Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 38
Ljubljana, petek, T.oktobra 1927.
Leto II.
Posamezna številka Din 1*50.
Izhaja vsak petek. Naročnina 6 Din mesečno, 15 Din četrtletno. Za inozemstvo 10 Din mesečno. Uredništvo in uprava Ljubljana, Delavski dom, Karla Marksa trg 3|Wvorišče. Čekovni račun 14.577. Lastnik in izdajatelj Alojz Kusold, Ljubljana. Odgovorni urednik Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Karla Marxa trg št. 2. Tiska tiskarna »Slovenija«. Za tiskarno odgovoren: Alojzij Hofler v Ljubljani.
Vsak obrat, vsaka vas imej dopisnika za „ENOTNOST“.
ENOTNOST
DELAVSKO- KMEČKI LIST
Delavci in kmetje vseh dežel, združite se!
NIHČE NAJ NE KUPUJE KRUHA PRI PEKOVSKIH MOJSTRIH, KI NE PRISTANEJO NA KOLEKTIVNO POGODBO, KER TO BI BILO ŠTRA JKBREH ARST V O. KUPUJTE KRUH IZ DELAVSKE PEKARNE IN PRI ONIH MOJSTRIH, KI SO ŽE PODPISALI POGODBO!
Še o komercializaciji železnic.
Pravzaprav: kam?
V	nedeljo 25. septembra na konferenci, ki se je vršila v sejni dvorani ljubljanskega magistrata, so se zastopniki strokovnih organizacij in nekaterih drugih delavskih organizmov izrekli za komercializacijo državnih železnic. Kdor pride do takega sklepa in do resolucije, kakršna je bila na rečeni konferenci sklenjena, ta zametuje temeljne nauke marksizma in njegovo kritiko kapitalističnega gospodarstva. Obenem se oficijelno odpoveduje dolgoletni praksi proletarskih organizmov, kojih delovanje je bilo idejno naslonjeno utemeljeno v marksizmu.
Komercializacija je temelj na kojem sloni kapitalistično gospodarstvo. Je način in načelo tega gospodarstva. Komercializacija produkcije in kakršnegakoli obrata ustvarja bogastvo in revščino. In ustvarja bogastvo tistim, ki obrate posedujejo na račun vseh ostalih članov človeške družbe, koje polagoma izmozgava in obuboža.
Komercializacija je antisocializacija. Tem hujše je zahtevati od države naj svoja podjetja komerci-alizira. To je: naj jih vodi v strogem kapitalističnem pravcu, po strogih kapitalističnih načelih, ki ne jemljejo v poštev splošnih koristi in potreb marveč le dobičkanosno možnost podjetja in profit kapitala, ki je v podjetju naložen. Kapital itak ne izgubi in ne iz-premeni svojega svojstva, svoje naravi ako ga iz ene roke prenesemo na drugo, niti ne, ako ga iz privatnih izročimo v državne blagajne. Sin profita ostaja zvest očetu in sili v profit in za profitom. Pri takem položaju siliti državne obrate v komercializacijo, pomeni napeljavati vodo na kapitalističen mlin. Dejstvo, da se hoče staviti komercialjzaciji železnic nekšne meje in da se noče izročiti železnic v privatne roke, je brezpredmetno. Komercializacija ne trpi nobenih mej. Do sedaj so se osmešili vsi, ki so ji meje stavili, vsi, ki so zoper njeno prostost zakone delali. Marx bi dejal: Ako obrat nese po voljno, se kapital ojunači; z 10 % profita si upa povsod; z 20% profita se že pošteno segreje; s 50% hodi v škornjih po vseh zakonih; pri 100% dobičku postane sposoben vsakega zločina.
Še bolj antimarksistična je misel, da se bo položaj uslužbencev pri komercializiranih železnicah zboljšal. Najprej je antimarksistična in nevarna zato, ker se za njo skriva nesocialistični sindikalizem. Vseeno je, ali se vodje tega zavedajo ali ne. Kdor pozna zgodovino delavskega gibanja v latinskih državah (Francija, Italija, Španija), lahko pove, koliko različne škode je temu gibanju doprinesel anarhistični, malomeščanski sindikalizem. V Italiji so skoro vsi bivši glasniki sindikalizma postali glasniki in vodje sedanjega fašizma. Strokovne organizacije so tu pač zato, da skušajo že v sedanjih razmerah zboljšati delavcem življenski nivo. Pri tem delu se pa ne sme pozabiti na splošne koristi in na končne cilje. Socializem, ne kot strankino udejstvovanje, marveč kot cilj, kot smoter modernega marksističnega delavskega gibanja ni, da bi iz njega delali monštrance in jih ob posebnih prilikah kazali zbranim množicam, kot orakle, ki bomo v njih brali našo lepo bodočnost. Socializem je cilj, ki ne smejo ne delavci, ne vodje nanj nikdar pozabiti. Kdor nanj pozabi, ie izgubljen in ga končno ubije labirint upravičevanj, s katerimi hoče dokazati, da je na pravi poti. Obrati, vsi, imajo dolžnost, da zagotove svojim delavcem pošteno življenje; namenjeni so pa splošnosti, bi morali biti kolektivna last
in obratovati v smislu kolektivnih, skupnih potreb. Ne bi se smelo zahtevati komercializacijo železnic, če tudi bi odgovarjalo resnici, da se bo s tem položaj železniških uslužbencev zboljšal. Ker ne pridejo v poštev le interesi uslužbencev, marveč interesi vse proletarske, delavsko-kmetske kolektivnosti.
Nevarno je zopet, ako se s takimi sredstvi, kakršno je komercializacija železnic, jemlje delavcem vero v edino sredstvo, ki ga imajo na razpolago, t. j. v svojo organizirano moč. Ako bi železničarji bili organizacijsko in idejno močni in bi se smeli in za-mogii nasloniti na organizirano silo ostalega proletariata, bi se njihov položaj zboljšal pod vsakim načinom železniškega obratovanja. Proletariat bo imel le toliko pravic, kolikor si jih bo sam znal in zmogel vzeti. Njegov položaj je vedno v neposrednem razmerju z njegovo organizacijsko silo. Ako bodo organizacije, ki pravijo, da so razredno bojevne, pozabile na to pravilo, se ne bodo več v ničemur razlikovale od delavskih korporacij, ki stoje pod vplivom meščanskih in klerikalnih strank.
Naloga proletarskih organizmov, ki sprejemajo načelo razrednega boja je, da brezobzirno vrše in k večjemu izpopolnjujejo marksistično kritiko kapitalističnega gospodarstva. Neresno je pa, ako vodje socialističnih organizmov uče kapitaliste in njihove organe, kako naj zboljšajo in zracijonalizirajo način svoje ekonomije. Tako početje ni le neresno, je proletariatu in njegovim organizacijam idejno in praktično škodljivo.
Da je v državnih železnicah nered, je gotova stvar. (Kje pa zamore socialist opaziti red v kapitalističnih obratih?) V kolikor je nered administrativen in tehničen in povzročen po strašni praksi državne birokracije, ima socialist proti temu lahko stališče: prepusti naj kapitalizmu, da se sam reši iz zagate, ako je sposoben. Ni se mu treba bati otroško naivnega očitka, da zagovarja načelo (ki ni socialistično in tudi ne komunistično) »čim hujše tem boljše«. Razvoj kapitalističnega gospodarstva ustvarja povsod še hujše «lo in večji nered, pa vendar je res, da ni prišlo do proletarskega udejstvovanja zato, da bi se kapitalizmu pomagalo delati red v njegovi hiši. Kdor hoče to delati, je za sodelovanje z buržuazijo ne za boj proti kapitalističnemu gospodarskemu sistemu. Centralizacija produktivnih sredstev in vsakega obratovanja v kapitalističnem režimu pride v svojem naravnem razvoju do točke, ki ji je kapitalistična lupina pretesna. Mora ven v nove prostore, ki se pa ne imenujejo komercializacija marveč socializacija. In socializacija je načelo, je zastava proletarskega boja zoper vse možnosti in nijanse kapitalističnega gospodarstva.
Blaga srca in dobri ljudje se lahko udejstvujejo tudi izven strank in organizacij. Proletarske stranke in proletarske organizacije pa nimajo karitativni, marveč bojni značaj. Poleg vsega pa imajo navadno tudi svoj program menda zato, da se stranka in posamezniki po njem ravnajo. In imajo svojo idejno smer, o kateri se še vedno govori, da je marksistična. Komercializacija je antisocializacija in ni v skladu z marksističnimi načeli. Ako se neha marksistično idejno udejstvovanje, ako kljub soc. in razrednemu programu dela že vsak, kar se mu zdi najljubše, kaj ostane še socialističnega in razrednega pri takih organizacijah?	Petrovčič.
Kampanja za povečanje »Enotnosti.
IC
Občinske volitve v Ljubljani.
DKRB 392 glasov in 2 mandata, SSJ 537 — 2 mandata, SLS 3864 — 19 mandatov, SDS 4879 — 23 mandatov, Ravnikar 513 — 2 mandata, Gregorčič 247 — I mandat.
—	Od DKRB sta izvoljena sodruga M. Lemež in Marce!
Žorga.
Zakaj so padli glasovi DKRB? ^
Večino so torej pri teh volitvah dobili demokrati in klerikalci, ki so po milosti belgrajskega režima komi-sarili in gerentovali 3 leta na magistratu. Delavski glasovi v splošnem niso narastli, DKRB je zgubil 86, SSJ pa pridobila 99 glasov od volitev 11. septembra. Temu pojavu mora mo najti vzroke, da bomo mogli popraviti napake, ki so povzročili padec glasov DKRB.
Eden prvih vzrokov, ki so povzročili padec glasov DKRB je velika neaktivnost vseh naših sodrugov za občinske volitve. Za volitve 11. septembra so sodrugi raznesli naše agitacijske tiskovine v obrate in med delavstvo, za občinske volitve pa tega niso storili v taki meri. Odgovornost nosijo žato seveda vsi sodrugi, tisti ki so volilno kampanjo vodili in tudi zaupniki iz obratov. Za občinske volitve ni bilo nobenih sestankov po delavskih predmestjih ker mu liberalni in klerikalni gostilničarji niso nikjer dali lokalov na razpolago in komunalni program DKRB je širokim delavskim množicam ostal nepoznan. Zgodilo se je več primerov take nediscipline, da so šli celo čuvarji skrinjic mesto na volišče na izlet ali po drugih poslih. Nedisciplina in neaktivnost sta bila glavna vzroka padca glasov in to ee da in se mora popraviti.
