavna zakonska določila o izdaji raznih soglasij. Ne smemo pozabljati, da Zakon o upravnem postopku kot primarni zakon ali procesni zakon za tovrstne postopke jasno določa 60-dnevni rok, v katerem mora državni organ izdati odločbo ali soglasje. Res se potem tukaj človek vpraša, zakaj tovrstno opcijo investitorji na tak ali drugačen način, s pravnimi sredstvi ne izkoristijo zopet države; čeprav vemo pa, da je to včasih zelo boleče. Ampak že sedaj imamo 60-dnevni rok, ki se pa ga ne držijo. In če bomo glede zapisanih določb v tem zakonu bistveno posegali in na tak ali drugačen način prisilili soglasodajalce, da spoštujejo roke, potem mislim, da smo res na zelo dobri poti. Kot sem že prej omenil, uporabna dovoljenja, je tudi v tej določbi zakona posebno poglavje. Sam sem močno na stališču, da jih preprosto ne potrebujemo. Lepo je zapisano, razen v tistih primerih, kjer so objekti posebnega državnega pomena oziroma objekti, ki imajo res tako naravo zahtevnosti, da se le-to potrebuje. Vendar to ni v primeru tisočih izdanih gradbenih dovoljenj, vse po vrsti, kot je običajno praksa dandanes ali v preteklih obdobjih. Tisto, kar je absolutno za pozdraviti in bi bilo temu smiselno v tem zakonu dati večjo težo, je, da morajo projektanti, predvsem pa nadzornik, ki nadzoruje gradnjo, prevzeti vso tovrstno odgovornost po končani gradnji in z izjavo zagotoviti upravnemu organu pred izdajo gradbenega dovoljenja, da je objekt zgrajen skladno z vsemi tehničnimi standardi. Če temu ni tako, se vprašam, zakaj potem sploh nadzornika potrebujemo?! Kaj je potem njegova vloga; da je zgolj na gradbišču in piše gradbeni dnevnik?! Tudi to je treba, vendar prvenstveno naloga nadzornika na gradbišču je, da se prav izvajajo tehnični standardi pri gradnji. To je eden od ključnih momentov, kajti pri dokončni izdaji gradbenega dovoljenja, sploh pri zahtevnejših objektih ali pa mogoče pri malce manj zahtevnejših objektih, je ta časovnica, danes DZ/VII/31. seja 243 gledano, izredno v slabi smeri nasproti investitorju. Zato bi prosil predlagatelja, da temu res posvetite posebno pozornost in da se v danih postopkih tukaj doseže nek premik, kajti menim, da komisije za tehnični pregled ne potrebujemo. Ali pa ne potrebujemo funkcije in popolne vloge nadzornika na samem gradbišču. Na koncu še povečati inšpekcijski nadzor in kazni. Tukaj bom mogoče malce preveč kritičen, vendar imamo razpravo, zaradi tega je tudi prav. Po mojih informacijah, veliko se ne bom zmotil, imamo okoli 60–70 gradbenih inšpektorjev v Republiki Sloveniji. Moje vprašanje predlagatelju zakona je, ali imate narejeno analizo, koliko rušitev črnih gradenj pa je že bilo izvedenih ali zaključnih v postopku. Kajti številčnost inšpektorjev sama po sebi nič ne pomeni, če ni učinka oziroma rušitve. Kajti nedovoljen poseg v prostor je preprosto nedovoljen in ga je treba sankcionirati. Tu se navezujem tudi na kolega, ki je prej omenil primer, pa vsem nam je znano, kako se ruši v Bohinju; po celi Sloveniji pa so objekti, ki so na vodnih virih, objekti, ki so na posebnih varovanih conah, kaj šele v conah okolja in prostora, pa se nič ne zgodi. Jaz verjamem, da potekajo upravni postopki, inšpekcijski postopki, morda so tudi upravni spori. Sam menim, da nas zanima, kaj se v teh zadevah konkretno dogaja, predvsem v smeri rušitve. V tem primeru se močno strinjam s predhodnim razpravljavcem, ki je rekel: Saj je stimulirano, da posegamo v prostor, kajti ni kaznovano. Po drugi strani pa imam po dobrih dvajsetih letih legalno črno gradnjo in se bom še vprašal, ali bom potem sploh plačal komunalni prispevek ali uzurpacijo in podobno. To so stvari, katerim je preprosto treba v spremembi tega zakona v nadaljnjem postopku tudi slediti. Toliko zaenkrat. Upam, da bo ta zakon, ki je potreben, ki gre v pravo smer, z določenimi dopolnitvami, posebno bi dal poudarek komunalnemu prispevku, kajti to je treba urediti in iti v smeri občin. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima državna sekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor gospa Lidija Stebernak. LIDIJA STEBERNAK: Hvala za besedo. Jaz bi se osredotočila na komunalni prispevek. Komunalni prispevek smo predvideli v fazi pričetka gradnje ravno zaradi tega, ker ni nujno, da je projektna dokumentacija pri izdaji gradbenega in projektna dokumentacija potem, se pravi PZI, projekt za izgradnjo, popolnoma enaka. Če bodo dovoljena dopustna odstopanja, bo tudi komunalni prispevek treba skladno s tem na tak način ovrednotiti. To je eden izmed razlogov. Drugi razlog je pa ta, da občini v primeru, da do gradnje sploh ne pride, potem ne bo treba vračati komunalnega prispevka, ker se gradnja ni začela; to, kar se je dogajalo zdaj. Zato je ta komunalni prispevek vezan na začetek gradnje. Ne glede na to ga pa dobi občina prej, preden začne nekdo graditi. Upravna enota je tista, ki preveri, ali je bil komunalni prispevek občini plačan, ker brez plačila komunalnega prispevka tudi ni dovoljeno graditi. Inšpektor to zadevo preveri in sankcionira, če se to zgodi. Potem glede same odgovornosti. Mislim, da ravno s tem zakonom povečujemo odgovornost vseh projektantov in arhitektov, saj so stvari vezane tudi na njihove izjave, da je vse v skladu z veljavnimi pravili. To je pogoj. In hkrati zdaj dodajamo obema zbornicama možnost strokovnega nadzora nad njihovimi člani. To doslej ni bilo urejeno na tak način, tako da se ta odgovornost povečuje. Tudi pri uporabnih dovoljenjih, samo za tiste najzahtevnejše postopke bo treba imenovati tehnično komisijo in izpeljati postopek tehničnega pregleda. Ostali postopki gredo na izjavo in se na podlagi izjave izda tudi uporabno dovoljenje. Glede rušitev pa moram priznati, da po podatkih, ki smo jih imeli v času, ko smo ta zakon pripravljali, je bilo tisoč 450 izvršljivih zadev pri inšpektorjih. 180 je bilo takšnih, ki so jih investitorji sami odstranili; 373 so jih legalizirali, zgolj 15 jih je bilo odstranjenih po izvršilnem inšpekcijskem postopku. Je pa res, da je to odvisno tudi od sredstev, ki jih MOP dobi za to, da zadeve odstranjuje. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Bojan Podkrajšek. Pripravita naj se gospod Ivan Prelog in gospa Ljudmila Novak. BOJAN PODKRAJŠEK (PS SDS): Spoštovani predsednik, hvala za dano besedo. Državna sekretarka, kolegice in kolegi! Ko danes govorimo o gradbenem zakonu, ki je v prvi fazi, naj povem, da se načeloma strinjam s kolegom Verbičem, ki je prej omenil, da bi uradnik, ki izdaja gradbeno dovoljenje, zelo težko neke stvari odločal po kmečki logiki ali zdravi kmečki pameti. Je pa verjetno možnost, možnost vseh nas, predlagatelja ter vseh poslank in poslancev Državnega zbora, ko sprejemamo ta pomemben gradbeni zakon, da se uporabi zdrava kmečka logika ali pamet. Že dva predhodnika, sem prej slišal, in to drži, da v sosednji Avstriji dobiš gradbeno dovoljenje v slabih dveh tednih ali pa dobrem tednu. Jaz ne bom trdil, da je zdaj možno iti v Avstrijo, narediti fotokopijo, pa to prenesti v Slovenijo. Ampak zdelo bi se mi pa prav, da bi se vsaj malo približali njihovi zakonodaji na tem področju. Predvsem imam tu v mislih časovnico, v mislih imam tudi nepotrebno dokumentacijo, ki jo naši državljani, ki zaprosijo za to gradbeno dovoljenje, potrebujejo. Mislim, da bi te mape lahko bile veliko bolj tanke, kot so sedaj. Ta pomembna zakonodaja se je v preteklosti velikokrat spreminjala. Jaz sem trdno prepričan, srečal sem veliko tistih, ki so gradili hiše in so potrebovali gradbena dovoljenja; predvsem pa tiste, ki so gradili zahtevnejše objekte. Ti DZ/VII/31. seja 244 postopki so bili za njih včasih zelo dolgi, mučni, največkrat pa se je tudi zgodilo, da kdo niti ni prišel na cilj. Ko govorimo o gradbeni zakonodaji, je tudi v preteklosti …, in mislim, da tudi ta predlog zakona ne izboljšuje področja zahtev in dopolnitev, ko uradnik da projektantu ali arhitektu. Potrebno bi bilo, da vse zahteve oziroma dopolnila poda v eni fazi, da tega ne izvaja mesečno ali tedensko. Ker posledično, ko je nekdo potem slabe volje na koncu pa uradnika vpraša, zakaj je bil tako dolg postopek; je njegov odgovor, da je bila tukaj dopolnitev. Mislim, da bi bilo prav, da ima uradnik možnost, da poda zahtevek in dopolnitve v eni fazi; ne pa da se to vleče v več fazah in se s tem zavlačuje izdajo gradbenega dovoljenja. Največkrat imajo občine slabo prostorsko planiranje in urejanje prostorov v lokalni skupnosti. Tudi to je ena od posledic, ko nekdo zaproša za izdajo z vsemi soglasji, ki jih potrebuje za izdajo gradbenega dovoljenja. Nedavno je vlada sprejemala zakon za eno investicijo, ki prihaja, ki bi naj prišla v Slovenijo. Pa mislim, da bi morali tudi strateško načrtovati zemljevid Slovenije, določimo 10 lokacij po Sloveniji. Mislim, da ni treba za vsako takšno investicijo, seveda predvsem takrat, ko pride tujec, da se za investitorja sprejema poseben zakon; našim državljanom, ki pa več desetletij že ustvarjajo pa že imajo neko podjetje v Sloveniji, je to onemogočeno. Predvsem bi tudi apeliral in mislim, da med prvo in drugo fazo čaka predlagatelja še veliko dela. To smo tudi slišali danes v razpravi. Predvsem bi še opozoril na fazo tega kupa dokumentacije, ki jo rabi tisti, ki zaproša za gradbeno dovoljenje. Ta gradbeni zakon je izjemnega pomena. S tem se srečujemo mi ali naši državljanke in državljani skoraj na dnevnem redu; pretekle izkušnje pa kažejo in trkajo na vrata predlagatelja, ki je ta predlog pripravil, da ga čaka še mnogo dela. Naj zaključim s tistim, kar sem na začetku povedal, da je treba vnesti nekaj zdrave kmečke pameti. To imamo možnost mi, ko to sprejemamo; ne pa potem pričakovati od tistih, ki bi naj to zakonodajo izvajali. