27. štev.
V Ljubljani, v sobot« f>. marca 1880.
Letnik VII f.
Inaeratl «n «prejemajo in veljA t'¡utopila vrutH:
4 ¡fr., če ae trnka lkrat.
I o	o
1 - ii ii m ii • ii
^ II II II II ^
Pri večkratnem tiskanji «r lena primerno »manjša.
R ok o pl si
se ne vračajo, nefrnnkovana pisma su ue aprejemnjo.
N .roonino prejema opravniAivu (anuiinistracija) in ekspedicija na Dunajski cesti 5t. Ifi v Medija-tovi hiši, II. nadstropji.
Političen lisi za slovenski u a r o o.
Po pošti	prejemar velja :
7.a ceio leto	. , 10 gi. — kr.
ta poileta	. , 5 ., — „
m četrt iet»	. . „ 50 .,
V administraciji velja:
Za ceio ieto . . S gi. 40 kr za «oi ieta	x ., 20 „
za četrt It ta .2 ,, 10 „
V Linnijani na uom pošiljali vilia SO kr. več. na leto.
Vredništvo je v Uedijatovi hiši štev 15.
Izhaja po trikrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Železnice in Slovanstvo.
Za narodno gospodarstvo najvažnejše iznajdbe so železnice in brzojavi. One imajo silno velik vpliv na razvoj kupčije in obrtnije, pa tudi narodnosti. Mi Slovenci britko čutimo, kako se ravno po železnicah širi germanizacija po naši deželi od ene, a italijanizem od druge strani, ker se po železnicah vozijo nemški in italijanski trgovci in potovalci. Ta žele/.uica veže dva Slovanom sovražna faktorja, italijanski in nemški narod je tako rekoč pravi ger manski most čez Blovenske pokrajine.
Kakor južna železnica škoduje narodnosti slovenski, ker širi germanizacijo in italijanizem, tako pa zamore kaka druga železnica pospeševati razvoj siovanstva. Taka železnica bi bila iz Pariza, čez Prago, Krakovo , Varšavo in Moskvo. Dalje čez rusko Sibirijo do kitajske meje. 0 tej železnični zvezi, ktere nekteri posamezni deli bo že izgotovljeni, be je že mnogo govorilo, in se bo gotovo enkrat zidala, ker je za trgovino velikanskega pomena. Sirovine iz Azije se bodo vozile od tam za izdelovanje v evropejske tovarne, a od tod izdelani izdelki. Ta železnica bo vezala več najvažnejših slovanskih centrov, ter bo toraj velike važnosti slovanstvu. Zraven pa bo vezala slovanski svet s Parizom, glavnim francoskim mestom, tako bo zveza Slovanov s Francozi, dveh od Nemcev sovraženih in nadlegovanih narodov. Ta železnica bo ustanovila francosko-slovansko zvezo proti vedno širjajočemu se germanstvu.
Taka železnica bo jako povzdignila severno-slovanske kraje. Obrtnija se bo na Češkem. Moravskem, Šleziji pa tudi na Poljskem in
Ruskem povzdignila, ker bodo lahko Azijo preskrbovale s svojimi izdelki. Zraven se bo vzdignilo pa kmetijstvo in živinoreja v izhodni Evropi, severni iu srednji Aziji, ker bo lahko izdelke kmetijstva od tam prodajati v zapadno Evropo. Število slovanskega prebivalstva v teh krajih se bo pomnožilo in bogatstvo njegovo povzdignilo.
Trgovina med Azijo in Evropo se je dozdaj vršila le po morji in bila v rokah An gležev. Ko se enkrat ta železnica izgotovi, bo pa vsa ta trgovina s sredno in severno Azijo po buhem in prešla v roke Slovanov, to je čehov in Rusov. Bogatstvo, ki se je dozdaj zlivalo v Anglijo, bo ostajalo v slovanskih pokrajinah.
Da bo pa ta železnica imela velik vpliv na slovansko narodnost, se ne more tajiti. Bogati narodi ložje in vspešneje razvijaj narodnost in znanstva, kakor revni. Zraven bodo pa germanski Angleži začeli propadati in ne bodo več tako nevarni Slovanom. Zraveu bo ta železnica pospeševala slovansko vzajemnost severnih Slovanov, jih zedinila v boju z Nemci za ohraujenje narodnosti. Sili zedinjenih Slovanov pa ne bodo mogli škodovati najhujši nemški napadi.
Enako važne za slovanstvo bodo razne železnice na slovanskem jugu. Posebno pa železnica iz Ljubljane v Karlovec, dalje čez Bosno v Solun in pa srbsko-bolgaiske železnice. Te železnice bodo zedinjevale razna jugoslovanska plemena, in množile njih blagostanje. Velik del trgovine v orijentu bo prišel v roke Jugoslovanov; zraven bodo pa železnice pospešile obrtnijske talente pri Bolgarih in Srbih ;
tako se bo pomnožilo blagostanje pri južnih Slovanih. K nam Slovencem bodo pogostoma prihajali razni Jugoslovani. Od občenja z njimi bomo mi zajemali sile v borbi zgermanizmom in italijanstvom.
Zdaj nastane vprašanje, kteri bode kup-čijski jezik vseh Slovanov. Na severu imajo največjo zmožnost za trgovino in obrtnijo Čehi in Rusi. Poslednji so posebno nadarjeni in mnogoštevilni, za to bo ruski jezik gotovo kot kupčijski jezik teh Slovanov. Na jugu je pa najolikanejši slovanski jezik srbo-hrvaški, zato bo ta, kakor kupčijski jezik Jugoslovanov saj za nekoliko časa. Srbi in Bolgari si že zelo prisvajajo znanje ruščine, zato Be bo tudi na jugu prej ali slej srbo-hrvaščina umaknila ru-šč ni v kupčijstvu.
