Plsmo Dragi tovariš! Tvoje pismo, ki si mi ga pisal meseca decembra leta 1936., sem prejel. Zakaj Ti na to pismo odgovarjam šele danes, boš razbral iz pisma samega. Letos na jesen nameravaš oditi v pokoj? — Pametno in tovariško je to!... Pametno zaradi tega, da ne umrješ sredi dela, tovariško pa zaradi tega, ker čaka sto in sto mladih moči, da zagrabijo z elanom za ono delo, ki ga vrše stari ljudje samo zaradi tega, ker so mnenja, da se bo podrl svet, če izprežejo oni. Pa se ne bo! Vem, iz Tvojega pisma sem razbral, da bi rad izvedel, kaj in kako sem ravnal, da sem dosegel upokojitev in pokojnino tako hitro. Najlaže me boš razumel, če Ti povem vse lepo po vrsti. Evo Ti izpovedi moje: Služiti sem začel 15. X. 1897. in sem služil do 1. IX. 1934. Preprost račun Ti pove, Praznik mladlnskega petja v Slov. Konjicah Pod pokroviteljstvom g. bana dravske banovine — Nastop desetih zborov konjiškega sreza — Snovanje zveze pevovodij mladinskih zborov Mogočno so zadoneli 14. marca t. 1. zvoki združenih mladinskih zborov v Slov. Konjicah; mogočen val pesmi, zapetih z vso ljubeznijo in spontanim doživetjem 500 otrok je zajel pevce in poslušalce v dvorani ali ob radio aparatih v cnotno občestvo, doživljajoče vso lepoto, milino in bogastvo naše narodnc in umctnc pesmi. Pesem, ta najmočnejši vzgojni clement, ki prihaja od srca in vodi k srcu, ni bila le izraz ljubezni do glasbene umetnosti, ljubezni do lepotc naše pesmi, ampak tudi izraz mogočnega doživetja prodome sile skupnega dcla. izraz pravilno pojmovanŁ nacionalne vzgoje in zavesti naše mladine. Kako mogočno je donela ravno y K.onjica,h pesem »Hej Slovani!« Se zvenijo mogočni zvoki, še doni v dušah lepota naše pesmi; živo smo pa tudi uvcrjeni, da bo zvcnela in donela v srcih najmlajših še dolgo dolgo. Naša pesem je ncminljiva. povscm častno, nekateri so dosegli prcsenetljivo lepe uspehe. Končno je bil skupen nastop vseh zborov pod vodstvom tov. Emila Ulage. Strmeli smo nad ubranostjo, zvočnostjo, disciplino in enotnostjo izvajanja mladinc, ki je z vso pazljivostjo sledila kretnjam dirigenta, izlila v pesem vsa svoja najlepša čustva in pokazala, da je v njihovi požrtvovalnosti in uspehih zajamčen najlepši razvoj glasbenega udejstvovanja pa tudi poroštvo zdrave in srečne bodočnosti naših najmlajših. Tibp in skoraj neopazno so sc vršile priprave za praznik našc pesmi. Pripravljalni odbor je imcl s.icer polne roke dela, vendar sc ic v resničnem tovarištvu in sodclovanju storilo vse. Posamezni pevovodje so ncgovali svoje zbore z vso ljubeznijo in skrbnostjo. Skoraj polovico zborov je iz štirirazrednic, trorazrednic in celo dvorazrednic, koder pevcev ni Bila je hladna. deževna nedelja. Iz oblakov jc rahlo rosilo, za hip posijalo soncc, nato zopet dež. Po blatnih ccstah so okoli poldneva prihajale v Konjicc skupinc mladih pevcev večinoma peš, deloma na vozovih in avtu. Vsi mokri so se nastanili po razredih deške šole. Kos kruha in še kaj so privlekli na dan, kosilo je bilo s tem opravljeno; le nekaj jih je šlo po skodelico juhe. Za dostojno počastitev naše pesmi je bilo treba prchoditi blatno pot in pretrpeti malo lakote. Usoda slovenskih kulturnih delavcev niti najmlajšim ne prizancse. Nastop. Iz »radio-telefonske stanice« — konferenčne sobe javljajo, da nas Ljubljana pričakuje. Za uvodno besedo tov. Bratuža, ki je pozdravil zastopnika gosp. bana gosp. srcskega naeelnika Malešiea, ugledne osebnosti in skupino kritikov. je nastopil mladinski zbor konjiške šole z vodjo tov. Mari.jem Bratužem. V naravnost vzornem rcdu so se vrstili ostali zbori iz Soč z Andrejem Pirjevcem, Oplotnice z Maksom Sekirnikom, PrihoAre z Jakobom štefančičem. Špitaliča z Ano Bantanovo in Jožetom Troštom, Tepanja z Gabrielom Zem!jo, Vitanja z Miroslavom Vel.iakom, Zreč s Karlom Mravljakom in Žič z Emilom Ulaao. Na programu. so bile narodnc. nmctne in moderne pesmi. Vsi zbori so rešiii svojo na!n«o na izbiro in je potrebrto ogromncga truda, da se osnuje in pripravi 30—60 članski zbor iz komaj 100—200 otrok na vsej šoli. Priznanje in čast vsem pcvovodjem. Z ncumorno agilnostjo je skrbel in deial mladi tovariš Ulaga iz Žic, iniciatator in artistični vodja celotnc prireditvc. Izredno razumevanje in vztrajno delavnost so pokazali tovariši in tovarišice iz Slov. Konjic, ki so pod vodstvom upravitelja deške narodnc šole, tov. Bratuža, uredili vse potrebno in šc sto drugih nikjer vidnih, prcdpriprav. Tudi brežposelni učiteljski abiturienti so se pokazali prave tovariše z resnično priznanja vredno delav.nostjo. Pevovodjem pa kar na kratko. Za Vaš trud in uspeh Vam bo mladina vedno hvalcžna. Njena iskrena ljubezen in najlepše priznanje kritikov Vam bodi v pohvalo in ponos. Po koncertu se je vršil kratek sestanek kritikov in pevovodij. Po nad vse laskavih izjavah prof. Druzoviča iz Maribora, prof. Pirnika iz Ljubljane in drugih se je razvila živahna debata o osnovanju zveze pevovodij mladinskih zborov, o počitniškem tečaju na Pohorju, o bodočem skupnem delu in še mnogočem. Nameni so lepi, da bi sc lc tudi izpolnili tako uspešno in častno, kot je potekel uspešno in častno praznik mladinskega petja v Slov. Konjicah! Uifteljskl pokret Hrvatski tovarlši in nai pokret Tudi med našiini tovariši na Hrvatskem se je pričelo novo, mnogo obetajoče gibanjt, ki je v marsičem podobno slovenskcmu učiteljskemu pokretu. Ideja je ista: Približati st je treba narodu, ki bijc trd boj z živijenjem, dati mu je treba tako šplo, ki bo narodu pomagala, da sc dvjgnc s sedanjega nizkega kulturnega, ckonomskega in socialnega nivoja. Za razliko od nalog, ki si jih je stavil naš pokret, naj opozorim, da je na Hrvatskem problcmatika tega vprašanja mnogo bolj komplicirana kot pri nas, saj bodo morali naši hrvatski tovariši pri svojem delu resno upoštevati vprašanje analfabetizma, ki v Sloveniji — na srečo — ni aktualno. V toliko so oni na slabšem kot mi. Volja, energija in ljubczen pa, ki jih vodi pri njihovem dclu, je siguren dokaz, da so si svesti svoje misije in da jim je uspeh zagotovljen. To tem bolj, ker bodo pri svojih naporih uživali vso moralno podporo onih hrvatskih organizacij, ki se trudijo, da bi narodu olajšale sedanje gospodarsko stanjc. Pri nas na to podporo ne moremo računati, ker takih organizacij ni in če so, so strankarsko pobarvane ter je njih prva in najsvetejša dolžnost, da love kaline za svoje politične stranke. Vendar nas to ne sme strašiti. Učiti se moramo drug od drugcga: mi od Hrvatov, Hrvati <>d nas. Tako se bomo mcdsebojno podpirali in izpopolnjevali. Ne bo napačno, čc se informiramo, kako je na Hrvatskem to gibanje začelo. Od 3. do 9. januarja jc 82 mladih hrvatskih učiteljev priredilo v Zagrebu »Učiteljski tjedan« z vrsto predavanj, mcd njimi o tcm, kako se pri nas obravnava delovna šola. o samoizobrazbi učiteljev, o vlogi učitelja v hrvatskem seljaškem pokretu itd. Po predavanjih je bila sprejeta resolucija, koje težina leži v slcdečih pasusih: »... konstatirali smo, da »Napredak«' (dosedanje glasilo hrvatskcga učiteljstva O. H.) v svoji današnji obliki, kakor tudi večina naših pedagoških časopisov in listov ne zadovoljuje velikega števila mlajših učiteljev. Osnovni razlog lcži v tetr., ker se je preveč omejil na objavljanjc čisto teoretskih člankov iz področja pedagogike, posebno delovne šole in je popolnoma zanemaril obdelovanje cclokupnih vprašanj, s katerimi se pri svojem dclu največkrat srečujemo. Po našem mncnju je zato izostalo sodelovanje mlajših učiteljev, tako da so na tak način ostali brez možnosti, da obelodanijo svoja mišljenja in da potom tiska odpravijo motnje. ki jih ovirajo v njihovem prasvetnem delu.c »V to svrho predlagamo, da se poleg »Napredka« kot priloga izdaja »Hrvatski učiteljski dom« (ki bi se lahko tudi posebe prodajal), v katerem bi se nudila prilika sekciji in nam mlajšim učiteljem. da pišemo o onih vprašanjih iolskcga dcla, kojih ostrino kot začetniki najmočncjše občutimo.« »V primeru, da se ta naš predlog ne bi uvaževal, bomo prisiljeni, da z lastni- mi močmi, cventualno na zadružni pod- lagi, osnujemo list, ki bi nas zadovoljil in ki bi koristil interesom celokupnega hrvatskega učiteljstva, ne da bi tangiral delokrog »Napredka«. Zagrebška sekcija je mladim tovarišem ugodila na ta način, da je »Napredek« izpre- mcnila v pedagoški list ter osnovala, oz. ob- novila »Hrvatski učiteljski dom«, ki ie nekda; izhajal od 1. 1908. do 1. 1921. List vodijo hrvat- ski učiteljski pokretaši. Izhaja štirinajstdnev- no. (Letna narcčnina 18 din. Uredništvo in administracija v Zagrebu. Trg kralja Aleksan- dra 4.) Do sedaj sta izšli dve številki, ki se odlikujeta po izredni borbenosti in eksaktno- sti iznešenih misli. V uvodniku prve številke poudarja list, da je cilj borbe mladega učiteljstva svobodna šola in Svobodno učiteljstvo. Zato se.bo list bori! za resnico in pravico, posebno pa za napredek šole in učiteljstva. V encm izmed nadaljnjih člankov konstatira G. Karlovčan oddvojenost pedagoške teorije od praktičnih potreb, zmedo v pedagoški teoriji sami ter slabo materialno stanje narodnih šol, ki ima svoje koreninc v splošnem ekonomskem stanju podeželja. Torej iste konstatacije, kakor jih je poudaril tudi naš pokret. V drugi številki je preveden iz »Učit. tov.« z dne 28. II. t. 1. članek o brezposelnih ter priobčen članek z naslovom »Slovenski učitelji prednjače!« v katerem mladi hrvatski tovariši toplo pozdravljajo naš pokrut ter poročajo o našem programu in o metodi našega dela. Clanek končuje sledeče: »,Učiteljski pokret' v Sloveniji in .Učiteljski teden' na Hrvatskem sta znak resnosti časa, v katerem živimo, in čvrste volje, ki preveva današnje mlajše učiteljstvo, da složno, z jasnimi cilji in eksaktnimi metodami odgovori na težke, za narod in učiteljstvo usodne zahteve današnjega časa. Ppzdravljamo novi učiteljski pokret in mu želimo uspeh.