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Ivan Prelog. Pripravita naj se gospa Ljudmila Novak in gospod Tomaž Lisec. IVAN PRELOG (PS SMC): Hvala za besedo. Spoštovani vsi prisotni! Poglavitne rešitve Predloga gradbenega zakona uvajajo kar nekaj bistvenih novosti in dovolite mi, da jih navedem v 19 točkah: 1. Širitev veljavnosti zakona na večji obseg objektov, med njimi tudi na druge gradbene posege in objekte, ne glede na njihovo povezanost s tlemi. 2. Olajšani pogoji za nekatere vrste gradnje in del, in sicer opustitev obveznosti pridobivanja gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, (potrebna je samo še prijava začetka gradnje), opustitev obveznosti pridobivanja gradbenega dovoljenja za začasne objekte, namenjene prireditvam in za čas sezone, širjenje obsega vzdrževanih del, za katere ni obvezna pridobitev gradbenega dovoljenja na manjše rekonstrukcije. 3. Uzakonitev obveznosti nezavezujočega podajanja informacij, svetovanja in pomoči investitorju. 4. Opcijska možnost pridobitve predodločbe, ki zavezuje v naknadnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja in investitorju omogoča večjo investicijsko in pravno varnost. 5. Pridobitev gradbenega dovoljenja na podlagi bolj strnjene in posredno formalno manj zahtevne dokumentacije. 6. Uzakonitev faze prijave začetka gradnje z namenom spremljanja, evidentiranja in učinkovitejšega nadzora nad izvajanjem gradenj. 7. Uzakonitev možnosti skrajšanega postopka izdaje gradbenega dovoljenja. 8. Uzakonitev pravne podlage za informatizacijo postopkov dovoljevanja in elektronsko poslovanje. 9. Okrepitev vloge občin v procesu dovoljevanja z uzakonitvijo obveznega mnenja občine v postopkih dovoljevanja. 10. Določitev nadzora nad izvajanjem gradenj, za katere ni treba pridobiti gradbenih dovoljenj, kot izvirne pristojnosti občinske inšpekcije. 11. Integracija postopka izdaje gradbenega dovoljenja in okoljevarstvenega soglasja. 12. Uzakonitev vključitve javnosti v integralen postopek presoje vplivov na okolje in odločitve o gradbenem dovoljenju. 13. Večja vloga in odgovornost udeležencev, kakor tudi gradbene inšpekcije in drugih pristojnih inšpekcij (odločanje na podlagi izjav v postopkih dovoljevanja). 14. Poenostavljanje postopka pridobivanja uporabnega dovoljenja, to je brez tehničnega pregleda, na podlagi izjav. 15. Samodejno evidentiranje objektov po izdaji uporabnega dovoljenja. 16. Legalizacija neproblematičnih nedovoljenih gradenj, to so objekti daljšega obstoja 20 ali več let in legalizacija v prehodnem obdobju na podlagi predpisov, veljavnih v času gradnje objekta. 17. Omogočanje manjših odstopanj od gradbenega dovoljenja med gradnjo. 18. Prekvalifikacija soglasij v mnenja in s tem posredno omogočanje uravnoteženja med varstvenimi in razvojnimi interesi v postopku dovoljevanja. 19. Določanje gradbenih parcel v postopku izdajanja gradbenih dovoljenj in njihovo evidentiranje. Tudi tega predloga zakona ne smatram za idealnega, vendar ga bom v tej fazi prav tako potrdil. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospa Ljudmila Novak. DZ/VII/31. seja 245 Pripravita naj se gospod Tomaž Lisec in gospod Jože Tanko. LJUDMILA NOVAK (PS NSi): Hvala za besedo. Najprej želim poudariti, da moramo biti sami gospodarji svojega prostora; in ne da pride nekdo in reče – Tukaj bom gradil, kar se nam v zadnjem času dogaja. Tudi zaradi tega smo v Novi Sloveniji že dlje časa opozarjali na to, da moramo pospešiti sprejemanje tega gradbenega zakona in tudi zakona v zvezi s sprejemanjem občinskih prostorskih načrtov. Sedaj slišim, da slednji zakon, ki sem ga omenila, ne prinaša bistveno boljših rešitev; kar bom obžalovala, če bo tako. Vsekakor ta zakon prinaša nekaj izboljšav, kar v Novi Sloveniji tudi podpiramo. Naši župani so prav tako opozorili na urejanje plačila komunalnega prispevka v prihodnosti. Navedli ste sicer nekaj opravičljivih razlogov, ki jih razumem. Ker pa sem bila tudi sama nekaj časa županja in vem, kako je bilo težko postaviti pravo ceno oziroma kako je težko potem investitorjem tudi to plačati, in se na vse načine hočejo temu plačilu tudi izogniti oziroma da bi bilo čim manjše, se bojim, da bo nova ureditev prispevala tudi k povečanju problemov, ne k zmanjšanju problemov. Zato prosim, če na tej točki še enkrat premislite. Tudi mi bomo verjetno prav glede plačevanja komunalnega prispevka podali določene pripombe. Kar se tiče črnih gradenj. Ja, tu pravim, da moramo biti pred zakonom vsi enaki. Žal vemo, poznamo primere, ki so bili medijsko razvpiti, ko smo neke kolibe podirali, medtem pa vile znanih Slovencev še vedno stojijo. Tukaj nismo pred zakonom vsi enaki. Tudi ureditev, da tisti, ki so pred več kot dvajsetimi leti postavili črno gradnjo, bodo za to manj kaznovani kot drugi, se mi ne zdi ravno smiselna in dobra. Stvari je treba počistiti, globe naj se plačajo, stvari naj se uredijo in črnih gradenj vsekakor ne smemo dovoljevati. Res pa je, da je tudi zaradi tega, ker se predolgo časa, več let sprejemajo občinski prostorski načrti, prišlo do toliko črnih gradenj. Tukaj je pa zagotovo tudi del krivde države. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Tomaž Lisec. Pripravita naj se gospod Jože Tanko in Danijel Krivec. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala, predsednik, za dano besedo. Spoštovana državna sekretarka s kolegoma, kolegi in kolegice, lep pozdrav! Ravno sem dobil pred petimi minutami SMS-sporočilo prijatelja, ki je vprašal: »Ali se splača počakati z vlogo za gradbeno dovoljenje, ali pa zadeve ne bodo veliko boljše?« Pa sem mu napisal, da bolj kot berem cilje, razloge in namene zakona, mu priporočam, da počaka; ko pa berem člene zakona, pa imam občutek, da se v praksi ne bo veliko spremenilo. Zakaj to govorim? Najprej ena stvar. Ta vlada vseskozi govori o sistemski zakonodaji. Mi imamo pred sabo zakon o graditvi objektov, nimamo pa pred sabo obljubljenega, že napisanega in že na vladi potrjenega zakona o urejanju prostora. Pa sprašujem prisotne iz ministrstva ter tudi vse nas ostale – Ali najprej izkopljemo temeljni izkop in naredimo temeljno ploščo, ali najprej postavimo streho?! Po mojem mnenju bi morali najprej, če že ne sočasno, sprejemati pomembnejši zakon, to pa je ta zakon o graditvi objektov, ki je v bistvu izvedbeni zakon. In danes smo ogromno poslušali o okoljskih zadevah, o prostorskih zadevah, o komunalnem prispevku, ki niso stvar tega zakona, ki je danes pred nami. So stvar nekega drugega zakona, kjer se pišejo podlage tudi za ta zakon. In zakaj se mi zdi, da je ta zakon problematičen? Leta 2007 sem sedel na nekaterih koalicijskih usklajevanjih, ko se je spreminjala prostorska zakonodaja, ko smo takrat sprejemali in sedaj še veljavni Zakon o prostorskem načrtovanju. Pa je bilo ogromno pripomb takšne in drugačne stroke, lokalnih skupnosti, ampak so uradniki na ministrstvu rekli, da problemov ni. Konkreten primer. Pri zadnjem koalicijskem usklajevanju, preden je šel zakon v vladno proceduro, je tedanji minister za okolje in prostor vprašal tedanjo direktorico direktorata, ali je prepričana, da bodo po sprejetju tistega zakona vse občine v roku dveh let imele prostorske plane, občinske prostorske načrte. Njen odgovor je bil: Z lahkoto, spoštovani minister. Z lahkoto. Bilo je leta 2007. Kakšno pa je stanje? 1. 7. 2015, veljaven OPN ima 149 občin. Toliko o teh uradnikih, pa verjetno sta vsaj dve tretjine istih, ki so bili leta 2007, ko govorijo – Z lahkoto bo boljše, z lahkoto bo lažje, z lahkoto bo cenejše in z lahkoto bo bolj enostavno. Praksa pa povozi te lepe besede, ki se skrivajo v ciljih, namenih in razlogih. In tega me je tudi strah pri tem zakonu, še posebej, kot rečeno, ker bi morali vsaj skupaj sprejemati oba zakona. Danes je bilo veliko debate, kakšen je vpliv gradbene, okoljske in prostorske zakonodaje na vse ostale zadeve, predvsem na področje gospodarstva, na področje investicij, na področje kmetijstva, na področje tudi ostale infrastrukture, športne, kulturne in tako naprej. Ampak mi imamo danes pred sabo samo izvedbeni akt, ki govori; osnovnega akta pa nimamo. In me je zelo strah, da ne samo v fazi sprejemanja tega zakona, potem tudi tistega drugega zakona, bo še veliko več pripomb in boste rekli – Joj, pripomba se pa ne more več upoštevati, ker v Gradbenem zakonu pa že tako zadeva piše. Sicer moja malenkost ni bila nikoli župan, sem pa tretji mandat občinski svetnik in vem, kako približno potekajo zadeve vsaj na lokalni ravni, če že nisem bil zraven pri projektih državnega pomena; ampak vsi tisti, ki vemo, ko govorimo o mnenjih, soglasjih, o tako imenovanih soglasodajalcih pri posameznih zadevah, ki vemo, kaj je občinski prostorski načrt, kaj je občinski podrobni prostorski načrt, kaj je program komunalnega opremljanja, ki se ukvarjamo s PGD, PZI, PUP in vsem ostalim, DZ/VII/31. seja 246 vemo, da teorija v zakonih pa tudi teorija v podzakonskih aktih ogromno prenese. V praksi pa so zgodbe različne. Kot je prej rekel kolega Trček, lahko se na primer samo pred izdajo gradbenega dovoljenja srečamo z rdečimi situacijami. Imamo mladega uradnika, ki se drži strogo zakonov, podzakonskih aktov, ki je skoraj doktoriral na tem področju, in se postopek izdaje gradbenega dovoljenja zavleče ne na 8 dni, kot je prej kolega Ljubo povedal, ampak na 8 mesecev. Imamo pa verjetno tudi kakšnega, ki reče: Saj ni za mene gradbeno dovoljenje, bo že investitor vedel, kaj želi. Verjetno občinski plan dovoljuje, zakon pa tudi, lahko si ga vsak tolmači po svoje, pa je zadeva v redu. Skratka, ogromno nekih problemov. In če vemo, da imamo tukaj različne občine, da se včasih od upravne enote do upravne enote sprašujejo ne samo načelniki upravnih enot, ampak tam zaposleni, ko jim prineseš na primer OPPN pa jim rečeš: Ali bo možno tukaj to in to narediti? Pa rečejo: Joj, ne vemo, moramo še