Veselo je bilo v koči. Zbrala se je vesela družba. Takih v hribih ni težko najti. Bilo je tudi že kar pozno. Po nekajurni hoji je mnoge jela premago-vati utrujenost. Spodnje okončine mestnega človeka pač niso vajene ta-kih podvigov.
Pogled na uro: triindvajset in pet minut. Kredarica. Dan v avgustu.
»Gremo na vrh?« je prekinil pogo-vor druščine Milan.
Niso ga slišali. Morda le jaz, ki sem sedel tik njega.
»Sedaj?« sem se začudil. »Sedaj je najlepše!«
»Slišal sem, da hodijo na Triglav po-zimi - seveda alpinisti. Toda pono-či?... In še jaz, nadvse povprečni pol-hribolazec?«
»Se bojiš?« me je kar malce zajedlji-vo vprašal Milan.
Res, da ne sodim ravno med najbolj hrabre ljudi, a sila nerad slišim očitke, da sem reva!
Zamislil sem se.
Družba je že odšla iz velike jedilnice. Planinci, seveda tisti, ki niso več dobi-li ležišč, so polegli po klopeh, mizah, po tleh. Vsepovsod jih je bilo veliko.
Milan je vstal in odšel. Krenil sem za njim. Stopila sva pred kočo. Rezek zrak mi je segel tja do dna želodca, dasi sem použil kar obilno večerjo.
Pogled mi je, ne da bi sam izrecno želel, spolzel po škalovju navzgor proti vrhu. Tam nekje v črnini se je končalo skalovje. Čuden, povsem neznan in ta-ko zelo tuj se mi je zazdel v tistem trenutku.
»Pa ti, si že bil ponoči zgoraj?« sem z obilico nejevernosti v glasu vprašal, bolj zavoljo tega, da bi presekal tišino.
»Bil!« »In?«
»Kaj - in? Lepo je!... Tega se ne da opisati! Doživeti moraš!«
Spet molk. Le veter je zavijal. Ne vem natanko, ali okoli vogalov koče ali med razpokami mogočne stene. Vem le to, da tega tudi tedaj nisem doumel. Bil je visok in doneč glas vetra.
»Lahko noč!« sem dejal. »Torej ne greš?!«
»Glej, malce več smo danes popili, v hribih sem enkrat na dve leti, noč je..., vsega tega nisem vajen...«
Nisem čakal na odgovor. Odšel sem v kočo. Toda pred očmi je bila vsesko-zi mogočna gora...
Med spečimi telesi po hodniku sem si moral utreti pot do svoje postelje na skupnih ležiščih. A glej ga zlomka! Nekdo mi je ročno zalučal nahrbtnik -bog ve kam - in mirno legel na mojo posteljo. Med stotero telesi in nahrbt-niki sem končno le našel svojega. To-da, kaj sedaj? Kje naj spim?
Iz nahrbtnika sem začel vleči debel pulover, vetrovko, kapo, rokavice.
»Kaj, za vraga, pa počnem?« sem se vprašal. »Čemu mi bo vse to? Čemu mi bodo, sedaj, ko že vsi spe, vsa ta obla-čila?« Vse sem stisnil pod pazduho in odcokljal po strmem stopnišču.
»Mar se le bojim?« me je spet preši-nilo.
»Si pripravljen?« me je nepričakova-no pobaral Milan in mi z močno bate-rijsko lučjo posvetil v obraz. »Vedel sem, da boš prišel!« V roke mi je poti-snil svetilko.
POLNOČNI VZPON NA VRH TRIGLAVA
Gora ni nora, nor je tist',k' gre gor
Trlstoštiriinšestdeset polnočl v letu }e povsem vsakodnevnlh na tem svetu. Pomembna /e le ena. Zakaj smo le enl polnoči v letu priplsall tako vellk pomen? KaJ čuden Je ta časovnl zemeljski red! In če mene povprašate, kje bom dočakal leto 1981, tedaj bo to zagotovo v posteljl. Preprosto zategadelj, ker sem svojo najlepšo polnoč v letošnjem letu dožlvel, nlhče pa nlma pravlce do dveh taklh polnočl. Če nlč drugega, tako bo še najceneje...
Še sam ne vem zakaj, toda ob izsto-pu iz koče sem se najprej ozrl v nebo. Polna luna. Niti oblačka.
Časa za obotavljanje ni bilo. Odhite-la sva po poti proti mogočni, v nebo kipeči steni. Bilo je svetlo. Sence so bile kontrastne. Sivina skal je postala belina. Kot da bi Triglav v tistem tre-nutku pokril sneg.
»Bo šlo?«
»Mislim, da bo...« Vendar prepričan nisem bil. Spet je zavladal molk. Sliša-ti je bilo le govorico vetra. Tisto nekaj alkohola je v trenutku spuhtelo iz gla-ve. Še nikoli v življenju nisem bil tako trezen. Vsak prijem, vsak korak je bil previdnejši kakor tedaj, ko sem jo sre-di belega dne ubiral na vrh.
Ozrem se okoli sebe. Kamorkoli seže pogled navzgor - črno bela stena. Po-gled navzdol - teman prepad. Toda na melišču pod nami je razločno videti vsak kamen. Košček snežišča je kot biserna koprena pod vznožjem veli-častne gore. V daljavi svetijo luči iz Bohinja. Vetrič blago hladi znojne kaplje na čelu. Milan hodi pred menoj. Izkušen planinec je. Morda sem zato postal samozavestnejši. Toda vpraša-nje: »Zakaj si se, bedak, spustil v to
pustolovščino?« me je vse bolj razje-dalo. Odgovora pa ni bilo.
