Salezijanska družina 40 let Don Boskovih prostovoljk v Sloveniji 3 uvodnik Oraci Duha 4-5 beseda don boskovega naslednika Jezus in križi tega sveta 6-7 leto mladih Zidanje hiše 8-10 salezijanska mladina Talenti za druge 11 marija v salezijanski družini Marijino materinstvo v salezijanskem poklicu 12-13 z ul'ce Dnevni center Skala 14-15 srecanja z bogom Cerkev, kraj veselja 16-21 razgledi po salezijanski sloveniji ... in salezijanskem svetu 22-23 20-letnica smrti andreja majcna Capljal sem po stopinjah svetnikov 24-25 utrinki salezijanskega poletja 26-27 pricevalke veselja »Pocitek bo v nebesih« 28-29 iz pisem božjemu služabniku andreju majcnu »O, Andrej Majcen - svetnik!« 30-31 salezijanski misijoni 32-33 s poti Moj Camino 34-35 don bosko je car! Zaupanje v Božjo previdnost 36-37 salezijanska družina »Danes zacenjam novo dobo življenja« 38-39 dobrodelnost Potovanje V Želimljem spet gradijo 40 recepti mame marjete Prepoznati poslanstvo 41 zanimivosti salezijanskega sveta 42 nagradna križanka 43 vabljeni na srecanje Uvodna beseda ORACI DUHA Hej, poletja je konec in že smo stopili v jesen. To je cas, ko se na eni strani nam kme- tom koncuje pospravljanje pridelkov in lahko ovrednotimo, kakšno leto je za nami in koliko je bil trud poplacan z dobro letino. Na drugi strani pa je že potre­ben pogled naprej in priprava za naslednjo sezono z oranjem in setvijo. A ker nismo pri kmetijskih nasvetih temvec je to revija Don Bosko, bom s kmecko pametjo podal nekaj misli ob zakljucku pocitnic in zacetku šolske­ga in pastoralnega leta. »Sezono« veselih dni na oratorijih širom Slovenije smo uradno zakljucili v Želimljah z zahvalno maša na Animatlonu, ki ji je sledilo veselo rajanje. Oratorije je po neura­dnih podatkih letos pripravljalo preko 7.000 animatorjev za vec kot 24.500 otrok. Kljub enostavni pripovedki o Petru Klepcu smo spoznali kar nekaj mocnih vrednot. Iz obi-skov oratorijev mi v mislih ostaja predvsem Petrovo odpušcanje drugim pastirckom. Z novo pridobljeno mocjo bi lahko nagajivce foto: tadej velenšek ANDREJ VIDIC predsednik združenja animatorjev oratorija razmetal po okoliških hribih, a se je odlo-cil za plemenitejše dejanje odpušcanja, kar je tudi nam lahko v vzor. Potem je tu še moc prošnje, ko se je Peter odzval prošnji kralja in odšel na pomoc skoraj popolnemu neznancu na drugi konec sveta, ob cemer sem pomislil, kolikokrat ne pomagamo niti svojemu bližnjemu. Sedaj pa se vrnimo k oranju. Smo v casu, ko je to cedalje manj popularno, saj gre za grob poseg v tla. Vse vecja težnja je, da tla obdelamo plitko brez velikih šokov in obra-canja z rahljanjem in mešanjem. S tem se lahko strinjam, ce imamo njivo z lepo zem­ljo. Veliko težje pa to izvajamo na ledini, ki potrebuje trdo roko. Podobno je tudi z našo duhovnostjo. Vse bolj nas mami lagodno življenje brez velikih sprememb, ker mirno živimo, kot smo nava­jeni: malo premešamo in prerahljamo svoj odnos z Bogom, ki potem hitro postane za­rašcen. Zmanjka nam poguma, da bi prijeli za plug in zaorali ledino ter se pripravili za pravo seme Božje besede. Torej se moramo vprašati, ali smo dovolj pripravljeni, da bo seme padlo na plodna tla in vzklilo, ce le malo pobrskamo po svoji njivi, ali potrebu­jemo vecji ukrep. Ob oranju se velikokrat spomnim citata iz prvega poglavja Referencnega okvirja sale-zijanske mladinske pastorale, ki sem ga bral pred casom in pravi: »Smo sinovi oraca …«, kjer sta don Bosko in salezijanska karizma predstavljena kot orac, ki se ne ozira nazaj, ampak dela, gara in se znoji z upanjem, da bo njegov trud poplacan. Rezultat ni viden takoj. Tudi danes ob delu z mladimi kljub veliko truda pogosto ne vidimo takoj sadov svojega dela. Naj nam bo ta misel spodbuda in zalet za naše nadaljnje delo. Za konec lahko povem še, da bomo na Ora-toriju 2020 pobližje spoznali starozavezno osebo, kraljico Estero, ki je zaupala Bogu do te mere, da je Bog po njej rešil izraelsko ljudstvo. ÁNGEL FERNÁNDEZ ARTIME, sdb vrhovni predstojnik salezijancev V svoji pisarni v Rimu imam križ, ki je poln simbolike. Podarili so mi ga salezijanci v Peruju, ko sem jih obiskal. J e križ, simbol kršcanstva, kot ga vsi poznamo. Toda na križu ni pribit naš Gospod Jezus Kristus, temvec ubogi ot­rok. Sporocilo je jasno in zelo mocno: Jezus je križan v ženskah, možeh in otrocih vsak dan tega našega sveta. Nocem spodbujati obcutkov krivde, dragi prijatelji, niti vas zagreniti. Rad pa bi vam zastavil vprašanje, ki me pogosto muci: »Ali res nismo sposobni zgraditi bolj pravicnega sveta? Nam to ne bo nikoli uspelo?« Sam mislim, da bo. Je pa res, da ceprav je bilo storjenih že veliko korakov, je pot do cilja še zelo dolga! To pravim, ker sem v teh šestih letih lahko obiskal veliko sveta in vi- JEZUS IN KRIŽI TEGA SVETA del toliko križanj. Izraz je mocan, a drugace bi težko ubesedil vse, kar sem videl. † Križani so bili otroci z ulic, ki sem jih srecal v salezijanskih ustanovah v Kolu­mbiji, na Šrilanki, v Luandi v Angoli in v mnogih drugih krajih. Tudi v tem tre­nutku se morajo v slumih (premnogih!) mest sveta skrivati in bežati kot podga­ne. † Križani so bili fantje in dekleta, ki sem jih srecal v Ciudad Don Bosco v Kolum­biji. Gverilci FARC-a so jih prisili, da so morali ubijati celo svoje starše. † Podobno križana na križu, kot visi v moji pisarni, so bila dekleta, ki so jih spol-no zlorabili v Freetownu, glavnem mestu Sierra Leone. Z njimi sem se srecal, ko so že bile na varnem v salezijanski hiši, mnoge pa so še vedno na cestah ali v rokah krute mafije. † Križani so bili otroci, ki sem jih srecal v hiši Don Bosco v Gani. Rešili so jih iz rok mafije, ki se ukvarja s preprodajo orga­nov. Ob obisku sem srecal dekleti, stari devet let, ki sta bili »obsojeni« na smrt. Na sreco in hvala Bogu ju je policija re-šila zadnji trenutek in odpeljala v sale-zijansko hišo. A koliko drugih deklet je izgubilo življenje v tem grozljivem poslu? Koliko je prodanih ali pohabljenih v tem trenutku? † Križani so mnogi najstniki, ki so za mnoga leta vrženi v zapore brez sodnih obravnav. Moji salezijanci jih vsakodnev-no obiskujejo, toda njihova pricakovanja so majhna. Med temi sem videl mlade, ki so na smrt bolni. Nobenega upanja vec nimajo. Ostaja jim samo Bog. † Križana so dekleta v mnogih obiskanih deželah, ki so prisiljena delati po dva­najst ur na dan v nemogocih razmerah. Pogajali smo se, da bi obiskovale šolo, vendar so bili prvi proti njihovi starši, saj bi tako izgubili zaslužek (ni pomembno, kako majhen je). † Mnogo let so križali družine ljudstev Bo-roro in Xavante v Braziliji, ki so zara­di nenasitnosti prekupcevalcev zemljišc skoraj izgubile lastna ozemlja. Naš sobrat Rudolf Lunkenbein in domacin Simon (o katerem sem vam že pripove­doval) sta bila križana s streli, ko sta jih branila. † Na stotine otrok, ki sem jih srecal v Ale-pu, je bilo križanih. Zaradi nesmiselne vojne, zanje nerazumljive, ki jih je prik­rajšala za družino, prihodnost in upanje. † Križana za Jezusa sta bila v teh zadnjih mesecih salezijanca César Antonio in Fernando. † Ta svet križa moške, ženske in otroke z v Sredozemlju utopljenimi sanjami, ki jih trgovci po placilu velikih vsot za »pre-hod« (kako ironicen izraz!) pustijo na ce­dilu. † Križan je bil Óscar Alberto Martínez, ki Beseda vrhovnega predstojnika je odpotoval iz Salvadorja in umrl v Rio Grande, objemajoc svojo dvoletno hcer Valerio. † Na vseh celinah in v vseh deželah sem sreceval križane ljudi. Želim dodati preprosto misel: upreti se mo-ramo krilatici, da tako pac mora biti, da smo navajeni in se nam zdi naravno. Upreti se moramo tem, ki mislijo, da je to »cena, ki jo je potrebno placati«. V vojaško farizej­skem jeziku, ki se uporablja v vojnem casu, pravijo, da je to »neizogibna postranska škoda«. Toda smrt, izguba cloveškega živ­ljenja nikoli, NIKOLI ne more biti postran-ska škoda! Pred tolikimi križanji moramo imeti neizogibno odprte oci in budno vest. Biti moramo popolnoma pozorni in obsoditi vse, kar je narobe. Biti moramo dejavni in odkrivati, kaj lahko storimo, kje in s kom lahko v tem združimo moci. Velikani zgodovine, veliki in preprosti sve­tniki so ob svojem casu poceli enako. Za-cenši z našim ljubljenim don Boskom. Vse življenje se je boril za življenje in proti vsem oblikam krivic in zlorab. In koncno, prijatelji: ko boste naslednjic premišljevali pred križem, se spomnite teh besed. To povem z žalostjo, a verjetno bodo še naprej pribijali na križ može, žene in ot­roke. Leto mladih ZIDANJE HIŠE BOŠTJAN JAMNIK, sdb delegat za salezijansko mladinsko pastoralo Zidanje je ena najbolj osnovnih dejavnosti vsake družine. Ce se ne gradi nova hiša, pa je potrebno vedno nekaj popraviti, obnoviti, dozidati, spremeniti. Tudi pri nas doma se je vedno našlo kaj: hiša, kozolec, zidanica ... P riznam, da mi je to delo bilo vedno všec. Nikoli nisem postal strokovnjak, sem se pa ob razlicnih »akcijah« naucil nekaj osnovnih stvari kot je mešanje malte, frajhanje, betoniranje in seveda, da se hiša zacne graditi pri temeljih, da je potrebna dobra toplotna izolacija, da pri gradnji faz ne moremo preskakovati in da se stvari ne da prehitevati. Gradnja zahteva znanje in svoj cas. HIŠA NA PESKU Znanje je bila od nekdaj ena temeljnih stvari za cloveka. Pomagalo je cloveku, da je živel bolje. Se pa je ob ucenju clovek spreminjal. Spremenil je svoje delovanje, vedenje, cute­nje in mišljenje. Da bi ljudje poznali verske resnice, razumeli Sveto pismo, znali prav moralno živeti in še marsikaj drugega se je skozi cas uveljavil t.i. veronauk; nauk, ucenja vere. Dokler je bila vera vsakodnevno priso­tna v življenju kristjanov je to ucenje dopol­njevalo izkušnjo Boga. V zadnjem obdobju pa vedno bolj opažamo, da se v družinah vec ne moli. Mladi nimajo izkušnje vere. In ko se to pomanjkanje izkušnje vere in Boga združi s šolskim nacinom ucenja vere pridemo do zidanja hiše na pesek; brez temeljev. Ta pri­lika nam je poznana iz Lukovega evangelija (Lk 6,48-49). HIŠA NA SKALI Mladi hrepenijo po duhovnosti; hrepenijo po jasnih odgovorih na življenjska vprašanja, po smislu življenja, po Bogu. O tem pricajo tisti mladi, ki so kljub vzgoji brez vere sami prišli do osebne vere in so dejavni kristjani v Cerkvi. Mnogi drugi se zaradi takšnih ali drugacnih družbenih okolišcin, sekularizma, ter tudi neprepricljivega podajanja katoliške vere mlajšim generacijam zatekajo v druge duhovnosti. Velikokrat razlicne verske pra­kse po svoji lastni presoji združijo v neko mešanico svojega verovanja (sinkretizem). Vedno znova zaradi želje po duhovnosti in izkušnji Boga. Pri pripravi katehez imamo vedno pred ocmi tri cilje. To so spoznavni, doživljajski in de­javnostni. Clovek ima namrec 5 cutil (vid, sluh, vonj, tip, okus), sestavljajo pa ga 3 di­menzije kot so razum, custva in telo. Clovek z vsem svojim bitjem dojema samega sebe, svet in nenazadnje tudi Boga. Zato je še kako pomembno da mladim omogocimo, da prejmejo izkušnjo odnosa z Bogom. Vera ni le izgovarjanje molitvenih obrazcev, ampak je osebni pogovor z živim Bogom. PREPOTREBNI ZIDAKI Delo z mladimi na podrocju duhovnosti je zelo zahtevno. Velikokrat ne najdemo pravih odgovorov. Morda pa nam pri podajanju iz­kušnje vere, ki jo moramo imeti najprej mi sami, lahko pomagajo nasveti. Skupina mla­dih in sodelavcev je pripravila 10 nasvetov/ zidakov za pripravo dobre molitve za mlade: 1. Poznaj skupino in se ji prilagodi. Upošte­vaj dosedanje molitvene izkušnje clanov sku-pine. Molitev naj ne bo prezahtevna, hkrati pa tudi ne prelahkotna ali takšna, kakršno lahko doživijo vsako nedeljo v župniji. 2. Izberi vrsto in temo molitve. Se bo na­vezovala na dolocen cas (npr. priprava na božic, veliko noc, vse svete ali na oratorij)? Bo potekala pred Najsvetejšim? Bo vsebova-la priložnost za spoved? … Odloci se, preden jo zacneš pripravljati. 3. Izhajaj iz lastne izkušnje. Na kakšen na-cin je Bog nagovoril tebe? Najbolj pristno lahko oblikuješ molitev, ce izhajaš iz lastne izkušnje. In ne boj se deliti te izkušnje. 