ob začetku Šolskega leta Karikatura: ANDREJ NOVAK S TISKOVNE KONFERENCE GOSPODARSKE ZBORNICE SR SLOVENIJE O BLAGOVNI MENJAVI S TUJINO V OKVIRIH DEVIZNEGA IN ZUNANJETRGOVIN-SKEGA REŽIMA ZA SVOBODNEJŠE POSLOVNE ODNOSE Gospodarska reforma in sprejem Jugoslavije v enakopravno članstvo GATT samo še pospešujeta prizadevanja našega gospodarstva za še močnejše vključevanje v mednarodno delitev dela. To tudi je najvažnejši vzrok, zakaj moramo spremeniti — po mnenju gospodarstva izredno tog in v poslovnem pomenu besede nespodbuden — devizni in zunanjetrgovinski režim. Podpredsednik Gospodarske zbornice SRS Janez Nedog in tajnik zborničnega odbora; za gospodarsko sodelovanje s tujino Jernej Jan sta pretekli teden na tiskovni konferenci pojasnila novinarjem stališča zbornice o predlogu novega deviznega in zunanjetrgovinskega režima, ki bo stopil v veljavo s 1. januarjem 19G7. leta. Novi zakon o deviznem poslovanju in zakon o prometu blaga in storitev s tujino v načelu omogočata liberalnejše uvozno-izvozne poslovne odnose. Vendar pa dejanski obseg te liberalizacije še ni znan, ker pristojni organi še niso sprejeli raznih, sicer nujnih spremljajočih, oziroma dopolnilnih predpisov, ne glede na to, da obstajajo tudi številna nesoglasja med vsebino obeh prej omenjenih zakonov. Zato Gospodarska zbornica SRS zahteva, da nasprotja v vsebini obeh zakonov (in še dodatna neskladja, ki jih vnaša preliminarno gradivo o novi or. Trkanje na odprta vrata Brionski plenum ZKJ in njegove odločitve so naši delovni ljudje sprejeli z globokim zadovoljstvom, kot najbolj prepričljiv dokaz, da rušimo vse ovire, ki stojijo na poti polne uveljavitve samoupravnih pravic vsakega našega človeka. In vendar še vedno pogosto prihajamo v položaj, ko moramo ugotoviti, da tudi brionski plenum ni vnesel v naše življenjč tistega, kar je želel vnesti, da niso povsod razumeli njegovih pobud — saj drugače ne moremo razumeti dejstva, da je ta plenum povsod naletel na brezre-zervno podporo, da pa se tej podpori marsikje ni pridružila tudi ustrezna akcija. Niso na žalost redki kolektivi, v kateri se je plima navdušenja in optimizma, ki jo je povzročil brionski plenum, umaknila oseki črnogledosti in apatičnosti. Očitno gre za nerazumevanje naših družbenih tokov, ki jih je prav brionski plenum tako jasno osvetlil in začrtal: nekateri so plenum razumeli tudi kot konec vsqh naših gospodarskih problemov, še številnejši pa so mislili, da so Brioni pomenili tudi konec vsega, kar nas teži v odnosih v delovnih kolektivih, v naših komunah, skratka — v vsem našem življenju. Vsega tega pa brionski plenum prav gotovo ni pomenil • in nihče tudi ne trdi, da pomeni. Plenum je storil ogromno, vendar pa res ne vsega: na široko je odprl vrata vsem progresivnim pobudam naših delovnih ljudi, toda teh pobud ne more uveljaviti Centralni komite, temveč jih lahko uveljavi samo naš delovni človek s svojo akcijo povsod tam, kjer je ta akcija potrebna. In prav tu se je marsikje zataknilo: vrata so odprta, ljudje pa trkajo nanje in ne upajo stopiti na pot, ki jo je brionski plenum na široko odprl. Ne gre zanikati dejstva, da imamo v gospodarstvu mnoge težave, pogojene s stanjem naših materialnih možnosti. Razumljivo je, da smo zaradi njih nejevoljni, ni pa razumljivo, če se vsa dejavnost v zvezi s temi težavami omeji na izražanje nezadovoljstva in ne najde edino pravega izraza v akciji, ki bo te težave vsaj omilila, če ne že popolnoma odpravila. Še manj pa je razumljivo, če smo nezadovoljni z odnosi v delovnih kolektivih, hkrati pa pričakujemo, da bo te odnose izboljšal nekdo drug, ne delovni kolektivi sami. Tej apatiji, tej brezperspektivnosti zapadajo neredko tudi sindikalne organizacije in njihova vodstva, ki trdijo, da se »ž glavo skozi zid ne more«. Ce pa bi zavihali rokave, bi kmalu spoznali, da tisti »zid« še blizu ni tako trden, kot so se bali, da ga pravzaprav ni bilo drugje kot — v njihovih glavah. Namesto da jadikujejo, da je ha primer delavsko sa-Jv,oupravljanje v njihovem kolektivu samo fasada, za ka-. tero tovarniška birokracija skriva svojo samovoljo, naj bi sindikalne organizacije razkrinkale to fasado in poklicale na odgovornost tiste, ki delovnim ljudem kratijo njihove pravice; namesto da se borijo samo z organizacijo ozimnice, ki bo njihovemu članu prihranila nekaj stotakov, naj bi sindikalne organizacije razmislile o boljšem, izkoriščanju strojev, o boljši organizaciji dela. o znižanju stroškov — skratka o tistih stvareh, ki bi vsakemu članu kolektiva. pomenile ne enkratno korist, izraženo v stotakih. temveč stalno in znatno zvišanje življenjskega standarda. Res je, da je laže jadikovati kot pa zavihati rokave — samo učinka od tega jadikovanja ne bo Prav nobenega. MILAN POGAČNIK Č8 e H n is ES sa H E3 e s B ts B ■ i m n N m ts FS h ES P H 18 ■ m .M RJ 0 d a a y m a i ij m u 0 a a a a ganizaciji blagovne menjave s tujino) pristojni organi čimprej razčistijo ter da obenem upoštevajo stališča gospodarskih organizacij. Eno teh, sicer bistvenih stališč pa je, da bi moral obveljati svoboden dogovor gospodarskih organizacij, kako naj poteka uvoz v okviru šestih predvidenih režimov uvoza. Sele tedaj, če se gospodarstvo ne bi moglo samo sporazumeti, naj bi dokončno odločil ustrezen organ, odgovoren neposredno Zveznemu izvršnemu svetu. Tak organ je po mnenju zbornice nujno potreben, da bi lahko zagotovili enotno politiko uvoza in izvoza. Te naloge ne more in ne sme sprejeti niti Gospodarska zbornica kot asociacija proizvajalcev, niti banke kot gospodarske organizacije. S tem bi v načelu prenehalo ali bi se vsaj omejilo na manjšo možno mero doslej običajno vmešavanje upravnih organov v tako bistvene zadeve, kakršne predstavljajo pogoji zunanje trgovinske menjave. - Zbornica tudi predlaga, naj bi popolnoma sprostili cene na domačem trgu za tiste proizvode, polproizvode ali osnovne surovine, ki bi jih bilo mogoče v okviru novega deviznega' in zunanjetrgovinskega režima popol- (Nadaljevanje na 6. strani) ji JH Četrtek, 8. septembra 1968 St. 35, leto XXII Pomurje je navdušeno sprejelo pred se l lika Tita Še nikogar niso dotlej v Pomurju tako prisrčno sprejeli kot so minuli teden predsednika Tita. Ljudje, vasi in naselja, vse je bilo praznično, polno izrazov ljubezni in veselja ob njegovem prihodu. Rože in najprisrčnej-še dobrodošlice so ga spremljale povsod. Njegova pot po Prekmurju je bila množična manifestacija predanosti in ljubezni, ki jo gojijo ljudje do svojega voditelja. Ni bilo človeka, ki vzdolž njegove poti ne bi pohitel od dela z njive ali iz vinograda, da bi videl Tita in mu pomahal. »Tako spontanega sprejema je lahko vesel vsak voditelj,« je odgovoril tovariš Miha Marinko, ki je Tita spremljal po Pomurju, novinarjem, ko so ga vprašali za njegove vtise. Tito je na zborovanju v Murski Soboti med drugim rekel: »Najdražje, kar so nam vaši veličastni sprejemi povsod dokazali, je zaupanje v nas, ki se ni spremenilo in ki se ni v ničemer omajalo. To nas obvezuje, da tudi mi v prihodnje varujemo to zaupanje kot punčico v očesu«. (NADALJEVANJE NA 3. STR.) TITO V TOVARNI KONFEKCIJE »MURA« V MURSKI SOBOTI. e STR. 2 PRIJATELJSKI OBISK PREDSTAVNIKOV @ RADOSTNO SRCA ITALIJANSKIH DIKATOV ® STR. 3 SIN- OB TITOVEM OBISKU SO DELOVNI LJUDJE STR. 4 @ ŽEBELJ NA GLAVO STR. 5 V ZATIŠJU BOHINJ-8 SKEGA JEZERA ODPRLI© STR. 6 PREKINITEV DELA V FERRALJTU STR. 7 MNtiNJA O FINANCIRANJU IZOBRAŽEVANJA STR. 10 DEJANJE MOČI ZAČENJAMO JAVNO RAZPRAVO O REORGANIZACIJI SINDIKATOV IN DEPROFESIONALIZACIJI SINDIKALNIH DELAVCEV Osnovni namen - učinkovitost! Spremenjeni materialni in samoupravni odnosi v naši družbi zahtevajo drugačne oblike dela v sindikatih Ze dlje časa je slišati v sindikalnih organizacijah mnenje, da se sindikati premalo konkretno vključujejo v obravnavanje tistih družbeno ekonomskih in političnih problemov, ki naj bi bili osnovna vsebina političnega dela sindikatov, kot so na primer nadaljnja krepitev samoupravljanja, delitev po delu, izpopolnjevanje samoupravnih aktov delovnih organizacij in izvajanje njihovih določil itd. Sindikalne . organizacije pre-' malo poglobljeno obravnavajo specifične probleme posameznih strok, občinski odbori sindikatov pa zelo pogosto poslušajo očitke delovnih kolektivov, da jim samo posredujejo navodila občinskih sindikalnih svetov, s čim naj se ukvarjajo in kako naj razrešujejo probleme, ne zavzemajo pa se za uveljavitev tistih . stališč sindikalnih podružnic, o katerih bi morali razpravljati in se za njihovo odločitev zavzeti. Ta podrejena vloga občinskih odborov sindikatov pri razreševanju specifičnih vprašanj sindikalnih organizacij bistveno hromi politično delo sindikatov in je zato eden izmed glavnih razlogov, ki terjajo organizacijsko ^reosnovo celotne sindikalne organizacije. Tudi delo občinskih sindikalnih svetov je zaradi obilice problemov, o katerih so razpravljali, in zaradi prešibke kadrovske zasedbe, pogosto posplošeno in neučinkovito, vendar ne po izključni krivdi občinskih sindikalnih svetov, ampak tudi zaradi metod dela višjih vodstev sindikata, kakor tudi metod dela ostalih organov in organizacij. Na dlanj je, da spremenjeni materialni in samoupravni odnosi v družbi zahtevajo drugačno usmerjenost in drugačne ob- like dela v sindikatih, predvsem pa manj operativnega vmešavanja in odločanja vodstev političnih organizacij o vprašanjih, za katera so pristojne osnovne organizacije. Takšen preživel način političnega dela moramo zamenjati z večjo javnostjo dela, demokratičnim izmenjavanjem mišljenj in stališč, kolektivnim oblikovanjem sklepov in kolektivnim odločanjem, kakor tudi z večjo osebno in kolektivno odgovornostjo izvoljenih političnih delavcev in vodstev organizacij do članstva. Naloge, ki jih morajo sindikati kot politična organizacija izpolniti na sedanji stonnji našega družbenega razvoja, zahtevajo torej spremembe v organizaciji sindikatov in v metodah njihovega dela. kakor tudi drugačno kadrovsko politiko. Pri oblikovanju teh sprememb bo vsekakor moralo sodelovati vse članstvo sindikata, saj je samo takšen način obravnave porok ze najbolj ustrezno odločitev, kako preosnovati sindikate, da bo naše delo čimbolj demokratično in učinkovito. Prav zato posredujemo članstvu v javno obravnavo prve teze o reorganizaciji sindikatov in deprofesionalizaci-ji sindikalnih delavcev, o katerih bo razpravljala tudi komisija za organizacijsko kadrovska vprašanja RS ZSS. Na osnovi pripomb, sugestij in predlogov občinskih ^sindikalnih svetov in predlogov iz javne obravnave bo predsedstvo republiškega sveta ZSS dokončno sklepalo o teh tako pomembnih vprašanjih za našo nadaljnjo politično aktivnost. Kakšne so sedanje organizacijske oblike sindikatov Slovenije? V okviru sedanje orga-niznciie sindikatov Slovenije deluje 3942 sindikalnih podružnic, ki vkiinčuieio 459 tisoč članov. . (Nadaljevanje na 2. strani) 7 dni v sindikatih REZERVIRANI STOLPEC Stane Ferjan predsednik 10 sindikalne podružnice Almira Radovljica: Ni dolgo tega, ko ste dobivali v vašem kolektivu daleč naokrog najskrom-nejše osebne dohodke. Danes gre drugačen glas o vašem gospodarjenje, kako ste to uspeli? — Pred 4 leti so dobivale naše pletilje borih 18 do 19 tisočakov. Danes pa znašajo povprečni osebni dohodki okoli 76.500 starih dinarjev. Za takšne dohodke smo si morali ustvariti najprej pogoje. Kupili smo nove stroje in nekatere predelali, ker smo delno tudi preusmerili proizvodnjo. Na ta način smo lahko močno dvignili produktivnost. Poleg tega pa smo izboljšali realizacijo, se pravi prodajo tako doma kot na tujem tržišču. V tujino izvažamo 60 odstotkov naše proizvodnje. 7. izvozom si zagotavljamo devizna sredstva za nabavo surovin. Domačim proizvajalcem surovin plačujemo v glavnem v deviznih dinarjih, sicer nas ne bi redno oskrbovali z volno in svilo. Na jugoslovanskem trgu je' v naši stroki velika konkurenca, saj nas je kar 275 pletilskih podjetij. Tega se zavedamo v polni meri in k sreči smo pravočasno ugotovili, kaj nas lahko pri tem rešuje. Dobro poslovanje, saj delimo dohodek v razmerju 60:40, in spodbudno nagrajevan je sta ustvarila zadovoljstvo v kolektivu in zaupanje v naš čvrst obstoj. Ivanka Gorkič članica sindikalne organizacije Labod, Novo mesto: Odgovorite na še zmeraj aktualno vprašanje: Kako imate pri vas izoblikovana merila nagrajevanja? — Zdaj delam v likalnici in na mesec zaslužim povprečno 70.000 starih dinarjev. Osebni dohodki pa so se mi povečali šele, ko srna tudi v naši delovni organizaciji izoblikovali merila nagrajevanja. Namreč ni dolgo od tega, ko sem zaslužila na mesec komaj J25.090 starih dinarjev. Zdaj pa lahko zaslužim tudi več kot 70.000 starih dinarjev. Zlasti se mi prejemki lahko povečajo takrat, ko delamo velike serije, to pomeni, da ves dan ali ves teden Idelamo samo en izdelek. Teže pa je takrat, ko na dan menjamo po pet ali šest izdelkov. In kako se pravzaprav oblikujejo moji osebni dohodki? Če normo dosežem stoodstotno, ' potem1 dobim mesečno 50 000 starih dinarjev. Tako so moje delovno mesto ocenili. Če pa normo presežem za pet ali šest odstotkov po načrtu in po času, potern se mi osebni dohodki kaj hitro dvignejo, Namreč vsak odstotek, presežen nad normo, imamo dvojno plačan in menim, da je to dokaj dobra stimulacija za naše delo. Toda ob tem bi rada opozorila na nekaj drugega! Takšnih osebnih dohodkov pa prav gotovo ne bi dosegla, če ne bi bile v skupim, v kateri delam, same dobre delavke. Delam namreč v skupini še s tremi delavkami in moram reči, da smo se odlično ujele. Sicer, če ne bi bile vse enako pridne, potem bi najslabšo prav kmalu izločile. Lahko bi bila to tudi jaz. To pravico namreč imamo. Lado Škrjanec predsednik 10 sindikalne podružnice Združene kemične industrije Domžale: Pravijo, tla delitev po delu v vašem podjetju dobiva pravo vsebino šele v zadnjem času. Kako je s tem? — Glede nagrajevanja po delu za tiste člane kolektiva, ki so zaposleni v neposredni proizvodnji, smo za zdaj dosegli to, da na večini delovnih mest merimo učinek in da teh — individualnih norm ne »strižemo«, če ne nastopijo spremembe v organizaciji dela Pl proizvodnje. To pa je glavni vzrok, da iniciativa proizvajalcev prihaja neprimerno bolj do izraza, kot pa je še pred 'meseci, ko so prevladovale kolektivne norme, ki smo jih razen tega pogosto spreminjali. Strokovni in vodstveni delavci pa so bili vse do preteklega meseca nagrajevani v odvisnosti od startnih osnov, ki so jih imeli in pa od učinka, računanega na povprečno preseganje norm v oddelkih, obratih ali podjetju kot celoti — pač glede na to, kje so bili zaposleni. Zdaj smo sistem spremenili. Delovna mesta smo na novo ovrednotili, učinek pa — računan na osnovi uspeha poslovanja oddelkov, obratov ali podjetja kot celote, odvisno od tega, kje delajo strokovni in vodstveni delavci — razdeljujemo po progresivni lestvici, upoštevaje kategorijo delovnega mesta. S tem želimo doseči, da bi bili materialno najbolj stimulirani tisti, ki na svojih plečih nosijo največjo odgovornost za uspešno proizvodnjo in poslovno politiko. Vendar pa že potekajo nadaljnje priprave za izpopolnitev tega sistema. Dosegli bi namreč radi to, da bi ovrednotili opravila, za katera so zadolženi posamezni strokovni in vodstveni delavci. Pavle Vrhovec predsednik IO sindikalne podružnice Agrostroj, Ljubljana: V vašem servisu za »Škode« se mehaniki pritožujejo nad nizkimi osebnimi dohodki in trdijo, da bj v drugih podjetjih bolje zaslužili. Nekaj že mora biti res na tem, sicer ne bi v tem oddelku primanjkovalo delavcev? — Tega pritoževanja nad nizkimi osebnimi dohodki ne moremo jemati resno. Zadnji osnutek pravilnika je, kakor vedno, bil da,lj časa izobešen, zraven pa smo postavili skrinjico za pripombe k posameznim členom. Zal je .skrinjica ostala prazna. Če že pismeno niso hoteli kritizirati osnutka, pa bi lahko svoje pripombe povedali na kolektivnem sestanku, ki smo ga sklicali prav zaradi spremenjene delitve osebnih dohodkov. Toda takrat sc ni nihče oglasil, pa tudi osebno se ni pri meni niti pri drugih sindikalnih funkcionarjih nihče pritožil po sprejemu pravilnika. Ne izključujem možnosti, da so ostale pomanjkljivosti v delitvi, toda naj ljudje o njih govorijo, dajejo pobude za izboljšanje pravilnika. Mogoče bi lahko v oddelku za »škode« akordiraU delo, kakor je akordirano v drugih oddelkih- Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov smo pri nas večkrat popravljali kot v drugih podjetjih. To dokazuje, da nihče ne želi nikomur prizadejati krivice. Toda, če ni pobud za popravke, potem ■ ■ ? ! I JOŽE KOVAČ, PREDSEDNIK ObSS VELENJE, ODGOVARJA NA VPRAŠANJA DE VEČJA ODGOVORNOST - KLJUČ DO VEČJIH USPEHOV Fo IV. plenumu CK ZKJ je bila v Velenju razširjena seja občinskega sindikalnega sveta s predsedniki vseh sindikalnih podružnic ! Na vprašanje, kakšen odmev je imel IV. plenum in kako je vplival^ na razvoj samoupravnih odnosov v delovnih organizacijah, nam je Jože Kovač, predsednik ObSS Velenje, odgovoril: »Že na razširjeni seji ObSS smo se dogovorili,' da bomo skupno z osnovnimi organizacijami ZK organizirali po vseh kolektivih sestanke s članstvom. Ugotovili smo, da so ljudje pravilno dojeli glavni smoter IV. plenurpa. Razprave o samo-, upravnih odnosih v delovnih organizacijah pa so opozorile na nujnost večje javnosti vsega dogajanja. Določene stvari se v kolektivih namreč še vedno prikrivajo, posebno kar se tiče delitve dohodka, kilometrin, skladov skupne porabe, osebnih dohodkov in podobno. Na kratko rečeno: ljudje želijo biti obveščeni o vsem. To zahtevajo od članov delavskih svetov, o katerih menijo, da so še vedno premalo odgovorni do svojih volivcev.