NAD BARAKE S SAMOUPRAVNIM SPORAZUMOM Nihče ni po svoji volji »barakar« — a tako danes prenekateri omalovažujoče imenujejo prebivalce barakarskih naselij, ki jih v Ljubljani ni malo. Z isto besedo lahko imenujemo človeka, ne da bi imeli pri tem v mislih kaj slabega; lahko pa ga tudi žalimo. Vsekakor pa žalitve niso na mestu in mamica, ki svojemu sinku prepove druženje s sošolcem — barakarjem, lahko krepko zardi. Ljubljana kot industrijsko, trgovsko in politično središče Slovenije vsekakor potrebuje veliko delavcev. Veliko več, kot je v tem trenutku sposobna zagotoviti vsaj mininalnih možnosti za bivanje. A če rešujemo problem s tega vidika, potem vidimo, da je stalno naraščanje takšnih naselij pravzaprav nujna posledica dotoka delavcev od drugod, saj nekje pač morajo živeli. Od nekdaj so takšna naselja bila. Ne moremo in ne smemo pa se sprijazniti z mislijo ali z dejstvom, naj bi ostala tudi v prihodnje. Res je, da se nam včasih zazdi problem skorajda nerešljiv, saj ob izselitvi ene družine ponavadi pride takoj do vselitve druge. Junija leta 1975 je izvršni svet skupščine mesta Ljubljana sprožil inicialivo, da je treba probleme barakarskih naselij v Ljubljani reševati kompleksno in načrtno, tako da bi bila akcija postopne likvidacije usklajena med obči-nami. Nekaj več o ie»i .~m je povedal Bogdan Šturm, član izvršnega sveta naše občinske skupščine. "»Predčasna analiza stanja v Ljubljani kaže, da je problem barakarskih naselij dokaj kriti-čen in da število barak ter njiho-vih prebivalcev stalno rasteta. Iz te analize je moč razbrati, da je v vseh ljubljanskih občinah 317 barak, v katerih biva 471 družin oziroma 3532 stanovalcev. Ugotovljeno je tudi, da sta dve tretjini barak, v katerih živi 2150 stanovalcev, v lasti gradbenih podjetij ŽTP, komunalnega podjetja Ljubljana in še ne-katerih sorodnih OZD. Te ba-rake lahko štejemo za začas-ne objekte, ker stoje predvsem na aktivnih gradbiščih. Resen problem pa predstavlja tretjina tistih barak, ki so ostale po do-graditvi nekaterih stanovanjskih ali drugih objektov in jih investi-torji niso odstranili. V takšnih barakah so ostali nastanjeni delavd, pridružili pa so se jim še drugi družinski člani, sorodniki ali prijatelji. Iz solidarnostnega sklada je bilo v prvem krogu namenjenih za reševanje pro- blema teh družin 95 stanovanj. Ocenjeni sta bili tudi proble-matika začasnega prijavljanja občanov v Ljubljani in proble-matika v zvezi s predpisi in nji-hovim izigravanjem. Ugotov-ljeno je namreč bilo, da OZD, zlasti njihove odgovorne službe in osebe, ne upoštevajo, da so delavcem dolžne preskrbeti nastanitve. Prva razprava na ravni mesta je osvetlila še vrsto drugih pro-blemov v zvezi z barakarstvom v Ljubljani. Vse splošne ugotovi-tve, ki veljajo za Ljubljano ozi-roma za druge mestne občine, pa so skorajda povsem identične s stanjem in ugotovitvami tudi v naši občini. Izvršni svet naše občinske skupščine je avgusta leta 1975 imenoval štab za likvidacijo barakarstva, ki naj preuči stanje v občini, izdela svoj okvirni pro-gram in se nemudoma loti siste- matične akcije za odpravo bara-karskih naselij v občini. Štab si je ogledal vsa barakarska naselja in z mnogimi stanovalci razpravljal o njihovihživljenjskih razmerah; Le-te so v večini primerov več kot kritične. Poleg prostorske utesnjenosti in »urejenosti« je večina njihovih stanovanjskih enot brez najnujnejših sanitarnih in higienskih pogojev; veliko barak bi le stežka zaslužilo celo to ime. Gre namreč tudi za po-polno improvizacijo, za gradnjo iz najrazličnejših materialov in elementov. Poleg kritičnih hi-gienskih razmer predstavlja vsako takšno naselje potencialno nevarnost, da se posamezni objekt zruši ali vname zaradi improviziranih električnih inšta-lacij, odprtega ognja in podobno (primer barakarskega naselja v Tovarniški ulici št. 14 a). Za uspešnejšo likvidacijo barakarstva predlaga štab na-slednje: 1. Kerjeproblem barakarstva vsekakor povezan z neurejeno poiitiko zaposlovanja — OZD zaposlujejo delavce, ne da bi jim nudile vsaj minimalne možnosti bivanja, je treba tudi v naši občini čimprej pripraviti samoupravni sporazum, ki naj določa mini-malne slandarde za življenjske in kulturne pogoje pri zaposlovanju delavcev. To pomeni, da se OZD zavezujejo zaposlovati nove delavce le tedaj, če imajo mate-rialne možnosti za uresničitev minimalnih pogojev, ki jih do-loča veljavna sindikalna lista. 2. OZD, ki imajo na gradbiš-čih barake, bi jih raorale po dokončanih delih odstraniti. Sedaj se je dogajalo, da so neka-tere organizacije te barake sta-novalcem celo prodajale. Pri-stojni občinski organi bi morali proti organizacijam, ki bi kršile dogovor, učinkovito ukrepati. 3. Ker zakonodaja v zvezi s prijavljanjem bivališča ni povsem ustrezna, bi bilo nujno predpis dopolniti tako, da bi preprecili nekontrolirano rast divjih nase-lij. 4. Akcija za likvidacijo bara-karstva bo uspešna le, če se vanjo vključijo vsi dejavniki, zlasti še krajevna skupnost, občinski sin-dikalni svet in samoupravna stanovanjska skupnost. Akcija mora biti usklajena v vseh obči- nah mesta Ljubljana. S. Ker rešujemo iz solidar-nostnega sklada tudi probleme družin, ki bivajo v barakah, morata štab in stanovanjska skupnost sodelovati tako, da je hkrati z dodelitvijo slanovanja likvidirana slanovanjska enota v baraki. Štab razpolaga z imenskim seznamom stanovalcev in z dru-gimi podatki v zvezi z barakar-skimi naselji. I. G.