—>.   270   .^-IVA      •.>¦¦¦•                                .                                                                                                                                                                                                            ¦    . ¦ .   .
Bolgar.
<T~   ~^^      ^^"\ .  /a Balkanu je bilo tiste dni, ko je razsajal najhujši
C5—^(^vK'         bojni  ples.   Pri nas je  ravno  padal  prvi sneg in
vm|SB^KS''         belil naša kraška tla.
¦sifSiinP^vC                Sedela sem pri topli peči,  ko zaslišitn v šolski
"" -T^aB^^OlA        ve^' m0^an §'as- Pogledam, kdo je. Prijazno me po-
v^—5s3mI^**'T       zdravi krošnjar, ves obložen s pločevinasto posodo.
^N^VroBI^'          Po govoru sem takoj spoznala brata Slovana. Bil je
^N^pTj^pS-         srednjevelike, močne postave, prijaznega lica, iskre-
Prijazno, a ne usiljivo mi ponuja svojo robo. Odvrnem mu, da ne rabim ničesar.
Odšel je, pa že po par korakih se vrne in me vpraša: »Oprostite, go-spodična, imate^li kak časopis? Rad bi zvedel, kako gre bratom na Balkanu."
,Ste li morda z Balkana?" ga vprašam.
BDa, Bolgar sem!" Videti bi morali njegov obraz, njegove oči, ko mi je to odvrnil. Nepopisno junaštvo in ponos sta se zrcalila v njih. »Bol-gari so junaki, injštevilne so njihove zmage," mu pripovedujem.
nDa, dobro se drže, hvala Bogu," reče ponosito. BDal Bog, da bi jib še nadalje spiemljala sreča junaška!"
Izustil je to kakor pobožno molitev, trdno zaupajoč v njeno uslišanje.
Prinesla sem mu časopis. Zaiskrile so se mu oči, in iskreno mi je dejal: ,Hvala, lepa hvala vam, gospodična!"
Odšel je.
Spomnila sem se krvavih bitk in slovanskega irpljenja in junaštva na Balkanu in ponosna sem, da smein prištevati  tak narod svojim bratom.