Je to znana planinska drznost in izzi-vanje usode? Mar je to tisto, da mora biti gora premagana? Postal sem prev-zeten, glej ga zlomka, sedaj mi ni več dovolj, da premagam očaka sredi dne-va. Mar to počnem, da bi se lahko ba-hal? Ne vem. Vsekakor pametno rav-nanje ni bilo!
Dihanje je vse težje, sapa z vsakim korakom globlja. Želim slediti tempu. Nisem najbolj vajen. Sproti prekol-nem vse pokajene cigarete zadnjih dveh let. Hkrati si svečano zaobljubim (kdo bi vedel, kolikokrat sem si že!), da . je s kajenjem konec.
Usta so vse bolj suha. Zadihanost vse večja. Veter vse močnejši. Noge postajajo vročične. Predah...
Končno vrh Malega Triglava. Pot postane zložnejša, celo spušča se. V ustih je, kakor da bi pojedel pivnik. Niti kapljice sline. Tam z italijanske strani se proti Triglavu pode temni oblaki.
»Dež bo jutri,« pripomni Milan.
Spet molk. Spet vzpon. Misli glodajo dvomi. Klini, zajle... Zadnji vzpon pred ciljem. Moči pojenjajo... Bom zdržal? Loteva se me zaspanost. Stro-
kovnjaki pravijo, da človek zeha, če poglobljeno misli, češ da možgani po-trebujejo več kisika. Toda meni se ta-ko zeha, da bi tu zanesljivo postal uče-njak.
Toda tu gori je zrak redkejši, zehanje pa postaja vse pogostejše. Ničkoliko-krat sem na teh metrih pomislil, da bi se obrnil.
A vendar še naprej rinem navzgor...
Spominska tabla... »Tedaj in tedaj je ta in ta ob vzponu na vršac izgubil življenje...« Kolikokrat se ponove ti napisi... Nekakšen neprijeten obču-tek se je pridružil že poprejšnji tesno-bi. Vse pogosteje skozi misli šine pla-ninski rek: »Gora ni nora, nor jetisf.k' gre gor!« Zaspanosti se sedaj pridruži še nekakšna pijanost in omotičnost... Za trenutek postanem.
»Ti ni dobro?«
»Vse bo v redu...« Nadaljujem, dasi vem, da ni vse v redu.
Končno je pred menoj Aljažev stolp. Sedem tik njega. Pogled se izgubi v brezkončnem breznu teme. Le bohinj-ske luči povedo, da je tam doli življe-nje. Na drugi strani, kakor na dlani, luči Mojstrane. Vidim celo osamljen avto na cesti... Pod mojimi iztegnjeni-mi nogami se sveti pločevinasta streha Kredarice. Malce dlje je v lunini svet-lobi obsijana pot k Staničevi koči. Na drugi strani zaman iščem Planiko. Senca Triglava je prevelika... Vse se mi zdi še mogočnejše, večje... Kako majhen in nemočen je človek! Zaman pričakujem zmagoslavnega občutka, da sem premagal goro. Ni ga!
»Koliko je ura?«
»Pet minut čez polnoč.«
»Sva bila pa hitra,« še pripomni Mi-lan. »Pridi, da se vpiševa v knjigo, saj nam jutri v koči drugače še verjeli ne bodo, da sva bila na vrhu.«
Lenobno stopim k mizi in prižgem svetilko. Pri vzponu }e sploh nisva po-trebovala. Edini uspeh je, da sva bila prva obiskovalca tega dne na vrhu očaka.
Omotica se je počasi razblinila. Sapa se je umirila, usta so bila spet vlažna. Mir, oglušujoča tišina. Tema. Brezna so brez dna, prepadi še globlji. Vse je veliko, še večje, kakor podnevi. Le člo-vek ostane majhen, še manjši, kakor je v resnici.
Sestop je malce težji. Previdnost večja. Nenadoma Milanu zdrsne bate-rija iz rok.
»Madona!«
Poslušava, kako pada po skalovju, kako se vali po debelem kamenju me-lišča. Nato spet zavlada tišina.
Ob vzponu je bilo skalovje še rosno, sedaj je že prekrito z drobno plastjo ledu. Veter je postajal vse močnejši. Noga išče trdnejše opore, roke se krče-vito oprijemljejo klinov, zajl, skalnih razpok...
Spet sva v podnožju gore. Prvi obla-ki so že ovili vrh. Ko sva krenila na pot, je bila sreda, sedaj je četrtek in pravijo, da bo danes deževalo. Zoprna reč v hribih...
Vi ste prvi, ki ste zvedeli to štorijo. Ne, nisern se bahal z njo. Bilo me je sram... Spet kadim, ravno sedaj. Ob-ljubim, da rie bom nikoli več nespame-ten.
Toda danes se mi zdi, da je bilo tedaj tam zgoraj čudovito. Bo že držalo, da je bilo. Minila je čudovita polnoč.
Jaz sem svoje Novo leto dočakal, za-to, lahko noč!
Iztok Lipovšek
Novoletna križanka
Srečno 1981