4. Izberi podobo ali simbol. Ce molitev ne poteka pred Najsvetejšim, je dobra ideja, da izberemo neko Božjo ali Marijino podobo (kip, ikona, slika …) ali simbol. Ta bo ob pri­merni razlagi nagovarjal in usmerjal misli in custva udeležencev. 5. Pripravi prostor molitve. Velikost pros-tora, osvetljenost, svece, okrasitev, scena, možnosti namestitve (blazine, stoli, klecal­niki …) - veliko malenkosti lahko pripomo-re k bolj doživeti molitvi. Odstrani pa tudi motilce zbranosti in umirjenosti. Težko je namrec ostati zbran, ce te npr. zebe ali te pikajo komarji … 6. Upoštevaj telesne drže pri molitvi. Ne pozabi, da Bogu (lahko) govorimo tudi s te­lesom. Že pri maši poznamo razlicne telesne drže in gibe, ki izražajo naše notranje raz­položenje: stoja, sedenje, klecanje, ležanje na tleh, dvignjene roke, poklek, poklon ... Naj okrepijo našo komunikacijo z Bogom. 7. Daj molitvenim obrazcem pravo mesto. Pogosta skušnjava molitvenih vecerov je, da jih v veliki meri sestavljajo molitveni obraz­ci, ki jih znamo na pamet (npr. rožni venec, litanije …). Toda ti nas tudi hitro spravijo v pasivno držo, v kateri molitve recitiramo, ne govorimo pa jih Bogu. Zato naj torej dopol­njujejo naš osebni pogovor z Bogom, ne pa zapolnjujejo tišino. 8. Spodbudi mlade, da sami spregovorijo z Bogom. Bog je živa oseba, naš Stvarnik, ki nas ljubi in si želi biti v odnosu z nami. Zato naj bo glavni cilj vsake molitve, da mladi – po možnosti s svojimi besedami – spregovo­rijo Bogu. To lahko storijo na glas, v mislih ali s pisanjem. 9. Priporocljivi elementi molitve. Molitev na splošno nima kakšne dolocene strukture ali zaporedja. Vseeno pa ne moremo zgreši-ti, ce vedno znova ozavestimo svoje stanje in se izrocimo Bogu takšni, kakršni prihajamo predenj; da izrazimo svojo ljubezen do Boga in ga slavimo; da se zahvalimo Bogu za vse, kar prejemamo; da ga prosimo za lastne potrebe in potrebe drugih; mu prisluhnemo kaj nam želi povedati in ga povabimo, da deluje v našem življenju. 10. Moli za uspeh srecanja. Naredi, kar moreš, ostalo pa prepusti Bogu. Navsezad­nje je on sogovornik udeležencev … Nalivi in neurja, ki pretijo mladim na podro-cju duhovne rasti, so v sodobni družbi hudi in nevarni. Cetudi bomo imeli prenovljene ucbenike, najboljše sodobne tehnicne pripo­mocke, ali znanje teologije nam brez osebne izkušnje odnosa z Bogom zidanje »hiše vere« naših mladih rodov ne bo prineslo sadov. Nic ne gre na silo. Bog caka in samo dovoliti/ omogociti mu moramo, da se nas oz. mladih dotakne. pogovarjala se je BLAŽKA MERKAC, sals foto OSEBNI ARHIV Poudarila bi dobro stran majhne .upnije: vsi se med seboj poznamo in nam je iskreno mar drug za drugega. 8 don BOSKO 2019 / 4 Ema, prihajaš iz župnije Ljubljana Moste, kjer si vkljucena v tamkajšnjo življenje, poleg tega si animatorka pri salezijancih. Kakšna je tvoja družina in župnija? Najraje skupaj »kafetkamo«, še po­sebej ob nedeljah po sveti maši v družinskem ali pa kar malo širše, v župnijskem krogu. Svojim staršem sem najbolj hvaležna zaradi treh stvari. Prva je ta, da sta mi z zgledom in resnicno ljubeznijo pokazala odgo­vornost do župnije, do sodelovanja in predanosti v njej. Druga stvar je, da pri nas doma vedno z veseljem sprejmeta moje prijatelje, vrata so vsem vedno na stežaj odprta. Mami pogosto rece: »Za še enega se vedno najde hrana«. Tako je naš dom pos­tal tudi dom naše mladinske skupine. Tretja stvar, mislim, da najpomemb­nejša, je povezanost s sestrama. Vse delamo skupaj, pa ce gre za petje v župnijskem pevskem zboru ali orga­niziranje naših rojstnodnevnih zabav. Za to sem staršem iz srca hvaležna in jima vedno recem, ce jima je kaj pri vzgoji res uspelo, je to naša sestrska povezanost, ki je postala najboljša popotnica za življenje. Rada bi poudarila vlogo župnije v naši družini. Pogosto vidim, da dru­žina nima neke skupne tocke, sku­pnega cilja, ki bi jih povezoval, jih prepletal. Nas na tem podrocju go-tovo rešuje naša župnija. To je naša skupna tocka, pri kateri se vedno znova združimo in ustvarimo nekaj cudovitega za druge ljudi in Bogu v zahvalo. Brez župnije, si upam trditi, bi bili tujci drug drugemu. Glede župnije naj dodam: ce me ne najdete doma, sem v naši mošcan-ski cerkvi, v cerkvi svete družine. To je moj drugi dom, tam je moja raz­ Salezijanska mladina širjena družina, od mojih »dodatnih babic«, ki molijo in skrbijo zame, do sester in bratov ter otrok, ki mi vli­vajo življenja in moci. Bogu hvala za vse. Poudarila bi dobro stran majhne župnije: vsi se med seboj poznamo in nam je iskreno mar drug za drugega. V župniji si voditeljica oratorija, mladinske skupine, katehistinja, kar prinaša veliko veselja in izzivov. Kako se mladi odzivajo na pobude? Kako ohranjaš dejavno držo v tem poslanstvu? V mladinski skupini in pri verouku smo ustvarili vzdušje, da smo ponosni na to, kar smo. Dve dekleti sta kmalu, ko sta se dejavno vkljucili v mladinsko skupino, zaceli nositi križ okoli vratu in se tudi kot kristjanki zagovarjati pred sošolci in starši. Poskušamo premago­vati sram in strah. Da se vesela novi-ca o skupnosti, o Bogu širi med naše družine, sošolce in prijatelje. Taka dejavnost prebudi radovednost dru­gih ljudi. V zadnjem letu smo privabili dosti mladih, ki niso verni, ne hodijo v cerkev, a želijo biti del te vesele skup­nosti. To je zame drža dejavnega ka­tolicana. Od kje meni moc in vztrajnost? Življe­nje z Bogom je lepše in bogatejše kot brez Njega in to želim pokazati tudi dru­gim. Zakaj sem vedno za nove akcije? Bog mi je zastonj(!) podaril toliko talen­tov in mislim, da je najmanj, kar lahko naredim, da jih uporabim za druge. Mariborski nadškof Alojzij Cvikl je poudaril pomen povezovanja med starejšimi in mladimi. »Starejši niso vec potrebni, mladi nimajo izkušenj in jih ne razumejo. Papež ravno v tem vidi naš jutri, da pride do zaveze; da bodo starejši svoje znanje, izkušnje, modrost prenašali na mlade in mladi bodo lahko zaceli prevzemati te naloge.« Kaj meniš o tej izjavi? V naši župniji se zelo dobro razumemo s starejšimi. Ne boste verjeli; obcasno gremo prav mladi z njimi na kavico. Skupaj hodimo tudi na romanja, ki nas neverjetno povežejo. Tako se cisto spontano povežemo, se drug od dru­gega ucimo modrosti, se nasmejimo do solz in si priskocimo na pomoc. Ni se tako težko povezati z njimi, kot se morda zdi na prvi pogled. Samo poka­zati jim treba, da nam je mar za njih in nas bodo takoj vzljubili. Naša župnija je dokaz za to. Ne bojte se povezova- Bog mi je zastonj(!) podaril toliko talentov in mislim, da je najmanj, kar lahko naredim, da jih uporabim za druge. Odgovornost do sebe vidim predvsem v tem, da se ves cas polnim z dobrimi odnosi, molitvijo, ma.ami, razlicnimi clanki, knjigami, duhovnimi vajami ... ti z njimi, to je eno najlepših daril, ki vam jih vaša župnijska skupnost lahko podari. Hvaležnost v njihovih oceh je nepredstavljiva. Leto 2019 je pri nas leto mladih, ceprav znotraj Cerkve še vedno išcejo nekakšno ravnovesje, zagon. Pred pol leta je bil ustanovljen Urad za mlade, ki še ni pricel s svojim poslanstvom. Kaj meniš o pobudah na podrocju dela z mladimi, ki ostanejo samo na papirju? To dejstvo me ne preseneca. Veli­kokrat se zgodi, da ostanemo le pri idejah, dobrih namenih, pa ni moci, zainteresiranosti, da bi to tudi izpe­ljali. To je povsem cloveško. Njihovo poslanstvo vidim predvsem v tem, da ne zacnejo nekaj novega, novo skupi-no, ampak spodbudijo povezovanje in vkljucenost mladih v svojih župnijah. Kot idejo lahko navedem, da na pri­mer v župnijah, kjer mladinska skupi­na že deluje, ta skupina svoje znanje, ideje preda drugim, ki tega še nimajo. Morda pa je njihovo poslanstvo tudi, kako cim bolj spontano vkljuciti du­hovnike v naše življenje, med mlade. Na Uskovniških tednih je bilo govora o odgovornosti do sebe, bližnjega, družbe. So mladi danes obcutljivi za druge, prevzemajo svoj del odgovornosti? Kako živiš in držiš ravnovesje med odgovornostjo do sebe in do drugih? Biti odgovoren je težko. Biti obcutljiv za druge tudi. Velikokrat nimajo le pravega zgleda v tem. Ali pa nihce od njih te odgovornosti in empatije niti ne pricakuje. Tukaj bi podala primer srecanj pred oratorijem. Z besedo in dejanji jim dam vedeti, da je njiho­va odgovornost, da pridejo in prev­zamejo dolocene naloge, da je ena njihova beseda potrditve dovolj, da se je tudi držijo. Ozavestim jim tudi svoje delo, ki ga vložim v to, in da od njih pricakujem, da na srecanja vsaj pridejo. Taka vzgoja potrebuje dalj casa, od njih ne smem pricakovati, da bodo kar naenkrat odgovorni. Scasoma, po vec tednih, mesecih, ko to svojo odgovornost tudi ozave­stijo, od njih pricakujem veliko vecjo odgovornost kot na zacetku te poti. Dam jim tudi vedeti, da jim bo to v življenju prineslo velik blagoslov in zaupanje s strani drugih ljudi. Odgovornost do sebe vidim pred­vsem v tem, da se ves cas polnim z dobrimi odnosi, molitvijo, mašami, razlicnimi clanki, knjigami, duhovni-mi vajami ... Z veseljem si vzamem cas, da se dobro naspim, da se dobro najem. Šele takrat sem lahko na raz­polago drugim. Prazna vreca ne stoji pokonci. Šola se je že zacela, v predavalnice so sedli študenti. Kakšen nasvet imaš za mlade, ki se odlocajo, da bi svoj prosti cas namenili še kakšni prostovoljski dejavnosti, pa se obotavljajo? »Zastonj ste prejeli, zastonj dajaj­te« (Mt 10,8). V zahvalo Bogu za vse talente je dovolj to, da jih delimo z drugimi. Ste na vrhuncu svojih moci, izkoristite jih v dobro! Kdaj jih boste, ce ne sedaj? Koncaj stavek: Mladi smo ... ... navihani. Marija v salezijanski družini s. IVICA OBLAK, hmp MARIJINO MATERINSTVO V SALEZIJANSKEM POKLICU Kot je Marija Mati Cerkve in Mati kršcanskih družin, je tudi naš salezijanski poklic porojen iz stiske, muke in nezadržnega materinstva: materinstva Marije in Cerkve za rast in odrešenje naše mladine. N ekdanji salezijanski predstojnik Egidij Vigano je opogumljal svoje sobrate: »Materinstvo Cerkve in Marije vsebuje dejansko življenjskost, tako da popelje vsak poklic, posebno našega, ki je tako izrazito zaznamovan z marijansko razsežnostjo, v višine tako strastne ljubezni, da se dotakne celo biološkega ožilja naše biti. Cerkev enako kot Marija nosi v sebi energijo materinske ljubezni, poguma, neutrudljive vztrajnosti, skrivnosti obnavljanja moci, svoj slog dob-rote, nasmeh razumevanja, drzno pricako­vanje, bogastvo predajanja z radostjo, tako kakor pravi neki pesnik, da ne more dojeti tega, kdor ni mati.« Naše Konstitucije postavljajo Marijo na zelo Tako je Marija tudi nam dana, da se zave­damo njene navzocnosti ter z njeno vlogo posredovanja pogumno stopamo po poti salezijanske duhovnosti. Za vse podarjene Marijine vloge, da je Marija Božja Mati, Mati Cerkve in Naša Mati, se ne obotavljajmo odkrito priznavati in jo polagati vernikom na srce, naj se pod tem materinskim varstvom še tesneje oklepajo Srednika in Odrešenika. »Posnemale bomo njeno odprtost za Gospo­dovo besedo, da bomo lahko kot ona živele blagor 'verujocih' in se posvecale apostol­skemu delovanju, ki je nosilec upanja.« Marija je bila v svojem življenju zgled pre­danosti božji volji in zgled tiste materinske ljubezni, s katero morajo biti prežeti vsi, ki pri apostolskem poslanstvu Cerkve sodeluje­jo za preroditev ljudi. Zato imamo vsi posveceni, posebno vzgoji­telji, plemenito dolžnost in nalogo, da oz-nanjamo kršcansko skrivnost plodovitega materinstva Marije in Cerkve! Kdor sam od sebe naredi pomembno mesto: »Marija, Božja Mati in Mati Cerkve, je dejavno navzoca v našem življenju in v zgodovini naše Družbe.« Marija je v don Boskovem življenju odigra-la odlocilno vlogo božjega posredovanja in vodenja od prvih sanj, preko življenjskih od­ locitev, ustanavljanja kongregacij, do posre­dovanja v javnem cerkvenem življenju. Ona je vedno sprejela vlogo, za katero jo je don Bosko prosil. To je tudi izrazil s posebno mo-litvijo, ki jo je sam molil in priporocal dru­gim v molitev: »O Marija, mogocna Devica, Ti velika in slavna obramba Cerkve, posebna pomoc kristjanov, in strašna, kakor ureje­ na vojska. Ti sama si premagala vse zmote sveta, v stiskah, boju in potrebah nas ob- rani pred sovražnikom in nas ob smrtni uri zgledom ali preprosto z molitvijo. don Bosko sprejmi v vecno radost. Amen.