414
Pogled v prirodino gospodinjstvo.
Poldanski počitek je v celi pokrajini. Solnce stoji visoko na obnebji ter izliva svoje dobrodelne žarke na zemljo. Na dvorišči in v hlevu, na njivah, povsod je tihota, kajti delo počiva za kratek čas. Kokoš skriva svojo glavo pod peruti in goved sanjaje stoji v hlevu. Notri pa v hladni sobi sedi družina okolo snažno pogrnjene mize ter s zadovoljnim obrazom sega po juhi, kojo napravila je gospodinja. Ona sama pa hodi tje in sem, da enemu ali drugemu kos mesa in rahlih žgancev ter reče: „Vzemi, vsaj je zato tukaj!" Take besede človeku dobro storijo, ker značijo, da mu pri-vošijo jed.
Kdo zamore povedati, koliko je vredna taka gospodinja v hiši? Žalibog, marsikateri spozna nje vrednost še le, kedar jo zgubi. Kako zna dobra in umna gospodinja vse razdeliti! Vsaj zna iz vsake reči kaj slastnega narediti med tem, ko zanikerna gospodinja potrati veliko moke, masla in jajic, pa še nič okusnega skupaj ne spravi. Dobra gospodinja ve vse izkoristiti. Vsak jedilni ostanek, vsak odrezek od blaga spravi, ker ve, da pride pravi čas za porabo. Taka žena ve gospodinjiti in to ohraniti, kar je s trudom in potom pridobljeno.
Taka gospodinja je tudi nas vsih rejnica — pri-roda. Tisočletja nam uže potrpežljivo daje, ne da bi ubožala. To ji je pa tudi le mogoče, ker se vedno drži temeljnega pogoja, manj izdati, kakor dobi. Tega držati mora se vsako redno gospodinjstvo.
Vsaka rastlina da po svojem pogmu s svojim mrtvim truplom zemlji več redilnih snovi nazaj, kot jih ji je med življenjem odvzela. To dokazujejo naši gojzdi, ki so izrastli iz slabe zemlje, brez vsake človeške pomoči in vendar razprostirajo na široko svoje košato vejevje, zraven tega pa še množijo in zboljša-vajo zemljo s svojimi odpadlimi listi; to dokazujejo posekani amerikanski prvotni gojzdi, v katerih se je toliko nabralo rodovitne prsti, da zamorejo naselniki na tej zemlji polstoletja izvrstne žetve pričakovati brez vsake gnojilne pripomoči.
Vedno le izdajati in nič prejemati ne zamore prenesti najbolj urejeno gospodinjstvo in tako najbolj ro-
dovitna zemlja upeša, ako ji človek ne povrne, kar ji odvzeme. To se pa zgodi z gnojem. Sprevideti moramo, da damo zemlji z gnojem le majhni del vzetih snovi nazaj, če pomislimo, koliko žita, živine, mleka itd. iz gospodarstva vun prodamo. Pri vsem tem smo pa v stanu zemljišče ne le v dobri moči obdržati, ampak še zboljšati, ker imajo rastline mimo zemlje še drugi vir redilnih snovi. Tako pridemo na drugi temeljni pogoj naše matere prirode : nobene prirodne snovi zemlja ne more in ne sme zgubiti. Kar ti prodaš iz gospodarstva, je sicer zgubljeno za te, pa ne za rastlinstvo. V telesu dotičnikov, ki zavžijejo gospodarske pridelke ali izdelke, pretvorijo se sicer te tvarine ter grejo deloma v zrak, ravno tako gre del sožganega lesa tudi v zrak in tako postane zrak najcenejši iu najvsahljivi vir rastlinske hrane. Zrak sme se primerjati veliki splošni blagajnici, iz katere zavzemajo rastline prihranjene svote z namenom, jih v zemlji nakopičiti. Iz zraka nastajajo rastline in zrna, tvoje telo obstoji največ iz pretvorjenega zraka, in meso ter kruh, vse. kar jemo, je večinoma zrak.
Vsak pozna razloček med prostim, svežim zrakom in zadušljivi soparici v sobi, kjer skupaj stanuje veliko ljudi ali pa med zrakom v kipelni kleti itd. In ravno ta pokvarjeni zrak, ki je človeku in živalim tako škodljiv, je rastlinam najljubša hrana, ki jo z največjo slastjo skozi štible in listje v-se srkajo. Nasprotno izdihajo rastline za nas zdravi zrak.
