DemokE1 aolf a Demokracija je vladanje ali vsaj sovladanje ljudstva, Kot posredna demokracija se udejstvuje tako, da ljudstvo po od sebe izvoljenib organih. (zast.pnikih) izvršuje državno oblast ali pa samoupravo po občinah, pokrajinah. deželah. Taka oblika vladavine zahteva od državljanov ali članov občine in pokrajine, da svoje pravo vladanja ali samoupravljanja smatrajo v prvi vrsti kot dolžnost in nalogo ter da imaj. v svrho potrebne sposobnosti. Ako je narod država, se mora vsak član naroda, vsak državljan zavedati, da mora pred vsem iskati ne svoj_, marveč splošno blaginjo, s katero je tudi njegova zajamčena, ter da mora služiti občestvu ali skupnosti v občini, pokrajini in državi. Te zavesti pri mnogih ni bilo ter je ni, zlasti pri takšnih, Id. v svojem liberalističnem (svobodomiselnem) živIjenjskem naziranju stavijo sebe in svojo ikorist na prvo mesto, druge pa, torej občestvo: občino, deželo, državo, smatrajo samo fcot sredstvo za dosego lastnih interesov. Iz tega liberalnega načela se je razvilo neomejeno teknrovanje na gospodarskem in političnem polju. To tekmovanje so politične stranke stopnjevale do take meje, da jo nastala strankarska zagrizenost, razcepljenost in razbitost povzročila v nekaterih državah zmedo, iki ograža obstoj demokracije same. Kot odpor proti takšnim razmeram se je v nekaterih državah izvršila notranja revolucija. Znani nemški državnik železni ikancler Bismarck je o revolucijah reikel, da so posledice opustitev in napalk merodajnih činiteljev državnega življenja. Napaike, odnosno opustitve, za katere gre po svetovni vojni, sta pov_ročila liberalizem, iki ga je vpeljalo v evropsko življenje po veliki francoski revoluciji lib.ralno meščanstvo, in pa socializem, ki se j. dvignil na površje ikot njegov protivnik, pa je pravzaprav otrOk istega duha. V treh velikih državah so notranje revolucije napravile ikonec demo:kratični vladavini, in sicer v Italiji (fašizem), v Nemčiji (narodni socializem) in v Rusiji (boljševizem). Mesto demokratične države je vpeljana takozvana avtoritarna država, kar je le olepševalno ime za diktaturo italijanskega in nemškega fašizma ali boljševiškega komunizma. Zadnji teden pred Bimkoštmi se je sličen prevrat izvršil na Letongkem in v Bolgariji. Letonska je mala baltiška država, iki leži ob Vzhodnem morju med Estonsko na severa iri Litvo na jugu. Prebivaleev ima okoli 1,800.000, od katerih je preko 75% Letoncev, ostali pa so Rusi, PoljakL židje in Nemci (okoli 4%). Vzrok, ki je napotil letonskega ministrskega predsednika Ulmanisa, da je s pomočjo vojske razpustil in ukinil parlament ter vpeljal avtoritarno vlado, je velika zmeda, ki je nastala v parlamentu in vsled tega v državnem življenju. Parlament je bil razdrobljen v veliko število strank in strančic, iki so «e bojevale med seboj. Razredni zagrizenosti socialistov in komunistov so se postavile v bran desničarske stranke. Pretilo je obračunjanje z orožjem med levico in fašistično dcsnico, ker sta bili obedve oborožcni. Socialistično-komunistična levica je že bila izvršila vse priprave za ustanek, ka:kor je to meseca februarja storila avstrijska socialna demokracija. Zanimivo je, da jc nekaj avstrijskih socialističnih Schutzbiindlerjev, ki so po ponesrečenem ustanku zbežali iz Avstrije, se pridružilo letonskim socialistom, s katerimi so ob prevratu bili zaprti. Veliko je pripomogla k notranji letonski zmcdi tudi nemška manjšina, v kateri je prevladal vsenemški liitlerjevski duh. V naši sosedni Bolgariji je ve. čas od konca svetovne vojnc vladala velika strankarska razcepljenost in zaslepljcnost, iki je že leta 1923 vodila do notranje-političnega prevrata. Takrat je skupina opozicijskih politikov in članov vojaške zvezc strmoglavila ikmetslco viado Stambolijskega, ki je bil ubit. Makedonstvuju-i, ki so v veliki mcri sodeloivali pri tem prevratu. so jaiko iz-* datno yplivali na daljni razvoj razmeil v Bolgariji, iker so viirteli svoj bič nadl strankami »Narodnega bloka«, iki j« imel ylado v rokah. Ker pri vroč.krv-«! nosti političnih bojev v Bolgariji ni bi-^ lo pričakovati, da bi mogel prejšnji' ministrski predsednik Mušanov sestaviti novo parlamentarno vlado, je kralj Boris s pomocjo vojske ukinil ustavo, razpustil parlament ter dal vlado mladi patrijotični organizaciji, ki se ptf! svojem listu imenuje »Zveno«. Predsednik te organizacije Kimon G&orgijev, ki se je ikot polkovniik v rezervi udeležil leta 1923 upora proti Stambolijskemu, je postal predsednik avtoritarn© bolgarske vlade. Ali so najnovejši pojavi v Letonskem in Bolgariji, kateri co sledili prevratom v Rusiji, Italiji in Nemčijd, dokaz za to, da imajo prav tisti, fci sodijo, da je evropski demokraciji odbila smrtna ura? Iz Letonske in Bolgarije so prišla zatrdila, M zagotavljajo. da notranje politične spremembe nimajo namena ubiti demokracijo, marveč da hočejo demokracijo obraniti. Le-tonski ministrski predsednik Ulmanis je izjavil, da noče biti ne Muss-olini ne Hitler, da je avtoritarni režim samo prehoden, ki hoče potom pamctne iistavne reforme izvršiti novo državno ureditev, katera ne bo ljudstva izključevala od scdelovanja. Bolgarski ministrski predsednik Georgijev pa je izpovedal, da hoče po namenu kralja odstraniti, odnosno ozdraviti »gospodarsko, moralno in duhovno ikrizo«. Pripravlja sc preosnova celotnega državnega upra.vnega ustroja in preosnova parlamenta, ki bo postavljen na stanovsko podlago. Stanovsko organizii-ano ljudstvo pa bo dobilo v roke oblast nad svojo usodo in iisodo državc. Tako bi ta dva najnovojfsa pre- vrata (na Letonskem in v Bolgariji) imela namen, s preureditvijo države pripraviti pot pravi demokraciji. Zanimivo je tudi mnenje čehoslovaškega državnega predsednika Masaryka o usodi demokracije v Evropi. Predsednik Masaryik je namree posebn.mu dopisniku pariškega lista »Petit Pari»len« med drugim rekel to: »Dem-.kracija je še dovolj mlada, saj obstoja šele od prejšnj ega stoletja, je pa kljub temu sposobna, da odbija grozeče nevarnosti in napade. Zakaj naj bi se zrušile poti demokracije že po nekaj des.tletj.li? Diktature, ild se javljajo povsod, so samo mimogredoče prikazni za take države. iki so opustile monarhično vladavino, ali iki se jim doslej ni posrečilo uveljaviti pravo demokratično vladavino. Dokaz za to je ok.lnost, da nimajo prave dern-okratične države, kakor: Češkoslovaška, Francija in Švica prav nobenega hrepenenja po podobnih poskusih.«