LETO II. ŠT. 51 / TRST, GORICA ČETRTEK, 16. JANUARJA 1997 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. JANUARJA 1996 TRŽAŠKI ŠKOF MSGR. EUGENIO RAVIGNANI SLOVENCEM 1 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 vse kaže, daje srbski predsednik Miloševič pod pritiskom domače in zlasti tuje javnosti končno priznal izid novembrskih upravnih volitev, s čimer se odpira pot normalizacije v srbski državi. Zvone Štrubelj MESTO IN VLOGA LAIKOV V CERKVI (1) Jurij Paljk "VIDEL SEM TVOJE SOLZE"______________________ Danijel Devetak MAKSIMILIJAN KOLBE V PAPEŽEVIH MISLIH Milan Gregorič ROMAN KOT PRVOVRSTEN VODIČ... Ivan Žerjal BOŽIČNI KONCERT ZCPZ Kazimir Humar SLOVO OD SOBRATA JOŽEFA ŽORŽA Erika Jazbar TRINKOV KOLEDAR ZA LETO 1997 Erik Dolhar ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 2006 DEŽELA F-Jk IN SLOVENCI Dežela Furlanija-Julijska krajina je po dolgi politični krizi in izločitvi Severne lige z odločilnih mest dobila novo vodstvo. Odbor, ki ga vodi predstavnik Ljudske stranke in donedavni predsednik deželnega sveta Giancarlo Cruder, je bil izvoljen 5. decembra, zaupnico pa je prejel 8. januarja. Obakrat se je pokazalo, da vodi deželo manjšinsko zavezništvo, saj je bil Cruder izvoljen s 24 glasovi, njegove programske smernice pa je odobrilo 27 svetovalcev 60-glavega deželnega sveta. Deželna koalicija pa ni le manjšinska, temveč tudi zelo pisana. V njej so predstavniki Ljudske stranke, Demokratične stranke levice, zelenih in nekaterih svetovalskih skupin, ki so sad razkolov, prestopov in preimenovanj (socialisti, republikanci, neodvisni, Dinijevi somišljeniki). Zaradi tega je še šibkejša. Pri pomembnejših sklepih se bo pač morala dogovarjati z opozicijo. Pri glasovanju o Cruderjevem programu so bili najbolj kritični predstavniki Severne lige in Stranke komunistične prenove. Severno ligo in njenega predsednika deželnega odbora Cecottija so pač vrgli z oblasti, komunistom pa niso priznali vloge, ki jim jo priznava zavezništvo Oljke v vsedržavnem merilu. V Furlaniji-Julijski krajini je bil namreč na izpraznjeno Cruderjevo mesto predsednika deželnega sveta izvoljen predstavnik desne opozicije, tržaški zdravnik Roberto Antonione. V deželni svet je prišel kot kandidat Liste za Trst, zdaj pa zastopa Berlusconijevo gibanje Naprej Italija. To je takoj prineslo dve posledici: spore v Polu svoboščin, ker se je z Oljko dogovarjal le del pola, in odločilno vzdržanje nekaterih svetovalcev desne opozicije pri glasovanju o zaupnici. Podpredsednik deželnega sveta, zastopnik Demokratične stranke levice Miloš Budin, ki je v tej sestavi deželnega sveta edini Slovenec in ki je bil po mnenju nekaterih krogov naravni kandidat za mesto novega predsednika, pa je postal v preteklih dneh še predsednik Sklada za Trst, torej pomembnega odbora, ki pri vladnem komisarju v Trstu deli izredna državna sredstva za razvoj tržaškega gospodarstva. Kljub šibkosti si je Cruderjev odbor zastavil obsežen delovni spored. Tako v programu kot v odgovoru na številne posege svetovalcev je predsednik deželne vlade obravnaval tudi odprta vprašanja Slovencev v Italiji. Potrdil je splošno pozitivno gledanje na manjšinske skupnosti in se zavzel za reševanje najbolj žgočih vprašanj, ki nas pestijo. Na dolgoletne in na najnovejše težave slovenske manjšine je Cruderja v posebni spomenici opozorila Slovenska skupnost. Stranka, ki je leta 1993 kljub povečanemu številu glasov po 29 letih zaradi volilne reforme izpadla iz deželnega sveta in torej ne more neposredno posegati tam kjer se odloča, je precej zadovoljna z dosedanjim delom levosredinske vlade, a tudi edinega slovenskega parlamentarca v Rimu. / stran 3 IVO JEVNIKAR "VSE PROSIM, DA BI ME SPREJELI KOT BRATA" Drago Legiša ZELENA LUČ ZA MANDATARJA DRNOVŠKA DEŽELNI KONGRES SSk BO V GORICI Igor Devetak "DURER" NAŠEGA ČASA DRAGO LEGIŠA Prosimo Vas, da se najprej sami predstavite! Rodil sem se v Pulju pred 64 leti, 30. decembra leta 1932. Moja družina je bila skromna in globoko krščanska. Moj oče je bil poštni u-službenec, mati je bila gospodinja. Bili smo štirje o-troci: dve sestri in dva brata. En brat je umrl leta 1942, ena sestra v letu 1974, druga pa živi v Trstu. Tudi starši so že umrli, mama leta 1960, oče pa 1964. Teologijo sem študiral v semenišču v Trstu in dokončal študije v Rimu. Petnajst let sem bil rektor semenišča in profesor teologije. V cerkvi svetega Justa sem postal duhovnik leta 1955 in škof leta 1983. Skoraj štirinajst let sem opravljal in globoko doživljal pastoralno službo v škofiji Vit-torio Veneto. 30. decembra 1996 meje sveti oče imenoval za tržaškega škofa. Česa se spominjate iz svoje mladostne dobe v Pulju? Zelo lepe in vedre spomine hranim na družinsko življenje in na prijatelje, ki sem jih srečal v šoli in župniji. Še danes včasih podoživljam strašno vojno dogajanje, spominjam se na bombardiranja, ki so nas silila, da smo cele dneve preživljali v rovih, ki sojih izdolbli v skale. Spominjam se tudi konca vojne, ki je - žal - pomenil začetek še bolj tragičnega in bolečega obdobja. Najbrž se kot mladostnik tega nisem zavedal. Šele sedaj, ko pomislim na ta čas, razumem težo tistih dni. -----------STRAN 3 S prijateljem in kolegom Mirom Oppeltom sva v ponedeljek, 13. t.m., obiskala novoimenovanega tržaškega škofa Eugenia Ravignanija v njegovi rezidenci v Vittoriu Venetu. Sprejel naju je zelo ljubeznivo, se z nama pogovoril o najrazličnejših problemih ter nama tudi razkazal škofijski dvorec, ki je dejansko eden najlepših beneških gradov in se nahaja sredi čudovitega okolja. Del našega pogovora objavljamo v tej številki. Gospodu škofu se za pogovor in gostoljubnost lepo zahvaljujemo. Škof Eugenio Ravignani na srečanju s svetim očetom sredi prejšnjega tedna. ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 SVET OKROG NAS ZELENA LUC ZA MANDATARJA JANEZA DRNOVŠKA DRAGO LEGISA Medsebojno merjenje sil med Liberalno demokracijo Slovenije na eni in tremi pomladnimi strankami na drugi strani se je v prvi rundi končalo z zmago Liberalne demokracije. Državni zbor je namreč potrdil za mandatarja dosedanjega predsednika vlade in hkrati stranke relativne večine Janeza Drnovška. Odločilen je bil glas 38-letnega ekonomista Cirila Pucka, izvoljenega na listi Slovenskih krščanskih demokratov, ki je proti sklepom in navodilom lastne stranke glasoval za mandatarja Drnovška. S svojo odločitvijo je Pucko za poraženi tabor in predvsem za svojo stranko postal izdajalec, za zmagoviti tabor pa "državo-tvorec", kot smo lahko brali v reviji Mag. Sam pa je ob prestopu v "sovražni" tabor dejal, da je želel le prispevati k odpravi politične blokade v slovenskem prostoru. Nobenega dvoma ni, da je Janez Drnovšek začel svojo bitko kot favorit. Predsednik republike Kučan je namreč ob njegovem imenovanju za mandatarja poudaril, da je najprimernejši kandidat, ker je njegova stranka (LDS) dobila največ glasov na volitvah. Skoraj pet let je vodil vlado, ki je razvila pomembno mednarodno dejavnost; zato tudi daje jamstvo, da se bo zavzemal za dosego prednostnih ciljev Slovenije, ki so: večji mednarodni ugled, uveljavitev evropske usmeritve in prispevanje k umiritvi razmer na Balkanu. Jasno je, da se s takšno