« »Imate veliko problemov zaradi neodgovornosti samoupravnih organov?« »Vsekakor bj jih lahko imeli manj,« je dejal tovariš Jože Kovač, »če bi se določeni ljudje zavedali, kaj jim je pravzaprav " zaupal kolektiv. Odgovornost samoupravnih organov ponavljamo tolikokrat smo zaradi tega, ker menim, da je prav v tem ključ do boljšega upravljanja m večjih gospodarskih uspehov, Že v dveh delovnih organizacijah smo bili primorani uvesti prisilno upravo in potlej, ko smo iskali krivca, smo ugotovili, da je prav delavski svet tisti, ki ima »zasluge« za intervencijo od zunaj,« »Kako je s programiranjem v delovnih organizacijah?« »Vedno in povsod poudarjamo, bi moral imeti sleherni delovni kolektiv svoj program, po možnosti čimbolj precizen in nedvoumen. Iz njega naj bi potlej izhajale naloge glede produktivnosti, delitve dohodka itd. Skratka, program bi moral biti osnova vsega samoupravljanja. Sodim, da bi moral delavski svet vsake tri mesece raz- pravljati o realizaciji plana, ki ga je sprejel kolektiv in v primeru zaostanka v katerikoli smeri analizirati vzroke zastoja. Planiranje je danes v marsikaterem podjetju še vedno dokaj neresno. Dogaja se tudi, da skušajo vodstva podjetij naprtiti razne operativne napake samoupravnim organom, saj nekatera podjetja sploh nimajo perspektivnih načrtov. Tako ponekod le životarijo, kar deluje vsei prej kot stimulativno na delov-‘ ne uspehe ...« »Imate opravka z večjim številom takšnih primerov?« »Na srečo niti ne. Zaskrbljujoče pa so razmere pri Železniško transportnem\ podjetju, kjer imajo kvalificirani delavci ob 12 % prekoračitvi norme le po 42—44 tisočakov osebnih dohodkov. Tako se ti ljudje upravičeno vprašujejo, kdaj bodo problemi urejeni in kaj jim bo prinesla modernizacija železnic, za katero sedaj vlagajo znatna sredstva na račun osebnih dohodkov. Do delitve sredstev prihaja namreč po naročilu »od zgoraj«, zato imajo v prometni sekciji močno negativno mnenje o nagrajevanju v kolektivu in O NOVA GORICA: nekak občutek podrejene vloge v družbi.« »V nekaterih občinah predstavljajo delovni spori vedno bolj aktualno vprašanje?« »Tudi v Velenju je vse več primerov samovolje, zato ima naša pravna služba polne roke dela. Pogosto pride do nesporazumov zaradi tega, ker je v podjetju v veljavi statut, ki ga je nekdo izven delovne organizacije napravil po naročilu, danes pa ga ne razume niti vodstvo podjetja, še manj pa delavec. Vsekakor bi morale odigrati sindikalne podružnice večjo zaščitno vlogo in preprečevati sleherno samovoljo. S tem bi imeli manj nevšečnosti z delovnimi spori, ki-^o pogosto povsem brez pravne osnove.« »Osmega oktobra imate občinski praznik. Kako g® boste proslavili?« »Prav sedaj smo sredi največjih priprav. Posebna komisija pri ObSS pripravlja vrsto športnih manifestacij. Predstavniki delovnih organizacij se bodo pomerili v šestih športnih panogah in tako nadaljevali že tradicionalno praznovanje tega dne. Močno pa si prizadevamo, da bi prerasle tekme v okviru občinskega praznovanja v kontinuirano delo sindikalnih športnih organizacij in da ne bi pomenile le enkratnega srečar n j a, kot je bilo to doslej.« A. ULAGA Prijateljski obisk predstavnikov italijanskih sindikatov V Novi Gorici so bili minuli petek na prijateljskem obisku predstavniki italijanskih pokrajinskih sindikalnih vodstev iz Gorice, Pordenona in Vidma. To je bila še ena manifestacija sedaj že tradicionalnega prijateljskega sodelovanja sindikalnih organizacij z obeh strani ju-goslovansko-italijanske meje. Gostitelji — občinski sindikalni sveti iz Nove Gorice, Kopra in Tolmina so svojim italijanskim tovarišem že ob prejš- njih srečanjih obljubili, da jim bodo ob prvi priložnosti omogočili, da se podrobneje seznanijo z najbolj perečimi gospodarskimi in družbeno-politienimi dogajanji v Jugoslaviji. Ta priložnost se je ponudila te dni, ko sta bila v Novi Gorici na obisku podpredsednika centralnega odbora sindikatov delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije tovariša Marjan Rožič in Alekgandar Orlandič. OSNOVNI NAMEN -UČINKOVITOST! Odgovor na vprašanje kako reorganizirati sindikate naj da javna razprava (Nadaljevanje s 1. strani) Sindikalne organizacije so horizontalno povezane v 62 ObSS, vertikalno pa v 6 strokovnih sindikatov. V okviru ObSS delujeta 102 občinska odbora sindikatov. Pri mnogih ObSS niso osnovali takih odborov, čeprav bi bili glede na specifičnost problematike določenega področja potrebni. Zato šo občinski sindikalni sveti obravnavali specifične probleme sindikalnih organizacij pogosto površinsko, brez konkretnih analiz in povezovanja konkretne problematike v delovni organizaciji s problematiko politično teritorialne skupnosti. Ugotovimo lahko tudi. da imamo v Sloveniji mnogo več razvitih gospodarskih središč kot je politično teritorialnih skupnosti, v teh središčih pa ni sindikalnih organov, ki bi povezovali delo sindikalnih- organizacij. Kako reorganizirati našo organizacijo, da bi bila pri svojem delu uspešnejša? Praksa je pokazala, da so začeli kolektivi v delovnih organizacijah z več samostojnimi obrati, delovnimi enotami, ustanavljati samostojne sindikalne podružnice, njihovo delo pa je povezoval skupni sindikalni odbor v podjetju. Sim dikalno članstvo se je torej od- ločilo za takšno organizacijo, s pomočjo katere bo lahko najuspešneje uveljavljalo svoje težnje, predloge in stališča. Organizacijskega prilagajanja sindikatov spremenjenim odnosom v naši družbi ni mogoče zaključiti le na ravni delbvne organizacije, organiziranost je treba spremeniti tudi na drugih ravneh. Zato komisija za | organizacijsko kadrovska vprašanja pri Republiškem svetu predlaga, naj bi v Sloveniji osnovali 11 področnih sindikalnih svetov. Pri oblikovanju področij sindikalnih svetov, ne bi v celoti upoštevali niti občinskih meja, niti dosedanje organizacijske strukture sindikatov, povezovala bi lahko celo več ObSS ali krajevnih svetov. Pri področnih sindikalnih svetih bi sodelovali vsi občinski odbori sindikatov, s čimer bi se povečala učinkovitost političnega dela (zaradi bolj povezane obravnave specifičnih problemov posameznih dejavnosti v sindikatih), republiški organi sindikata, pa bi bili prav tako bolj neposredno povezani z osnovnimi sindikalnimi organi-' zacijami in članstvom- Sindikalni svet področja naj bi bil po prvem predlogu sestavljen iz predsednikov vseh ObSS področ- ja in predstavnikov posameznih ■ občinskih odborov sindikatov, vodil pa 'naj bi ga voljeni i;n plačani predsednik s. pomočjo tajnika, ki bi bil strokovni, delavec z visokošolsko izobrazbo, imenovan ter za svoje delo, politično in strokovno odgovoren izvoljenemu organu sindikalne organizacije. Tako spremenjena organizacijska struktura sindikatov pa omogoča deprofesionalizacijo sindikalnih delavcev, terja drugačne metode političnega dela sindikatov v občinah, predvsem več kolektivnega dela, razen tega pa odpira vrsto problemov, o katerih-bo treba v zvezi s temi vprašanji še razpravljati. Ti problemi so; kako zagotoviti večjo strokovnost dela v sindikatih, kako oblikrfvati v prihodnje kadrovsko politiko sindikatov. kako ustvariti pogoje za nepoklicno politično delo in kako urediti nagrajevanje predsednj-kov-volonterjev, Vsa ta in še druga vprašanja reorganizacije sindikatov so še vedno odprta, zato bi kazalo p njih čimbolj demokratično in javno razpravljati. Le tako bomo lahko oblikovali tudi najboljši odgovor nanje. V. B. Marjan Rožič je predstavnike italijanskih sindikatov seznanil z dosedanjimi rezultati naše gospodarske reforme, nato pa jim je objasnil odločitve brionskega plenuma Zveze komunistov Jugoslavije. Predstavniki italijanskih sindikatov so z veliko pozornostjo spremljali njegova izvajanja in v razpravi, ki je sledila, nato postavili Še razna vprašanja o problemih, ki so jih zanimali. V petek zvečer so bili italijanski gostje v družbi sindikalnih aktivistov in predsednikov delavskih svetov iz novogoriških podjetij, ki so v Lokvah v hotelu »Poldanovec« imeli seminar o vlogi in nalogah sindikatov, o samoupravljanju v delovnih organizacijah in o izpopolnjevanju sistema delitve dohodkov. Ta seminar sta skupaj organizirala novogoriški sindikalni svet in Delavska univerza. Novogoriško gledališče je z® seminariste in za italijanske goste uprizorilo »Miting«, nato pa se je razvilo sproščeno tovariško srečanje predstavnikov naših in italijanskih sindikatov. Italijanski sindikalni delavci, ki so predstavljali tri sindikalne organizacije (CGL. UIL CISL) so skupaj S- predstavniki naših sindikatov poudarili' da je ta obisk pomenil pomemben korak naprej na poti vs® tesnejšega in boljšega sodelovanja med slovenskimi in Rali' Janškimi sindikalnimi organi'-'®' cijami. M. P- Zgovorno vprašanje Po telefonu želim predsednika sindikalne podružnice v Saturnusu- »Je na dopustu.« odvrne telefonistka. »Potem me, prosim-zvežite s tajnikom podružnice,« »Ja, kako se pa piše?« “H Narobe izkušnje zdaj pa gremo lahko naprej nekoliko bolj počasi. Naj ostane kaj, da zgradijo še drugi rodovi, ni nujno, da storimo vse mi. Predvsem smo dolžni ustvariti boljše življenjske razmere tudi tej naši generaciji. Kakor vsi uporabniki družbenega imetja tudi sindikalna podružnica medvoške tovarne TESN1LKA hrani svoja sredstva na računski knjižici pri pristojni podružnici ljubljanske kreditne banke in hranilnice. Primerilo pa se je, da je sindikalna podružnica Tes-nilke kupila nekaj zložljivih mizic, stolov in druge drob-njarije, da bi vse to lahko posojala tistim članom kolektiva, ki bi letovali kot popotniki pod šotori v raznih campingih. V banki se je našel modrijan, ki je zadržal plačilni nalog sindikalne podružnice Tesnilka in povedal: »Sindikalni denar lahko porabite za pomoč članstvu, za pogrebne stroške in za izlete ter zabave, tudi za krokanje!. . . Nakupljene predmete pa lahko plača le podjetje s sredstvi skupne porabe ...« Po večkratnih telefonskih in osebnih posredovanjih so problem le uredili in nakupljeno opremo plačali s sindikalnim denarjem. Ampak — ostal je neizgovorjen odgovor na vprašanje, kdo daje bančnim uslužbencem dovoljenje, da po svoje tolmačijo razne predpise, nied drugim tudi statut ZSJ, ki točno navaja, v kakšne namene je mogoče porabljati sredstva, ki jih sindikalne podružnice ustvarjajo s članarino in drugimi dohodki. Taki in podobni primeri potrjujejo prepričanje, da vedno višje provizije za bančne usluge marsikdaj pomenijo plačilo za nepotrebno »delo«, birokracijo in administriranje.:. Sicer pa: če bi bilo vse enostavno, nad čem bi se potem jezili, da nam ne bi bilo dolgčas?! -mG jiTo V GOSTISCU »JEZ«, KI GA . kolektiv zdravilišča batina RADENCI UREDIL V prekmurskem slogu V Strojni tovarni v Novem Travniku je te dni sindikalna organizacija razkrinkala vzroke, ki zavirajo boljše poslovne uspehe kolektiva te velike tovarne, pa tudi uveljavitev resničnih samoupravnih odnosov. Na sestanku, ki ga je organiziral tovarniški sindikat, prisotni res niso držali jezilca za zobmi. Povedali so, da organizacija dela ni postavljena na sodobnih načelih, čeprav je tovarna moderno opremljena; atnalitične ocene delovnih mest tako rekoč ni, sistem delitve, dohodkov pa ne spodbuja delavcev k večji storilnosti, temveč je celoten kolektiv razdvojil na dva dela: na delavce in uslužbence. Ugotavljanje in delitev dohodka sta še naprej centralizirana, čeprav so ustanovili delovne enote; te pa so samo formalnost, saj je upravljanje v rokah direkcije in posameznikov, ki odločajo o vseh najvažnejših vprašanjih — mimo organov samouprav-- Ijanja... Sindikat je na tem sestanku sprejel ustrezne zaključke, ki jih bo predložil v razpravo po delovnih enotah, nato pa bo o vsem informiral delavski svet podjetja in vztrajal, da se sprejeti zaključki res tudi realizirajo. ~T dveh dneh je Tito obi-M/ skal v Prekmurju števil- V ne delovne kolektive in se pogovarjal o njihovih uspehih in težavah. V tovarni konfekcije Mura v Murski Soboti so predsedniku Titu povedali, da imajo tak sistem nagrajevanja, da si delavci lahko vsak dan, preden gredo domov, sami izračunajo, koliko so zaslužili in da je ta sistem močno vplival na porast produktivnosti. Tito je rekel, da se mu zdi tak sistem nagrajevan ja zelo dober. V obratu KIK »Pomurka« v Tovarni mlečnega prahu si je tovariš Tito s spremstvom ogledal vse oddelke. Stočlanski kolektiv tega obrata, ki sodi med naše največje proizvajalce kondenziranega in evaporiranega mleka, je visokega gosta toplo pozdravil. Ker dobršen del svojih proizvodov izvažajo, je, kajpak, beseda tekla predvsem o izvozu. V imenu Ljutomerčanov je Tita pozdravil predsednik občinske skupščine. »Srečni smo, da ste nas obiskali. Želimo vam pokazati, da 21 let po osvoboditvi nismo mirovali, ampak smo delali, vendar še vedno v celoti nismo uspeli. Iz nekdaj skrajno zaostalega in siromašnega Po- V OBRATU MARIBORSKE TESTILNE TOVARNE V LJUTOMERU SO PREDSEDNIKU TITU POKAZALI NAJNOVEJSE VZORCE, KI JIH PRIPRAVLJAJO ZA DOMAČI IN TUJI TRG. BRUTO PRODUKT TEGA OBRATA ' ZNAŠA OKROG 2 MILIJARDI STARIH DINARJEV - SLOVO, OD LJUTOMERA ni kolektivi celo tiste delavce ali strokovnjake, ki so odšli z različnimi upi v tujino na delo, a so se od tam vrnili, ne zavračajo, ampak da jih blagohotno spet sprejmejo v svojo sredo, odkril tudi še neko drugo po- več pretiravati pri gradnji podjetij, tovarn in drugih objektov. Zaradi tega pretiravanja smo tudi prišli v tak položaj, da smo se morali lotiti gospodarske reforme. Ne smemo biti nestrpni. V 20 letih smo ogromno storili, hodek znašal 4 in pol milijarde starih dinarjev. V novi kleti, ki je ena izmed največjih v severovzhodni Sloveniji, saj je v njej prostora za 450 vagonov vina, je Tito pokusil šipon in zaželel kolektivu kombinata še mnogo uspehov. Ko je Tito odhajal iz Ljutomera v Lendavo, je moral obljubiti, da bo v ta kraj še prišel in to kmalu. Res, prisrčno so se v Ljutomeru posloviti od predsednika Tita in njegovega spremstva. In ne samo v Ljutomeru tudi v Lendavi, Radgoni, v številnih pomurskih vaseh, skozi katere je potoval s omu vzklikali: Na svidenje'- Tito je ob odhodu spregovoril na Trgu svobode v pomurski metropoli prepričljivo in poln zaupanja v naše delovne ljudi. Med drugim je rekel: »Name je napravilo globok vtis vse, kar sem tu videl, najbolj pa ljudje, njihova prisrčnost in odkritost, Z obrazov in oči vam seva vera v boljši jutrišnji dan.