SSJ je spričo take naše neaktivnosti mogla opirajoč se na strokovne organizacije doseči svoj porast za
99	glasov, ki jih pa ni odvzela DKRB temveč iz mase pasivnih.
Kakor niso demokrati in klerikalci dobili večine vsled svoje politike, temveč vsled velikanskega volilnega aparata, tako si tudi glasov SSJ ni razlagati tako, da se delavstvo opredeljuje za socialpatriotsko politiko. Po-rastli so vsled aktivnosti velikega svojega aparata ne vsled svoje politike, mi pa smo padli vsled svoje neaktivnosti.
Ta nauk iz ljubljanskih občinskih volitev si moramo zapisati za ušesa, da bomo v bodoče boljše delali.
Iz fare sv. Magdalene.
(Na čigav račun naj se popravljajo cerkve.)
Občine Studenci, Tezno, Radvanje, Pobrežje in Maribor, peti okraj, spadajo pod eno faro sv. Magdalene. Skupne cerkvene zadeve teh občin upravlja cerkveni konkurenčni odbor, v katerega pošlje vsaka občina po dva svoja zastopnika. Ne bomo poročali, kako sta se oba zastopnika občine Studencev na občinski seji branila prevzeti to mesto, pač pa preidemo takoj na prvo sejo tega cerkvenega konkurenčnega odbora, ki se je vršila 17. septembra t. 1. v Studencih.
Zastopali so: občino Studenci ss. Zupanc (dekalist) in Kac (soc.), občino Pobrežje Šari, občino Tezno Gornik in Ander-loh, Radvanje Maher in Maribor Hohnjec (SLS) in Sirak. Navzoči so bili še soc. župan Kaloh s Studencev, dekan od sv. Magdalene ter predstojnik kapucinov.
Pri točki, ko bi se imelo voliti načelnika odbora, je so-drug Zupanc odklonil to mesto, ravno tako s. Kac. Nato so se studenški gospod župan Kaloh sami javili za načelnika,
kar je bilo sprejeto z grobnim molčanjem. Za tajnika sta se zopet branila oba, s. Kac in s. Zupanc, dokler niso končno s. Zupanca prisilili, da je mesto sprejel.
Vendar je glavna stvar šele prišla pri naslednji točki »Odplačilo dolga in popravilo cerkve sv. Jožefa v Studencih«. Tukaj je prišel na mizo cel kup računov in dolžna knjiga, v kateri je zapisano, da je Štajerska posojilnica iz Maribora posodila prejšnjemu cerkveno-konkurenčnemu odboru 15.000 Din, za kar pa od leta 1923 še ni bilo plačanih nobenih obresti. Kaloh in Sirak sta predlagala, da novi odbor prevzame te stare račune. Sodrug Zupanc se je, takoj oglasil proti in kon-štatiral, da socialist Kaloh sploh ni bil izvoljen v prejšnji odbor, ampak se je sam imenoval vanj. Občina Studenci torej ne more prevzeti teh starih računov, ker ni odgovorna zanje. Temu se je pridružil tudi s. Kac. Nastala je debata, kjer se je pokazalo, da se še dekan in predstojnik kapucinov ne strinjata med seboj. Na vse zadnie je Kaloh stavil predlog:
»Novosestavljeni cerkveno-konkurenčni odbor je prevzel svoje posle s tern pogojem, da sresko poglavarstvo vpliva na davčni urad, da poravna svoto skupno z obresti 13.245 Din s pripombo, da se še plača izvršujoči uradnik in še obresti za tekoče leto.« (Tukaj pa ni mišljeno celokupno posojilo z obrestmi vred. Opomba.)
Dekan je k temu predlogu dodal še svojega, le želel je, da se to no bi zapisalo. Sam se je ustrašil lastnega predloga, ki se glasi:
»Odborniki cerkveno-konkurenčnega odbora se izjavijo, da se naj zgoraj omenjena vsota razdeli na vse občine fare sv. Magdalene.«
To je bilo zadosti zastopnikom občin. Ko jih je s. Zupanc pozval, da se izjavijo, ali so pripravljeni plačevati ali ne, takrat so vsi podeželski odborniki enoglasno odvrnili: Tega ne prevzamemo!
Slavni »socialistični« župan Kaloh, ki hodi za procesijami in ki je podpiral predlog za prispevek spomeniku kralju, bi se kmalu razjokal. Pokazal je svoj socialpatriotizein, ko je ozmerjal s. Zupanca, češ, da je vse razbil.
In res se je seja brez zaključka razšla. Zasluga gre energični delavsko-kmečki politiki pravih občinskih zastopnikov.
Kaloh in drugi socialistični funkcionarji a la Španer se seveda trudijo, da bi prave zastopnike oblatili. Okrog širijo vesti, da bi se posrečilo vsem občinam -naložiti popravilo cerkve sv. Jožeta, tako bo pa plačevala samo- studenška.
Mi jim odgovarjamo,,	da	tudi v drugih občinah	ljudstvo
plačuje davke in da sploh	ne	gre	plačevati cerkve z	ljudskim
denarjem bodisi iz te ali one občine.
Da pa studenška občina ne bo plačevala popravil, v to naj bo Kaloh prepričan, saj so občinske volitve pred vratmi in od delavstva bo dobil zasluženo nezaupnico. Takrat upamo se bo nehalo s tako politiko, ki jo vodi SSJ na Studencih, ko podpira klerikalizem, dočim vojditelji l^etejan in drugi ne morejo ust odpreti, da ne bi udrihali na vse kriplje čez klerikalizem. Eno je beseda, drugo je praksa. V praksi se SSJ druži z demokrati in klerikalci kakor pač kaže.
Cerkve naj popravlja klerus sam in škofijska ter dekanijska veleposestva. Dosti so bogata. Ako pa že nočejo tega, naj se rajši obrnejo na Trboveljsko družbo, ki je dala ljubljanskemu škofu 100.000 Din, mogoče bo dala tudi za sv. Jožefa. Ampak delovno ljudstvo naj nikar ne izkoriščajo. Spominjamo železničarje, delavce in kmete na dejstvo, da je SLS dala črnogorskim princem nad 4Q milijonov. To je bil tudi ljudski denar. Torej za prince in	cerkve naj bi bil denar, za
brezposelni proletariat pa	ni	niti	skorje kruha. Proč	s takim
•odiranjem! Proč s tako politiko v občini in državi.
Delavce in kmete magdalenske fare pozivamo, da si pri bodočih občinskih valitvah izvolijo pravo zastopstvo, zastopnike Delavsko-kmečkega republikanskega bloka. Dekalisti.
REZULTAT PRVEGA TEDNA KAMPANJE 88 NOVIH NAROČNIKOV IN 1325 DIN TISKOVNEGA SKLADA.
V	Drejšni številki razpisana pettedenska kampanja za povečanje »Enotnosti« se je z lepim uspehom začela, da danes že lahko povemo, da bo PRVA NOVEMBERSKA ŠTEVILKA IZŠLA NAJMANJ NA 4 STRANEH. Če pa se bodo zganili sodrugi in so-družice tudi po ostalih krajih, bo mogoče priložiti še DVE STRANI ILUSTRACIJ (SLIK). Tiskovni sklad je objavljen na drugem mestu, nove naročnike pa so pridobili sodrugi iz sledečih krajev: Trbovlje 36, Ljubljana 12, Kamnik 10, Maribor-Studenci 7, Jesenice 6, Hrastnik 3, Ruše 3, Radeče in Vrhnika po 2, razni 4, iz inozemstva 3. — Sodrug Tone Sajovic iz Trbovelj, ki je nabral doslej največ naročnikov, piše:
»Iz tega vidite, da vodim svojo kampanjo za »Enotnost« kolikor toliko z uspehom. Upam tudi, da so drugi naši sodrugi iz Trbovelj in od drugod enaki meni. Za tiskovni sklad sicer ne dobim, ampak 10 Din bo gotovih, kajti med menoj in sodrugom Jamšek Rudolfom je stava, ki se glasi: »Ako jaz ne. bom nabral od nedelje 2. oktobra pa do nedelje, 9. oktobra 50 novih naročnikov, tedaj moram dati 10 Din za tiskovni sklad »Enotnosti«, če pa jih dobim 50 bo dal sodrug Jamšek 10 Din-« Upam, da ne izgubim!
—	Delu čast in oblast! — Tone Sajovic.«
Ko se oglasijo še sodrugi iz Zagorja, Tržiča, Velenja, Maribora, Ptuja in drugih krajev, bo rezultat tak, da bo »Enotnost«, vodnik zatiranih delavcev in kmetov v Sloveniji še enkrat močnejša.
Štiri tedne imamo še časa zato vsi, tudi manjši kraji na delo.
KAKO SE ZBIRA TISKOVNI SKLAD.
Doma, na ulici, v gostilni, na delu pozoveš sodruga da prispeva, zapišeš njegovo ime ali geslo (glej v današnji objavi sodruge iz Švice) in zbrano vsoto pošlješ po položnici ali nakaznici upravi »Enotnosti« v Ljubljano z navedbo imen ali gesel. Da si zbran denar resnično odračunal bo potrjeno z objavo v prihodnji številki, kar lahko vsakomur pokažeš.
J
Naročniki pa naj pri pošiljanju naročnine priložijo svoj prispevek in na obratni strani položnice naznačijo, koliko je za tiskovni sklad.
IZKAZ TISKOVNEGA SKLADA od 25. septembra do 5. oktobra 1927.