Novejih jezikov se navadno uče dandanes vsled njih praktične porabe v trgovini. Ker boste ruščina in srbo-hrvaščina igrali veliko rolo v trgovinskem svetu, zato bi bilo pametno, da bi se Slovenci bolj pogosto učili teh jezikov. Pa tudi srednje šole naj bi se tako prestrojile, da bi si učenci lahko prisvojili zraven slovenščine še znanje hrvaščine in ruščine. Naše realke mesto, da goje francoščino naj bi raje gojile nekaj ur ruščino, ki bi tudi manj težila učenje, ko tuja francoščina.
Ljudsko številjenje.
II konci tega leta bo ljudsko številjenje v Avstriji. V sedanjih časih imajo ljudska šte-viljenja silno velik pomen za državno gospodarstvo, tako v oziru volilnih redov, kakor v razdelitvi davka in vojaških zadev. Pa tudi za
Petelinov Janez.
Poveatnlca iz ne Se preteklih čaaov.
I. Skazn.
Brežka vas ni ravno velika, a tem lepša videti od blizo in daleč. Hiše so čedne, razpostavljene ob bregu, pod kterim šumljti potoček , ki ne daleč nad vasjo s hriba dere v curku, podobnem malemu slapu. V sredi vasi kot kinč njen, na malem holmcu, štrli proti nebu cerkev s svojim ličnim zvonikom, tik nje je videti zalo poslopje — farovž, v kterem bivata dušna pastirja, župnik iu kaplan. Prav blizo cerkve je le še hiša cerkvenikova, druge hiše so skoro vse po streljaj daltč od cerkve. Kdor vidi vas, si bo mislil, da je premožna, kmetje, če ne bogati, vsaj trdni. Okolo hiš so gosto zasajeni vrti s sadnim drevjem, pod vasjo pa se razprostira rodovitno polje, kakor nad njo zeleni gozdi debelega drevja. Sploh: Brežka vas je podoba vasi, kakor Bi malarji mislijo in malajo lepo vas. Od mesta je le štiri ure daleč, toraj tudi od svetu ni odtrgana.
Vroč poletni dan je, skoro vsa vas je na polji in spravlja obilne pridelke domu. Ta dan je ravno sobota, zato se vsak še bolj podviza,
boječ se čez nedeljo hudega vremena, ki bi mu utegnil pokončati ali vsaj poškodovati poljski pridelek. Vse priduo dela in je tako zamišljeno v delo da ne pazi dosti na gosposki oblečenega mladenča, ki po cesli pod bregom s smodko med zobmi koraka proti vasi. Kdor ga pogleda, bo mislil, da je študent ali pa kak mlad zavarovalni popotnik, ker le torbica mu benglja po plečih. Čevlje ima hudo oprašene in videti je tudi že zelo truden — znamenje, da ima že precčj dolgo pot za sabo. Ne ozira se ne na levo ne na desno , za ljudi na polji ob cesti se briga še manj, ko ti zii-nj.
Ko tako prikorači do prvih hiš, zapojo zvonovi, tudi mu pridere naproti truma malih učencev in učenk, ki utihnejo, ko ga zagledajo, narede prostor in memo grede vsi reko: „Hvaljen bodi Jezus Kristus !1 Ta pozdrav pa zdrami našega popotnika z razmišljenoBti, postoji in z zauičljivim smehljanjem mrmra:
„Se vidi, da bo treba šole, da ne bodo f.....sami učili mladine, kakor zdaj, ko nimamo ne učitelja, ne šolskega poslopja."
Po teh lepih besedah gre naprej po vasi in postoji pred eno najlepših hiš, pred župa-
novo, ki je tudi edina gostilnica v vasi. V to vkrene, kakor v domačo, in stopi v sobo za goste.
„Glej ga no" — ga ogovori čedna deklica, kakih 18 let stara, a njemu po obrazu zelo podobna — „glej ga no, kako da prideš domu zdaj ? Saj šole še niso končane ? Kaj pa je ?"
„Kje so pa drugi ?' — reče namestu odgovora popotnik, ki je bil torbico snel in vrgel jo s klobukom vred na klop.
„So vsi ua polji" — je odgovor — „jaz sem sama domii, da bi postregla komu, če pride. Saj si tudi ti žejen, Janez, je-li? Morda tudi lačen? Bom brž kaj prinesla."
„Ej, le pusti, le, Nežka, se mi nič ne bo prileglo."
„Zakaj ne?" — praša sestra osupnena; — „saj si daleč prišell Nekaj ti bom vendar prinesla, ker do večerje ne moreš čakati, prej pa onih ne bo s polja."
S tem skoči brhka in urna deklica s sobe, popotnik pa, v kterem spozuamo njenega brata I Janeza, si prižge novo smodko in sede na prostor, kjer je sestra sedela. Tu je na mizi odprta knjižica. Janez jo pogleda, a komaj bere naslov, jo zapre in vrže pod mizo z zaničlji-vim izrekom:
rešitev narodnega pitanja so ljudska številenja velikega pomena. Pri poslednjih ljudskih šte-viljenjih se navadno ni oziralo na narodnost, ker ustavoverna vlada ni hotela razglasiti malo število nemškega prebivalsva.
Tako se v Avstriji ljudstvo od 1851 1. ni štelo po narodnosti. Prava podlaga pravičnemu volilnemu redu more biti le pravo ljudsko šte-viljenje. Da je Bedanji volilni red za deželni in državni zbor jako krivičen, to se ne da tajiti, zato morajo naši slovanski poslanci na to delati, da se bo redno in nam koristno vršilo ljudsko številjenje, ki bo podlaga pravičnejšega volilnega reda.