« Za jutrišnji boljši dan raste v nekoč zaostalem Pomurju vse več nove industrije in novega dela. Pomurje spreminja podobo in daje perspektivo vsem, ki so V BELEM PLAŠČU, KOT ZAHTEVAJO PREDPISI ŽIVINOREJSKEGA KOMBINATA, SI JE TITO OGLEDAL MODERNE HLEVE V CRNELOV-CIH. KJER PITAJO 800 GLAV GOVEJE ŽIVINE vlurja skušamo napraviti prijeten kotiček naše domovine, ka-nior se danes radi vračajo vsi tisti, ki so ga nekdaj morati zapustiti.« Predsednik Tito si je z zanimanjem ogledal Vinogradniško živinorejski kombinat, v kate-rega so doslej investirali milijardo 800 milijonov starih dinarjev, a bo že letos bruto do- Samdupravljanje na papirju voljni delati. Vprašanja sezon-cev se je Tito v svojem govoru posebej dotaknil. Spomnil se je, kako so nekoč odhajali ljudje iz Pomurja s trebuhom za kruhom. Danes se je sicer že marsikaj spremenilo na bolje. A vendar še ostajajo nekatere težave in tisti, ki morda ne najdejo takšne zaposlitve, kot bi jo hoteli doma, odhajajo tudi za delom v tujino. Če že mi v svoji svobodi tega ne omejujemo, potem je treba poskrbeti vsaj za to, da odhajajo ti ljudje na delo bolj organizirano in da jih tuji delodajalci ne izkoriščajo. Tito je hkrati s priporočilom, da delov- membno resnico: če bi ti naši ljudje, ki mislijo, da se v tujini cedita med in mleko, tudi doma delali tako krepko, potem bi si tudi tu ustvarili več. Pomurje se vključuje s tehniko in znanjem v naše gospo-spodarstvo in prav to daje perspektivo tamkajšnjim ljudem. Vendar pa je Tito v svojem govoru tudi opozoril na to, da je treba pri odstranjevanju zaostalega imeti dovolj zavesti, da vemo, koliko zmoremo, da gremo naprej samo v skladu s Svojimi možnostmi. In da ne smemo segati naprej, če nimamo ustreznih sredstev za to. Ne smemo Kaj bo z »Matrozom«? Delavci tovarne celuloze in papirja »Milan Stepanovič-Matroz« v Sremski Mitroviči so v avgustu dobili samo po 20.000 starih dinarjev osebnega dohodka oziroma samo minimalni osebni dohodek. Tovarna namreč dela z izgubo, na koncu prvega polletja je izguba znašala preko 1,6 milijarde starih dinarjev, do konca leta pa se bo verjetno podvojila. »Matroz« je velika in moderno opremljena tovarna, ki zaposluje okoli 1400 delavcev. Njena izgradnja je stala 21 milijard dinarjev, skupaj s poznejšimi krediti za sanacijo pa 31 milijard dinarjev. Z redno proizvodnjo je začela v januarju lanskega leta; skupaj s poskusnim obratovanjem pa jo " h-na izguba že lani presegla 3.7 milijarde dinnarjev. Vzrokov za to ne manjka: po reformi je prišlo do velikih razlik med cenami lesa in ceno papirja (v korist surovin), tovarno bremenijo velike anuitete, manjka ji obratnih sredstev itd. Večina zaposlenih nima kvalifikacij in zato »Matroz« zaposluje skoraj četrtino delavcev več, kot pa bi jih potreboval ob ustrezni kadrovski zasedbi. Delavski svet »Matroza« je izračunal, da. je za sanacijo tovarne potrebnih okoli 10 milijard starih dinarjev. Banke pa oklevajo s posojili, saj imajo z »Matrozom« slabe izkušnje. Tudj pogovori s tovarno papirja v Vidmu-Krškem o integraciji, oziroma poslovnem sodelovanju ne obetajo prevelikega uspeha: v Krškem sodelovanja sicer ne odklanjajo, zahtevajo pa, da »Matroz« najprej uredi razmere v lastni hiši. Centralni odbor sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije in republiški odbor tega sindikata za Srbijo sta o težavah »Matroza« obvestila pristojne državne organe in predlagala, da se »Matrozu« pomaga. Do konkretne pomoči tej tovarni pa še ni prišlo, hkrati pa nihče ne reče. Denarja ni, delajte, kar hočete in znate! Zato gre vse naprej po starem: izgube so vedno večje, delavci »Matroza« pa živijo z 20.000 dinarjev mesečno... V TOVARNI MLEČNEGA PRAHU JE TITO UGODNO OCENIL GOSPODARJENJE, SAJ ZNAŠA PRI NJIH RAZMERJE MED SKLADI IN OSEBNIMI DOHODKI ZE 53:47 Ob Titovem obisku so delovni ljudje radostno odprli srca Kdo da več? Splitsko ladjedelnico je v zadnjem času zapustilo okoli 100 kvalificiranih in visokokvalificiranih delavcev; samo v roku desetih dni je iz tega kolektiva odšlo 50 ljudi. V ladjedelnici so kmalu izvedeli, zakaj jih zapuščajo delavci, za katere so zelo zainteresirani; vsi delavci, ki so v zadnjem času zapustili ladjedelnico, so se predhodno dogovarjali s »pooblaščenimi« predstavniki drugih podjetij, ki so jim obljubljali boljše dohodke in izglede za odhod na delo v inozemstvo. Tako je i na primer predstavnik trboveljskega Investicijskega biroja j (ki gradi splitsko letališče) obljubljal zaposlitev v Holandiji z mesečnim zaslužkom do 400.000 dinarjev, predstavnik nekega reškeao podjetja pa je delavcem iz ladjedelnice obul ljubljal 40.000 dinarjev terenskega dodatka in podobne ugod-II! nosti. Splitska ladjedelnica je za strokovno izobraževanje s noji jih delavcev vložila milijone, kvalificirano delovno silo nujno rabi, sedaj pa ji strokovni kader »kradejo« druga podjetja, | ki za šolanje teh delavcev niso nič prispevala. V ladjedelnici vedo, da morajo delavcem zagotoviti boljše osebne dohodke, le-te pa lahko zagotovi samo kvalificirana delovna sila. Ladjedelnica je zato zahtevala intervencijo sindikatov proti predstavnikom tistih podjetij, ki jim »kradejo« delavce. Vedno in ob vsaki priliki skodelico kave POSVETI NA TEMO: KAKO UVELJAVLJATI SAMOUPRAVLJANJE Predvsem z jasno pers Centralni komite ZKS, glavni odbor SZDL Slovenije in Republiški svet ZSS so prvega in drugega septembra sklicali sedem področnih posvetovanj sekretarjev občinskih komitejev ZK, predsednikov občinskih odborov SZDL in predsednikov občinskih sindikalnih svetov. Na posvetovanjih so udeleženci razpravljali o idejnih manifestaci- jah in težnjah, ki se kažejo v prizadevanjih za uveljavljanje samoupravnih odnosov po 4. plenumu CK ZKJ, predvsem pa so skušali konkretno oceniti, kako se politične organizacije v Sloveniji. uveljavljajo pri poglabljanju delavskega in družbenega samoupravljanja. Gradivo s teh posvetovanj (predlogi in sugestije, na kakšen način poglobiti in povečati učinkovitost dela množičnih političnih organizacij) bo glavna sestavina gradiva, ki ga pripravljajo vodstva političnih organizacij v Sloveniji za razpravo na jesenskih, sestankih, predvsem za razpravo na plenumu CK ZK Slovenije, ki bo v septembru. Razprava na posvetih političnih delavcev 1. in 2. septembra se je namreč dotaknila vseh ključnih problemov, ki jih je treba razrešiti, če hočemo v praksi poglobiti razvoj samoupravljanja in uveljavili načelo delitve dohodka po delu. Za ilustracijo te trditve naj povzamemo samo glavno vsebino koprskega posveta. , . Politični delavci Primorske so predvsem ugotovili, da so politične organizacije v primorskih občinah premalo sistema-; tično analizirale razvoj samo- upravnih odnosov v delovnih in politično teritorialnih skupnostih ter prepočasi reagirale pb' ppjavjh kršitev samoupravnih pravic delovnih ljudi in kolektivov, razraščanju birokratskega odnosa do delovnih ljudi itd. Se posebno šibka,je bila podpora političnih organizacij pri 'utrjevanju samoupravljanja v delovnih kolektivih; politične organizacije so dovolile, da so strokovne .službe v delovnih organizacijah po svojem pomenu in vlogi prerasle organe s~rno-upravljanja, to je, da so strokovno utemeljevale razvoj delovnih organizacij pogosto Jorez posluha za potrebe in želje delovnih ljudi, ne da bi upoštevale njihove predloge oziroma uresničevale njihove odločitve. Politične organizacije se v delovnih kolektivih tudi niso dov' volj odločno bojevale za uresničenje reforme, kar je moč doseči predvsem s premišljeno, ILUSTRIRANI PODATKI IZ ANKETE V ENAJSTIH DELOVNIH KOLEKTIVIH ŽEBELJ NA GLAVO Se vedno si nočemo priznati, da je pravično nagrajevanje osnovni pogoj za dobre medsebojne odnose v delovnih kolektivih, za pravo oceno in spoštovanje strokovnega dela, za večjo produktivnost in odgovornost na delovnem mestu in končno za hitrejše reševanje gospodarske reforme. Velikokrat smo to že povedali, vendar vselej nismo bili dovolj prepričljivi, ker smo o teh medsebojnih odvisnostih razglabljali teoretično, čeprav smo jih utemeljevali z ekonomskimi resnicami in našo prakso v socialističnem nagrajevanju. To pot pa se opiramo na živo besedo neposrednih proizvajalcev in strokovnih delavcev. Povzemamo jo iz ankete, ki jo je izvedel ObSS Maribor-Tezno V enajstih gospodarskih delovnih kolektivih. Anketirance so izbrali po ključu tako, da so zastopane vse kvalifikacijske stopnje, prevladujejo pa kvalificirani in visokokvalificirani delavci. Odgovorili so na 22 vprašanj iz gospodarskega, družbenega in političnega področja. Povzemamo samo tista vprašanja, ki se nanašajo na nagrajevanje. O Na kakšen način je treba dobiti v prihodnje sredstva za zvišanje osebnih dohodkov vseh zaposlenih v vašem podjetja? N vprašanje so bili možni štirje odgovori. Anketiranci pa so. se v veliki večini,, ponekod preko 90 %, zavzeli za to, da je potrebno deliti sredstva za osebne dohodke z zvišanjem produktivnosti dela, boljšo or- NX\XXXXNNX\V\X>XXXXXXXXXXXXXXXXSXX\XVXXV ganizacijo dela in z boljšim gospodarjenjem. Zelo malo pa jih meni, da je rešitev za višje osebne dohodke v zviševanju cen izdelkom ali v zmanjševanju sredstev za modernizacijo podjetja — v zmanjševanju skladov. Pri tem so celo pri naslednjem vprašanju povedali, da podjetja premalo vlagajo v modernizacijo. Vrsta odgovorov pa priča o tem, da v večini delovnih organizacij nimajo spodbudnega nagrajevanja. ® Ali vi osebno zaslužite toliko, kolikor naredite? Pri štirih možnih odgovorih so anketiranci odgovor — zaslužim več kot naredim, kar spregledali. Nikomur se ne zdi, da bi več zaslužil, kot naredi. Zato sta pa bolj zanimiva odgovora ■— zaslužim toliko, kot naredim — zaslužim manj, kot naredim. Preko polovico anketirancev iz TAM, Metalne, Elek-trokovine, Sane in Opekarne meni, da njihov sistem nagra-jevanjg ni spodbuden, da do- bilo. manj, kot naredijo, medtem ko slaba polovica v TAM, dobra polovica v Svili in tri-četrt delavcev v Impregnaciji meni, da je njihov sistem nagrajevanja spodbuden in da zaslužijo toliko, kot naredijo. Mnogi, ki niso zadovoljni z osebnimi dohodki, so prepričani, da gredo preveliki zneski sklada za osebne dohodke za strokovne in vodilne delavce, zato ostane manj za proizvodne delavce. Potemtakem ni čudno, če misli dobra polovica anketirancev, z izjemo Impregnacije, Svile, Tekste in Opekarne, da so razponi med proizvodnimi delavci in strokovnimi ip vodilnimi delavci preveliki. In ker je tako, pravi velika večina, v Sani celo vsi, da je treba- najbolj povečati osebne dohodke proizvodnim delavcem. Na prste ene roke lahko preštejemo tiste, ki se navdušujejo za enako zvišanje osebnih dohodkov vsem ali za zvišanje osebnih dohodkov vodilnim in strokovnim delavcem. Pri tem se srečujemo z mnenjem, ki se nekoliko križa s splošnimi hotenji, da je potrebno stroko,vno delo više in spodbudne je nagraditi. Omeniti velja, da v veliki večini tezenskih delovnih organizacij razponi med najviše in najniže, ovrednotenim delovnim mestom niso. pretirani. Vendar ugotavljamo, da se v večini ne ogrevajo za velike razlike v osebnih dohodkih med proizvajalci in organizatorji proizvodnje. Mar ta odnos zato, ker strokovnjaki z dobrimi tehničnimi in organizacijskimi rešitvami ne omogočajo sebi, hkrati pa proizvodnim delavcev višjih dohodkov? Na to vprašanje v anketi ni mogoče dobiti odgp-vora. Najbližji odgovor izvemo iz vprašanja: Q kaj po vašem mnenju predvsem ovira uresničevanje reforme v vašem podjetju? Na 11 možnih odgovorov so anketiranci glasovali v glavnem za troje odgovorov: nezadostna osebna odgovornost vodilnih delavcev v podjetju, pomanjkanje dobrih strokovnjakov in premalo spodbuden sistem nagrajevanja. Povedati je potrebno, da je bilo mogoče na vprašanja odgovoriti z več odgovori in da mnogi ugotavljajo, da jih med drugim tudi resno ovira pri hitrejšem uresničevanju reforme pomanjkanje reprodukcijskega materiala. Odgovori na anketo so razumni, med seboj se ne križajo, ampak so dosledni in logični. Zato je tem lažje zaključiti, da proizvajalci v 11 tezenskih gospodarskih organizacijah vedo, da jim nihče ne bo podaril sredstev za osebne dohodke, ampak da jih morajo z delom sami ustvariti. Hkrati pa povedo, da za boljše delo in večjo produktivnost ni spodbud in da je to vendar eden osnovnih vzrokov za manjše gospodarske uspehe. I. V. perspektivno zasnovano kadrovsko pcšdiko ter spodbudno delitvijo dohodka tudi za strokovnjake— nikakor pa ne s politiko »zapiranja vrat« za slehernega, ki potrka na vrata delovne organizacije z željo, da bi se v njej zaposlil, pa naj bo še takšen strokovnjak. Niso tako osamljeni primeri, da kadrovske službe delovnih organizacij zavračajo kandidate za zaposlitev z utemeljitvijo, da so samoupravni orgimi sprejeli sklep, da v času reforme, dokler ne bo jasno, »kako bo naprej pihal gospodarski veter«, ne bodo nikogar zaposlili itd. Slišati je bilo tudi zahtevo, naj bi vsem tistim, ki že nad 10 let delajo na delovnih mestih za katera je .predpisana visokošolska izobrazba, avtomatično priznali takšno izobrazbo, to pravico »domačih« delavcev pa vpisali v statute podjetij. Takšna »kadrovska politika« še malo ni v duhu reforme. Na posvetu političnih delavcev Primorske so opozorili tudi na konflikte, ki nastajajo zaradi različnih interesov delovnih ip politično teritorialnih skupnosti. Največkrat nastajajo takrat, ko delovna skupnost zaprosi za pomoč vodstva političnih organizacij v občini, če sama ne more do kraja razčistiti notranjih odnosov, različnih razprti i zaradi osebne nestrpnosti med zaposlenimi, zaradi krivičnosti delitve osebnih dohodkov, diktatorskega odnosa direktorja do kolektiva, prestižnega medsebojnega obračunavanja skupin v kolektivu itd. Zgodilo se je, da so politične organizacije hotele pomagati pri razčiščevanju odnosov, zd kar so jih samoupravni organi kolektiva zapro- sili, takrat pa se je kolektiv »uprl vmešavanju v njihove notranje zadeve«, češ da je to kršitev samoupravnih pristojnosti itd. Takemu načinu občevanja med delovno in politično teritorialno skupnostjo ni mogoče -reči drugače kot: skrajna neresnost, nepoznavanje bistva dialektičnega odnosa med interesi delovnih- in politično teritorialnih skupnosti, ki ga morajo delovni ljudje razreševati z demokratičnimi metodami, predvsem pa z »odprtimi kartami«. Ko so udeleženci razpravljali o odmevu, ki ga je 4. plenum CK ZKJ sprožil med delovnimi ljudmi, so poudarili, da so delovni ljudje plenum podprli tako, da so tudi sami začeli razkrivati deformacije v lastnem okolju, medterrg, ko so vodstva nekaterih političnih organizacij le »tolmačila sklepe plenuma«, namesto da bi jih uresničevala. In kakšen napotek za tlelo političnih organizacij so oblikovali na posvetu? Predvsem: podpreti so dolžne zahtevo delovnih ljudi, naj strokovne službe v delovnih kolektivih in politično teritorialnih skupnostih, ob upoštevanju večjih materialnih možnosti za razvoj, ki smo jih uzakonili z reformo, in ob politični podpori 4. plenuma razvoju samoupravljanja, čimprej izdelajo vsestransko proučene programe gospodarskega in politično teritorialnega razvoja. V. B. pilila BeesitoiBcsaosEaa i lasne Kv?pupiis&ega sveta ZSv >‘a Slovenile izdaja CZP Delavska enotnost v Ljubljani. List ie ustanovljen 20 novembra i942 Urejuje uretinlfilti odbor, rlavni in odgovorni urednik MILAN POGAČNIK Naslov uredništva tn uprave: Ljubljana Dalmatinova ul. 4, joStni predal U3/V1, telefon iredništva tl 66 72. 