Januš Golec'- Propast in dvig. 8 Ljudska povest. Pri takihle neprostovoljnih sestankih z nadzorno oblastjo je bil tobakar ob tobačni tovor, je moral v luknjo, ali ga je doletela celo smrt iz graničarjeve puške. Radi neprestano prežeče smrtne nevarnosti se niso podajali tobakarji posamič na šverc, ampak v večjih gručah, ki so bile dovolj močne za obrambo napram oboroženi sili. Življenje tobakarja i'e bilo prepleteno z vsemi mogočimi smešnimi in tudi najbolj resnimi doživljaji. Pri vseh nevarnostih, katere so bile tobakarjem za petami, je bil zaslužek iz tega poklica pičel ter v tolikih slučajih povsem tvegan. Tobakar jc zaslužil, bil zopet ob vse in navezan na prenašanje tobačnih tovorov za tovariše, dokler si ni prislužil toliko, da si je kupil lahko svoj lastni punkelj. Miru pred tobakarji ter financarji, grencarji ali iblajtarji ni bilo, dokler sc je klatil še kak tihotapec tobaka ob Sotli. Kačje sovraštvo med obema skupinama je rodilo poboje tsr približno enakc zgube na obeh straneh. Oba poklica sta bila težavna ter presneto opasna. To še treba omeniti, da so bili tobakarji pri narodu priljubljeni; financar ali iblajtar že od nekdaj proklet na dno pekla od tobakarja in preprostega človeka. Ljudstvo ni in ne bo razumelo, zakaj je pr> krajinam in državam v korist, da zapirajo meje in puste streljati na ljudi radi tolikokrat malenkostnib obmejnih prestopkov. Si ne smemo misliti, da so se hrvaški tobakarji zagnali v štajerske, ko so pričeli tudi ti švercati duhan in kratili Zagorcem dobiček. Nikakor ne! Na polju šverca je bila takoj sklenjena pobratimija. Razlika med štajerskim in hrvaškim tihotapcem je bila naglo zbrisana in so imeli graničarji kar preko noči opravka s podvojeno švercarsko bando. Štajerci so zanesli med Hrvate več smisla za moč skupne organizacije. Nemogoče je dognati, kedaj ravno so prešle rakarske organizatorične dobrine na tobakarje. Istina je, da je občutila kmalu po smrti rakov obmejna straža, da je poživila ter naenkrat ojačila lobačne švercarje neka nova sila. Tobakarji so začeli nastopati po tajnih načrtih in ti so se ob- nesli. Posamezne skupine švercarjev so sc premiš- Ijeno ter preračunano ogibale pastem, nevarnostim -i skušale prekaniti stražo. Naenkrat ni bilo toliko .reljanja na meji, ne tako gostih pobojev; pač pa mnogo več srečno pretihotapljenega tobaka v pro- metu. Vse je pušilo ceni švercani tobak, kar je ne- popisno jezilo finančno oblast. Duša popolne preosnove že itak od nekdaj obstoječe organizacije tobakarjev je bil Lapuhov Vinko. Kar mu je uspelo ter rodilo sadove pri rakarjih, je flo tudi v klasje pri tobakarjih. Nikdo ni pravzaprav izvolil Vinka za glavarja sbširae družbe tobakarji-v. Razmere in smotreni ikupni nastopi so nanesli, da je znal kmalu vsak tofaakar ob obeh straneh Sotle, kdo je njegov zapovednik, zaščitnik ter strahovalec, če bi se pregrešil zoper koristi skupnosti. Moč in oblast poglavarja tobakarjev je bil za Vinka edini lek, da ni obupal v popolni srčni osamelosti. Poštena družba se mu ' i pristudila. Če je hotel živeti ter pozabiti, jc moral v boj z dnevnimi smrtnimi nevarnostmi. Kakor že omenjeno, jc združena organizacija tobakarjev po Vinkovem nastopu znatno zrasla na moči ter po preudarncm ter strogo začrtanem boju z nadzorno oblastjo. Financarji so se dobro zavedali, da nekdo načeljuje tobakarjem, jih vodi ter kaže pot, po katcri je najlažje prekaniti graničarje. Pojava vodilne sile med tobakarji se je zavedala oblast. Zvedela pa ni, kdo je taisti, ki kuje vedno nove načrte za uspešne nastope tobakarjev zdaj tu in zdaj tam. Pred Vinkom jc razpečaval tobakar v družbi prišvercano blago na skrivnem po hišah. Krošnjarski posel s švercom je bil zamudcn in je bil lahko razpečevalcu vsak čas financar za petami. In največkrat se je zgodilo, da sta bila zalotena tihotapcc tcr kupec. Prvi je romal v zapor, drugi je plačal globo! Po ustvaritvi združene organizacije tobakarjev pod skupnim vodstvom je postalo povsem drugače. Kronika župnije Sv. Petra pod Sv. gorami beleži, kako je izsilila pri belem dnevu cela četa s tcžkimi punklji obloženih tobakarjev prehod preko Sotle na štajersko stran