« don BOSKO 2019 / 4 11 ˆˆ ˆˆ ˆˆˆ ˆ malo, naredi z Marijino pomocjo veliko. Vedno govorite in oznanjajte, da Marija Pomocnica podeli posebne milosti, tudi izredne in cudezne, tistemu, ki se ukvarja s krscansko vzgojo zapuscene mladine dejansko, samo z nasvetom, z dobrim Z ul'ce DNEVNI CENTER SKALA POLONA KOS skala - mladinska ulicna vzgoja Dnevni center Skala je del dejavnosti OE Skala in deluje pod okriljem Zavoda Salesianum. Je prostor srecevanja otrok in mladostnikov. Njegov namen je kakovostno preživljanje prostega casa, izboljševanje ucnih in delovnih navad, trening osebnih in socialnih vešcin in kraj ter cas za varno druženje. Ž elimo namrec, da je Dnevni center Ska-la prostor, kjer se mladostnik cuti var-nega, kjer ima odraslega cloveka, ki mu nudi pomoc in je njegov zagovornik v vseh življenjskih okolišcinah. Tudi v ta namen vsakega posameznika še bolj poglobljeno spremljamo – v skupini in individualno – ve­lik poudarek pa dajemo tudi stiku s starši in institucijami, s katerimi se srecuje. Dejavno­sti dnevnega centra so namenjene otrokom in mladostnikom do 15. leta. Veliko let je bil dnevni center prisoten na Fužinah, kjer smo kot gostje v prostorih knjižnice izvajali to dejavnost, za kar smo hvaležni knjižnici Fužine in predvsem knji­žnicarkama, ki sta bili potrpežljivi, odprti in cutili smo se dobrodošle. Vendar prostor ni­koli ni bil zares tak, kot bi si ga želeli, nismo ga mogli opremiti, okrasiti, urediti po svo­je. Kljub temu so otroci in mladostniki radi prihajali, se družili, naredili domaco nalogo, prišli samo na klepet. Klepet, ki dostikrat ni bil samo klepet. Prišli so, da bi v svojem jeziku povedali, kaj cutijo, kaj doživljajo: uci­telj jih ne mara, sprli so se s prijateljem, nepošteno ocenjevanje, slabo kosilo; doma zateženi, tecni in pridigarski starši, ki jih ne razumejo, imajo nemogoce zahteve. Ob vsem tem cloveka seveda pogosto prime, da bi dal prav staršem, uciteljem, da bi tem mladim naredil kakšno pridigo. Da bi jim povedal, da v svojih odlocitvah delajo velike napake, da se je potrebno uciti, da je kosilo zdravo, da je prijateljem potrebno oprostiti … A potem bi najbrž ti mladi odšli, saj se ne bi pocutili sprejete, varne, dobrodošle. Zato »samo« poslušaš to, kar so prinesli »odložit« tja, kjer se jim zdi varno, kjer je njihov »dru-gi dom«. Tu se pocutijo domace, cutijo, da lahko nekomu povedo, kar jih teži, jih nekdo posluša z empatijo in brez obsojanja, saj so vredni ljubezni. Skozi leta dela v dnevnem centru spoznavam, kako težka je vloga voditelja, vzgojitelja otrok in mladih, hkrati pa cudovita, lepa, polna novih spoznanj, izkušenj in tudi milosti. Biti ob mladih, jim stati ob strani ob njihovih vzponih in padcih, se z njimi veseliti, smejati, jokati. Naj odzvanja don Bosko: »Dovolj je, da ste mladi in vas imam rad.« OD KJE MLADI Otroke in mlade v dnevni center prinese iz razlicnih smeri. Ena izmed teh je naš Mini­bus veselja oz. Valdocco na Fužinah, ki pred­stavlja središce ulicne vzgoje – terenskega dela. Tu lahko z otroki navežemo prvi, ne­formalen stik preko igre, športa, pogovora in mu predstavimo tudi dnevni center. Povezani smo z osnovnimi šolami, vecino-ma preko svetovalnih delavcev, s katerimi se srecujemo po potrebi. Kadar pri ucencih zaznajo potrebo po ucni pomoci, vecji samo­zavesti, premagovanju osebnih stisk, potrebi po medvrstniškem druženju, jih usmerijo k nam. Prijatelji, sošolci, sorodniki so ravno tisti, ki so dostikrat naša najboljša »reklama«. Pova­bijo jih, da pridejo pogledat, kako je pri nas, saj se sami pocutijo dobro. Lastna izkušnja, ki jo prenesejo naprej, šteje najvec. Imeti ob sebi prijatelja ali sošolca, s katerim se dobro razumeš, je nekaj zelo dragocenega. »ZNAŠ ŽVIŽGATI?« Pogosto se zgodi, da ob domaci nalogi, sku­pinskih ali osebnih pogovorih mladi pravijo, da nimajo talentov, da nic ne obvladajo, da jim nic ne gre. Že don Bosko je tako dolgo spraševal Jerneja, da je na koncu našel ne­kaj, ob cemer se je fantu razjasnil obraz. Kot don Bosko nekoc se tudi mi srecujemo s tem, da ni vedno preprosto. Otroci in mladi ima­jo za seboj slabe izkušnje, nepriljubljenost med vrstniki, zasmehovanje, nerazumevanje staršev, nizko samopodobo, neuspehe v šoli. Ob tem vedno znova spoznavam, da je po­membno pohvaliti še tako majhen napredek. Cetudi ga mogoce on zanika, se mu ne zdi pomemben. Verjamem pa, da se ga to nek­je globoko dotakne. In naslednjic spet pride, saj cuti, da ga nekdo sprejema takšnega, kakšen je. Vsak clovek je namrec vreden lju­bezni in na to vcasih pozabljamo. SELITEV S septembrom smo dnevni center preselili na Kodeljevo. Odlocitev ni bila lahka. Stavbo s knjižnico bodo prihodnje leto porušili in zaceli graditi novo. Slovo je bilo težko, saj smo v teh letih zgradili odnos s knjižnico, okolico, šolami, ki so v tistem okolju. Pred­vsem pa so tu v prvi vrsti mladostniki, ki so dnevni center »gradili« in bili njegovo srce. Na Kodeljevem zacenjamo novo poglavje. Želimo, da bi mladi zacutili, da je to nji­hov dom. Ustvarjati želimo domacnost. Kajti tam, kjer se pocutiš doma, pomeni, da se pocutiš sprejetega, upoštevanega, ljubljene­ga prav takšen, kakršen si. Da je tudi prostor tak, kot si ga želiš … da ima tvoj pecat. Pocasi se oblikuje nova skupina, prihajajo otroci in mladi z obmocja Kodeljevega in tudi nekaj »starih« s Fužin. Vsi so zelo nav­dušeni, ko prvic vstopijo v prostor. Mislim, da cutijo, da je to nekaj zares njihovega oz. našega. Nekdo je celo rekel: »Ko bomo po­begnili od doma, bomo prišli sem.« Ne že-limo si pobegov od doma, a ce se mladi tu pocutijo varne, ce že ob prvem obisku cutijo domacnost, potem smo že dosegli tisto, za kar smo si toliko casa prizadevali, pa nam na Fužinah ni bilo namenjeno: imeti lasten dom za vse mlade, ki nas potrebujejo. Srecanja z Bogom CERKEV, KRAJ VESELJA KLEMEN BALAŽIC, sdb delegat za salezijansko poklicno pastoralo Kako lepo je srecati srecnega cloveka. Ljudi se mocno dotakne sreca, radost svetih oseb. Ljudje, ki izžarevajo globoko sreco, imajo pozitiven vpliv na druge. Kot mlademu fantu so mi bili vzor mnogi srecni vzgojitelji, duhovniki, prijatelji … Obcudoval sem veselje in upanje, ki sta ga izžarevala sv. mati Terezija in sv. Janez Pavel II. Ponosen sem, da sem smel nekaj casa živeti pod isto streho s svetniškim in vedno nasmejanim Andrejem Majcnom. Tudi danes sem hvaležen za vse ljudi, ki izžarevajo veselje in sreco. T o ni stroga odlocitev, da moramo biti srecni, kakršno sprejmejo nekateri kristjani, ki cutijo moralno obvezo, da so ves cas nasmejani. Nekdo je dejal, da nic na tem svetu ne zbudi vecje depresije kot »otrdel, umeten« nasmešek. Resnicna ra-dost svetih oseb privre iz globin njihovega bitja. Pravzaprav je njihovo bitje. ALI NAM KRŠCANSTVO OBLJUBLJA KAKŠNO POSEBNO SRECO? V sodobnem kršcanstvu obstaja mocan tok, ki bi takšno zamisel zavrnil. Pravzaprav obstajajo nekatera kršcanska izrocila, pri katerih je navidezna vrednota prav v tem, da smo nesrecni. Eden izmed pušcavskih ocetov se je razje­zil, ko je zagledal skupino mladenicev, ko so korakali mimo veseli in nasmejani, in jim je klical: »Pricakujemo poslednjo sodbo, vi pa se smejite!« Papež Francišek je nekoc dejal, da se zdi, da imajo nekateri kristjani nekakšen postni cas brez velike noci. In vendar je prvih 1.500 let svojega obsto­ja vecina kristjanov delila mnenje, kako je osnovni razlog za to, da nekdo postane kristjan oziroma da stori kar koli, njegova osebna sreca. Sveti Avguštin je menil, da je bila nekoc radost izvir vseh cloveških dejanj. Svoja dejanja moramo namrec izvajati v skladu s tistim, ki nam prinese najvec srece. Sreca za sv. Tomaža Akvinskega ni custvo, ki bi ga morali poskusiti negovati. Sreca je dejavnost, udejanjanje našega bivanja, »ga-ranje do onemoglosti.« Kršcanstvo je vesela novica, da nas je Bog ustvaril za sreco, in sicer za sreco, ki je v Bogu. Ne moremo biti prepricljive price tej sreci, ce nas kristjane vidijo kot nesrecne in zavrte. Nietzsche je zapisal, da »bi morali Kristusovi ucenci delovati bolj odrešeni.« VESELJE EVANGELIJA Danes je velik glasnik in pricevalec veselja papež Francišek, ki je napisal svojo prvo apostolsko spodbudo o veselju: »VESELJE EVANGELIJA napolnjuje srce in celotno živ­ljenje ljudi, ki se srecajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notra­nje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kris-tusom se vedno rojeva in oživlja veselje. V tej apostolski spodbudi se želim obrniti na kršcanske vernike, da bi jih povabil k no-vemu obdobju evangeljskega oznanjevanja, zaznamovanega s takšnim veseljem. Hkrati želim nakazati pot Cerkve v prihodnjih le­tih.« KAKO LAHKO CERKEV POSTANE ZIBELKA TAKŠNE RADOSTI? Temeljna resnica naše vere je, da radost na koncu premaga žalost in da je to naša usoda. Evangeliji ponujajo zgodbe, ki nas poganja­jo naprej in nam na poti življenja pomagajo sprejemati žalost ter nas vzdigujejo nadnjo. Ce živimo v ritmu evangelija, sami sebe pre­poznamo kot ljudi, ki so ustvarjeni za sreco. V evangeliju imamo mnogo povabil k veselju in radosti: »Katera žena, ki ima deset dra-hem, ce izgubi eno, ne prižge svetilke in ne foto: timi cižek Temeljna resnica naše vere je, da radost na koncu premaga žalost in da je to naša usoda. pomete hiše ter skrbno ne išce, dokler je ne najde? In ko jo najde, sklice prijateljice in sosede ter pravi: Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila. Po-vem vam: Prav táko veselje bo vprico Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se spreobr­ne.« (Lk 15,8-10) Cerkev obstaja samo zato, da se ljudje zbira-mo in se skupaj veselimo. Kako izražamo ve­selje? Ga sploh izražamo? Ce ne bomo našli tega veselja, ki izhaja iz srecanja z Gospo­dom, nam bodo ušli »vsi« verniki. Morda je eden od razlogov, zakaj toliko mla­dih veruje, nimajo pa nikakršne želje, da bi pripadali kakemu obcestvu, ker v osrcju na­ših kršcanskih praznovanj ne najdejo skupne radosti. Veckrat pa jo najdejo, a je obicajno prisiljena, prazna in jih spravlja v zadrego. Naj nas Sveti Duh napolni z iskrenim ve­seljem, da bomo zmožni graditi privlacne skupnosti, kjer se bodo tudi mladi cutili sprejete in bodo okušali Božjo radost. nekaj misli je vzetih iz knjige ZAKAJ SPLOH BITI KRISTJAN? avtorja timothyja radcliffa, družina 2012. Salezijanski molitveni namen Razgledi po salezijanski Sloveniji ... »Briga me!