vizitko, razen Drnovška, ne bi mogel predstaviti Državnemu zboru noben kandidat za mandatarja. Tri pomladne stranke (SLS, SKD in SDS) so takoj po volitvah 10. novembra sicer podpisale sporazum o skupnem nastopanju, a se je kmalu izkazalo, da se jim ne posreči pridobiti v svoj krog ! oz. tabor nobene druge politične formacije i n nobenega drugega poslanca. Liberalna | demokracija pa je kmalu pritegnila na svojo stran ne le J Združeno listo, temveč tudi (stranko upokojencev, ki bi i po svojem izvoru, programu |in ciljih gotovo morala biti bliže pomladnemu taboru. (Nepopravljivo in neodpustljivo politično napako pa so "pomladniki" naredili, ko niso preprečili nekemu svojemu znanemu in vplivnemu predstavniku, da je s prizi-vomna ustavno sodišče zanikal polnopravni status poslanca izvoljenima predstavnikoma madžarske in italijanske manjšine v Sloveniji. Vrhovi prizadetih strank se niso primerno in pravočasno ogradili od takega početja, ki pa se je brž izkazalo za pogubno za pomladne stranke. Kako naj bi slednje mogle ob tak-šnem početju računati na podporo obeh manjšinskih poslancev v parlamentu? V tej zvezi tudi sami odločno grajamo dejstvo, da se najde politik, ki se loti tako kočljivega vprašanja, saj bi | mu moralo biti znano, da se tudi slovenska manjšina v Italiji zavzema za rešitev vprašanja izvolitve lastnega i predstavništva v državnem in deželnem zboru po vzoru Slovenije. Zato je drezanje v ta problem že povzročilo in še povzroča škodo tudi našemu boju za priznanje manjšinskih pravic. Janez Drnovšek je v svojem nastopu pred Državnim Izborom spregovoril tudi o | problemu narodnih manjšin in v tej zvezi dejal: "Tudi v prihodnjem obdobju bo pozornost za položaj naših i manjšin ena temeljnih postavk slovenske zunanje politike. Prizadevali si bomo, da bi status naših manjšin v zamejstvu izenačili s položajem narodnostnih skupnosti pri nas. Vsekakor je pomembno, da ohranimo visok nivo zaščite madžarske in italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji, saj naša institucionalna ureditev teh vprašanj predstavlja vzorčno ureditev v Evropi." Slovenci v Italiji pobliže in tudi prizadeto spremljamo politično, gospodarsko in družbeno dogajanje v matični državi in v tem okviru tudi prizadevanja za sestavo nove slovenske vlade. Zavedamo se, da bomo od politično trdne, gospodarsko učinkovite in v socialnem pogledu pravično urejene Slovenije imeli tudi sami največjo korist in pomoč pri svojih prizadevanjih za obstoj in nadaljnji vsestranski razvoj. Prav nič se ne čudimo težavam in zapletom, ki nastajajo ob uvajanju in uveljavljanju načel in metod pluralistične politične demokracije v javnem življenju na Slovenskem. Če pomislimo, da je takšno stanje popolna novost za cele generacije Slovenk in Slovencev, in če vemo, da se vodilni kadri šele vzgajajo, se ne bomo ne preveč čudili in še manj pohujševali ali zgražali nad najrazličnejšimi spodrsljaji. Bati seje le nemoralnih dejanj, takih, ki so tuja omikani družbi in vsakemu omikanemu posamezniku ter jih preganja zakon. Naši ljudje v zamejstvu so v 50 letih demokracije marsikaj videli in preizkusili na lastni koži. Želeli pa bi, da se nekatere napake ne bi po-j novi le v matici, ki naj posta-ne moderna, demokratična i država, sebi in nam v ponos. NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34 1 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 77541 9 CLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRACO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCV S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENIA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIII - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 6S.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 1064749 ) CENA OGLASOV: PO DOGOVORU VSE VEČJA MNOŽICA NA BEOGRAJSKIH ULICAH SAŠA RUDOLF 400 tisoč, morda pol milijona ljudi je izkoristilo svečanost ob pravoslavnem Novem letu za najbolj množično protirežim-sko manifestacijo na beograjskih ulicah. Opozicija, ki jo zaenkrat druži le povsem negativno mnenje o Miloševi-čevi vladi, polagoma, vendar nezadržno krepi svoje sile, saj je pridobila na svojo stran najprej pravoslavno Cerkev, nato celo stranko Nova demokracija, ki je na zadnjih volitvah sodelovala z režimsko koalicijo. Pristojni državni organi, meni Nova demokracija, morajo priznati izide krajevnih volitev in na ta način prispevati k pomiritvi. Pod vedno močnejšim pritiskom zahoda in predvsem Združenih držav, bi Srbska socialistična stranka morda pristala, če bi ne postavila vetajugoslovanska levica, ki jo vodi Miloševičeva žena Mira Markovič. Za izhod iz sedanjega položaja je predlagala popolno enotnost levih sil, obenem pa spomnila, da TIME, 9. DEC. 1996 policija in vojska nista izpolnili svojih nalog. V krogih opozicije ocenjujejo te besede kot napoved uvedbe iz-j rednega stanja. S tem bi bila porušena vsakršna možnost dialoga, mednarodna skupnost bi bila prisiljena znova I uvesti sankcije, Črna gora pa bi se po vsej verjetnosti distancirala in tudi formalno izstopila iz Zvezne Jugoslavije. Zaenkrat se Miloševič obna-| ša tako kot pred sedmimi le-tti, ko je Beograd sistematično zavračal vsakršni kompromisni predlog, ki je prišel I iz Ljubljane, Sarajeva, Zagreba ali Skopja. Kratkovidna toga politika bo še bolj ošibila j Srbijo, tako da bo od nekdanje Jugoslavije ostal le še beograjski pašaluk. KRATKE doma in po svetu V ITAI.IJI še vedno iščejo vzroke hude železniške nesreče, ki se je pripetila v nedeljo, 12. t.m., pri Piacenzi. Iztiril se je hitri vlak (t.i. pendolino), pri čemer je osem ljudi izgubilo življenje, 29 pa jih je bilo ranjenih (za srečo le laže). "Pendolino" velja za čudo italijanskih železnic. Kot vedno v takih okoliščinah, se je spet vnela huda polemika. Vzrok nesreče je baje bila prevelika hitrost; nekateri pa menijo, da je šlo za okvaro na hitrem vlaku. Na vlaku je bil tudi bivši predsednik republike Cossiga, ki pa je bil nepoškodovan, v' V STAROSTI 86 let je umrl prof. Tarcisio Petracco. Na začetku sedemdesetih let je dal pobudo za zbiranje podpisov za ustanovitev univerze v Vidmu. Sedanji rektor te univerze Marzio Strassol-do je o njem dejal, kako je "furlansko ljudstvo po njego- vi zaslugi razumelo, da ni razvoja brez središča za visokošolske študije in znanstveno raziskovanje ob hkratni osvoboditvi izpod stoletne zgodovinske odvisnosti od tujih dejavnikov". S V TOREK, 14. t.m., so na Vogrskem pokopali župnika Ivana Kobala. L. 1952 je bil na zloglasnem "tolminskem" procesu skupno z nekaterimi drugimi sobrati obsojen na dolgoletno zaporno kazen. Ni dočakal uradne poprave velike krivice, kot je pred kratkim ugotovilo samo vrhovno sodišče v Ljubljani. O njegovem liku bomo obširneje poročali prihodnjič.