enkrat pogledati zakone, podzakonske akte, občinske odloke, potem pa vam bomo lahko dali odgovor. In čas teče. In čas gradnje se podaljšuje, čeprav imamo v ciljih, namenih in razlogih dobre ambicije, jih potem praksa z lahkoto povozi. Potem prihajajo razjarjeni ljudje do županov in do svetnikov, ki pravijo, da so oni krivi, ker preko OPN-jev in OPPN-jev samo spoštujejo tisto, kar jim zakonodaja na gradbenem, prostorskem in okoljskem delu omogoča oziroma ne omogoča. Leta 2007 je bilo rečeno, da v roku dveh let zakon z lahkoto dovoljuje, da bi imele vse občine OPN. Leta 2017 smo na tri četrt te zgodbe. In zato tudi sam ne verjamem, da bo vse tiste dobronamerne uvodne besede pri tem zakonu praksa izpeljala. Še bolj, mislim, da bo ta zakon imel ogromno problemov v praksi, ker sam – sploh v zadnjem času, ko se ukvarjamo z debirokratizacijo – pogledam prehodne in končne določbe. In tudi tukaj jih je kar nekaj. Izvršilni predpisi iz tega člena, tega člena in tega člena se izdajo v petih mesecih od uveljavitve tega člena. In ko pogledamo, kaj vse v tem primeru govori 69., 75. in ostali členi, gre veliko bolj podrobneje, kot pa je v teh 122 členih, zadeve, ki so potem tisto med sladko teorijo in med kruto realnostjo. Spoštovani, da ne bo mišljenja, da je vse v tem zakonu samo slabo. Je zapisano nekaj dobrih stvari glede soglasij, kako se združuje, kako določena soglasja prehajajo v mnenje. Tudi področje legalizacije je treba urediti, čeprav sam, spoštovani, ne verjamem oziroma sprašujem, od kje vam te finančne številke. Ne samo tiste na področju inšpekcijskega nadzora, koliko bo to prineslo občinam; predvsem na področju legalizacije, ko govorite o ogromnih številkah. Mislim, da okoli 128 milijonov. Samo trenutek, tako je. Z delom inšpekcij ne veliko, glede ostalega pa …, samo sekundo. Pozitivne finančne posledice, povečanje dohodkov vseh občin v letu 2018 – 128 milijonov, v letu 2019 – 35 milijonov, v letu 2020 – 35 milijonov. Verjetno so v Združenju občin in Skupnosti občin zaploskali, ampak se verjetno tudi kislo nasmejali, ker so rekli – Kako? Nimamo inšpektorjev, nimamo vseh ostalih zadev, ki bi jih hitro uredili, da bi občine dobile v naslednjih letih tukaj približno skupaj 180 milijonov evrov. In še več, ti inšpektorji, s katerimi imamo že sedaj probleme, pa ne zato, ker nekateri ne bi dobro delali, ampak ker jih je premalo, po tem zakonu bodo občine nosile ta del inšpekcij. In veste, kako težko je, ko na primer Janez iz občine Sevnica kot inšpektor hodi po občini Sevnica ter gleda, kaj vse je prav in kaj vse ni prav. In pride Janez do kolega Jožeta in kako mu naj pri najboljši meri napiše kazen, ker mu morda manjka kakšen list izmed tistih 60 strani pri izdaji gradbenega dovoljenja. Pa mu reče: »Zakonodaja je takšna, plačal boš, jaz zaradi tega ne bom imel nič višje plače, ampak država si je blagovolila nekaj vzeti, nekaj pa bo imela od tega občina.« Zelo težko. Še bolj, ker zelo natančno opredeljujete, kdo vse bo lahko ta inšpektor; in z vsem dolžnim spoštovanjem, ne verjamem, da bodo poleg človeške plati lahko inšpektorji imeli nadzor še nad vso vsebino, ki se jim bo naložila, in sicer za novo zakonodajo, ki je potrebna, potem pa bodo v naslednjih petih mesecih dobili verjetno v roke zajeten kup podzakonskih uredb oziroma pravilnikov. Rad bi opozoril še na nekaj zadev. Verjetno ste vsi dobili dopis Skupnosti občin, ki zelo natančno govori o določenih zadevah. Sicer smo danes slišali, da je bilo kar nekaj časa, da se je ta zakonodaja usklajevala. Ampak spoštovani, še enkrat, nekaj je razlika med uradniki na ministrstvih, nekaj pa med tistimi župani in morda med vodji oddelkov za okolje in prostor, ali kakor se v občinah imenujejo, ki se vsak dan konkretno srečujejo z vsem tem, kar jim država nalaga. Ko jim država nalaga, kot že rečeno, različne kratice, za katere, preden ne postaneš vsaj mladi investitor, nimaš pojma, kaj je OPN, OPPN, kar sem prej govoril. Ravno včeraj smo imeli na seji občinskega sveta debato o programu komunalnega opremljanja za stanovanjsko cono v velikosti sedmih hektarjev, pa smo skoraj doktorirali iz kanalizacije, Cti, Cpi, širine cest; zraven skoraj doktorirali iz pravilnikov o projektiranju cest in tako naprej. Ampak to so tiste zadeve, kako se potem občinski uradniki znajdejo, ko je na njihovih vratih nek investitor in želi čim več odgovorov; občinski uradnik pa ima na žalost še sam veliko vprašanj, ki jih verjetno naslavlja tudi na vaše ministrstvo, ko ga zanimajo konkretne zadeve in ga ne zanimajo tisti lepi stavki o tem, kako bo vse super fino. Spoštovani, jaz pričakujem, da ti podzakonski akti ne bodo v maniri slovenske uradniške birokracije zadnjih 25 let naredili solidnega izdelka z ogromno napakami. Že tukaj boste verjetno dobili zajetno gradivo Zakonodajno-pravne službe, verjetno še kakšne pripombe in predloge različne inženirske stroke, lokalnih skupnosti, pa verjetno še koga; da DZ/VII/31. seja 247 naredimo ta zakon kolikor toliko užiten. Potem pa se v roku petih mesecev soočamo z zadevo, ki se ji reče izvršilni predpisi. Pa morda še nekaj zadev. Danes je bilo že kar nekaj razprav glede te predodločbe. Sicer se zadeva zelo lepo sliši, ampak čeprav piše, da imajo to že v Avstriji in v Nemčiji, torej državah, po katerih se zgledujemo, saj veste, še tisti dobri zakoni, ki jih prepišemo oziroma prekopiramo od teh držav, ki so nam nek vzgled, se v slovenski praksi predvsem zaradi slovenske želje po prenormiranosti izrodijo. Naslednja stvar, pravnomočno gradbeno dovoljenje, tudi o tem je bilo danes nekaj debate. Predlagam, da tokrat prisluhnete občinam in vsem tistim, ki so vam pisali, da bodite pozorni, kaj je dokončno, kaj pa pravnomočno gradbeno dovoljenje. Da ne bomo s tem čakanjem na pravnomočnost zavrli ne samo kakšen enostanovanjski projekt; ampak da s tem ne bomo zavrli morda tudi tistih težjih, večjih primerov, ki se nam dogajajo. Pa ne bom govoril o tem, ali bi po tem zakonu ne bi imeli primera Magne; ali pa je bila želja tega zakona, da sledite primeru Magne, ampak če berete člene, če berete soglasja in mnenje, se bodo verjetno kljub temu zakonu, kljub Zakonu o urejanju prostora še naprej morali dogajati različni lex specialisi na področju investicij, če bomo želeli komu dati prednost oziroma ga zriniti v slovenski okoljski in prostorski del. Zakaj danes pogrešam debato oziroma zakon – debate je bilo danes kar nekaj – o urejanju prostora? Danes je bilo že kar nekaj govora o Naturi 2000, o zaščiti najboljših kmetijskih zemljišč; ampak s tem izvedbenim zakonom na tista vprašanja ne posegamo. Resnično mi je žal. Priporočilo, ne v času do julijske seje, ampak predvsem v poletnem času naj si pod kakšno mrzlo klimo uradniki na vašem ministrstvu še enkrat detajlno pogledajo oba zakona in vidijo, kje so skupne točke, kje pa so še vedno odprta vprašanja, da jih resnično ne samo v teh preambulah, ampak v določnih členih rešujete tako, da se približamo temu, kar je ideal, kot je bilo rečeno, 8 dni za izdajo gradbenega dovoljenja v Avstriji. Ali pa če želite na področju večjih investicij primer Magna, ko je bilo obljubljeno, da bo v pol leta sprejet občinski prostorski načrt in pridobljeno gradbeno dovoljenje. Da zaključim, lepo piše v teoriji, mene je na žalost preveč strah, kako bo ta teorija potem izzvenela v praksi. Hvala. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Besedo ima gospod Danijel Krivec. Potem pa pride v sklepnem delu še predstavnica Vlade. DANIJEL KRIVEC (PS SDS): Hvala za besedo, spoštovani predsednik. Naj najprej ugotovim, da smo zelo hitro opravili splošno razpravo. Ker je bila zahteva podana s strani koalicije, sem pričakoval, da bo pa vseeno malo več tehtnih razprav. Očitno pa je zakon idealen in ne vem, zakaj vlagate splošno razpravo, če ne želite v nadaljevanju razpravljati o teh zakonih. To, kar ste v večini tisti, ki ste razpravljali, ugotavljali, ta zakon bi moral priti v obravnavo po zakonu o urejanju prostora, ki bi ga morali predhodno obravnavati; kajti najprej je treba stvari umeščati. Večina razpravljavcev se je tudi dotikala tematik, ki so opredeljene v zakonu o urejanju prostora. Ta zakon po novem jasno izloča področja, ki so vezana na regulacijo glede arhitektov in inženirjev, kar je na nek način lahko tudi dobrodošlo. Ureja tudi dovoljenja za gradbene posege, ki niso objekti, kar je tudi na nek način pozitivno, kajti v preteklosti so se te zadeve izigravale. Ne razumem pa tega, da se ukinja obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov. Če to naredimo na splošno, kar je predvideno v tej noveli, je problem pri bolj zahtevnih objektih, ki se rušijo. Mislim, da pa vsakega objekta v nekem urbanem naselju ni možno porušiti brez nekega eksaktnega elaborata ali pa nekega dovoljenja. Za navadne objekte ja, vendar bi morala biti tukaj neka razmejitev. Mislim, da v celoti ukiniti to obveznost ni dobro. Pristojnost za nadzor nad gradnjo za objekte, ki niso predpisani z gradbenim dovoljenjem, tu je veliko razpravljavcev govorilo o prenosu na občinske inšpekcijske službe. Tu je tudi problem, kajti naslednji členi, ki govorijo o tej inšpekciji, dajejo tudi obveznosti tem inšpektorjem, ki morajo biti s področja gradbeništva ali arhitekture. In kdor pozna te občinske inšpektorje, v veliki meri ne izpolnjujejo teh pogojev; in je to neka dodatna obveznost, ki jo bodo lokalne skupnosti zelo težko izvedle. Elektronsko poslovanje na področju graditve, tu se lahko strinjamo, vendar PISO oziroma ta projekt bo še dolgo v izvajanju. Govorite tudi o veliki pomoči upravnih organov, ki naj bi se v fazi postopkov povečala, se pravi ta pomoč upravnih organov. Upam, da je to resen pristop, ki se ga greste, kajti že veliko bi naredili, če bi poenotili odločanje vseh upravnih