Ljubljana: Ižanc 5 Din, Neimenovani 5, Smerajc 5, Andri-nek 1, 2orga J. 100, Zorga J. redni prispevek za oktober in november po 50 = 100 Din; Žagar 5, neimenovan 5, na shodu v mestnem domu 30. septembra 82, Giftovič 100, Giftovič redni prispevek 100, Kristan M. 10, neimenovan 10, Ogorevc 40, Novak 100, Osolin 5, Hlebec 15, Štebi 200, Mohorič 10, Monte Kristo 10, Leban 10, Mejač 5, Kocmur 4. Skupaj Ljubljana 927 Din. — Moste: Rojc 5, 2agar 5, Steklačarjev 5, Predikaka 15, = 30 Din skupaj. — Hrastnik: Jevsinek 2, Bezenšek 2, Matuš 3, Bezenšek 2, Bukovnik 3, Mejač 2, Abram Neža 3, 2i-bret A. ml. 5 = 22 Din skupaj. Jesenice: Blažič 10, Demak 4, Ulčar 25, = 39 Din skupaj. — Razni: Hameršek Vič 10, Kocjančič nabral v Zadvoru 70, Vodnik Podutik 12, Sodrug iz Kočevja 10, Kužnik Radeče 5, Aljančič Križe 5, Grabar Zagreb 15, = 127 Din skupaj.
Sodrugi iz Švice: Ljubitelj 1 Švic. fr., B. D. 1, Živel Sovjet
1,	Soborac 1.70, V protest usmrtitve Sacca in Vanzettija 0.50, Proč s hlapci buržuazije 0.50. Da bo »Enotnost še večja 0.40, Nočemo vojnega zrakoplovstva 0.50, Proč z vojnim brodov-Jem 2, Ker je gramofon lepo igral 1, Brez podpisa 1, Boj kapitalističnim zvijačam 2, Jekleni, pozdravljajoč s. Gustinčiča 2, Pošiljatelj posodi 3.40. Skupaj Švic. fr. 18 — 180 Din.
Skupaj v prvem tednu 1325 Din- Izkaz iz prejšnje številke 1174 Din. OD 4. SEPTEMBRA 1927 2499 Din.
Pri bodoči objavi naj ne manjka noben kraj in noben sodrug med darovalci!
POŠTA UPRAVE.
Zagreb. Nek sodrug je 30. septembra poslal 36 Din po poštni položnici, ni pa naznačil svojega imena. Ker ne vemo komu naj ta znesek vpišemo, prosimo dotičnika, da nam svoje ime javi. — Tržič. Veber J. Plačano imaš do 31. decembra. Bila je pomota. — Trbovlje. Vozelj P. 30. Din od Jugosl. knjigarne sprejeli. Plačano imaš do
1.	avgusta 1927. — Ocvirk Jože. Plačano imaš do 31. decembra 1927. in še 15 Din je ostalo za tisk. sklad. — Vidmar Kamnik; Plačano imaš do 1. maja 1928. Če pa še pošlješ, bo za tiskovni sklad. — Goričan Ivan. Ti imaš plačano do 31. decembra 1927. — Sodrugom v inozemstvu! Nekateri sodrugi pošiljajo naročnino potom bank, kar je zvezano z stroški in drugimi neprilikami. Sporočamo, da lahko enostavnejše pošiljajo v priporočenih pismih, katera naj zapečatijo.
Podprimo štrajk pekovskih pomočnikov v Ljubljani.
En teden traja že stavka živilskih delavcev v Ljubljani, ker mojstri odklanjajo podpisati predloženo kolektivno pogodbo. Stavkujoči niso stavili kakih pretiranih zahtev, niti tega ne zahtevajo kar že imajo pomočniki po ostalem svetu in tudi po nekaterih mestih v Jugoslaviji.
Disciplina pekovskih pomočnikov je vzorna, njihovo borbeno odločnost ni zmanjšala niti intervencija policije, ki je takoj stopila v obrambo interesov pekovskih mojstrov. Štrajkbreherjev, judežev delavskega razreda, je samo 6 in delajo v pekarnah: Žužek, Vilar, Jezeršek, Paškulin, Bončar in Kavčič. Delavci, uradniki, ne kupujte štrajkbreherskega kruha!
Druge pekarne si pomagajo z vajenci, hlapci in deklami. Da se v takem obratu nihče ne drži higijeničnih predpisov je jasno, in pozivamo inšpekcijo dela, posebno pa mestni fizikat, da se zgane, delavstvo pa, da tak kruh odkloni!
Sprejeli pa sta predloženo kolektivno pogodbo »Delavska pekarna« na Viču in menda Dolinar in samo pri teh bodo za časa stavke jemali kruh delavci.
Pekovskim pomočnikom svetujemo, da delo v pekarnah, ki so podpisale pogodbo sprejmejo, ker bodo s tem svojo pozicijo zelo ojačili. Pomočniki, ki bodo delali v teh pekarnah, morajo oddati svojo 'mezdo v stavkovni fond. Organizacija pa določi, kdo bo delal in koliko časa. Brez tega se stavka lahko zavleče.
Dolžnost strokovne komisije pa je, da začne z podporno akcijo pekovskega štrajka in da pozove vse delavstvo, da gmotno osigura boj pekovskih pomočnikov.
Obvestilo.
Konferenca DKRB v Zagorju.
Na sestanku dekalistov in članov JSDS in KDZ v Trbovljah se je sporazumno sklenilo, da se za 16. oktobra 1927 skliče skupna konferenca delegatov obeh strank iz rudarskih revirjev v Sloveniji, ki se ima baviti z aktualnimi vprašanji delovanja DKRB po volitvah.
Obveščamo o tem vse rudarske kraje s pozivom, da izvolijo delegate in zberejo zanje potrebna sredstva. Konferenca prične ob pol 10. uri dopoldne.
Vodstvo JSDS proti konferenci v Zagorju?
Zadnji »Naprej« št. 35, se izjavlja proti skupni konferenci, ki so jo sklenili tudi člani JSDS v Trbovljah, češ, da konference nimajo nobenega uspeha, da moramo preje mi dekalisti sprejeti »načelo javnosti« in da se mora preje razčistiti pojem »komunizem«. Zlasti je »Naprej« proti konferenci, za katero delegati niso plačani od skupnosti, ker drugače pridejo na konferenco samo ljudje, »ki se želijo postaviti ali pa ljudje podpirani od raznih sekt«.
V	volitve smo šli skupaj, čeprav mi dekalisti predhodna nismo sprejeli »načela javnosti« itd. Kar se pa tiče delegatov, bomo mi za zagorsko konferenco napravili tako kot smo za celjsko in za kar tudi danes pozivamo rudarske kraje. »Naprej« vendar ne bo trdil, da so na celjski konferenci, za katero tudi niso bili delegati plačani od skupnosti (kaj je prav za prav ta »skupnost«), bili samo »ljudje, ki so se želeli postaviti, pa ljudje podpirani od raznih sekt, in da glasovanje v Celju ni predstavljalo volje proletariata?«
Upamo, da zmaga v JSDS demokracija in da bo obveljal sklep socialdemokratičnih delavcev, ki hočejo skupno konferenco, ker to zahtevajo interesi rudarskega delavstva.
Ne varajte železničarjev!
Kadar se govori o potrebi zedinjenja železničarjev po vsej državi, se vodstvo Saveza železničarjev, ki tega zedinjenja noče, vedno izvija: saj se nimamo s kom zediniti, ker je vse pri nas, neodvisni pa nič nimajo. To popolnoma napačno trditev vzdržujejo med železničarji v Sloveniji, z dopisi v Ujed. Železničarju, katerih svoje akcije preveč napihujejo, o neodvisnih pa ne vedo reči nobene besede, da ne bi bila psovka ali denunciacija.
Pri nas v Zagrebu je bila 24. 6. t. 1. konferenca obeh strokovnih organizacij (neodvisne in reformistične), na kateri smo sklenili, da bomo kot predpripravo na zedinjenje, vršili vse akcije skupno. Pa kot po navadi se reformisti tega sklepa ne držijo in zato doživljajo poraz za porazom. Brez da bi nas neodvisne kaj obvestili, so
sklicali 18. 9. svoj shod, obvestili pa so meščanske institucije, ki so potom svojih listov »Jutarnji list«, »Obzor«, »Večer«, »Riječ«, »Morgenblatt«' delali reklamo za reformističen shod. V Zagrebu ima buržuazija namreč velik interes podpirati reformiste, ker misli, da bo tako oslabila neodvisne, ki vedno pridobivajo na moči.
V	»U. Ž.« čitam zopet dopis o tem shodu, namenjen železničarjem izven Zagreba. Poroča se »o obilni udeležbi na velikem javnem shodu«, tako da morajo železničarji po drugod misliti, da je res ogromna večina v Zagrebu v reformističnem taboru in da neodvisni, ki hočejo zedinjenje, sploh nič nimajo, kot par »drekačev«, kakor nas nazivajo. Da se s takimi dopisi ne bo vstvarjalo zaprek zedinjenju, vas prosim, da v »Enotnosti« objavite to-Ie resnično, kratko poročilo o shodu:
Na shod je prišlo kljub agitaciji vseh meščanskih časopisov in bogate agitacije z letaki vsega skupaj 122 (stodvaindvajset) ljudi, med katerimi je bilo nad 20 birokratov iz delavske zbornice, par tucatov naših in precej uradništva, ki je prišlo na poziv buržuaznega tiska.
Namesto Stankota je prišel na shod Makuc, ki je bil radi slabe udeležbe kar divji. Rekel je, da izgleda, kot da
v	Zagrebu železničarjev sploh ni, da so železničarji gnili in leni in da gredo samo takrat na shod, kadar govorijo »politični mračni tipi«, koder se zabavlja proti državi. (Ali je Makuc mislil naše shode?)
Janez iz Ljubljane je pozival tudi na zedinjenje v reformistični Savez, češ, bog je enega spokornika bolj vesel kot 99 pravičnikov. (Verjamemo, da ie buržuazija spokornika Janeza bolj vesela, kot 99 kompromitiranih Uratnikov, toda mi nočemo socialpatriotske spokorniške halje, capito!)
Tudi Kmet se je pritožil čez zaspane železničarje, ki se niso odzvali pozivu na shod, Blaž Korošec pa je povedal, »da smo v SHS že dosegli politično svobodo, osvoboditi se moramo še gospodarsko« in zato je pristopil k Savezu kar naj storijo tudi drugi.
Navzoči so med govori odhajali in resolucija je bila pred zaključkom shoda dana na glasovanje, ko je bilo še 67 (sedeminšestdeset) navzočih.