^ ZADET OD srčne kapi je v 61. letu starosti umrl prof. Giovanni Del Basso. Predaval je na univerzi v Vidmu, od I. 1974 do 1980 je bil župan v Čedadu. S NAS BO PREHITELO TUDI NARODNO ZAVEZNIŠTVO? JANEZ POVSE Prav gotovo je ironija usode, da se je predstavnik stranke Narodnega zavezništva na deželni ravni zavzel za Slovence in slovensko manjšino in to z oznako "kulturnega bogastva". Seveda se omenjena ironija nanaša v tolikšni meri na stranko, ki je po njenem izvoru novofašistična, kot na manjšino samo. V novem času ni druge koristne in modre poti, kot je ta, da politika danes opušča ideološka stališča, ki so bila njena pretekla značilnost. V tem smislu je nujno poseg predstavnika Narodnega zavezništva pozdraviti, ker pač nakazuje prepričanje, da z ideologijo ni mogoče v prihodnost. Na podoben način je pred nedavnim presenetila Demokratična stranka levice, ki je v našem prostoru odprla vprašanja fojb ter se na ta način odrekla svoji izvorni ideologiji verjetno spet s ciljem, da se razbremeni dediščine preteklosti in se usmeri v nastajanje Evrope oziroma novega sveta. Z drugimi besedami: nasledniki obeh temeljnih ideologij tega stoletja uspešno iščejo pot v prihodnost, kar pomeni v italijanskem prostoru koristno zbližanje stališč in modro zmanjševanje razdalj znotraj istega naroda, kot pač narekuje novi čas. Ironija usode je v tem, da se s tem za slovensko manjšino vzpostavljajo vse ugodnejši pogoji življenja in delovanja. Ne bi hoteli naivno povzdigovati izjav predstavnika skrajne de- j snice o naši manjšini, ki naj bi bila “kulturno bogastvo", verjetno pa je ta dogodek pričetek ukinjanja velikanskega nasprotovanja in tudi groženj, ki jih je manjšina doživljala s te politične strani. Se malo, pa se torej ne bomo mogli sklicevati niti na sile desne sredine, ki da nam strežejo po življenju. Skorajda tragi-I čna ironija nas zatorej utegne doleteti na način, da nas bodo v doglednem času vsi upo-števali in resnično priznavali, istočasno pa se nam bo godilo vse slabše. Marsikdo se bo ; vprašal, kako je kaj takšnega lahko mogoče, j vendar je odgovor na dlani: vse okrog nas se obrača v prihodnost, odmetuje obremenitev | preteklosti in išče novo mesto v nastajajočem novem obdobju. V njem je dovolj prostora I za vse, ki se želijo ustrezno organizirati, neprimerno več kot v togem ozračju hladne vojne. Zaradi tega bo slovenska manjšina kot mnoge druge vse manjši razlog za nelagodje in iz njega izvirajoče nasprotovanje, nasprotno, postala bo in postaja priložnost za dokaz obračanja v novi čas. V boljših pogojih bi se moralo tudi naši manjšini goditi bolje, kar ! pa se trenutno ne dogaja, godi se nam vse ! slabše. Dejstvo je, da se namreč še nismo odločilno obrnili v prihodnost in njena pravila, nismo se ustrezno utemeljili in postali povezana narodnostna skupnost, čeprav je vse to odvisno le od nas samih. Del manjšine pravil novega časa še ni priznal in zaradi tega nimamo prav nič od tega, da so se zunanji pogoji bistveno izboljšali. In ravno v tem je vse bolj grenka ironija, v izboljšanih zunanjih pogojih in našem vse slabšem stanju, kar bo v veljavi toliko časa, dokler manjšina ne bo presegla svoje notranje delitve. AKTUALNO DEŽELNI KONGRES SSk BO V GORICI 22. in 23. februarja bo deželni kongres SSk. Ta bo 9. po vrsti in bo potekal v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Pred tem se bodo seveda zvrstili strankini sekcijski in pokrajinski kongresi; nekateri pravzaprav so že bili. PISMO UREDNIŠTVU NEKAJ ZELJA... Dragi g. urednik! V zadnji številki omenjate, da je preteklo leto, kar sta se združila Katoliški glas in Novi list. Združitev pozitivno ocenjujete. Glede tega bi povedal dvoje. Osebno se s to združitvijo povsem strinjam, ker vedno bolj ugotavljam, da bi ločeno oba tednika vedno težje izhajala ali bi celo onemogla. Z raznih strani od bralcev po svetu dobivam zadovoljiva priznanja Novemu glasu. Prihajajo od misijonarjev in drugih bralcev. Morda bi kazalo napraviti majhno anketo med našimi bralci v zamejstvu. Veseli me tudi, da ste pridobili lepo število novih in mladih sotru-dnikov. Prav me veseli tudi vaš poudarek: "Kot kristjani imamo svoj lastni pristop k obravnavanju posameznih dogodkov in problematik." Upam, da boste na tej poti vztrajali. Imam pa tudi svoje želje. Članki so prevelikokrat dolga razmišljanja in opisovanja na škodo krajših novic, ker bralci v časopisu iščemo predvsem novic in ne filozofskih opisovanj. Torej novice, novice, tudi verske. Končno še en pomislek: papir NG je bolj primeren za revijo kot za časnik. Ko ga človek bere, se vse blišči in je včasih težko brati, posebno starejšim ljudem. Ali bi ne kazalo izbrati tak papir, kot ga imajo drugi časopisi? Ženske mi pravijo: ko preberem NG, ga ne morem uporabiti za nobeno drugo potrebo; še mize ne morem z njim obrisati in ga zato vržem v koš. Z najlepšimi pozdravi in voščili za novo leto 1997. - KAZIMIR HUMAR Temu pomembnemu kongresnemu obdobju je bil posvečen dobršen del zadnje redne seje deželnega tajništva SSk, ki se je zbralo v petek, 10. t.m., v Nabrežini. Udeleženci so poudarili, da predstavljajo kongresi SSk lepo priložnost za temeljit pretres sedanjega nelahkega in hkrati prelomnega narodnostnega trenutka Slovencev v Italiji. Slovenska manjšina mora danes nujno urediti svoje notranje odnose, neurejen pa je še vedno tudi njen temeljni pravni status in kronično se spopada s kopico problemov, ki so bistvenega pomena za njen nadaljnji obstoj in razvoj. Demokratično razvejena slovenska politična stranka zna biti posebno dragoceno sredstvo, ki ga imamo Slovenci v Italiji na razpolago za urejanje svojih odprtih problemov ter za uveljavljanje svojih zakonitih pravic in koristi. Prav zaradi tega vabi deželno tajništvo SSk vse pripadnike naše narodnostne skupnosti, ki verjamejo, da Slovenci v Italiji smemo in moramo biti demokratičen politični subjekt, k sodelovanju na strankarskih kongresih. Ob vsem tem ne bi smeli prezirati pozitivnih izkušenj, ki jih imajo druge narodnostne manjšine, s katerimi se Slovenci v Italiji lahko primerjamo, zlasti Francozi v Dolini Aoste in Nemci na Južnem Tirolskem. Deželno tajništvo SSk je na svoji zadnji seji obravnavalo tudi drugo problematiko. Beseda je še posebej tekla o političnih razmerah na deželni in vsedržavni ravni. Kaže, da se italijanska politika približuje odločilni fazi v snovanju ustavnih in sploh institucionalnih reform. Rimski parlament bo v kratkem glasoval o ustanovitvi dvodomne komisije, ki naj bi se ukvarjala s to problematiko. V tem okviru se bo po vsej verjetnosti odprla tudi možnost za reševanje vsaj nekaterih problemov, s katerimi se spopada naša narodnostna skupnost, kot je npr. vprašanje zastopanosti v izvoljenih telesih. Na to bo SSk posebej opozorila deželne parlamentarce Oljke, ki so v tem smislu na lanskih aprilskih volitvah sprejeli tudi nekaj konkretnih obvez. S 1. STRANI DEŽELA F-Jk IN SLOVENCI Na dolgoletne in na najnovejše težave slovenske manjšine je Cruderja v posebni spomenici opozorila Slovenska skupnost. Stranka, ki je 1. 