Odpuščeni slovenski učileljl na Primorskem kontraktualni uslužbenci v Jugoslaviji. Italija je narodnostna država, zato je centralistična in si prizadeva da bi prepo* iila z enotnim političnim duhom prebivab stvo v vseh pokrajinah, južnih in severnih, starih in novih; za avtonomijo ni ne željc ne razumevanja. Italijanom se zdi pamctno in pravično, da se narodne manjšine odpovejo svojemu duhu in jeziku in ljubezni do svojega rodu ter prostovoljno ali s silo utonejo v vlada* jočem življu. Nujno potrcbna je asimilacija manjšin še posebno zaradi tega, ker prebis vajo ob mejah držav* v katerih uživa njihov bistven dcl popolno jezikovno in na= rodnostno svobodo in je tedaj vedho ncvarhost, da sc žcli manjšina združiti s svojo celoto onkraj meja; če sc podjarmljencmu delu vzame jezikovna zavest, bo ta nevar* nost minila, znanje in raba državnega jezika ga bo vcdno bolj družila z gospodujočim narodom v državi. Jezik je važen znak na* rodnosti, obenem ni razlike mcd državs nostjo in narodnostjo. Slovenci na Primorskem so narodna manjšina in se morajo poitalijančiti; po fa* šistovskem načelu hitrosti naj se to poita* lijančenje izvrši čim prej; sveti cgoizem posvečuje najpodlejša in najbolj nečlove* ška sredstva za dosega tega namena. Italijanska šola bo imela veliko moč, za italijansko šolo pa jc treba italijanskih učiteljev. Slovenski učitclji naj se odpusti* jo, kcr so vladnim smerem nevarni ali pa uspchov ne bodo imeli, saj narodni jezik še ni narodni duh. Znebiti se slovcnskih učitcljev ni bilo težko. Nekateri so bili ovadeni, da so drža* vi nevarni, zato so bili odslovljeni. V Ita= liji je šolska oblast ločena od upravne, ven= dar je v političnih zadevah moralno odvisna in se mora pokoriti, kadar gre za dr; žavne koristi. Marsikdo je moral pobegniti kar ponoči in na skrivnem, ker si ni bil svest življenja. Bilo je nckaj let, ko se je vsc treslo že ob misli na grozovite metode fa* šistovskih napadov, ki se po svoji obliki niso prav nič razlikovali od brutalnih raz* bojniških napadov; bila jc le razlika, da je varnostna oblast ščitila državljanc pred razbojniki, nasprotno pa jc fašiste podpi= rala v napadih na državljane in jih pred njimi branila, kadar niso bili v prcmoči. Nič ni bilo čudnega, če se je slovenski uči= telj skušal čimprej rešiti in dobiti službo v Jugoslaviji, kjer je bil vsaj na varnem. Pa tudi dva zakona sta bila, po kate« rih so bili odpuščeni oni učitelji, o katerih so pošiljale krajevne oblasti — orožniki, narodna milica, občinski komisarji, prcfekti, podprefekti in številni tuji in domači ova= duhi — neugodna poročila. To sta bila za= kon o službeni aslmilaciji bivših avstrijskih uslužbencev, po katercm niso bili potrjeni v službi vsi oni, o katerih so domnevali, da mrzijo Italijo, potem pa zakon o dispensi državnih nastavljencev, ki ne soglašajo s smermi fašistovske vlade; po tem zakonu naj bodo upokojeni oni, ki službujejo nad 15 let in odslovljeni z odpravnino — koli* kor let je služil, za toliko mesecev dobl plačo —¦ oni, ki niso še doslužili 15 let. Ta zakon je zadel skoro vse zavedne in de^ lovne slovenske učitelje. Zelo težka je bila odločitev: ali se udati in delovati proti svo-jemu ljudstvu in proti svoji vesti ali pa biti pripravljcn na brezposelnost in pomanjka* nje; posebno težko in hudo je bilo za one, ki imajo družino. Tako se je godilo z zavednejšimi. Ali usoda bo zadela nezavedne, bojazljive in koristolovce. V Italiji, zlasti južni, kjer ni velikc industrije in si izobraženci iščejo eksistence v državnih službah, je mnogo nezaposlenih učiteljev; učiteljev je namreč preveč, učiteljskih mest pa premalo; mora« lo bi biti 120.000 mcst, če naj bi bil za vsa= kih 60 otrok po en