31 24 02 In :l 00 33. uprave 31 00 33. Račun ort Nart dni banki v Ljubljani .r mb 501-1-365 - Posamezna Številka stane N 50 par — 50 ttarih din - Naročnina je četrtletna N. 6.50 din - 650 sta* Ih din - polletna N. T3 din -!300 starih din In letna N 26 lin — 2600 starih din - Ro copisov ne vrača rtu - Poštnin? plačana v gotovini — Tisk *r Vli-SnU C7P »I ,jU(1 = ka pravira MuhMa n« 1 H H E g | ■ ■ i S n D m a I B ■ n k 'k INFORMIRANOST PA TAKA... - Statistika kaže, da prihaja v razne delovne organizacije in' sindikalne podružnice novogoriške občine le nekaj več kot 200 iz vodov Delavske enotnosti. Glede na to, da je na tem območju zaposlenih skoraj 16.000, ljudi, pomeni, da prejema osrednje glasilo Zveze sindikatov Slovenije le vsak osemdeseti delavec. Kaže, da so tudi sindikalni možje in samoupravni orgapi v novogoriških de- lovnih organizacijah močno zadovoljni z razširjenostjo tega časopisa. Nič ne de, če prejema v povprečju Delavsko enotnost samo vsak peti član sindikalnih vodstev .. . Zato: nikar se preveč ne čudimo, če ostajajo priporočila, stališča in sklepi Zveze sindikatov Slovenije, ali ha primer izkušnje določenih sindikalnih , vodstev, le na papirju, hi gredo povsem mimo onih. ki bi jih bili na moč potrebni. Pravna posvetovalnica DE ' © 85. VPRAŠANJE: Kolikšne so lahko dnevnice in terenski dodatek za službena »otovanja in delo na terenu in kdo določa njihovo višino? T. P., MARIBOR Z odredbo objavljeno v uradnem listu SFRJ. št. 57/65 je irenehala s 1. I. 1966 veljati odredba o izdatkih za službena lotevanja, za terensko delo in ločeno življenje, ki se priznavajo ;ospodarskim organizacijam med materialne stroške. Po odredbi o spremembah in dopolnitvah odredbe o materialnih in Irugih poslovnih stroških gospodarskih organizacij, katera je >ila objavljena v istem uradnem listu, gospodarska organizacija ama določi v statutu ali drugem splošnem akju, kaj je pri na-„ lomeščanju teh izdatkov mišljeno s službenim potovanjem, erenskim delom, premestitvijo in dodelitvijo na delo v drug :raj, ločenim življenjem delavca in prevozom delavca na delo n z’dela, pogoje, ob katerih se ti izdatki priznavajo in izplaču-ejo delavcem, kakor tudi, kako se ti izdatki ugotavljajo in ibračunavajo. Denarni prejemki, izplačani na račun dnevnic in prevoz-lih stroškov zaradi odhoda delavcev gospodarske organizacije , drug kraj na izpopolnitev, se priznavajo gospodarski orgam-:aciji za materialne stroške v skupnem znesku, ki ga določi lelavski svet delovne organizacije, vendar največ do višine 15% od izplačanih osebnih dohodkov delavcev. Z izplačanimi osebnimi dohodki delavcev so mišljeni vsi med letom izplačani osebni dohodki delavcev, od katerih se plačuje prispevek iz osebnega dohodka iz delovnega razmerja, skupaj s prispevki, ki se plačujejo od njih. Gospodarska organizacija pa lahko v statutu oz. splošnem aktu določi tudi dnevnice ali nadomestila za terensko delo, ki presegajo 2,5 % od izplačanih osebnih dohodkov njenih delavcev in prispevkov od teh dohodkov, vendar se v takem primeru presežek te kvote,'določene s to odredbo, ne priznava gospodarski organizaciji v materialne stroške. A. POLJANŠEK O 86. VPRAŠANJE: Ali je delovna organizacija dolžna sprejeti na delo vajenca po končanem učenju? I. B., TRBOVLJE Z zakonom o prenehanju veljavnosti uredbe o vajencih (Uradni list SFRJ, št. 14-289/63) je Uredba o vajencih iz leta 1952, ki je vsebovala določbo, da mora delovna organizacija svojega vajenca po končanem učenju zaposliti vsaj za 6 mesecev, prenehala veljati. Po tem zakonu pa se vajenci sprejemajo v uk po omenjeni uredbi, dokler republika ne izda predpisov o vajencih, prav tako imajo vajenci vse pravice iz te uredbe, dokler trajajo vajenske pogodbe, sklenjene pred uveljavitvijo omenjenega zakona. Po mnenju Komisije pri repu- XXXXX^.XXXXXXXXX\XXXXXXX\>..XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXX\VXXXX\XXXXXXVXX' bliškem sekretariatu za delo z dne 17. III. 1966, je delovna organizacija dolžna sprejeti na delo vajenca po končanem učej n ju, če pri njej obstaja taka možnost. Vajenec lahko s tožbo pr1 sodišču dokazuje, da ima delovna organizacija možnosti, da ga po končanem učenju sprejme na delo za določeno dobo. Delovna organizacija te obveznosti nima, če dokaže, da nima nobene možnosti sprejeti takega »bivšega« vajenca na delo. Za , rešitev tega vprašanja je pristojno sodišče, ker so razveljavljen1 vsi predpisi, ki so za rešjtev tega vprašanja določali pristojnosti upravnih organov in ker je ena od osnovnih postavic te' meijnega zakona o delovnih razmerjih, da spore v zvezi z delovnim razmerjem rešujejo sodišča. A. POLJANŠEK minil Pogovori z upravljavci @ Pogovori z upravljavci llllllllllllllllllllllllllilllllllllllllll Zakonu o pokojni nskem zavarovanju, ki je bil uveljavljen lani ob novem letu, smo dodali že dve noveH. V Uradnem listu ti dve korekturi nista zavzeli veliko prostora, niti slavcem veliko časa. Slednjega pa ni moč trditi za institucija, ki se ukvarjajo s pokojninskimi zadevami. V dobrem letu in pol že tretjič preračunavajo pokojnine. Niti papir niti njihovo delo ni zastonj. Če bi dajali še denarno odškodnino upokojencem, ki so jih anomalije v dosedanjih pokojninskih prevedbah spravile ob živce, bi se ti stroški še bolj zaoblili. Toda, na srečo, upokojencem ni treba plačati za zrahljanje živcev ... Zadnja, to je druga novela, bo prizadela lanskoletne upokojence. Posamezniki bodo upravičeno izgubili tudi po 59.000 dinarjev pokojnine, ker jim ne priznamo več za pokojninsko povprečje lanskoletnih, znatno povečanih prejemkov, ampak povprečje 1964. leta in 10 odstotkov povrh. Glede na druge, starejše upokojence, je ta korektura umestna, ker odpravlja prevelike razlike v pokojninah. Tako bo torej najnovejša sprememba pokojnin nekatere potolažila, druge pa vznejevoljila. Kakor poprejšnja, kakor novi zakon. Verjetno s to korekturo zakona pokojninsko vpraša nje še ne bo rešeno. Iv spet bo treba angažirati ves računski aparat socialnega zavarovanja, porabiti na koše papirja in upokojencem tešiti nervozo s pomirjevalnimi kapljicami in tabletami, zlasti če bo tudi naslednjo novelo pripravilo samo nekaj ljudi, brez predhodne konsultacije s pokojninskimi referenti' Naj izdamo skrivnost: pokojninski referenti Zavoda za socialno zavarovanje SRS so vnaprej opozorili rta anomalije, ki jih bo povzročila prva novela zakona, njihove pripombe pa so odromale v — predal. M. K. * v Turistični kraj brez turistov je kot velika bogato založena trgovska hiša z desetinami prodajalcev — brez kupca. In prvega septembra je bilo skoraj tako med hotelom Jezerom in Turističnim društvom v Bohinju. V središču Bohinja, kjer se v sezoni tare turistov, kjer so vsa parkirišča prenapolnjena z avtomobili, je bilo tega dne le nekaj sprehajalcev, avtomobile pa bi lahko prešteli na . prste obeh rok. Barometer turistične sezone v Bohinju je tako naglo padel, kot še nobeno leto doslej. »V goste je prišlo letos več turistov kot minulo leto in, če nam ne bi nagajalo muhasto vreme, zlasti v avgustu, bi jih bilo še več,« pripoveduje predsednik Turističnega društva v Bohinju Vilko Es. Ugotovitev je dvakrat spodbudna: številke potrjujejo, da nas niso varali občutki, da je letošnja turistična sezona med najuspešnejšimi doslej in da si zato ne manemo rok v samozadovoljstvu, ampak želimo še več. S tovarišem Esom sva napravila kratko turistično bilanco za letošnjih sedem mesecev, za avgust še nimajo zbranih podatkov, in jo primerjala z lansko. Lani je prenočilo v V zatišju Bohinjskega jezera liilllllllllllllllllll*lllll!l*lll 1 sedmih hotelih in približno tisoč privatnih sobah, ki jih oddaja Turistično društvo, 16.597 gostov z 78.460 nočitvami, letos pa 17.629 gostov z 68.106 nočitvami. Število gostov se je torej povečalo, nočitve pa so se zmanjšale. Vzrok za manjše število nočitev je, med drugim, tudi Slabo vreme. Gostje, zlasti domači, so sredi dopusta pokazali hrbet deževnemu Bohinju. Naslednji vzrok je nedvomno v manjšem številu zdravstvenih zavarovancev v Klimatskem zdravilišču' Stane Žagar, ki ga prištevamo med najpomembnejše turistične objekte v Bohinju. Kaj pa cene? Privatne sobe veljajo od 600 do 1000 starih dinarjev, hotelske od približno 1000 do 3000 starih dinarjev. Penzion v dvoposteljni sobi za eno osebo pa od 2500 do 5800 starih dinarjev. Dinarske primerjave obeh let pa kažejo, da se je dvignil promet letos za dobrih 43 odstotkov v primerjavi z istim obdobjem lani. Bohinj je eden redkih turističnih krajev, ki je uspel ohraniti vso lepoto. Narava ga je tako bogato obdarila, da mu zlepa ne bi našli para. Nobenega dvoma ni, da prav zato privablja številne domače in tuje goste. In če povprašate te goste po vtisih, vam odvrnejo: »Ohranite Bohinj takšen, kakor je, z vsemi naravnimi lepotami in mirom.« Vendar smo doslej vse premalo storili, da bi za te lepote in mir izvedel svet. Tovariš Es seže po prospektih. Izbira je zelo skromna. Barvni prospekt s privlačnimi posnetki za poletno sezono, črno-bel cenik s fotografijami pomembnejših objektov, cenami in 4-jezičnim propagandnim tekstom in lanski zimsko črno-beli prospekt — to je v glavnem ves propagandni material, če seveda ne prištejemo prospektov, ki so jih izdali hoteli sami. Naklade so nizke. »Barvni prospekt smo izdali v* 100 tisoč izvodih,« našteva tovariš Es, »vendar ga moramo imeti za štiri leta, čeprav ga ne bi bilo preveč za eno leto. Cenik za letošnjo sezono smo natiskali v 10 tisoč izvodih, vendar je konec avgusta v glavnem že pošel.« Turistično društvo se vzdržuje samo. O njegovi dejavnosti pripoveduje predsednik: »Živimo od turistične takse, ki jo dajemo skoraj v celoti za propagando, prireditve in folklorne nastope, od vstopnine Savice, prodaje spominkov, domačih in inozemskih časopisov ter tobačnih-izdelkov, provizije od prodaje privatnih sob, avtobusnih vozovnic, rezervacij, ribiških dovolilnic in tako dalje.« Tako izvemo tudi za glavno dejavnost Turističnega društva. Podatki pa ne bi bili popolni, če ne bi prišteli k temu še treh velikih prireditev: Kmečke ohceti, Kresne noči in Kravjega bala ter folklornih nastopov in skupinskih izletov v bližnje kraje. V majhni leseni hišici pri mostu, kjer je sedež društva in kamor se zatekajo gostje s tisoč vprašanji in željami, pa so doma tudi velike težave. »Letos smo bolj kot prejšnja leta občutili, da nam primanjkujejo zabaviščni prostori,« pripoveduje predsednik Es. »Gostu smo mogli dati le so- bo, priporočiti to ali ono re- p stavracijo, da se je lahko na- p jedel in kjer so mu dva ali j§ trikrat tedensko organizirali g ples, za kaj več pa se je moral g znajti, kakor je vedel in znal. jj Zato bi bilo nujno potrebno g zgraditi kavarno z večjo dvo- g rano, kjer bi bile lahko neka- g tere prireditve pod streho, g skratka, kjer bi lahko gost pre- g ganjal dolgčas v deževnih 1 dneh. Toda to so, kljub veliki S potrebi, samo papirnate želje. §§ Sredstev ni. Ni jih niti toliko, g da bi lahko poskrbeli za izdat- g nejšo propagando, da bi, mimo g drugega izdali vodič Bohinja, g da bi izpolnili dolgoletno željo g naših stalnih gostov in kupili g jezerski taksi na akumulator- g ski pogon in tako naprej in g tako naprej. Mimo finančnih g pa so tudi druge težave. Naj- g bolj značilna je verjetno ta: H društvo nima lastnega telefo- g na in je od sedme ure zvečer g zveze s svetom. Tako ga v te- g čez noč in preko nedelje brez g lefonskem imeniku ne najdete, J kajti za nas ni proste linije.« g I. VRHOVČAK lllllllllllllllliillllllllllllllllllllllllllllllllllllliillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll IZ IZKUŠENJ KARTONAŽNE TOVARNE V LJUBLJANI PO RACIONALNI POTI DO SMOTRNIH REŠITEV V delovnih organizacijah zelo pogosto postavljajo vprašanje, kako razvijati in poglabljati samoupravne odnose, da bi bilo hkrati ustreženo tako interesom podjetja kot celote kakor tudi članom kolektivov — samoupravljavcem. Predsednik odbora Kartonažne tovarne Ljubljana Silvo Zanoškar in vodja kadrovanja v tem podjetju Lojze Šuc sta v razgovoru za Delavsko enotnost pojasnila nekaj njihovih izkušenj. Novinar: Po statutu vašega podjetja je predvideno, da komisije delavskega sveta analizirajo posamezne proble- me in izdelajo predloge, kako naj bi te probleme razrešili, tako da samoupravni organi te predloge samo potrdijo ali pa odklonijo. Zakaj ste se odločili za takšno pot in kaj ste s tem dosegli? Silvo Zanoškar: Kakor v drugih podjetjih smo včasih tudi pri nas imeli pravcate maratonske seje samoupravnih organov, saj so bili dnevni redi tako obširni, da jim skoraj ni bilo videti konca, pa čeprav je bilo ali bi bilo informativno gradivo vnaprej pripravljeno. Ljudem seveda ni mogoče prepovedati, da bi povedali svoje mišljenje o posameznih zadevah, nasprotno: prav je, da ga povedo! Vendar smo sčasoma prišli do pre- KAKO JE S ŠPORTNO AKTIVNOSTJO V DELOVNIH KOLEKTIVIH V Idriji m rekreacijski center petsto milijonov starih dinarjev Z veseljem lahko ugotovimo, da se športna aktivnost v najrazličnejših oblikah uspešno uveljavlja v naših delovnih kolektivih. Zlasti so v mnogih delovnih organizacijah razvili delavsko športne igre, katerih se udeležuje vse več delavcev — neposrednih proizvajalcev. Skratka: udeleženci športnih iger niso več le aktivni športniki, marveč tudi tisti, ki jim je šport res samo razvedrilo in rekreacija. Kako je s športno aktivnostjo v delovnih kolektivih, smo se Pozanimali direktno1 v delovnih organizacijah in pri nekaterih občinskih sindikalnih svetih. Pri občinskem sindikalnem svetu v Murski Soboti imajo posebno komisijo za špprt in rekreacijo, v sindikalnih podružnicah pa še posebej referente, ki skrbijo za šport in rekreacijo, Seveda pa tesno sodelujejo z občinsko komisijo. Ne velja predeti, da so v Murski Soboti Prav zdaj zaključili s spomladanskim delom delavsko šport-nih tekmovanj, ki pa se bodo Nadaljevala septembra in kon-e^la v novembru. Kot so povedali v delovnih organizacijah Nrurskosoboške občine, namen športnih iger ni le v doseganju d® boljših športnih rezultatov, marveč v tem, da bi vključili rirnveč delavcev, ki bi se s špor-orn ukvarjali skozi vse leto. V .. Urški Soboti v tekmovanjih po htaškem sistemu sodeluje že 23 •-lovnih kolektivov s 122 eki-Pa*ni in 600 tekmovalci v osmih Portnih panogah. Seveda pa bi delavsko športnih igrah so-eiovalo še več kolektivov, če ! \ irneli dovolj , sredstev, da bi Pko zagotovili prevoze na tek-ovanja tudi iz okoliških krajev murske Sobote. d Komisija pri občinskem sin-amem svetu v Murski Soboti bo prihodnje leto še razširila svojo dejavnost, predvsem na organizacijo tedenskega .oddiha delavcev, seveda če bodo delovne organizacije pripravljene pomagati tudi z denarjem. ŠPORTNA REKREACIJA IZREDNO RAZVITA Tudi pri občinskem sindikalnem svetu Maribor-Tezno ugotavljajo, da je športna rekreacija v sindikalnih podružnicah izredno razvita. Toda kljub tej razvitosti športna aktivnost v okviru sindikalnih podružnic še ni množična. Zavoljo tega prireja občinski sindikalni svet dvakrat letno tekmovanje v vseh športnih panogah, pravico do sodelovanja pa' imajo predvsem delavci. Omenjena tekmovanja prirejajo že od leta 1961 in vključujejo vedno več delavcev, saj se prijavi tudi po 70 ekip. V Tržiču pa smo zvedeli, da športne igre in tekmovanja med sindikalnimi organizacijami v njihovi občini vse leto organizira