Pred vsem morajo naši poslanci že v državnem zboru in zunaj njega na to delati, da Be bo oziralo pri bodočem ljudskem šte-viljenji na narodnost. Številjenje mora natan čno določiti število raznih narodov in določiti natančno, koliko davka plačujejo člani ene ali druge narodnosti, koliko daje vojakov en, koliko drugi narod. Zraven številjenja se ozirati na stanje kmetijstva, obrtuije in kupčije raznih krajev in raznih narodnosti. Tako številjenje bo imelo veliko korist za nas Slovane, ker bomo mi potem lahko z natančnimi statističnimi števili dokazali krivice , ki Be nam gode. Nemci bodo nam morali dovoliti narodne pravice in revizijo volilnih redov, če se ne bodo hoteli pokazati za krivične pred svetom, kar bi pa jim škodilo v moraličnem obziru ter jih blamiralo pred vsem civilizirauim svetom. Dalje bomo pa Slovani natančneje spoznali svoje narodno stanje. Mi bomo videli, ali se število slovanskega prebivalstva množi ali manjša v monarhiji. Zvedeli bomo, kteri kraji se ger-manizujejo, kteri ne. Vse to so stvari, ki imajo velik pomen za naš narodni boj proti potuj-čenju.
Zraven se pa v novejšem času mnogo piše o zidanji novih osobito lokalnih železnic, iu razni kraji zahtevajo državne pomoči za take železnice. Bil je v Avstriji čas, ko so se zidale železnice brez vse sisteme z državno garancijo. Nasledki tega so bili strašni glasoviti borzui krah. Treba je paziti, da zidanje novih železnic ne bo imelo euacih slabih posledic To je, morajo se zidati samo take železnice, ki so v trgovskem in obrtnijskem obziru res potrebne ter bodo prinašale gotove dohodke. To vedeti je pa le mogoče, če Be bo pri bo
dočem ljudskem številjenji oziralo s posebno pazlivostjo na narodno - gospodarstveno stanje krajev iu dežel ste monarhije. Iz navadnega je vidno, kako važnost ima ljudsko številjenje na razvoj države, zato je želeti, da bi se vlada tega dela reano lotila in z marljivostjo izvrševala.
Politični pregled.
Avstrijske dežele.
V Ljubljani 5. marca, železniški odsek državnega zbora je vladi toplo priporočil, naj prevdari, kako in kdaj bi se železnica iz Ljubljaue v Karlovec zidati dala. Radovedni smo, kakih misli je vlada o tej zadevi. Vsakako smemo zahtevati, da se tudi za Slovence enkrat nekaj stori, saj bo v korist celi državi, ako dobi s tem neposredno zvezo z Bosno in iztokom sploh. Za arelsko železnico bodo zdaj potrošili kakih 30 do 40 miljonov, za železnico Ljubljana-Karlovec pa bi bilo kakih 5 do 10 miljonov že zadosti.
Liberalni listi veliko vetra delajo iz do* godka, da semenišuiki v Pra^i niso hoteli nemški moliti pri mizi, kakor se jim je vkazalo. Ti listi pravijo, da je kardinal nadškof Schwarzenberg mladenče ozmerjal, in rekel, da človek brez uemškega jezika nič ne velja. In zavolj tega so veseli teh besedi g. nadškofa, ter ga vabijo k sebi in ščujejo zoper semenišnike. Mi pa nikakor ne verujemo temu, kar je o tej zadevi poročal češki (!) list „Narodni listy", ampak po vsem Schwarzenber-govem značaju in po njegovi preteklosti raje verujemo, kar je „Pokrok1, poročal, da Be je nadškof s semenišuiki mirno dogovoril in da se je naredil kompromis. Nesramno iu imper-tinentno je, kar o tem piše v dolgem uvodnem članku stara „Presse", ki piše: „Und diesen Weg (in die grosse Welt) kann sie (die čechi sehe Jugend) nur an der Ilaud der deutschen Sprache machen, (sie!), nur diese führt sie aus der nationalen Beschränktheit (!) uud Isolirt heit (?) und aus der geistigen Verkommenheit (111) heraus in das R?ich der allgemeinen Bildung und Gesittung."
Ali je mogoče, da se sme zdaj o času Taaffejeve vlade tako nesramno pisati? Kako je to, da se na Dunaji sme vse tiskati, pri nas
v Ljubljani pa ne? Ali imajo tam druge postave in druzega cesarja?
V	našem avtouomističnem taboru je povsodi nevolja in apatija. Kaže se jasno, da vlada nema prave volje, ne poguma, da bi našim željam vstregla. Kedar potrebuje večine za kako postavo, so jej naši zmirom dobri, kedar je pa treba nam pravico pokazati, migne Taaffe z ramami in pravi: „jaz Bem nad strankami, jaz ne smem nobenemu prav dati." Ali se to pravi, nad strankami stati, ako se nam to odteguje, kar nam po pravici gre ? Če mi le kaj malega zahtevamo, zaženo centra-listi strašno vpitje, in vlada pravi ,,poglejte jih, kako vpijejo! ne smemo, pa ne Bmemo I" Če Taaffe ui dosti mož, da bi pravico branil tudi proti centralistom, potem naj raje odstij i, ker opravil ne bo nič, iu iz njegove sprave narodov ne bo nič. če on misli, da smo mi že zadovoljni, samo da nismo vsak dan tepeni, da pa kruha nič ne potrebujemo, potem se zelo moti. Mi si ravnopravnost vse drugače mislimo.
V	gorenji Avstriji se liberalci hudo boje, ker znajo zgubiti na enkrat 3 državne poslance. V velikem posestvu je namreč z graj,-ščaki volilo 40 hišnih posestnikov čisto po krivici, in le na ta način so zmagali. Če pa državni zbor volitev ovrže, potem liberalci ne bodo več zmagali v tej kuriji in naša strauka dobi 3 poslance več.
Vnanje države.
