-----    356   -----
Misli na dan vseh vernih duš.
Zibel in raka.
Mater z njenim otrokom vred so pokopali, in duhoven je o tej žalostni dogodbi nazočim tako-le nauka-polno govoril:
„V življenji je mnogo počivališč — in kdo ne po-znd med njimi dvoje najimenitnejših? Eao je pri vhodnih vratih v življenje, drugo pa na pragu iz življenja. Različen, skoraj nasproten se kaže obeh namen, in vendar-le ste si zelš v žlahti.
Iz de se k je zibel izdelana, pa ravno tako tudi raka. — V logu je stalo drevo, iz kterega so deske iz-žagane; čvrsto, vejato in zeleno je molelo proti nebu, in že takrat je v njega senci počival truden popotnik; zadnjič so drevo podrli, deblo razžagali in v tihi delav-nišnici obdelali; zibel morebiti in rako zajedno so dale njegove deske. Zibel in raka — obedve tedaj ste kje-kedaj čvrsto rastli kot drevo, na Čegar vejicah so pti-čice igrale in prepevale; obedve ste kjekedaj o zmlad-letku ozelenjevale in o jeseni obledele; obedve je posekala sekira ali ju je podrla nevihta!
In v obeh spava človek. V obeh je mir in pokoj. — Kako brezskrbno leži nježen dojenček v zibeli! Nobena težava ga ne tare. Cisto in jasno se mu nebo življenja smehljd. — Jeli morebiti druga z rako? Tudi v njej spava človek. In tudi tukaj ne zadeva človeka nobena nadloga, nobena posvetna težava. Res je, da tukaj je vse drugačno spanje mimo unega v zibeli, pa vendar-le je tudi spanje.
Zibel in raka, — v nobeno ne gremo sami. Drugi nas tje položijo. — Revni in slabi smo še bili, ko smo materi na krilu posedali; od matere smo dobivali, česar smo potrebovali, tudi mir in pokoj; mati so nas iz svojega krila in iz svojih rok ljubeznjivo in rahlo polagali v zibel. — Drveni in bledi in onemogli in negibljivi bomo mrtvi, in tudi drugi bodo nas položili v rako, ker si sami ne bomo mogli pomagati.
Zibel in raka — pri obeh se joče. — Kdo nebi poznal solz, ki jih oče in mati veselja točita, ko zibel gledata, v kteri ljubček njunih src sladko spava? — In kdo ne pozna solz, ki se dobremu otroku žalosti po
obrazu potakajo, ko pri raki svojih ljubih starišev stoji?
—   Stariši polagajo svoje otroke v zibel, otroci pa navadno položijo svoje starše v rako. — Joc je tu in tam!
Zibel in raka — pri obeh upamo. — Da, upanje se giblje v srcu starišev, sladko upanje se jim smehlja nasproti, kadar pri zibeli svojega ljubceka stojijo; ž njim mislijo skoz življenje potovati, sveto zavezo na svetu storiti, srečo, veselje, izveličanje doseči. — Smrt sicer to zavezo raztrga, — pa oni gotovo upajo, da bodo gori v nebesih se zopet in na večno zavezali. — In to sladko upanje je tudi pri raki nam vsem tolažba, sidro, rešivna zvezda!
Zibel in raka — pri obeh tudi molimo. — Pobožne želje, misli, čutljeji se vzdigajo iz src starišev proti nebesom, ko pri zibeli svojega ljubceka stojijo; sreče in blagoslova prosijo   z nebes  za svojega otroka.
—  Tudi pri raki molimo; molimo za umrlega, prosimo mu milostljive sodbe, nebeškega in večnega miru, zve-ličanja; prosimo sami sebi modrosti za življenje in srečne smrti!
Zibel in raka — vedno bodeta obedve ohranjevali človeka! Oh mnogokrat — ste si blizo, mnogokrat komaj pedenj druga od druge! — Pa blizo ali daleč, obedve ste zibeli; ena: zibel za življenje — druga: zibel za večnost!..."  (Ljudevit Vurkert.)
Juri Pavalec.