PISMA  UREDNIKU
Spoštovani tovariš urednik,
do trenutka, ko pričenjam pisati to odprto pismo, sem spadal o skupino tistili nevljudnežev. ki jim je novi uredniški odbor tudi poslal pismeno vabilo k sodelovanju, a Jianj iz takih ali drugačnih razlogov sploh niso odgovorili. To pomeni, da se z nenadno in za širšo javnost nepričakovano zamenjavo uredniških odborov nisem strinjal. Kot reden bralec Sodobnosti sem novo številko te de fakio osrednje slovenske revije pričakoval z določenimi zadržki: hotel sem počakati, da sem videl, kako bo programsko fiziognomijo zarisal novi uredniški odbor, in če bo ta podoba načelno ustrezala naprednim zahtevam časa — sem si dejal —. se bom vabilu  k sodelovanju tudi odzval.
Ko leži slednjič pred menoj šest novih knjig. Vas prosim, tovariš urednik, da mi oprostite moj dosedanji molk in — dvom.
V 5. številki revije sem prebral ponatis Satirovega pamjletka. ki ga je d Tribuni objavil neki >votlo sodobni sin . kakor se avtor sam označi. Seveda že zdavnaj nisem več tako naiven, da bi se spuščal s Satirom v polemiko, smejali bi se tedaj najbrž tudi meni. ne samo njemu, ki ga — d omenjeni manifestaciji — gotovo nihče ni vzel zares. Sodim pa. da bo prav. če spričo takšne skraj-noslne. nenaklonjene kritike pove svojo odkrito sodbo še kdo drug. ki vsaj skuša vrednotiti naša kulturno politična trenja — nepristransko. Moji prejšnji — tudi aprioristični — pomisleki glede nove revije so se po prvi trojni številki lazblinili: nadaljnje številke, zlasti šesta, pa so me prepričale, da sem se prej hudo motil. Menim, da nisem Deč med prvimi, ki so svoj molk pretrgali in vsaj v osebnih pismih izrazili uredništvu določeno zasluženo priznanje.
Dosedanja polletna revialna bera me je prepričala predvsem o tem, da je Vaše kulturno prizadevanje zares dobronamerno, ne le načelno, marveč tudi že v sedanjih realizacijah. Širina revialnega koncepta je v resnici takšna in tolikšna, da si bo postopoma pridobila mnogo širši krog najrazličnejših sodelavcev; njen pošten namen, dokazan o odprtem obravnavanju nekaterih ključnih problemov, pa zasluži, fla bi jo s svojimi prispevki podpili tudi tisti publicisti, ki ji za zdaj še kažejo hrbet.
Posrečena se mi zdi zamisel, da bi naj bralci revije sporočali svoja mnenja in pomisleke o posameznih prispevkih v njej. Taka praksa je uveljavljena npr. v Sovjetski zvezi. Čeprav je lahko pismeni dialog med uredništvom revije in njenimi bralci tudi dvorezen nož. saj dopušča uveljavljanje včasih preveč zgolj trenutno aktualnih množičnih teženj,'— pa velja vendar pripomniti da bi bil takšen dialog pri nas zelo umesten in v nekaterih pogledih več kot potreben. To misel potrjuje vtis. da smo si pri nas ustvarjalci in odjemalci kulture dostikrat zelo narazen. Ko pa pridemo tako daleč, du besedni ustvarjalci, predvsem pesniki, pišejo eno — kaj. to vedo oni sami!, bralci pa ostajamo kljub precejšnji jugoslovanski revialni produkciji nezadoščeni. začne zaraščati osat še zadnje ostanke komunikativnih stezic med proizvajalci in potrošniki. V primerjavi z živim stikom med sovjetskimi revijami in njihovo publiko pa se pokaže, da hudo zaostajamo za njihovo prakso. Prav zato pozdravljam idejo rubrike — Pisma uredniku, pa pošiljam dopis, s katerim želim nadaljevati že začeti razgovor. Po šestih številkah je že več kot preveč snovi za tak razgovor; če bi hotel upoštevati vso tematiko, ki je v reviji zaobsežena, bi pismo
956
mimogrede prerastlo svoj obseg. Zato se moram omejiti le na nekaj naslednjih vprašanj, s katerimi se d dosedanjili stevilkali ukvarjajo le autorji publicističnih prispevkov. O drugih zvrsteli v reviji — na primer o pesniških prispevkili — bi želel kot bralec povedati svojo nestrokovno sodbo ob drugi priložnosti. Prav v publicistični dejavnosti pa se je — tak je splošen vtis — tudi najočitneje pokazala prava podoba revije, in to zlasti v prispevkih d prvi trojni številki.