organov, govorimo o upravnih enotah, v določenih primerih. Že ta razlika, ki nastaja pri izvajanju zdajšnje zakonodaje, je velika težava in ovira. Drugo; če boste naredili to, da bo obveljalo, da upravni organ lahko samo enkrat poda zahtevo za dopolnitev in ne ničkolikokrat – ker ZUP tega jasno ne opredeljuje, o tem smo se v preteklosti večkrat pogovarjali –, bo kar veliko narejenega v tej smeri. Po drugi strani pa je treba res definirati, da je pripravljavec nekega prostorskega akta tisti, ki v določenih mejnih primerih daje eksaktno mnenje; ne pa upravni organ. Govorimo o občini oziroma pripravljavcu na občinskem nivoju. Ker v teh vlaganjih gradbenih dovoljenj oziroma v teh postopkih prihaja v veliki meri do tolmačenja upravnih organov glede posameznih OPN v veliki meri zelo ozko, birokratsko in brez poznavanja celote. Dostikrat se bere samo posamezen člen, ne pa celotnega OPN, in prihaja v veliki meri do velikih zadreg in težav. V primeru, da je na drugi strani neuka stranka, lahko tudi do tega, da nekdo ne DZ/VII/31. seja 248 spelje postopka zato, ker niti ne ve, kam bi se obrnil. Upam, da bo ta del tudi bistveno bolje rešen. Predodločba; mislim, da je kar nekaj kolegov, tudi kolega Veber to spraševal in problematiziral. Niti se ne ve, ali je to upravna odločba ali je to nek neobvezujoč dokument. Mislim, da ta stvar ni najbolj dodelana in razčiščena. Legalizacija objektov, tega se je večina dotikala, mislim, da je to pravilna smer, da se to poskuša na čim bolj praktičen način urediti, kajti marsikatera črna gradnja v bistvu to sploh ni, ker je znotraj zazidalnih območij. Ni pač v postopku pridobila vseh dovoljenj, ker so se OPN-ji predolgo sprejemali. Mislim, da lahko mirno trdimo, da je vsaj 95 % ali pa še večji procent teh »črnih gradenj« možno legalizirati. Jasno pa je, da ni možno legalizirati tistih objektov, ki so v nekem zavarovanem območju ali na nekem območju, kjer niti pod razno neki prostorski načrti posameznih lokalnih skupnosti te zadeve ne morejo pokriti. V teh primerih pa je treba zelo striktno nastopiti in te stvari odstraniti. Nisem čisto prepričan, da bo povezava gradbenega dovoljenja z okoljevarstvenim soglasjem poenostavila stvari. Bojim se, da se bodo zadeve še bolj zapletle, kajti vezati to zadevo v postopku, ne vem, iz mojih izkušenj, sem precej skeptičen. Sicer vi govorite o tem, da se nek postopek poenoti pa je to lažje, ampak jaz imam precej zadržkov glede tega. Obvezna prijava začetka gradenj in povezava na plačilo komunalnega prispevka, kar definirate v 64. členu, tu se strinjam z vsemi mojimi predhodniki, ki pravijo, da je to treba vezati na izdajo gradbenega dovoljenja. Mislim, da s tako dikcijo, kot jo zdaj dajete v zakon, nalagate inšpektorjem in vsem drugim organom ogromno neke presoje v primerih izigravanja te določbe. V primeru, da je to pred izdajo gradbenega dovoljenja, je pa to v fazi postopka zelo eksaktno opredeljeno. Čim to spustite na prijavo, kot vi pravite, začetka gradnje, je to elastika; da smo čisto plastični. Na drugi strani govorite o tem, da se pripravljalna dela lahko prej začnejo pa še neki drugi postopki. Sami veste, da vsi ne prijavljajo začetka gradenj, predvsem pri individualnih gradnjah do sedaj nihče ni prijavljal začetka gradnje. S tem dajete samo dodatne naloge inšpektorjem in drugim organom, ki enostavno tega ne bodo sposobni. Kdo bo preverjal, ali je to 8 dni prej, kar piše zakon; in bodo samo pritožbe na pritožbe, ta stvar je neobvladljiva. Jaz upam, da se tega zavedate in da v nadaljevanju to spremenimo. V primeru pred izdajo gradbenega je to obveza, ni treba nobenega dodatnega nadzora; v primeru vaše dikcije pa je to odprto polje za izigravanje v nedogled, da smo si na jasnem, toliko pa že poznamo prakso. Obveznost pridobitve uporabnega dovoljenja za vse objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Mislim, da tudi v tem primeru bi bila potrebna verjetno neka razmejitev glede na zahtevnost objektov. Individualni objekti ali pa neki manjši objekti, ki zdaj po novem zahtevajo gradbeno dovoljenje, ne vem, če je nujno, da rabijo ravno uporabno dovoljenje. Uporabna dovoljenja so bila do zdaj vezana predvsem na to, da se objekti, ki so namenjeni neki javni funkciji in tam, kjer se lahko pojavi neko večje število, kjer je nekega odgovornost, da pridobijo uporabno dovoljenje; ne pa za vsak objekt. Tudi prehodna obdobja, ki so v tem zakonu, pa ne samo v tem, tudi pri inženirskem in arhitekturnem zakonu, so nekoliko predolga. To, kar je kolega opozoril, tudi ti podzakonski akti so nedefinirani in sami vemo iz prakse, predvsem na tem ministrstvu, ti podzakonski akti so v veliki meri možnost za to, da se v nadaljevanju povzroči nek kratek stik in pride do tega, da tudi za zakon, ki ga konec koncev akceptiramo v Državnem zboru, kasneje vsi ugotovimo, da ni izpolnil tistega, kar smo pričakovali. Vsaj en del podzakonskih aktov in tega, kar predvidevate v prehodnih določbah, bi moralo biti že jasno definirano, ker na osnovi tega se bomo tudi odločali, ali zakon rešuje stvari ali jih še bolj zakomplicira. Prepustiti to nekemu uradniku, da predpiše, je nedopustno. Spomnite se nekih uredb, na katere je bil potem odziv v Državnem zboru in ste jih morali umikati; enako velja tudi za te podzakonske predpise na osnovi posameznih členov, ki jih zakon določa. Veliko govorite o tem, da bi bilo treba vzpostaviti neko regionalno planiranje nekih zadev, ki so vezane na širši nivo. Tu se lahko strinjamo, vendar ministrstvo je tisto, ki mora kakšno stvar tudi dopolniti in spremeniti. Ker je veliko pripomb s strani zainteresirane javnosti, stroke, inštitucij, predvsem tudi lokalnih skupnosti, verjamem, da bo razprava na odborih konstruktivna. Vseeno upam, da se bo med razpravo na odborih dalo to materijo, vsaj v ključnih zadevah, dopolniti. Pričakujem s strani ministrstva ter tudi koalicije, da bo v nadaljnjih postopkih konstruktivna in da bo upoštevala tudi stvari, ki bodo predlagane s strani opozicije in bodo smiselne, da se v to zakonodajo vključijo. Neke dobre popotnice glede na to, da je koalicija danes predlagala to širšo splošno razpravo, ampak velike razprave ni bilo, razen nekaj kolegov, ki so bili tudi precej kritični glede samega zakona. Verjamem, da bo na odboru to možno popraviti in dopolniti in da se vseeno zakon v taki meri izboljša, da tudi mi ne bomo imeli težave s tem, da zakon, ki nima nobene veze s politiko, da ne bo pomote, podpremo. Še enkrat pa to, kar sem že pri prejšnjem zakonu povedal; lahko spet napišemo idealen zakon, če vi ne vzpostavite sistema, kako uradniški del, ki potem to izvaja, usposobiti in izobraziti, kot ste zapisali, da si prizadevate za to, da bodo ljudje pomagali pri postopkih, ne pa ovirali, lahko sprejmemo še bolj idealen zakon, kot si želimo, pa zadeva v praksi ne bo funkcionirala. Dokler bo vsaka upravna enota imela različna tolmačenja posameznih členov zakona in bo drugačno prakso uvajala ter dokler bo spor med tem, kaj prostorski akt na lokalni ravni DZ/VII/31. seja 249 predvideva, kaj si pa upravni organ v postopku tolmači, do takrat tudi zakon ne bo rešil problemov. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Prehajamo v sklepni del razprave. Besedo ima ministrica Irena Majcen. IRENA MAJCEN: Hvala. Jaz se opravičujem za svojo odsotnost, ampak ne glede na mojo odsotnost bi rada vseeno povedala nekaj, kar se včasih hoče videti, včasih se pa noče videti. Po prejšnji zakonodaji bi morali biti občinski prostorski načrti občin že zdavnaj sprejeti, pa niso. Sem prepričana, da so vam tudi moji kolegi že povedali. Od 212 občin je, mislim, da ne grešim veliko, če rečem, 150 občinskih prostorskih načrtov sprejetih, velika večina jih je v neki fazi sprejemanja. Mislim pa, da je 8 občin, kjer pa še sploh ni sprejet sklep o pričetku postopka sprejemanja občinskega prostorskega načrta. Mislim, da je tudi v zadnjih dneh prišla do vas informacija glede pregleda Računskega sodišča, kakšno je delo naših strokovnih sodelavcev in kakšno je delo občin pri sprejemanju občinskih prostorskih načrtov. Zame je pa bistveno, in to bi želela tudi vam povedati, do so postopki izdaje gradbenih dovoljenj v odvisnosti od sprejetega občinskega akta. Tu se zdaj govori, kako nekatere upravne enote drugače razlagajo neke stvari kot druge, to je zaradi tega, ker občinski prostorski akti niso sprejeti na enakih temeljih. / oglašanje iz dvorane/ Prosim, bi lahko jaz povedala? Hvala. Torej akti, ki so bili sprejeti pred več kot 20, 25 leti, so v svoji osnovi povsem nekaj drugega, kot so sedaj sodobni občinski prostorski načrti ali pa v nekaterih primerih tudi občinski podrobni prostorski načrti. Tudi vsa soglasja in vsi postopki, ki sodijo k izdaji gradbenega dovoljenja, bodo še, kljub temu sprejetemu novemu zakonu, različni. Ali bo sprejet občinski prostorski načrt, ki je že bil presojan, kjer so že vsi postopki izdaje soglasij, mnenj soglasij za varstvene režime bili v prostorskem aktu vključeni, in seveda v primeru, da je akt izpred 20, 25, 30 let, kjer vseh teh postopkov ni in morajo sedaj iti v preverjanje pri izdaji gradbenega dovoljenja. Mislim, da ni pošteno od mene, da bi govorila, kako bomo zdaj vse uredili; ker ne bomo, ker se ne da. Kdaj ti prostorski akti iz ZUreP, pač ni danes na dnevnem redu. V ZUreP imamo, da se po letu 2021 v občinah, ne na upravnih enotah, v občinah, kjer ne bo do takrat sprejetih občinskih prostorskih načrtov, gradbena dovoljenja ne bodo več izdajala. Na nek način nam je, ko smo že imeli to rešitev, k temu pritrdilo tudi mnenje Računskega sodišča. Dejstvo je tudi, da mi že razpolagamo s prostorskim informacijskim sistemom, kjer so ti občinski prostorski načrti že vneseni. Po odločitvi arbitražnega sodišča bomo ta prostorski informacijski