« Mladi se vsakodnevno soocamo s takšnim ali drugacnim vprašanjem, ki nam ne da miru. Ob vseh obveznostih je to še posebej stre­sno. Kaj storiti? Eden izmed najboljših nacinov je zagotovo Uskovniški teden na Pohorju. Uradno je to duhovno-pocitniški program, kjer prav vsak izmed nas mladih dobi priložnost, da odkrije in raste v veri, hkrati pa spozna ogrom-no ljudi, s katerimi stke cudovite vezi. Vse to mu pomaga tudi kasneje v dolini, kot radi recemo uskovnicarji ob vrnitvi domov. Torej, zakaj priti? Ker »nas briga« oziroma ker nam ni vseeno, kot je bilo tudi geslo letošnjih Uskovniških tednov. Tudi letos je marsikdo prišel morda zaradi pova­bila, morda iz radovednosti ali pa zaradi dobre izkušnje. Prav podobno kot Ruta (svetopisemska žena, babica kralja Davida), katere zgodba nas je spremljala. Tudi ona je odšla v neznano, kljub temu da je bilo to težko. Kot tujka je morala ob prihodu v Judovo deželo spoznati nekatere obicaje in samo vero. Pri tem so ji pomagali drugi. Tudi mi smo se na Pohorju spoznavali in soocali s tre-mi temami: poklicanosti, služenja in skupnosti. Prek njih smo spoznali in delili svoj pogled na temo, kako vsako izmed njih živeti in jo uresni-cevati. Za vsako izmed njih nas je obiskal tudi predavatelj, ki nas je o temi bolj podkoval, hkrati pa delil nekaj osebnih izkušenj, ki nam bodo mor­da nekoc še koristile. Vsakodnevno smo odgovore na vprašanja, ki so se nam porajala, poizkuša­li najti tudi v skupinah, ki so nam predstavljale nekakšno uskovniško družino. Prav vsaka izmed teh družin je vsak dan naredila nekaj za celotno uskovniško zasedbo: zbudila in raznašala pošto, pripravila mize za obroke, pomagala kuharju, pripravila mašo in skrbela za molitve pred obroki in spanjem, zadnja pa nas je sprostila z veselim vecerom. S težkim srcem smo se poslovili od ljudi, s kate­rimi smo preživeli tako lep teden, ki so nas nau-cili, da smo poklicani v življenje, vsak izmed nas pa je poklican tudi v nekaj svojega. Naucili so nas, kako služiti tako drug drugemu kot tudi sebi, da se moramo na pot odpraviti odprtega srca in z nasmehom na obrazu, da živimo v skupnosti, kjer vec kot damo, vec dobimo, in nazadnje, da se moramo veseliti in to prav za vsako od zgoraj naštetih tem. In nazadnje to živeti tudi v dolini ... Zakaj? Ker nas BRIGA. ... in po salezijanskem svetu Glasbene delavnice V Marijanišcu na Opcinah sta v prvi polovici julija potekala tedna glasbenih delavnic, ki se jih je skupno udeležilo skoraj 60 ot­rok pod vodstvom Metoda Ogorevca in animator-jev. Ustvarili so svoja glasbila: tolkala in shker-je (jajcka), se ucili novih bansov ter ustvarjali svoje pesmi. Posvetili so se tudi afriški glasbi in rit-mom crne celine. Delavnice so vsakokrat zakljucili z nastopom. Zahvala gre staršem, ki so pripeljali otroke, otrokom samim, ki so z navdušenjem po­kazali svojo ustvarjalnost, ter animatorjem, ki so se v celoti vživeli v dogajanje. Zlati jubilej 50 let zaobljub sta v družbi Hcera Marije Pomocnice slavili s. Bernardka Geric in s. Milena Zadravec. S. Bernardka je obnovila zaob­ljube in se Bogu in Mariji zahvalila za neštete mi-losti ob zakljucku duhovnih vaj na Bledu, 28. juli­ja. S. Milena pa je to storila v svojem misijonskem navdušenju in gorecnosti v Jordaniji, kjer s svojo besedo, še bolj pa s svojim zgledom, drugim prica o Jezusu, ki jo zvesto spremlja in je neprekosljiv v ljubezni. Oratorij v SMC Celje V Don Boskovem centru Celje je oratorij potekal v dveh tednih, in sicer od 1. do 12. julija. Prvi teden je bilo na orato­riju nekaj cez 80 otrok in 22 animatorjev, drugi teden pa nekaj cez 90 otrok in 29 animatorjev. Pester sestav otrok (iz vec kot 16 razlicnih župnij) in animatorjev (iz vec kot 10 župnij) nas je držal budne in polne pricakovanja kljub utrujenosti. Animacijsko vlogo so dobro opravili animatorji pod vodstvom voditeljev Mitje in Anite. Prav vsak je lahko doživel izkušnjo vseživljenjskega ucenja z napetostmi, razocaranji in lepimi ter plemenitimi stvarmi tako v odnosih kot tudi v doživetjih. Morski užitki Poletno dogajanje SMC Maribor smo sredi julija preselili na morje v Ankaran. Tako smo do morja imeli le nekaj korakov in neskoncno možnosti za športne igre. Teden smo izkoristili za raziskovanje obale. Kopali smo se tudi na Debe­lem rticu in v t. i. policijskem kampu. Seveda ni šlo brez odkrivanja podvodnega sveta, srecanja z meduzo, nabiranja školjk, obmetavanja z morkim peskom in travo, tunkanja … Veceri pa so bili na­menjeni plesu, petju in družabnim igram, nogo­metu in odbojki. Veliko je bilo smeha in zabave. Tokratno morje je posebej zaznamovala družabna igra s kartami Ligretto. Dodobra smo se naucili šteti do 10 in se izurili v pozornosti in hitrosti. V petih dneh so se spletla nova prijateljstva in sim­patije, nabralo se je veliko lepih trenutkov. Razgledi po salezijanski Sloveniji ... Prve zaobljube s. Andreje Žiher Letos smo se 6. avgusta veselili prvih zaobljub s. Andreje Ži-her, ki jih je skupaj z drugimi sestrami, s katerimi je živela v casu noviciata, izpovedala v Rimu. Za geslo so si izbrale misel »S Kristusom postaja-ti 'kruh' za brate in sestre.« Na slovesnost se je odpravilo zastopstvo sester iz Slovenije in Hrva­ške ter seveda domaci. V domaci inšpektoriji smo s. Andrejo pozdravile na našem letnem srecanju zadnjega avgusta. Urejanje koce na Uskovnici Koca na Uskovnici je štiri desetletja gostila mlade in mlade po srcu, ki so v tem košcku raja pod Triglavom nabirali duhovne moci v tišini in sožitju z naravo in Bo-gom. Pred enim letom je požar unicil uskovniško idilo in preprecil bivanje v hiši. 29. julija 2019 je Upravna enota Radovljica izdala dovoljenje za objekt daljšega obstoja in s tem uporabno do-voljenje za obe stavbi, koco in kapelo. To je bil vzrok, da se nas je na pobudo Salezijanskega in-špektorata, ki je lastnik koce, upravitelja Janeza Krnca in pod vodstvom Toneta Cvetka zbralo 33 cistilcev in cistilk, ki smo sanirali veliko jedilnico, ki jo je požar najbolj prizadel, popravili elektricno napeljavo, ocistili od saj zamazane prostore v hiši, pospravili spodnjo hišo pod kapelo in deloma tudi okolico koce. Za uspešno opravljeno delo smo se na koncu Bogu zahvalili z mašo, ki jo je daro-val salezijanski inšpektor mag. Marko Košnik. Do naslednjega šolskega leta je na Uskovnici v nacr­tu še prekritje strehe, sanacija kuhinje, jedilnice in sanitarij. Caka nas še veliko dela, predno bo koca dobila še sanitarno in požarno dovoljenje in bo spet lahko služila svojemu namenu – duhovni poglobitvi in prenovi ter sprostitvi in prijateljske-mu druženju. Neda Cvetko, foto Janja Mihelcic Zakonski jubilanti 15. septembra se je v Cerknici zbralo 14 parov ob praznovanju župnij­skega dneva. Ob somaševanju je sveto mašo da­roval župnik Milan Kavcnik. Ob koncu svete maše so jubilanti prejeli medeno srce, ki so ga spekle in okrasile pridne roke. Za prijetno glasbo so poskr­beli mladi. Na stojnicah so se predstavile skupine, ki delujejo v okviru SMC. Vsa pohvala mladim, da s skrbnim delom in mladostnim žarom privabijo nove clane. Marja Loncar, foto Jože Žnidaršic Dnevni center Skala Skala 18. septembra je na Kodeljevem odprl vrata Dnevni center Ska-la, dolgo pricakovani in v velikem upanju, da bo Gospod poslal mlade v naš 'novonastali' dnevni center. Po letih delovanja na Fužinah je v naših prostorih. Tako smo zaorali na novo in to na Ko­deljevem. Prepricani smo, da ce bomo zvesti svo­jemu salezijanskemu poslanstvu, tudi Gospod ne bo pozabil na nas in bo poslal svoj blagoslov. Tega blagoslova smo bili deležni že prvi dan, ko smo pricakovali, da bo na naša vrata potrkal samo kakšen otrok, in glej, Gospod jih je pripeljal veliko vec. Vilmos Svarc sdb ... in po salezijanskem svetu Vstop v stoto leto življenja Dan pred praznikom Marijinega vnebovzetja je v stoto leto življenja sto­pil salezijanec brat Janez Ambrožic. 99. rojstni dan je praznoval v skupnosti na Trsteniku, kjer mu je vošcilo v imenu vseh sobratov inšpektorije izrekel tudi inšpektor Marko Košnik. Prve zaobljube je na­redil na gradu Škrljevo 1941. Leta 1945 je odšel v Argentino, na Rakovnik pa se je vrnil 1967. Skrbel je za rakovniško tiskarno, tiskanje rakovniških knji­žic in pošto. Leta 2014 se je preselil na Trstenik. Vedno je gojil obcudovanja vredno osebno discipli-no in red, ki ju ohranja še danes. Skalin tabor za mlajše Pet dni taborjenja ob Kolpi v soncu, dežju, grmenju, veselju, igrah in druženju s prijatelji nas je zagotovo obogatilo, dalo novih izkušenj in preizkušenj, lepih trenut­kov, pogovorov ob reševanju konfliktov, potrpež­ljivosti za delo po skupinah in ucenju novih stvari. Odkrivali smo vrednote pravega prijateljstva, po­membnosti družine, svoje talente. Ce nas je ob vecerih grel ogenj, nas je cez dan hladilo kopanje v sveži Kolpi. Za nas ni bila nikoli premrzla. Teden je minil teden, kot bi trenil z ocesom, in posprav­ljali smo svoje stvari v kovcke. Z lepimi spomini in novimi prijateljstvi smo odšli vsak na svoj konec. Srecanje ob uskovniški koci Na zadnjo nede­ljo v avgustu se je ob uskovniški koci zbralo lepo število nekdanjih uskovnicarjev, njihovih družin in veliko mladih. Sveto mašo je vodil salezijanski in-špektor Marko Košnik, po njej pa je kratko orisal zgodovino koce. Janez Krnc je predstavil nacrte obnove in vizijo za prihodnost. Ta del programa smo zakljucili s skupnim razmišljanjem in pogo-vorom o tem, kako za prepotrebno obnovo pri­dobiti potrebna sredstva. Med udeleženci je bilo cutiti veliko naklonjenosti in želje po pomoci. Dijaški dom Rakovnik Z novim šolskim letom se je v dom vselilo 18 novih dijakov in dijakinj. Za vecino je to prva izkušnja selitve od doma, nove šole, spoznavanje novih prijateljev, uciteljev in vzgojiteljev. V tem šolskem letu v domu pre­biva 37 dijakov in dijakinj, zanje pa bodo skrbeli vzgojitelji Mateja, Nejc in salezijanec Gregor. Ob sprejemu so v kratkem programu novi dijaki po­gumno in z zaupanjem vsejali majhno seme v skupni lonec, ki predstavlja dijaški dom. Dijake in starše je nagovoril ravnatelj salezijanskega zavo­da na Rakovniku mag. Marjan Lamovšek, vzgoji­telji pa so predstavili, kako bo potekalo življenje v domu, in jim razkazali pestrost dejavnosti rakov­niške ustanove. Razgledi po salezijanski Sloveniji ... Inšpektorialno srecanje HMP Zadnji avgu­stovski dan smo se sestre slovensko-hrvaške in-špektorije zbrale na Bledu, da bi krepile vezi z Gospodom in med seboj v luci predloga novega inšpektorialnega nacrta. O tem smo podrobneje razmišljale v osebnem delu, v manjših skupinah in skupnem plenumu. S. Mojca nas je spodbudi-la, naj živimo identiteto hcera Marije Pomocnice, ki je prepoznavna v marijanskih potezah znotraj salezijanske družine in seveda v preventivnem sistemu. Razveselile smo se navzocnosti misijo­narke s. Metke Kastelic in z veseljem pozdravile s. Andrejo Žiher, našo najmlajšo sestro. Vse, kar smo živele in si podelile cez dan, smo položile na oltar med sveto mašo, ki jo je daroval salezijanec Vinko Cingerle. Romanje k don Bosku Sredi avgusta se je majhna gruca mladih odpravila na romanje k don Bosku in Mariji Pomocnici kristjanov. Spoznavali so don Boskove kraje in mu 'osebno' vošcili ob njegovem rojstnem dnevu na Colle Don Bosco. Mladi so se vrnili hvaležni za cudovito izkušnjo don Boskovega duha. Poletje v Veržeju V Marijanišcu in Centru DUO so vse poletje potekali programi, ki so jih izvajali salezijanci in sodelavci. Mnogi so tu našli prime-ren prostor za svoje programe: oratorij za druži­ne, ustvarjalni kamp, skupnost Emanuel, župnij-ski oratorij, družine skupnosti Družina in življenje, družine Kolpingovega združenja, duhovne vaje po geštalt metodi. Za vrhunec in neke vrste zakljucek poletne sezone pa so ob koncu meseca avgusta gostili festival argentinskega tanga z udeleženci iz vse Evrope in drugih celin. Vecne zaobljube HMP Na mali šmaren, 8. sep­tembra popoldne, je s. Barbara Mocenik izrekla: »Da, Gospod, za vedno!« Njena domaca župnija Šentvid pri Grobelnem je z velikim veseljem in prizadevanjem vseh gostila slavje vecnih zaobljub rojakinje. Slovesno somaševanje je vodil salezi­janski inšpektor Marko Košnik. V cerkvi in okrog nje so bogoslužju v zbranosti in hvaležnosti pri­sostvovale sosestre, starši, sorodniki, mladi, clani salezijanske družine, župljani ter prijatelji od blizu in dalec. Praznicno vzdušje se je nadaljevalo na Mocenikovi domaciji v Bodrežu, kjer smo se vese­lili ob s. Barbari, ki se je zavezala živeti za Boga in za mlade do zadnjega diha. ... in po salezijanskem svetu Srecanje bivših salezijanskih gojencev 24. avgusta je v Limbušu pri Mariboru potekalo sre-canje bivših gojencev društva Don Bosko. Zaceli so z vzhodno liturgijo sv. Janeza Zlatoustega, ki jo je vodil o. Mihajlo J. Hardi. Sledil je obcni zbor in podelitev priznanj Feliksu Golobu, Mihajlu J. Hardiju, Jožetu Cerovšku in Petru Simoncicu. Pri­sotni so bili Blaž Zanjkovic, Štefan Pozderec, Šte­fan Lenarcic in Jožef Tivadar. Janez Flac, direktor Benediktinskega dvora, in prior administrator samostana, Edmund Wagenhofer, sta predstavila samostansko hišo in delo. Štefan Škafar Srecanje evropskih inšpektoric Na Bledu se je od 14. do 18. septembra odvijalo srecanje evrop­skih inšpektoric. Na to srecanje je prišla tudi vrhov­na predstojnica, mati Yvonne Reungoat, in še nekaj sester iz vrhovnega sveta iz Rima. Pogovarjale in razmišljale so o novih potrebah v Evropi, o zna­menjih casa in vse to polagale v molitev in klicale Svetega Duha. Vecina inšpektoric je po srecanju nadaljevala duhovne vaje, ki jih je vodil mehiški salezijanec Jose Luis Plascencia. Z njimi je ostala tudi mati Yvonne. Duhovne vaje so se zakljucile v sredo, 25. septembra. Poletje v Sevnici Animatorji v SMC-ju so vsak delovni dan letošnjih pocitnic poskrbeli za kvali­tetno preživljanje prostega casa otrok in mladih iz Sevnice in okolice. Prva dva julijska tedna je potekal oratorij z vsem, kar sodi zraven: kateheze, delavnice, igre, izleti, sveta maša. Po koncanem oratoriju pa je vse do konca pocitnic potekalo varstvo otrok. Tudi tu ni bilo nikoli dolgcas. V SMC-ju že vrsto let organizirajo poletne pocitni­ške programe. Otroški nasmehi in vsako leto vecja udeležba dajejo animatorjem zagon, da bodo še naprej delali po svojih najboljših moceh. Camerata Laibach Na praznik Marijinega rojstva je svetišce Marije Pomocnice na Rakovniku gostilo komorni godalni orkester Camerata Laiba-ch, ki ni mlad samo po ustanovitvi, temvec tudi po mladosti svojih clanov. Orkester sestavljajo dijaki in študentje glasbe pod vodstvom prof. Aleksandre Cano Muharemovic. Bogat program koncerta je bil sestavljen iz razlicnih glasbenih obdobij; od baro­ka, klasike, romantike do del sodobnih domacih in tujih skladateljev. »Ne dajte Bogu miru!