Moji napori, uspehi in neuspehi. Spisal Ivan Lapajne. (Dalje.) Ko je začelo v Krškem intenzivno delovati ,,Pedagoško društvo", ki je bilo v prvi vrsti književno društvo, se je posebno odlikoval g. Franc Gabršek kot slovenski pedagoški pisatelj in izdal »Vzgojeslovje", -Ukoslovje", .Modroslovje" itd. Kar nas je bilo takrat učiteljev v Krškem, smo iineli posebno veselje s spisovanjem .Pedagoških letnikov" tega društva. V njih je meni pripadala naloga, slikati vsako leto pregled slovenskega šolstva, kako je napredovalo ali nazadovalo vsako leto v enem ali drugem oziru. Štatistični pregled slovenskega šolstva je bil vedao moj .konjiček'', ki sem ga rad jahal. Komaj sem bil učitelj prvo leto (1870), sem že nabiral materijal, da sem sestavil pregled kraujskega Ijudskega šolstva in ga priobčil v drobni knjižici. Pozneje sem priobčil v svojem iistu, v nTovarišu" in v politiških listih večkrat enake statistike o slovenskem šolstvu sploh, primerjajoč ga s šolstvom drugih narodnosti. Tak materijal smo potrebovali na raznih shodih slovenskega učiteljskega društva, na katerih smo se potegovali za izboljšanje učiteljskega gmotnega stanja in za pospeševanje ljudskega šolstva sploh. Da mora šola gledati, da ostane v zvezi z domačo hišo, o tem smo bili učitelji prepričani že pred leti, kakor so dandanes tisti vrli tovariši v Ljubljani, ki izdajajo MDomače ognjišče". Vrli Andrej Preprotnik je že urejeval v tem duhu -Učiteljskega Tovariša" in tudi spisoval, kakor mi je pravil, knjigo o domači vzgoji za družbo sv. Mohorja. če je ta rokopis prišel v roke te družbe ali ne, ne vem; da pa ni zagledal belega dne, to v^ vsak. Tudi jaz sem vedno deloval na to, da sem iskal sredstva, ki so vezala šolo z domora. Taka sredstva so bila konecletna šolska poročila. Za ta tiskana šolska poročila se zanimajo starši, če bi tudi v njih ne bilo drugega kakor imena njihovih ljubljencev. Ce pa obsezajo ta poročila še zanimive spise, imajo za starše ia otroke večjo vrednost. Zato sem skrbel kot šolski voditelj v Ljutomeru in v Krškem, da sera izdal v teku 85 let kakih 30 šolskih poročil, ki so bila več ali manj obsežna in več ali manj zanimiva. Posebno ugajajo pri takih konecletnih poročilih krajepisne, t. j. zemljepisne in zgodov. črtice domačega kraja. — Take črtice sem objavil o Idriji, Ljutomeru in o Krškem. Med hrvaškimi pesniki je znamenit poleg drugih tudi Trnski. Ta je objavil nekako že pred 40 leti v prozi povest BUčitelj Dobrašin". V tej povesti je slikal plodonosno delovanje hrvaškega učitelja na kmetih; to povest sem bil že pred 30 leti na kratko prikrojil za slovenske razmere in jo namenil družbi 8v. Mohorja, ker sem z njo nameraval vplivati na starše, da bi bili nakloiijeni šoli in učiteljem. Povest od družbe ni bila sprejeta. Zaraditega sem jo bil priobčil v svojem listu in preskrbel potem še tisoč ponatiskov, ki so romali večinoma brezplačno med hvaležne Ijutomerske kmete. Do družbe sv. Mohorja sem imel vedno tisto naklonjenost, ki jo ima še dandanes do nje ves izobraženi in neizobraženi slovenski svet. Zato sem ji naklonil še dva večja spisa: neko popularno razlaganje kemije in -Slovenski obrtnik". Od teh spisov žalibog ni nobeden zagledal belega dne. Spis o kemiji je bil posnet po nemškem originalu Bernsteinovem, ki je imel že takrat preveč zastarele znanstvene nazore o kemiji; zakaj znano je, da je ta stroka znanstra z elektriko vred najbolj napredovala v preteklem stoletju. — Družba sv. Mohorja je za slovenske kmetovalce izdala že nebroj pouka za slovenske obrtnike pa žalibog še skoro nič. Ker se je pa začelo z uvedbo obrtnega zakona leta 1883. živabno življenje med obrtniki, ko so se uvedli, oziroma na novo oživeli stari rokodelski cebi (zadruge), sem si štel nekako v domoljubno dolžnost, da sem premišljeval vprašanje obrtništva, njega zgodovino, njegove težnje itd. Nabral sem raznovrstnega gradiva in ga izkušal zvezati v nekako celoto, ki pa dnižbi sv. Moborja zopet ni ugajala; vrla družba je mislila, da bi morala biti knjiga spisana od posebnega strokovnjaka in biti ilustrovana. Takrat pa to na Slovenskem ni bilo mogo.e, ker še nismo imeli niti ene slovenske obrtne šole. Književno izobraženih slovenskih .obrtnikov ali rokodelcev in pisateljev obenem pa žalibog še dandanes menda nimamo. Ko sem bil pred leti urednik nDomovine", ki je takrat izhajala komaj dvakrat na mesec, je prilagal Drag. Hribar temu svojemu listu tudi prilogi »Slovenski kmetovalec" in BSlovenski obrtnik", Prvo prilogo je urejeval g. Praprotnik, nadučitelj v Mozirju; za vsebino druge priloge, t. j. »Slovenski obrtnik", sem pa skrbel jaz in zanjo porabil veliko večino tistega rokopisa, ki sem ga nameni družbi sv. Mohorja. Tako pa ni bil popolnoma zaman moj trud, ki sem ga imel s sestavljenjem -Slovenskega obrtnika". Ako se človek hoče pečati le preveč z raznovrstnimi re.mi, mu seveda marsikaj izpodleti. Ta občutek ni prijeten. Clovek je imel trud in stroške zastonj, in Ijudje se mu še posmehujejo. Nekateri se mu celo posmehujejo : Scbuster bleib' bei deinem Leisten; drugi ga pa tolažijo s stabo uteho, fieš: Wer den Scbaden hat, muss auch den Spott mit in den Kauf nehmen. Ce pa imamo pri svojem početju dobro zavest, da smo s svojim podjetjem le koristiti hoteli, koristiti svojemu milemu narodu, nas take zabavljice ne pečejo. Pri svojem raznovrstnem delu smo se dobro počutili, kakor že veli latinska prislovica: Variatio delectat. (Dalje)