JIM MENZEL
JIM BO ŽE ŠE KAPNILO
Jiri Merize!, češki filmski igralec, filmski, televizijski in gledališki režiser, je rojen v Pragi 23. februarja 1938. Med letoma 1957 in 1962 je na praški FAMU (Filmska in televizijska fakulteta Akademije lepih umetnosti) študiral filmsko režijo in jo pri profesorju Otokarju Vavri z diplomskim izdelkom Gospod Foerster nam je umrl (1962) tudi uspešno končal. Poklicno pot si je utr! v družbi Kratky film Praha, leto dni po diplomi pa se je že izkazal kot asistent režije v filmu O nečem drugem Vere Chytilove. Zatem je odslužil vojaščino in se v družbi Vere Chytilove, Ivana Passerja, Jaromila Jireša in Jana Nemca preskusil v skupinskem projektu ekranizacije po literarnih predlogah Bohumila Hrabala, svojega plo-dovitega poznejšega sodelavca - po povesti Smrt gospoda Baltazarja je Menzel prispeval enkraten delež za omnibus Bi-sercki na dnu.
Menzlova gledališka dejavnost je tesno povezana z najznamenitejšimi praškimi teatri, recimo Cinoherni klub, Divadlo na zabradli in Disk, v zadnjem času pa tudi z nacionalno svetinjo - Narodnim divadlem. Kot režiser je veliko delal v tujini - v Baslu, Bochumu, Zurichu, Berlinu, na Madžarskem, Finskem, Švedskem in v Jugoslaviji. Snemal je za švedsko televizijo. Leta 1990 je po naročilu M. G. M. Productions iz New Yorka ekraniziral znamenito Havlo-vo dramo Avdienca in o inscenaciji posnel tudi dokumentarni film. Oboje so odkupile številne svetovne televizijske hiše. Jiri Menzel-igraiec seje že izza leta 1964 pojavljal skorajda v vseh svojih stvaritvah, igral pa je tudi v filmih drugih čeških in nekaterih madžarskih avtorjev. V Muha-vem poletju se je postavil celo v glavno vlogo akrobata, za igralski dosežek v Igri o jabolku (Vera Chytilova, 1976) pa je prejel zlato plaketo na mednarodnem filmskem festivalu v Virgin Islands, ZDA. Domala vsi Menzlovi filmi so predstavljali CSSR - in še zdaj predstavljajo CSFR -na najuglednejših mednarodnih festivalih in pregledih, večina izmed njih je bila tudi krepko nagraje(va)na. Za Strogo nadzorovane vlake je režiser 1967. prejel oskarja za najboljši tujejezični film in najvišjo nagrado v Mannheimu, leta 1968 je dobil za režijski in glavni igralski prispevek k Muhavemu poletju visoko priznanje v Karlovych Varech, 1976. za film V gozdni samoti srebrnega huga v Chicagu in nagrado kritike v San Franciscu, leta 1981 ga je počastilo posebno priznanje mednarodnih ocenjevalcev na beneški Mostri, saj je osupil z izdelkom Postriženo -12 skrajšano, pet let kasneje pa se je začelo bombardiranje z laskanjem Moji vasici: nagrada občinstva v Valladolidu (1986) in nominacija za oskarja (1987) sta bili le vrh novega uspeha. Za Konec starih časov so Jirija Menzla 1989. posuli s konfeti v Montrealu, leta 1990 pa so mu za 21 let star, do tedaj nepredvajani film Škrjanci na vrvci dodelili zlatega medveda v Berlinu in nagrado Akira Kurosawa v San Franciscu.