Velike važnosti je dogodek, da se je prevrtal tunel skoz goro Gotthard , ker s tem je zvezana Italija z Nemčijo. Za Avstrijo je to škoda, kajti velik del kupčije med jugom in severom je šel do zdaj čez Breuner na Tirolskem; zdaj je pa mogoče, da si bo kupčija raje pot skoz Brenner izbrala. Švicarji se nove kupčijske poti vesele, ker po pravici mislijo, da jim bo od te kupčijske ceste zmirom nekaj odpadlo. Vendar je pa ta železniška črta tudi velike politične nevarnosti za Švico. V slučaji kake vojske bodo Prusi tudi vojake v Italijo skoz Gotthard vozili, morda celo sovražnike, Nemčija ali pa Italija se boste polastili te črte in Švica na svojih lastnih tleh ne bo smela nič govoriti; tako bo njena svoboda in neodvisnost proč; če se pa ustavlja, zna se jej še kaj hujega pripetiti. Tedaj Švicarji ravno n«'majo toliko vzroka, veseliti Be tega tunela.
„Cerkvene pesmi! Škoda, da se dekleta brati uauče, da potlej to berejo."
V tem pride Nežka s kozarcem vina, kruhom in klobaso, a predno to postavi pred brata, že zagleda Bvoje bukvice pod mizo.
„Zakaj Bi pa pesmi, ki jih tako rada pojem, vrgel pod mizo?1' — praša vsa zavzeta.
„Zato, ker si ti kavka in boš še veča kavka, če boš take bedarije brala in pela."
„No, veš, Janez, ti si pa res čuden! Da boš tako robat prišel domu, bi ne bila misl.la" — reče Nežka in pobere knjigo pod mizo, zmečkane liste v nji poravna ter jo spravi v Bvojo omarico.
„Kaj veš ti, dekle!" — se posmehuje Janez in puhne oblak dima z ust.
„Pa kadiš že tudi" — pravi Nežka, ko.to zapazi — „kaj bodo pa oče rekli, če jim to povem? Bom brž okna vsa odprla, da ne bo po dimu dišalo, ko pridejo domu."
„Haha, le pusti to! Z očetom bova danes drugo govorila, da se jim bodo kar oči razklale. Zato sem prišel domu."
Nežka čedalje bolj strmi in ko jej na par vprašanj da le osorne kratke odgovore, gre b sobe in opravlja druga hišna dela, pa jej je
videti, da jej je pri srcu tesno. Janez v tem pokusi vino in kruh, pa mu vse nič ne diši, le svojo suiouko kadi in bere knjigo, ktero je bil s torbe vzel. Nemška je bila.
Zvečer pridejo vsi domu. Petelin — tako je ime županovo — je premožen mož, ima veliko družiue, njegova žena Polona je še trdna, stareji sin Jože pri vojakih, mlajša hči Rezika pa ravno za pastarico dobra, ker je pri gosp. kaplanu v šoli že naučila Be brati, računati in nekoliko pisati. Stara je 12 let.
Nežka je že očetu zunaj Ipovedala, da je Janez domu prišel, pa da je tako nekako je-žast, nji ni dal lepe besede.
Oče Petelin, čvrst in postojin mož, reče :
„Tako? mu bom že vravnal glavo , če se mu je v napačno stran zasukala."
V tem pride tudi mati Polona, ki je že od otrok zvedela, da je Janez domu. Ko sliši očetove besede, pristavi:
„Tudi jaz bom eno rekla, če je kaj napak."
Vsi trije gredo toraj v sobo, kjer Janez zamišljen sedi za mizo pri zaprti knjigi in kadi smodko.
„Kak veter te je pa pripihal domu?'' —
ga ogovori oče — „pa ne, da bi te bili s šole spokali?"
„Pa res" — pristavi mati — „saj so šole še cel mesec!"
„Ej, kaj šole! Jaz že dosti znam, tistim neslanim profesorjem ne bom dal več ai nagajati."
,,Kaj? ' — se postavi mati — „toraj ne misliš biti gospod — duhoven?"
„Nikoli! Imam vse druge namene. Z bogatim baronom grem ven na Dunaj , in zdaj sem prišel le povedat vam to, ker sam lahko pridem prej ko moje pismo po pošti."
„Kaj pa bo potem s tebe?" — praša oče ledeno.
„Več ko far I'1 — zarohni Janez.
Težko je popisati vtis teh besedi na domače. Vse je tiho. Najprej se britki čut razlije v solzah pri mlajši sestri Reziki, ki se je že veselila, da bo pri novi maši „družica," in ugibala za to primerno obleko.
Materi Poloni se zatemni obraz, a ljubezen do otroka je močneja od jeze, toraj stopi k njemu in ga prosi:
„Kak duh te je obsedel, Janez? Saj veš, koliko sva za-te trpela, koliko si naju že stal!
V nemškem državnem zboru je vojna postava na vrsti. Bizmark hoče 100.000 vojakov več; ni dvoma,da mu jih bo zbor dovolil. Znani Bizmarkov prijatelj Bennigsen je govo ril o zvezi z Avstrijo, češ, da je gotova, in da si je Bizmark s tem veliko hvale zaslužil. Mi upamo, da ta zveza vendar še ni tako tr dna, da bi morali vse s Prusijo trpeti, če bo njo kaka nesreča zadela.
VjUŠkl kralj se boji zamere pri našem cesarju, in je rekel, da bo ali sedajne ministre spodil, ali pa društvo „Irredenta" razpustil in prepovedal.
Izvirni dopisi.
'ti Ijjuhljmic 3. febr. (Pomagajmo si sami.) Zdaj je čas nastopil, ko smo se že dosti prepirali o principu narodne ravnopravnosti; pustimo tedaj že davno dokazano teorijo in lotimo se enkrat dejanj. Prikazal se bo pač še zmirom kak narodnjak, ki bo dokazoval, da nam je nemškega vseučilišča treba, morda celo, to da mora biti viša gimnazija nemška, na zadnje bo še celo trdil da morajo sploh vse šole na Slovenskem nemške biti. — Pa mi ni. mamo veselja, da bi polemizirail s takimi čudnimi ljudmi, kakor se je zopet eden v „Narodu1 oglasil, ki iz našega tabora in z pomočjo naših listov naše težnje pobijajo ter nas s tem pred svetom smešijo; mi vemo, da ogromna večina hoče narodne šole in uradovanje v našem jeziku, in prevdarjati hočemo še enkrat sredstva, ki bi nas vtegnila pripeljati k temu cilju.
