MODRA LUČ
Gregor
Strniša
I. DEL: KRPICE    I
Bilo je v času, ko se je zgubil čas.
Bilo ga je še tu in tam,
drugje ga sploh ni več bilo.
Na svetu, ko da je postalo malo temno.
504
Tu in tam ga je še bila krpa na tleh, na krpo so brž planili ljudje, jo scefrali na kose, jih nosili domov. Postajalo jim je tesno.
Potem ga sploh m" več bilo. Samo v majhni bajti za vodo sedi na tleh smrkavec, iz teh krp ima hlačice.
II
Potem pa pride žepar, tat, sleparskih las in golobrad, sredi mostu na stojnici začne dolgčas prodajati.
Na stolčku na črvivih nogah pa dela tudi kratek čas. Vse samo iz ostankov blaga. Ljudje pa se pulijo zanj.
Stojnica v pisanih krpicah sije od daleč ko mavrica. Pod njo reka noč in dan odteka, pa ne steče stran.
III
Otrok se sam igra na tleh, naenkrat so okrog ljudje, vrata s tečajev, okno brez Šip, še hip — in tudi dečka ni.
Niso zli, strah jih je krvi, samo nič niso videli, ko so se trgali ko psi za cape dečka, ki ga ni.
V prazni bajti leži na tleh sama glavica, brez vek, brez las in brez nosu. Čez prag posije modra luč.
505
Modra luč
IV
Na svetu, ko da je bolj temno. Ljudem pa ni nič več tesno. Samo zamigljajo po ulici, zabrlijo za šipo — zdaj so, zdaj jih
Tako so žalostni ljudje. So še ljudje? Ni mesto senc? Čez noč je tudi zginila z mostu mavrična stojnica.
Nihče nič reči več ne zna, ni časa niti za en glas. Za okni se vžigajo luči in spet ugasnejo ta hip.
V
Bilo je v času, ko se je zgubil čas.
Da ga ni kdo zaigral?
Za fižol do neba,
raka v roki, rit iz atlasa?
Kdo je potlej igro dobil? Ne ti ne ta. Menda Hudič. Po prazni bajti tekata oče in mati. Nič ne vesta.
Mati in oče balinata, ni časa, da bi videla, da je to glava brez ušes. Tako se je začel nov vek.
II. DEL: ŠKATLICE  I
Prišel je mož, manj mož bolj duh, v glavo malo podoben psu — sredi pleše uhelj ptičarja, ko prirasla kožnata kapica.
506
Gregor Strniša
Modra luč
Mož je prihajal ritensko, v roki je nosil leščerbo. Steklo je modro. Modra luč pride s senco na sredo mostu.
Je velela rdeča, postoj z menoj, povedla zelena za roko čez pot — kaj prinaša plava luč? Milo sije iz mraku.
II
Milo sije iz mraku, zmeraj več ljudi je tu: z mostu vise, z ograj, dreves, visokih streh, ko roji vešč.
Ko nima nihče več sekunde za glas, kar sipa stavke možev bas. Vsak pomisli, kaj je to? — svetnik in prerok bo ta mož!
— Čuj me, mati, žena, mož, časa ni in ga ne bo! Eni debelo gledajo, drugi z uhlji strižejo.
III
Z uhlji škarjasto strižejo. Mož zgrabi luč, privzdigne jo, — Časa ni! zalaja mož, naprej uči vso dolgo noč:
Boljši v mokri roki rak, ko kit sredi ribnika! Ta je prva, druga pa: kupujte škatlice duha!
507
Sveti psoglav krošnjo odpre, začne razdeljevati vsem, najprej zastonj, potem za denar, škatlice, polne duha.
IV
Polne njegovega duha, vsaka lepo poslikana: na tem pokrovčku je srce, na tistem pes, na onem cvet.
Po pokrovčkih podrse krempeljci človeških vešč, pa se zastonj trudijo, da bi vzdignili pokrov.
Zato si brž pomorejo pari z isto sličico. Po dva in dva se trudita, pokrovčka pa ne snameta.
V
Pokrovčka pa ne snameta ne šibka dečka ne moža. Prerok gre med množice, odpira parom škatlice.
Duha prestreza v culico,
privezano na palico.
Palica potlej odšteklja
s culo čez most, zgine v mrak.
A modro luč režeči mož z mostu zažene dol v vodo, še hip z dna reke zažari, potem ostane svet v temi.
508
Gregor Strniša