Menzlovi filmi so sčasoma postali občudovanja vreden češki izvozni artikel, produkt, ki zanima še tako izbirčne distributerje. Tako je bil Postriženo - skrajšano prodan v 26 držav (poleg vse Evrope so si ga lahko ogledali še v ZDA, Kanadi, Hong Kongu, Urugvaju in Ekvadorju); Moja vasica je odpotovala v 20 držav (13 evropskih pa še v ZDA, na Japonsko, Kitajsko, v Brazilijo in Mozambik); Konec starih časov so podoživeli v ZDA, Kanadi, Argentini in šestih evropskih državah; Škrjanci
na vrvci pa so se utrgali in odfrleli na 20 različnih koncev - poleg tradicionalne Evrope še na Japonsko, Tajvan in v Izrael. Režiserjeva priljubljenost na domačem terenu je kratko malo nepojmljiva: Postriženo - skrajšano se vrti od leta 1981 in ga je videlo že domala tri milijone Cehov, Moravcev in Slovakov, blagajniški rekord pa ima Moja vasica, ob kateri se je zabavalo že več ko pet milijonov „gledalcev (ali tretjina vsega prebivalstva CSFR). Obisk kinematografov, v katerih se od začetka
Jl&i MENZEL iFOTO: MILOSIAV MIRVALD)
distribucije, t. j. 1990, vrti Konec starih časov, se bliža četrt milijona ljudem, Škrjance na vrvci pa si je istočasno ogledalo že 800 tisoč ljubiteljev filma. Menzlov najnovejši produkt Opera za tri groše ima po vseh napovedih velike možnosti za podoben uspeh.
Jifi Menzel je edini Cehoslovak, ki je član ameriške Academy of Motion Picture Arts and Sciences. Je ledig & fraj, brez otrok, nekadilec in abstinent; vojaška stopnja: navadni vojak.
FILMOGRAFUA
SAMOSTOJNE CELOVECERNE REZIJE
1964
Smrt pana Baltazara (Smrt gospoda Baltazarja) v: Perltčky na dne (Biserčki na dnu);
1965
Jak se koupe žena (Kako se koplje ženska) v: Zločin v divči škole (Hudodelstvo v dekliški šoli);
1966
Ostre sledovane vlaky (Strogo nadzorovani vlaki);
1967
Rozmarne leto (Muhavo poletje);
1968
Zločin v šamanu (Hudodelstvo v kabaretu);
1969
Skrivanci na nitich (Skrjanci na vrvci);
1974
Kdo hleda zlate dno (Kdor išče zlato dno);
1975
Na samote u lesa (V gozdni samoti);
1978
Baječni muži s klikou (Čarodeji s kamero);
1980
Postrižiny (Postriženo - skrajšano);
1983
Slavnosti sneženek (Praznovanja zvončkov);
1985
Vesničko ma strediskova (Moja vasica);
1989
Konec starych času (Konec starih časov);
1991
Žebracka opera (Opera za tri groše);
V svojih filmskih izdelkih se redoma srečuje s priredbami književnih del, in to predvsem z Bohumilom Hrabalom (Smrt gospoda Baltazarja oz. Biserčki na dnu, Strogo nadzorovani vlaki, Skrjanci na vrvci, Postriženo - skrajšano in Praznovanja zvončkov), Josefom Škvoreckim (Kako se koplje ženska oz. Hudodelstvo v dekliški šoli in Hudodelstvo v kabaretu) in Vladislavom Vančurom (Muhavo poletje in Konec starih časov).
EKRAN: Gospod Menzel, v enem izmed pogovorov ste izjavili, da ste bili k snemanju vseh svojih filmov - z izjemo dveh - prisiljeni. Kako je s tem? Kako se tista filma, ki ste siju želeli ustvariti, razlikujeta od onih, ki ste jih bili prisiljeni delati?
Jiri Menzel: Nikakor.
Kako to - nikakor?
Pravzaprav ne vem. Saj ne, da bi bil k onim filmom prisiljen, toda niso bili iz mojega poklica, niso bili sad mojega domisleka, mojega podneta. K svojemu poslu sem bil vselej pozvan. Ne prisiljen, pač pa pozvan.
Ja, že razumem. Toda mami to isto, kakor biti prisiljen v tistem negativnem pomenu, kakršen je bil svoje čase vedno navzoč?