1993 kljub povečanemu številu glasov po 29 letih zaradi volilne reforme izpadla iz deželnega sveta in torej ne more neposredno posegati tam, kjer se odloča, je precej zadovoljna z dosedanjim delom levosredinske vlade, a tudi edinega slovenskega parlamentarca v Rimu. Zavezništvo Oljke je hočeš nočeš podprla velika večina narodnostne skupnosti, politična razmerja na državni, delno pa tudi na mednarodni in krajevni ravni so kolikor toliko ugodna, vidnih sadov za manjšino pa je odločno premalo. V več primerih so tudi novi predstavniki oblasti pokazali hudo nerazumevanje za naše potrebe. Tudi deželni odbor lahko prispeva k izboljšanju položaja, saj je celo vidni predstavnik Nacionalnega zavezništva Casula v raz- pravi o zaupnici izjavil, da je treba izboljšati odnose tako s Slovenijo kot s slovensko manjšino. Poudaril je, da so manjšine obogatitev za širšo skupnost, in priznal, da bi deželno vodstvo njegove stranke ne smelo slepo slediti stališčem tržaških predstavnikov, ko gre za vprašanja slovenske manjšine. Preizkusni kamen resnične politične volje strank, ki so zastopane v deželnem svetu, bo oblikovanje novega deželnega volilnega zakona, ko bo enkrat parlament potrdil dopolnitev posebnega deželnega statuta, tako da bo imel deželni svet tudi na tem področju polne pristojnosti. Pri oblikovanju zadevnega novega člena statuta se je večina načelno že izrekla za to, da mora volilni zakon zagotoviti slovensko zastopstvo v deželnem svetu. Zdaj gre za izpolnitev te obveznosti, a tudi za oblikovanje najprimernejšega volilnega mehanizma, da se lahko uresniči. 'NOVI GLAS11 VABI NA POTOVANJE PO SICILIJI Od 7. do 13. julija 1997 Potovanje se bo začelo zgodaj zjutraj v ponedeljek, 7. julija, na letališču v Ronkah. Od tam bomo poleteli najprej v Rim, nato do Catanie oz. letališča. Na poti do mesta bomo obiskali starodavno Sirakuzo in svetišče Jokajoče Marije; popoldan bo obisk mesta. Naslednjega dne se bomo povzpeli na Etno (2200 m), odtod do observatorja na vrhu (2930 m) z žičnico, kdor bo želel. Popoldne bomoževTaormini, kjer bomo občudovali grško in srednjeveško umetnost. Tretji dan bo na sporedu ogled Messine, Tindari, bazilike Cefalu; zvečer bomo v Palermu. Četrti dan bo ves dan na razpolago za ogled Palerma in okolice. Peti dan si bomo ogledali nekdanje normansko mesto Eriče, njene znamenitosti, nato Trapani in Marsalo. Šesti dan bomo obiskali Castelvetrano, Mon-talato, Selinunte z vzhodnimi templji in Dolino templjev pri Agrigen-tu. Zadnji dan bo tudi dan lepih doživetij in nakupov ter obiskov Cal-tanisette, jezera Pergusa in Enne. Vrnili se bomo z letalom iz Catanie prek Rima na letališče v Ronke v večernih urah. Po otoku se bomo vozili v udobnem avtobusu in ves čas nam bo na razpolago vodič. Nameščeni bomo v hotelih s štirimi ali tremi zvezdami. Pri vpisu bo vsak dal osebne podatke, ki jih moramo predložiti ob vstopu v hotele, kot zahteva tamkajšnja policija. Akontacija je 300.000 lir; to vsoto izgubi vsak, kdor se odjavi mesec dni pred potovanjem, polovično vsoto pa izgubi, kdor se kadarkoli odjavi. Podrobnejša navodila in program dobite na upravi Novega glasa, kjer se lahko prijavite in vpišete. Vpisovanje bo do zasedbe razpoložljivih mest. Vabimo vas, da se nam pridružite in skupno obiščemo otok sonca, pesmi, pomarančevcev in lepe narave ter kulturnih spomenikov. INTERVJU / MSGR. EUGENIO RAVIGNANI 'VSE PROSIM, DA BI ME SPREJELI KOT BRATA" ZAHVALA UREDNIKA Uredništvu in upravi se lepo zahvaljujem za izražene želje in voščila. Upam, da se bom lahko kmalu vrnil k svojemu delu. Ob prvi obletnici izhajanja našega lista pozdravljam vse sodelavce in bralce ter jim želim veliko sreče in uspehov v novem letu. - ANDREJ BRATUŽ OBVESTILO O PRIMORSKEM DNEVNIKU NA TELEVIZIJI V nedeljo, 19. januarja, bo v nizu oddaj Pri nas doma slovenske televizije deželnega sedeža RAI oddaja s podnaslovom Nujnost o-hranitve Primorskega dnevnika. Sodelovali bodo Vojmir Tavčar, Breda Pahor, komercialist Boris Kobal in podpredsednik sindikata novinarjev v deželi F-Jk Miro Op-pelt. Oddaja bo na sporedu ob 20.50, ponovitev pa v četrtek, 23. januarja, ob isti uri. Oddajo bo vodil Joži Peterlin, režija Sergej Verč. Kako ste doživljali tragedijo odhoda v begunstvo? Dvanajst let in pol sem imel, ko sem zapustil mesto z mamo. Nemci so odločili, da morajo oditi otroci in ženske, kajti Pulj so neprestano bombardirali, ker je bilo v vojaškem pristanišču vojaško ladjevje. Odšli smo s tovornim vlakom. Sestavljalo ga je več živinskih vagonov, na vsakem je bilo mesto za -tako smo takrat pravili - osem konj ali pa za štirideset ljudi. Potovali smo skozi Istro, medtem ko je nemško in fašistično spremstvo z vlaka odgovarjalo na partizanske rafale. Iz Trsta smo se umaknili v Piran, nato smo se leta 1946 za stalno naselili v Trstu. Ko je bila v naslednjih letih moja družina že v Trstu, se je začel veliki eksodus. To so bila leta velikih bridkosti za ljudi, ki so zapuščali svoje domove in odhajali iskat gostoljubno deželo, ki bi jih bila pripravljena sprejeti. Kako in kdaj je v Vas dozorel duhovniški poklic? Mislim, da je ta zorel počasi in spontano kot neka želja, ki se je porodila v izkušnji Katoliške akcije in v letih, ko sem bil mašni strežnik. Odločilno je bilo občudovanje, ki sem ga čutil do nekega duhovnika, in sem hotel postati njemu enak. Veliko so mi pomagali starši in duhovniki naše župnije. Šel sem v malo semenišče v Poreč in začel dolgo pot, ki gotovo ni bila brez trenutkov negotovosti in kriz, obotavljanja in dvomov. Vse to sem premagal s pomočjo oseb, ki so mi stale ob strani in me podpirale s primernimi ter spoštljivimi nasveti. Zdi se mi, da se ne more u-gotoviti, kdaj se pojavi odločilen trenutek v življenju, v katerem dozori želja po duhovniškem poklicu, in niti ne samo en način, po katerem človek pride dote končne odločitve. Pravzaprav življenjske izkušnje postopoma oblikujejo zrelega človeka, ki se v popolni svobodi odloči, da bo sledil Gospodovemu klicu. Česa se spominjate od prvih srečanj s slovanskim svetom in še posebej s slovenskim? Iz svojega otroštva se spominjam, da sem spoznal nekaj hrvaških družin iz okolice Pulja in notranjosti Istre. S hvaležnostjo se spominjam, da so me v družini vzgajali v spoštovanju in prijateljstvu do teh ljudi. To mi je zelo pomagalo v prvih letih semeniškega življenja, ko sem imel za sošolce najprej Hrvate in kasneje tudi Slovence. Do mnogih izmed teh, ki sedaj živijo v Istri ali v Trstu, gojim prijateljstvo, ki je zame še danes virobčutenega bratstva in skupnega napora za de- lo v Cerkvi. Vi ste gotovo odličen poznavalec težav Trsta. Katere so po Vašem mnenju te težave? Nisem prav "odličen" poznavalec tržaških problemov. Skoraj štirinajst let že ne živim v Trstu in bi bil zato zares domišljav, če bi sedaj rekel, da jih dobro poznam. Da bom lahko spoznal težave, ki danes pestijo mesto, bom moral biti zelo dober opazovalec; imeti bom mo- ral tudi zvrhano mero potrpežljivosti, ko bom poslušal ljudi, ki so danes polni pričakovanja in upanja, a so obenem tudi zaskrbljeni in se bojijo za naše mesto. Le to lahko rečem: zelo rad bi videl, da bi se premagal občutek negotovosti in nezaupanja, ki teži nad jutrišnjim dnem. Zelo rad bi videl, da bi živeli skupno, Italijani in Slovenci, v medsebojnem spoštovanju, v popolnem razumevanju in srčnem prijateljstvu! Rad bi videl, da bi se oboji radodarno in krščansko zavzemali za to, da preteklost, še tako težka in mučna, ne bi preprečila uveljavitve resnične in močne edinosti za dobro mesta. In prav tako mislim, da bi morali vsi prebivalci mesta, ne glede na svoje politično prepričanje, ponovno najti resno in odločno voljo za skupno delo, da bo Trst uspeval in lahko vedro gledal v svojo prihodnost. Kakšna je po Vašem mnenju vloga Trsta? Neko vlogo mestu dajeta že njegova