sistem v tem delu, kjer bo potrebno, še dogradili in potem bo na vpogled vsem, torej ne samo upravnim enotam, ne samo občinam, ampak vsem nam. In takrat bo možno v občinah, ki imajo sprejete občinske prostorske načrte, pogledati, kje so še kakšni prostori v smislu industrijskih con, obrtnih con, podjetniških con, kje je možno v tem naboru še kaj planirati oziroma si kakšno parcelo še kupiti in kaj zazidati, si pridobiti gradbeno dovoljenje. Kajti ta prostorski informacijski sistem zajema trenutno samo tiste občine, kjer so občinski prostorski načrti sprejeti ter imamo zdaj podlago za poslovanje in za nabiranje podatkov v tem zakonu. V tem delu je danes težko napovedati, kaj vse je že narejeno, če tega ne vidimo. Tega se zavedam. Mi smo že enkrat o tem govorili. Tudi kogarkoli izmed poslancev in spoštovanih poslank povabimo, da lahko ta informacijski sistem pogleda pri nas; je pa res, da se že danes v ta prostorski informacijski sistem nabirajo podatki ob izdaji gradbenih dovoljenj. Ko je neko gradbeno dovoljenje izdano, se vpiše v ta informacijski sistem. Ko bomo zaključili tudi s projektom eProstor, se bo v pridobivanju ali v elektronskem poslovanju omogočilo tudi možnost – ki bo potem uzakonjena in bo potem edina možnost – elektronskega poslovanja, in sicer pri pridobivanju ustreznih mnenj za izdajo gradbenega dovoljenja ter za samo vlogo. Preveč je reči, da imamo neke stvari predvidene, pa še nič ni. Moram pač povedati, da nekaj stvari že imamo v funkciji. Nekaj stvari pripravljamo, da bodo v funkciji, to je eProstor. Pot do pridobitve gradbenega dovoljenja je lahko povsem nekaj drugega, kot je danes. Ko bo v resnici izpolnjen ta pogoj, da bodo vse občine imele občinske prostorske načrte, pa seveda ne z menoj, ampak v tistem času, si pa predstavljam, da bo tako, kot je danes pri pridobivanju marsikaterega dovoljenja, odpadla ta lokalna možnost, da na neki upravni enoti izdajo gradbena dovoljenja samo za določene občine. Ampak bo približno nekaj takega, kot je sedaj v zemljiški knjigi, ko se nekje nekaj vloži, se vloži vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja; in odvisno od obremenitve posameznega upravnega delavca potem rešuje kdorkoli to gradbeno dovoljenje. To govorim predvsem iz razloga, da se te rešitve, ki jih imamo, pač ne vidijo v takem smislu, kot da mi ne vemo, kaj pišemo. Želela bi se tudi obrniti na plačilo komunalnega prispevka. Sama sem v svoji karieri bila tudi županja in potem tudi na upravni enoti vodja oddelka za okolje in prostor. Res je, da po zdajšnji zakonodaji velja gradbeno dovoljenje dve leti. Možno ga je podaljšati še za dve leti. In če si je nekdo pridobil gradbeno dovoljenje – trenutno velja, da je pogoj plačilo komunalnega prispevka – pa potem zaradi različnih vzrokov ni šel v gradnjo, je čas, da je občina temu posamezniku, lahko je to tudi podjetje, ampak večinoma je šlo za fizične osebe, vrnila ta vložena sredstva za komunalni DZ/VII/31. seja 250 prispevek, dve leti. Na občinah je bil to kar naporen čas zaradi tega, ker obiski takih občanov, ki so nekaj plačali pa se jim je zdelo, da jim je treba to nujno vrniti, dve leti se je njim zdelo absolutno predolgo. Župan pa pravzaprav ni imel možnosti tega prej vrniti, ker je veljavnost gradbenega dovoljenja morala ugasniti. Zdaj imamo v predlogu zakona, da gradbeno dovoljenje velja pet let. Nam se zdi to zelo smiselno, predvsem iz razlogov, ker bi lahko, če bomo pustili to rešitev, odpadla ta možnost, ki jo nekateri lastniki zemljišč z naivneži še danes koristijo. To je, da prodajo neko zemljišče s trditvijo, da je to zemljišče, na katerem je možna gradnja. Če bi našo rešitev potem potrdili, se lahko take ljudi osvesti, da je kupiti parcelo, za katero je izdano gradbeno dovoljenje, šele dokaz, da je tam res možna gradnja tistega, kar si on sam kot bodoči investitor želi graditi. In to pomeni, da bi potem promet takega zemljišča po izdanem gradbenem dovoljenju šele stekel in komunalni prispevek se plača pred uveljavitvijo ali pa pred zagotovitvijo, da se pričetek gradnje začne. Kot sem že govorila, v tem prostorskem informacijskem sistemu bo možno na način, ne da se kliče, ne da se kje ugotavlja, da občina kadarkoli vpogleda, ali je že priglasitev pričetka del v izvajanju. Inšpektorji že danes preverjajo s pomočjo tega sistema, kje so izdana gradbena dovoljenja. V tem delu omogočimo državljanom nekaj, kar jim sedaj ni omogočeno, in sicer da ne kupujejo nekih parcel s trditvijo lastnika, da je na tej parceli možna gradnja, kasneje pa se lahko pri pridobivanju gradbenega dovoljenja izkaže, da temu ni tako. Če se samo spomnimo primerov v občini Braslovče, kjer še danes ti lastniki nimajo rešenih svojih zagat. Pri vračilu sredstev se petletna doba, ko se vplačana sredstva za komunalni prispevek vrnejo posameznim občanom, meni zdi res predolga doba. Ureditev, kakršna je in takšno bi tudi v predlaganem zakonu ohranili, gradbenega dovoljenja, ki je pravnomočno, se ne da odpraviti. Če se ne prične z gradnjo v petih letih, potem gradbeno dovoljenje po samem zakonu preneha veljati. Jaz se zahvaljujem za razpravo, za vse pozitivne misli. V nadaljevanju razprave bi se o tem bilo še vredno pogovarjati. Naše usklajevanje, nekaj sem se jih tudi sama udeležila, gre za usklajevanje s Skupnostjo občin Slovenije, z Združenjem občin Slovenije in Združenjem mestnih občin Slovenije z njihovimi strokovnimi službami. V teh usklajevanjih je prav komunalni prispevek ostal najbolj v smislu, da je občini treba takoj zagotoviti ta njen prihodek. Jaz se strinjam s tem in mislim, da tudi pri investitorjih, ki bodo pričeli z gradnjo, to ni nobena ovira. Da pa je treba nekaj manevrskega prostora tudi pustiti za naše državljane, ki do zdaj teh možnosti niso imeli, saj je izgradnja lastnih stanovanjskih kapacitet v mnogih občinah v Sloveniji edina prilika, da si naši državljani zagotovijo primerno bivanjsko okolje. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Gospod Danijel Krivec, postopkovno? To je edino možno. DANIJEL KRIVEC (PS SDS): Hvala za besedo. Sicer ne bo v smislu proceduralnega; ali pa tudi. Jaz bi predlagal gospe ministrici, da si pogleda veljavno zakonodajo in da v skladu s tem tudi razlaga v tem državnem zboru. Ona je rekla, da se OPN sprejemajo na različnih podlagah in se bodo zdaj prizadevali, da bodo OPN-ji poenoteni. Jaz upam, da se zaveda, kaj govori, kajti vse OPN potrjujejo službe ministrstva, razne inštitucije. Upam, da jih sprejemajo in obravnavajo po istih podlagah, ne po različnih podlagah. Upam, da je tako. Gospa ministrica, mi smo opozarjali na to, da je treba komunalni prispevek ne glede na to, da predlagani zakon govori o tem, da se plača ob pričetku del, in potem je ta petletni rok, o katerem vi zdaj razlagate, tako ali tako brezpredmeten. Večina razpravljavcev koalicije in opozicije je opozarjala na to, da je to nesprejemljivo in da je treba komunalni prispevek plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja. In v tem primeru vaša razlaga pride prav, to pomeni, da ste pritrdili celi naši razpravi. Drugi del, v katerem sedaj razpravljate, da bo to pač v 5 letih možno in da je to boljše, ni v skladu s tem, kar imate v zakonu napisano. V 64. členu govorite o tem, da se komunalni prispevek plača pred pričetkom del, in sicer 8 dni pred pričetkom del. Jaz bi prosil, da govorite o zakonu, ki ga predlagate; in ko govorite o zakonih, ki veljajo, govorite o tistem, kar je zapisano. To je moj proceduralni predlog. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Recimo proceduralni predlog. Hvala. Vsi prijavljeni razpravljavci, ki ste to želeli, ste dobili besedo. Ker čas za razpravo še ni potekel, sprašujem, ali želi še kdo razpravljati? Prosim, da se prijavite. To velja tudi za predstavnico Vlade, gospo ministrico, in sicer z vklopom mikrofona. Prosim za prijavo. Vsak razpravljavec ima na voljo 5 minut. Gospod Zvonko Lah, izvolite. ZVONKO LAH (PS NSi): Hvala lepa. V tem zakonu je res veliko novih pridobitev, da bodo šle zadeve hitrejše. Ampak tisto bistveno, kar bi morali doseči, da bi dosegli nivo, ki ga imajo sosednje države, recimo pri nas pri izdaji gradbenega dovoljenja je povprečje 20 dni, kot pravite. Ja, od popolne vloge. Da pa je vloga popolna, traja pa nekaj let. To pozabimo. Zakaj je potem Akrapovič čakal 6 let za gradbeno dovoljenje, če je to povprečje?! In da je možno, da se soglasodajalci izmišljujejo oziroma referenti na upravnih enotah še dodatno dopolnitve; to ne drži. Če bo sedaj to odpravljeno, je v redu. Glede OPN, o tem bomo imeli razpravo drug mesec pa verjetno še jeseni nadaljevanje. Res je, da toliko občin še nima DZ/VII/31. seja 251 OPN sprejetih, in sedaj se gradbena dovoljenja izdajajo na osnovi prostorskih aktov, ki so bili sprejeti pred 20 leti. Jaz sem to prav razumel, kolega je drugače to razumel. In ni prav. Mi smo v občini OPN sprejeli leta 2009 v roku, mislim, da med petimi občinami, pa tudi kolega Krivec še prej, ko je bil župan. Potem smo pa leta 2012 šli v dopolnitev in pridobili splošne smernice za OPN v letu 2013. Sedaj pa smo leta 2017, pa dopolnitev še ni sprejeta, v štirih letih. Ko bolj podrobno pogledamo, zakaj, kakšne so zahteve nosilcev urejanja prostora, se človek začne zgražati. Ko se izmišljujejo vsako leto drugače, in to stvari, ki ne stojijo v nobenih predpisih. »Mi svojega mnenja ne bomo spremenili, pika.« Jaz pa sem rekel: »Potem boste morali pa kaj drugega začeti delati, pika.« Ko se tam borimo za Magno, ko gremo z gasilskim zakonom, da dobimo 100 hektarjev stavbnih zemljišč mimo vsega našega pravnega reda, se nekdo spomni sredi postopka, spremeni svoje mnenje in 16 hektarjev ob avtocesti zemljišča nameni za prehod divjadi, ki nikoli ni tam hodila. »Mi imamo tako stališče, pika, ne odstopamo od tega.