« Veseli smo pbzdravov, hvaležni za priznanje. In to tem bolj, ker so sc zadnji čas pojavili med nekaterimi organiziranimi člani naše sekcije glasovi, da hoče naš pokret biti »država v državi« in ko nas neko učiteljsko društvo v oficialnem poročilu o svojem zborovanju ironično naziva »Učiteljske pokretnike«. Na kratko — s hrvatskimi tovariši moramo navezati najtesnejše stike. Na vsak način bi nas odkritosrčno radostilo, če bi naš velikonočni tečaj obiskal tudi kak zastopnik hrvatskih pokretašev. Hudales Oskar. •f Lojze Bratuž Prijatelj in tovariš mc je pozval naj napišem v »Učiteljskem tovarišu« nekrolog svojemu bratrancu, najljubšemu Lojzetu, ki ga jc ovil trnjev venec mučeništva v plašč prerane smrti. Bolečino nad udarccm te nenadomestljive izgube v rodu Bratužcv bi najraje sam tiho nosil v življenju s seboj, a v prsih kipi, da jo izkričim. Če umrje sorodnik in prijatelj, je hijdo, prerana smrt -dragega — pretresa, nasilna smrt — zgrozi. In ta groza je objela mcne in mojc, našo zemljo ob Soči in ljudstvo, ki še ponižano krivico trpi in je na milost in ncmilost prcdano trpljenju in nasilju. Pred desetimi leti sem prebolcl smrt in izgubo svojega očeta, po desetih letih čutim v srcu hujšo rano, ki skeli mene in rod ob Soči. Lojze Bratuž! Sorodnika, bratranca in vrstnika, sva korakala istim ciljem naproti. Oba učitelja. Bil je Lojze pet dni mlajši od mene. Spoznala sva se triletna v ulici sv. Klare, v otroškem vrtcu. Nosil je še krilce, a jaz že hlačke. On Alič, jaz Ruči. On je obiskoval »Šolski dom«. jaz vadnico. Prosti čas je bil najin, najljubše, kopanje v Soči, naju je družilo. Srečala sva se na slovenski gimnaziji in jo obiskovala do izbruha vojne ob Soči. Trinajstleten je že orglal Bogu v čast po goriških cerkvah ob tuljenju granat in žvižganju šrapnelov. Po nevarnostih vojne in internacije v Italiji se je vrnil. Vrnitev njegove družine v domovino je bil praznik. Kot kruh dobra, verna in zavedna j.e bila ta družina. — Že v nevarnostih vojne nas je bodrila in dajala pogum — pesem. Po prestani vojni smo s pesmijo nadaljevali. Vsi Bratuži smo bili pevci. Lojze vodja. »Sveta Rozalija, pastirčkov mati, ti si pomagala ovčice pasti«, Lcjze s taktirko v roki, »Mladika« poje, narod verno posluša. »Kapitan pa na barki stoji in rožni venec v rokah drži«, se razlega iz mladih grl fortissimo, Lojze vodi, v očeh mu plamti ogcnj — ugasnil je blesk njegovih lepih oči, upadle so njegove roke, orgle nemo molče, izmučcno njegovo telo čuvajo varuhi :¦-. '-•;••" '• Prebodite tudi jezik, pesem splava v višave, kamor človek ne more — sem pisal nekoč. Ubili so Lojzeta, njegov duh jc splaval nad Sočo in Adrijo in čuva teptani rod, ko pod ubornim krovom molči, a v duši kriči Lojzetova pesem: »Glej, kako trpiš, prebodli so ti roke z žeblji in tvoj obraz je krvav.