Bombažna predilnica in tkalnica, ki prireja tudi srečanja med tekstilci Gorenjske in ostale Slovenije. V idrijski občini pa so se delovne organizacije dogovorile za gradnjo negospodarskih objektov: zdravstvenega doma, javne kopalnice in rekreacij- skega centra. V ta, namen bodo delovne organizacije pogodbeno odstopale 1 do 3 % sredstev od bruto osebnih dohodkov, dokler ti objekti ne bodo zgrajeni. Tako bodo letos za rekreacijski center v Idriji iz teh sredstev vložili približno 50 milijonov starih dinarjev. Celotna investicija izgradnje rekreacijskega centra z javno kopalnico in letnim kopališčem pa bo veljala blizu 500 milijonov starih din. Računajo, da bo rekreacijski center zgrajen čez štiri leta. HRASTNIK: KAKO RAZVITI DNEVNO IN TEDENSKO REKREACIJO? V hrastniški občini ugotavljajo, da je dnevna in tedenska rekreacija nerazvita. Ta bi bila za delavce hrastniških podjetij še toliko bolj potrebna, ker zlasti v spodnjem delu Hrast-" nika trboveljska elektrarna in tovarna kemičnih izdelkov vse bolj zastrupljata ozračje in uničujeta že tako borno rastlinstvo. V Hrastniku nimajo kopališča, omejene pa. so tudi možnosti za organizirani) športno dejavnost, tako da trenutno nimajo skoraj nobenih možnosti za tedensko, kaj šele za dnevno rekreacijo. Ti dve vrsti rekreacije sta konkretno za hrastniško občino bolj pomembni od letnega oddiha delavcev. Ta ugotovitev pa je dala hrastniškim sindikalnim in športnim pa tudi turističnim delavcem povod za razmišljanje o tem, kako pospešiti gradnjo olimpijskega plavalnega bazena v najbolj zdravem osrednjem delu Krasnika. Kot so povedali, bo občinski sindikalni svet v Hrasniku eno prihodnjih sej plenuma posvetil prav tem problemom, ves material za razpravo pa bo pripravila komisija za rekreacijo pri občinskem sindikalnem svetu. Namreč prav zdaj obstajajo možnosti za , takojšen začetek etapne gradnje bazena, predvsem na osnovi organiziranega prostovoljnega dela mladine. Vsi ti načrti so dokaj realni, ker so že doslej naleteli tako pri delov-činsfcih forumih na polno razumevanje in vsestransko pripravljenost. M. Ž. pričanja, da ni mogoče vselej sprejemati najboljših rešitev, če se vsa razprava razvija ^golj na sejah samoupravnih organov, saj končno nastopa tudi »človeški faktor«, predvsem utrujenost. Zato smo se odločili, da predloge vseh rešitev pripravijo strokovne službe in da o teh predlogih predhodno razpravljajo komisije delavskega sveta, ki se v načelu morajo posvetovati" tudi s kolektivom. Statut v zvezi s tem predvideva razne oblike, med katerimi je ena tudi anketiranje. Tega smo se na primer poslužili, ko je šlo za odločitev o politiki oddiha in rekreacije. No, dosegli smo to, da so samoupravni organi bolj ekspeditivni pri svojem delu, da so seje krajše in kar je predvsem važno, da odločitve niso rezultat mišljenja samo članov samoupravnih organov, ampak neprimerno večjega števila članov kolektiva. Z drugimi besedami: do rešitev, ki se nam zdijo smotrne, pridemo po racionalnejši in bolj samoupravni poti. Novinar: Velja to enako za odločanje na ravni podjetja kakor tudi na ravni delovnih enot? Lojze Suc: Prizadevali smo si, da bi bilo tako, vendar se nam to ni najbolje posrečilo. Gre namreč za to, da smo pri delu samoupravnih organov dopustili dve skrajnosti. Zdaj to popravljamo. Predsednik upravnega odbora je že povedal, da je bilo odločanje na ravni podjetja včasih preveč centralizirano, omejeno zgolj na člane centralnih samoupravnih organov. V delovnih enotah pa srho tako razdrobili pristojnosti, da je skoraj vse delo odpadlo na komisije odbo- AulBceT opere vaš avto Tovarna Maribor rov delovnih enot, in to še celo tako, da so odbori delovnih enot pomenili zvečine le pritožbeno instanco. Zdaj veliko razpravljamo o vlogi in pomenu odborov delovnih enot, o samoupravljanju v teh enotah. Vedno močnejše je prepričanje, da bi samo koristilo, če bi odbori nase prevzeli vse pristojnosti svojih komisij, kajti le tako bodo lahko tudi v praksi odgovorni za svoje delo in za politiko, ki jo izvajajo. Po novem, to je po predlogu, ki je še v razpravi, naj bi v delovnih enotah obstajala le še stalna komisija za delovna razmerja, kot pomoč pri razjasnjevanju raznih problemov pa bi po potrebi delale občasne komisije. Status teh komisij pa naj bi bil enak kot v primeru, če gre za komisije centralnih samoupravnih organov. Povedati moram, da naše delovne enote štejejo največ do 250 članov in da pri tem številu delavcev res ne kaže drobiti pristojnosti samoupravnih organov zgolj formalno, ampak da gre za vsebino dela teh organov, za uresničevanje pravice samoupravljavcev, da sodelujejo pri sprejemanju vseh ali vsaj najvažnejših odločitev. Značaj in pomen teh odločitev pa je v raznih trenutkih seveda različen, enkrat gre za gospodarske zadeve, drugič pa je v ospredju kaj drugega. Novinar: Kakšna pa je na splošno uspešnost take organizacije samoupravljanja? Silvo Zanoškar: K temu, kar sem že povedal, da namreč do smotrnih rešitev prihajamo po racionalnejši in bolj samoupravni poti, pravzaprav nimam ničesar dodati. Mislim pa, če sem prav uganil, da vas zanima nekaj drugega. Ce je bilo vprašanje mišljeno tako, ali zaradi sedanje, oziroma predvidene organizacije samoupravljanja trpi samostojnost delovnih enot in njihovih odborov, moram poudariti, da ni tako. Ostalo je tako, kot je bilo, da namreč v enotah razpravljajo in odločajo o zadevah iz njihove pristojnosti. Spremenil se je, oziroma se bo spremenil, samo način • dela samoupravnih organov v delovnih enotah. Za to pa smo se odločili, kot je bilo že prej povedano, samo zato, ker dosedanje metode niso bile uspešne, ali še bolj po pravici povedano, ker smo se narobe lotili dela. Zdaj začenjamo znova in prepričani smo, da bodo nove oblike uspešnejše. Zaradi tega že pripravljamo tudi spremembo statuta podjetja, kar je — glede na spremenjene pogoje gospodarjenja in izkušnje pri samoupravnem delu — ena najvažnejših zadev, ki jih bomo morali rešiti v najkrajšem času. M. GOVEKAR Tšaleo gospodarimo- H SKUPINA ENAJSTIH LJUDI JE V FERRALITU SAMOVOLJNO PREKINILA DELO IN POVZROČILA ŠKODO 1,230.438 STARIH DINARJEV Nekateri pozabljale, da so osebi! dtoM&Iil odvisni od produktivnosti Pred dnevi je bila v kovinskem podjetju Ferralit izredna seja upravnega odbora. Dnevni red je imel dve točki: 1. analiza vzrokov nizke proizvodnje v ekonomski enoti Livarne sive litine v mesecu juliju, 2. imenovanje komisije za ugotovitev vzrokov samovoljnega prenehanja dela skupine za Vlivanje v Livarni sive litine ter ugotovitev nastale škode zaradi prenehanja dela. Samo dan popreje namreč popoldanska izmena v Livarni sive litine ni hotela opraviti svojega dela in je s tem povzročila precejšnjo zrpedo v organizaciji proizvodnje ter razen tega še večjo materialno škodo. Verjetno to ni prvi primea? samovoljne prekinitve dela v občini Žalec, šteje pa gotovo med tiste maloštevilne odločitve naših samoupravljavcev, ki jih ne odlikujeta premišljenost in trezna presoja. © Kaj je privedlo 11 delavcev v koyinskem podjetju Ferralit, da-so se tako »zaleteli«, kot danes temu pravijo njihovi tovariši v Žalcu? Vzroki segajo nekaj mesecev nazaj. Že v maju so ti ljudje postavljali pred samo-pravne organe zahtevo, da bi morali prejemati mesečno približno 60 do 65 tisočakov. Seveda so bile take želje čudne, saj je bilo slehernemu v podjetju povsem jasno, da so osebni dohodki po novem pravilniku odvisni v glavnem od produktivnosti. Planromenjene s-ktipine pa je bil 125 obračunskih ton mesečno. Junija je Livarna sive litine presegla plan za 11 obračunskih ton in delavci so prejeli konec meseca v povprečju 69 tisočakov. Julija je proizvodnja padla na 113 obračunskih ton, osebni dohodki pa na 49 tisoč dinarjev. Nizki prejemki so bili povod za prekinitev dela. Ko je prišla popoldanska izmena na delo in ugotovila, koliko je v kuverti, nihče ni hotel nadaljevati dela dopoldanske izmene. Mojster je bil proti tej odločitvi in je o tem obvestil obratovodjo. Oba sta potlej hotela delavce prepričati, da je treba delo opraviti in jih opozorila na veliko, materialno škodo, toda delavci so ostali pri svojem. »Za ta denar ne. moremo živeti, tako se nismo dogovorili,« so menili. Zakaj so osebni dohodki to pot pod povprečjem, se niso vprašaji. Tudi niso pomislili na to, kakšno škodo bodo povzročili s svojo odločitvijo in da bodo s. tem povzročilj težave ne samo sebi. temveč drugim v kolektivu. © Zanje je že naslednji dan moral misliti upravni odbor. Ugotovil je, da so bili osebni dohodki izplačani povsem v smislu veljavnega pravilnika. o delitvi osebnih dohodkov, da, pa je bila produktivnost pod povprečjem zaradi: — dveh praznikov in enodnevnega kolektivnega dopusta na račun remontnih popravil: — letnih dopustov, — sspremenjenega asortimenta proizvodnje in — notranje organizacije. Upoštevati je potrebno namreč. dejstvo, da dela skupina za vlivanje le 6 do 7 ur dnevno, in da bi za to delo, ki ga danes opravlja 11 ljudi, zadostovalo tudi 9 delavcev. Tako vsaj trdijo odgovorni v podjetju. Skupina za vlivanje pa sever da meni drugače, čeprav dela dnevno le 6 do 7 ur, o-stali v podjetju pa 8... »Res je, da so bili osebni dohodki skupine za vlivanje junija nižji kot prej, menim pa, da je reakcija delavcev v celoti/ne-•pravilna,« je dejal Ervin Košir, predsednik sindikalne podružnice v Ferfalitu. Povsem enakih misli so tudi Jože Gajšek, predsednik upravnega odbora, ing. Milan Uranjek, tehnični direktor, in z njimi vred skoraj vsi v podjetju. Delavci, ki so zaposleni, v livarni v dopoldanski izmeni, so bili' močno• ogorčeni nad potezo svojih popoldanskih kolegov. Upravni odbor je na omenjeni seji sprejel med drugim tudi sklep, da je treba izboljšati notranjo organizacijo dela v Livarni sive litine in nuditi skupini za vlivanje možnost večjega zaslužka, obenem pa ugotoviti nastalo škodo zaradi prenehanja dela. Nepremišljeni kqrak 11 ljudi je namreč povzročil, da naslednji dan kar 80 delavcev ni moglo redno začeti z delom, in da potlej tudi popoldanska izmena ves dan ni imela kaj početi. Posledica vsega tega je materialna škoda v višini 1,230.436 starih dinarjev. Skoda se nanaša na izgubljeni material, izgubljene delovne ure in izgubljeno vrednost proizvodnje. V Fermi it h danes še ne vedo, kako bodo nadoknadili nastalo izgubo. Zavedajo pa sc, da bodo prihodnji mesec, zaradi nepremišljenega koraka 11 ljudi prav vsi v podjetju prejeli nekoliko tanjše kuverte kot sicer. A. ULAGA LIVARNA SIVE LITINE, KJER JE 11 LJUDI SAMOVOLJNO PREKINILO DO V VIŠINI 1,230.433 STARIH DINARJEV POVZROČILO V LESNI TOVARNI »22. JULIJ< PA JIH NE MOREJO DOBITI V SP. IDRIJI POTREBUJEJO NAJMANJ 200 DELAVCEV, TUDI OSTI Najprej: dosledno po programi izpeljali organizacijo delci Najmanj dvesto delavcev bi takoj potrebovali, Če bi hoteli proizvajati vsaj v drugi izmeni,« so bile besede direktorja tovarne 22. julij iz. Sp. Idrije, bolj v opravičilo kot pojasnilo. »Delavcev sploh ne moremo dobiti. Vse nam pobere .rudnin. Veste, precej boljše osebne dohodke prejemajo delavci tam kot pri nas. Slišal sem, da menda rudarji zaslužijo tudi do 180.000, starih dinarjev na mesec. Pa pri nas? Krepko moraš zavihati rokave, da prideš na 80 tisoč starih dinarjev...« je še rekel direktor tovarne Cveto Sulgaj. Res, potem ni čudno, da vse sili v rudnik. Kot so nam pripovedovali v Idriji, imajo podobne težave z delavci, pravzaprav s pomanjkanjem delavcev tudi v drugih podjetjih idrijske občine. A kljub temu si za zdaj poglejmo, kako v sedanjih razmerah gospodarijo v lesni tovarni 22. julij. Sledimo direktorjevim besedam: »Naša tovarna je sestavljena iz novih zidov in starih strojev. To pa nas precej »tepe«, da zlepa ne moremo na zeleno vejo, kot temu pravimo.« Razgovoru se je pridružil tudi računovodja podjetja Adolf Podobnik. Mož, ki ima vse številke v mezincu, nam je povedal: »Nad 400 milijonov starih dinarjev smo »zakopali« v zidove. Precej naporov smo vložili, da imamo vsaj proizvodne prosto- re vse na enem mestu.« Direktor Cveto Šulgaj pa je nadaljeval: »Pravzaprav vam moram odkrito povedati, da niti V prvi izmeni še ne delamo s polno zmogljivostjo. Nekateri stroji tečejo le po štiri ure na dan. Res pa je, da na nekaterih delovnih mestih, na tako imenovanih ozkih grlih, že delamo tudi v drugi in celo tretji izmeni. Toda to vse skupaj še ni nobena resna proizvodnja. Zavoljo tega smo si prav lani izdelali podroben proizvodni program, tako da zdaj vemo, kaj hočemo ...« »In kaj. hočete...?« »Najprej in to še do konca tega leta moramo po programu dosledno izpeljati organizacijo dela tako, da bodo stroji vsaj v prvi izmeni izkoriščeni toliko, kpt je to za eno izmeno potrebno, Šele potem se bomo resneje pogovarjali o drugi izmeni« Zdaj je postal direktor zamišljen, Dobili smo vtis, da se ga loteva malodušje. »Pa nikar ne mislite, da samo delavcev nimamo dovolj, da bi lahko normalno proizvajali,« nam je rekel. »So še drugi, včasih morda tehtnejši vzroki, da ne moremo še več proizvajati že v sedanjih razmerah. Kar poglejte pod tistole lopo,« in pokazal je z roko na kup iverrjatiij plošč. »Za .dva vagona ali. blizu dvainpetdeset kubičnih metrov jih je, ki so zanič. Dobili smo jih iz Nove, Gradiške. Če bi ivernate plošče zmeraj dobili iz cerkniškega Bresta, potem bi bili kolikor toliko na konju. Tako pa nam tudi izredno slab reprodukcijski material ovira proizvodnjo.« Računovodja Adolf Podobnik pa je dopolnjeval direktorja: »Tudi trga še nimamo preštudiranega in na tem področju nas OBNEJŠE Hoiri devizni in zunanjetrgovinski režim še vedno boleha zaradi dosedanje administrativne politike uvoza in izvoza (Nadaljevanje. s 1. strani) noma prosto uvažati. Gre za pretežno večino surovin, oziroma proizvodov usnjarsko-čevljarske industrije, kmetijstva, in barvne metalurgije (razen bakra in aluminija). Povsem nesmiselno bi namreč bilo, da bi bil na primer prost uvoz usnja, emajlirane posode ali česa drugega, da pa bi domači proizvajalci. morali to blago prodajati po cenah, kakršne bi jim še naprej določeval zavod za cene. V tem primeru bi bila trgovina zaintere- _ sirana predvsem za prodajo uvoženega blaga, ker pri njem prosto. oblikuje svoj zaslužek, zavračala pa bi prodajo domačega blaga, pri katerem je razlika v ceni vnaprej določena. To ne bi bilo spodbudno niti za proizvodnjo, niti za potrošnika, ker bi po nepotrebnem in z umetnimi sredstvi poslabševali ponudbo na notranjem trgu. Problem posebne vrste pa pomeni izredna naglica, s katero pripravljamo novi devizni in zunanjetrgovinski režim. V obeji, prej omenjenih temeljnih zakonih je namreč predvideno, da morajo biti vsi spremljajoči predpisi izdelani in sprejeti do 1. oktobra, da bi tako gospodarstvo imelo vsaj tri mesece časa, da se pripravi na nove pogoje poslovanja z inozemstvom. Posebna delovna skupina strokovnjakov pa je šele v prvih dneh avgusta objavila preliminarno gradivo o novem deviznem in zunanjetrgovinskem režimu. Tako je republiškim zbornicam ostalo komaj dobrih štirinajst dni časa, da. gradivo proučijo in izrečejo svoje pripombe, kajti te dni o pripombah in stališčih gospodarstva že začenjajo razpravljati pristojni zvezni organi. Navzlic kratkemu času je Gospodarska zbornica SRS sklicala na posvet več kot 200 predstavnikov — najvččjih uvoznikov oziroma izvoznikov 17 gospodarskih grupacij. Na posvetih predstavnikov teh grupacij pa se je izkazalo, da je mogoče doseči liberalnejše uvozno-izvozne odnose, kakor pa jih predlaga preliminarno gradivo. Ugotovitev je še toliko pomembnejša zategadelj, ker so na posvetih sodelovali tako proizvajalci kot potrošniki posameznih vrst dobrin, ki so v neposrednem razgovoru našli skupne, tako za proizvodnjo kot potrošnjo ugodne in sprejemljive rešitve. Sporazumeli so, se celo v primerih, ko je predhodno gradivo dajalo veliko vedno boleha zaradi dosedanji (na primer črni metalurgiji), kakor pa jo dejansko potrebujejo proizvajalci.