POEZIJA
Peter Semolič
Istrske pesmi
Istrskim pesnikom
Moj jezik ne pozna istrske izkušnje. Ne lepi se na kamenje, na drevesa. Če rečem štriga ali muša, je, kot če Ray Brown vošči po slovensko lahko noč.
Verjemite mi, zveni smešno. A on poskuša, jaz ne več. Sedim tu v Istri. Pišem v jeziku, ki se spominja barja in ločja.
Ničesar magičnega ni v njem. Razen morda sončnih zahodov, a še ti so le fizika. In fizika je tudi ta mrak, ki počasi polni mojo sobo
in prinaša vonj po zemlji, ki me določa kot neistrskega, tujega. Kot da sem bil pregnan iz svojega plemena v prostor totalne svobode.
Ki je ne vzdrži nobeno pero, nobena roka. Kaj naj počnem tu, v tej hiši nad dolino Rokave? Kaj naj počnem s tem jezikom,
LITERATURA	3
ki je pozabil besedo, ki je postala meso? Mi je Koper, ker je anagram Pokra, zato kaj bližji?
Mi je bližje morje s svojo čutnostjo?
Kako naj se obnašam? Kako govorim, če ni več nobene vezi z deželo pradedov? Istrski pesniki, kako drugačen sem od vas. Kako razdedinjen. Kako ves v oblakih.
Kako se mojih škornjev drže le besede in ne opojna istrska prst. Vi ste, ki govorite: drevesa, kamenje, reka.
Vi ste, ki govorite: sonce, polnoč, večer. Istrski pesniki, jaz samo jecljam: k-k-kamen, rek-ka, n-n-nič.
Z gradu
Naphan z jajci, šunko in sirom stopa navzdol po pobočju grajskega hriba, ki je tudi pobočje dneva, ki se preveša v večer. Spodaj,
kjer se s peskom posuta stezica razveji v labirint ulic starega mesta, se daljšajo sence, da se zdi, kot da je ta prastari
tlak temen tolmun, v katerem izvira noč, in so domačini in zablodeli turisti nenavadne dvoživke, izgubljene v melanholiji
4	LITERATURA
tega trenutka. Na ovinku, od koder se lepo vidi zardevajoče nebo, se ustavi, sit in naveličan vsega, si zažvižga predse par
taktov tuje popevke in zamrmra nekaj besed, morda iz besedila taiste, da se stara, napol gluha gospa, ki pravkar stopa
mimo njegovega prezasičenega telesa, kljub tišini, ki jo obdaja, zdrzne, ga pogleda in se nasmehne, saj jo ta
mladi gospod, ki bebavo strmi v večerno zarjo, spomni na Fernandela, komika njene mladosti.
Berlinska afera
In medtem ko se je Roger Waters trudil zbrati po pet funtov (ali deset dolarjev) na vsakega padlega v vojnah tega stoletja, se je
nedaleč proč odvijala kalvarija ljudstva vešč, ki so jim močni reflektorji in laserski žarki zmedli kompase made in nature,
da se jim je luna, njihov kažipot skozi solctja teme, spremenila le še v eno izmed mnogih žarnic ter so se množično zapodile
LITERATUR
A
5
vanje, se grele, pregrele in se končno scvrle, ne da bi ena sama senca njihovih drobnih telesc padla na izvajalce ali
avditorij. Edina tolažba pri vsem tem je, da so nemara izpolnile sanjo, ki se prenaša iz roda v rod, ko so se dotaknile
razbeljenega stekla reflektorjev, misleč, da je luna, in niso kot milijoni njihovih dedov in babic omagale nad njivo,
pašnikom ali zapuščeno kmetijo, sredi počasnega leta proti nikoli doseženi srebrni ploskvi, ki obvladuje nočno nebo in življenja
teh drobnih, krhkih metuljev.