« Ob mesecu Tvoje mučcniškc smrti, ljubi Lojze, sem z dušo pri vdoveli Tvoji Ljubki. sirotkah Lojzki in Drejčku, jokam z njimi, pri Karlu, Jožku, Francetu in Željki in molim za Tvoj mir po kroni mučeniškega trpljenja v Tvojih petintridesetih letih, ki si ga prestal. Moj Lojze! Tvoj Marjo. Iz zaprtih knjig življenja UČITELJSKEMU VETERANU f FRANU ZAMANU V SLOVO. Čudna so pota božje previdnosti. Dvojc knjig leži tu prcd menoj. Truplo častitega starčka osemdesetinpetih let, debela knjiga, ki smo jo pravkar za večno zaprli in živa beseda mojega pokojnega očeta, vpisana v najlepši in vsestransko zanimivi obliki kot dnevnik novomeškega četrtošolca, tavajočega v življenju do poslednjih vrstic, ki jih malokdo zmore. Dovolj mora namreč biti volje v Jijem, če piše s tresočo se roko svojim otrokom v spomin: »10. maja 1888. sem ob osmi uri prejel sv. popotnico, sv. olje in naposled papežev blagoslov.« Tako moj oče. In sedaj 6. marca me jc usoda poslednjič povedla k njegovemu najljubšemu prijatelju Franu Zamanu, da izdihne v mojem naročju. Ko je mila slovenska bcseda brisala raz njegovih čutil spomine na nepovoljna življenjska dejanja, in ko je snežnobelo tclo častitljivega starčka drhtelo v rokah njegove ljube hčere Slavice, sem se vživel v usodo dvch neločljivih prijateljev, in se v duhu zazrl na one tresoče se roke, ki so prav tako drhtele — skoro pred petdesetimi leti. Zatisnil sem častitljivemu prijatelju oči in odhitel na dan, da nekdanja očetova čustva združim s svojimi današnjimi. Čitam: »Sreda 14. junija 1870. Ob treh sva šla z Zamanom v Cerovec, kjer-sva skupaj za slovo kupico vina pila. Potem pa sva jo črez hribe vrezala. Vrh hribov pa sva scmorala ločiti. Prav s težkim srcem sem se odmojega vedno največjega in najzvestejšega prijatelja ločil. Ko sc že nisva več videla, začel je debci dež name kapati, pa od žalosti ga nisem čutil. Ko sem že precej moker bil, sem se predramil in tudi iz mojih oči se mi je dež vlil. Zaman mi jc poprej pravil, da mu je nckako čudno pri srcu, da je žalosten; pa brž po ločenji scm tudi jaz tako žalosten in otožen postal.« Po šestdcsetih lctih od tcga razstanka je usoda g. Zamana privedla v naše zelene Cerklje. Že takoj prvi večcr se mu je oko ustavilo ob mojem imenu, ko je prebiral našo šolsko spomenico Od Ilirije do Jugoslavije. Ime rojstne vasi mojega očeta pa je starčka spravila kar iz ravnotežja. Vso noč je nemirno begal po sobi, ponavljajoč neprcstano Jože — Jože. — Ob rani uri jc prihitel k menl, da sem ga pomiril. Pokazal sem mu očetove »Razne dogodkc J. L., bivšega dijaka latinskih šol«, kjer je njcgovo ime opetovano označeno in to v najprisrčnejši obliki. Bil me je neizrečno vesel in pri našem sleher- nem sestanku je govoril najrajc le o svojem prijateljstvu do mojega očeta. Razšla sta ,se ob kupki vina. Prav tako midva. Poldrugo uro pred večnim slovesqm $va še namočila ustne v kapljice, ki jih on nikdar več ne bo okusil. Duša njegova je neopazno splavala mimo nas v neskončne višave. Obsuli smo ga s cvctjem in spremili k večnemu počitku na cerkljansko pokopališče. Lahko rečem, da tako prisrčnega pogrcba še nisem videl, da nikogar še nismo položili tako mehko v hladno globino kakor njega, vseobčc spoštovanega staroka. Priroda, ki jo jc tako iskreno ljubil in ji posvečal toliko pozornosti, se mu je za ljubezen oddolžila s polno mero. Planine so ožarele v težkeni snežnem nakitu, sonce je nagromadilo v gomilo nebroj