Vsi govorniki so govorili seveda tudi o neznosnih razmerah na železnici, toda kaj pomagajo govori, če pa ti ljudje nočejo zedinjenja, brez katerega uspešen boj za poboljšanje položaja železničarjev ni mogoč.
Kadar skličemo mi od železničarjev izvbljeni obratni zaupniki naš shod, pride 800 do 1000 železničarjev, pri volitvah obratnih zaupnikov dobimo večino. Savez svoje liste sploh ne more postaviti in sedaj nam pošiljajo Janeza, da nas vabi med spokornike, mesto da bi izvršili zedinjenje, kar zahtevajo interesi železničarjev in kar je bil sklep kongresa. Železničarji v Sloveniji, zganite se in napravite red v vašem vodstvu.
Slovenski železničar v Zagrebu.
Debata.
Vendar se je »Naprej« premaknil iz svoje sektaške nezmotljivosti in samozadovoljnosti in se spustil z nami v debato. 2e ves čas smo javno zavračali in pobijali doktrinarne recepte vodstva JSDS kot »načelo javnosti«, »skupni dom«, »dovoljeni komunizem«, zlasti pa njegovo nemarksistično pojmovanje demokracije in države. »Naprej« večinoma naših kritik niti zabeležil ni, niti odgovarjal nanje, tako da so ostale tajne za njegove čitatelje. Od časa do časa pa nam je celo očital, da mi — odklanjamo debato.
Doktrinarni recepti ideologov JSDS, ki so nastali v pretekli krizi delavskega gibanja Slovenije, so v nanovo se prebujajočem gibanju začeli krahirati. In tako se je »Naprej« vendar lotil debate z nami. »Načelo javnosti« po mnenju »Na-preja« predstavlja /najogromnejšo oviro sodelovanju dekalistov in socialdemokratov na strokovnem polju, ki se danes .pojavlja kot nujno za proletariat Slovenije. Po našem mnenju pa »načelo javnosti« ne predstavlja niti najmanjše ovire za sodelovanje na strokovnem polju, kakor ni igralo čisto nobene vloge pri skupnem nastopu dekalistov in socialdemokratov v volitvah.
• Nimamo ničesar proti, če dela s. Bernotu zabavo, da pojem »komunizem« razlaga po svoje in ne tako, kot ga razume ves svet od »Komunističnega manifesta« naprej. Zdi se nam pa nepošteno, da s. Bemot ustvarja kcnfuzijo v pojmih z oči-vidno .svrho utibotapljanja izmišljenih očitkov na račun dekalistov. Tako piše, da dekalisti »zbirajo privatno last v svojih rokah na kapitalističen način«, nato trdi, da so si socialpatriotske in komunistične stranke v tem enake, končuje pa s stavkom: »Kdor hoče biti komunist, ne sme imeti privatne lasti.« Izgleda, da Bemot ni nikdar še prečital »Komunističnega manifesta«. Namigavanja glede dekalistov pa, ki jih ti konfuzni stavki vsebujejo, so — najblažje rečeno — nepoštena. Taka debata, ki zida na konfuziji in se izliva v nepošteno demagogijo — proletariatu ni koristna. Pika.	nr.
Letak stavkajočih pekovskih pomočnikov.
Pekovski pomočniki v Ljubljani so bili prisiljeni stopiti dne 30. septembra t. 1. v 24 urni protestni štrajk. To dejanje so povzročili zastopniki zadruge, ki so odklonili vsako pogajanje s pomočniki in so celo v posmeh povabili zaupnike pomočnikov v svrho pogajanja; ko so se zaupniki zglasili na določenem mestu, co se iz njih krvavo norčevali, češ, kdo Vas je klical? Ravno tako so denuncirali odbor Zveze živilskih delavcev, češ, da drži pomočnike zaprte v svojih prostorih, vsled česar isti ne morejo iti na delo. Ko je policija na licu mesta ugotovila, da je ta obdol-žitev neresnična, se je policija odstranila. Nato so pomočniki sklenili, da nadaljujejo s štrajkom.
Delavska zbornica je takoj posredovala pri Inšpekciji dela, da naj se skličejo pogajanja. Pogajanja so se vršila dne 3. oktobra, na katerih je izjavil načelnik »Zadruge pekov in kolačnikov« g. Vidmar, da on ni polnomočen se spuščati sploh v kaka pogajanja, dokler pomočniki ne stopijo v delo. Zastopnik »Zveze živilskih delavcev« s. Pretnar, je izjavil; da je polnomočen izjaviti: da so pomočniki pripravljeni takoj nastopiti delo, kakor hitro podpišejo pekovski mojstri kolektivno pogodbo, katera naj velja do tedaj, dokler se ne doseže oboje stranski sporazum za novo kolektivno pogodbo. Ko je zastopnik Delavske zbornice vprašal g. predsednika zadruge, če bi g. predsednik Zadruge to pogodbo podpisal je le-ta izjavil, da on tega storiti ne more. Sedaj je jasno, kdo ovira sporazum.
Ker so pekovski mojstri od sobote naprej vse storili, da bi zlomili štrajk, to presega že vse meje! V delo so vpregli konjske hlapce in kravje dekle, ter vse mladoletne otroke, da Vam mesijo in pečejo kruh. V odgovor na to so pro-klamirali pekovski pomočniki od pon-deljka naprej splošno stavko.
Vas, odjemalce kruha in delavce ostalih strok pa prosimo, da nas podpirate gmotno in moralno v tem boju! Ker naša zmaga je Vaša zmaga!
Vam štrajkujoči pomočniki pa kličemo: vstrajajte v boju do končne zmage!
Preganjanja kol pod PP režimom.
Dob pri Domžalah, 3. okt. 1927.
Pri mnogih sodrugih so se vršile hišne preiskave, za katere so naročili orožnike celo iz sosednjih občin. Kaj so iskali menda sami niso vedeli, ker vzeli so vse, kar je bilo rdečega. S. W. so vzeli n. pr. tiskana navodila, kako se mora romar obnašati na potovanju na božjo pot, vzeli so tudi »Komunistični manifest«, ki se sme po razsodbi stola sedmerice javno prodajati itd. Niso pa pustili nobenega potrdila o odnešenih stvareh, tako da lahko podtaknejo kar hočejo. Pri nekem sodrugu, ki ga ni bilo doma, so sami odprli vrata in brez njega vršili pre iskavo. — Nas to ni uplašilo in s podvojeno silo bomo šli na delo za DKRB proti klerikalcem, ki pošiljajo na nas žandarje, kot so demokrati orjunaše.
LJUBLJANA.
V	torek je zopet policija preiskovala ves Delavski dom in iskala »sumljivo korespondenco« seveda zopet brez rezultata. V uredništvo niso prišli delati nereda in tudi na stanovanja jih ni bilo. Pa drugič, kaj ne! Čakamo.
Proti žandarski samovolji.
Gospodoma
VODOPIVCU in SCHAUBACHU, velikima županoma v Ljubljani in Mariboru.
Vaši orožniki vršijo baje po nalogu sre-skih poglavarjev hišne preiskave pri naročnikih »Enotnosti« in jih naganjajo, DA MORAJO PRENEHATI SPREJEMATI LIST, KER JE PREPOVEDAN. V Zabukovci so rudarju M. zagrozili, da bo odpuščen, če ne odpove lista, na Vrhniki so našemu, naročniku zagrozili, da njegov sin ne bo dobil nezgodne rente, če se ne odpove »Enotnosti«, v nekaterih krajih so naročnikom list celo zaplenili in odnesli, brez da bi izdali predpisano potrdilo o odnešenih stvareh.
Vprašamo Vas, ali Vam je tako postopanje Vaših organov znano in kaj nameravate ukreniti, da se take in enake protizakonitosti ne bodo ponavljale?
Uprava »Enotnosti«.
VSEM NAROČNIKOM!
Pozivamo vse naročnike in čitatelje, da upravi lista prijavijo vsak slučaj žandarske intervencije proti »Enotnosti«, ker hočemo na podlagi zbranega materiala vložiti tožbo proti samovolji režima, ki duši tudi cenzuriran tisk. Sporočite vedno vse dokaze ir priče in nihče naj se ne da uplašiti: Vsak. številka »Enotnosti« je od državnega pravd-ništva cenzurirana in s tem dovoljena; kdor jo zapleni zagreši tatvino in bo klican pred sodišče.
»MARS« Celje — »AMATER« Trbovlje
4	: 1.
2.	oktobra se je vršila v Trbovljah nogometna tekma med S. K. »Mars« Celje in S. K. »Amater« Trbovlje z rezultatom 4:1.
Posamezni igralci imajo še to napako, da se med igro prepirajo, posebno tisti igralci, ki so se mešali med meščanska kulturna društva. Zato apelira delavska publika na vodstvo »Amaterja«, da napravi red do prvenstvene tekme, ki se bo vršila dne 16. oktobra 1.1. za prvenstvo Trbovelj, da bomo še v športu porazili meščanske purgarje, ki skačejo po Trbovljah brez vsacega vetra.	Druker.
Delavsko-kmečki dopisi.
Iz Maribora.
Die Gemeindewahlen sind ausgeschrieben worden.
—	Am 18. Dezember finden die Gemeindewahlen statt. Schon beginnen die biirgerlichen Parteien mit Wahl-agitation. »Slovenec« bemiiht sich besonders die Sym-patliien der Arbeiter zu erwerben, iedoch die freund-liche Maske der Morder von Zaloška cesta wird ver-schwinden miissen. denn das Proletariat Maribors muss sich am 18. Dezember zur Aufgabe setzen: Weg mit der burgerlichen Herrschaft aui dem Magistrat! Weg mit Klerikalen und Demokraten! Die »Volksstimme« vom Samstag schreibt: Nie mehr klerikaler Biirgermeister! Wir finden diese Parole als ungeniigend und deshalb un-richtig. Nicht nur gegen die Klerikalen, auch gegen die Demokraten muss sich die rote Front vvenden und sich als Ziel setzen, ALLE burgerlichen Parteien von der Gemeindevenvaltung zu vertreiben. Gemeinde Maribor muss wirklich rot werden.