zemljepisna lega in zgodovina. To je mesto, ki se mora odpreti sosednjim državam na Vzhodu in na splošno Srednji Evropi. Mora se uveljaviti kot mesto srečanj in dialoga med narodi in različnimi kulturami; mora postati laboratorij idej in podjetij, ki naj služijo tako gospodarskemu razvoju kot tudi kulturnemu in duhovnemu napredku; koristi tega napredka naj služijo ne samo mestu, ampak tudi širši okolici. To je prvenstvena vloga našega mesta. Ne bi bilo samo napačno, ampak bi bil greh, če te ne bi izpolnili. S kakšnim pastoralnim načrtom nameravate začeti svoje poslanstvo v Trstu? Želim z zavzetostjo nadaljevati po poti, ki so jo začrtali škofje pred menoj, msgr. Santin, msgr. Cocolin in še posebno msgr. Lorenzo Bello-mi. To čutim kot svojo dolžnost, kajti prav on me je posvetil v škofa, ko je položil roke name; saj sem prav njegov neposredni naslednik. Zares si želim, da bi bil za vse ljudi človek odprtega in pravičnega dialoga, človek iskrene sprave, če je to potrebno, človek dobronamernosti in edinosti. Pravi pastoralni načrt pa bom lahko izoblikoval skupaj s cerkvenim občestvom, z duhovniki in laiki, in to samo takrat, ko bom dodobra spoznal škofijsko stvarnost. Ta pastoralni načrt bo moral zelo upoštevati slovensko narodno skupnost z vsemi njenimi značilnostmi; moral bo tudi upoštevati njena pričakovanja in upanja, ki spremljajo življenje v škofiji. Katere misli bi radi povedali slovenskim vernikom? Najprej bi jim rad izrazil svoje veliko spoštovanje in iskreno ljubeznivost. S srcem bom ljubil vse in vsakogar. Želim se dobro naučiti njihovega jezika, da bom lahko z njimi molil, da jim bom lahko neposredno in preprosto nagovoril, se tudi približal njihovi kulturi in tako spoznal njene vrednote. U-pam, da bom lahko vstopil v njihove domove kot prijatelj. In vse prosim, da me sprejmejo kot brata. ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 MESTO IN VLOGA . LAIKOV V [i CERKVI (d ZVONE ŠTRUBELJ fj AKTUALNOST VPRAŠANJA O LAIKIH V CERKVI, NAPOVED TEME Govoriti o mestu in vlogi laikov v Cerkvi pod teološkim vidikom pomeni govoriti najprej in predvsem o Cerkvi. Kaj je Cerkev, ali bolje: kdo je (kdo smo) Cerkev? Odkriti svojo lastno identiteto je za vsakega človeka pogoj osebne rasti; od nje so odvisne vse važne odločitve, življenjska usmerjenost, svetovni nazor, skratka vse, kar posameznik hoče početi s seboj. Cerkev je v svoji dvatisočletni zgodovini romarica, ki se v vsakem zgodovinskem obdobju sprašuje prav to: kdo sem in kaj imam početi? Kakšno je moje poslanstvo, ki sem ga prejela kot dragoceno dediščino 4 od Boga samega in od prvih generacij kristjanov, ki so to dediščino prvi udejanjili v konkretno ......... zgodovinsko obliko. Prav to obdobje je za Cerkev . ianuaria tudi normativno. 11' Prva tema, ki jo bomo pod tem naslovom razvili, bo prav to: kako je Cerkev razumela sama sebe v tem prvem in zanjo odločilnem, normativnem obdobju? Takoj zatem se bomo dotaknili kratkega zgodovinskega pregleda odnosa med pastirji in laiki in pri tem lahko ugotovili, kako sta se oblikovala dva tabora, t.i. "učeča Cerkev" in pasivna, "poslušajoča Cerkev". V zadnjem delu bomo prikazali doprinos 2. vatikanskega koncila, ki je Cerkvi v marsičem približal ideale prve apostolske Cerkve. Poleg Svetega pisma bomo v naših teoloških razpredanjih upoštevali še vedno bazični tekst 2. vatikanskega koncila "Dogmatično konstitucijo o Cerkvi", "Lumen Gentium", na podlagi katere je legitimno razmišljati o bodočem razvoju laiškega apostolata v Cerkvi. V njej so se koncilski očetje vprašali, kaj Cerkev je, katero je njeno poslanstvo. Pri tem so na novo opredelili mesto in vlogo laikov v Cerkvi. Slo je za pomembno prelomnico, ki je vzpostavila novo ravnotežje pri delitvi pastoralnih nalog med pastirji in laiki. Koncil je omogočil, da je danes prišlo do ideje partnerstva med pastirji in laiki, kateremu bomo namenjali precej pozornosti. Prav je, da v uvodnem članku omenim še druge pomembne dokumente, ki so podlaga za prikaz napovedane teme. Med dokumenti 2. vatikanskega koncila sta bistvene važnosti Koncilski odlok o laiškem apostolatu in Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, v pokoncilskem obdobju pa naslednji teksti: Okrožnica o skrbi za socialno vprašanje (1987), apostolsko Pismo o dostojanstvu žene (1988), okrožnica Ob stoletnici (1991), okrožnica Sijaj resnice (1994), papeževo Pismo družinam (1994), apostolsko pismo V zarji tretjega tisočletja (1995). Naj pri tem še omenim, da Katekizem katoliške Cerkve pri obravnavi odnosa med pastirji in laiki teološko temelji na Lumen gentium, s tem da upošteva tudi druge dokumente cerkvenega učiteljstva, vključno s pomembno Posinodalno apostolsko spodbudo o krščanskih laikih (Christifideles laici), rezultat škofovske sinode, ki je potekala od 1. do 30. oktobra 1987. Papež Janez Pavel II. je posinodalno apostolsko spodbudo o krščanskih laikih podpisal dobro leto pozneje, 30. decembra 1988, izšla pa je in bila predstavljena javnosti 30. januarja 1989. S teološkega vidika kakšnih pomembnih premikov ni bilo. SREČANJE GORIŠKIH SINODALCEV Goriška sinoda je prišla h koncu prve faze delovanja. Tako bo v soboto, 18. januarja, v goriškem Kulturnem centru Lojze Bratuž na Drevoredu 20. septembra ob 15. uri zbor vseh sinodalcev. Na skupščini, ki ji bo predsedoval goriški nadškof Antonio Vitale Bommarco, bodo vsi delegati druge goriške sinode najprej pregledali opravljeno delo in se dogovorili za prihodnja srečanja. V teh dneh prejemajo sino-dalci domov dokument z naslovom Obraz Cerkve, ki ga je za sobotno srečanje pripravilo tajništvo sinode. Vsi slovenski sinodalni predstavniki naj se sobotnega srečanja zagotovo udeležijo, saj je prisotnost slovenskih vernikov za uspeh sinode zelo pomembna. Samo s prisotnostjo potrjujemo naš obstoj in našo živo vero! »VERA LESTAN - NJENE PESMI, NJENA DOBA, N j ENA SMRT« KAZIMIR HUMAR Pred božičnimi prazniki so v Mirnu izdali brošuro z gornjim naslovom. Knjižico je pripravil Anton Pust, lazarist na Mirenskem Gradu, stroške pa je poravnala krajevna skupnost Miren. V okrožnici za dan miru leta 1997 je sv. oče zapisal, da sta za spravo in mir dva pogoja: Resnica in Pravica in, kolikor je mogoče, poprava storjene krivice. Do osamosvojitve Republike Slovenije so resnico o naši polpreteklosti prikrivali oz. prikazovali le polresnice. Od takrat naprej pa stopajo na prizorišče zgodovinarji, ki po najboljših močeh iščejo resnico o dogodkih na Slovenskem med zadnjo vojno in po njej. Med temi je tudi Anton Pust, ki raziskuje zlasti resnico o duhovnikih, žrtvah v zadnji vojni in po njej. O tem je pripravil knjigo Palme mučeni-štva. Podobno nalogo si je sedaj zadal o pok. Veri Le-stan. Gre za mirensko dekle, ki so jo 14. novembra 1943 partizani odpeljali in neznano kje likvidirali. V knjigi, ki šteje 63 strani, so zbrane Verine pesmi, kajti Vera je bila učiteljica otroškega vrtca in pesnica. Njene pesmi so versko navdihnjene in pa priložnostne. Bila je verna družbenica, povezana zlasti s krajevnim župnikom Oskarjem Pahorjem, ki mu je posvetila največ priložnostnih poezij. V knjigi je pesmi za 15 strani. Nekatere so tudi uglasbene. Poleg pesmi je v knjigi še strnjen življenjepis