Kakor se kaže, vlada nima posebnega veselja ne posebne volje, da bi našim željam vstregla. To zamore tem manj storiti, ker se precej, kedar mi kako željo izrazimo v našem zares narodnem „Slovencu", oglasi kak sanjač v „Narodu" in začne vpiti: „Slovenske univerze ne! slovenske više gimnazije ne! to bi bila naša nesreča!" Iu tako vpitje prične „Narod" še prej, ko nam vlada sploh kaj ponudi, in tak list se potem imenuje „prvi organ slovenskega naroda."
Obrnimo se od te žalostne prikazni vstran, in premišljujmo, kako bi mi svoj jezik in s tem Bvojo narodnost do veče velja spraviti zamogli.
Mi smo o tem že dostikrat pisali, se ve da brez vspeha, ker Slovencem je treba vsako reč sto- in stokrat dokazati, pa je še ne bodo verjeli, ker je nastopil tak čas med nami, da le kritika vse velja, produktivno delo, kakor ga je pričel Jauežič na literarnem polji in kakor ga še nadaljuje družba sv. Mohora, produktivno delo se smeši in zaničuje in kdor bi hotel kaj pričeti na literarnem ali gospodarskem ali političnem polji, našel bo pač na stotine ovir v lastnem taboru, našel bo dosti ostrih kritikarjev, pa — malo, malo podpornikov. So taki ljudje pri nas, ki sami nič ne delajo, pa tudi drugim ne pasté nič delati, ter jim iz gole nevošljivosti vse mogoče zapreke stavljajo, ker jim ni toliko za narodno stvar, ko za svojo lastno slavo in korist. Mi pa radi pripoznavamo, če kdo drugi kaj koristnega stori za Slovence, in tako ne bomo tajili, da tudi „Narod" včasih kako pametno pové. Tako smo bili popolnem zadovoljni s člankom, ki ga je nedavno priobčil pod naslovom „pomagajmo si sami", in bi le želeli da bi ta list vedno v tem duhu pisal in da bi ne odpiral svojih predalov člankom, ki spadajo prav za prav v „Tagblatt" kakor je bilo lani Šukljejevo pobijanje slovenskega vseučilišča in letos zopet oni članek, ki je trdil, da morajo pri nas više gimnazije nemške ostati.
Mi se pridružimo pisatelju članka „pomagajmo si sami", in dostavimo še to:
1. Popustiti moramo svojo preveliko vljudnost in postati bolj trdi, bolj strogi z nasprotniki. Če je deset Slovencev vkup in pride en sam Nemec med nje, začne vseh deset zavoljo tistega samega Nemca nemški govoriti. Nemec jim za to nikakor ni hvaleženj, ampak on misli , da se to samo po sebi razume, on misli, da s tem izražajo svojo pokorščino in svoj rešpekt pred „državnim jezikom". S tem pa se priseljenim Nemcem le potuha daje, ker marsikteri bi se morda slovenski nauč;l, pa se mu ne zdi potrebno, češ, ,,saj tako Slovenci vsi nemški znajo". Ta nezvestoba proti domačemu jeziku se lahko opazuje tudi pri narodnih Slovencih vsak dan, in potem se še čudijo, da se v viših krogih le nemški govori in da se slovenščina še vedno v kuhinjo in hlev med posle poriva.
Odločila sva te za duhovnika, če hočeš hvaležen biti nama, izbij si druge muhe z glave. Jutri bova šla k gospodu župniku."
„Nič, nič! V farovž ne grem več, to sem prisegel" — zarohni Janez.
„Tako?!" — pa se oglasi oče Petelin in nevolja mu kali obraz — „v farovž ne boš šel več? Sina, ki tako zaničljivo govori o naših vrlih duhovnih, pa jaz celo pod svojo Btreho ne maram imeti. Ali si mar postal luteranec?'
„če ste že tako radovedni, vam pa povem, da jaz ne maram nobene vere. človek brez vere najlajše živi. Če bi vi brali to-le knjigo, bi tudi tako mislili; pa kaj, ko nemški ne znate I"
„Ali je tvoj baron tudi takih misli?" — praša oče jeze napet.
„Saj mi jih je on vcepil" — odgovori Janez.
„Tak pa le pojdi z baronom, kamor hočeš, pa lc brž" — bruhne oče nevolje zelen — „drugače te bom vrgel na cesto , da boš tsedem solncev videl."
„O, ni treba vaših rok, že sam grem" — se ruga Janez -- „le ostanite vi sami v tej nevednosti dalje, moj cilj je viši, više kipi moj duh. Vi ostanite na svoji nizki kmetiški rušni, jaz se bom vzdignil v višavo občega znanstva."
„če boš le mogel" — reče oče — „od mene pa za to ne pričakuj nobenega vinarja.-, „Mi ga ni treba, baron me bo vzdrževal" — odgovori Janez in zelo moško koraka skoz vrata čez prag ter po vasi dol, da se vsak čudi, ki ga vidi o mraku iti peš z doma, čeravno ima oče njegov konje in voz , da bi ga peljal, kakor je do tje vselej bilo.
Kak je bil ta večer pri Petelinovih, je težko popisati. Sestri ste plakali, mati je molila, oče pa je stopil še k gospodu župniku pravit mu, kaj se je zgodilo. Gospod župnik tega skoro ni verjel, slednjič pa vendar rekel Petelinu, da bodo peljali se vsi trije: on, oče in mati, v mesto k sinu, ker je gotovo, da ga je slaba družba tako zapeljala, pa je morda še mogoče, spraviti ga na pravo pot. Mladost je kakor slama: se naglo vname, pa tudi naglo zgori.