^ Prav. zavoljo tega dejstva, da so predstavniki proizvajalcev in potrošnikov raznih surovin in proizvodov našli skupno rešitev za, 708 blagovnih postavk izmed 1.005 spornih postavk in da so v zvezi s tem izoblikovali 110 spreminjevalnih predlogov, zgp-vorno dokazuje, da novi devizni in zunanjetrgovinski režim še močno boleha. zaradi dosedanje administrativne politike uvoza in izvoza ter da je treba predvsem gospodarstvu prepustiti pravico, da dokončno odloča ali vsaj soodloča o bodoči politiki izvoza in uvoza. P. S.: Ob zaključku redakcije smo izvedeli, da je Odbor za gospodarsko sodelovanje s tujino pri zvezni Gospodarski zbornici zavzel približno enaka stališča, kakor jih zastopa Gospodarska zbornica SR Slovenije, — mG DANES DELAJO DELAVKE NA MODERNIH STROJIH, KI. SO SKUPNA LAST, IN SOODLOČAJO O VSEM, KAR SE DOGAJA V NJIHOVEM KOLEKTIVU čaka še veliko dela. Za zdaj vemo kar tako, približno, da naše pohištvo na domačem trgu ne gre, več toliko v promet. Iz-vpz po- letos; v primerjavi z enakim obdobjem lani povečali za blizu 40,0 odstotkov, kar znese približno za 150.000 dolarjev. Vse to pa je premalo, da bi lahko z našimi izdelki odločneje nastopali na trgu ... « In kar je najpomembnejše, kot nam je pripovedoval predsednik sindikalne organizacije v tpvgrni, morajo v najkrajšem času, modernizirati proizvodnjo. Ko smo si ogledali tovarno, smo Že videli, da delajo v tej smeri. Prav zdaj napeljujejo kompri-miran zrak, da bi izpopolnili vsaj nekatere tehnološke postopke. Če se ne bi sam prepričal, ne bi verjel, da v tovarni še zdaj privijajo vijake kar z navadnim ročnim izvijačem. Še vrsto drugih delovnih operacij opravljajo na zelo primitiven način. Zato 'skoraj vsaka novost za njih pomeni izredno pridobitev. Toda, če upoštevamo pogoje, v kakršnih so doslej proizvajali, ko so bili raztreseni po vsej Idriji, jim ne smemo toliko zameriti, da se šele zdaj spoprijemajo s tem, kar so v podobnih tovarnah že zdavnaj uresničili. »Veste, mi se vseh teh slabosti zavedamo,« pravi direktor. »Toda proizvodnje nikakor nismo mogli že prej modernizirati, dokler nismo prišli v nove proizvodne prostore. ,Tu, v Sp-Idriji imamp zdaj res skoraj vse pogoje, da se v najkrajšem času y proizvodnji približamo sorodnim tovarnam. V dveh letih bomo vložili v nove stroje blizu 100 milijonov starih dinarjev. Gradimo tudi noVo žago za razrez lesa. 2e stara žaga nam je precej ‘nesla’, pa smo se zavoljo tega odločili, da zgra-dimo novo. Približno 80 milijo" nov starih dinarjev bomo dal* zanjo. Šele potem, morda že prihodnje leto,, pa bomo lahko prO" izvajali tudi v drugi izmeni-Toda spet smo pri najbolj bole' čem problemu: nimamo delavcev.« Skoraj po vseh drugih slovenskih občinah za delavci praV gotovo ne bi mogli tako tarnati, kot v Spodnji Idriji, oziroma v v idrijski občini sploh. Vseeno pa v Lesni tovarn? 22. julij gledajo na svoj razvoj z optimizmom. , V jeseni bo.sta prišla od vojakov dva mlad® inženirja. In z; njima si bodo precej pomagali. Nasploh z® strokovnjake v tovarni dobro skrbijo, saj na najrazlip" nejših šolah štipendirajo s® vrsto mladih ljudi. »Kot (vitjite^ si prizadevam^ da bi res dobro gospodarili lX[ da ne bi bili kamen spotike » našem gospodarstvu. StremU moramo za tem, da bomo tub našim delavcem v dogledne*r času z dobrim gospodarjenja^ zagotovili vsaj tolikšne osebn dohodke, da ne ji odo. od n® bežali na delo v rudnik 2iVe,»j srebra,« je za zaključek dej direktor. MILAN ŽIVKOVlG O im RAZPRAVLJAJO V SEVEROVZHODNEM PREDELU SLOVENIJE avna razprava o osnutka slovenskega zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja je v tem času živahnosti gotovo na svojem višku. Številne razprave širom Slovenije odpirajo vrsto vprašanj, ki naj bi jih novi zakon kar najbolje rešil. Odpirajo pa tudi taka vprašanja, ki jih seveda ne bo rešil noben zakon, marveč jih lahko razrešuje le ustvarjalna samoupr ’ ialska praksa, pa seveda tudi naše večje materialne možnosti pri izvoru — torej naša večja produktivnost. Morda ni odveč uvodoma tudi povedati, da ponekod nekateri vendarle razpravljajo o tem zakonu tako, kot da odslej naprej težav s šolstvom m bomo več imeli, če se bomo »le lepo vse dogovorili in to zapisali«. V svoji naivnosti nekateri torej vendarle verjamejo v to, da lahko tako rekoč čez noč dobimo za vse potrebe dovolj denarja in odpravimo vse »naglavne grehe« družbe do našega šolstva. Za celovitejši pregled nad mišljenji, ki se oblikujejo v teh razpravah, je seveda še prezgodaj. Toda posamezna razmišljanja in argumenti, na katere se opirajo posamezniki v teh razmišljanjih, so nam na voljo. Tokrat jih posredujemo s posveta, ki ga je sklicala konferenca SZDL mesta Maribora s predstavniki političnih vodstev in skupščin občin severovzhodnega predela Slovenije. Ne za enotno, toda za enotnejšo osnovno šolo . V Mariboru so nekateri ude-leženci posveta opozorili, da v ikonskem osnutku ni jasno °Predeljeno, do katere mere bo jhorala intervenirati republiška ^obražcvalna skupnost, da bi v Sloveniji dobili enotnejšo ®snovno šolo (v te namene naj imela republiška izobraževalna skupnost predvidoma 8 °ziroma 11 % svojih sredstev!), odkod dalje pa bi morala z dodatnimi sredstvi pomagati lojalna družbenopolitična skupnost (malice, prevozi...?). Težnja, da postane enotnejša ra-vsn osnovne izobrazbe Slovencev nacionalna skrb, je sprejela z odobravanjem. Toda obdaja bojazen, da bi to načelo diskreditirali, ker nam manjlta-"? pedagoško-strokovni normativi, g katerimi naj bi zagotav-i&ii enotno minimalno raven osnovnega- izobraževanja. Ti normativi res ne morejo biti v ^konu zapisani, toda pristojne ^rokovne službe bi morale posedati npr. koliko ptrok sme biti največ v razredu, kakšna sme biti delovna obveznost učitelja in kateri naj bodo drugi minimalni pogoji učno vzgojnega dela. Razlike v pogojih dela posameznih šol bodo gotovo še ostale. Kot družbeni dogovor pa je potreben enoten start za vse šole. Revnejše občine imajo ustavne obveznosti do sorazmerno večjega števila šoloobveznih otrok, kot nekatere razvitejše občine. Raznolikost kriterijev pri priznavanju dohodka šolam je doslej te razlike le še poglabljala tudi med šolami, ki obstajajo sicer na ekonomsko precej enako razvitih področjih. Na posvetu je bilo slišati precej ostro izrečene besede na račun tega, da strokovno pedagoški normativi za minimalno enotno raven osnovnega šolstva ne morejo imeti nič opraviti z samoupravnimi pravicami. Skratka, te normative bi morale pristojne strokovne službe pripraviti in objaviti še pred pričetkom delovanja izobraževalnih skupnosti. Pok rij se, kolikor je dolga odeja , Ko zakon pripravljamo, je tiilo rečeno v Mariboru, že isto-Casno plansko predvidevamo tiritnanjkljaj. (Po kalkulacijah (biv potrebovali za /pokritje le-Jšnjih stroškov in za osemodstotno zvišanje le-teh v prihodnjem letu okoli 60 milijard sta-rjh dinarjev. Okoli 80 % naj bi 2pi'ali s predvidenimi stalnimi C*ri v avtonomne sklade, okoli J ti % naj bi izobraževalne de-°vne organizacije imele lastnih /Ohodkov, okoli 10 % pa naj bi j’h še dodatno zbrali iz prostornih prispevkov delovnih organizacij oziroma občin! V Mariboru smo slišali za ®rsdIog, naj bi namesto 5 % od ?Sebnih dohodkov (po I. varianti- ko bi 2 % zbirali od prometnega davka in 3 % od katastrskega dohodka), oziroma name-i ° 4,5 % od osebnega dohod-(Po II. varianti, ko bi 3 % 6%ali od prometnega davka in od katastrskega dohodka) ?r edpisali delovni organizaciji J8 osebnega dohodka 6 % ozi-.0rna 5,5 % po II. varianti. Res »e sicer, da je prav vir sredstev Ji izobraževanje iz prispevka J* osebnega dohodka najbolj :r8ansko" povezan z živim pro-Jv"odnim delom, torej delom, ki tudi plod izobraževanja. To-vprašanje je, ali je to v jjviru ^predpisov zveze sploh vogo5e Zanimiv pa je še en SUrnent v zvezi s predlogom, a bi iz osebnega dohodka za- poslenih dobili več. Če pravimo, naj bi povprečen osebni dohodek v prosveti bil približno enak - osebnemu dohodku podobno kvalificiranih v gospodarstvu, potem je treba povedati, da ' so . se na primer povprečni osebni dohodki prosve-tavjev v Mariboru že krepko oddaljili od naraščajočih osebnih dohodkov v gospodarstvu. Mnogi tudi z nezaupanjem gledajo na zbiranje prostovoljnih dodatnih prispevkov iz gospodarstva, saj imajo slabe izkušnje in o njih govore kot o »beračenju«. Zanimiv predlog smo slišali iz Slovenske J3istri-ce. Z referendumom na zborih proizvajalcev v posameznih občinah bi morali odločati o tem, koliko bodo vse delovne organizacije v določenem času, letu, ali več zaporednih letih, prispevale še dodatnih sredstev. Skratka, z demokratičnim centralizmom naj bi pripravili tiste, ki niso za demokratični dogovor (ali pa ga potem ne spoštujejo), da bi dodatno prispevali 1 % od bruto osebnih dohodkov za izobraževanje. Takšna akcija bi bila cenejša in učinkovitejša in, kot je dejal predlagatelj, s prepričevanjem smo zapravili že toliko časa, da bi polovico sredstev, ki smo jih iskali, z delom lahko že ustvarili. Prav toliko ne, mnogo pa prav gotovo! Slišati je bilo tudi mnenje, da družbi denarja za šolstvo ne bi smelo zmanjkati. Za kar se odloči, mora tudi finančno zagotoviti. A kar ostane, naj ne bo pod večnim vprašajem ne- rešenih financ. Danes pa se v zbornicah o tem več razpravlja kot o učno vzgojnih nalogah in uspehih. Planiranje šolske mreže in naše zmogljivosti se pogosto razhajajo. Slabe investicije — brez kadrov O tem, da bi morali uzakoniti 1 % za kadre pri vseh investicijah, smo slišali več prepričljivih razprav. Končno že ves svet priznava, da mora vsaka ekonomsko utemeljena investicija imeti vkalkulirane tudi stroške za izobraževanje strokovnega kadra. Tega vira pa sedanji osnutek republiškega zakona ne predvideva (menda’ naj bi to urejal zvezni zakon o investicijah). Ker pa so nekatera področja investicijsko zelo zaostala prav v tem koncu Slovenije in so doslej občine s pomočjo delovnih organizacij vendarle vsaj nekaj v te namene zbrale, se ponekod boje, da bi le na pol rešeno vprašanje investicij v republiškem zakonu povzročilo, da bi izgubili š-e te dosedanje prostovoljne vire — pomoč delovnih organizacij. Koliko izobraževalnih skupnosti? Na posvetu v Mariboru so nekateri menili, da ni bistveno, ali bomo imeli eno, štiri, devet izobraževalnih skupnosti, ali pa toliko njih, kot je občin, češ, važni so kriteriji, po katerih bo republiška izobraževalna skupnost izravnavala materialno osnovo za minimalne enotne delovne pogoje in s tem odpravljale velike razlike med osnovnimi, pa tudi drugostopenjskimi šolami. To seveda ne more biti res, če funkcije izobraževalnih skupnosti ne omejimo le na golo finančno politiko. Če bi hoteli le to, bi lahko vse skupaj prepustili finančnikom, ki se na te posle najbolje spoznajo. Toda funkcija izobraževalne skupnosti kot organa -upravljanja na šolskem področju je gotovo tudi v tem, da skrbi za šolsko mrežo, ki bo najbolj smotrna in primerna takšni kadrovski strukturi, h kakršni težimo v prihodnje; da skrbi za investicijsko politiko, mrežo predšolskih ustanov, pripravlja programe kadrov itd. Izobraževalne skupnosti bodo koristile izkušnje šolskih skladov, izkušnje programiranja dejavnosti šol in pogodbenega financiranja, nagrajevanja po delu. Saj je eden izmed ciljev izobraže- več silil. Nihče pa se ni ogreval za štiri velike regionalne skupnosti, saj imajo slabe izkušnje z medobčinskimi skladi in sodijo, da bi.se s tem sredstva preveč odtujevala delovnemu okolju in potrebam proizvajalcev. Predlog za devet manjših regionalnih izobraževalnih skupnosti je zasnovan na proučitvi ekonomskih, socialnih, demografskih in populacijskih pokazateljev. Kljub temu smo slišali za pomislek, češ da se šolske regije ne bodo teritorialno pokrivale z regijami drugih področij, npr. zdravstva, kar ne zagotavlja sinhroniziran družbeni razvoj. Domala vsi so bili mnenja, naj bi skrb za šolstvo druge stopnje prevzela republiška izobraževalna skupnost, saj so interesi ožjih regij mnogokrat izraz lokalnih apetitov in pomenijo včasih nesmotrno trošenje sredstev. In tudi tu bi morala republiška skupnost zasledovati možnosti enotnejših pogojev dela. Res je, da zakonski osnutek zelo malo govori o vlogi delovnih organizacij gospodarstva. Skupaj z delavnimi organizacijami bi morali še naprej iskati zakonsko formulacijo, ki jih bo tudi v bodoče zavezovala, da bodo za izobraževanje skrbele tudi s fakultativnimi sredstvi. O izobraževalnih skupnostih gospodarskih panog nismo slišali ničesar, čeprav bi o nadaljnjem naravnem (a ne nasilnem) zdru-. zevanju gospodarskih izobraževalnih skupnosti veljalo razpravljati. SONJA GAŠPERŠIČ Prihodnjič: O ČEM RAZPRAVLJAJO V TRŽIČU Naraščajoči socialni problemi otrok terjajo reševanje le-teh že v osnovni šoli Malo socialnih delavcev — pa še te ponekod odklanjajo v rpreteklem šolskem letu so zasavski pro-v svetni delavci na mnogih sestankih in posvetovanjih ugotavljali znaten porast socialnih problemov otrok, katerih vzgoja in izobraževanje sta jim zaupana. Nemalokrat so se ob tem vnemale hude debate, saj so pro-prosvetni delavci želeli ne le ugotavljati dejansko stanje, temveč tudi najti zanj najustreznejše rešitve. Res, šolski kolektivi so že doslej sami rešili mnogo socialnih problemov otrok, še vec pa v sodelovanju s veti za socialno skrbstvo in skrbstvenimi organi. Le-ti namreč v Zasavju že imajo strokovno usposobljene socialne delavce. Vendar pa je socialnih problemov vedno več in nič ne kaže, da bi jih bilo v naj bližji prihodnosti kaj manj. Ocene o tem se bolj nagibajo k pesimizmu, ki pa nj brez osnove. Vsi številni in drugi pokazatelji namreč kažejo, da se krog socialno ogroženih šoloobveznih otrok nenehno veča. Razlogov in motivov za to je več, nemalokrat alkoholizem v družini, neurejene stanovanjske,razmere, številčnost družin in podobno. Vse to je v zagovor mnenju, da že zdaj vse zasavske osemletke potrebujejo socialne delavce, ki bodo polno zaposleni v šolah. Ni nobene bojazni,-da ne bi imeli polnih rok dela, zlasti, če bi se začeli temeljito ukvarjati tudi s preventivno dejavnostjo, ne pa zgolj z reševanjem že nastalih primerov socialno ogroženih otrok. Nekatere zasavske osemletke so že razmišljale o nastavitvi za to potrebnih strokovnih delavcev. V Trbovljah so že sistemizirali delovno mesto Socialnega delavca in zanj našli tudi človeka, ki pa se je kasneje zaposlil na izpostavi Zavoda za socialno zavarovanje. V Zagorju je tudi že socialna delavka, ki bi se rada zaposlila na šoli, pa kolektiv doslej ni pokazal kdove kakšnega zanimanja za to strokovno delovno mesto. Kljub večjemu ali manjšemu razumevanju pa čas dela svoje: danes se kažejo izrazite potrebe po socialnem delavcu na osemletki, slej ko prej pa bodo šole ugotovile, da svoji celoviti nalogi tudi ne morejo biti več kos brez psihologa. Od šole naša družba vedno več terja, toda prav tako se na naših šolah kopiči vedno več problemov vzgoje, problemov, pred katerimi ni imuna niti naša družba. M. V. umi! iimeiigiHiiisiBiiismiiiiiiiiin valnih skupnosti, da' se prosvetni delavec uveljavi tudi pri delitvi dohodka, a ne da vedno to opravlja nekdo drug v njegovem imenu. Potrebna je valorizacija dosedanjega dela pri iskanju elementov dohodka šolam. Sicer pa so bila mnenja o številu izobraževalnih skupnosti zelo različna. Če eni vidijo prednost v občinskih izobraževalnih skupnostih, ker da je lokalna sredina doslej razmeroma dobro skrbela za osnovno šolo in da bi tudi odslej lažje občinska skupnost zbirala dodatna sredstva občine in delovnih organizacij, potem drugi vidijo v predlogu za devet izobraževalnih skupnosti širših regij predvsem izhod iz lastnega večnega pomanjkanja sredstev za osnovno šolo in pot k enotnejši osemletki. V prostovoljno združevanje občinskih skupnosti ne verjamejo zlasti revnejše občine, saj se boje, da v njih druščino ne bi nihče pre- Počitnice so mimo, zdaj pa zares. 