Natis govora Mateja Bora Ob prazniku slovenske kulture v 1—3 številki Sodobnosti se mi zdi več kot umesten. Osrednja Borova misel je naperjena tako proti dogmatični, dolgo časa oficialno kanonizirani (optimistični) veri v človeka, kot proti kanonizirajoči se. nič manj dogmatični aprioristični neveri vanj Obedoe skrajnosti zbujata dvom; in iz tega dvoma se more in mora roditi nekaj tretjega, našega, in to tretje bo lahko izpovedal umetnik, ki se bo neposredno soočil z življenjem samim, z našo resničnostjo. Ta ideja pa bo — kot ose kaže — eden od osnovnih kriterijev naše revije in njen programski čredo, zavoljo katerega je vredno revijo podpreti in ji pomagati. Vendar bi uredništvo tvegalo širino svojega koncepta, če bi se odločilo, da bo na primer objavljalo le takšne prispevke, ki bi po svoje ustrezali načelnei pravilni misli. Osnovno, kar bralci od revije pričakujemo, je to, da odpre vrata najrazličnejšim, tudi nasprotujočim si sodbam — tako pa na stežaj odpre vrata tudi pogumni, vendar za pozitivne normative naše družbe zavzemajoči se polemiki.
Stališča, ki jih je izpovedal V. Vodopioec v Marginalijah k ocenam revialno krize, so takšna, da ustvarjajo idejno kontinuiteto med »bivšo in »sedanjoi Sodobnostjo; razlogi za nujnost zamenjave uredniških odborov sicer v istem trenutku zblede, niso pa več važni, ker delo teče dalje, -lase nadaljnje delo mora ta stališča potrjevati vedno znova.
Če bi bilo popolnoma res, kar zatrjuje Zlobcev prijatelj o članku Pred ponovno politizacijo kulture? — da stojimo namreč pred totalno diferenciacijo in da torej svobodna [>ot ni več mogoča — potem bi dandanašnji zares potrebovali glasilo, ki bi pomenilo pribežališče' in -zatočišče oseh -»nezvestih-, soo-bodoljubneiev, oseh — nzoenblokooskili soetov o razvoju . kot bi si upal imenovati mirno iščočega svobodnega slovenskega ustvarjalca. Taka revija pa je lahko prav — Sodobnost! In če se revija o C. Zlobcu opredeljuje proti taki diferenciaciji, ki ima resnično ose znake politikantske taktike, je to nov plus za njo. seveda pa tudi — odgovorna naloga ...
Glede posameznih rubrik naj bi še nadalje obveljala praksa, da le-te niso zastopane po vsej sili v vsaki številki, kar sicer lahko pomeni formalno popolnost, ne pa tudi kvaliteto, če so prispevki neustrezni. Če smo v šestih stevilkali le dvakrat zasledili naslov rubrike Problemi sodobne družbe, je to čisto o redu in prao, da sta le ta dva prispevka zares tehtna.
Prvi tak prispevek — dr. Miloša Kobala O zavesti — se loteva enega osrednjih vprašanj našega časa, in sicer izrazito »socialističnega- problema. Corpus delieti številnim spopadom v naših dneh je treba nedvomno iskati o fenomenu zavesti in v nasprotujočih si interesih. Raziskovanja fenomena zavesti se pisec loteva znanstveno podprto z različnih vidikov in prihaja slednjič do konstruktivno normativnih zaključkov.
