V Krašičevi hiši na Toškem če!u je pozimi 1942-43 skrivno deloval CKKPS
BUNKER JE BIL IZDAN
Zavrtimo kolo časa nazaj za dobrih tri-deset let. Spomnimo se tistih težkih, ven-dar nepozabnih dni narodnoosvobodilnega boja, ko je ljubljansko mesto obdajala sklenjena bodeča žica. Čestokrat so se ozi-rali Šiškarji proti gozdnatim pobočjem Polhograjskih Dolomitov ter prisluškovali prasketanju pušk in lajanju strojnic. In vsi so vedeli, da se tolčejo partizani z deset-krat močnejšim sovražnikom.
•  Že tedaj se je šepetalo, da je tam zgo-raj   nekje  v  vasi  Toško   čelo   skrivališče političnega vodstva odpora — CK KPS.
•  Šele po osvoboditvi se je zvedelo, da je pozimi med leti 1942-43 v Krašičevi do-mačiji na Toškem čelu skrivno deloval CK KPS.
•  Krašičeva hiša,  tako  se pravi  doma-čiji po domače, stoji popolnoma na samem, pomaknjena v strm breg komaj streljaj od ceste,  ki  piipelje  v Dolomite  gor  z  Do-brove.  Poslopje je v slabem stanju in le skromna spominska plošča priča, kaj se je tod dogajalo med leti NOB.
•  Gospodinja, 50-letna   Marija   Omejec me je prijazno pozdravila. »Da, v tej hiši so se skrivali. Pa mene tedaj še ni bilo na kmetiji in zato vam lahko povem samo to, kar so mi povedali drugi.
V tistih nemirnih letih so pri Krašiču bi-vali moja tašča ter njena hči in sin Vid, s katerim sva se kasneje vzela. Veste, z Vidom sva se spoznala v Beli krajini, kjer sem bila aktivistka. Sicer pa sem doma iz Sentjerneja.
•  No, in mož mi je kasneje pripovedo-val, da je njegovo mamo Tončko naprosil
nečak Pavle Zibelnik iz Dravelj, ki je bil eden od najzaupnejših partizanskih aktivi-stov, če bi lahko nekaj mesecev v hiši skrivali člane centralnega komiteja. Zelo se je namreč mudilo, ker so Italijani men-da »izvohali« prejšnje skrivališče. Kraši-čeva hiša pa je bila na samem in vsi do-mači so bili za naše.«
•  In potem mi je Marija pokazala skriv-ni bunker, v katerega se je prišlo skozi po-sebna premična vrata pod štedilnikom. To je bil edini vhod, ki ga je bilo le stežka odkriti.
•  »Ja,  ne vem, kdo vse  se je skrival. Menda sta bila med njimi tudi Edvard Kar-delj in Franc Leskošek-Luka.
•  Čeprav je bilo skrivališče v največji tajnosti, ga je nekdo izdal. Nekega dne so nenadoma prišli Italijani in zahtevali  od matere Tončke, da pokaže skrivališče.
Ko bi bil bunker prazen, bi morda še po-vedala. Toda prav tedaj sta bila v skriva-iišču dva ranjena kurirja. No, na srečo Ita-lijani niso imeli natančnih podatkov in so iskali kar na slepo srečo. Tisti, ki je izdal, bržkone ni vedel, da je pri Krašičevih tako pomembno skrivališče. Vedel je le, da mo-ra biti v hiši nekakšen bunkei.
•  Stvar pa je postala skrajno nevarna, ko so začeli Italijani stikati blizu skrivne-ga prostora. Domači so se ustrašili, da bo-do bunker odkrili in zato se je mati Tonč-ka odločila, da skrivališče »izda«.
Toda »izdala« je le zbirno skrivališče za obleko in hrano, ki je bilo urejeno na dvo-rišču. Na srečo pa je bilo skrivališče prav tedaj skoraj prazno.
•  Še danes ne vemo, kako to, da niso Italijani domačih postrelili. Le zagrozili so jim, da bodo drugič drugače poračunali, če bodo še kdaj sodelovali s partizani. In po-tem so odšli.«
•  Seveda skrivališče ni bilo več varno za kritje članov CK KPS in zato so jih te-lenci kmalu premestili na Hrušev vih, ka-ke pol ure hoda   od Krašičeve   domačije. Italijani in beli so sicer hišo kasneje nad-
Skrivni bunker z vhodom pod štedilnikom za
varstvo CK KPS danes služi kot sbramba
krompirja
zirali, pa bunkerja vendarle niso odkrili. In zato je vse do konca vojne služil kot par-tizanska kurirska javka.
•  Da, več kot trideset let je poteklo od tedaj. Marija je danes vdova, kajti Vid, ki je bil že med vojno hudo bolan, je pred petnajstimi leti umrl. Marijina sinova sta odrasla in sta se zaposlila v mestu.
•  In tako danes Marija sameva z naj-mlajšo 13-letno hčerko Minko na propada-joči kmetiji. Več kot devet hektarov zem-lje je skorajda neobdelanih. Marija, ki je zaposlena  v ljubljanskem  Rogu,  ne zmo-re. Hčerka pa je še premlada.
•  Tako hiša iz dneva v dan bolj propa-da, zemlja je neobdelana, le skromna spo-minska plošča na steni priča, kaj se je tod dogajalo pred dobrimi   tridesetimi leti...
Rado Radešček