Najčistejši zrak obstoji iz dveh različnih zračnih tvarin, od katerih je ena kisik.   Ta pa ni le v zraku , ampak tudi v vodi in v mnozih druzih telesih,  tako, da učenjaki  trdijo,  da je kisik tretji del vseh obstojnih delov naše zemlje.   Človek in žival zamoreta živeti le  v zraku,  ki obstoji iz kisleka.   Če je enkrat kislik porabljen,  morata  se  človek in žival zadušiti. Ogenj in lu5 ugasneta v prostoru, kamor ne more dohajati  zrak  s kisikom.    Kisik spaja ali veže se tako hitro  in burno  z  gorečimi telesi,   da  se  pri tem dogodku ne stvarja le toplota,  ampak   tudi   žrjavica in zubl.   Tudi dihanje, vrenje sladkornih tekočin, na pr. mošta,   trhlenje,   gnjiloba,  rija železa itd.   ni nič dru-zega kot počasno gorenje,  kajti tudi to je ie spajanje kisleca z gorljivimi telesi.    Kisik ima sploh veliko in silno  nagnjenost do  spajanja z druzimi telesi in zato je najti   v vodi,   v zemlji  in  skoraj   v vseh rudninah ter živih telesih.   Kisik sicer nima nikakega okusa,  a v spojini z drugimi tvarinami naredi kisle spojine, na pr. kislo mleko, kislo pivo, jesih (ocet).    Ako bi zrak obstal edino   le iz   kisika,   spajal   bi  se  tako hitro z vsemi trupli; da bi morda kar cela zemlja pričela goreti.   K sreči mešan je z drugo zračno tvarino, ki nasprotuje njegovemu silnemu in burnemu delovanju.   Ta zračna tvarina ali plin je
dušik, kojega je % v zraku. Ako bi bil dušik sam v zraku, zadušile bi se vse žive sovari za zemlji . Dušeč lahko spoznamo, če navadni krožnih napolnim o z vodo. V vodo poveznemo na rob obrneni kozarec, v katerem pustimo kako luč goreti. Luč v kozarci gori le toliko časa, dokler ni izrabljen ves kisek zraka. Potem pa luč vgasne in vola se kviško dvigne za eno petino kozarčevega prostora, namreč za toliko, kolikor je bilo kiseka v kozarci Ostali zrak v kozarci je dušik. Čeravno je dušik sovražen življenju, vendar je važen obstojni del živalskega kakor rastlinskega telesa.
(Dalje prihodnjič.)
List 3.
Gospodarske stvari.
Pogled v prirodino gospodinjstvo.
(Dalje in konec.)
Pri vsacem vdihanji napolnijo se pljuča s svežim zrakom. Vdihani zrak v pljučah razkroji nekaj krvi, ki se po pljučah pretaka, to je, vdihani kisik sožiga dele krvi. Gorljivi del krvi je ogljik, ravno tisto, kar tudi sožigamo v lesu, loji, olji itd. Ogljik pa ne zgine iz zemlje vsled gorenja, dihanja, trhlenobe itd., ampak naredi v zvezi z kislikom ogljikovo kislino, katera je zračne oblike, to je, plin, ki je brezbarven in ima bodeč duh ter kislo rezki okus.
Ogljikova kislina ima ravno tako izvanredno veliko važnost pri hranitbi rastlin in živali, ker jim daje neobhodno potrebni ogljik. Ogljikova kislina je za človeška in živalska pljuča strup. V kletih, kjer most vre ali kipi. nabere se veliko te kisline. V sobah, kojih peči se prej zapro, predno žrjavica spepeli, se tudi ogljikova kislina razvija in koliko ljudi je uže moralo umreti zarad tega. Pri nas na Slovenskem imajo v nekaterih krajih slabo razvado, pozimi sobo greti z žrjavico, ki jo prineso v skledi v sobo. Ljudje tožijo, da so bolni, da jih vedno glava boli ter si ne vejo pomagati in vendar ni nič druzega vzrok kot za-strupljenje zraka z ogljikovo kislino. Ogljikove kisline se mnogo naredi, kjer ljudje ali živali dihajo, kjer trupla gorijo, vrejo, gnjijejo, trhlenijo itd.; ogljikove kisline je vedno nekaj v zraku, in sicer na 1000 delov zraka kake 3—6 delov kisline. Rastline posrkajo poželjivo s svojimi zelenimi deli ogljikovo kislino, odvzamejo ji ogljik ter izsopejo vsled svitlobinega vpliva kisik.