« Jaz sem pa rekel: »Potem me boste morali pa kar nekaj časa poslušati tukaj.« Na koga se obrniti? To je treba spremeniti. Nosilec urejanja prostora mora imeti eksaktno določeno, kaj kje je; in prostorski načrtovalec, tisti, ki dela za občino, mora vnaprej vedeti – tukaj je možno to in to; ne da se postopki sprejmejo oziroma nadaljujejo in zapravlja se denar. Obravnava vsake vloge toliko in toliko stane, na koncu pa reče nekdo, ki se je premislil: »Ne, zdaj mislim drugače, to ne gre.« Kje pa smo? Potem pa nosilci urejanja prostora skozi prostorski akt svojo vsebino vnašajo notri in se s tem legalizira njihov trenutni preblisk. In s prostorskim aktom je to akt, prej ga ni, prej ni nič, je vse megla. Je samo: ta zakonodaja, tista uredba, evropska, taka in drugačna. Če tisti, ki je za to zadolžen, vstane na levo ali na desno nogo, tako je. Po novem bo sicer to nekaj drugače, ampak po mojem to ni rešitev, še vedno ne. Jih je treba stisniti, mora imeti svoje stališče; drugače pa naj delajo kaj drugega. Veliko je tega. Če mi ne bomo prišli s to zakonodajo tako daleč, da bomo imeli take pogoje za investitorje in za tuje vlagatelje, kot jih ima sosednja Avstrija, da bo cena 20–30 evrov komunalno opremljenega zemljišča, ne pa 100 evrov in več, investitorjev ne bo; mi pa rabimo nova delovna mesta, rabimo davke in ostalo. Veliko je narejenega s tem zakonom. Z naslednjim, ki bo naslednji teden, ne toliko veliko … / izklop mikrofona/ PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa, gospod Zvonko Lah. Se opravičujem, nekaj je s tehniko, je bilo več kot pet minut. Besedo ima gospod Tomaž Lisec. TOMAŽ LISEC (PS SDS): Hvala še enkrat za besedo, spoštovani podpredsednik. Vsem skupaj še enkrat lep pozdrav! Čeprav ni bilo veliko razpravljavcev, pa mislim, da je bila zelo vsebinska razprava. Po, mojem mnenju, vseh dokaj solidnih odgovorih s strani državne sekretarke, ki je skušala na določene dele odgovoriti, sem upal, da bo na koncu morda tudi ona dobila besedo in odgovorila še na konkretna vprašanja. Dobili pa smo neke ekspoze ministrice, ki je kljub temu, da je večino časa ni bilo tukaj, okrcala poslance, potem zmešala Zakon o urejanju prostora in Zakon o graditvi objektov, govorila o občinskih in državnih prostorskih načrtih, govorila, kako so župani nesposobni za sprejemanje občinskih prostorskih načrtov. Spoštovana ministrica, če bi pogledali na spletno stran vašega ministrstva, koliko je občinskih soglasodajalcev – ponavadi občina, kakšno kanalizacijsko pa vodovodno podjetje; potem pa pogledali, koliko je državnih soglasodajalcev na podlagi Zakona o graditvi objektov pri sprejemanju občinskih in državnih prostorskih načrtov – če bi natisnil, bi bilo verjetno za štiri strani. Ko se kakšen OPN sprejema ali pa tudi kakšen OPPN, rečejo okoli 20 ali pa še malo več državnih soglasodajalcev. Danes pa vsi tisti, ki vsaj malo delujemo na lokalni ravni, poslušamo, kako so občine in ne vem kdo kriv za počasno sprejemanje zakonodaje oziroma prostorskih načrtov. Spoštovana ministrica, z vsem dolžnim spoštovanjem, verjetno se boste morali na naslednjem srečanju z župani opravičiti, da niso le oni krivi; ampak so krivi tudi različni soglasodajalci, ki jih je na vseh področjih in za vsak kvadratni meter sta vsaj dva, trije zadolžena. Ali gre za nek potok, ali gre za kakšen hribček, ali za kakšno jamico, ali za kakšno cesto, vedno je neko ministrstvo, agencija, sklad – državni soglasodajalec. In zato še enkrat, ministrica, razmislite, ali se vam splača hiteti z Zakonom o graditvi objektov ali pa počakati in komplementarno obravnavati zakon, ki ga imamo danes pred seboj, in Zakon o urejanju prostora. Še enkrat ponavljam, da se ne bo zgodilo, da po sprejetju Zakona o graditvi objektov ne bomo dobili pri drugem zakonu različna mnenja ne samo strokovne in druge javnosti, ampak tudi Zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki večkrat pove – fantje in dekleta v Državnem zboru, popravite tole, ker vladna zakonodajno-pravna služba in uradniki na določenih ministrstvih, stroka in tudi pravniki, niso naredili svojega dela. Če bi bila ministrica tukaj, bi rekla, da smo ugotavljali, da so določene zadeve tiste, ki napotujejo, da se bo morda nekaj spremenilo; ampak problem je v splošnih obljubah, kako bo vse super, fino, ko bodo namesto soglasij mnenja, ko se bodo ta mnenja združevala. Ampak praksa nas uči, da imamo problem pri doseganju tega, čemur mi rečemo tako imenovani avstrijski ideal – 8 dni. In prej sem dokazoval z vašim odgovorom na moje poslansko vprašanje, kako je bilo idealno, ko je na ministrstvu verjetno dve tretjini istih uradnikov pisalo zakon o prostorskem načrtovanju, kjer je DZ/VII/31. seja 252 bilo v prehodnih določbah obljubljeno, da bodo v dveh letih imele občine občinske prostorske načrte. V desetih letih jih nima tri četrt, 149 je manj kot 211, skratka ni tri četrtine občin, ki imajo občinske prostorske načrte. In tega me je strah, pa ne zaradi škodoželjnosti morda kakšnega uradnika na ministrstvu, ampak zaradi prakse, da bomo kljub lepim besedam o tem, kako bo vse super, fino pri pridobitvi gradbenega dovoljenja, imeli probleme že z izvajanjem zakona, ki pa mu v predpredzadnjem členu sledijo še tako imenovani izvršilni predpisi, ko si bodo določeni uradniki zaradi takšnih ali drugačnih zadev izmišljevali, sklicevali morda celo na evropske direktive, da morajo biti točno takšni predpisi, s takšnimi centimetri, s takšnimi kvadratnimi centimetri, s takšnimi kubičnimi centimetri in ostalimi merskimi enotami. Tega me je strah, da bomo za lepimi besedami v teoriji na koncu dobili slabo praktično izvedbo. In zato še enkrat, raje en mesec kasneje sprejmimo zakon; pa da bo le boljši, kot je sedanji. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Besedo ima gospa ministrica Irena Majcen. IRENA MAJCEN: Hvala. Gospodu Lahu bi se zahvalila za njegovo razumevanje mojega podajanja in moram reči, da se z njim v popolnosti strinjam. Res je, do zdaj, po sedaj veljavnem Zakonu o graditvi objektov (ZGO) je bilo v resnici na marsikateri enoti pri kakšnem uradniku – da ne bi tega preveč posploševali kar na vse, ker mislim, da vsi pa niso tako delali –ugotavljanje, kdaj je vloga popolna, dolgo časa, nekaj mesecev, lahko tudi leto. Vedno znova se je od vlagatelja vloge za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevalo, da še nekaj dopolni. Zdaj imamo v tem zakonu to rešeno, upravni delavec na upravni enoti lahko samo enkrat zahteva dopolnitev in takrat mora napisati vse, kar je relevantno in s čim je treba vlogo dopolniti. Če pa je vloga že tako pripravljena, tudi s soglasjem sosedov, pa gre praktično po skrajšanem postopku pridobitev gradbenega dovoljenja. Res hvala, da nas podpirate oziroma se s tem strinjate. Pri podajanju mnenja pri soglasodajalcih pa želim povedati, da po tem zakonu niso navedeni vsi soglasodajalci, ker za mnoge soglasodajalce velja, da je treba na podlagi njihovih zakonov pridobiti njihovo soglasje. Vsega v tem zakonu ne moremo rešiti, ker je vprašanje, če ne bi kakšnega zakona tudi izpustili glede na to, koliko je teh soglasodajalcev. Želim pa tukaj še mogoče sama zase povedati, da je izdaja gradbenih dovoljenj trenutno po ZGO, kasneje pa tudi po gradbenem zakonu, na podlagi prostorskih načrtov, ki so različni po kvaliteti. Zato je postopek pri izdaji gradbenega dovoljenja različen, ko se je omenjalo, da niso ti postopki enaki. Res je, niso. Iskanje krivca, jaz res ne iščem krivca, zakaj ni več sprejetih občinskih prostorskih načrtov. Meni razlagati, da župani nimajo nič s tem, pa ne bo šlo. Saj ne vem, kam naj gledam, ampak nekam pač moram gledati. To ne bo šlo. Če jaz zase pomislim, koliko smo v tistem času mojega županovanja naredili na sprejetju občinskega prostorskega načrta, pa se zdaj v sedmih letih ni premaknilo še do sprejetja; saj se je premaknilo, ampak sprejet pa še vedno ni. To vseeno kaže na to, da so občine, kjer so župani zainteresirani, da se ti postopki sprejmejo; in je potem mnogo predhodnega preverjanja posameznih odsekov plana podvrženo recimo za Naturo 2000 ali pa glede tega, kakšni pogoji so glede vode. Glede cest nam je vsem jasno, da za mnoge ceste, torej lokalne, je občina soglasodajalec; sicer ne. Ampak hočem reči, da se mnogo stvari lahko prečisti že v sprejemanju OPN, to je nek način, sem hotela pač sama sebi povedati, da tudi zdaj, ko bomo sprejeli gradbeni zakon – jaz si želim, da bi ga, predvsem si želim to zaradi investitorjev, zaradi ljudi –, bo še vedno malo razlike, ali bo to gradbeno dovoljenje kot podlago imelo občinski prostorski načrt ali pa ne. To je bil moj namen, da to povem tistim, ki jih to zanima. Sicer pa hvala lepa za razpravo. Gospod Lah, glede na najino sodelovanje v preteklosti upam, da ste vseeno vsaj malo zadovoljni s pripravljenim gradivom. Hvala. PODPREDSEDNIK PRIMOŽ HAINZ: Hvala lepa. Zaključujem splošno razpravo. O predlogu sklepa, da je predlog zakona primeren za nadaljnjo obravnavo, bomo v skladu s potekom seje zbora odločali v okviru glasovanj čez približno pol ure. S tem prekinjam 9. točko dnevnega reda in tudi 31. sejo Državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali ob 16.10. (Seja je bila prekinjena ob 15.37 in se je nadaljevala ob 16.12.) PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Spoštovani kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Nadaljujemo s prekinjeno sejo zbora. Preden preidemo na postopek glasovanja, vas želim obvestiti, da bo Državni zbor glasovanje opravil po naslednjem vrstnem redu: 15., 8., 9., 16., 7., 5., 11. in 12. točka dnevnega reda. Prehajamo na glasovanje zbora o predlogih odločitev. Poslanke in poslance prosim, da preverite delovanje glasovalnih naprav. Prehajamo na prekinjeno 15. točko dnevnega reda, to je na Ponovno odločanje o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2017 in 2018. DZ/VII/31. seja 253 Prehajamo na ponovno odločanje o navedenem zakonu. Želim vas opozoriti, da mora pri ponovnem odločanju, skladno z drugim odstavkom 91. člena Ustave Republike Slovenije, za sprejetje navedenega zakona glasovati večina vseh poslancev zbora, to je 46 ali več. