Tečaj VJLI. V Ljubljani, za mesec maj 1879.
List 5.
Letna plača 2 gold. Dmttveniki dobivajo list brezplačno.

Učitelji, dijaki in nepremoicni kmetovalci plačaj ejo le po X gld.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
ObM'n: Prašanje in odgovor. — Dopisi. — 24. občni čebelarski zbor v Pragi. — Listnica vredništva.
Prašanje in odgovor.
(Sklep.)
Poglejmo zdaj Vaše drugo prašanje: S čem naj čebelarim, zdilcami, pol- ali celoromčeki?
Odgovarjamo Vam: S čemur hočete, ali pa, poskušajte vse in kar Vam bode ugajalo, ohranite. Od tega smo v „Čebeli" že večkrat govorili, tedaj smemo prav o kratkem odgovarjati.
Po naši blizo dvajsetletni skušnji bi znali posledujič le celoromčeki zmagati. Čebelarili smo naj pred z priprostimi dilcami več let; bile so dobre, pa brez vse napake ne. Potem ko se je r. Berlepš z romčeki oglasil, smo čebelarili z njimi, (bolj prav z romčeki in dilcami). Ker nam pa tudi niso popolno ugajali, smo skušali z polromčeki t. j. z romčeki, ki imajo le kratki stranici, spodnje ali sklepne dilice pa ne. Enako kakor prva dva satnika, ima tudi tretji svojo dobro in svojo slabo stran.
Naj omenimo še drugo reč, na ktero Vi uiste mislili. Znano je, da hočejo čebele med satovjem prostor imeti. Da bi se potrebni prostor dobil, se delajo dilice z ušeseci na konceh (pri romčekih so ušeseca na zgornji iniia spodnji dilici). Ker pa to ni brez vse sitnosti, so začeli delati dilice enako široke brez ušesec, za potrebiu prostor pa so zabijali v stranice satnikov po dva dratena žeblička, in ker to nikakor ni ugajalo, na zgornjo nosilno dilico. S kterimi hočete čebelariti? Kakor zgoraj, rečemo tu d tu: 8 kterimi radi; le z žeblički v stranicah nikar. Saj pri nas po Slovenskem smo jim hitro slovo dali, ker res niso za rabo, naj jih kdo zagovarja, kolikor hoče.
Da odgovarjamo: Čebelarite, s čemur hočete, je zato, ker podlaga vsem satnikom je premakljivost in to je poglavitna reč. Premakljivi so pa vsi imenovani satniki, dilice, pol- in celoromčeki z ušeseci ali z žeblički. 0 rabi je pa tako, kakor povsod: enemu je reč priljubljena, ktere drugi
ne mara; drugi hvali to, tretji spet kaj druzega. Dr. Dzierzon še zdaj čebeiari s golimi dilicami, kakor od začetka, z dobrim vspehom; drugi dosegajo z romčeki enake vspehe.
Naj memogrede omenimo še napake vsakterega. Kdor čebeluri z dilicami, temu čebele na obeh straneh sat, vselej prilepijo; tedaj mora čebelar tudi sat vselej pred od strauic odrezati, preden ga zamore vun vzeti. To vzrokuje sicer nekoliko sitnosti, pa copernija vendar ni. Tudi se sat, kadar je težak, laglje od ililice odterga, kakor v pol- ali celoromčeku.
Polromčeki se radi zavijajo, ker so spodaj prosti, zlasti če so pretanki in če so le enkrat na nosilno dilico pribiti, namesti dvakrat: od zgoraj in od strani. Se druga napako imajo, da se postavljati ne dajo, ampak mora imeti čebelar pripravljen drug panj, da jih sproti obeša.
Celoromčeki imajo to dobro stran, da so popolno in naj bolj premakljivi, pa pri delovanji druzega panja ni treba, ampak se kar lahko na mizo drug za drugim postavljajo. Mizar pa mora zvest delavec biti. da bo vse romčeke enake in pravokotne napravil (enako je treba pol-romčeke izdelovati). Napaka je pa pri romčekih, da jih čebele le pri dohri letini do spodnje dilice napolnujejo, sicer pa veči del kolikor toliko prazne puščajo; znabiti zarad pota, dasiravno imajo pot med izletnico in roinčeki že od mizarja napravljen.