Pa ne samo ogljik dobiva rastlina iz zraka, ampak tudi dušik Tudi dušik vhaja v zrak tam, koder živalske ali rastlinske snovi gnjijejo ali trhlenijo, se ve da ne toliko, kolikor ogljikove kisline. Dušeč je najdragocenejša redilna snov za rastline, ker se težko v tako snov pretvori, kakor jo rastlina za hrano rabi. V trenotku, kedar preide dušik iz kake trde oblike v zračno, zveze se na mah z vodikom vode (o komur še spodej govorimo)  v novo  zračno spojimo amonijak
imenovano. Ojstri duh v hlevih, ob vlažnem vremenu na straniščih je amonijak. Iz gnojevega amonijaka in iz raztopljivih amonijakovih soli jemlje rastlina svojo dušikovo hrano.
Zelo ^ važna snov v prirodinem gospodinjstvu je voda. Čista voda obstoji iz dveh zračnih snovi, to je, iz Va vodika in % kisika. Vodik je najložja zračja snov ali plin, štirnajstkrat je ložej kot navadni zrak Vodik gori z majhnim ziiblem, pri čemur razvija veliko vročino; za vdihanje pa ni sposoben. Popolnem čiste vode v naravi ni. Voda ima vedno primešane rudninske snovi skozi in mimo katerih teče. Ogljikova kislina da vodi okrepčalno moč. Apno naredi vodo trdo in slabo za kuho in pranje. Ako so v vodi gnjili ostanki rastlin in živali je taka voda za rastline prav dobra, ljudem in živalim pa zelo škodljiva in dostikrat vzrok nevarnih in kužnih bolezni.
Poraba vode v prirodinem gospodinjstvu je mno-gostranska in važna. Obstojni deli vode služijo rastlinam in živalim v hrano. Voda raztopi redilne snovi ter je neobhodno potreba pri gnjilobi, Jhladi zrak, namaka zemljo in pomaga razkrojevati rudnine.
Zunaj teh zračnih ali zgorljivih snovi pa potrebuje rastlina še druge trde, nezgorljive redilne &novi? to so tiste, iz katerih rastlinski pepel obstoji. Te rudninske snovi se pa ne morejo same vrniti kot prej imengvane zračne snovi, nazaj v zemljo k rastlinam; te snovi grejo iz gospodarstva v zrnih, slami, mleku itd. in naše njive jih vedno bolj zgubljavajo. Ce pa hočemo njive v moči obdržati, moramo odvzete snovi z gnojem zemlji povrniti.
Če ima toraj rastlina na razpolaganje potrebne zračne in rudninske redilne snovi, potem je od nje same odvisno jih pretvarjati s pomočjo toplote in svitlobe v različne rastlinske stvari. Čudovito je, kako malo zračnih in rudninskih snovi zadostuje k stvar-jenju tako različnih stvari. Človek in živali ne morejo porabiti za hrano enotere snovi, oni niso v stanu iz ogljikove kisline zraka in iz gnojenega amonijaka meso in kri storiti^ oni morajo svojo hrano dobiti iz tvarin, ki so uže blizu tako sostavljenje kakor meso in kri. Človek in žival zamoreta se toraj hraniti le s posredovanjem rastlinstva,
Mi pa začudeno zremo na veliki krožilni tek snovi, katere v  svojem  teku   služijo   najprvo rastlinam v
hrano in potem ljudem in živalim in slednjič potom gnjilobe in trhlenobe preidejo v svojo prvotno enostra-nost. Pri vsem tem se pa ne izgubi najmanjša drobtinica ter vedno in vedno prikloplena se vdeležuje kro-žilnega teka. Čudovito spremembo maloštevilnih zračnih in rudninskih snovi, vsled katere se stvarjajo tako različne oblike in stvari, pa preskrbi božja moč, ki povsod v naravi deluje in stvarja. Način njegovega delovanja zamoremo sicer opazovati, njega pa spoznati ali celo posnemati se nam pa nikdar ne bode posrečilo.
18