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima dr. Franc Trček. DR. FRANC TRČEK (PS ZL): Hvala za besedo, predsedujoči. Dotaknil se bom pomembne dimenzije te točke, na katero je tudi opozarjal poročevalec Državnega sveta. Neka tema, ki se nam kotali že cel ta mandat pa še kak predhodni, financiranje obveznih nalog občin. Večne tako imenovane povprečnine, nekdo jih imenuje glavarine. Zdaj ne vem, koliko v drugih poslanskih skupinah prebirate revizijska poročila Računskega sodišča. Pred kratkim je izšlo to revizijsko poročilo. Kaj nam sporoča? Da na resornem ministrstvu za javno upravo jim nekako niti ni približno jasno, koliko je vseh teh obveznih nalog, da šepa komunikacija z Ministrstvom za finance, da je vlada zgolj delno seznanjena s tem. V neki približno normalni parlamentarni demokraciji bi moral minister za javno upravo v 24 urah odstopiti. Prvo polovico mandata sem v imenu Združene levice vedno znova gospoda Koprivnikarja o tem spraševal, pa mi je potem enkrat pokazal neko spletno stran, kjer naj si jaz to naberačim. Nisem ga spraševal kar tako; v imenu Združene levice sem ga spraševal, ker je to neka matrika, ki bi jo resorni minister, ki rajši, žal, binglja s helikopterjev, moral imeti in se v luči nove politike tega lotiti. Tega pa dejansko ni naredil in ta mandat je v bistvu očitno zamujeni mandat za reformo lokalne samouprave, ki je nujna. Mi vsi nismo zgolj poslanke in poslanci, vsi mi smo tudi občanke in občani slovenskih občin. To početje resornega ministra, ki ima vsebinsko najbolj raznolik resor, ter tudi te koalicije, te vlade je skrajno neodgovorno. Zato bomo v Združeni levici pri tem glasovanju vzdržani. Hvala za besedo. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 80 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti nihče. (Za je glasovalo 51.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 8. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti je primeren za nadaljnjo obravnavo. Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 61, proti pa 17. (Za je glasovalo 61.) (Proti 17.) Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 9. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga gradbenega zakona. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog gradbenega zakona je primeren za nadaljnjo obravnavo. Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 54, proti 17. (Za je glasovalo 54.) (Proti 17.) Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 16. točko dnevnega reda, to je z obravnavo Predloga odloka o dopolnitvah Odloka o notranji organizaciji, delovnih mestih in nazivih v službah državnega zbora. Prehajamo na odločanje o predlogu odloka v celoti. Glasujemo. Navzočih je 78 poslank in poslancev, za je glasovalo 61, proti nihče. (Za je glasovalo 61.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je odlok sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 7. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o dodatku k pokojnini za delo in izjemne dosežke na področju športa, v okviru rednega postopka. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen. Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 54, proti 1. (Za je glasovalo 54.) (Proti 1.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 5. točko dnevnega reda, to je s tretjo obravnavo Predloga zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, v okviru rednega postopka. Ker v drugi obravnavi amandmaji k dopolnjenemu predlogu zakona niso bili vloženi, prehajamo na odločanje o predlogu zakona. Obveščam vas, da me Zakonodajno-pravna DZ/VII/31. seja 254 služba oziroma Vlada nista opozorili, da bi bil zaradi amandmajev, sprejetih na matičnem delovnem telesu, predlog zakona neusklajen. Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 51, proti pa ni bil nihče. (Za je glasovalo 51.) (Proti nihče.) Ugotavljam, da je zakon sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 11. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o varuhu človekovih pravic je primeren za nadaljnjo obravnavo. Obrazložitev glasu v imenu Poslanske skupine Združena levica ima Matjaž Hanžek. MATJAŽ HANŽEK (PS ZL): Hvala lepa, predsednik. V Združeni levici bomo vsekakor podprli nadaljnjo razpravo o tem zakonu kot primernem. Rad bi pa opozoril, da bomo v nadaljevanju bolj natančneje in malo bolj ostro pogledali ves zakon. Pri tem bi rad opozoril predvsem Državni zbor in tiste, ki smo, ste bili navdušeni nad tem, da bo Varuh ščitil pravice otrok in tako naprej, kar je krasno in vse čestitke Varuhu, predvsem pa tistim ljudem, ki so to pri Varuhu že delali. Opozoril bi pa na nekaj. To je stvar, ki bi jo že davno morala država urediti, država delati, saj je Varuh v glavnem kontrolna inštitucija. Ko smo se pred skoraj desetletjem in pol začeli s temi zaposlenimi … / oglašanje iz dvorane/ PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Malo miru v dvorani. MATJAŽ HANŽEK (PS ZL): … pri Varuhu ukvarjati z otrokovimi pravicami, smo to začeli zaradi tega, ker državne inštitucije niso tega opravljale. Takrat smo mislili, da bomo mi nastavili začetek neke institucije, ki bo potem … / oglašanje iz dvorane/ Ne vem, ali naj govorim naprej ali rajši grem domov, ker je brez veze, da tukaj sedim, če nobenega ni. Zakaj sploh sem pridete sedet, saj lahko v svoji sobi sedite. Hvala lepa. PREDSEDNIK DR. MILAN BRGLEZ: Glasujemo. Navzočih je 79 poslank in poslancev, za je glasovalo 57, proti 5. (Za je glasovalo 57.) (Proti 5.) Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za pravosodje kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Nadaljujemo s prekinjeno 12. točko dnevnega reda, to je s prvo obravnavo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Prehajamo na odločanje o naslednjem predlogu sklepa: Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu je primeren za nadaljnjo obravnavo. Malo miru, prosim! Glasujemo. Navzočih je 78 poslank in poslancev, za je glasovalo 47, proti 23. (Za je glasovalo 47.) (Proti 23.) Ugotavljam, da je sklep sprejet, zato bo predlog zakona dodeljen v obravnavo Odboru za delo, družino, socialne zadeve in invalide kot matičnemu delovnemu telesu. S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Poslanke in poslance prosim, da zaradi priprave dvorane na slavnostno sejo, ki bo v soboto, 24. 6. 2017, ob 20. uri, iz dvorane odnesete vsa svoja gradiva. S tem zaključujem tudi 31. sejo Državnega zbora. Pričakujem, da bo takrat večji mir v dvorani, ko bomo imeli slavnostno sejo! Seja se je končala 22. junija 2017 ob 16.24. DZ/VII/31. seja 255 INDEKS GOVORNIKOV B BAČIČ, MARIJA ............................................................... 26, 38, 39, 86, 114, 118, 122, 183, 200 BAH ŽIBERT, ANJA ........................................................................................... 48, 49, 50, 62, 63 BAN, URŠKA .................................................................................................................... 203, 208 BIZJAK MLAKAR, MAG. JULIJANA ............................................... 46, 47, 69, 70, 100, 113, 197 BON KLANJŠČEK, DR. MIRJAM .................................................................................... 151, 167 BON KLANJŠČEK, MIRJAM ........................................................................... 116, 146, 149, 186 BRATUŠEK, MAG. ALENKA ............................................................................................. 85, 207 BREZNIK, FRANC ................................................................................................ 53, 54, 131, 134 BRGLEZ, DR. MILAN ............................................................................................................... 144 BRINOVŠEK, NADA ............................................................................................................. 44, 77 C CERAR, DR. MIROSLAV ................................................................. 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20, 21 CINK, MAG. TANJA ................................................................................................................. 190 D DEKLEVA, ERIKA ............................................................................................................ 108, 120 DIMIC, IVA .............................................................................. 45, 89, 91, 115, 123, 158, 166, 185 F FERLUGA, MARKO ....................................................................................................... 40, 41, 65 G GANTAR, TOMAŽ ................................................................................................................ 79, 97 GAŠPERŠIČ, DR. PETER ................................................................ 38, 39, 41, 55, 56, 59, 60, 66 GODEC, JELKA.............................................................................................. 55, 56, 92, 110, 125 GODINA, DUŠKA ....................................................................................................................... 73 GÖNCZ, DR. LÁSZLÓ ................................................................................................ 88, 169, 187 GORENAK, DR. VINKO ............................................................................................................. 