« Capljal sem p L etošnja Majcnova nedelja na Rakovniku je bila še po­sebej slovesna. Poleg obeležitve 20. obletnice smrti Božjega služabnika Andreja Majcna se je sklenili tudi škofijski postopek za priznanje svetosti slovenskega sale-zijanskega misijonarja. Dopoldne so se v velikem številu zbrali clani salezijanske družine in prisluhnili trem pomenljivim gostom. Vrhovni postulator salezijanske družbe Pierluigi Cameroni je nav­zocim predstavil Andreja Majcna skozi štiri datume, ki so zaznamovali njegovo življenje: rojstni datum, datum krsta, duhovniškega posvecenja in podelitve misijonske­ga križa. Ob njih je ovrednotil Božji poseg in Majcnov odgovor na ta klic. Sodelavka v salezijanski postulaturi, Lodovica Zanet, je predstavila Majcnove zapise, ki jih ni malo. Razdelila jih je v dve, na videz nasprotujoci si skupini: Majcnovi du­hovni dnevniki in premišljevanja razodevajo njegov skrb 20. obletnica smrti Božjega služabnika Andreja Majcna em po stopinjah svetnikov za lastno dušo in vest, zgodovinski zapisi njegove­ga delovanja pa so mu prinesli nemalo trpljenja in nerazumevanja, saj mnogi v njih niso brali Božje zgodovine, temvec videli le Majcnovo samohvalo. S. Brigita Zelic, HMP, pa je presenetila z izvirni-mi spomini na »revcka Andrejcka« in opisala moc njegove priprošnje, po kateri jo je Bog ozdravil sko­rajšnje slepote. Dragi bratje salezijanci, dovolite Božjemu služabniku, vašemu bratu Andreju Majcnu, da bo zakristan vaših src. Tako bo skrbel tudi za vašo svetost, za vaše Božje otroštvo, ki ga boste živeli po ocenašu, in po Mariji boste prišli k ljubljenemu ocetu. NADŠKOF STANISLAV ZORE Po popoldanski molitvi na Majcnovem grobu na ljubljanskih Žalah se je svetišce Marije Pomocnice dodobra napolnilo z verniki, s clani salezijanske družine, salezijanci duhovniki, z gosti iz Vietnama, s škofoma Petrom Nguyenom Van Dejem, Majcno-vim gojencem, in Petrom Štumpfom, ter z glavnim mašnikom ljubljanskim nadškofom Stanislavom Zoretom. V pridigi je nadškof crpal prav iz Majcnovih du­hovnih dnevnikov. Poudaril je njegovo zatekanje k Mariji Pomocnici tako v daljnih misijonih kot doma na Rakovniku. Še posebej pa je, po njegovem mne­nju, sobratom salezijancem položil na srce najlep­šo Majcnovo misel: »Dobrega pastirja prosi, da bi znal biti zakristan src salezijancev.« Povezani z Valdoccom Navzoc sem v baziliki Marije Pomocnice v Valdo­ccu na podelitvi misijonskih križev 150. jubilejne odprave salezijanskih misijonarjev iz rok vrhov­nega predstojnika Angela Fernándeza Artimeja. Med petdesetimi, po vecini mladimi, salezijan­skimi misijonarji z vseh koncev sveta (le pešcica Evropejcev) je najvec, kar sedem misijonarjev, iz trenutno najbolj cvetoce salezijanske inšpektorije Vietnam. Spomin mi takoj uide cez vzhodno mejo, v Ljubljano, kjer se prav danes zakljucuje škofijski postopek za priznanje svetosti Andreja Majcna, slovenskega salezijanskega misijonarja, duhov­nika, spovednika in v prvi vrsti salezijanca, ki je deloval na Kitajskem in v Vietnamu, »vietnam­skega don Boska«, ki ga je Bog uporabil za svoje velicastno apostolsko delo. Z njegovo pomocjo so na Daljnem vzhodu vzklili toliki duhovni poklici, da lahko danes ta inšpektorija pošilja misijonarje, tudi na staro celino. Mladi misijonarji prijahajo v Albanijo, na Kosovo, v Veliko Britanijo. Torej, en velik BOGU HVALA zanj in za njegovo voljo slediti le Njemu, da imamo lahko zdaj Slovenci še en velik zgled svetosti! salezijanski novinec domen Utrinki salezijanskega poletja NAJDALJSI ORATORIJ Julija je na Rakovniku v Ljubljani potekal štirite­denski oratorij. Z junakom letošnje teme Petrom Klepcem smo odkrivali moc, ki jo ima vsak izmed nas, in kako to moc uporabiti za dobro. Oratorijski dan se je pricel z dramsko igro, pri ka­ teri smo vsak dan sledili življenju in dogodivšci­ nam Petra Klepca. Še posebej so nas navdušili Tatari in Povodni mož. Sledila je molitev, nato pa kateheze, pri katerih smo se pogovarjali o talen­ tih, samozavesti, medvrstniškem nasilju, iznajdlji­ vosti, skušnjavah, dobrodelnosti in skupnosti. Po k atehezah so bile delavnice, v katerih smo plesali, žgali v les s pirografi, programirali, izdelovali rake- te, balinali, se ucili preživeti v naravi, vadili impro- Pricevalke veselja »POCITEK BO V NEBESIH« s. ANGELA DOBOVŠEK, hci Marije Pomocnice s. MILENA DERLINK, hmp povzeto po facciamo memoria foto arhiv hmp Njena družina je bila zelo številna in jo je zato k sebi vzela teta, ko je imela Angela komaj štiri leta. Teta je bila dobra kristjanka in jo je lepo vzgajala. Angela je bila zelo ubogljiva deklica. Bila je slabotnega zdravja, vendar se je zelo rada igrala. Po koncani igri je svoje prijateljice vselej povabila, da so zapele še kakšno Marijino pesem, saj je tudi Marijo imela zelo rada. Tetina hiša je bila tik ob cerkvi in Angela je rada zahajala tja in molila, Mariji je prinašala vedno sveže rože. N e vemo, kako se je odlocila za vstop v družbo hcera Marije Pomocnice. Predvideva se, da je spoznala sale-zijance, ki so bili v Sloveniji že dobrih 20 let. Tako je leta 1923 s skupinico sloven-skih deklet odpotovala v Italijo in v Nizzi zacela z redovno vzgojo. Leta 1925 je že izpovedala prve zaobljube skupaj z drugimi petimi Slovenkami. Kot novinke se jo spo­minjajo, da je bila vedno dobre volje, ubog­ljiva, natancna pri svojih dolžnostih, pa tudi požrtvovalna. Bila je preprosta, ponižna in odkritosrcna. Znala se je veseliti z veselimi in trpeti z žalostnimi. Ko je bil cas za tišino, je znala molcati in ostajati v zbranosti, ko pa je bil cas pogovora, je vse obogatila s svojimi razmišljanji iz premišljevanja ali z duhovnimi mislimi od lahke noci. Nikoli ni govorila o sebi ali o svoji zgodovini. Imela je sposobnost, da je pozabljala nase. To izpri-cuje tudi, da ko ni govorila z drugimi, se je v srcu pogovarjala z Bogom. Tudi s svojim lepim glasom se ni ponašala. Pela je samo v Božjo slavo in Mariji v cast, ki jo je imela zelo rada. Po zaobljubah so jo poslali v Neapelj, kjer so tisto leto odprli študentski dom. Rav­nateljica se je spominja kot odlicne sestre, natancne, ponižne, ubogljive. Razodevala je živo vero, saj je vse izrocala Bogu, tudi svoje trpljenje, in bila pripravljena v vsem spreje­mati njegovo voljo. Evharisticni Jezus je bil njeno vse: življenje in veselje njenega srca. Bila je zakristana in pomocnica asistentinji deklet, predvsem v tem, da je dekleta spre­mljala v šolo. Vedno je bila pripravljena za kakršno koli delo. Sestre se je spominjajo, da je bila prva v darovanju in zadnja v iskanju zadošcenj. Bila je neutrudna in je govorila: »Pocitek bo v nebesih.« O njej so govorili, da je angel ne le po imenu, temvec bolj po obnašanju. Ko je naletela na kakšen kon­trast, je bila previdna in svoje vtise pode­lila le z ravnateljico. V vsaki preizkušnji se je znala izrociti Bogu, tudi ko so jo zadela kakšna nerazumevanja in obsodbe. Govorila je: »Vse zate, Jezus.« Z njenega obraza je še naprej žarel smehljaj. Na splošno so jo imeli zelo radi, tudi dekleta, in so bila rada v nje­ni družbi. Sama je imela precej dela, da jih je navadila na red in bonton. Vsepovsod so pušcala nered in hkrati pricakovala, da bodo našla urejeno. Potrpežljiva s. Angela, tiha in mirna, je vse lepo uredila. Z nasmehom je sprejemala dekleta, ki so ob razlicnih urah prihajala k obrokom zaradi razlicnih urnikov v šolah. Ceprav je bila utrujena, tega ni po­kazala, ampak je bila vedno krotka in us-lužna. Ko je ravnateljica potrebovala kakšno posebno milost, se je obrnila na s. Angelo in bila je prepricana, da jo bo ona izprosila. Malo je govorila in veliko delala. Leta 1933 je bila po osmih letih iz Neaplja poslana v Bova Marina na Kalabrijo na jugu Italije. Tu je bila zakristana, perica in kuha­rica. Ceprav ji kuhinja ni bila tuja, ni poznala navad teh krajev. Ponižno je prosila nasvete, da bi ugodila vsem. Svoje delo je opravljala z najvecjo skrbnostjo in z nenehno vedrino. Tam je bilo tudi precej deklic sirot, ki jim je posve-cala posebno pozornost. Pogosto je šla z njimi na sprehod, kamor so želele. Ceprav je bilo to zelo naporno, ni pokazala utrujenosti. Je pa res, da ji je to povzrocalo glavobol in slabost, zaradi cesar ni mogla zaužiti hrane. Vse to so bile zanjo priložnosti, da je vanje polagala mnoge namene in jih prinašala Jezusu. Njeno zdravje je postajalo vedno bolj zaskr­bljujoce, zato so jo leta 1936 poslali na sever Italije v Vittorio Veneto. Tudi tu je bila poleg mnogih drugih opravil predvsem kuharica. Toda moci so vedno bolj pojemale. Fizicno in moralno je trpela, ker ni vec zmogla dela-ti, kot bi želela. Tolažbo je našla pri Jezusu. Govorila je: »Kako smo lahko vesele, da ima-mo Jezusa v svoji hiši.« Trpela je tudi zaradi razmer v svoji domovini. Postajala je vedno bolj bleda, kar je naznanjalo, da ji zdravje peša. In naposled so jo poslali v hišo za bolne sestre v Roppolo Castello. Tudi tam je bila tiha, ljubezniva, pobožna … Njena obcutljivost je postajala še bolj pozor­na. Nikoli ni zahtevala od drugih to, kar je zahtevala od sebe. Nekoc je zaupala: »Ceprav me hrup ob zapiranju in odpiranju vrat moti vse do bolecine, želim, da moje sosestre ne bi trpele zaradi mene. Trudim se biti pozor­na, da ne bi povzrocala hrupa.« Kot porocajo price, je s. Angela hodila zelo tiho in delovala mirno, da je nisi zaznal. Vedno je pripravila kaj lepega za praznike. Posebej vesela je bila, ce je lahko pomagala v zakristiji lepo urediti kapelo. Bogastvo njene duše razodeva tudi pismo, ki ga je napisala neki sestri: Trpljenje nam odpira vedno nova obzorja. Duše, ki se želijo vedno bolj približati Bogu, so tega vesele, saj se zavedajo, da jih Gospod hoce vedno bolj pritegniti k sebi, prav na ta nacin. Zato se vedno zahvaljujem Bogu in vsak dan poljubim njegov križ. Veselje v srcu ostaja, tudi ce so se zunanje okolišcine spremenile, saj lahko še vedno slavim Gospoda, kjer in kakor on želi ... Tudi ravnateljica te skupnosti piše o njej, da je po znacaju bojeca in zelo ponižna, vendar ima globoko pobožnost. Dan preživlja v ti-šini in zbranosti, pri razvedrilu pa je vesela. Z veseljem obiskuje bolnice, ki ne morejo iz postelje, in jih dviga s svojo prijazno in ve­dro besedo. Tudi inšpektorici se zahvaljuje za vse, kar je prejela od Družbe, tako v casu, ko je bila zdrava, kot v casu bolezni. Zaveda se, da bo samo v nebesih spoznala, koliko duhovne koristi je prejela. Inšpektorici se zahvali tudi za vse, kar je naredila za njeno domovino, Slovenijo (takrat še Jugoslavijo), saj so se malo prej prve sestre vrnile v do-movino. Pove, da ji ni bilo dano, da bi se tudi sama vrnila, toda to je vedro darovala Bogu in obljublja, da bo iz nebes pomagala še bolj kot bi lahko na zemlji. Pred smrtjo je prosila in je pri polni zavesti sprejela zakramente. Nato je mirno izdihni-la. Prepricani smo, da Gospod ni razocaral te svoje zveste neveste, ki mu je vse zaupala in izrocila in ki je v življenju vedno ponižno, z veseljem in velikodušno služila drugim. Ohranila je ponižnost srca in prepricanje, da je vse, kar smo in imamo, samo Božji dar. Iz pisem Božjemu služabniku Andreju Majcnu »O, ANDREJ MAJCEN – SVETNIK!