Preiskave. — V Mariboru in okolici so se vršile obsežne preiskave pri naših sodrugih. Orožniki in policaji so pri tem izpraševali, zakaj se sodrugi rajši ne vpišejo v Soc. stranko. — Preiskava je zadela celo kolesarsko društvo in povzročila pri nekaterih reformistih velikanski rešpekt pred policijo. Govori se, da so soc. voditelji povzročili preiskave z ovadbami.
Kdo je za enoten nastop? Koncem preteklega tedna so socialisti v Studencih na svojem sestanku že sestavljali svojo kandidatno listo. Kdo je zdaj razbijač? Ali bosta reformista Gmajner in Magdič tudi zdaj dala tiskati kakšne letake?
Wir iordern klare Antvvort! — Zagreber »Morgen-blatt« vom Samstag schreibt iiber die Sozialisten und Demokraten bei den Gemeindewahlen folgendes: »Es besteht bereits ein Pakt, der im Falle eines VVahlsieges den Sozialisten den Biirgermeister, den Demokraten aber den Vizebiirgermeister und einige andere Konzessionen zusichert.« Mogen die sozialistischen Fiihrer auf diese Bescluildigung antworten! Wir fordern Klarheit!
Topalovič, delegat kapitalistične vlade v Ženevi, je prišel v Maribor. Seveda je pozabil povedati, kako se v Ženevi pri Društvu narodov pripravlja nova svetovna vojna. Izognil se je tudi govoru avstrijskega Otto Bauerja, ki je izjavil: Z dosedanjo našo politiko smo skrahi-rali, treba je nadaljevati mirnim potom. — Ali bodo Erženi in Petejani povedati to delavcem in kmetom?
S	15. julijem je prišel konec avstro-marksizma.
Petejanov letak še zmerom ni utihnil. Delavstvo se vedno bolj zgraža nad policijskimi metodami soc. voditeljev. — Ali nismo torej čisto upravičeno zahtevali v platformi, da se vodstvo SSJ odreče zvezam s policijo?
Platforma DKRB velja tudi za občinske volitve. Proletarska politika mora biti enaka tako v občini kakor
v državi! Na platformi DKRB je mogoč tudi pri teh volitvah skupen nastop!
TRBOVLJE.
Stopil sem v kampanjo za nabiranje novih naročnikov »Enotnosti« in pri tem agitiranju se mi je takoj v začetku marsikaj razkrilo, kar javnosti še ni znano, pač pa to močno boli naše delavstvo, ki bi si rado pomagalo iz takih težkih razmer.
V	našem obratu na »separaciji« je mnogo mladoletnih delavcev in delavk, ki so zelo izkoriščani, posebno tisti, ki so zaposleni pri podjetju Dukič in drug, a delajo na »separaciji«. Preoblaga se jih z delom in pri tem, ko se jih prav po staroveško valpetski metodi priganja (še z bičem bi se morda radi postavili ti hlapci kapitalizma, če bi se vsaj malo ne bali morebitnih izgredov) se jih tudi na plači prikrajšuje s tem, da se jim črta vsaj eno uro delovnika, če gre kdo malo pred menjanjem šihta od obrata in če ni navzoč pri klicanju. Koliko je pa še drugih šikan, o tem ni, da bi človek samo pisal, temveč marsikomu se od jeze skrči pest in marsikdo bi še marsikoga lopnil, da bi se enkrat za vselej obračunalo s takimi izvržki, kot so nekateri pazniki ali pa preddelavci, pa naj si bodo iz separacije ali pa iz drugih obratov.
Treba bo začeti resno delati, kajti naše delavstvo sicer stremi po enotni strokovni organizaciji, a si obenem tudi misli, da je vse bob ob steno in čaka trenutka, ko bo lahko dalo duška vsem mukam. Res je, da mnogi delavci delajo pri podjetju Dukič mnogo več šihtov, kot mi pri rudniku TPD, ampak oni morajo delati tako, sicer gorje jim. Vsi v Trbovljah trpimo, vsi si želimo že skorajšnje odločitve med nami in med našimi izkoriščevalci.
Fantje, ki pridejo od vojakov domov, pripovedujejo o mnogem mnogem, kar je gnilega in za svetovni proletariat pogubonosnega, če se vsemu temu enkrat konec ne napravi. V vojaško-garnizijskih zaporih trpi mnogo proletarskih borcev, ki so dali duška gnevu svojih trpečih duš in strpljenih teles; ampak zaman je bil ta njihov protest. Nihče se ne spomni na nje, da bi bili odrešeni, kvečjemu kak ječar, ki ima sočutje do koga izmed njih, pa mu vrže skrivaj kako skorjo trdega kruha ali cigareto. (Naslednjih pet stavkov je z ozirom na tiskovni zakon cenzuriralo uredništvo.) Vem, da bi nam radi pomagali, da se osvobodimo, ampak kaj nam to pomaga, če pa še ni pri nas borcev, da bi vzdramili nas, žive mrliče iz te omrtvelosti.	S.	T. T.
HUDA JAMA.
Kakor smo ponehali z dopisi v »Enotnosti« iz tega revirja, so postali gotovi g. pazniki več kot predrzni. Primorani smo dati vsej proletarski javnosti na znanje slučaj na separaciji koncem meseca avgusta. Poznani paznik je takoj po »Verlesungi« povzel besedo tako-le: »Delavci! Neka tovarna nam je poslala nazaj šest vozov ker so našli med premogom kamenje. Ta voz, ki je imel to kamenje, je bil naložen od naše tretjine in krivi ste
vi delavci, ker ne zbirate dovolj premoga. Kdor ne bo dovolj zbiral premoga, bo brez vsega odpuščen. Ne rečem, da ne naredite toliko, kolikor zahteva g. ravnatelj, ali za mene ne naredite dovolj. (Mogoče za njegovo izvozno premijo!) Še teh 25 Din. ki vam jih plača družba, ne zaslužite. Jaz sem predstavnik TPD, a ne takih mrličev in lenuhov, kot ste vi.«
Marsikateri trpin-rudar ne bi mogel verjeti v take stvari, ako bi sam ne slišal. Vsekakor se pa vprašujemo, če je g. ravnatelju znano, oziroma kakšno stališče je zavzel napram temu pazniku, ki se postavlja na mesto odgovornega predstavnika TPD. Ker nismo slišali, da ste tega paznika poklicali na odgovor, smo primorani v listu »Enotnost« dati vam na znanje, oziroma osvetliti vaš spomin na ta famozni govor.
Sodrugi rudarji! Mnogo takih slučajev se pripeti v tem revirju, ali naša zavednost še ni na oni višini, da bi poskrbeli, da pride vsaka taka stvar v javnost, s pomočjo nas samih, da bi proletariat cele Slovenije zvedel, kako se godi sužnju-rudarju v tem fašističnem raju.
Huda jama, 27. 9. 1927.	Prizadeti	delavci.
TONE KRISTAN NA JESENICAH.
Na Jesenicah je bil 25. sept. zadružni shod, na katerem je govoril tudi g. Tone Kristan. Ko je govoril, se nam je zdelo, da je navit gramofon, ki ima nalogo, ko* vsi ostali meščanski, malomeščanski oblastniki, da napade in bljuva ogenj na levičarje. Kar se ni posrečilo bur-žuaziji s preganjanjem, to hoče Tone in SPJ, da pomagata buržuaziji uničiti razredni boj, uspavati delavski razred in ga povesti v malomeščansko ideologijo. Tone misli, da bo njemu sreča milejša kot Jurčetu, a se bridko vara. Kajti delavci Save, Javornika in Dobrove spoznavajo vedno bolj, da je socializem, katerega vodi gospod Kristan in SPJ za delavskonkmečki razred škodljiv, vedo pa, da je koristen Tonetu in drugim birokratom v delavski zbornici in po drugih toplih mestih, ki so jih dosegli edino le s tem, ker so izdali delavski razred, napravili kompromis z buržuazijo in pričeli voditi tako zvano »pametno politiko«: sebi dobro, a delavcu FIGO.
Da. dragi Tone, mi vam verujemo, da je za vas tisti izrek, ki ste ga nam priporočali: »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal,« zelo lep, a tudi ta pri vas ne drži,
ker vi se imate pač zahvaliti ne bogu in tudi ne samemu sebi, temveč onim delavcem, ki jih danes zmerjate z zaslepljenci. Po njih hrbtih ste prišli do tega bogastva, ki ga imate. Da, prav imate, zaslepljenci smo, ker drugače bi vam morali že zdavnaj dati brco, vam in vašim pomagačem v SSJ.
Povemo vam pa, da si ne bomo pustili pljuvati v obraz, zlasti ne od ljudi, ki so plačani, pa še mastno plačani z našimi krvavo prisluženimi groši. In če nočete razbiti še gospodarski pokret, boste pač morali govoriti to, kar na zadružne shode spada, ne pa izrabljati zadružne shode za napadanje onih zadružnikov, ki se ne strinjajo z vašo »pametno politiko« in z izdajalsko politiko SPJ.
Priporočamo tudi poslovodji gorenjskih konzumnih društev, da preneha z raznimi zahrbtnimi sumničenji in da pazi na svoj posel, ker drugače bomo prisiljeni, da ga »pošlatamo« tam, kjer mu ne bo ljubo. Vendar nimamo nastavljenih v konzumu ljudi zato, da bi agitirali med službo za politične stranke in metali lažnive policaj-izdajalske očitke na one sodruge, ki ne mislijo s tistimi možgani kot on.
To za danes. In če boste sklicavali še shode in to zadružne, boste morali biti pač toliko demokratični, da bo dobil vsak zadružnik besedo, ne pa samo generalštab okoli Kristanovega Toneta, Pika.
NOVO MESTO.
(Iz tovarne Keramika.) — Vsled dopisa v št. 31. »Enotnosti« je pozval ravnatelj g. Klemenčič našega so-druga na razgovor glede razmer v tovarni, v prisotnosti vseh delavcev v tovarni. Glavni vzrok nezadovoljnosti je bil ta, da delavci niso dobili vsak teden celega in končnega obračuna, ki se je dalj časa zavlačeval, tako, da nekateri niso vedeli, ali imajo še kaj dobiti ali so kaj dolžni. Dogovorilo se je, da bo imel vsak akordant svoje knjižice, v katerih bo pisarna zapisala vsak teden vse, kar je izvršil, kar je zaslužil in kar je dobil izplačanega. Resnici na ljubo bodi povedano, da je g. Klemenčič kmalu po našem dopisu uvedel za nekatere take knjižice in priznal je sam, da so se obračuni zavlačevali dalj časa. V bodoče bo v tem oziru red.