Zarad prezimovanja so vsi satniki zelö enaki: čebele prezimujejo dobro, če je panj dober in čebelar to svoje stori.
Dopisi.
Škof ja Loka 1. junija li. Od vremena pisati je pač navadno, pa tudi brez koristi. Naj tedaj le v kratkih vrsticah omenim, da letošnji maj imena „lepega, prijaznega" pač ni zaslužil. Vedno hladno iu deževno. Kako se nam čebelarjem v takem vremenu godi, že veste — javkanje tako ne pomaga nič. Od rojev bi Vam rad kaj sporočil, pa kako hočem, ki nobenega nimam! Naj rajše tedaj nekaj druzega.
Z umnim čebelarstvom po novejših pravilih gre pri nas počasno, Tiste panje, ki so jih nekteri od kmetijske družbe zastonj dobili, nekteri še imajo; da bi si jih bili po izgledu kaj sami omislili, ter si z resno voljo prizadevali po zdajni vednosti napredovati, takih čebelarjev iščite ali pa ne, našli jih ne bote. Naj bi tudi eden ali dva bila, kaj pomaga, ki sta v sredi ljudstva sama! Čudno, da res sami sebi nočemo dobro, ter mislimo svojeglavuo: Le staro kopito je dobro, ves drugo za nič! Dobro, ravno kopito me ud nekaj domisli. Veste, da nekdaj so nun čevlarji vse naše obuvalo z dreto šivali. Nekdo gre in pribije podplate z lesenimi drobnimi klinčeki. Kdo bi mislil, da bi to držalo? Pa glejta držalo je. Mislite, da so naši kmetijski čevljarji to verjeli? Kaj še; še se dobro spominjam, koliko modrovanja in dokazovanja je bilo, da to ne more biti; da se ne more potrditi; le človek, ki mu je kolesca v glavi manjkalo, je zamogel to storiti in — milovanja vredni norčeki, ki temu
verjamejo! Itd. In kako je zdaj ? Kmalo ne bo nobedin več drete poznal. Zato prosim v imenu več ukaželjnih čebelarjev, napravite letos potovalni zborček v Loški okolici in razveselite nas, kakor ste lansko leto nektere okolice razveseljevali, s podučnim in spodbudnim ogovorčekom. Če ravno ste že enkrat milo potožili, da pri nas ne pomaga nič in da z vsem trudom in veliki stroški ste le kakih troje udov pridobili, ko jih je v neki drugi deželi (nevem ravno kje) čez 200 novih udov pristopilo; pa nekaj vendar le pomaga. Upamo, da bomo tudi letos želi, če ravno smo zimo blizo do rožnika imeli. Tedaj pridite, med tem pa — z Bogom!
Odgovor vrednlštva: Vam je li znana nemška prislovica: „Es ginge schon, es geht aber nicht," lahko bi šlo, pa vendar ne grč? Taka je tudi pri nas. Prosili smo za podporo v ta namen (če ravno je društveni denarnici v škodo), ker mislimo, da taki potovalni shodi čebelarjev s podukom in razdeljenjem novejšega orodja več pomagajo, kakor priporo-čevanje in poduk v „Slov. čebeli." Vse je bilo osnovano in tudi Vaša okolica ni bila pozabljena. Ali — „vendar ne gre!" Te dni smo zvedeli, da tudi dosedanja mala državna podpora nam je odločno odrečena.
Mislite si naš položaj sami. Sedem sto dolgii; k letnini udov smo mogli dokladati vsako leto; letos se dodaja še „Navod za umno čebelarstvo;" podpora vsa odbita in čebelarji si sami pomagati nočejo! Kes je nekaj novih udov k društvu pristopilo, pa zato nekaj več starih odstopilo in marsikteri ostalih, kakor letni račun kaže, letnino zadržujejo. Naj zadostuje; toževati, ste rekli, ne pomaga nič.