pokojne Vere. Prikazana je kot verno in narodno zavedno dekle, kot so bile takrat številne naše družbenice v slovenskih župnijah v goriški nadškofiji, saj so v času fašizma v Marijinih družbah gojili poleg globoko verskega življenja tudi slovensko zavest s petjem in primernimi kulturnimi nastopi. Takšna družbenica je bila tudi pokojna Vera. Zaradi svoje izobrazbe kot učiteljica je v vasi nekoliko izstopala med ostalimi družbenicami. Tragika je nastopila, ko se | je leta 1942 pojavila OF tudi na Primorskem. Kot priča ! msgr. Novak v Črniški kroni-! ki, so številne družbenice pri-j stopile k OF in služile posebno kot kurirke. Morda so tudi Vero skušali pridobiti za sodelovanje, a tega ne vemo. Vsekakor se je nekomu morala zameriti, da so jo odpeljali in likvidirali. Za njen grob niso nikoli zvedeli. To je v nekaj besedah njena življenjska pot. Posebnost v knjigi je kra-jtek pregled dogajanja v Mirnu med zadnjo vojno (nemška okupacija, bombardiranje letališča 18.3.1944 idr.). Na koncu brošure je seznam vseh žrtev v zadnji vojni v župniji Miren in Orehovlje. Navedeni so prav vsi po abecednem redu. Vseh žrtev je 110. Videti je, da so padli vsepovsod kot vojaški mobi-j liziranci v italijanski vojski, kot partizani, kot žrtve bombardiranja, kot nedolžne žrtve bratomornih sporov. Vsi so našli svoje mesto v tem seznamu brez razlike "ali so bili naši ali niso bili naši." Kakor so sedaj v smrti vsi enaki, tako so sedaj vsi enaki v tem J seznamu. To se zdi zelo na mestu, saj sv. oče pravi, da je za odpuščanje in spravo prvi pogoj resnica, zgodovinska resnica in spoštovanje vseh mrtvih. V tej smeri ]se trudimo vsi še naprej. GRADNJA ŠKOFIJSKE GIMNAZIJE V VIPAVI V Vipavi je že od časov pok. administratorja dr. Mihaela Toroša odprto škofijsko malo semenišče, ki je postalo škofijska gimnazija. Zadnji dve leti obiskujejo gimnazijo tudi dekleta. Gimnazija ima pet razredov; vsako leto ne morejo sprejeti vseh, ki bi jo radi obiskovali. Poleg tega morajo imeti privatne gimnazije po ministrski odločbi vsaj oddelka, če hočejo imeti pravico javnosti. Zato so se v koprski škofiji odločili, da povečajo prostore za gimnazijo in zgradijo novo stavbo. Odločili so se za parcelo na Policah ob nogometnem igrišču v Vipavi. Tam naj bi v petih letih zgradili poslopje za novo škofijsko gimnazijo. Pripravili so načrte in naredili proračun. Celotna naložba naj bi stala 8,5 milijona mark. Računati morajo seveda le na lastne moči. Zato je škof Pirih naprosil vse dušne pastirje, naj med verniki izpeljejo posebne nabirke tako, da bi v petih letih za vsakega nedeljnika (tistega, ki redno obiskuje nedeljsko mašo) prispevali 150 mark. Seveda so dobrodošli tudi drugi darovi. Opomba: slovenski verniki v goriški nadškofiji imamo tri dušne pastirje, ki so prišli k nam iz koprske škofije. To so dekan Anton Lazar, župnik Marjan Markežič in profesor Ambrož Kodelja. Mislim, da je prav, če iz hvaležnosti tudi mi zamejci pomagamo za novo škofijsko gimnazijo v Vipa- vi v upanju, da bomo kdaj pozneje dobili še kakega dušnega pastirja, ker na zgolj naše poklice ne moremo veliko u-pati. "Dajte in se vam bo dalo," uči evangelij. - KH Celjska Mohorjeva družba je pred kratkim izdala knjigo Videl sem tvoje solze s podnaslovom Knjiga tolažbe za bolnike in njihove spremljevalce. Napisal jo je pater Bernhard Haring, redovnik redemptorist, doktor teologije in vodilni svetovni strokovnjak za etiko in moralo. Pater Haring je štirideset let poučeval moralno teologijo na Lateranski univerzi v Rimu, kasneje tudi v Nemčiji in ZDA. Velja za teologa, ki je s svojo bistrostjo in umirjeno razsodnostjo veliko pomagal cerkvenim očetom na drugem vatikanskem koncilu. Leta 1954 je izšla njegova knjiga o morali v treh delihKr/sfusov zakon; v krščanskem svetu je povzročila veliko sprememb, saj je p. Haring postavil v središče moralke samega Kristusa. P Bernhard seveda ni napisal samo to knjigo; znano je njegovo obsežno delo, v katerem se spopada z zdravljenjem javnega življenja: ukvarja se z žgočo tematiko ekologije, kulture, gospodarstva, politike, vzgoje in miru. Knjiga Videl sem tvoje solze velja za njegovo obrobno delo, saj se nam v njej p. Haring prikazuje predvsem KNJIGA TOLAŽBE »VIDEL SEM TVOJE SOLZE« kot človek, ki se - tako kot vsi drugi - zaustavlja pred trpljenjem in se sprašuje po njegovem smislu. Knjiga je izredno živahno napisana; sestavljajo jo krajši odlomki, v katerih avtor pripoveduje v bistvu svojo zgodbo, srečanja s trpljenjem in boleznijo. Teh srečanj ni bilo tako malo, saj je bil med drugo svetovno vojno v nemški vojski in tudi na ruskih bojiščih kot sanitetni podčastnik, se pravi bolničar. Pa ne bolničar v ambulanti, ampak v prvi bojni liniji, kjer je vsak dan gledal smrti in ranam v oči. Pretresljiv je opis dogodka, kako se je prvič srečal s smrtjo na fronti, ko mu je pred očmi krogla ubila prijatelja. Tudi sam je okusil, kaj pomenijo vojne rane in nevarne bolezni, kot je tifus, saj je zbolel tudi za to nevarno boleznijo. 'BerrfomtHamg vmm Njegova pripoved je enostavna in linearna, saj niza dogodke po kronološkem redu. Pri vsakem se zaustavi in zraven doda tudi kakšno iskrivo misel. Kar človeka pri tej knjigi najbolj pritegne, je dejstvo, da p. Haring piše o morali tako, da je niti ne omenja, in predvsem ne moralizira in utruja bralca z nepotrebnimi in neumestnimi besedami. Na bolezen in trpljenje gleda trezno in sprejema oboje kot del našega vsakdana, čeprav daje tudi napotke, kako se lahko bolezni aktivno upiramo. Zagovarja predvsem hladnokrvnost in mirne živce, treznost, ki da veliko pomagajo v mejnih situacijah. Kot duhovnik in človek, ki je svoje življenje posvetil oznanjevanju evangelija, na koncu knjige daje seveda tudi nekaj nasvetov bolnikom, kako naj molijo. Knjigo bodo z užitkom prebrali vsi ljudje, ki so se kdajkoli srečali z resnejšo boleznijo, pa naj je doletela nje ali njihove bližnje. P Haring je namreč toplo človeški in svojega prepričanja ne vsiljuje nikomur. Zato bo knjiga prišla prav tudi ljudem, ki niso verni, a so prav tako potrebni tolažbe v stiskah kot vsak kristjan. Knjigo Videl sem tvoje solze je iz nemškega originala poslovenil Jaroslav Novak, opremila jo je Mihaela Svetek, izšla pa je v zbirki Družinska knjižnica. Tekst je v knjigi natiskan z velikimi črkami predvsem zato, da bi ga lahko brali z lahkoto tudi starejši in bolni ljudje, katerim je predvsem namenjena, čeprav jo svetujem tudi tistim, ki bolezni na srečo še niso spoznali na svoji koži. -JURIJ PALJK PREVOD RAZMIŠLJANJ KAROLA WOJTYLE P. MAKSIMILIJAN KOLBE ZAVETNIK NAŠEGA TEŽKEGA STOLETJA Zadnja fotografija patra Maksimilijana Kolbeja iz leta 1940. Papežev poklon v bunkerju lakote. Konec novembra je Marijina kongregacija slovenskih bogoslovcev in duhovnikov izdala prevod knjige papeža Janeza Pavla II.Maksimilijan Kolbe - zavetnik našega težkega stoletja. Delo je izšlo v spomin in zahvalo za papežev nepozabni pastoralni obisk v Sloveniji. Izbor spisov, govorov, pridig, posegov in pisem najprej kardinala Wojtyle, kasneje papeža Janeza Pavla II. osvetljuje lik sodobnega mučenca minorita Maksimilijana Marije Kolbeja in spodbuja razmišljanje o dejavnem krščanskem življenju v sodobnem svetu. Knjigo je prevedla Monika Osvald iz Šempetra, ki se je po odlično opravljeni maturi na klasičnem liceju v Gorici odločila za študij umetnostne zgodovine in latinskega jezika v Ljubljani, kjer je sedaj absolventka. 