žarkov, kakor, da bi hotelo ogreti njegov poslednji stan. Iz otroških grl je žuborela v pomladansko jutro mila popevka: Spomladi vse se veseli in drobna ptička žvrgoli... In za čudo, oglasile so se res celo ptičice na vejah! Na planine so se dvigali tožni zvoki cerkljanskih zvonov, z gora pa je rezal ozračje pogled na daljni Nanos, kjer je pokojnik zapustil svoj prirodni vrt, ki ga jc obdeloval polnih štirideset let. Trnovo, Ubeljsko, Hrenovice. Je li bil ondi le en sam grmič, kjer ne bi on stikal za gadi in modrasi, ki jih je znanstveno proučeval in razpošiljal žive in konzervirane raznim prirodoznanskim veščakom in zavodfim. Četudi rojen Polpnjec od Sclščaka pri Šmartncm (Litija), je takoj spoznal, da je Notranjska Kraševina bogata na zdravilnih zeliščih. Ni samo brinjcv grmiček kraška posebnost, saj se v njegovem zavetju skriva toliko lepega, dragocenega cvetja, da bi se z njim lahko oplemenitile najlepše, najrodovitnejše poljane, na katerih se bohoti lc lepota brez notranje vrednosti. Zaman sc je že v svojih študijskih letih prav živo zanimal za naravoslovje. Življenjska pot mu je dala priliko, da je s svojo vedo pomogel prebivalstvu svojih šolskih okolišev. Njegova šola je bila skladišče zdravilnih rož, zdravstveni dom za vso okolico. Vesel v družbi, dober ob bolniku, je ohranjal življenje sočno, vlival v rane živo upanje, ki je že samo na sebi najjačji tolažnik in zdravnik. Njegov okoliš so zasedli Italijani. Vztrajal je še nadaljc med ljudstvom, ki ga je smatralo za nepogrešljivi del svojega telesa. Pred štirimi leti se je preselil v Jugoslavijo, da poišče miru v svobodni zemlji slovenski, ki jo je tako iskreno ljubil. Bil je že skrajni čas, saj so se leta že nagromadila preko 80. Častitljiva osebnost mu je tudi med Gorenjci pridobila prijateljev. Vsak mesec je moral osebno dvigati pokojnino v Postojni. V januarju je začutil, da mu je kraška burja pridrla do mozga. Prevzel je zadnje denarje in se istočasno poslovil od vseh znancev. Pohitel je še med svoje ljudstvo, ki je popuščalo iz rok orodje in hitelo za njim iz hiš in koč, njiv in ograd. kakor da bi vedelo, da zadnjikrat vidi svojega častitljivega očeta, tolažnika. In res. Legel je. Sedmi dan si je, prvič v življenju, zaželel zdravnika. Umrl je. — Brez muk. Njegovo zapuščino tvori zdravo semenje kremenitega kraškega cvetja, ki je tako vkorinjeno med brinjevim grmičjem, da ga nikakršna silc ne bo iztrebila iz rodne zemlje. Pfodonosno je bilo delo našega veterana in s ponosom lahko gledamo na uspche učitelja naroda, ki je živel le za narod. Z Zamanom izumira tip dijakov - prosjakov iz Alešovčeve dobe, ki so se likali med ljudstvom in si oblikovali svoja pota v osrčje narodove duše na prav idiličcn način. Mogoče da še kdaj odprem obe knjigi in jih razgrnem pred sodniki, ki v starem učitelju ne morejo najti dobrih lastnosti. Dragi Franjo! »Ko Te niscm mogel več videti, se je zagrnilo nebo, začel je name kapati debel dež, pa od žalosti ga nisem čutil. Ko sern se predramil, se je tudi iz mojih oči vlil dež«, prav tako kakor nekdaj ob vajinem slovesu. Spomine svoje sem Ti vlil v grob, naj Te grejejo ob dolgem dnevu večnega počitka. Tvoj prijatelj Josip Lapajne. da sem služil 36 let, 6 