No, razlike v tem res ne vidim, zakaj tudi filma, ki sem si ju želel posneti, sem snemal kot svojo dolžnost. Zame je bila to z ene strani iskrivost, z druge nekolikšen napor. K svojemu početju sem bil venomer nekako sprovociran. Prvi izmed filmov, ki ju imate v mislih, češ da sta izrazito moja, je Skrjanci na vrvci. Leta 1968 je bila pač enkratna priložnost, da se posname film o petdesetih. To je bilo tudi jasno in glasno rečeno. In prav tedaj je izšla Hrabalova knjiga, o katere temi sem si nekoliko poprej še domišljal, da bi bila možna samo v knjižni, nikakor pa ne v filmski obliki. Ko so se reči 1968. sprostile, pa sem stvar naredil po svoje. Takšno, kot je bila po moji zamisli. V bistvu je bilo to nekako izjemno. Tudi drugi samostojni impulz, ki ga imate v mislih, je bil Hrabalov, in to v časih, ko je bil ta pisatelj prepovedan in so njegove izdaje prihajale na piano kvečjemu postopoma. Tako mi je prišel v roke izvod njegove Postriženo - skrajšano; na tem pisanju sem začel snovati, in trajalo je kakih osem let, preden se mi je besedilo posrečilo preliti na platno. Hrabala so se namreč sila bali. Po malem so ga začeli tiskati, sprva nič Postriženega, potem so to delo izdali v celoti, pri čemer pa se jim je ves čas še vedno zdelo, da je reč za film premalo pohlevna. Ja. Za Postriženo, za ta nedolžni film so govorili takšne reči. Tedajšnji avtomatizem je namreč dajal prednost televiziji, šele potem je prišel na vrsto film. Ker je pač premočno vplival na množice. Teater se je v tistih časih meril po tem, kje in kako so se predstavljale pomembne »mestne hiše« ali kje in kako so bili zaskrbljeni oblastniki. Jasno da je bil tudi odnos do knjig takšen, le da se je pri njih vselej domne-
valo, da bralska zmožnost nikakor ne dosega gledalske.
So režiserji, ki tako radi igrajo po filmih. Woody Allen na primer tako kot vi. Zdi se mi, da imata nekaj skupnega - ali se motim?
Nikakor, oba nosiva naočnike. In imava rada humor. Allen obvlada svoj čudoviti ameriški humor, ki ga jaz, ker žal ne znam dobro angleško, ne razumem v celoti. Pa mi je vseeno všeč tisto, kar o njem preberem, ko sledim prevodu. Sicer pa je Martha Keller njega dni porekla, da sem kakor Woody Allen - s tem razločkom, da mi ni treba enkrat tedensko zahajati k psihiatru. Toliko, kar zadeva razlike.
Bi se lahko za hipec zamislili in povprašali o igralskem ponosu? Med pisatelji je bilo vprašanje ponosa povezano s političnim nazorom. Za časa totalitarizma je bila stvar pri slednjih namreč docela jasna: Kdor se ni nameraval ukloniti, pa ni mogel pisati, kaj šele objavljati, je moral seveda početi kaj drugega. Kar zadeva igralce, je bila »prilagodljivost« nenehoma opravičevana (»Nisem mogel reči ne, imel sem družino, moral sem hlastati za vlogami.«) Prav obrnjeno od te miselnosti si predstavljam, da je imel vsakdo možnost poreči: »Ne, tegale pa v tem trenutku ne!« Kaj pravite na to?
Zelo težko je kogar koli obtoževati; sleherni izmed nas je imel svojo mejo kod drugod. Sploh je nekolikanj trapavo meriti pisatelje tako, igralce spet drugače in na primer delavce po svoje. V vseh poklicih so bili ljudje, ki so se znašli zase, vlekli velike denarje, poznali smo kolaboracioniste. Govorili so si seveda tudi takole: »Moram preživeti družino.« Ta meja je ... Kaj pa prodajalec, ki je goljufal kupce ...
Vem, vem, toda umetnik je vendarle izobražena osebnost.