Drugi dan je dogodbo že vsa vas vedela. Večini se je smilila rodovina županova, ker je bila sploh priljubljena, le nekteri so rekli: '
„Prav se godi Petelinu! Zakaj pa je dal Janeza študirati Naj bi bil kmet kakor mi, pa bi mu ne bil naredil take žalosti."
(Dalje prih.)
Predaleč sega dvorljivoBt in vljudnost tudi nasproti nježnemu spolu, ki je popačen le po nemških učilnicah. Morali bi mladi gospodje nasproti gospodičnam in gOBpem tako misliti: „Če si ti toliko neuljudna in prevzetna, da moj jezik zaničuješ , sem tudi jaz tako nevljuden, da s tabo ne govorim drugače , ko slovenski; če so tebe v takih nazorih izgojili, da ti slovenščine ni treba znati, hočem ti jaz dejansko pokazati, da so bili tisti nazori slabi in da slovenščine res v življenji potrebuješ."
2. Enako se mora postopati v uradnijah in si misliti: „Če si ti uradnik le v nemščini se izšolal, in če so tvoji starši mislili, da slovenščine ne boš potreboval, — nečem jaz. trpeti zavoljo krivih nazorov tvojih staršev , ampak dokazati ti hočem dejansko, da slovenščino res potrebuješ, ker druzega jezika v svoji deželi nismo zavezani znati, če smo se v šoli nemški naučili, znamo to za-se in sicer na stroške svojih staršev , ki bo nas v šolo pošiljali, ne pa na stroške gospodov uradnikov ; tedaj nam ni dolžnost, njihovo lenobo podpirati, če se našega jezika naučiti nečejo. Če ste vi toliko predrzni, da naš jezik prezirate, smo tudi mi toliko svobodni, da lahko vaš jezik preziramo." Pa nekteri mislijo: „te pravice nam bodo že poslanci iu časnikarji priborili; za-me je dosti, da sem na ta ali oni list naročen, s tem svojo narodnost dovolj pokažem." Pa to je jako pusto in dolgočasno narodnjaštvo ; poslanci ne morejo nič storiti, dokler se jim vedno očita: „Saj je ljudstvo zadovoljno z nemškim uradovanjem, samo nekteri prenapetneži zahtevajo slovenščino l" Časnikarji pa tudi ne morejo čudežev delati; saj se zadosti borijo, pa če preveč rogovilijo, vtaknejo jih v luknjo in Slovenija je mirna, saj se tako nihče za nje ne bi potegnil.
Slovensko uradovanje se bo kmalo pričelo, samo zahtevati ga je treba; in ravno do tega koraka se pri nas nihče ne upa vspeti, ker imajo različne prazne strahove pred očmi: pred sodnijo se boji, da bo pravdo zgubil, če bo slovenski govoril, pri pošti se boji, da se bo pismo zgubilo, če bo slovenski naslov naredil itd. Treba jih je samo privaditi, potem bodo mnogi rajši slovenski nego nemški ura-dovali; navada je železna srajca, kakor je zdaj zoper nas, tako bo potem za nas.
3. Šole moramo na vsak način posloveniti. V ljudski šoli ni treba nič nemščine; ni res, da slovenski kmet nemščino potrebuje; Slovenci niso cigani, da bi po svetu hodili, iu če gre kteri kam v delo, na Nemško ue bo šel, ker tam nič ni, ampak na Hrvaško jih mnogo gre, in vendar nemškutarji še niso trdili , da se mora zavoljo tega v ljudske šole pri nas hrvaščina vpeljati. Kdor dol gre, se že nauči hrvaščine, kolikor je potrebuje, in če bo kteri na Nemško šel, se bo tudi nemščine za silo navadil. Sicer pa se nemščine v ljudski šoli ne more naučiti, razun ko bi odstranili vse druge predmete in samo nemščino učili.
Srednje šole morajo biti ravno tako slovenske, sicer bo naš jezik vedno le tlačaa ostal. Dokler se ne bo inteligeucija v narodnem jeziku in narodnem duhu izgojevala, tako dolgo Be nemškutarije ne bomo znebili. Ker že nekteri mislijo, da brez nemščine ne moremo zveličani biti, naj bo tudi nemščina obli-gaten predmet, da se je bo vsak lahko naučil; jalov je pa razlog „Narodovega" marodfirja, da morajo više gimnazije zato nemške biti, ker nekteri izobraženi Slovenci iščejo služeb na Nemškem. Če gredo vsi nemški in sploh tuji uradniki in profesorji od nas proč, in če potem domačine domu pokličemo, se bo pokazalo,
da jih nič ni preveč. S cer pa smo mi zadovoljni, če se le Slovenija nam da, da bi druge dežele z inteligencijo preskrbljevali, na to niti ne asperiramo, in zavoljo teb, ki se hočejo od nas izseliti, ne bomo svojih učilišč ponemče-vali. Pa tudi ne verjamemo, da bi bilo na Nemškem dosti kruha za nas, ker tam sta že v vsaki vasi po dva doktorja; raje naj se naša mladina hrvaščine in bolgarščine nauči, tam bo prej kaj zaslužka za nas Jugoslovane.
Popolnoma neumno in smešno pa je Btrastno nemškutarenje po ženskih učilnicah. Ženska pripravnica je tako nemška, kakor bi se izgo-jevale v Ljubljani učiteljice za Bavarsko ali za Prusijo, ne pa za naš slovenski narod. Učitelj-stvo ne zahteva tako vitoke vednosti, da bi mi dotične literature ne zamogli vstvariti v slovenskem jeziku. Pripravnice, ženske in možke, naj bi bile čisto slovenske.