« ALOJZIJ SLAVKO SNOJ, sdb vicepostulator Naš profesor in dekan na Salezijanski papeški univerzi v Rimu, sobrat Miran Sajovic, že vec let na Kitajskem vodi poletne tecaje latinšcine, študenti od tam pa prihajajo tudi na študij v Rim. Letošnje poletje je vodil tecaj v Hong Kongu. Ko je tam obiskal salezijansko skupnost, je srecal starega sobrata s hoduljo, ki je poznal gospoda Majcna, in mu povedal, da je iz Slovenije. »O, Andrej Majcen – svetnik!« je vzkliknil. To je vse, kar je še vedel o njem. Je malo ali veliko? Sami presodite. V Don Bosku letos predstavljamo lik Božjega služabnika, kakršnega rišejo pred nami pisma, ki so jih drugi pisa­li njemu. Teh je zelo veliko, samo vietnam­skih je nad 1300. Ali so mu kdaj pisali tudi predstojniki, ki razen listov pokoršcine sicer sobratom bolj redko pišejo? Povejmo takoj, da je v Majcnovih mapah ohranjenih 11 pi-sem škofov, 17 pisem salezijanskih inšpek­torjev in 60 pisem clanov vrhovnega sveta, od tega je najvec – 25 pisem, ki mu jih je pisal vrhovni predstojnik Egidij Viganò; že to kaže, kako ga je cenil. »Zdaj pa se malo odpocijte, potem pa mi boste povedali vašo zamisel za bližnjo priho­dnost,« mu piše (19. 8. 1976) vrhovni pred­stojnik Alojzij Riceri in mu pošilja bratski pozdrav takoj po »osvoboditvi« – kakor pravi prisilnemu izhodu iz Vietnama. To je bilo pravzaprav že tretje Majcnovo izgnanstvo. A misijonar Majcen je odlocen, da ostane v misijonih. Svetujejo mu Formozo (Taivan) zaradi mandarinske kitajšcine, ki jo je prej dobro znal. Predstojniki ga zacno nagovar­jati, naj opiše svoje misijonsko življenje in delo. »Upam, da nam boste napisali lepo zgodovino naše [salezijanske] navzocnosti v Vietnamu,« mu piše Bernard Tohill, svetova­lec za misijone (5. 2. 1978). Želja predstoj­nikov je za Majcna ukaz. 28 don BOSKO 2019 / 4 Po priporocilu domacih predstojnikov je leta 1979 Andrej Majcen ostal v Sloveniji. Misi­jonarjevo srce pa je še naprej bílo za misi­jone. Vrhovnemu vodstvu v Rimu je pošiljal novice s pomocjo pisem, ki jih je iz komu­nisticnega Vietnama nemoteno prejemal v socialisticno Jugoslavijo. »Še naprej me ob-vešcajte,« mu piše vrhovni predstojnik Egidij Viganò (14. 10. 1984). »Pisma so dragocen dar, ki je velikega pomena za osrednji arhiv naše Družbe« (9. 11. 1984). Vedno znova ga spodbuja: »Nadaljujte s pisanjem spominov! So nadvse pomembni za prihodnost.« (23. 1. 1987) Ko se je vrhovni predstojnik vrnil z obiska na Kitajskem, kamor je mogel le Andrej Majcen z vrhovnim predstojnikom salezijancev Egidijem Viganòjem in sestrama leta 1983. kot turist, piše Andreju Majcnu: »Tam sem slišal govoriti toliko lepega o gospodu 'Ma i tzen'[u]. Spominjajo se vas z globoko hvale­žnostjo.« (29. 8. 1987) Za trinajst zvezkov o poslanstvu na Kitajskem in v Vietnamu don Viganò cestita Majcnu in se mu zahvaljuje v vec pismih. »Moja zahvala je tista s strani vse Družbe, pa ne samo vam, temvec vsem, ki so sodelovali pri tej tako pomembni po­budi: gospodu Koširju, Ciglarju, Rassigu idr.« Tudi Majcnovo zbiranje pomoci za vietnam­ske sobrate so predstojniki podpirali in se mu veckrat zahvaljevali. »Naj Gospod bla­goslavlja vsako dobro delo, ki ga nadaljujete, ko pomagate našim sobratom.« (Viganò, 29. 8. 1984) Gospod Viganò je koncno mogel obiskati sobrate v Vietnamu. »Tam se vas vsi spo­minjajo in govorijo o vas: salezijanci, nek­danji gojenci, prijatelji, in to z hvaležnostjo in obcudovanjem. Tam ste pustili neizbrisne sledi. Cestitam vam in se vam zahvaljujem v imenu celotne Družbe.« (10. 4. 1993) Istega leta mu vrhovni predstojnik cestita z izbranimi besedami in vošci ob biserni maši: »Sedmi don Boskov naslednik se vam želi zahvaliti za vaše pricevanje in vam cestitati v imenu naše velike družine. Kako zanimiv in lep je potek vašega življenja. Kot mlad uci­telj ste leta 1924 ob salezijanski skupnosti na Radni zacutili moc don Boskove kariz-me in želeli postati njen nosilec ob velikem sonarodnjaku msgr. Jožefu Kerécu …« Nato razpne celotni lok slavljencevega bogatega misijonskega življenja (24. 5. 1993). Z rastjo številnih domacih poklicev je prav v letu Majcnove smrti v Vietnamu zaživela samostojna salezijanska inšpektorija. Letos – ob dvajseti obletnici – pa je v »Majcnovem zacetnem mestu« Hanoju zaživela že druga samostojna salezijanska delegatura. »Vam, dragi g. Andrej, izrekam vse priznanje in hvaležnost slovenske Cerkve za dolgoletno požrtvovalno delo v misijonih na Kitajskem in v Vietnamu. Nedvomno ste eden naših najvecjih misijonarjev in naša Cerkev je na vas ponosna,« mu piše tedanji ljubljanski nadškof Franc Rode (21. 7. 1997). Svetost se širi 1. julija so v Rimu zapro­sili za zacetek škofijskega postopka o priznanju svetosti s. ROSETTE MARCHESE, HMP. Rodila se je v Aosti 20. oktobra 1922. Po prvih redovnih zaobljubah, leta 1941, je zakljucila študij književnosti. Delovala je kot uciteljica in namestnica ravnateljice v misijonski hiši »Madre Mazzarello« v Turinu, nato pa opra­vljala vodstvene službe na Siciliji, v Rimu in Lombardiji. Na XVII. zboru je bila 24. oktobra 1981 v prvem krogu izvoljena za vrhovno predstojnico. Samo osem mesecev po izvolitvi so se pojavili prvi znaki levkemi­je. V okrožnici ob prvi obletnici izvolitve je ob sklepu pisma vsem sestram zaželela, da bi se pustile okužiti z don Boskovim »ne­zadržnim hrepenenjem po lepem raju«, da bi stopile na pot svetosti »z vso voljo brez vrnitve«. Mati Rosetta je svoje zemeljsko potovanje zakljucila 8. marca 1984 v Rimu. V Peruju so zaprosili za zacetek škofijskega postopka o priznanju svetosti salezijanskega duhovnika ALOJZIJA BOLLE, ki je šestdeset let preživel med indi­janskimi ljudstvi Suhar in Achuar v Ekvadorju in Peruju ter postal vzor pristnega pricevalca posvecenega življenja, evangelizacije in inkulturacije evangelija ter salezijanske karizme. Bolla se je rodil v kraju Schio (Vicenza) 11. avgusta 1932 v globoko kršcanski družini. Prve zaobljube v salezi­janski družbi je izpovedal 16. avgusta 1949. Leta 1953 je odpotoval v Ekvador, kjer je koncal teološki študij in postal duhovnik 28. oktobra 1959. Februarja 1984 je zacel pos­lanstvo v apostolskem vikariatu Yurimaguas. To so bila leta osamljenosti in izoliranosti zaradi velikanskih razdalj in pomanjkanja (ter nerazumevanja) sobratov, ki bi z njim delili skupno življenje. Ne da bi opustil sale-zijansko in duhovniško identiteto, je prevzel identiteto Achuarjev. Salezijanski misijoni najboljša pot Salezijanski misijonar Anton Grm, ki deluje v Mozambiku, je letos obiskal domovino. Strnil je nekaj vtisov in informacij o svojem delu ter nam posredoval cudovit video o salezijanskem poslanstvu v tej revni afriški deželi. Tone, v Mozambiku si že šest let. Je v tem obdobju zaznati napredek v družbi in v salezijanskem poslanstvu? Na zacetku vsem prisrcen pozdrav in Bog poplacaj za ves trud ter srecevanja ob mojem oddihu v Sloveniji, za vse dobro in predvsem za vse molitve. V marsicem se današnji Mozambik razliku­je od tistega izpred šestih let. Vprašanje pa je, ali pri tem smemo govoriti o napredku družbe. Ce bi se spustil v natancno analizo trenutnega stanja, bi lahko ugotovil, da smo v nekaterih pogledih zagotovo zakoracili na­predku naproti. Pred šestimi leti si zelo težko videl v roki povprecnega Africana kakšen pa-meten telefon. Danes ga premore že vecina delavske populacije. Ti novi maliki so vsepov-sod in brez njih se ne da živeti (pih!) … Sistem šolstva se je pred tremi leti zacel po samo nekajmesecni najavi temeljito spremi­njati. Šolska reforma je zajela vse: osnovno, poklicno, srednje in visoko šolstvo. Obvezna osnovna šola se je s sedmih let podaljšala na devet, ukinili so poklicno triletno šolstvo in uvedli tehnicno srednjo šolo (Instituto Tecnico Professional), ki traja tri leta in je progresiv­nega tipa – vsako leto je neodvisno, a pove­zano z naslednjim letnikom. Na fakultetah so ukinili nižjo stopnjo in ostaja samo licencia­tura, po novem pa so potrebni še strokovni izpiti – certifikati pred opravljanjem dolocene odgovorne funkcije! Edina, ki po novem lahko izda katerikoli certifikat ali diplomo, je na­cionalna izpitna komisija, ki pripravlja izpite vseh stopenj. Temu bi na prvi pogled lahko rekli napredek, ce … No, teh »ce-jev« pa ni malo! Ministrstvo za šolstvo se je vec let pripravljalo na spremembo sistema, izvedbo pa zahteva v pol leta, kar ni realno. Ni niti enega uc-benika na nobeni stopnji, ceprav so vsi pro-grami popolnoma specificirani. Nenazadnje video na youtube kanalu DON BOSKO SLOVENIJA Najboljša pot celoten pogovor na spletu WWW.DONBOSKO.SI Najboljša pot deluje korupcija na vsakem koraku … To je naša realnost in z njo se soocamo vsak dan. Napredek je v tem, da ne obupavamo, am-pak pristopamo k vzgojnemu delu s ciljem, da pokažemo vsakemu, posebej pa mlademu in ubogemu afriškemu cloveku, pot k njegove-mu celovitemu dostojanstvu. Mislim, da nam to predstavlja cilj in najvecji izziv. Kaj je tvoje trenutno delo, za kaj si zadolžen? V Imeniku me lahko najdete z naslednjimi naslovi: inšpektorialni delegat ZMP (tudi v Mozambiku letos obhajamo 150. obletni-co), clan administrativne komisije vizitatori­je, ravnateljev vikar in ekonom v skupnosti, kaplan župnije z eno samo podružnico (a je župljanov kar 200.000!) in koordinator na tej podružnici, spremljevalec aspirantov, duhovni spremljevalec lokalnega združenja ZMP, koor­dinator dveh župnijskih oratorijev, koordinator socialnega projekta Matej25. To so le formalni nazivi, dela pa tako nikjer ne zmanjka. Slovenija in Evropa vedno bolj toneta v lastne težave. Zakaj misliš, da je še vredno podpirati misijonsko delo in misijonarje po svetu? Tako Evropa kakor Slovenija sta še vedno le en del sveta. Svet pa se vedno bolj odpira, lahko bi rekli zbližuje, postaja vzajemen. Torej je misijonsko delo in podpora misijonarjem dandanes še toliko bolj potrebna in pomemb­nejša kot kdaj koli prej. Zahteve danes so ve­liko vecje, kakor so bile v preteklosti, ko dolo-cenih stvari sploh še nismo poznali. Z oznanjevanjem, kar je naše primarno pos­lanstvo in bistvo misijonov, ki temelji na pri-cevanju, žrtvah in dobrih delih, »Jezus po­staja vedno znova naš sodobnik v svetu, v Afriki, v Evropi in v Sloveniji, da bi vsak, ki ga sprejme z upanjem, vero in ljubeznijo, iz­kusil moc preobrazbe v Duhu Vstalega, ki op-laja cloveštvo in stvarstvo in kot dež namaka zemljo« (Misijonska poslanica 2017). 4. del Moj camino DOMEN KOS Z adnji trije »aktivni« dnevi mojega camina so potekali v najvecjem miru. Za Srebrno pot namrec v nasprotju s slavno francosko ne velja, da število romarjev narašca z bližino cilja, prej nasprotno. V zadnjem albergueju na poti, na zanimivi lokaciji v kanjonu reke Ulla, sem dohitel nekaj pocasnejših škotskih romarjev. Skupaj smo po vecerji v barskem delu gledali nogometno tekmo Lige prvakov kot vsi ostali gostje tega nekoliko bolj skomercializiranega zasebnega prenocišca. In tu sem, edinkrat na poti in le za par evrov višjo ceno, dobil enoposteljno, skorajda hotelsko sobo. Tik pred Santiagom se mora romar, ki prihaja z juga, dvigniti na 100 metrov visok porašcen greben in preckati avtocesto, ki s Portugalske pelje proti severni obali, nato pa spušcajoc se v obsežno kotlino še eno uro bresti skozi predmestje slavnega romarskega cilja. Pred ocmi je ves cas zvonik romarskega svetišca, kamor se stekajo vse razlicice Jakobove poti. Kakor sem o jakobovi poti dobil lepa priporoCila, tako bom tudi sam naprej Siril dober glas. Seminario Menor (na drugi sliki), najbolj znana namestitev romarjev v Jakobovem mestu, je bivše malo semenišce, preurejeno v najvecji romarski kompleks v mestu. Na voljo so 20 do 30-posteljne sobe po zgledu vojaških bolnišnic, pa tudi enoposteljne. Sam sem izbral prvo možnost in naslednje noci pocival v družbi nepoznanih romarjev. Sama lokacija v JV predmestju je namrec ugodna tudi za prihajajoce z vzhoda, torej po francoski poti, in teh je bilo pricakovano tudi najvec. Kljub temu je bilo ob mojem prihodu v sobah še dovolj prostora. 