mesecev in 15 dni. V vsej tej dobi nisem imel ne 1 dneva bolczcnskega dopusta. Pač pa sem imel študijskega in po privatnih poslih. In to je bilo vzrok, da sem služil 1 leto, 6 mesecev in 15 dni več. Bil sem mncnja, da previdnost nikjcr in nikoli ne škodi. Torcj 1. IX. 1934. sem se poslovil od šole, otrok in rcs dragih mi tovarišic in tovarišev. Užagal pa sem takoj neumnost; zakaj mesto da bi bil vložil takoj prošnjo za upokojitcv in služil dalje do upokojitve, sem šel na bolezenski dopust. Tega sem užival od 1. IX. 1934. do 1. VII. 1935., dasi sem že 6. III. 1935. prosil za upokojitev in za dopust do upokojitve. Zanašal sem se na določbe § 109. u. z. Zmotil sem se; zakaj zadeva se je vlekla do 1. VI. 1936. Toda^ves ta čas se je vlekla zadeva zamc ugodno; zakaj dobival sem polne prejemke. Unc 1. VI. 1936. pa me jc zadela, kot strela z jasncga neba, vest, da so mi službeni prejemki ustavljeni. In sedaj se je začel zamc »Križev pot«; zakaj bil sem brez sredstev. Kaj se to pravi, ve le oni, ki je vse to doživel sam! Imeti mora prokleto dobrc živce, da ne propade tekom časa popolnoma! Saj ne rečcm, da Ti ta in oni ne bo zaupal, posodil itd. Toda vse to je v zvezi z obrestmi v višini 10 % do 25 %. In to je ruin za vsakega držav. nameščenca. Od 1. VI. 1936. pa-do danes; t. j. 6. Ul. 1937. (ravno po 2 letih, kar scm prosil sain za upokojitev) pa visim torej med nebom in zemljo. Res je, da sem izvedel že meseca (iecembra 1936., da je došel dekret o mo.ji upokojitvi. Toda, kdor ima smolo. se je ne iznebi nikoli! Sam vrag vedi. kdo je zamenjai datc; zakaj na cnem aktu je stal datum 1. VII. 1935., na drugem pa datum 1. VII. 193O. In vsa zadeva je romala iznova v Beograd. Menil sem, da sc da taka malenkost popraviti kar čez noč. Kaj še! Od takrat pa do danes je minilo že zopet nad 3 mesece, a o rešitvi ni nc duha ne sluha. In to je bil vzrok, da Ti nisem odgovoril že prcj. Sam vrag vedi, Jcdo na aktu zopet sedi in koliko časa bo šc sedel! Upam pa, da bo zadeva rešena prej, preden odideš v pokoj Ti. Kako pa bo rešeria, Ti bom poročal takoj, ko dobim rešitev v roke. Tolaži mc spet § 109. u. z.! — Za sedaj pa Ti svetujem samo tole: Ko boš imel polnih 35 let, prosi za upokojitev in služi daljc do dnc, da dobiš dekret v roke. Res K\ da Te lahko degradirajo. Taka degradacija pa ni sramota zate! Zadcla je žc marsikoga; in poznam tovariša, ki je služil skoro 37 let brez bol. dop., dobil okoli 20 pohval. 3 odlikovanja. deloval na pedagoškem in literarnem polju, v šoli in izven šole in se umaknil sam samo zaradi tcga, da dobi prilično lepo in ugodno mesto kdo drugi. Komu mar za vse to! Tudi njega so degradirali! Na upokojitev in na pokojnino pa čaka že nad 2 leti! In takih primerov je več! Zakaj ravno iz branže O. N. največ, tega tudi jaz ne vem! Iz Tvojega pisma sem tudi razbral. da se čudiš, da ni poslanca, ne senatorja, ki bi na vse to opozori! merodajnc činitelie. Čudim se tudi jaz in to tem bolj, čim dalje se zadeva vleče in zavlačuje. In zato, dragi tovariš. oprosti, da Ti danes (čeprav po dveh letih) ne morem svojega prelevanja v upokojenca podati v celotni formi, kot bi Ti rad. Tovariški Te pozdravlja J. G. Polak. Združeni mladinski pevski zbori.