KONEC ŠOLE
Še dober mesec in prosti bomo zopet kot ptički pod nebom. Nihče ne bo oviral naše svobode — to se pravi, le nalog ne bo več in neprestanega učenja, ampak bolj igre, kopanje in razveseljevanje na prostem.
Zato nas pa zdaj ob koncu šole malo bolj pritiskajo. Kar naprej je izpraševanje in ponavljanje, skoraj pri vseh predmetih. Mnogi med nami se res boje, da bi obsedeli, zato se potrudijo, kolikor se da. Hudo je paČ, kadar teče človeku voda v grlo. A tako otepanjc pred nesrečo je veliko-krat prepozno. Zaniujeno se ne da zlepa popraviti.
Smejati se moram sosedovemu Jožkn, ki ne more v šoli nikoli mirno sedeti. Učiteljica mu je zato obljubila iz vedenja slab red. Jožka zdaj skrbi, da bi učiteljica tega res ne izvršila. Takole je razlagal zadnjič na vrtu svoji materi to zadevo: »Kajue, maraa, če bom zadnje dneve mirno sedel v šoli, bo gospodična videla, da sem se poboljšal in mi bo dala v sedenju dober red.« Tako je Jožek zamenjal vedenje s sedenjem. Zdaj menda res ta'ko trdno sedi, kot bi bil pribit, kar je za tako živo srebro, kot je Jožek, gotovo višek premagovanja.
Mi iz četrtega razreda pa imamo že bolj resne skrbi. Mnogi bomo odšli v srednje šole in treba se je precej potruditi, da ne bo pri izpitih sramote. Ne morem si misliti, s kako težkim srcem bi se drugo leto vračal nazaj v ljudsko šolo, če bi pri izpitu padel. Vsi bi kazali name, češ: izvrgli so ga, nič ue zna. Kam bi skril oži pred gospodom učiteljem, ki je imel toliko truda z nami. In doma, doma: počitnice bi bile popolnoma pokvar-
143
jene in poslušal bi neprestano očitke, da nisem za nobeno ralto na svetu, ampak samo za pokoro. To bi sploh ne bile počitnice, ampak prave vice. Na botrčka se še spomniti ne smem. K njemu bi si tako ne upal na počit-nice, če bi me še tako vabil.
Zadnje čase smo vsi tako pridni, da se nam čudijo doma in v šoli. Malo težko se pa le človeku zdi, ko zapušča ljudsko šolo. Mislim si, da so bila to najlepša in najbrezskrbnejša leta. S součenci smo se kar najbolj razumeli in tudi z gospodi učitelji. Če kdaj ni bilo vse tako, kot bi bilo moralo biti, smo bili menda le mi vzrok. Vsaj tako se mi zdi, ako vso stvar natančneje premišljujem. Neverjetno je, da bi bili učitelji hudi, ako bi se mi lepo vedli, se pridno učili in dobro znali. To se mi zdi naravnost nemogoče in bi bil to narobe svet.
Za konec šolskega leta se na tihem pripravljamo, kako se bomo po-slovili od gospodov učiteljev. Za rože smo že poskrbeli. Prinesel jih bo Jeranov Silvo. Njegov oče je vrtnar in ima rož ni5 koliko in kakršnih koli si kdo želi. Za govornika so pa določili mene, fieš da imam žilico za take reči. Kako je s to žilico, res malo dvomim. Bojim se, da se bo začela ta žilica v odločilnem trenutku tresti in lahko še poči, to se pravi, sošolci bodo počili v smeh, če ga tako polomim kot Semenov Janko, ki je gospodu učitelju v imenu vsega razreda voščil vesele božične praznike in sreČno novo leto — pred velikonočnimi prazniki. Zareklo se mu je, pa je tudi veljalo, samo malo smešno je bilo vse skupaj. Gospod učitelj je vzel voščilo za dobro, le Janko je odšel v klop poparjen in rdeč kot kuhan rak. Jaz bom pa prej vse lepo napisal in se glasno učil na paraet, da se mi ne pripeti kaka nerodnost.
S tem naj končam svoje domače naloge in želim vsem »Vrtčevim« bralcem vesele in primerno dolge počitnice.              Janezek Zlatoper   .