16670. Zaznamovan s to številko, je poljski pater Kolbe (1894-1941) dobojeval najtežjo izmed zmag, zmago ljubezni do smrti. Po mučenju na gestapu februarja 1941 so ga odpeljali v kraj, ki je bil postavljen iz zanikanja vere in človečnosti, v koncentracijsko taborišče v Auschvvitz (Ošviencim), kjer je z besedami in dejanji razsvetljeval ta kraj nečloveškega trpljenja, grob 4 milijonov ljudi, dokler se ni ponudil, da umre v "bunkerju lakote" namesto poročenega moža, očeta dveh otrok. S pokolom desetih nedolžnih se je vodstvo taborišča namreč hote- lo maščevati za pobeg enega taboriščnika. Kolbejevo dejanje ni pomenilo le rešitev za enega izmed desetih; goreči apostol je namreč po- magal stopiti v smrt ostalim devetim. Ko je ta človek umiral za zidom smrti, je pel. Prostovoljno je stopil iz vrste in prosil, da bi smel zamenjati človeka-brata. Kolbe je bil ubit z injekcijo fenola 14. avgusta 1941. Oktobra 1971 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, Janez Pavel II. (ki izhaja iz škofije, v katero spada Auschvvitz) pa oktobra 1982 za svetnika kot mučenca. Kolbe in Wojtyla sta Poljaka, giblje ju isti univerzalni duh, ki pomeni zrelo pripad- nost širši človeški skupnosti, širši od narodne. Oba sta blizu vsakemu najšibkejšemu, oba sta globoko zakoreninjena v marijansko duhovnost. Papež Wojtyla ob blaženem Kolbeju razmišlja o tem, kaj pomeni biti kristjan danes sredi družbe, ki je prevečkrat odprta le uživaš-tvu in sebičnosti, družbeni in mednarodni nepravičnosti. Predstavitev lika mučenca iz ljubezni zato predstavlja vir razmišljanj o vrednosti človeškega življenja sploh. Žrtvovanja patra Maksimilijana, njegove smrti, ki je nastopila kakih petnajst dni po darovanju samega sebe v zameno za drugega zapornika, ne moremo razumeti ločeno od njegovega življenja. Kot duhovni sin sv. Frančiška Asiškega je bil pred drugo svetovno vojno goreč apostol v domovini in Nagasakiju najaponskem; svoje duhovništvo je živel v popolni predanosti Bogu in ljudem. Eden izmed največjih kontemplativcev naše dobe in obenem izredno ustvarjalna osebnost je živel preprosto in dejavno; nagovarja nas lahko tudi sodobni značaj njegovega učinkovitega apostolata, saj je bil pravi pionir uporabe sredstev javnega obveščanja - predvsem tiska - v službi širjenja božje besede. 47 let svojega življenja je preživel z vnemo; ob koncu zapor, taborišče, teptanje slehernega človeškega dostojanstva, izstradanje do smrti. Pretrpel je največje ponižanje našega stoletja, izkusil je poraz svojega naroda. In v teh preizkušnjah ni onemogel. P Kolbe priča o generaciji, ki nosi v sebi globoke rane grozot druge vojne; hkrati predstavlja svetlo znamenje upanja v enem izmed najbolj temnih trenutkov zgodovine našega veka. Simbol trpljenja, simbol premaganega sovraštva. Sveti Maksimilijan Kolbe je dokazal - in papež, ki je svetniku predan, to stalno podčrtuje -, da gre ljubezen v korak z uboštvom. In če vera ni osnovana na tej ljubezni, je prazna. ---------DD V ARZENALU KUJEJO UPANJE NOVO LETO NEKOLIKO DRUGAČE esercito Bil je nekoč vojaški arzenal.. Tudi praznovanje Novega leta je lahko priložnost za dejanje solidarnosti. Dejanje, ne samo besede. Prva mreža italijanske državne televizije je na prvi dan leta med drugim prinesla prispevek o praznovanju v Turinu, kjer je Sermig (Servizio Missionario Giovani) priredil na Silvestrovo neobičajen praznik. Enaintridesetega zvečer se je zbralo skoraj tisoč ljudi, da bi pozdravili Novo leto v prostorih bivšega vojnega arzenala, ki je leta 1983 postal 'Arzenal miru". Tovarna orožja je postala "tovarna" miru, solidarnosti, pomoči. Orožje se je prekovalo v plug... Tudi kamnito srce se lahko spreobrne v meseno... Udeležili smo se srečanja, ki so ga popestrili zbranost, molitev, simbolna dejanja, razmišljanje, petje, in pohoda po mestnih ulicah. Vse je bilo uglašeno na temo, ki jo je papež Janez Pavel II. predlagal za začetek novega leta: Ponudi odpuščanje in dobil boš mir. Ob vhod v arzenal je bil postavljen velik lonec, na katerem je bil napis: “Lačen sem bil..." Kdor je hotel, je lahko vrgel vanj nekaj denarja, to, kar bi potrosil za silvestrsko večerjo. Kdor je namreč prišel praznovat v arzenal, je vedel, da ga tam čaka zdržek (zaradi katerega ni nihče omagal!), priložnost, da smo se spomnili tudi na tiste, ki jim ni dano praznovati ob razkošno obloženi mizi v družbi dragih ali na toplem domu. Večera so se udeležili bodisi številni mladi bodisi odrasli - po videzu tudi bogatejši - meščani bodisi ljudje, ki so jim pravzaprav posvečeni blagri: osamljeni, trpeči, potrti, žalostni; in še: izseljenci, prostitutke, reveži ter drugi odrinjeni. Spregovoril je tudi ustanovitelj Sermiga Ernesto Olivero: "Odpuščanje izniči sovra- štvo. Dobrota razoroži hudobijo... Ustvarjati moramo kulturo dobrote..." Ob 23.30 smo se vsi skupaj podali v sprevodu po mestnih ulicah z baklami do cerkve Marije Tolažnice, kjer je turinski pomožni škof opolnoči daroval mašo. Po poti so nas ljudje pozdravljali z oken. Ta večer je bil še eno majhno dejanje, ki se je rodilo iz tihega in pristnega življenja mlade skupnosti Sermig. Odprtost, življenjskost in pogum v prepričanju, da je srčika krščanstva konkretna bratska solidarnost s potrebnimi, kjerkoli že živijo, so privedli to skupnost, da je v tridesetih letih doslej pomagala v ra- zličnih državah, kot so Jordanija, Izrael, Indija, Madagaskar, Afganistan, Argentina, Libanon, Bosna, Hrvaška, Brazilija, Zair, Sirija, Armenija, Burkina Faso, Etiopija, Sierra Leone, ZDA, Vietnam, Tanzanija, Zambija, Somalija, Angola, Poljska, Urugvaj, Uganda, Filipini, Romunija, Južna Afrika, Irak, Iran, Ruanda, Turčija, Alžirija, Mozambik, Gha-na, Hong Kong, Bolivija, Albanija, Kamerun, Macao, Tajska, Kolumbija, Pakistan, San Salvador, Ekvador, Eritreja, Šri Lanka, Mehika, Nikaragva, Peru, Sudan, Gvatemala, Nigerija, Indonezija... - DANIJEL DEVETAK BESEDA ŽIVLJENJA 2. NAVADNA NEDELJA SILVESTER ČUK I POVELIČUJTE *BOGA V SVOJEM TELESU Pred nedavnim je v Ljubljani predaval nemški redemptorist p. Bernhard Haring, eden največjih strokovnjakov na področju katoliške moralne teologije. Že pred koncilom, še temeljiteje pa po njem, jo je predaval tako, da je za temelj vzel evangeljsko zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, medtem ko je prejšnja moralka bolj poudarjala strah pred Bogom zaradi naše grešnosti. Ob njegovem obisku v Ljubljani je izšel slovenski prevod njegove knjige Videl sem tvoje solze, v kateri pripoveduje o svojih težkih izkušnjah bolezni in trpljenja, v upanju, da bo prineslo nekaj tolažbe bolnim in tistim, ki zanje skrbijo. V prvih poglavjih omenjene knjige beremo, kako je p. Haring nekoč imel duhovno obnovo v neki župniji na Bavarskem. Strmel je nad vernostjo tistih ljudi. "Ali bi mi lahko izdali skrivnost vašega dušnega pastirstva?" je vprašal župnika. Ta ga je poslal k neki bolni ženi, ki je bila že več desetletij priklenjena na posteljo. Pater piše, da jo je res obiskal v njeni revni sobi in