4. oktober pac ni višek romarske sezone. To je potrdilo tudi vreme. V zadnjem tednu se je precej ohladilo, a še vedno je bilo prijetnih 20 stopinj. Je pa soncu zmanjkalo potrpežljivosti v soboto, dan pred mojim odhodom, ko se je pošteno ulilo. V petek sem zgodaj (to pomeni cas soncnega vzhoda, ob pol devetih) že stal v centru, na prostornem trgu Praza de Obradoiro, kjer nastajajo najbolj znane in cenjene romarske fotografije s katedralo sv. Jakoba. S trga mora romar najti stransko ulico, ki ga pripelje do osrednjega romarskega urada, kjer poteka prevzem spominskih plaket v historicnem slogu. Sam sem ob prihodu (nekaj minut po odprtju pisarne) že stopil v 20 metrov dolgo vrsto romarjev, cakajocih na povoskan papir z okrašeno latinsko pisavo. V soboto je vrsta segala tudi na ulico, ko sem si sam vzel cas za ogled nekaterih pomenljivih mestnih spomenikov: najprej omenjena stolnica kompostelskega nadškofa, ki jo omejujejo štirje veliki trgi. Sama cerkev je bolj kot po kakšni umetnini znana po ceremoniji zakljucnega blagoslova romarskih maš, ko po precni ladji spustijo veliko kadilnico (na množicno obiskani petkovi maši ob 12. uri je žal nismo docakali, menda zaradi restavratorskih del). Stranske kapele so pomembne za romarje, saj so narodnostno obarvane: italijanska, nemška, francoska … v njih potekajo romarske maše v dolocenih jezikih. V eni izmed njih sem dokoncal s premišljevanjem Jakobovega pisma (en esloveno, claro .), ki sem ga po delckih prebiral celo pot. Namesto cakanja v vrsti za ogled kripte z grobom apostola Jakoba Starejšega, katerega truplo naj bi po legendi v colnu zaneslo na SZ španske obale, sem si po nasvetu soromarja Bertholda vodeno ogledal nasproti ležeco cerkev bivšega benediktinskega samostana San Martín de Pinario. Na veduti mesta katedrala popolnoma zakrije omenjeno cerkev, a je ta vec kot vredna ogleda (utrinek na prvi sliki): monumentalno pozlacen barocni oltar, skrit vhod v samostanski križni hodnik skozi sliko v stranski kapeli in polno druge simbolike ... za Santiago velja podobno kot za Rim – ni vse bogastvo skrito v Vatikanu ... Od posvetne ponudbe sem si ogledal etnološki muzej Galicije, preostali cas pa užival v mestnem parku pod alberguejem ter v druženju (beri gurmanskem razvajanju) s francoskim 70-letnim vagabundom Frédéricom, enim redkih romarjev s Srebrne poti v mestu. In zdaj? żQué tal ahora? Tovrstno obujanje spominov je poleg dopisovanja z novimi prijatelji.romarji in potopisnih predavanj slovenski salezijanski mladini (še vedno) nacin moje nostalgije do Jakobove poti. Kakor sem o njej dobil lepa priporocila, tako bom tudi sam naprej širil dober glas. Ta pa neizbežno pride v deveto vas. Tudi tisto, kjer bo camino vedno in samo – španska vas. Don Bosko je car! Prebral sem Preskrbljenega mladenica, knji­žico molitev in razmišljanj za fante, ki jo je napisal don Bosko, in me je presunila. Po koncani vojaški službi sem se pri doma-cem župniku pozanimal, kdo je don Bosko. Opisal mi ga je kot svetnika. Hotel sem ga spoznati. Predstavil sem se mu in name so napravili vtis njegov lep pristop ter dobre in svete besede, ki mi jih je namenil. Bilo je leto 1864. Turin je preživljal težke dneve. Turincani so izvedeli, da je oblast glavno mesto iz njihovega mesta prestavila v Firence, zato so šli na ulice protestirat. Da bi zatrla upor prebivalstva, je vojska 21. in 22. septembra posegla po orožju: v mestu je bilo 30 mrtvih in preko 160 ranjenih. Kakšen mesec po prvem srecanju z don Boskom sem prišel v Oratorij. Ta duhovnik je imel posebno poklicanost, da je pridobival naklonjenost fantov, posebej revnih. Lahko recem, da je bil magnet za njihova srca. Ob mojem prihodu je bilo gojencev v Oratoriju preko 600! V prvih mesecih življenja v Valdoccu sem pozorno opazoval don Boskovo obnašanje do fantov. Pri dajanju navodil za dober po­tek Oratorija je vedno uporabljal ljubeznive besede. Prosil nas je, da pocnemo tisto, kar je sam želel, in mi smo zaradi njegovega lepega pristopa ubogali bolj iz ljubezni kot iz strahu. Don Bosko ni bil priljubljen in cenjen samo pri svojih fantih. Tudi izven Oratorija so ga ljudje imeli radi. Pogosto sem spremljal don Boska na njegovih potovanjih po Piemontu. V krajih, skozi katere je potoval, so mno­gi pokleknili, da bi prejeli njegov blagoslov, drugi so hiteli k oknom ali na vrata, da bi ga bolje videli. Mlade mame so se mu bližale in mu podajale otroke, da bi jih blagoslovil. Zdel se je kot Jezus med otroki. CLAUDIO RUSSO prevod KRISTINA ŠKIBIN ilustracije ŠPELA AMBROŽ O tem duhovniku mi je v spominu še pose-bej ostala sposobnost pogovarjanja. Neke­ga dne sem k don Bosku pospremil Juda, starega okoli petdeset let, ki mi je zaupal željo, da bi ga rad spoznal. Ne vem, kaj se je dogajalo med njima, a tisti Jud mi je ob od­hodu dejal, da ce bi bil v vsakem mestu en don Bosko, bi se ves svet spreobrnil. Ucin­kovite so bile besede, izrecene tistim, ki so se mu približali. To dokazuje tudi, kako so ga fantje imeli radi in kako jim je pomagal, da bi bili dobri. Don Bosko je uporabljal sposobnost pogo-vora, da bi pomagal fantom, kako naj rešijo svojo dušo. A ne samo fantom: velikokrat so ga klicali v mesto, da je spovedal bolne in trmaste grešnike. Ko sem ga ob vrnitvi v Oratorij povprašal, kako je bilo, je le dejal: »Tisti in tisti se je spovedal.« Veliko ljudi je don Bosku svetovalo, naj omeji sprejemanje fantov v Oratorij. Celo njegova mama mu je ocitala: »Ne delaš drugega, kot išceš fante, pa veš, da ni prostora.« Nekega dne sem tudi sam opomnil don Boska, da so stroški za sprejem tolikih fantov preveliki, a mi je odvrnil, da je Oratoriju crpalka [Božja previdnost], ki vedno nacrpa dovolj kovan­cev, zato zaradi pomanjkanja denarja ne bo nikoli prenehal sprejemati revnih fantov. Stežka je šlo naprej, a Gospod ga je vedno oskrbel s sredstvi za reševanje revnih fantov in izkazovanje mnogih dobrih del. Don Bosko ni nicesar obdržal zase. Nekoc je dobrotnik prinesel v Oratorij nekaj novih srajc, zelo lepih in dobro narejenih, posebej za don Boska. V soboto zvecer sem položil eno tistih srajc na njegovo posteljo. A pre­senecen sem jo naslednje jutro našel na is-tem mestu. Ko sem ga srecal, mi je zaklical: »Bisio! Kakšne srajce pripravljaš za revnega duhovnika?« »Komu naj bi jih dal, ce ne Vam?« »Daj jih nekomu, ki ima prevec prostega casa!« V Oratoriju sem se dobro pocutil. Spošto­ vanje in ljubezen, ki sem ju cutil do don Boska, sta me vodila, da sem ostal z njim. A leta 1871 sem moral Oratorij zapustiti in se vrniti domov, da bi skrbel za starše. Postal sem izkušen in premožen trgovec, porocil sem se in postal oce. A nikoli nisem pozabil let, preživetih ob don Bosku. Pogos-to sem ga hodil obiskovat, dajal sem mu gospodarske nasvete, seveda zanj brez po­mena, saj je zaupal samo Božji previdnosti. Leta 1880 je moja žena hudo zbolela na srcu. Zdravniki ji niso dali upanja na ozdra­vitev. Ostala mi je še zadnja možnost: prositi don Boska za blagoslov. Žena se je strinja-la. Don Bosko je pristal, jo sprejel, zbudil v njej pogum in ji zagotovil, da bo ozdravela. Dejansko je živela še petnajst let na veliko cudenje zdravnikov, ki so jo zdravili. V mesecu oktobru slovenske DON BOSKOVE PROSTOVOLJKE praznujejo 40 let življenja in skritega delovanja v tem svetu. DON BOSKOVA PROSTOVOLJKA P rva slovenska prostovoljka je takrat, na zacetku poti, zapisala: »Danes za-cenjam novo dobo življenja. Božji klic je prevec razlocen in jasen, da bi ga mogla preslišati. In kogar Bog klice, temu pokaže tudi pot, po kateri naj hodi.« Don Boskove prostovoljke živimo sredi sveta, smo posvecene sredi sveta kot laikinje, pok­licane od Boga in poslane v svet, da bi ga od znotraj prekvasile s cloveškimi vrednota-mi in kršcanskimi krepostmi. Naše življenje je brez posebnih zunanjih znamenj, in sicer zaradi enakosti z brati in sestrami, s kateri-mi živimo in delamo. Naša pravila celo zah­tevajo tajnost, da lažje pristopimo do tistih, ki niso naklonjeni duhovniku ali redovnici. Posnemamo Jezusa, ki je tudi živel tiho in skrito v svoji družini. Na prehojeni poti je bilo veliko clanov sale-zijanske družine, ki so pomagali, da je naša ustanova tudi v Sloveniji v polnosti zaživela. Sedež naše ustanove je v Rimu. Sosestre, ki so takrat vodile ustanovo, so nam bile tr-dna opora in pomoc. Veliko zaslug pa imajo tudi naši duhovni asistenti. Posebno vlogo je imel naš prvi asistent, ki ni bil samo du­hovni voditelj, ampak tudi prvi oblikovalec, prevajalec in povezovalec z odgovornimi v Rimu. Bog naj mu bo bogat placnik v ne­besih. V Rimu se je v teh letih zvrstilo osem vrhov­ nih obcnih zborov, na katerih so nastajali novi dokumenti naše ustanove, tudi preno­vljene konstitucije – pravila življenja v us-tanovi. Naš ustanovitelj Filip Rinaldi, tretji don Boskov naslednik, je bil proglašen za blaženega, kar je v ustanovo prineslo veliko veselja in trdnosti. Tudi dekleta – kandidatke so prihajale »na oglede«. Kar nekaj se jih je zvrstilo v teh letih, a vztrajalo nas je le nekaj. Danes nas je enajst z zaobljubami in ena kandidatka. Drago dekle, ki prebiraš te vrstice, cudovito je živeti skrito, darovano življenje. Prisluh­ni, tudi danes Bog klice, samo slišati moraš njegov glas: »Pridi in hodi za menoj.« »Jezusa sem prosila, da ne bi nikdar in niti za trenutek pozabila, da sem odslej popolnoma Njegova.« Naj to razmišljanje zakljucim z besedami naše prve prostovoljke, ki jih je zapisala ob prvih zaobljubah: »Jezusa sem prosila, da ne bi nikdar in niti za trenutek pozabila, da sem odslej popolnoma Njegova.« dbpnatalija@gmail.com Živi tabernakelj In to, kar je zapisala, po 40-ih letih še ved-no živi v popolni predanosti Njemu, ki jo je poklical. Ce želiš izvedeti vec, nam piši: Svetna ustanova Don Boskovih prosto­ voljk šteje skoraj 1200 clanic, ki prihajajo iz 60 držav in živijo posvetitev Bogu z obljubami pokoršcine, uboštva in cistosti v svojem vsakdanjem življenju. Ne živijo v skupnostih, temvec se zbirajo kot »skupina« enkrat ali dvakrat na mesec, ko preživijo dan v skupnem oblikovanju in druženju. Vcasih je drugim, tudi clanom salezijan­ske družine, nerazumljiv pomen »svetne posvetitve« Don Boskovih prostovoljk. Po preprostih besedah nekdanje svetov­ne odgovorne Olge K. lahko zaslutimo namen te ustanove: »Želim si, da bi dobri Bog iz mene in vseh mojih sester naredil živi tabernakelj v tem svetu..