Škartirane peči dvema sodrugoma, ki nista bila kriva, da so se skvarile, so se plačale. Dogovorilo se je, da bodo izvolili vsi delavci izmed sebe zaupnika, ki bo zastopal v vsaki stvari delavce napram podjetju. — Pri tej priliki se je priglasilo nekaj novih naročnikov na »Enotnost«.
KOMUNISTIČNA »POŠAST« PRI SV. URBANU PRI PTUJU.
»Komunizem se širi. 23 vas je vrglo v 7. škrinjico, ki je komunistična. Kam bo to prišlo? To bo tako, kakor, je na Ruskem. Poklali so na tisoče duhovnikov in škofov. Vaše žene bodo vlačuge, vsak dan bo imel mož drugo. Vsi imate smrten greh in se morate izpovedati.«
Tako so pridigali g. župnik po volitvah in še dosti drugega. Posebno zanimiva je izjava, da bi ti grešniki lahko vsako drugo volili prej, ko sedmo. Ker pa velja tudi 6. skrinjica ali socialistična za posebno nevarno veri, pa je g. župnik ni izvzel, vidimo jasno, da se tu ne gre za vero, ampak za nekaj drugega. In kaj je to? SLS, ki se imenuje katoliško, je čisto po nekrščanski na-farbala naše ljudstvo, da bi se borila za slovensko vlado, proti militarizmu in za mir, da davki in vojaki ne bodo šli v Srbijo, pa vsega tega ni storila. Nasprotno, zvezala se je z največjimi sovražniki našega ljudstva, srbskimi radikali, centralisti in korupcionisti. S tem je odšla SLS na Žerjavovo pot, kakor pred dvema letoma Radič. Da to grozno izdajstvo prikrije, mlatijo SLS zastopniki, kakor vsi drugi centralisti po delavsko-kmečkem republikanskem bloku, ki se bori za te zahteve naprej. Da preprečijo, da bi ljudstvo spregledalo, zlorabljajo vero. Ni to prvič. V svetovni vojni so hujskali v imenu vere delovno ljudstvo na klanje in kršili čisto jasno principe lastne vere, ker so pač bili v službi generalov, ki so se polastili države. Tudi danes je cerkev odvisna od države, v kateri imajo vso oblast centralisti in tudi korupcionisti, po lastnem priznanju »Slovenca«. Komunistične »pošasti« ni in kdor o njej govori, hoče le to, da bi oblasti ubogo ljudstvo še bolj preganjale, kakor ga že. Vsak ve, da se DKRB bori za večje pravice tistih, ki delajo in trpijo in to ne more biti greh, pač j)a je greh to, kako se iz ubogega ljudstva norčuje »Slov. gospodar«. Za kroglice ogoljufanemu ljudstvu obeta — automobil k Sv. Urbanu. Tako, dosti ljudi kruha nima, davki in draginja rastejo že v nove višine, Urbančari imajo za županišče 29.000 Din in za šolo 99.000 Din dolga, pa še naj plačujejo za par gospodov auto! Kočar se ž njim ne bo vozil, plačati bi ga pa moral, ker Korošec ga iz svojega žepa gotovo ne bo. Sicer pa bomo še vsi videli, kaj bodo nam »pošteni« radikali dobrega prinesli. Naš boj pa gre za osvoboditev delavcev in kmetov. — Delu čast in oblast!
»RESNE BESEDE« K. SURSUMA.
Trb., 1. oktobra 1927.
Ne zdelo bi se nam vredno odgovarjati na dopis »Delavske Politike« št. 77. s podpisom Sursum, toda v tem dopisu se pravi, da ga ni zalostnejšega kraja v Sloveniji kot so Trbovlje. Tudi seveda vprašuje (pa ne vemo koga) če še živijo ljudje v Trbovljah. Enkrat za vselej ti povemo K. Sursum, da še živi v Trbovljah razredno zavedni proletariat, čeprav ni tebe med njim. Je že resnica, da je proletariat pritisnjen k tlom! Ampak po čigavi krivdi je pa potisnjen k tlom? »Ali ne zaradi takih kot si ti?« »Ali ni res K. Sursum?« Trboveljskega proletariata ni bilo sram stopiti v boj za DKRB kot tebe. »Ali ni res Sursum?« Odgovori! — V Trbovljah proletariat še živi, to je dokazal 11. september 1927.
Trboveljska mladina ne posnema starišev, to se vidi iz splošnega zanimanja za šport in za skupščinske volitve. Misliš, če se ti ne zanimaš, da se tudi drugi ne? Mladina ni zakrknjena v fantazije, kot ti Sursum, ona dela.
Mladina v Trbovljah se giblje brez diktatorjev in egoistov. Kaj čakaš gospodin dopisnik, da se ne pridružiš našemu delovanju. Gospod dopisnik, stopi v naše vrste in delaj za dobrobit delavskega razreda in ne za egoizem. Ne pričakuj rešitve potom naših žuljev! Boljši časi ne bodo prišli sami od sebe, zastonj jih čakaš.
Ta nesrečni K. Sursum se je spomnil na povest iz šolskih let, ki jo idtira za resno besedo 'trboveljskemu proletariatu. — Zelo se moti K.sSursum ako misli, da bo on zbudil delavstvo iz spanja. Proletariat se je poprej zbudil, kot se je dopisnik. 11. septembra ni spal kot gospodin dopisnik. Ali ni res? Sursum okleni se naše ideje in boš videl, da se z združenimi močmi da nekaj doseči, seveda mora biti pošteno delo. K. Sursum, spoznaj svoje klečeplastvo, ki si ga začel v prid hlapcem današnjega družabnega reda. Spomni se na ponos nekdanjega proletarca in borca za osvoboditev sužnjev TPD.
V	združitvi je moč in potom moči bomo zmagali, čeprav ne bo tebe med nami. Ni čuda, da je šlo gibanje trboveljske mladine tako daleč, ko so pa bili med njimi privrženci socialpatriotizma. Ali ni res K. Sursum?
Skupina mladih delavcev pa poziva Sursuma, da se opraviči pred trboveljsko mladino! Na svidenje Karl Sursum!«
Pozdrave pošiljajo zaprtemu Jančetu: Jurče, P. Micka in drugi. — Delu čast in oblast! — Skupina mladih delavcev.
PISMO IZ ŠVICE.
Tudi mi slovenski delavci, doma iz dežele nasilja, sedaj bivajoči v Švici hočemo delati za naš list. Razveseljivo dejstvo je, da se krog čitateljev priljubljene »Enotnosti« širi. Fašistična reakcija uam je zadala strašne udarce, a duha ni zatrla, ker duh je večen. Razpršila je naše organizacije, a ni uničila idejnih vezi, ki nas vežejo trpine vsega sveta. (Konfisciralo uredništvo dva stavka, ker je tisk »svoboden«.) Meščanski režim je zatrl, ali pa strogo cenzurira vse razredno delavsko ča-
sopisje, buržuazni listi pa »futrajo« potrpežljive bravce s povestmi o raznih mitingih, banketih in bojih za — korita na račun ljudstva. Nad to novinarsko mlakužo, se je dvignila »Enotnost«, kljub vsemu in piše to, kar vsaki razredno zavedni delavec misli in čuti. Hvaležni smo vsem, ki pri listu sodelujejo in v nadi, da bo uredništvo včasih tudi preko meje pogledalo in po možnosti prinašalo poročila o trpljenju slovenskega proletariata pod Mussolinijevem režimom smo zbrali Fr. 17.— za tiskovni sklad »Enotnosti« in Fr. 3.— kot naročnino za enega novega naročnika. — Delu čast in oblast!
UREDNIKOVA POŠTA.
»Trgovska politika« Trbovlje. Prihodnjič. Piši še!
P. K. Dob. Piši o razmerah v vašem kraju in ne preveč na široko, ker je malo prostora.
Štore. »Zmota ali demagogija* prejeli za to številko prepozno. Odgovor prihodnjič.
Pogrešamo dopisov iz Velenj, Tržiča, Kočevja, Celja. Pišite! — Kar ni moglo v to številko, pride prihodnjič. V novembru v povečani »Enotnosti« bo boljše.
Pred desetimi leti.
(Nadaljevanje iz št. 30, 31, 32, 33, 34, 35 in 36.)
14. sept. je bil Komilov z drugimi tremi generali aretiran, s čimer je bil njegov puč popolnoma likvidiran.
14. sept. postavijo boljševiki, opirajoč se na sklep petrograjskega sovjeta s prejšnjega dne, na seji centralnega izvrševalnega odbora sovjetov zahtevo, da prevzamejo oblast sovjeti. Menjševiki in socialrevolucio-narii, ki so na podlagi prejšnjega kongresa imeli v centrali sovjetov večino, so to zahtevo odbili.
19. sept. odstopi predsedstvo (odbor) petrograjskega sovjeta, ker je na zadnji polni seji 13. sept. večina sprejela predlog boljševikov, da naj prevzamejo oblast sovjeti. V tem predsedstvu so bili glavni menjševiški voditelji: Čejdze, Dan, Skobelev, Cereteli in Cernov.
19. sept. Iz Jekaterinoslava poročajo, da so v vsem uralskem ozemlju prevzeli oblast sovjeti.
21. sept. je sprejela delavska sekcija petrograjskega sovjeta sklep, da oboroži 8000 mož, kar so deloma izvršile že same delavske organizacije v dnevih Kornilo-vega puča.
22. sept. razpravlja polno zasedanje petrograjskega sovjeta vprašanje izvolitve novega predsedstva (odbora). Boljševiki predlagajo, da se izvoli nov odbor po proporcu (razmerju) moči posameznih strank. Njihov predlog je bil sprejet z 19 glasovi proti 414%ob 67 negla-sujočih.