'llllllllllll Za delo, za šolo in za izlete vas lepo obleče I modna hiša S Ljubljana - marjbor m nama L) U IHANA #'#S/VvAvN/v>v%zwwwvwvwvwwwvwvwvwwwwwwv'- V BLAGOVNICI S STANOVANJSKO OPREMO NAMA, VVOLFOVA 1 NA IZBIRO V PRITLIČJU: • sobno in kuhinjsko pohištvo, modernih in klasičnih oblik • oblazinjeno pohištvo: kavči, otomane, fotelji • vzmetnice, žimnice »jogi« • kuhinjske in sobne mize, stoli • šivalni stroji NAKUP POHIŠTVA IN GOSPODINJSKIH APARATOV TUDI NA POTROŠNIŠKI KREDIT! 10-ODSTOTN1 POPUST PRI PLAČILU Z DEVIZAMI nama LIU B L J ANA J /vwwv a K B *> I I I B ■ 3 v i S B ■ «■ ■iiiiimimita1 l!!!|l!ll!!l!ll!l!!!mill!!!!l!!l!!!!l!l!!!I!l!!l!!IIIl!!!' GOSTINSKO PODJETJE SIDRO Piran vabi v novo odprto restavracijo ki ima poleg 200 sedežev v sedežev na gostinskem vrtu rišče PUNTA. Piran, restavraciji še 200 ter urejeno parki- n«mmifflmiiiii!iiiii!'!i!iiimi!iiiiii!iimiiiimiiiii!iiiiiii! llllI!!!lllll!!l!!!!!!ll!llllE!llim«,!!!!!l!|im - . r- ; ■ ! < H 3 K 5 z ti ti H Cm 6 H fc N C ti S O ca u > H M H ti O g O ti ce ti O ti O H cfi O ti ti < H ^\\\\\vm\\\\\m\\\\\v\v\v\\\\\\\\\\v\\\\^^ 11 emdeset uspehov pnsia b vonj a ZA USTANOVITEV TOVARNE DOKAJ UGODNE OKOLIŠČINE Dobra prometna zveza, ki jo je takrat predstavljala zgrajena južna železnica Trst—Dunaj, bližina energetskih virov iz Trbovelj in Zagorja, ugodne klimatske razmere, saj je v tej kotlini vedno dovolj vlage, razvita mala obrt in dovolj proste cenene delovne sile, ker so bili zaprli nekdanjo topilnico svinca — vse to so bile nekako splošne ugodne okoliščine, ki so pripomogle k odločitvi podjetja Schwarz & Zublin, da je leta 1836 začelo graditi v Litiji prvo predilnico v Sloveniji. Imela je 3250 vreten. Tako praznuje let ds kolektiv bombažne predilnice v Litiji 80-letnico obstoja tovarne, ki je danes eden najpomembnejših oskrbovalcev naše tekstilne predelovalne industrije — tkalnic z reprodukcijskim materialom —• bombažno in v zadnjem času vse bolj tudi s sintetično prejo. Danes je zaposlenih v tovarni 850 delavcev, pretežno žensk in deklet, letošnji bruto produkt bo znašal okoli 6,7 milijarde starih dinarjev, tehnična produktivnost obratov pa se močno približuje evropski. Poglejmo, kako se je razvijala tovarna, kako je kolektiv litijske predilnice dosegel sedanjo raven, v kakšnih razmerah in možnostih posluje podjetje. LASTNIKI SO SE MENJAVALI V avstrijski dobi in v dobi pred-apriiske Jugoslavije se je menjalo lastništvo raznih delniških družb in koncernov, ker je bil dobiček velik, pa so tudi povečevali tovarno, tako da je imela leta 1939 že 642 zaposlenih, proizvedla pa je 2182 ton bombažne preje. Nekaj časa je tovarna obratovala tudi med okupacijo, dokler se ni odpor zoper okupatorjev teror v tolikšni meri povečal, da so morali najprej skrčiti obratovanje na eno izmeno in končno zapreti tovarno. NAJNUJNEJŠE JE BILO KMALU OPRAVLJENO Tako kot povsod v razrušeni in izropani domovini, tudi v litijski predilnici ni bilo po osvoboditvi lahko postaviti na noge proizvodnjo. Obratovanja niso mogli takoj obnoviti. Med drugim je bila razstreljena transformatorska postaja in črpalka za vodo, stroji pa pretirano izrabljeni. Vendar je bilo najnujnejše kmalu opravljeno in 13. junija 1945 je predilnica začela obratovati v eni izmeni s 13.272 vreteni. Medtem so nadaljevali popravila, da bi usposobili še ostala vretena, poskrbeli za novo delovno silo, za tehnično osebje in pre-dice. Najprej so porabili tistih 95 ton starega vlakna, ki je še iz časov vojne ostalo v skladišču, po prvih dobavah UNRRA in ruskega bombaža pa so spet začeli predelovati to osnovno surovino, dokler ni postal bombaž (sredi septembra 1945), ko so predelali vse stanieno vlakno, izključno reprodukcijski material za dolgo vrsto let. Nadalnji razvoj bombažne predilnice v Litiji bi lahko razdelili na tri razdobja. Do septembra 1950, ko je bilo v tovarni uvedeno delavsko samoupravljanje, nato do leta 1963, ko se je končala velika rekonstrukcija tovarne in sedanje razdobje, ki naj bi trajalo še nekaj let, dokler ne bo znova potrebna popolnejša modernizacija, saj se sodobna tehnologija v tekstilni industriji hitro razvija, v naprednih državah pa tekstilci obnavljajo strojni park že v petih ali šestih letih. NENEHNA PRIZADEVANJA ZA USPOSOBITEV TOVARNE Že leta 1946 je uspelo litijskim predilcem, da so ustvarili večjo proizvodnjo kot pred vojno. Zaposlenih 884 delavcev oziroma delavk, nekaj manj kot 3000 ton bombažne preje. Toda iztrošenost strojev je postajala čedalje bolj nevzdržna. Samo na kratko bomo povzeli prizadevanja po pospeševanju in izboljševanju tehnologije in organizacije dela: — maja 1946 se je začelo obrato-tovanje v treh izmenah. Najprej je bila tretja izmena omejena na 40 pre-dilnih strojev s 17.000 vreteni, z novembrom istega leta pa je začela delati nočna izmena v polnem obsegu; — pogonski problem je bil dolgo zelo pereč. Najprej je parna turbina poganjala s pomočjo zastarelega prenosa izmenični generator, istosmerni dinamo in skupinske transmisije po oddelkih. Ko je nazadnje popolnoma odpovedala, je kolektiv s posebno požrtvovalnostjo spravil v pogon zastarela parna stroja, ki sta že zdavnaj odslužila. To pa je bila le začasna rešitev, ki je trajala do priključitve tovarne na elektroenergetski sistem prek daljnovoda iz kalorične centrale Trbovlje. Šele s to priključitvijo je bil rešen elektrodo-vajalni problem in je ostalo odprto samo še vprašanje posamičnega pogona namesto zastarelega skupinskega v nekaterih oddelkih; — ko so rešili problem elektro-energije in dokončno opustili turbane oziroma parne stroje, so začeli izločati tudi stare kotle in montirali nov kotel za ogrevalne in pomožne potrebe; — že leta 1947 so začeli graditi novo predpredilnico, med drugim so uredili sodobno klimatizacijo, novo skladišče za surovine, nov industrijski tir, lotili so se rekonstrukcije flajer-jev na visoki razteg zaradi zmanjšanja števila flajerskih pasaž itd. STROJNI PARK SKORAJ POVSEM IZTROŠEN Leto 1950, ko so delavci prevzeli tovarno v upravljanje, označuje tudi začetek čedalje intenzivnejšega veča- strukcijo tovarne. Leta 1957 so program potrdili in naslednje leto — začeli z delom. • KAJ VSE SO PRIDOBILI Z REKONSTRUKCIJO Rekonstrukcija litijske predilnice bombaža se je končala leta 1963. Kako izgleda tovarna po tej rekonstrukciji? Veljala je približno 400 milijonov starih dinarjev, sedaj pa obratuje povsem nova čistilnica, v predpredilnici in predilnici pa so stroj j 'predelani, pre- v litijski predilnici zelo nazorno ilustrira nekaj primerjav: leta 1960 so potrebovali za ICO kilogramov preje 24,6 ur, lani pa samo še 17,5 ur. Če sedaj upoštevamo, da so v tovarni leta 1951 delali 38,5 ur, da bi proizvedli 100 kilogramov bombažne preje, je nagel skok tehnične produktivnosti dela več kot očiten. V Zahodni Evropi se giblje produktivnost v predilnicah okoli 14 ur za 100 kilogramov preje. In najprej: leta 1960 so proizvedli tudi 338 ton sukane preje — pritožujejo nad kakovostjo preje iz jugoslovanskih predilnic, češ da iz te preje ni mogoče izdelovati kvalitetnega blaga v taki izbiri in strukturi, kot ju zahteva razvajeno inozemsko tržišče —• kamor pa mora naša tekstilna industrija izvoziti velik del svoje proizvodnje, da bi dobila devize za nabavo surovin, kemikalij in drugih potrebščin. Vzroke težavam pa je treba vedno iskati pri izvoru. Tu pa imamo bombaž, ki se v naši državi nabavlja in Minilo Je osemdeset let, odkar so postavili v Litiji predilnico Prstančni predilni stroj nja proizvodnje. To so omogočili napori, da se zmanjšajo zastoji, izboljša organizacija dela. Do leta 1955 je tovarni uspelo povečati letno proizvodnjo bombažne preje na 3062 ton. Vendar, tedaj so začeli tudi čedalje bolj jasno spoznavati, da grozi tovarni stagnacija, da tako ne bo šlo več dolgo naprej, če bistveno ne spremene opremljenosti tovarne. Strojni park je bil namreč tedaj že tako rekoč povsem iztrošen. Leta 1956 so začeli intenzivno pripravljati elaborat za celotno rekon- urejen je celoten tehnološki proces, novi sta razporeditev in organizacija dela, stekla je nova proizvodnja v obratu česalnlce. Veliko sredstev so vložili tudi za boljše delovne pogoje v obratih, za večjo varnost itd. Takoj po rekonstrukciji, leta 1963, je dosegla proizvodnja že 4000 ton s 443 zaposlenimi v neposredni proizvodnji. Močno se je povečala produktivnost. Kar zadeva produktivnost, ki se, kot smo rekli že v začetku, približuje produktivnosti podobnih industrij v razvitih državah, nam položaj za 100 kg so porabili 26,8 ur; lani se je ta proizvodnja povzpela na 1270 ton, za 100 kg pa potrebujejo danes samo še 17,1 ure. UVAJANJE SINTETIČNIH VLAKEN Čas teče in prinaša novosti, temu pa se morajo prilagajati tudi nazori in miselnost ljudi. Novi časi pa so prinesli zlasti nove materiale — plastiko in sintetiko, ki jim mora čedalje večji del naše industrije prilagajati svoje proizvodne programe. In tudi v litijski predilnici so kmalu po rekonstrukciji spoznali, da je na trgu čedalje večje povpraševanje po blagu iz sintetike in da proizvodnja zgolj iz bombaža ni več tako perspektivna. Tako se spreminja proizvodna struktura tovarne vse bolj v smeri predelave sintetičnih vlaken in staničnih vlaken: na predelavo teh surovin odpade že blizu 22 odstotkov celotne proizvodnje. V ostalih 78 odstotkih pa je poleg bombažne z 8 odstotki udeležena tudi česana preja. Danes je tovarna že povsem osvojila proizvodnjo sintetične preje, kakršno zahteva trg, letošnja proizvodnja tega artikla pa je planirana na 450 ton.. NAJVEČ TEŽAV ŠE VEDNO Z BOMBAŽEM Toda temeljna ovira je še vedno in bo še dolgo ostal bombaž, iz katerega delajo v Litiji prejo — s katero . zalagajo približno dve tretjini slovenskih tkalnic. Prav s tem bombažem pa žal ni vse tako, kot bi moralo biti. Litijska bombažna predilnica predstavlja v nekem smislu bazično 'proizvodnjo v tekstilni industriji, saj proizvaja osnovno surovino oziroma reprodukcijski material za višjo predelavo, za tkalnice, oplemenitilnice itn. Prav v tkalnicah pa se ljudje močno Stara., ..In nova čistilnica razpečuje po tovarnah centralizirano, s strani na pol državnega organa, kar gotovo ni več skladno s samostojnostjo in poslovnostjo, ki jo želimo uveljaviti v naših proizvodnih enotah. Vendar to že ni najvažnejše. Bistvo težav izvira odtod, da predilnice pri nas ne morejo računati s tem, da bodo za daljši čas oskrbovane z isto določeno vrsto surovine, iz katere bi lahko potem za daljše razdobje planirale proizvodnjo določene vrste vlakna. Bombaž prihaja iz Amerike, Afrike, Azije, iz najrazličnejših držav, pač, od koder ga tu in tam uvažamo — ne glede na konkretne zahteve in potrebe posameznih tovarn. Ker je predilnica prisiljena jemati tak bombažj kakršnega ji pač dajo, dobivala pa je že tudi bombaž zelo slabe kakovosti, zakaj še vedno je bolje delati s slabim bombažem kot pa ustaviti obratovanje — tudi ni mogla iz njega narediti vedno take preje, s kakršno bi želela oskrbovati svoje partnerje. Neenotnost kvalitete in vrste bombaža je tako prav gotovo eden najtežavnejših, če ne sploh najhujši problem naše tekstilne industrije in v predilnicah kakor tudi tkalnicah v veliki meri zavira prizadevanja po nadaljnjem večanju produktivnosti dela. Zato se tekstilci tudi upravičeno sprašujejo, kdaj jih bodo devizni in zunanjetrgovinski režim in drugi pogoji gospodarjenja osvobodili sedanje odvisnosti in negotovosti, tako da se bosta lahko nemoteno razvijali iniciativa in poslovni duh proizvajalcev, ki bi lahko v takih okoliščinah veliko hitreje’ pospeševala racionalnost W rentabilnost proizvodnje in integracijske procese v tej gospodarski stroki-Od takih pogojev gospodarjenja bo končno odvisna tudi še uspešnost nadaljnjega vključevanja v mednarodno delitev dela. Litijsko bombažno predilnico stane surovina letno blizu 4 milijarde starih dinarjev, približno 70 od-stokov deviznih sredstev za plačilo te surovine pa ustvari sama z neposrednim in posrednim izvozom prek predelovane industrije, ki jo oskrbuje z bombažno in sintetično prejo. Leta 1962 so prvič izvozili iz Litije 54 ton bombažne preje neposredno, ta izvoz pa je postopoma naraščal, in dosege1 lani 368, letos pa 450 ton. ZBRATI BO TREBA SREDSTVA ZA NOVO MODERNIZACIJO V litijski bombažni predilnici računajo, da bo sedanji strojni PaI"^ zdržal še največ 5 let, potem v letin 1970 ali 1971 pa bo treba znova začeti rekonstruirati in modernizirati eelotn0 podjetje. Da bi ujeli korak s časom, hočejo imeti litijski predilci v tem času najsodobnejšo polavtomatiziran0 proizvodnjo. Ta naloga seveda ne bo lahka. tega se dobro zavedajo. Zato bo za nasle°' nje petletno obdobje značilno zla® 1 dvoje:, zbiranje sredstev, ustvarjanj^ osnovnega in obratnega kapitala — nadaljnja skrb in izpopolnjevanje kadrov. Predilnica ima svoj lasten izobraževalni center, štipendira pa tudi tekstilne tehnike na srednji tekstilni šob- ^XXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXNXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX\XXXXXXXXXXXXXXXXXXlXXXXXX'KxXXXXXXXXXXXXXX,XXXXXXXXXXXXXXXX^X^x^v^NN^V,.,^—---------------------- -------- \ pv\\\\\\\x\\\\\\\\\\x\\\\\\\\\\\^x^^^^ 'x'xxxv VWKV| Važen člen v verigi slovenske metalurgije ' V KRESNIŠKI INDUSTRIJI APNA psi ■ Kogar zanese pot proti Litiji, bo kmalu za ovinkom, kjer se že neha asfaltni trak lepe zasavske ceste, na drugi strani reke zagledal -visoko betonsko stavbo — predelovalni obrat Industrije apna, ^resnipe. Tu so peči, v katerih proizvajajo žgano apno, važen reprodukcijski material v črni metalurgiji in kemični industriji pa tudi v številnih drugih industrijskih strokah, denimo v papirnicah, us-njarnah, v tovarnah sladkorja itd. Kresnice v celoti zadovoljujejo potrebe vse slovenske metalurgije po apnu, drugi naj večji odjemalec pa je seveda gradbeništvo, za katero daje kresnička industrija apna približno tretjino svoje proizvodnje. Za proizvodnjo žganega apna imajo tri velike in tri male jaškove peči' z maksimalno zmogljivostjo 130 ton v 24 urah. Psaktično pa je ta zmogljivost precej odvisria od kvalitete in vrste premoga, s katerim te peči -kurijo. DROBILNICA NE STOJI NA PRAVEM MESTU Surovino imajo seveda pri roki — pravzaprav skoraj pri roki, kamnolom je namreč na drugi strani reke na hribu, oddaljen kakšnih 5000 metrov. Toda od kamnoloma morajo kamen prepeljati najprej s tovornjaki do 2,5 km oddaljene drobtinice, od tu pa gre surovina naprej po žičnici do predelovalnega obrata-Prav ta drobilnica je postala eden Polnitev jaškovne peči hudih glavobolov, ki tarejo kolektiv tega kresniškega podjetja, ki mu je bila, tako kot sicer mnogim drugim kolektivom v minulem obdobju, vsiljena slabo premišljena in strokovno napačno utemeljena investicija. Med drugim se je pokazalo, da celoten objekt drobilnice. ni postavljen na pravem kraju,1 zaradi česar slabo služi svojemu namenu' in povzroča prekomerno lomljenje kamna. Poglavitna težava drobilnice pa je v tem, da je zgradba postavljena v bližini pobočja previsne stene starega kamnoloma, kar predstavlja veliko nevarnost za delo in obratovanje. In tako se je znašel kolektiv, ki je komaj pred nekaj leti vložil velika sredstva v ta obrat, pred, nevšečnim dejstvom, da ga bo treba postaviti drugam, kar bi stalo nadaljnjih najmanj 50 milijonov starih dinarjev. V podjetju so se zavedali, da so pri nas minili časi lahkomiselnega trošenja investicijskih sredstev, zato so poiskali drugačno rešitev: gradijo novo cesto za prevoz v drobflnico, ki se bo izognila nevarnim plazovom kamenja, uredili so varnostne naprave in prestavili uvozno rampo. Podjetju je uspelo usposobiti tudi kamnolom, ki je bil močno zanemarjen in ki prav tako ni zagotavljal varnega dela. Kamen sedaj eksploatirajo v etažah, kar ni samo bolj varno, ampak omogoča tudi eksploatacijo večjih količin in kvalitetnejšega kamna. HIDRIRNICA — HUDA PREIZKUŠNJA ZA KOLEKTIV Drobilnica ni bila edini glavobol Kresniške industrije apna. Prejšnji direktor podjetja je kljub potrebi po skrbnejšem investicijskem vzdrževanju in rekonstrukciji obstoječih objektov ter veliki zainteresiranosti za novi kamnolom vsilil kolektivu novo investicijo — naprave za hi-driranje apna, ki naj bi jih uvozili — s pretvezo, da bodo zagotovljeni občinski, okrajni, republiški in zvezni krediti, medtem ko sredstva v Tovarniški objekti APNENICE v Kresnicah ! ' '>\XXXXVXVXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXNXXVXXXXXXXXVXXVvXXXXXXXXXXXXXV Mirna 1 na Dolenjskem 1 ŽELIMO JIM KAR NAJVEČ DELOVNIH ■---5?