Delavka Tereza
Igo   Gruden                   /
Delavka Tereza, sredi transmisij v beg vreten in statev mre ti mladi sij, svet se tvoj pogreza, ko da gre v prepad. Daleč v polju breza ve za tvoj nemir: veje v mrak izteza k tebi vsak večer, delavka Tereza, v žalostno pomlad.
Videl sem te zunaj, šla si kot vojak: zrak je bil omamen kakor tvoj korak, duh je moj težak bil, ves potisnjen k tlom. Stopil za teboj sem, prišel k tebi v klet: gašprček in postelj, križ nad njo razpet, delavka Tereza, to je bil tvoj dom.
Tik pod stropom okno v bežnih sencah nog:
ko si ga zastrla, bil sem tako ubog,
pred teboj na svetu vsega zlega kriv.
Z ulice sva cula krike žensk, otrok —
in potem si usnula mi v objetju rok
z dnevom, ki je ugasnil kraj predmestnih  njiv.
Delavka Tereza, skozi težke dni
misel nate nosim zdaj med vse ljudi,
ž njo na pot mu svetim, kdor je v srcu slep.
Vsem bi rad zaklical k solncu razprostrt:
Če je greh živeti, je življenje — smrt!
Delavka Tereza, svet je tako lep ...
114