Ne maram, da se umetnik postavlja nekam drugam kakor navaden delavec ali obrtnik. Resnici na ljubo so bili v tistih časih igralci, ki so ostali neomadeževani in kljub situaciji ostali pomembni, ker so si zmogli ohraniti svojo kakovost. Poznali smo tudi igralce, ki so se kot takšni skušali obdržati, pa so padli v zoprno nemilost. Kakor na primer gospod Hrusinsky. Delovali pa so še igralci, ki so si svoj položaj s posebno zmožnostjo obdržali na takšni ravni, da se je govorilo »saj ni bil politično tako visoko-leteč«; igrali so, za navrh, takšni, ki so si govorili: »Ce ne bom jaz, bo pa zagotovo kdo drug«. In v bistvu so celo takšni igralci | 3 nedolžni. Tiste čase pa je delovala, ja, peščica igralcev, ki je izkoristila tako Imenovani politični angažma, da bi si bila zboljšala osebni standard. Prav malo jih je bilo, sami poredneži. V najinem pogovoru ne igrajo pomembne vloge. Tam nekje kmalu po novembru ti je tak pezde rekel, da se mora igralec, ki je interpretiral tri komisarje in tri partijske sekretarje dvigniti nad onega, ki je igral štiri partijske sekre-
INTERVJU JIM MENZEL: JIM BÖ ZE SE KAPNILO
tarje. Toda nekaj je na tem. Lejte, to je bilo tako kot v vojni. Tedaj so prav tako poznali krdela ljudi, ki so držali gobec, pa potihem in vztrajno delali za državo. Rekel bi, da kaj takega nosi v sebi prav vsakdo.
Gospod Menzel, poznate jugoslovansko, danes pravzaprav ne več jugoslovansko, reciva, hrvaško gledališče. V tej državi ste imeli priložnost režirati Hamleta. Kakšno je bilo delo s hrvaškimi igralci? In kakšen je za vas razloček med češkimi in hrvaškimi igralci?
Delal sem v Dubrovniku. In tam sem delal tudi s Srbi. Navsezadnje sta imela glavni vlogi srbska igralca, pri isti predstavi pa
sem sodeloval tudi s slovenskima igralcema. Potem sem še! še v Ljubljano na predstavo, ki jo je režiral Georgij Paro, in tam sem videl dva neskončno dobra igralca -imena si žal slabo zapomnim. Igrala sta v Ostrovskega Gozdu. To sta bili zelo lepi igralski stvaritvi. Nekaj je prišlo vmes, tako da Slovenca pri meni nista mogla igrati. Razloček med hrvaškimi in češkimi igralci ni posebno velik, morebiti edinole v tem, da so bili spričo ugodnejših gospodarskih pogojev Hrvati (i/i Slovenci) za kanec dejavnejši kakor Cehi. Nenavadno pa je bilo, da sta bila oba srbska zvezdnika nekoliko »srbska«.
Imeli ste možnost spoznati nekatere vrhun-
ske jugoslovanske režiserje. Na FAMUso bili vaši študentje, danes pa so že svetovno znani režiserji; tako na primer Emir Kusturica, Srdan Karanovič, Rajko Grlic... Kako vam je všeč njihovo delo ?
Neskončno rad imam Kusturico. Ne bi bi! rad krivičen, saj sem iz te skupine spoznal edinole njega in mu celo igral v eni izmed šolskih obveznosti; vsi izmed naštetih so pri nas študirali v sedemdesetih, ko mi dostop k šoli še ni bil dovoljen.
Toda Kusturica je rad zahajal k vam ...
Ne, Kusturica je nekoč nekje izjavil, da je moj študent, ker je bil pod vplivom novega vala. Srečevala pa sva se malo, najbrž
STROGO NADZOROVANI VLAKI [10661
zato, ker sem v njegovi televizijski insce-naciji svojo vlogo odigral precej slabo. Od drugih iz skupine sem poznal Paskaljeviča, pa se to spričo občasnih srečanj v Dubrovniku ali Pulju. Toda časi, ko so oni študirali v Pragi, so bili časi, ko sem bil docela odrezan in nemočen. Razume se, da so bili pod vplivom novega vala in ne konkretno mene. Tedaj so kraljevali Vera Chytilo-va, Jaromil Jireš in Miloš Forman - dokler je bil še navzoč - sam pa sem se počutil nekolikanj odmaknjen.