Drugi tak prispevek je nadvse tehten članek dr. Vojana Rusa Možnosti in razpotja naše moralnosti. Bralec, ki so ga nekatera groteskna protislovja sedanjega našega življenja že morda notranje načela  in ga nagnila  k ironiji in
957
malodušju — doživlja to tehtno, znanstveno utemeljeno in s svetlobo najglobljega osebnega — a objektivno ločnega! — prepričanja prežarjeno Rusovo razpravo kot ohrabritev. kot pogumno manifestacijo kritičnega, vendar absolutno konstruktivnega duha. ki vidi v prihodnost, kot je svoj čas videl Cankar. Ne zamerite mi tega resničnega spontanega navdušenja! Borba torej je smiselna! In revija, ki upa in sme objaviti tak vsestransko tehten prispevek k idejnemu reševanju problemov naše družbe, ima v rokah absoluten alibi. Vsakršno nadaljnje sumničenje je nesmiselno! Presenetljiv ni dr. Rus le po vsebini članka
—   v njem je izraženo predvsem listo, kar tako ali tako vsi vidimo ali osa/ slutimo, a ne povemo! — marveč prav tako po stilu pisanja. Hkrati pozna taktiko abstraktne konkretnosti — to menda najteže rešljiDo stilistično protislovje, ki pa je v njegovem razglabljanju zlito o harmonično celoto ...
Spričo bežno omenjenih publicističnih prispevkov, napisanih izrazito aktualno in pogumno, pravzaprav še danes ne morem dobro razumeti, v čem je bila pregrešna neposlušnost odstavljenega uredniškega odbora. Ni pa to več bistveno! Ob soočenju z Vami se nehote boječe vprašam, češ ali ne preti tudi Vam. enako prizadevnim in tehtnim in pogumnim, da Vas nekega dne prav tako požene s tega delovnega torišča kak ukrep ustanovnega organa. Kot se s spremembo nisem strinjal takrat, tako se ne bi — sodeč po dosedanjih šestih knjigah
—   strinjal tudi v tem primeru. Kajti merilo je in mora bili — pošteno delo, služba cilju, ki si ga naša družba postavlja kot visok normativ, in temu cilju
—  ne samo po moji sodbi — sedanja Sodobnost tudi služi.
Menda smemo pričakovati, da bo upravičena osebna prizadetost najbolj prizadevnih prejšnjih ustvarjalcev revije sčasoma zbledela: naj nas združijo skupni višji cilji, čeprav še tako različne v individualnih prepričanjih, in tako bo mogoče doseči največ.
Ob takih prizadevanjih pa kar največ uspeha!
Tovariški pozdrav                  ,-   .
\ as
Ivan Mešiček
Tovariš urednik.
uredništvo »Sodobnosti' je o šesti številki te revije v glosi »Objektivnost nad vse«, ter posredno, v epigramu »Napredek« iz pesniške delavnice Mateja Bora. povezalo kritiko mojih recenzentskih zapažanj ob prevodu Eliotove poeme »Burnt Norton* Franceta Pibernika (Sodobnost št. 4) ter prevodu iste poeme izpod peresa Vena Tauferja v »Problemih« 25 s pomenljivo ugotovitvijo, da se je morda primerjava kvalitete obeh prevodov iztekla o prid Tauferju zato, ker je pesnik objavil svoj prevod v »Problemih«. Skratka zato. ker da je pesnik ta in ta iz kroga tega in tega. in ne kdo drug iz kakega drugega kroga, in ker da so »nadkranjski kritični nadliterati'¦<•. ki so »Probleme«, nekoč napadali, začeli to revijo nenadoma »reševati->.
Puščam vnemar razpravo o stopnji svoje »literarne občutljivosti«, in »kritične objektivnosti . čeprav bi se dalo o občutljivosti nasploh in literarni posebej prav ob opisani reakciji uredništva »Sodobnosti¦ na dnevno recen-zentsko primerjavo dveh prevodov nadvse ilustrativno razpisati.
Puščam jo vnemar zato. ker je uperjena na individualni naslov, ki nekako tli preklican oziroma  tako rekoč ukinjen in ima. prepričan sem, vse možnosti
958
svojo literarno občutljivost in kritično objektivnost še naprej nadvse koristno prepuščati d oceno literarno razsodnih  ljudi.