Kako bo naše dekliške šole ponemčene in kako ravno iz njih prihajajo tisti neštevilni roji naših nemškut, to je vsakemu znano. Ko so v Pragi Čehi mestni zbor v svojo pest dobili, bila je njih prva skrb, da so ustanovili češko dekliško šolo in na njej so izgojili tiste domo-rodue Čehinje, ki zaradi svojega slovanskega domoljubja slove po vsem slovanskem svetu. Dajmo v Ljubljani kaj tacega narediti.
To bi bili nekteri nasveti, kako bi si mi zamogli sami sebi pomagati. Da bi te besede le kaj izdale 1 Pri mlačnosti naših ljudi imamo malo upanja za to.
Domače novice.
V Ljubljani, 6. marca.
(Deželni predsednik vit. Kallina) se je podal v četrtek na Dunaj — gotovo v važnih zadevah.
(Slovesna predstava „Sokola") bo jutri v nedeljo 7. t. m. v deželnem gledišči ljubljanskem na korist stradajočim Notranjcem in Istrijanom. Program bo razviden z listov po voglih, nam še ni došel.
(Iz seje družbe kmetiške 29. svečana.) Ta seja je bila dvojna: pri eni, v kteri so se obravnavale podpore, ki jih družba dobiva od si. ministerstva kmetijstva, bila sta pričujoča gospoda zastopnika c. kr. deželne vlade in deželnega odbora (pl. Fladung in vitez dr. Kal-tenegger), — drugi del je obravnaval sam centralni odbor; obojna seja se je vršila pod predsedstvom barona Wurzbacha.
V prvi seji so se obravnale sledeče stvari: l) Ker lansko jesen zarad goveje kuge ni mogla v Postojni biti delitev premij za govejo živino, je bilo po predlogu postonjske kmetijske podružnice sklenjeno , da bode lotos 28. dne malega travna (aprila) in da vse to, kar je lani imelo biti, bode letos, le s tem razločkom , da se v razstavo pripeljana goveda razstavijo na dvorišči stare pošte. Vse se bode pa iz nova razglasilo po velikih nabitih naznanilih, da izvedo živinorejci okraja postonj-skega in logaškega, ker samo ti se smejo udeležiti se razstave. — 2) O nakupovanji plemenskih bikov, ktero si. ministerstvo kmetijstva podpira z državnim denarjem, je bilo vnovič sklenjeno, pred nakupom bikov, muriškega, belanskega in pincgsvskega plemana na Štajarskem in na Koroškem domače kranjske živinorejce pozvati, naj Be pri družbi kmetijski oglasijo, če imajo morebiti na prodaj bikov prav čiBte krvi muriškega, belanskega in pinc-gavskega plemena, da se od njih knpijo in ne nosi denar v druge dežele. — 3) Vasi Korit-nici v občini knezaški na Notranjskem se v pripomoč naprave vodnjaka dovoli podpore 100
gold. proti temu, da vodnjak napravi po „na-vodu," ki ga je „o napravi vodnjakov" ravnokar na svitlo dala družba kmetijska. — 4) Prošnja novo ustanovljene sirarBke zadruge v Češnjici v gornji bohinski dolini za podelitev 300 gld državne podpore, Be, ker jo podpira predstojnik kmetijske podružnice bohinjske g župnik Mesar in pa sirarstva voditelj gosp. F. Hitz, s toplim priporočilom izročil si. ministerstvu kmetijstvš. — S tem so bili predmeti subvencijskega odbora rešeni.
Razne reči.
—	Duhovske spremembe: V goriški nadškofiji: Č. g. M. Vuga, koop. v Per-vačini, je prišel za koop. v Miren pri Gorici; č. g. St. Bressan, vikar v St. Martinu na Krasu, za vikarja v Kosano. — Umrli so po novem letu: Preč. g. Audrej Legiša, kanonik stolne cerkve v Gorici ; č. g. Ign. Peternel, vikar v št. Andreju ; č. g. Jer. Strekelj, farni kurat v predmestju sv. Roka v Gorici, in č. g. Val. Doljak, penz. duh. v Solkanu.
V	tržaški škofiji: Umrl je 21. sveč. prečast. gosp. Evgenij Vlah , kanonik kurat v pokoji. R. I. P.
V	1 a v a n t i n s k i š k o fi j i: Čč. gg. Jož. Pečuik, župnik v Laporji in Gašper Dornik, župnik pri Novej Štifti gresta v pokoj. Razpisana je sv. Jungerte naPohorji do 23. marca, sv. Marjeta niže Ptuja do 6. aprila t. 1. č. g. A. Haubenreich je tukaj provizor; za Dobovo prezentiran je č. g. Jan. Krst. Dunaj.
—	Na Angleškem izhaja 1835 časopisov. V Londonu samem 364. Med angleškimi časniki je 166 dnevnikov.
—	Aleksander II. je 12. ruski car, ki je vladal četrtBtoletja. Sledeči njegovi predniki bo vladali čez petindvajset let: Vladomir
I.	(977—1015), Jaroslav (1019—1054) Vladomir
II.	1113 — 1142), Vasiljevic Ivanovic (1505-1533, Ivan Vazilji II. (1533—1584), Mihael Romauov (1912 —1645), Aleksej Mihajlovič (1G45-1676), Peter Veliki (1689-1725), Katarina II. 1762 -1796), Aleksander 1. (1801 — 1825), Sedaj vladajoči car Aleksander NevBki vlada od 2 marca 1855.
—	Francoski gouverner v Algiru ima 120,000. v Senegalu 122.000 in v francoskih indijskih naselbinah 83 tisoč frankov na leto. Nadškof parižki dobiva letnih 500.000 drugih 17 nadškofov po 15 in 69 tisoč škofov po 10.000 frankov na leto.
—	Zubri so zelo redke živali v Evropi; le v nekem gozdu na ruskem se jih nahaja še okoli dveh tišuč. Zdaj pa hočeta grof Szechini in grof Erdody v pogorskih gojzdih Javorniku in Runi nekaj Zubrov naseliti, ki jih bota dobila iz Rusije.