-----r----—--------------- USPEHOV PRI GRADITVI NASE SOCIA-L1STICNE DOMOVINE! OBČINSKI SINDIKALNI ' SVET TREBNJE Kmetijska zadruga TREBNIE Il|l|!l|!llll|ll!lll||lll!l!llllllllllllllllllillllllllllllllllllflll!!!!!lilillll|llllll|llll8ii|lllll!lllllllillllllllll!lllll!lil!llliililllllll IGO LJUBLJANA mr Uprava: Trnovski pristan 8, tel. 20-879, 21-747 Obrat: Gradaška 22, telefon 20-103 PROJEKTIRAMO, IZDELUJEMO IN MONTIRAMO OPREMO ZA VSE VRSTE KUHINJ, SAMOPOSTREŽNIH RESTAVRACIJ IN GOSTINSKIH OBRATOV PRIMERNE CENE! IZDELAVA SOLIDNA! VISOKO KVALITETNA OBLAČILA IN PERILO Delavci Kranja so pred tridesetimi leti začeli največjo stavko, ki se je razširila po vsej Sloveniji. Več tednov so stali tkalski stroji. Oblast je z orožjem nastopila proti stavkajočim, ki so se nastanili v tovarnah. Iz tovarn so jih spodili s silo. Čeprav delavci niso uspeli v vseh svojih zahtevah, pa je bila na koncu stavke podpisana kolektivna pogodba. Se večjega pomena pa je bilo, da je s stavko delavstvo dokazalo, da se ne da več zapeljevati in slepariti. Stavko so podpirali tudi kmetje in obrtniki V spomin na veliko politično dejanje kranjskih delavcev bo v soboto, 17. septembra proslava, ki jo je pripravil občinski sindikalni svet. Stavko bodo proslavili tudi v vseh večjih kranjskih tovarnah, kjer so delavci pred tridesetimi leti stavkali. llllllllllllllllll!lllllllll!llllllllllllllllllllllll!lllllllllllllllllll!lll llllll! Trideset let po veliki tekstilni stavki se ni mogoče dokopati do novega gradiva. O stavki, ki ji zgodovinarji odmerjajo pomembno mesto v našem delavskem gibanju, je izšlo že nekaj knjig, člankov in pričevanj. Priče velikega dejanja delavskega razreda so vedno bolj maloštevilne, najbolj predane voditelje tekstilne stavke je pokosila kosa že v vojni, ostali pa odmirajo, prenehali so delati v tovarnah in sedijo vsak v svojem pokojninskem razredu razkropljeni širom po deželi. Tako bomo pač morali ponoviti stvari, ki so marsikomu že znane, vendar' ob visoki obletnici zaslužijo, da jih ponovimo. SKLEP NA STARI POŠTI Kranj je bil pred vojno slovenski Manchester. Prestiž v slovenski tekstilni industriji si je delil z Mariborom. V Kranju je bilo sedem tekstilnih tovarn, ki so zaposlovale 2.581 delavcev. Toda za razliko od Maribora so bile delovne razmere kranjskih testilnih delavcev veliko slabše. Njihove mezde so bile med najnižjimi v državi. Kranjski tovarnarji so svoje delavce neusmiljeno izkoriščali. Nizke mezde, ki niso zadoščale za najnujnejše življenjske potrebe . zaposlenih, so povzročile mezdno gibanje. To gibanje pa ni bilo omejeno samo na zboljšanje mezd, ampak so delavci postavljali tudi druge zahteve, ki so jih delavci v drugih evropskih državah že uveljavili. Vse zahteve naj bi tovarnarji sprejeli v kolektivni pogodbi, ki so jih v tem času sklepali zastopniki delavcev s podjetniki. Mezde tekstilnih delavcev so neprestano padale. Moški so v tem času zaslužili povprečno 3.35 dinarja na uro, ženske pa 2,75 dinarja. V vseh tovarnah pa delavci niso imeli enakih zaslužkov. Dogajalo se je, da je delavka v tovarni zaslužila v 9 Ana Pavlin dneh le 60 dinarjev. Takšni primeri so bili tudi v Kranju v tovarni »Jugobruna«. Podobnih primerov pa je bilo še več. Od mezd so delavcem odtegovali odškodnino za pokvarjeno blago. Iz svojega žepa »o delavci morali plačevati tudi prispevek za socialno zavarovanje, za obrambo, odtegovali so jim tudi v razne sklade, plačevali pa so še samski davek, vojnico in druge davščine. Osemurni delavnik je bil uzakonjen, vendar so redno delali 10 do 12 ur. Kdor je bil proti, ali pa je zahteval plačilo nadur, so ga odpustili. Armada brezposelnih je bila v rezervi. Delavci pa so se vseeno upirali, da bi delali več, kot. je določal zakon. Delavnik so industrialci namreč lahko podaljševali le, če je za to glasovala večina delavcev. Pri glasovanju so se podjetniki posluževali vseh sredstev, da bi dosegli svoj cilj.' Izid-: glasovanj so večkrat raz- veljavili. V nekaterih kranjskih tovarnah so izglasovali 8-urni delavnik, vendar so že naslednji dan razpisali novo glasovanje. Takšen primer neupoštevanja volje delavstva je bil v tovarni »Jugočeški«. O sklenitvi kolektivne pogodbe tovarnarji v Kranju niso hoteli slišati. Pogajanja so zavlačevali in jih naposled tudi pretrgali. 19. avgusta 1936. ob 18. uri je bil shod kranjskega tekstilnega delavstva na Stari pošti. Shoda se je udeležilo okoli 3 tisoč delavcev. Delavci so najprej napolnili dvorano, ker pa za vse ni bilo prostora, so se zbrali tudi na vrtu. Z zborovanja so poslali okrajnemu glavarstvu, bančni upravi in kranjskim tekstilnim podjetjem resolucijo z grožnjo, da bodo začeli stavkati, če njihovih zahtev v 34 urah ne bodo rešili. Ker zahtevam niso ugodili, so razglasili stavko. 20. avgusta ob 13. uri in 50 minut je prva oznanila začetek stavke sirena »Jugočeške«. Do sirene je nasilno vdrl Jože Rozman in jo spustil v pogon. Cez nekaj časa sta se oglasili tudi sireni Jugobrune in Inteksa. Začela sc je splošna stavka, ki je trajala več tednov. Tovarne so zasedli delavci dopoldanske in popoldanske izmene, postavili so straže, prevzeli ključe, telefone in pisarne. Tudi lastnikom tovarn delavci niso pustili zapustiti tovarn, ker so mislili, da bodo tako prej uspeli. Stavkovni odbori, ki so jih izvolili, so izjavili, da dela v tovarnah ne bodo prej začeli, dokler se ne pričnejo pogajanja o kolektivni pogodbi. RAZŠIRITEV STAVKE Stavka tekstilnih delavcev v kranjskih tovarnah se ni omejila samo na Kranj. Začeli so stavkati tudi delavci v Škofji Loki ih Tržiču, da bi tako podprli tekstilne delavce v Kranju. Kmalu se je stavka prenesla tudi v Ljubljano in na Štajersko. Okoli 150 kranjskih delavcev iz »Jugobrune«, »Jugočeške« in »Inteksa« se je s kolesi odpeljalo v Škofjo Loko. Razdelili so se v dve-skupini. Skupina 80 delavcev je odšla v Predilnico, druga skupina pa'v tovarno Brumen & Thaller. Na njihov poziv k solidarnosti so škofjeloški tekstilci, 133 po številu, ustavili delo. Namestnik okrajnega glavarja v Škofji Loki je poslal ministrstvu za notranje zadeve v Beograd takšno poročilo: »Predilnica: Kranjski delavci so vdrli v tovarno deloma pri glavnem vhodu, deloma čez plotove. Takoj ob prihodu so pozvali delavce, naj odložijo delo in začnejo stavkati. V tovarni je delala jutranja izmena, okoli 59 delavcev, ki so ’ v^j sledili pozivu. Domači in tuji delavci so takoj zasedli prostore pa tudi pisarno, od koder so izgnali uradništvo. Po telefonu so sporočili, da so začeli stavkati v znak solidarnosti s tekstilnimi delavci v Kranju.« V tem poročilu je tudi odstavek: »Javil sem že ustno in telefonsko Kraljevi bančni... upravi, da hujskačev ni med tukajšnjimi delavci in da so domačini in tisti, ki so prišli iz Kranja, samo orodje voditeljev iz Ljubljane, ki pripadaj*) krščansko socialističnim, narodnim in marksističnim organizacijam. Vse tri delavske organizacije, vodijo to gibanje skupaj ter so izdale skupni načrt za stavko in izdajajo podrobna navodila glede zadržanja delavcev. Če bi pravočasno vtaknili v zapor voditelje teh organizacij — kar sem . predlagal včeraj Kraljevi bi do stavk banski upravi sploh ne prišlo.« Iskra upora se je iz Kranja, Škofje Loke in Tržiča razširila po vsej Sloveniji. Po podatkih delavske zbornice je v veliki ‘ tekstilni stavki stavkalo 8.500 tekstilnih delavcev. Skupno je bilo v letu 1936 v Sloveniji 29 stavk s 16.907 stavkajočimi. DELAVCI V TOVARNAH Čeprav delavci niso imeli nobenih izkušenj o novem načinu vodenja stavke, so se zelo hitro znašli. V kranjskih tovarnah »Jugočeška« in »Tekstilin-dus« so najprej sklenili, da bodo izvedli gladovno stavko, skupaj z direktorjema, ki jima niso pustili zapustiti tovarne. Direktorja pa sta iz tovarne pobegnila, prvi je skočil skozi okno vratarnice, drugega pa so izpustili, ko je njegov sin preplezal ograjo in ušel. Ko so delavci ostali sami, gladovna stavka ni imela več nobenega Edvard Resman smisla. Zato so začeli razmišljati, kako bodo uredili prehrano. Koteli za kuhanje je sprva »velikodušno« ponudil kranjski dekan, ki pa ga je delavcem pozneje odvzel. Drugod so napravili ognjišča iz opeke kar na dvorišču. Hrano so zbirali pri obrtnikih in trgovcih, katere so opozorili, da so delavci njihovi glavni potrošniki. Velika večina med njimi je delavce podpirala. S hrano pa so stavkajoče delavce podpirali tudi kmetje. Največkrat so jo zbrali po vaseh in jim jo pripeljali z voz-mi. Neki kmet v Preboldu je pripeljal delavcem kravo, drugi pa jim je dal ves pridelek krom- pirja. V Kranju so imeli v času stavke delavci skladišče hrane. Denarno pomoč so razdelili delavcem, ki so imeli' družine. Dobili so jo najpotrebnejši. Že-lezarji na Jesenicah so začeli zbirati dendr za kranjske tekstilce z obljubo: ■ »Vaša borba je naša borba. Vaša zmaga je naša zmaga« BAN POSEŽE VMES Pogajanja, ki so jih imeli delavci s podjetniki v času stavke, niso pripeljala do sklenitve kolektivne pogodbe. Tovarnarji so postavljali pogoj, da delavci zapustijo tovarne. Ker pa so bili delavci v preteklosti že velikokrat izigrani, niso verjeli, da bodo kapitalisti zboljšali njihove delovne razmere brez pritiska. Stavka je trajala že nekaj tednov in je močno prizadela tovarnarje, ki so imeli s stavko vedno večjo škodo. Zato so tovarnarji neusmiljeno pritiskali na oblast, da delavce spravi iz tovarn, če ne zlepa pa zgrda. Ban je dobil kmalu pohvalo. Knez Pavle je ob neki priložnosti med stavko dejal: »Ban dravske banovine je moj najboljši ban.« 5. septembra je izdal ban Natlačen znano naredbo o oču-vanju javnega miru in reda^ob stavkah in mezdnih gibanjih. Po tej naredbi bodo kazensko preganjali osebe, ki napeljujejo in nagovarjajo ljudi k dajanjem, ki so kazniva, ki omejujejo osebno svobodo v obratnih prostorih, ki omejujejo ali preprečujejo prosto lastnikovo razpolaganje z obratnimi prostori, ki nasilno odvračajo ljudi od dela. Naredba prepoveduje tudi zbiranje hrane za delavce, ki stavkajo, in zadrževanje pred obrati, kjer delavci stavkajo. Tako je banovinska uprava pokazala pravi obraz. 7. septembra je klical okrajni glavar Gregorin v Kranju k sebi delavske zastopnike vseh stavkajočih tovarn v okraju, ker je prišel iz Beograda načelnik socialnega ministrstva, ki je izjavil, da ga nič ne briga, kaj bo storilo ministrstvo za notranje zadeve zaradi nezakonite zasedbe tovarn. Ta dan je prišlo v Kranj 150 orožnikov. Prostor so dobili pri industrialcu Focku v prostorih Nove pošte, ki jo je pravkar kupil. Nekatere tovarne so v tem času odpovedale vsem delavcem delovno razmerje. ŽIVE PRIČE STAVKE Ana Pavlin, ki živi na Orehku pri Kranju, je živa priča stavke tekstilnih delavcev pred 30 leti. Po poreklu je Rysinja, ki se ji še pozna ruski naglas. Vsaka njena izgovorjena beseda je mehka. Ko pa govori o stavki, so njene besede trde kot kamen. Upokojenka je v letih po stavki dobila več odlikovanj, sive lase in spomine včasih po-, meša. Saj ni čudno! Pred vojno je bila večkrat brez dela. Dvakrat so jo vodili orožniki vklenjeno v zapor. Med vojno je romala v Ravensbruck med prvimi iz Kranja. V taborišču je skoro polne štiri leta živela med zemljo in nebom. Po vojni si je malo. oddahnila od brezposelnosti, udarcev Skupina delavcev med stavko v »Tekstilindusu« in zasliševanja, vendar z zrahljanim zdravjem. Stavke se živo spominja: »16. septembra 1938. je pripeljal posebni vlak v Kranj gojence žandarmerijske šole in policije. Vlak brez luči se je ustavil pri današnji tovarni Planika, 1 km pred železniško postajo. Izpraznjen je odpeljal na postajo. Stavkovne straže v »Jugočeški« so opazile, da se nekaj pripravlja. Ob 3. uri in 20 minut je dežurni zbudil vse delavce, ki so se začeli zbirati na dvorišču. Malo pred napadom je pripeljal iz Ljubljane gasilski avto, ki je ostal pred glavnim vhodom in razsvetljeval tovarno. Pri napadu so uporabljali tudi solzilni plin. Policija je napadala od zadaj. Delavec Kovačič je vključil električno sireno, da bi opozoril druge tovarne. Ženske so napravile dvojni krog okoli orožnikov in začele peti državno himno. Toda z&man. Udarci s kopiti pušk in gumijevkami, solzilni plin in drugi pripomočki so kmalu razbili ženski obroč. Tedaj se je začelo pravo preganjanje delavcev, ki niso vedeli, kje naj pobegnejo, ker so bili že vsi izhodi zasedeni. Skupina delavcev se je zaletela v ograjo ob cesti, jo podrla in zbežala. gim so z udarci polomili koS»‘ Delavci so zbežali na Kalvan jo in Šmarjetno goro.« DELAVSTVO JE PORAZA^0 SVOJO MOČ V stavkovnem odboru, ki £ vodil pogajanja s podjetniki, j* . bil tudi Edo Resman, ki živi vedno v Kranju. Sodeloval £ na znanem sestanku v Ljubi]", ni pri »Šestici«, kjer so sklepa, o začetku stavke. Stavka Pre tridesetimi leti ga je izoblik vala. To je bil začetek velike-'’. gibanja, v katerem je sodelo od vsega začetka. Takšen je val bi' iiii' Tekstilne delavke »Jugočeške« v Kranju stražijo vhod v tovarno tudi med vojno in po voj Sam pravi: »Delavci smo se v stari ’, goslaviji posluževali vseh m0'1 nih oblik razrednega boja zboljšanje našega socialnega P® ložaja in delovnih razmer. rili smo se tudi proti neuprav čenemu izkoriščanju ustvari nih dobrin po delniških drJ bah in po posameznih tovarna jih. * f. Boj delavstva je bil usrne., jen proti buržoaznemu polih nemu sistemu kot nosilcu d žavne tvornosti in reda, ki ^ izpodrinil delavce in kmete, tem času smo se borili za sod lovanje v državni upravi in v, prevzem oblasti. Težnje del® cev pa je, omejevala strank® ska razcepljenost, saj smo v 1L, sameznih tovarnah imeli _ L, strokovnih organizacij in sin®j katov, ki smo jih delavci ni seboj označevali za rdeče, he plave in rumene. • uj Ko je prišlo do stavke, )e f, dosežen sporazum, da strank® sko pripadnost, ki je vedno dvajala delavce, zavržemo . odpravimo, da nastopimo e11 g, no za sklenitev kolektivne Pj godbe. Stavka je bila označena kot politično dej*1*', delavcev pod vodstvom Kojhjj nistične partije. In to je 1 bila.« jKi To so pričevanja o vel stavki pred 30 leti. . 0. Tekstilna stavka je PrlE.v mogla, da se je zavest delav „„ utrdila. Delavci so postali eri nejši. kar je imelo vpliv na V g znejši politični razvoj. po stavki, ko so z voditelj1 jg rovo obračunali, pa je P°f.%e jasno, da ne zadošča upiratlm izkoriščanju, ampak je sj-popolnoma porušit1 družben' „ stem. ki temelji na izkor1 ^ nju. V tem je bila stavka,z tek družbene preobrazbe. Iz raznih virov P°v£vJ ZRAVKO TOMAŽA DELAVSKA ENOTNOST - Št. 35 - 8. septembra 1966 1 \