Pač pa bi rad uredništvo .Sodobnosti povprašal, kaj da sem — po njegovem mnenju — tako učinkovito reševal-, ko sem v »Delu« preprosto in v okviru recenzentskih možnosti ugotavljal, da mi Tauferjev prevod Eliotove poeme Burni Norton ne glede na zadržke, ki jih do te poezije morebiti le gojim, zveni pesniško. Pibernikov pa manj ali celo ne. Če rečem pesniško, potem imam v mislih nekatere atribute vezane besede: ritmičnost. blago-glasnost. izrazno jedrnatost in natančnost. In če sem te vrednote o Tauferjeoem prevodu na splošno zadovoljivo zaznaval, je razumljivo, da je nedvomno pričujoči intelektualizem te nedvomno polnokrone umetnine spričo njih pri Tauferjevi inačici ostajal o estetsko zadovoljivem sorazmerju z drugimi prvinami, pri Piberniku pa izstopal v tolikšni meri. da mi je kot recenzentu zbudil celo načelno razmišljanje.
I endar pa mi tudi sedaj, ko sem si svojo sodbo po zaslugi glose v »Sodobnosti znova pojasnil, še zmeraj ni jasno, kaj da sem »rešil« ali »uničil* na področju soobstoja naših dveh osrednjih literarnih revij. %Sodobnostu in Problemov . Menda nisem — o svojem naivnem prizadevanju, da bi literarno delo užival in ocenjeval izključno kot literarno delo — slepo udaril na nekaj eksplozivno čakajočega, nekaj bistveno odločujočega v poslanstvu ene ali druge revije?
Menda me ni kaka heretična Previdnost velikodušno, a kot neznansko nevarno orožje potisnila v roke »Problemovt, katerih edina, a menda velika krivda je ta. da so natisnili neki prevod, njega bolj pesniško inačico?
Menda se nista oba prevajalca lotila Eliotove poeme »Burnt Norton zato. ker je prvi hotel s poslovenitvijo le-te očitno počastili pesnikov spomin, drugi pa je pripravil knjigo njegovih verzov za slovenskega bralca, temveč zato. da bi dala časopisnemu ocenjevalcu edinstveno priložnost, da z enim mahom oziroma z enim stavkom razkrije lastne generacijske ali skupinske simpatije ali antipatije?
Menda ni sam Eliot v svoji umetniški daljnovidnosti napisal te poeme samo zato. da bi jo oba slovenska prevajalca imela priložnost prevajati, da bi jo prvi prevedel nalašč malo bolje in drugi nalašč malo slabše, da bi v tem kritičnem trenutku nastopil literarno občutljiv časopisni poročevalec in se končno usodno izjasnil o literarni usodi ene izmed osrednjih slovenskih revij. Dvakrat usodno — zase in za »Sodobnosti — subjektivno usodno nadvse!
Toda če ta malce pretirana prestižna logika drži. kaj je tedaj s tretjo usodo, z usodo »Problemov^? Ali sem jo res »rešil ¦. ko sem svojo in »Sodobnosti« usodo v trpnem in tvornem smislu očitno zapečatil? Naj mi uredništvo 2S0-dobnosiu pomaga odgovoriti na to vprašanje, opominjam ga samo. da vprašanje ne zadeva literature.
Literaturo zadeva samo resnična kvaliteta obeh prevodov. Naj za tiste, ki jih o upravičenosti moje recenzentske ugotovitve ni zagotovila že primerjava intelektualistične pasaže obeh prevodov v »Sodobnosti« (kjer so seveda pojmi v eni in drugi inačici vsebinsko med seboj ne morejo bistveno razločevati), citiram po istem načinu neki drugi odlomek. Ta v sebi zaključeni lirični intermezzo v izvirniku in obeh slovenskih inačicah naj prosto po narodni »Kdor zna pa znat ali t pesnik se izkaže ob pesniškem« brez odvečnih pojasnjevanj ilustrira še enkrat vrednost obeh prevodov.
959
Izvirnik
IV
Time and the beli have buried the day,
The Black cloud carries the sun amay.
Will tlie sunfloiuer lurti to us, mili the clematis
Strai/ doron. bend to us; tendril and spray
Clutch and cling?
Cliill
Fingers of yero be curled
Doivn on us? Alfer the kingfisher's ming
Has ansroered light to light. and is silent, the light is stili
And the stili point of the turning morld.
Pibernikova  inačica
IV
Čas in zponjenje sta pokopala dan.
črn oblak nosi sonce Dstran.
Ali se bo sončnica obrnila k nam. bo klematis
zablodi! navzdol, se sklonil k nam; vitice in brstiči
prijeli, se oprijeli?
Ali se bodo
hladni tišini listi zoili
nad nas? Potem ko krilo vodomca
luči odgovori z lučjo, in umolkne, je luč mirna
d mirni točki vrtljivega sveta.