33 GROŠELJ KOŠNIK, IRENA ....................................................................................................... 99 H HAINZ, PRIMOŽ.................................................................................................................... 59, 60 HAN, MATJAŽ .................................................................................................. 126, 133, 139, 191 HANŽEK, MATJAŽ ................................................................................................................... 253 HANŽEK, MATJAŽ ................................................................................................................... 164 HORVAT, DR. MITJA ....................................................................................... 130, 131, 132, 144 HORVAT, JOŽEF .............................................................. 34, 35, 36, 96, 119, 137, 140, 146, 171 HRŠAK, IVAN ................................................................................................................... 214, 230 I IRGL, EVA ......................................................................................................... 123, 156, 161, 177 J JAZBEC, MAG. SAŠA .............................................................................................................. 204 JURŠA, FRANC .................................................................................... 36, 37, 133, 183, 194, 205 K KAVČIČ, MAG. ALEKSANDER ............................................................................................... 160 KLEMENČIČ, MAG. GORAN ....................................................................... 49, 53, 155, 159, 179 KOLAR CELARC, MARIJA MILOJKA....................................................... 37, 38, 61, 62, 75, 103 KOPAČ MRAK, DR. ANJA ....................................... 30, 32, 33, 45, 46, 47, 51, 52, 180, 188, 202 DZ/VII/31. seja 256 KOPRIVNIKAR, BORIS ................................................................................ 34, 35, 57, 58, 64, 65 KORDIŠ, MIHA ..... 50, 51, 52, 66, 67, 68, 82, 111, 114, 119, 126, 139, 142, 143, 145, 154, 157, 184 KORENJAK KRAMAR, KSENIJA ............................................................................................ 156 KOTNIK POROPAT, MARJANA ...................................................................... 157, 163, 172, 219 KOVAČIČ, MARIJA ANTONIJA ................................................................................................. 89 KRAJNC, MAG. BOJAN ............................................................................................................ 32 KRIVEC, DANIJEL ........................................................................................... 217, 229, 246, 249 L LAH, ZVONKO ............................................................................ 54, 150, 211, 217, 227, 236, 250 LAJ, FRANC ......................................................................................................................... 18, 19 LEP ŠIMENKO, SUZANA ................................................................................................... 22, 181 LEVIČAR, MARINKA ........................................................................................................ 147, 200 LISEC, TOMAŽ ............................................................................. 24, 25, 100, 102, 109, 244, 250 LJUBIČ, TEJA .......................................................................................................................... 174 M MAHNIČ, ŽAN ........................................................................................................................... 152 MAJCEN, IRENA ...................................................................................... 209, 215, 220, 248, 251 MAKOVEC BRENČIČ, DR. MAJA ........................................... 21, 22, 23, 24, 25, 26, 62, 63, 150 MATIĆ, DR. DRAGAN ................................................................................................................ 44 MESEC, LUKA ........................................................................................ 30, 31, 32, 127, 138, 139 MÖDERNDORFER, JANI (JANKO) ................................................................... 90, 175, 178, 198 MURGEL, DR. JASNA ..................................................................................... 167, 187, 192, 194 MURŠIČ, MAG. BOJANA ..................................................................................... 23, 80, 100, 173 N NEMEC, MATJAŽ ................................................................................................................. 27, 28 NOVAK, DR. MARKO ............................................................................................................... 136 NOVAK, LJUDMILA ............................................................................... 16, 17, 88, 137, 173, 244 O OZIMIČ, MILAN......................................................................................................................... 203 P PERŠAK, ANTON ................................................................................................................. 42, 43 POČIVALŠEK, ZDRAVKO ....................................................................................... 67, 68, 70, 72 POČKAJ, VLASTA ............................................................................................................... 76, 85 PODKRAJŠEK, BOJAN ........................................................................................................... 243 POGAČNIK, MAG. MARKO ......................................................................................... 39, 40, 208 POJBIČ, MARIJAN ................................................................................................... 108, 109, 113 POTISEK, MAG. KLEMEN ....................................................................................................... 135 PRELOG, IVAN ........................................................................................................... 98, 225, 243 PRIKL, UROŠ ..................................................... 57, 58, 70, 71, 72, 111, 117, 118, 121, 124, 201 R RAJIĆ, MAG. BRANISLAV .............................................................................................. 212, 224 RANC, DANILO ANTON ...................................................................................................... 56, 74 S SLUGA, JANJA ........................................................................................................................ 116 SMERKOLJ, ALENKA ................................................................................................... 26, 27, 69 STEBERNAK, LIDIJA ............................................................................... 128, 225, 236, 240, 242 Š ŠIRCELJ, MAG. ANDREJ ............................................................................................ 28, 29, 138 ŠKOBERNE, JAN ..................................... 19, 20, 60, 61, 139, 155, 157, 163, 196, 209, 222, 231 DZ/VII/31. seja 257 ŠTRAVS PODLOGAR, EVA ..................................................................................................... 129 T T. VATOVEC, DR. MATEJ ........................................................................................... 13, 15, 134 TABAKOVIĆ, SAŠA ......................................................................................................... 123, 151 TOMIĆ, VIOLETA ......................................... 42, 43, 44, 63, 64, 65, 122, 127, 141, 142, 143, 206 TONIN, MAG. MATEJ ....................................................................................................... 206, 233 TRČEK, DR. FRANC ................................ 125, 127, 140, 141, 143, 210, 215, 224, 226, 232, 252 V VEBER, JANKO................................................................ 147, 153, 170, 199, 205, 218, 238, 240 VERBIČ, MAG. DUŠAN .............................................................................................. 55, 220, 240 VERVEGA, VESNA .................................................................................................................. 146 VILFAN, PETER................................................................................................................ 148, 153 VRANIČAR ERMAN, MAG. MATEJA .............................. 28, 29, 39, 40, 48, 49, 53, 54, 130, 132 VRTOVEC, JERNEJ ................................................................................................................... 83 VUK, MARTINA ........................................................................................................ 112, 117, 121 Z ZAJC, SIMON ........................................................................................................................... 235 ZORČIČ, IGOR.................................................................................................................... 73, 228 ZORMAN, BRANKO ................................................................................................................. 103 Ž ŽNIDAR, LJUBO ................................................................................................. 75, 213, 223, 237 DZ/VII/31. seja 258 LEGENDA PS SMC – Poslanska skupina Stranke modernega centra PS SDS – Poslanska skupina Slovenske demokratske stranke PS DeSUS – Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije PS SD – Poslanska skupina Socialnih demokratov PS ZL – Poslanska skupina Združena levica PS NSi – Poslanska skupina Nove Slovenije PS IMNS – Poslanska skupina italijanske in madžarske narodne skupnosti PS NP – Poslanska skupina nepovezanih poslancev NeP – Nepovezani poslanec