S Kamniške okolice. F. K. Kako prijetno in — britko delo, čebelarstvo ! C'e bi bilo mogoče, da bi se čebelarstvo kdaj pristudilo, bi se nam letos moglo. Da sušeč rad z repom vije, da je april navadno moker, vemo vsi, tedaj njima tudi ne zamerimo. Da bi pa lepi majnik svojo staro slavo tako zavrgel ter napake sušeča in aprila tako znal posnemati, tega se gotovo nobedin ni nadejal. Glejte, na koncu maja in nobenega roja! Mnogokrat so v tem času že tudi slabejši panji obrojili, da celö tudi sem že devičnika imel. Letos bo naj več rojev potem, kadar bodo travnike pokosili in čebelarji, če bodo hotli roje in izrojence ohraniti, bodo mogli vedno s loncem za njimi stati. Da potem takem bolj mlačnim čebelarjem srce vpade ter čebelarjijo le še s kakim panjem, ali čebelarstvo cold popustijo, se ni čuditi. Tako pa tudi čebelarstvo ne more napredovati. Bog vč, kaj je krivo, da so če dalje slabejše letine iu seje že vse spremenilo.
Dostavek vredništva. Sploh vse tožuje čez letošnje vreme, prepozne roje ter izreka skrb, da bi znala poletni čas lakota nastati in panje tako oslabiti, da še jesen ne bo dobre žetve.
Res, opravičena skrb! Bodimo torej saj letos z enim rojem — k večeniu z dvema — zadovoljni. Močni panji se ohranijo tudi v slabi letini, slabi rojiči pa in izrojenci tudi v dobri malokdaj kaj opravijo. Že sploh škodljiva navada, panje pustiti, da se preveč izrojijo, postane v takih letinah še desetkrat škodljivša ter marsikterim čebelarjem vzame čebele in — veselje do čebelarstva.
24. občni čebelarski zbor v Pragi.
Predsedništvo za letošnji občni zbor avstrijskih in nemških čebelarjev v Pragi naznanuje sledeče:
1)	Občni zbor bo od 7. do 11. septembra 1879 v prostorih „Strelskega otoka, Schiitzen-Insel v Pragi," z čebelno razstavo in izsrečkanjem.
2)	Sprejemalo se bode: Žive čebele, čebelni pridelki, čebelarsko orodje, podučili pripomočki iz vseh dežel.
3)	Naznanila, da in kaj misli kdo v razstavo poslati, se bodo sprejemale do 25. avgusta v Pragi, Wencelsplatz štev. 799-11.
Na pozneje poslano se bode le ozir jemal, če bode kaj prostora ostajalo. Poslane reči se bodo razvrstile po času naznanila.
4)	Za poslane reči se bodo izdajale potrdila, ktera naj se dobro shranujejo za dokaz sprejetja in na železniških postajah za zmanjšanje voznine.
5)	Sprejete reči morejo naj kasneje do 6. septembra zvečer biti redno razpostavljene s potrebnimi napisi.
6)	Vhodnine se plačuje 7. in 8. septembra po 30 kr., 9., 10. in 11. septembra pa po 20 kr. Odborniki in zborovalci ne plačujejo nikakoršnje vstopnine.
7)	Razstavni odbor ni porok ter ne odškoduje nobenega raz-stavljevalca za poškodovanje poslanih reči.
Razpostavljevalcem je dovoljeno si zastopnika izvoliti. Če kdo želi', tudi razstavni odbor posredništvo ali prodajo razstavljenega oskrbuje.
8)	Vsako razstavljeno orodje bo natanjčno od v to izvoljenih presojevalcev presojeno in to v razstavnemu poročilu naznanjeno. Za izverstne reči se bodo delile premije.
9)	Prodano orodje in sicer druge nakupljene reči se smejo še le po končani razstavi proč vzeti.
Listnica vredništva.
Dovoljujemo si, že izrečeno prošnjo tü ponoviti: Naj blagovolijo prečastiti in spoštovani udje našega društva malo z nami potrpeti, ker jim vsakega lista posebej ue pošiljamo, kakor pretekla leta, ampak po dva in dva vkup. Ker list ne donaša političnih novic, bode bralcem tudi pozneje še prav došel, nam pa je s tem mnogo stroškov prihranjenih.