•
Tauferjeva inačica
IV
Čas in zvon sta pokopala dan.
črni oblak odnaša sonce strun.
Se bo obrnila sojičnica k nam. se bo srobot
upognil dol k nam: se veja bršljana
oprijela in obdržala?
Premrli prsti tise uoili lok
dol nad nas? Potem ko je vodomčeva perut
odgovorila z lučjo luči. in onemela, miruje luč
o mirni točki sveta, ki kroži krog.
P. S. Za podrobnejšo estetsko analizo obeh prevodov me glosa o ^Sodobnostih ni zavezala. Lahko pa na podlagi resnično objektivne in studiozne obravnave  Pibernikooe in  Tauferjeve slovenske  inačice  to še  zmeraj  storim.
Jože Snoj
P. s. uredništva: Avtor pisma vsekakor predimenzionira svojo kritično veljavo, ko misli, da je Borov epigram Napredek uperjen zoper njega; tu epigram je namenjen drugim in J.Snoja ne uvršča med    nadkranjske kritične nadliterate .
960
DOBILI SMO V OCENO
Slovenija — Gorenjska. Državna založba Slovenije  1965.
Josip Jurčič-Janko Kersnik, Rokovnjači. Opremil Uroš Vagaja. Državna založba Slovenije 1965.
Ivan Cankar, Na klancu. Opremil Uroš Vagaja. Državna založba Slovenije 1965.
France Prešeren, Zbrano delo — prva knjiga. Uredil in opombe napisal Janko Kos. Državna izaložba Slovenije 1965.
Jože Šmit, Lirična postila. Opremila Nadja Furlan. Državna založba Slovenije 1965.
W. M. Thackeray, Semenj ničevosti — prvi in drugi del. Prevedel Izidor Cankar. Opremil Janez Bermk. Državna založba Slovenije 1965.
Jevgenij Vinokurov, Jevgenij Jevtušenko, Robert Roždestvenski, Andrej Vo-znesenski. Prevedel Tone Pavček. Opremil Jože Brumen. Državna založba Slovenije 1965.
Ambrogio Donini. Oris zgodovine verstev. Prevedel Rado Bordon. Opremila Jakica Aecetto. Državna založba Slovenije 1965.
The Parnassus of a Small Nation. Arranged and introduced by Janko Lavrin and Anton Slodnjak. Državna založba Slovenije 1965.
M. Kinnan Ravvlings, V pomladi življenja. Prevedel Fran Albreht. Opremil Nikolaj Omcrsa. Mladinska knjiga  1965.
Libor Ebringer, Ljudje in mikrobi. Prevedel Lojze Fink. Opremil Branko Simčič. .Mladinska knjiga 1965.
Sigrid Undset, Povest o Vigaljotu in Vigdis. Prevedel Janko Moder. Opremil Zdravko Vatovec. Založba Lipa  1965.
Julij Titi, Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Opremil Zvest Apollonio. Založba Lipa 1965.
Scholom Aleichem. Deček Moti. Prevedel Matej Rode. Opremil Milan Bizo-
vičar. Mladinska knjiga  1965. Niko   Kuret,   Praznično   leto  Slovencev.   Opremil   Tone   Bitenc.   Mohorjeva
družba v Celju 1965. Djordje Radenkovič, Od Havajev do južnega tečaja. Prevedel Jože Zupančič.
Opremil Dušan Osredkar. Mladinska knjiga 1965. IV mednarodna grafična razstava. Moderna galerija 1965.
IZ VSEBINE PRIHODNJIH ŠTEVILK
»Sodobnosti":
33. kongres PEN na Bledu
(prerez skozi gradivo)
Milan Butina, Moderno slikarstvo in industrializacija
(razprava)
Bojan Stih, Barbari
(esej)
•.v
Boris Grabnar, Amerika izza ekrana
(potopis)
Marc Alyn, Esej o Srečku Kosovelu
(prevedel Cene Vipotnik)
*
«
Ciril Zlobec, Pesmi
*
Tone Pavček, Pesmi
-i
Lojze Krakar, Ognjemet ob Seini
(pesmi)
*
Marjan Krušič, Barve tega dne
(novela)
*
Nada Gaborovič, Daj nam danes
(novela)
*