« Novo vodstvo DBP 26. julija 2019 so Don Boskove prostovolj­ke, sedma skupina v salezijanski družini, na 8. generalni skupšcini izvolile novo vrhovno odgovorno za svojo ustanovo. To je postala Slovakinja Dagmar K. Poleg nove odgovorne in namestnice je generalna skupšcina izvoli-la še 10 clanic v novi vrhovni svet DBP. V casu generalne skupšcine je 83 delegatk iz Azije, Afrike, Južne Amerike in Evrope, ki so predstavljale skoraj 1200 Don Boskovih prostovoljk, povezanih v 182 skupin in 27 pokrajin, preživelo doživete dneve razloceva­nja in izmenjave izkušenj. Iz tega je nastal dokument »Poslanstvo DBP«, ki bo služil za smernice ustanove v naslednjih šestih letih. Dokument izpostavlja izzive na razlicnih podrocjih (družbena omrežja, politika, clove­kove pravice, delo, družina, mladi, ekologija, družbena obrobja, cerkvena okolja, medver-ski in medkulturni dialog), na katere so DBP kot posvecene salezijanske laikinje poklicane biti znamenje Kristusove ljubezni v svetu. Žensko laicno ustanovo papeškega prava DBP je ustanovil blaženi Filip Rinaldi 20. maja 1917 v Turinu. Trenutno je to najvec­ ja laicna ustanova v katoliški Cerkvi, ki ji je posebno priznanje dal tudi papež Francišek, ki je nekdanjo vrhovno odgovorno Olgo K. imenoval za clanico Kongregacije za ustano­ve posvecenega življenja in družbe apostol­skega življenja. Dobrodelnost POTOVANJE Peter Polc, ravnatelj salezijanske skupnosti v Želimljem, direktor Zavoda sv. Franciška Saleškega in ravnatelj Gimnazije Želimlje, je 5. septembra obhajal srebrnomašni jubilej. Zaposlene, sodelavce in dijake je nagovoril s pomenljivimi mislimi. D ragi bratje in sestre! Velikokrat pridigam na potovanjih in zna se zgoditi, da bodo tudi te besede delno popotniške. Menda obstajajo pravljicne dežele: dom pravljic, Kekce­va dežela, Narnija, Hobitova dežela. Slednja je še prav posebna. Nisem bral te knjige in nisem pogledal tega filma, videl pa sem nekaj slik in odkril nekaj zanimivih dejstev. Da je Hobito­va dežela postala tako lepa, so morali vložiti veliko, veliko truda. Filmski gledalec obcuduje to pravljicno deželo, ne zazna pa vsega tega napora, »skritega za kulisami«. Pred davnimi leti sem dobil za spomin od neke dijakinje zanimivo drevo. Lepo je in zanimivo. A mene bolj kot sama lepota navduši trud, ki je vložen v ta izdelek. Izdelovala ga je 16 ur. In ta njen trud daje drevesu dodatno vrednost. Morda se je kdo cudil današnjemu berilu. To je bil zapis velikega svetopisemskega popotnika sv. Pavla. Verjetno je na svojih potovanjih vi-del marsikaj lepega, v svojem zapisu pa nam odpre pogled v tisto zakulisje, ki ni bilo prijet-no. Kot sam piše, so ga veckrat bicali, kamnali, doživel je vec brodolomov, preživel noc in dan v razbitinah na odprtem morju. Bil je v nevar­nosti pred razbojniki, v pušcavah, v mestu … in še marsikaj nepravljicnega se mu je zgodilo. Morda je zaradi te zagnanosti, truda … Bog še toliko bolj blagoslavljal njegovo delo. Govoril sem o pravljicnih deželah. Vedno znova ugotavljam, da je tudi želimeljska dežela ena prav posebna dežela. Ne vem, ce je pravljicna, je pa gotovo posebna. Vsak je dodal svoj de­lež: salezijanci smo kot salezijanci in duhovniki vložili svoj delež, vzgojitelji, profesorji, dijaki in vsi drugi, ki živijo in/ali delajo v tej hiši, pa svojega. In ravno zaradi vsega tega truda vseh 38 don BOSKO 2019 / 4 PETER POLC, sdb direktor zavoda sv. franciška saleškega so Želimlje, upam, kar všec don Bosku, ki tam zgoraj z nebesnih višav vsake toliko casa malo pogleda v to našo dolino. V evangeliju je bilo govora o hiši na trdni ska- li. Cez dve uri bomo podpisali z gradbinci po­godbo, cez kakšen dan bodo zabrneli gradbeni stroji. V letu dni se bomo mocno zadolženi vse­lili v nov dom. Lepo! A vsi ti zidovi nimajo svo­jega smisla, ce za temi zidovi ne bomo SKUPAJ GRADILI nekaj lepega, nekaj salezijanskega, ne­kaj božjega. Tega ne morejo zgraditi gradbinci in nihce drug. Prevzeten in neumen bi bil, ce bi mislil, da lahko jaz v Želimljem ne vem kaj na­redim. To želimeljsko deželo, želimeljsko drevo ustvarjamo vsi skupaj. Dobrega Boga pa prosimo še necesa. Menim, da je za želimeljsko deželo zelo pomembno, da smo tu tudi salezijanci, tudi duhovniki. Tisti, ki me vsaj malo poznate, iz prve roke veste, da za salezijanca ni nujno, da je popoln. Morda je vcasih še bolje, ce si »malo prismuknjen«! In prosimo Boga, naj tudi v želimeljski in še kakšni drugi deželi stoji ob strani tistim, ki jih klice na pot salezijanca, duhovnika, redovnika, redovnice, sotrudnika … Naj tem, ki jih klice, kot je klical Samuela v da­našnjem prvem berilu, tudi pomaga, da bodo kot Samuel njegov klic slišali, razumeli in se odzvali. In to je, kakor smo slišali pri Samuelu, vcasih kar zapleteno. Resnicno bi privošcil še marsikomu, da bi mu bilo v življenju tako lepo, kot je meni, duhov­niku in salezijancu v tej dolini pod svobodnim soncem. Amen. celotna homilija na spletu WWW.DONBOSKO.SI Srebrnomašnikovo potovanje V ŽELIMLJEM SPET GRADIJO! Ob tem se samo po sebi postavi vprašanje: »Kaj so nori? Še nimajo dovolj streh, ki jih je potrebno vzdrževati?« Kot tisti, ki skrbim za ekonomijo v našem zavodu, sem prvi, ki se zavedam, da je vsega ogromno, zdi se, da že zdaj prevec, toda ... JANEZ DRNOVŠEK, sdb ekonom zavoda sv. franciška saleškega K o se je leta 1994 zacela prva faza obno­ve obstojecih stavb, ki so bile zgrajene dobrih 20 let prej za potrebe takratne Srednje verske šole, se je najprej uredila nova kuhinja in jedilnica. Tako je bilo zadošceno tudi zakonskim zahtevam, ki jih je s sabo pri­nesla ustanovitev javno veljavne gimnazije. Že takrat se je vedelo, bo nujno potrebno dograditi prostore za dijaški dom in športno dvorano. To je bilo realizirano v letih od 1996 do 1998. S tem smo pridobili prostore, ki naj bi zadošcali za dijake, vpisane v našo gim­nazijo. Predvidevali smo, da število dijakov v gimnaziji ne bi preseglo številke 250, v domu pa ne vec kot 180. Leta so minevala in vsako leto je bilo vec mladih, ki bi se želeli šolati v Želimljem. Po-veceval se je predvsem delež tistih, ki so želeli bivati v Domu Janeza Boska. Zmanjkalo je dodatnih sob in postelj, kuhinja in jedilnica sta na robu zmogljivosti. Število dijakov v gi­mnaziji se je povzpelo nad 300, v domu nad 220. Kaj storiti? Don Bosko v podobnih primerih ni bil v dvomu: mladim, ki si želijo salezijan­ske vzgoje, je to potrebno ponuditi. Skupaj z vodstvom inšpektorije smo spreje­li odlocitev: pri obstojeci zgradbi, v kateri je kuhinja in jedilnica, bomo naredili prizidek. Kmalu pa se je izkazalo, da je stavba iz leta 1969 grajena na nacin, ki ne dopušca takega posega. Zato smo iskali naprej. Edina mož­nost je bila gradnja nove stavbe s prostori za kuhinjo, jedilnico in sobami za dve vzgojni skupini. V lanskem letu smo zaceli z izdelavo projek­tov. Letos avgusta (na god muceništva Janeza Krstnika) je bilo izdano gradbeno dovoljenje, 5. septembra pa je bila podpisana pogodba z izvajalcem gradbenih del, ki so se zacela teden dni pozneje. Hvala za vsak dar! Zavod sv. Franciška Saleškega Želimlje 46, 1291 Škofljica iban SI56 1010 0005 7522 741 sklic 00 2908 Seveda smo pred pricetkom del ravnali tako, kot pravi Jezus v Lukovem evangeliju: »Kdo izmed vas, ki hoce zidati stolp, prej ne séde in ne preracuna stroškov, ali ima dovolj, da ga dokonca?« (Lk 14,28). Ob tem pa se za­vedamo tudi tega, kar pravi psalm 127: »Ce Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 127,1). Ker vemo, da zgradbe, ki smo jo zaceli gradi-ti, ne zidamo zase, ampak za mlade, ki bodo v prihodnosti prestopili prag naše ustanove, smo imeli pogum, da smo se precej zadolžili. Ob tem pa mocno zaupamo v Božjo previ­dnost, ki nas vedno spremlja na vsakem ko­raku in se nam kaže na toliko razlicnih naci­nov in preko toliko dobrih ljudi. Recepti matere Marjete PREPOZNATI POSLANSTVO TOMAŽ STOJC, sdb povedal obnove vseh pridig. Don Calosso je zaznal nadarjenost tega fanta in se pogovo­ril z Marjeto, da bi ga zacel poucevati latin-šcino in še kakšne druge predmete. Mati se je s tem predlogom takoj strinjala in tako je Janezek, kljub nasprotovanju brata An-tona, pricel pouk pri tem dobrem duhovni­ku. Kmalu pa ga je zadela nova preizkušnja, saj je ta dobri duhovnik in vzgojitelj kmalu umrl. Janezek je bil spet obsojen na samo trdo delo na polju. Kot smo videli, v don Boskovih casih šola­nje ni bilo lahko. Potrebno je bilo prehoditi kar nekaj kilometrov v soncu, mrazu, dežju. Ob ucenju je bilo potrebno trdo delati. Mati Marjeta je vsa ta nasprotovanja prenašala z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Cutila je, da je Janezek izbran za poslanstvo, poslanstvo Njega. Koliko družin danes še prepozna poslanstvo posameznega clana, ki ga ima On za vsake­ga izmed njih? D rage bralke in bralci, lepo vas pozd­ravljam po dolgih in vrocih pocitni­cah. Upam, da vam je sladoled med pocitnicami uspel. Ko se zacenja novo šolsko leto, vam želim obilo potrpljenja z vašimi ot­roki, njim pa blagoslova pri delu v šoli. Don Bosko je že v zgodnjem otroštvu poka­zal svojo nadarjenost in bistrost. Te darove je prva prepoznala njegova mati Marjeta. Janezek je tako ob pomoci svoje mame za-cel obiskovati kmeta iz sosednje vasi, ki ga je naucil brati. Kasneje ga je v šolo sprejel kaplan v Caprigliu, don Lacqua. Pri Janezku pa tudi ni šlo vse gladko in veselo. Brat An­ton je nasprotoval vsakršnemu obisku šole in prebiranju slovnice. Mati Marjeta si je pod pretvezo izmislila, da je moral Janezek na obiske k teti ali z narocili k dedku: samo da je lahko obiskoval šolo pri gospodu kaplanu. Nekega dne, ko se je Janezek vracal iz Buti­gliere, kjer so imeli misijon, je srecal duhov­nika don Calossa. Ta ga je prijazno vprašal, kaj je odnesel od pridig in Janezek mu je ZANIMIVOSTI salezijanskega sveta SALEZIJANSKA NAVZOCNOST V AFRIKI Prvi salezijanci so na afriško celino prišli leta 1891. Danes v salezijanski pokrajini Afrika-Madagaskar delujejo: - 4 inšpektorije z delegaturami - 9 vizitatorij - 1593 salezijancev - 147 novincev - 10 škofov SALEZIJANSKA NAVZOCNOST V OCEANIJI Prvi salezijanci so prišli v Avstralijo leta 1922. Danes delujejo v šestih državah: Avstralija, Nova Zelandija, Fidži, Papua Nova Gvineja, Salomonovi otoki in Samoa: -1 inšpektorija z delegaturo -1 vizitatorija -143 salezijancev -4 novinci INŠPEKTORIJA združuje v širšo skupnost krajevne salezijanske skupnosti. VIZITATORIJA je podobna inšpektoriji, le da pomanjkanje osebja, denarnih sredstev ali kak drug razlog narekuje, da se ne ustanovi nova inšpektorija. DELEGATURA se ustanovi, ce na obmocju inšpektorije razdalje ali drugi razlogi ovirajo inšpektorja, da bi se mogel primerno posvecati kakim krajevnim skupnostim. POVEZANI NA DRUŽBENIH OMREŽJIH Nagradna križanka Don Boskov izrek o predanosti mladim SESTAVILA MATEJA IMENIK, PREGLEDEN SEZNAM KNJIG PRIPRAVA ZA OMETANJE GEOME­TRIJSKI LIK MAJHNA KRPA DON BOSKO ANTON TRSTENJAK IZROCITEV NAPIS NA KRISTU­SOVEM KRIŽU PLUTA, PLUTOVINA GORA V HIMALAJI (7132 m) RIMSKI BOG LJUBEZNI RASTLINSKA BODICA OTILIJA (LJUBKOV.) STOPNJA HITROSTI EVA RAS LADJEDELNI­ŠKA NAPRAVA KDOR JE UMRL DON BOSKO PRIPRAVA ZA MERJENJE SILE GLASBA ZA ENEGA IZV. KOPALIŠCE V LJUBLJANI KLICA, KAL, POGANJEK ANDREJ NAGLIC TRAVNAT SVET NA KONCU NJIVE OSEL, SIVCEK 4. IN 1. SAMO­GLASNIK UNICEVALKA ŽELEZA LJUBITELJ, LAIK NAJVIŠJA GO­RA V TURCIJI GLINA, ILOVICA POT V SNEGU ANTON DERMOTA SL. KOSTUMO­GRAF HRANITELJ POLDRAG KAMEN ROZALIJA (KRAJŠE) NOVOZELAND. DOMACINI ZANOS, POLET, VNEMA VULKANSKI IZMECEK ANGL. PISAT. AUSTEN DELAVNICA, KJER IZDELUJEJO ORODJE ELEMENT (KRAJŠE) PRIVLAC­NOST, CAR ZVEZDA V OZVEZD. ORLA 6. IN 15. CRKA ABECEDE SOLMIZACIJ­SKI ZLOG 12. IN 6. CRKA ABECEDE GRŠKA BOGINJA MIRU SUROVINA ZA COKOLADO SLOVENSKA PESNICA META ZID Vabljeni na srecanje www.donbosko.si/mladi salezijanska.mladina@sdb.si 059 339 206 KRAJ DATUM DOGODEK UDELEŽENCI STIK Bled 18.-19. 10. 2019 Duhovni vikend za voditelje in animatorje birmanskih skupin dijaki, študenti in ostali odrasli s. Barbara Poredoš, 041 811 369 md.bled@gmail.com 22.–24. 11. 2019 Salezijanski vikend za družine družine s. Barbara Poredoš 041 811 369 md.bled@gmail.com 13.–15. 12. 2019 Adventni vikend z Bogom študenti in mladi odrasli Klemen Balažic kbalazic@gmail.com 20.-22. 12. 2019 Duhovne vaje za študente in mlade odrasle študenti in mladi odrasli s. Marija Imperl, 041 982 866 md.bled@gmail.com Zagreb 15.-17. 11. 2019 Mednarodna duhovna obnova dekleta (18 do 30 let) s. Katja Balažic, 070 778 010 s.katja.balazic@gmail.com Rijeka 10.-12. 1. 2019 Ljubljana Rakovnik 12. 10. 2019 Srecanje salezijanske mladine ob obisku Toma Uzhunnalila mladi Boštjan Jamnik salezijanska.mladina@sdb.si 20. 10. 2019 Informativno srecanje misijonskih prostovoljcev študenti in mladi odrasli Iniciativ Angola office@angola.at 8. 10., 5. 11., 3. 12. 2019, 7. 1. 2020 Srecanje z Bogom, kateheze za mlade študenti in mladi odrasli Klemen Balažic kbalazic@gmail.com 14. 11., 12. 12. 2019, 16. 1. 2020 Vecer sodobne kršcanske glasbe vsi Robin Ulaga salezijanska.mladina@sdb.si 24. 10., 19. 12. 2019 Sveta maša v salezijanskem duhu dijaki, študenti in mladi odrasli Boštjan Jamnik salezijanska.mladina@sdb.si 29. 11.–1. 12. 2019 Usposabljanje Oratorijski voditelj I oratorijski voditelji Tilen Mlakar pisarna@oratorij.net Želimlje 15.–17. 11. 2019 Duhovne vaje osnovnošolci 4.—7. r. Gašper M. Otrin majcnov.dom@gmail.com 22.–24. 11. 2019 osnovnošolci 7.—9. r. 6.–8. 12. 2019 srednješolci 13.–15. 12. 2019 fantje ministrantje 18. 1. 2020 Dan odprtih vrat Gimnazije Želimlje vsi zelimlje@zelimlje.si Veržej 30. 11. 2019 Srecanje družin birmancev birmanci z družinami Primož Korošec primoz.korosec@marianum.si 6. 12. 2019 Odprtje razstave jaslic vsi 30. 12. 2019 - 1. 1. 2020 Silvestrovanje družin družine 10.–12. 1. 2020 Usposabljanje salezijanskih animatorjev animatorji SMC-jev Boštjan Jamnik salezijanska.mladina@sdb.si