Za stradajoče Notranjce so darovali:
G. J. Jenko 5 gld. Duhovnijani v Beg-njah s svojih duh. pastirjem 15 gld. Duhoven v Ljubljani 30 gld.
Prečast. g. dek. J. Hofstetar potrjuje prejem 30 gld. za stradajoče Notranjce.
Za stradajoče Istrijane so podarili:
G. J. Jenko 5 gl. Duhoven v Ljubljani 20 gl. Prečast. g. o. II. Novljan potrjuje s hvaležnostjo prejem 50 gld. za stradajoče Istrijane.
Eksekutivne dražbe.
7 sušca. Janez Težak (3) iz dolenje Lok-vicc, v Metliki ;
8.	Blišča. Franc Drenik (2) iz Velike Cikave (2226) v Novemmestu; Jakob Janežič (1) iz Planine (240), Matičič (1) iz Unca (280), Janez Meze (1) iz Broda (6071), Janez Martinčič (1) iz Cirknice (705), Blaž Sichcrl (1) iz sp. Planine (820), Lojze Mahnič (1) iz Planine (4840), Janez Vidrich (1) iz Cirknice (2096), Andrej Vidmar (1) iz Begunj (1541), Jur Mazi (1) iz Dolenja vasi (185), Marija Logar (1) iz Gorenje vasi (8470), — vsi v Logatcu; Andrej I.užar (3) iz Luzarij , v Laščah; Boštjan Selan (2) v Ljubljani (492); Jože Motovileč (1) iz Pijano gore (340) v Mokronogu; Miha Fajdiga (3) iz Kožeka (1820) v Brdu; Janez Ilumar (3) iz Želodnika (3210) v Brdu ; Jože Cioha (2) iz Brezovice (500) v Lljub-Ijani.
9.	sušca. Janez Demšar (2) iz Poljan (1370) v Loki; Franc Jeršič (2) iz Št. Jurja (921) v Mokronogu; Liza Volčič (1) v Loki (5057); Anton Balunt (3) iz Mulh (2590) v Litiji; Andrej' Kolib (3) iz Zagorja (1730), Matej Brumeu (3) iz Bistrice (1650), Jernej Barbo (3) iz Prema (1050), Miha Tomšič (3) iz Iiača (574), Luka Logar (3) iz Vrbice (1400). in Franc Gril (3) iz sp. Semena (125), — vsi v Bistrici.
10.	sušca. Anton Pctrič (1) iz Dolenje vasi (2074), Janez Zalar (1) iz Cirknice (830), Lo-renc Lekan (1) iz Kovt (3313), Marija Šrajbas (1) iz Dolenje vasi (659), Matija Hladnik (1) iz Cir-kovske vasi (3885), Marija Milavec (1) iz Cirknice (1522), Anton Hožanec (1) iz Cirknice, (2610), in Jernej Zalar (1) iz Cirknice (830),— vsi v Logatcu; Ana Uršič (1) iz Iga (2883) v Ljubljani; Jože Jankovič (1) iz Brczovice (3526) v Ljubljani; Koza Plcškovič (2) v Mokronogu (1664); Anton Nartnik (2) iz Srednje Gorice (580) v Ljubljani; Anton Prcgel (1) iz Ustja (2944) v Litiji; Janez Zakrajšek (1) iz Strmca (3600) v Ložu; Jože Zakrajšek (1) iz Topola (900) v Ložu; Blaž Knaves (1) iz Kaven (1342) v Ložu; Marija Pintar (1) iz Domžal (120) v Kamniku; Jože Gross (1) v Krškem (1169); Jernej Hribar (3) iz Vri|a (820) v Žuženbergu ; Matija Šuster (1) iz sp. Studenca (2162) v Kamniku; Jur Pinculič (1) iz Planine (715) v Mo-kronogn ; Marija Šimec (1) iz Št. Jakoba (43) v Mokronogu; Martin Prah (l) iz Vinivrha (2110) v Kostanjevici; Jože Šunkar (1) iz Velikega Bana (1166) v Kostanjevici; Jaka Strumbelj (1) iz Golega (3935) v Ljubljani; Balant Simončič (1) iz Koviš (800) v Krškem; Janez Bavdek (1) iz Vrha (786) v Ljubljani; Matija Gorišek (1) iz Goren-jega Polja (1540) v Kostanjevici; Lena Vogel (1) iz Abreš (1060) v Kostanjevici; in Jakob Keše (3) iz Brezove Gore (175) v Krškem.
11.	sušca. Frene Žust (3) iz Kovt (2250) v Idriji; Janez Makše (2) iz Biške vasi (3380) v Novemmestu; Blaž M«jnik (3) iz Lom (700) v Idriji; Janez Drobnič (1) iz Perovcga (2400) v Laščah; Janez Jakopič (1) iz Poznikovega (920) v Laščah.
12.	sušca. Janez Kosel (2) iz Primskovaga (500) v Kranji; Jože Penko (3) iz Parij (2530) v Bistrici; Blaž Skok (3) iz Topolca (4254) v Bistrici; Anton Tagodnik (3) iz Trnovega, v Bistrici; Jože Melihen (1) iz Kržišča (727) v Mokronogu.
Ure
za stolpe i n gradov e
izdelujem že od leta 1842 po najnovejš h iznajdbah, ne vlite, ampak z roko izdelane, proti polni garanciji in po najnižih cenah.
Janez M. Pogačnik.
(7)	Podnart, Kropa, Gorenjsk .
Popravljam tudi Niare ure na stolpih. jemljem plačo tudi v obrokih, in cenik pošiljam vsakemu brezplačno.
Stanovanja
lepa in poceni z 1 ali 2 sobama, in kar še zraven spada, se oddaja v konjuSnih ulicah št. 1, kraj Trnovskega pristana.	(2)
Iadajatelj in odgovorni urednik Filip Hudcrlap.
J. lila/.llikovi uasledlliki r Ljubljani.