24. sept. se to zasedanje nadaljuje. Razpravlja o političnem položaju in po diskusiji, v katero poseže menj-ševik Dan proti Kamenjevu in Trockemu, sprejme resolucijo boljševikov, ki med drugim pravi:
». . . Centralni izvrševalni odbor sovjetov, ki hoče tudi po zaroti Kornilova in proti volji revolucionarnih vojakov in delavcev nadaljevati politiko kompromisov, sklicuje »demokratično posvetovanje«, kjer upa dobiti s pomočjo zastopnikov občin, zadrug in zlasti z nezadostnim zastopanjem sovjetov odobritev za svojo katastrofalno politiko.
Ugotavljamo, da rešitev revolucije pred terorjem kontrarevolucije in pred popolnim gospodarskim propadom zahteva takojšnji prelom s politiko kompromisa. Ustvariti se mora taka oblast (vlada), ki se bo opirala na proletariat in revne kmete in ki bo odgovorna sovjetom kot organizacijam revolucionarnega razreda. Temelji delovanja te vlade morajo biti:
1.) Takojšnje predlaganje demokratičnega miru vsem vojskujočim državam.
2.) Takojšnja razlastitev veleposestnikov brez odškodnine in izročitev zemlje kmečkim odborom.
3.) Organizacija delavske kontrole nad produkcijo in razdelitvijo produktov v celi državi.
4.) Brezobzirno obdavčenje kapitala in konfiskacija vojnih profitov.
Na »demokratično posvetovanje« se pošlje delegacijo, da vrši tam brezobzirno kritiko končnoveljavno zbankrotirane politike kompromisarjev in da zbere resnično revolucionarne elemente za boj za oblast.«
27. sept. otvori predsednik centralnega izvrševalnega odbora sovjetov menjševik Čejdze »demokratično posvetovanje«. V svojem otvoritvenem govoru ugotavlja, da obstojata v Rusiji dve struji: ena hoče vojno izkoristiti v imerialistične namene, druga pa hoče s svetovno socialno revolucijo pogasiti ogenj kapitalistične vojne. Z bojem teh dveh struj je državna oblast skoro popolnoma paralizirana (onemogočena). Po njegovem mnenju je potrebna močna vlada, ki bo vodila politiko sredine med tema obema strujama.
Voditelj centruma socialrevolucionarjev (eserov) Cernov ravnotako zagovarja koalicijsko vlado in politiko sredine.
Za boljševike govori Kamenjev, ki obtožuje koalicijsko vlado direktnega izdajstva revolucije in podpiranja Kornilova. Slika gospodarski razpad, propadanja revolucionarnih pridobitev, vladanja reakcionarcev \ državnem aparatu in govori za prevzem oblasti po sovjetih.
28. sept. Delegati strokovnih organizacij skličejo posebno zborovanje in odklonijo koalicijo s 73 glasovi proti 8. Za prevzem oblasti po sovjetih jih glasuje 53, za to, da »demokratično zasedanje« organizira novo vlado 73.	(Dalje	prihodnjič.)
Emil Zola.
(1840—1902.)
Koncem septembra letošnjega leta je preteklo 25 let, odkar je umrl Emil Zola. Malo je onih slovenskih proletarcev, ki bi si v tem trenutku lahko dali odgovor na vprašanje: Kuo pa je bil Emil Zola.
Pokreti množic, ki so se začeli začetkom preteklega stoletja — po francoski revoluciji — širiti po vsej Evropi, so dobili kmalu svoje odzive tudi v umetnosti, zlasti v literaturi. Kakor so bili takratni revolucionarni pokreti idejno še daleko za modernim marksističnim pokretom, tako kažejo tudi prvi poizkusi socijalne literature precej' naivnosti in meščanskega malo-revohicionarstva, anarhizma itd. V francoski literaturi je s socialnimi motivi začela pisateljica George Sandova — od naslednikov so najpomembnejši Hugo, Balzac itd. in Zola. Prvi sicer popoln malomeščan, sanjavo razblinjen, tretji pa naturalist, ki je neusmiljeno odkrival gnilobo francoske bur-žujske družbe. Njegovo življenjsko delo je bil velikanski protest zoper laži in krivice. Za proletarca najpomembnejše, najvažnejše in tudi najlepše delo njegovo je »Germinal« — popis življenja v francoskih rudnikih. V njem nam Zola oriše prve delavske pokretaše, govori se o 1. Internacionali itd. Seveda so idejno junaki romana še daleko od marksizma, kar pa na koncu konca moramo odpustiti Zola-ju, ki iz svojega meščanskega miljeja ni mogel videti v prcfletarsko bodočnost.
Važno pa je, da je smatral svojo umetnost kot življenjsko delo. Umetnik ne sme stati nad družbo. Sredi družbe se mora boriti in kazatr družbi njeno sliko. Zato se je Zola aktivno boril in če bi ga ne dohitela nenadna smrt, bi vstopil celo v areno političnega življenja z vsem svojim delom. Ko je francoska vojaška uprava obdolžila Žida Dreyfussa — kapetana francoske vojske, veleizdaje, češ, da je predal nemški vladi tajne vojaške dokumente, se je Zola postavil v bran. Zakaj jasno je bilo, da je dokumente izročil nek francoski aristokrat, ki pa so ga hoteli buržujski krogi rešiti. Potvorili so zato dokumente zoper Dreyfussa, prave dokumente pa je dal vojni minister sežgati in Dreyfuss je stal pred krvoločnim šovinistično nacionalnim sodiščem kot žrtev buržujske goljufije in zločinstva. Afera, ki spominja na SacCo-Vanzettijevo, le da je bil I>reyfuss ravno po nastopu pisatelja Zolaja rešen. Proces je trajal več let in je bil celo Zola prvotno obsojen na leto ječe. Končno pa se je seveda dognalo, da je bil Dreyfuss res
nedolžen — in po smrti — so francoski buržuji odpustili tudi Zolaju in ga pokopali poleg velikih mož Francije — v panteonu!
Literarno je omenjena afero obdelal v romanu »Pingvm-ski otok« francoski pisatelj Anatole France, ki ga buržua-zija sicer ceni, vendar težko prenaša dejstvo, da se je zadnji dve leti priključil gibanju komunističnega francoskega proletariata.
Zola je napisal ogromno število romanov, povesti in člankov. V slovenščino sta prevedena romana »Rim« in »Polom« ter dve povesti v knjigi. Veliko pa je raztresenega v podlistkih raznega časopisja. »Germinal« je začel izhajati v podlistku bivših »Delavskih novic« — pa ni bil končan. Potrebno bo, da si slov. proletariat v doglednem času oskrbi izdajo te knjige, ki je danes dobrodošlo berilo delavstva celega sveta.
V	skromni knjižnici slov. proletarca bi izpolnil precejšno praznoto, ki vlada v njej.
Značilno za naše buržujske razmere je, da se ga meščansko časopisje pravzaprav niti ni spomnilo. S tem je pokazala naša 'buržuazija, da ji je beseda o kulturi in kulturnih možeh samo za gotove prilike dobrodošla fraza. Slovenski proletariat se ne spominja Zolaja kot kakega svojega glasnika, ker to ni bil, ampak se ga spominja kot kulturnega delavca, ki je neusmiljeno bičal buržujsko degenerirano družbo, ki nima niti pri njem več ne kulturne in ne politične pravice do obstoja. Zato jo je treba uničiti in se boriti’ za vpostavitev socialistične brezrazredne družbe. To je ena izmed najkulturnejših nalog človeštva vseh časov. Izvesti, pa jo zamore samo razredno zavedni proletariat.	B.	Kreft.
Pred desetimi leti.
Razmere pri Kranjski industrijski družbi na Savi9 Javorniku in Dobravi.
Jesenice, 1. oktobra 1927.
Razmere, v katerih se nahaja delavstvo K1D so neznosne. Šikanacije po oddelkih od mojstrov pa do obratnih ravnateljev presegajo že vse meje, za vsako stvar, če je še tako malenkostna, kazen v denarju, tako da se delavstvo v resnici boji, da ostane ves zaslužek tovarni. Tako na eni strani šikanacije in kazni, na drugi strani, ko ni v oddelku dela, hajd delat na prostor, kjer se zaslužek zmanjša za 25 do 30 %, to pri moških, a pri ženskah se napravi kar enostavno, da se jim da kar 16 dni neprostovoljnega, neplačanega dopusta pa konec; živi naj kot pač sama ve in zna. Iste metode se je vpleljalo v tovarni na Dobravi, kjer se dela samo pet dni v tednu. — V tovarni na Javorniku pa se dela s polno paro podnevi in ponoči, v nedeljah in praznikih in sicer dela se tako kot bi to ne bili ljudje temveč živina. Ko gledaš te ljudi, ki zapuščajo tovarno se ti zazdi, da živimo v dobi suženjstva na galejah. Dela se na akord, pride mojster toliko in toliko tisoč komadov, toliko vagonov mora ta šiht narediti, prejšnji šiht jih je napravil toliko, tako se uvaja prava peklenska tekma, a tudi na Savi ni boljše. Delaj vedno več — plača ista, ali pa še manjša, ko pa ima delavstvo kaj za dobiti, se pa naredi tako-le:
Vsak oženjen delavec dobi na mesec 300 kg premoga, seveda proti plačilu, ta premog pa, ker je izpostavljen vsem vremenskim neprilikam, je tako prsten, da če nočeš da nabašeš samo prst ga moraš zrešetati, ker prst v štedilniku ne gori. Zadnje čase pa obratni ravnatelj Ing. Hofmann ne pusti več, da bi se premog rešetal, češ, to ne gre. premog se mora pobasati z prstjo vred, ker drugače ima tovarna preveč veliko škodo. O, da bi tovarna imela samo to škodo, bi že še šlo, ali če pogledamo, da imajo razni poklicani in nepoklicani, kar po 500 kg premoga na mesec in še na dom pripeljanega in ni dolgo od tega, ko se je čulo, da je neki nastavljenec požgal kar
100	m3, bukovih drv na leto in da se tam ni tovarna čutila popolnoma nič odškodovano. Škoda je torej samo za delavca, ki mora tudi krvavo zaslužiti in plačati kar dobi, a za druge pa ni nič škoda, ki požirajo kar na debelo? To za enkrat v škodi, drugič pa se bomo dotaknili režijskih stroškov v splošnem, ki so nam zelo dobro znani.
Pri teh mizernih razmerah, v katerih se delavci nahajamo, se vprašujemo, kaj je treba ukreniti, da se to nevzdržno stanje izboljša.