Shirley MacLaine v svoji knjigi pripoveduje o tem, da je živela kar nekaj življenj, dr. Moody piše o življenju po življenju - kako pa se do teh reči opredeljujete vi?
Ne pustim se presenetiti.
Kar zadeva film, se z omenjeno tematiko ukvarja Wim Wenders (Nebo nad Berlinom), na povsem drugačen način pa Andrej Tarkovski v Žrtvovanju. Kaj si mislite o njiju?
Ja, veste, rad imam življenje. Življenje, ki teče in si o njem mislim, da je zanimivo kakor nobeno drugo naslednje.
Neprenehoma se govori o pomanjkanju scenarijev in komercialne filmske note. Naš človek pa si vedno rajši ogleduje komercialne filme. Vam je težko pritegniti gledalca, ga razvedriti? Ali imate občutek, da novi scenariji čakajo na novo razdobje?
MUHAVO POLETJE |!9Ó7)
Nedavno tega sem zvedel, da je Istvan Szabo posnel film o tem novem razdobju. In to docela lep. Tako gre to. Sam ne vem kako. Aja, komercialnost, to je takšen ... to je nekakšna vraža. Gre za deroče vode, ki nas vedno znova nesejo proti denarju, sami pa moramo krmariti. Kadar nas zanese predaleč, v komercializacijo kot tako, se to zdi neobvladljivo zastarelo in komično. Sicer si pa mislim, daje bilo vse tisto, kar je bilo dobro, vedno, res vedno tudi komercialno. Ni nujno dobro, da je film ekskluziven; tega sploh nočem poudarjati, obrnjeno, mislim, da bi si morali prizadevati in delati izključno - kot se reče -za gledalca. Iz tega sledi, da so gledalci pravzaprav izročeni na milost in nemilost prevarantom. S tem lahko začnemo.
Rada bi vas še povprašala, kako gledate na priredbe književnih del. Nekatera izmed njih so težko prevedljiva v filmski jezik. Izrazito slab zgled je zame In/ingov Svet po Garpu. Vi imate s priredbami veliko srečo, saj je splošno znano, da sta vaši ekranizaciji Vančurovega Muhavega poletja in Hrabalovih Strogo nadzorovanih vlakov kratko malo navdušujoči. Kaj bi lahko rekli o svojem prepisu Vaclava Ha-vla?
Nekako mi je ušel iz rok. Bil sem pod pritiskom uspešnosti, pri tem pa ostal brez možnosti za konzultacije z avtorjem. Tako sem bil nekolikanj preoprezen, in to se mi je maščevalo. Bil sem na ravni blagovne znamke, pa sem se spustil v snemanje.
Ste predstojnik katedre za režijo na FAMU, festivalski direktor, družno z režiserko Polednakovo ste se lotili tudi podjetništva...
Pazite! Resnica je, da delam na šoli, z direktorovanjem na festivalih pa je tako, da sploh nisem direktor, pač pa predsednik združenja češkega festivalskega odbora, kar je nekako častna funkcija, ne prav izvršilna, ker bi za kaj takega sploh ne ime! časa. Kar se tiče gospe Polednakove, pa moram poudariti, da mi je všeč njen projekt in da sem ji obljubil vso podporo. V njenem podjetju pa nimam nobene visoke funkcije, vso odgovornost nosi sama.
Je takšna vaša sedanjost? Pomeni to novo etapo v vašem ustvarjalnem delu?
Je pač tako. Ko človek preživi v svoji stroki toliko in toliko let, ima kar precej izkušenj. Za razloček od svojih kolegov sem lahko potoval v inozemstvo in zato vem, kaj nas čaka, ko bomo prišli do Evrope, do Zahoda. Zdi se mi, da bi moral ljudi ta hip ščititi pred temi rečmi. Toda kaj, ko vsi živijo v 1 5 revolucionarnem duhu in so omamljeni od svobode, tako da me sploh nočejo poslušati. Jim bo že še kapnilo.
RENATA
filač-schindlerovA
PREVEDEL: MIHA ZADNIKAR