učitelj, pa jih je le 84.000; za ostala mesta, zgradbc in učitelje, bi bilo treba potrošiti 3 milijarde lir. Na« rodni boj je tudi boj za kruh, zato bodo moralrslovenski učitelji, kar jih je še osta* lo, izročiti svoja mesta tujcem, ki v skrbi za vsakdanji kruh z veseljem sprejmejo najneugodnejše mesto in se ne strašijo pred nemoralnim in mučnim delom. Po kakšnem zakonu pa bodo pognali mirne ljudi? Zakon določa, da se morejo učitelji, ki nimajo didaktične zmožnosti, upokojiti ali pa z odpravnino odpustiti; ta člen bo šolska oblast uporabljala in odstav« ljala slovenske učitelje z razlogom, da nis majo uspehov v italijanščini in da italijaiis ski učitelji bolj ustrezajo cilju raznarodo« vanja kot slovenski. Tako se bo kmalu zgodilo, da ne bo med našim ljudstvom na Primorskcm več slovenskih učiteljcv. Sicer je pa sedanji po« ložaj tako čuden, da naši narodnosti v Ita* liji bolj škoduje naš učitelj kot pa itali* janski. Med učitelji, ki so že v prvih letih za* pustili podjarmljene kraje, so bili jugoslo* venski državljani, ki jim je Italija odbila prošnjo za opcijo. Teh ni nihče obsojal. Bolj so se osramotili oni, ki so odšli iz Pris morskega prostovoljno ali pa po preraču= nani krivdi, zato da so dobili v Jugoslaviji dobro mesto in da so živeli v miru in za« dovoljstvu. Ti ubežniki so prav storili v svojo korist, tudi je gotovo, da bi se morali prej ali slej posloviti od nesrečnih krajev, vendar si pridržimo vso pravico do obsods be. Ravno tako ne moremo še zanikati sa« dov zvestih, dokler ne doživimo konca drame, dasi se sedaj naš živclj v Italiji bli= ža nesrečnemu poginu. Različna je bila sreča v Jugoslaviji onih učiteljev, ki so sc prcselili iz Primor^ skega. Prvi so dobili dobra mesta, postali so kmalu državljani, štcla so se jim vsa službcna leta in povrnili so se jim selitveni stroški. Poznejšim je bilo težje izprositi primerna mcsta in državljanstva še sedaj nimajo; pač pa so jim nakazali plačo, ki jim gre po službeni dobi, in so stalno na= meščeni. Precej drugače je z onimi, ki so letos prekoračili mejo in so prosili za službo v odrešeni domovini: nameščeni so po hribih, daleč od železnic, in ker so bili sprejeti v službo kot kontraktualci, uživajo začetno plačo, dasi služijo, po več let; popolno plačo pa dobijo šele tedaj, ko postanejo državljani. Ali opcije ne rešijo, ker je bila prošnja vložena po terminu, za podelitev državljanstva pa ni primernega zakona; pravijo tudi, da italijanska diplomacija nc dovoli naši samostojni državi, da bi sprejemala pod svoje okrilje italijanskc nezve* ste podanike. Kako naj živi učitelj z družino vred s 1200 Din na mesec? Kako naj prcživi dru= žinski očc s to majhno vsoto sebe, ženo in otroke, izobrazuje odrasle sinove in plačujc dolgove, ki jih je moral napraviti za seli= tev in za prehranjevanje y času brezposel* nosti? Človek, ki vse to izkuša, si misli, da je ves svet popolnoma propadel v morali in pravičnosti. Ali zaslužijo ti učitelji za« postavljanje za svojo vztrajnost in zve« stobo? Organizacija in zastopniki slovenskega naroda naj se pobrigajo za te nesrečneže, ki so jim Italijani vedno očitali, da niso njihove krvi in njihovega jezika, v Jugosla« viji pa jim odrekajo pravice, ker da niso državljani. Izposlujcjo naj jim, da bodo po kateremkoli zakonu dobili državljanstvo, takoj pa naj se jim pripozna plača po nji* hovih službenih letih, in sicer od službene* ga nastopa dalje. Ni narodno zaveden, kdor v krajevnih, praskah pozablja Slovencc onkraj mcje, zas kaj tudi oni so organski del našega rodu, in učitelji, ki so osem lct živeli med svo* jim ljudstvom v vcdni negotovosti in v vcdnih ncprilikah, so vrcdni, da se jih spomnijo oni, ki imajo vpliv v državi.