Kaj pa je s ctrokovno organizacijo?
Strokovna organizacija je bila po zedinjenju že zelo močna, saj je štela samo na Savi že preko 400 članov. To pa rii bilo všeč funkcijonarjem v oblastnem in centralnem odboru S. N. R. J., kakor tudi ne Strokovni komisiji. Saj je strokovni list »Metalski Radnik« in »Delavec« pridno napadal levo orientirane sodruge, ki so imeli željo, da se strokovni pokret ojači in da se stanje in politika v strokovnih organizacijah izboljša, ter da se preide iz klaverne politike v pisarnah z organizacijo po obratih. — To, da delavstvo iznese prepotrebno kritiko o stanju in napačnem delovanju v strokovni organizaciji, pa ni bilo všeč birokratom in so vsled tega pričeli z izključevanjem naših sodrugov. Sedanji tajnik oblastnega odbora S. N. R. J. se je izrazil, da je njemu ifubše, da pade cela organizacija, kot pa en sam član, ki je popolnoma hlapčeval SSJ. Seveda pri taki samovolji posameznika organizacija ni in ni mogla procvitati in je mesto, da bi naraščala, stalno padala, tako da je od 400 članov ostalo še kakih 70. To na Savi, na Javorniku pa je padla od 100 na 10 članov, na Dobravi pa se je popolnoma likvidirala.
Naši sodrugi, kar jih je kljub vsem šikanacijam ostalo še v organizaciji, se pošteno trudijo, da bi isto zopet postavili na noge, toda ni mogoče, ker jim delavci kar enostavno odgovorijo, da v organizacijo, ki mesto, da bi se zanimala za delavske probleme, rajši napada svoje člane in druge razredne organizacije, ne grejo. Oni pravijo: Ne moremo nositi denarja tja, kjer se potem z našim lastnim denarjem napada nas. Zakaj nam ne dajo obračuna vseh dohodkov in izdatkov in kam ta denar prav za prav gre?
Vsi ti izgovori delavstva jasno pokazujejo, da delavstvo postaja nezaupno in da nič več slepo ne zaupa in ne veruje več tako, kot je verovalo. Zadnji čas je, da oni če jim je v resnici kaj za strokovni pokret vse gornje delavske želje upoštevajo in da prenehajo z napadom na levičarsko orientirane delavce, ter da pričnejo v resnici misliti na popolno strokovno zedinjenje U. R. S. S. J. in C. R. S. O. J. Dokler to ne bo izvršeno, toliko časa močnega strokovnega pokreta ne bo. Treba je pretrgati zveze z kapitalizmom in vpostaviti močne veze z vsemi delavskimi marksističnimi organizacijami.
Vsi ti izgovori delavstva pa ne držijo, ker smo mnogo in mnogo krivi delavci sami. Danes, ko postajajo razmere take, da so nevzdržne, je nujna potreba, da pričnemo misliti na obrafflbo naših pravic in da gremo vsi v strokovne organizacije in pomedemo z onimi, ki mislijo, da so strokovna organizacija oni sami, in nihče drugi.
Zadnji čas je, da se zopet prebudimo, da stopimo na stražo za naše življenjske interese. Naša rešitev je v nas samih, v naši zavednosti, v naših organizacijah. ^
Eden za mnoge.
l/inska trgaten u Ljubljani
V nedeljo, dne 9. oktobra se Trši v Delavskem domu v Ljubljani vinska trgatev.
Vabimo ljubljanske sodružice in sodruge, da se udeleže te proletarske prireditve. — Začetek ob 5. uri popoldne.	Odbor.
66.279 Din
„za karitativne namene SSJ“.
Mnogo vpitja je bilo po časopisih radi likvidacije kranjske hranilnice. Tudi socialistični tisk je sodeloval pri tem kravaliziranju in pokazalo se je, da ne zastonj. Ker v Delavski zbornici social-patriotska ,večina sporazumno »po zlatem ključu« deli tudi klerikalnim in fašistično demokratskim organizacijam razne podpore, se je buržuazija revanži-rala socialpatriotom pri likvidaciji banke »Kranjske hranilnice«. Po likvidaciji ie preostalo 2,850.000 Din, kateri so se »po ključu« razdelili tako, da so dobili Nemci 1,259.000 Din, klerikalci 795.000 Din, samostojni kmetje 331.395 Din, Ravnikar 132.558 Din in ANTON KRISTAN ZA SOCIALPATRIOTE 66279 Din. — Vsaka stranka je povedala, kako misli denar vporabiti in Kristan je po poročilu N. D. namenil ta denar »ZA NEKO STRANKINO KARITATIVNO USTANOVO«.
Karitativno se pravi po slovensko —-dobrodelno. Ali so mogoče Petejanovi letaki, ki smo jih zadnjič objavili ta »dobrodelna ustanova«, za katero so soci-alpatriotje dobili od banke 66 tisoč dinarjev? Ali bo SSJ še trdila, da s Kristanom nima nič skupnega? Ali bodo socialistični delavci vendar le enkrat zahtevali, da jim kristanovsko vodstvo pojasni, za katere usluge buržuaziji so dobili četrt miljona kron in v kake svrhe jih vporabljajo?
Dolžnost vseh čitateljev »Enotnosti« je, da ta razkrinkan slučaj pjačanega sodelovanja SSJ z buržuazijo razložijo vsemu delavstvu, posebno še onim, ki še vedno nfeo spoznali bančne socialiste na vodstvu SSJ.
POZOR!
Sodruge, ki imajo še št. I., 21., 31. in 32. »Delavsko-kmečkega lista« iz leta 1925 prosimo, da nam jih pošljejo, ker jih nujno potrebujemo. Poštnino povrnemo in na zahtevo poslane številke tudi plačamo.	Uprava »Enotnosti«.
OPOZORILO VSEM NAROČNIKOM!
Vsak naročnik naj redno plačuje naročnino: ali vsak mesec po 6 Din, ali četrtletno po 15 Din ali polletno po 30 Din Kdor ne plačuje redno, zelo otež-koča delo upravi, ki jo vodijo ljubljanski sodrugi in sodružice brezplačno in povzroča velike stroške na položnice, za papir, kuverte in znamke.
Z rednim plačevanjem naročnine prihranite upravi veliko dela in stroškov!
Kdor bo v'nadalje zaostal z naročnino več kot za tri mesece, mu bo morala uprava nadaljno pošiljanje lista brezpogojno ustaviti!
Pošljite vsi svoje zaostanke, prvi obrok vsaj v 14 dneh! Sicer bo pošiljanje ustavljeno! Na delo za »Enotnost«!
SOCIALPATRIOTSKO MAŠČEVANJE.
Za državnozborske volitve je DKRB izdal poseben letak, ki je podvrgel kritiki nastopanje voditelja SSJ in delovodjo predilnice Snoja. Ta je namreč gospodu tovarnarju GJanzmanu tako priljubljen, da mu daje neomejeno moč nad delavci in pa še avto ali kočijo, kar si pač želi gospod socialistični voditelj. Letaki DKRB so gospoda socialista tako razkačili, da ni pozabil niti po volitvah nanje. Na piko je vzel s. Kvedra, ki je vršil svojo proletarsko dolžnost za DKRB in ga vrgel na cesto. To je storil prvič že pred volitvami, pa je na pritisk poštenih socialističnih delavcev, katerih glasove je hotel pridobiti, odpoved preklical. Sedaj po volitvah pa se mu ni treba več ozirati na delavstvo in zato je zadostil svoji maščevalnosti in zapodil s. Kvedra na cesto. To je storil kljub temu, da je s. Hlebec 4. septembra na socialističnem shodu povedal, da je ' letak napisal on v Ljubljani na podlagi informacij tržičana s. Udeta.
SSJ si poleg Petejanovega letaka lahko vtakne za klobuk tudi Snojevo maščevanje, delavstvo pa si bo tudi ta slučaj socialpatri-otskega voditelja zapomnilo za končni obračun.
TRBOVELJSKI ŠPORT.
V	nedeljo dne 25. septembra se je odigrala med dvema delavskima kluboma nogometna tekma, človek sme reči, da to ni delavski nogomet. Igrala sta: S. K. »Svoboda« Hrastnik in že znani S. K. »Amater« Trbovelje. Rezultat 3 : 1 v prid »Amaterja«. Svetujemo, naj se športniki S. K. »Amaterja« potrudijo, da bodo na prihodnji tekmi pokazali enkrat delavski značaj. — Delu čast in oblast.
Prip. uredništva: Priobčujemo dopis, akoravno nismo podrobno informirani, ker smatramo, da je potrebno, da delavski šport ne zapade metodam meščanskega športa.
I. IZKAZ.
Fond za žrtve reakcije in razrednega boja.
a) mesečni prispevki.
Neimenovani ljubljanski sodrugi za julij in avgust Din 163, 4 železničarji po Din 5 za oktober 20. Skupaj Din 183.
b) razni prispevki.
Sodrugi iz Hrastnika za s. Globočnika Din 78, s. Ivan Blažič iz Jesenic za ss. Globočnika in. brata Pufflerja iz Hrastnika 60, sodrugi iz Hrastnika za ss. brata Pufflerja 156 Din. Skupaj a) in b) 477 Din.
Izdatki.
Sodrugi iz Hrastnika so poslali ss. Puf-flerju v zapore 156 Din, sodrugu Globočniku v mariborske zapore 300. Skupaj 456 Din.
Sodrugi, zbirajte stalno mesečne pri-slpevke za obrambni fond proti reakciii >' za žrtve razrednega boja. O zbirki iz~ datkih bomo prinašali redne meseč*^ izkaze.
Buržuazija drži v zapori*1 naslednje sodruge:
1. s. Frana Globočnika v Mariboru,
2. s. Ivan Ja>ic-a, obsojen na šest mesecev v Celju,
3. ss. Ivo in Janko Puffler v preiskovalnem zaporu v Celju.
Dne 19. oktobra je razprava proti s. Globočniku pri stolu sedmorice v Zagrebu o njegovi pritožbi, ker je bil v Mariboru obsojen na eno leto ječe.
Sodrugi, poleg tega moramo skrbeti tudi za žrtve italijanskega fašizma. Na delo!