Selekcijski lutkovni prireditvi za republiško srečanje lutkovnih skupin ob rob
KRAJ: COS DOBROVA
NASTOPAJOCl: A. Goljevškove »Hiša« iz Horjula, »Moj prijatelj Piki Jakob« Kajetana Koviča iz Škofljice, »Radovedni slonček« iz Oskarja Kovačiča in »Čudežni ključek« Milana Šege 12 Velikih Lašč
V večnamenskem prostora je vladala pritajena nestrp-nost pričakovanja gledališkega dogodka. Potem so ugas-nile luči, zavesa se je dvignila in na mali oder, katerega zaslon je bil porisan s čudnimi znaki, so se usmerili žarometi. In takrat . . .takrat je nekaj priskakljalo, nekaj se je zavrtelo in nekaj je zaplahutalo . . .izginilo in se spet prikazalo, potem pa se je spet skrilo. Tam z druge strani je nekaj zarobantilo, zaslišala se je glasba. Z vseh strani, v različnih ritmih so se oglašali glasovi, dokler se niso združili v pesem, blagoglasno in veselo. Marjetki v drugi vrsti so se srečno zasvetile oči. Vse, kar je bilo skrito, je postalo očito, hudobni mastni črvi, ki so se zalezli v hišo in jo hoteli spodkopati, so bili premagani, slonček, ki so ga vlekli in vlekli in vlekli za nosek, da ga je, reveža bolelo, je dobil prekrasen dolg rilec, ki ga ima še danes in mu je v veliko pomoč; čudežni ključek so našli in z njim odklenili skrinjo, v kateri je biJa spravljena Resnica in Moj prijatelj Piki Jakob je poskrbel, da so v šolo otroci hodili kar najbolj radi. V pravljicah se vendar vse srečno konča, čeprav ostaja srhljivost vprašanja »Kaj pa če . . .joj«, ves čas v zraku in iz tega vprašanja nape-tost gledališkega dogodka, ki se iztoči v veselo olajšanje, da je na tem svetu vendarle vse v redu.
Skoraj takole je bilo na selekcijski prireditvi za republi-ško srečanje, naj so dragi tovariši selektorji Sitarjeva, Roos in Zajec še tako vneto zatrjevali, da nič ne izbirajo, ampak se veselijo dosežkov šolskih kulturnih društev iz
Viča in da je prireditev že sama po sebi kulturni dogo-dek. Pravim skoraj tako, ker sem si nekaj vendarle izmislila. Tiste reflektorje, na primer, pa zavese, pa oder - zato, ker je pri kulturnem delu domišljija neobhodno potrebna. Dodala sem tudi tisto blagoglasno petje, pa glasbo, pa dramaturško napetost - te elemente skupin-skih vzgojnih dosežkov učiteljev slavista in likovnika in glasbenika in seveda neskončne možnosti za živo in odzivno domišliijo, ki jo imajo mali in mladi ljudje in ji je treba samo znati prisluhniti. Kakor ji znajo prisluhniti tisti vzgojitelji otrok, ki so posebej posebni, saj vedo, namreč vzgojitelji, da imajo v lutki nepogrešljivega po-močnika pri vzgoji. Kajti, ko je otrok prvič sam za paravanom z lutko, otrok jedja in se lutka maje; potem pa sčasoma otrok ugotovi, da zmore lutka vse tisto, kar zmore njegova domišljija, samo umreti sploh ne more. Lahko šepeta, lahko kriči in sme biti tudi nevzgojena in neverjetno lahko lepo poje, čeprav otrok sploh nima posluha. Ampak, žal, se »navadni« otroci v glavnem ne vzgajajo, ampak izobražujejo. In zato je vse, tudi prosto-časno delo, usmerjeno v dosežke, s katerimi bodo vzgoji-telji in otroci naredili VTIS. Zato je vse tako nevznemir-ljivo enakomerno in ima zgodba zašite vse šive, ki nikjer ne pokajo, da bi se izza njih zasvetila čarovnija duha, duha zgodbe in domišljije. Vendarle je storjenega veliko. Doslej Zveza kulturnih organizacij pri vodstvih šol ni naletela nikoli na neodzivnost. Devetnajsl lutkovnih iger na VIU. srečanju je porok, da je bilo vloženega v lutkov-no dejavnost veliko prizadevanja in naporov, ki jih poz-najo tudi že po svetu, sicer se ne bi zdelo republiškim selektorjem svojega fička, ki je v snegu odpovedal, pori-vati v strmi breg.
Jasna Škrinjar