po jezu v Zelenjakih. Lepo v vrsti so korakali pod Št. Petrom in zginili nekam proti Križanjemu vrhu. Presenečeni graničarji so zvedeli, kam so se obrnili tobakarji, so jim sledili v šurnc za Križanjim vrhom, kjer jc zmanjkala vsaka sled. Bilo je, kakor bi jih bila pogoltnila zemlja in jih skrila pred zasledovalci. Tako se je tudi zgodilo v istini. Tobakarje jc sprejela, že opisana podzemeljska jama, katero so pretvorili v nikoli odkrito veliko skladišče. Tamkaj gori na vrhu in ne predaleč od Sotle je skrivala skrivnostna kapniška jama na desetine najtežjih punkljev vsakc vrste duhana. Iz tega skladišča je bil namenjen po dobro premišljenem potu za priprosie ier boljše pušače od Brežic do Celja. Iz te jame so bila izdana navodila ter povelja za štajerske in hrvaške tobakarje. Kedo je odkril podzemeljsko zavetišče icr ga izbral za osrednje skladišče tobakarskc organizacije, o tem molčijo zgodovinsko zanesljivi zapiski. Ustno ter ljudsko izročilo trdi z vso sigurnostjo, da je bil Vinko Lapuh iz Sromelj odkritelj ter tobakarski glavar kapniške jame, ki se skriva tako na samotnem in bi še nudiia dancs pred zasledovalci varno skrivališče. Prepovedane tobačne zaloge je bilo treba razpečati previdno od pušača do pušača. Prodaja na drobno je bila tolikokrat združena s še večjimi cpasnostmi nego tihotapsivo na debelo. Financarji so stikali za prepovedanim duhanom po hišah in pušač se je moral izkazati, če je kupil to žlahtno zel na dovoljen način. Pušenjc, žvečenje ter njuhanje prišvercanc robe se je vršilo potihoma in ravno stroga prepoved je imela nekako posebno privlačnost ter tajno moč, ki je ustvarjala iz tobakarjev in pušačev eno družino. Krog kadilcev se je širil radi prepovedi. Privada žvečenja ali čikanja js gotovo raučna. Traja precej dolgo, predno je kmečki fantin toliko prepojen z nikotinom in utrjen napram temu strupu, da ga lahko štejemo med čikarje. V taistiii starih cajtih sc je vadila podeželska mladina žvečenja oS prostcm času na bolj skritih krajih v celih večjih skupinah. Fant, kateri ni bil izvežban čikar, ni spadal v fctntovsko družbo in tudi ni smel na voglarenje ter nočn kresenje. Tedaj se je požvečilo dobvo tri četrtine tobaka več nego popušilo. Ko je začela grmeti j_roti čikanju s prižnic celo duhovščina, so bili tobakarji šc na boijšsm. Eaš na čikanju je podr.i vzgled, kako se ne da s silo in z javnim bcsednim bičanjem zatreti ter iztrebiti nobena nečedna ter zdravju škodljiva razvada. Slednjič in prim&roma v kratkem času je prišlo tako daleč, da so tudi duhovniki začeli pušiti in predvsem pa njuhati. Njuhanje je bila v dobi procvita tobakarjev najbolj imenitna izmed treh tobačnih razvad. Minula so desetletja, predno je potolklo pušenje njuhanje in si priborilo v taboru tobaku udanih prvo mesto. Iz ravnokar v spomin poklicanega lahko uvidi vsakdo, da je tobakar svojo robo lahko prodal. Odjetnalcev je bilo dovolj in so bili opredeljeni v tri vrste. Brihtni Vinko Lapuh je pokazal tobakarjem nova pota razprodaje toMka. Krošnjarjenje s prepovedano tobačno robo je bilo prepočasno in preveč tvegano. Lotiti se je bilo treba trgovanja s tobakom ob takih prilikah, ko so bili ljudje zbrani v množicah in je tedaj tudi oko postave manj bedeče. Najugodnejše prilike za preslepilev iinancarjev so bili sejmi in božja pota. Iz tobakarjev so se ustvarile skupinc mešstarjev, ki so mahnile zdaj na ta pa zopet na drugi večji sejm. Za glasnc živinske barantače se ni zmenii nikdo in najmanj finančna oblast. Na sejmih so se zalagali kmetje na prav nedolžen način s vsakojakim duhanom. Ko se je enkrat obneslo razpečavanje švercanega tobaka iz zalog na posameznike na živinskih sejmih, je bil za tobakarje samo še en korak do romarskih shodov po naših slovitih božjih potih. Tobakarji so si nabavili nekaj molitvenikov, podobic, rožnih vencev, svetinjic in razne druge poceni drobnarije. Kramarsko blago je bilo postranskega in občinstvo vabečega po.ncna, glavno je bil tobak. Tobakarski kramar je kšeftaril na dvojen način. Ljudje so koj znali, kateri kramarji so tobakarji in kedaj mu bo vrinil poleg božjepotnega spominka še pakelc tobaka. (Dalje sledi.)