zazdelo se mu je, da žari kot topla luč. V dno srca so se mu vtisnile njene besede: "Pater, ni mogoče biti zadosti hvaležen Bogu za to, da sta naša bolezen in naše trpljenje odrešena in sta lahko udeležena pri odrešenjskem trpljenju." Za to ženo in za podobne ljudi, ki nosijo zdravega duha v bolnem telesu, na poseben način velja čudovita misel, ki jo je zapisal naš Oton Župančič v eni svojih pesmi: "Telesa naša -vrči dragoceni." Apostol Pavel nam v drugem berilu današnje nedelje kliče: "Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Mar ne veste, da je vaše telo, ki ga imate od Boga, tempelj Svetega Duha, ki je v vas? Zato poveličujte Boga v svojem telesu." Eden najbolj otipljivih znakov izprijenosti sodobnega sveta, katerega "vera" je uživaštvo, je zlorabljanje človeškega telesa za uživanje. Celo nedolžnim otrokom ni prizaneseno! Koliko je nespodobnosti v govorjenju in obnašanju v skupnostih, kjer žive ali delajo različni ljudje! Neka tovarniška delavka pripoveduje, da v njeni tovarni od petdesetih delavk, povečini mater, samo dve ne sodelujeta pri splošnem kvantanju in nespoštljivem govorjenju. In najbrž so povrh vsega mnoge od njih celo "krščanske" žene! Neka druga žena, uslužbenka, pa pove, da si vpričo nje sodelavci ne upajo govoriti nespoštljivo. Ce jim kdaj uide, se ji opravičijo. Pred njeno plemenitostjo si ne upajo umazano govoriti. Tudi iz nas bi moralo dihati spoštovanje do teh vrednot. Zlasti bi se morale zanje zavzemati naše žene in dekleta, ki so že po naravi bolj dovzetna za plemenito spoštovanje. Že od stvarjenja, na poseben način pa od "preustvarjenja" - ko je Bog sprejel človeško telo - so naša telesa "vrči dragoceni", bivališče božjega duha, zato jih ne smemo poniževati na stopnjo orodja za užitke. Ce iskreno spoštujemo človeka kot osebo, kot božjega otroka, moramo spoštovanje izkazovati tudi njegovemu telesu. JASLICE SO IZGNALI IZ ŠOL Pred zadnjimi božičnimi prazniki se je zgodilo v nekaterih šolah Treh Benečij, da so ravnatelji prepovedali vsako praznovanje Božiča v šolskih prostorih. Nič jaslic, nič božičnih pesmi, nič, kar spominja na božične praznike v zvezi z Jezusovim rojstvom. Tako so ukazali, češ da je šola laična in se zato verski dogodki ne smejo omenjati, ker bi s tem žalili neverne otroke in otroke drugih verstev (jude, muslimane). Človek bi ne verjel, ko bi to ne bilo res. Ko se je to dogajalo v Sloveniji in drugih komunističnih državah v preteklosti, smo to tudi razumeli; da se to dogaja v Italiji, pa je nerazumljivo. Zato so tem bolj vredni pohvale naši učitelji, ki so v šolah pripravili resnično božično razpoloženje in ga delili tudi z upokojenci, kot npr. v Zavodu sv. Družine, ko so v cerkvi imeli kratek božični nastop s petjem in recitacijami. 5 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 SAKRALNI SPOMENIKI ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 STEVERJAN IN JAZBINE V NOVI PUBLIKACIJI SLOVENSKI ALI NEMŠKI? SASA QUINZI 26. maja 1926 je goriški nadškof F. B. Sedej posvetil novo števerjansko cerkev sv. Florijana: sedemdeseta obletnica slavja je bila v preteklem letu priložnost za posebno publikacijo, posvečeno župniji. Kot237. zvezek zbirke Sakralni spomeniki Primorske sta izpod peresa Marijana Breclja izšla Steverjan: župnija in cerkev sv. Florijana ter Podružnična cerkev Marije Pomočnice na Jazbinah. Gre za knjižico žepnega formata, ki sta jo skupno izdala Župnija in SKPD F. B. Sedej. Ob že izdanih knjigah o briški vasi želi to delo podati predvsem "kratek oris Šte-verjana kot župnijskega in duhovnega središča naselja". Avtor se najprej osredotoči na oris cerkve kot stavbe-prostora, ki najdlje v čas o-hranja spomin na prvo krščansko skupnost. Seveda se dokumenti od prve omembe vasi iz 1.1181 in prvega opisa cerkve iz poročila apostolskega obiska iz leta 1570 množijo in so podatki oprijemljivejši, čim se bližamo današnjim dnem. Poleg primernega slikovnega gradiva so tudi prvič objavljeni tloris in prereza cerkve izpred 1. svetovne vojne in pa načrt fasade nove cerkve, ki ga avtor pripisuje arh. Fabianiju. Podrobno se avtor zaustavlja ob "cerkvenem prostoru", ko opisuje zvonove, oltarje s kipi, dragocene svete posode, prižnico, krstni kamen, Križev pot, slike in drugo opremo. Zaustavi se tudi ob orglah, organistih in cerkvenem zboru. Svoj pogled pa razširi še na druge sakralne prostore: pokopališče, znamenja, na kapelo sv. Ane grofov Tacco - sedaj skladišče - in nekdaj obstoječo cerkvico sv. Kateri ne. Zaključni del je posvečen Cerkvi, živemu občestvu vernikov. Tu so seznami dušnih pastirjev, duhovnikov ter redovnikov in redovnic s kraj- | šim življenjepisom, dalje seznami birm, misijonov, romanj, cerkvenih bratovščin in katoliških organizacij ter , ustanov pred 1. vojno. Na pr- vi pogled so to le goli seznami, a vendar vsak dogodek, vsako versko srečanje in du-I hovni poklic pričajo o življenju, ki bi ga taka publikacija stežka učinkovito zaobjela. Skopih dvajset strani je posvečenih cerkvi Marije Pomočnice na Jazbinah, saj ima le-ta kratko zgodovino: . vikariat je nastal po razmejitvi 1.1 947, ko so bile Jazbine odtrgane od dotedanjih du-|hovnij Gorenje Cerovo in Spodnje Cerovo; od I. 1987 je cerkev podružnica sv. Flo-j rijana. Njen prvi dušni pastir g. Albin Martinčič si je že od vsega začetka prizadeval, da bi Jazbine dobile svojo cer-|kev; to so potem zgradili med letoma 1955-56. S časom so stavbo postopoma opremili (zvonovi, oltar s tabernakljem), od I. 1993 pa krasi prezbiterij slika Marije ' Pomočnice pri čudežu v Kani Galilejski, delo ak. slikarja Lojzeta Čemažarja. Knjižica je zaradi svoje ; vsebine prvenstveno name-J njena župljanom, vendar bo dobrodošla na polici vsakogar, ki bi želel bolje spoznati pomemben del zgodovine te briške vasi, saj prinaša - po-| leg podatkov - tudi zanimive novosti. PRIPADNOST VOJVODSKEGA STOLA JOŽKO SAVLI Podobnega mnenja je tudi današnje slovensko zgodovinopisje, ki zastopa stališče, da se je Vojvodski stol pojavil z nastopom fevdalnega obdobja. Fevdalci v Karantaniji pa naj bi izhajali iz vrst nemškega plemstva, katerega so Karantancem vsilili Franki po propadu upora kneza Ljudevita Slavonskega po letu 820. Za takšno trditev ni v zgodovinskih virih najmanjše navedbe. Toda trditev se kot “znanstvena" nahaja po zgodovinskih učbenikih in se vsled tega mehanično ponavlja v šolah, čeprav se že ob soočanju nekaterih dejstev pokaže kot povsem nevzdržna. V prvi vrsti gre pri tem za dejstvo, da je lahko karantanski človek, medtem ko je vojvoda sedel na omenjenem stolu ali - bolje - prestolu, podal proti njemu obtožbo, češ da mu ni bil dal pravice. Obtožba je morala biti izrečena samo v slovenskem jeziku. Človek se pri tem vpraša: zakaj slovenska obtožba, če naj bi bil vojvoda tuj vladar in bi slovenski človek v svoji deželi ne imel nobenih pravic? Kdor vsaj nekoliko pozna pravne norme srednjega veka, mu ne bo težko odkriti, da v tem obdobju narodnost ni temeljila prvenstveno na jezikovni in rasni pripadnosti, temveč na pripadnosti narodu kot pravni skupnosti, to je pripadnosti deželi oz. državi. Sam jezik, bodisi slovenskega, latinskega ali nemškega, je vsakdo lahko uporabljal svobodno. Zaradi tega tudi naslednje zgodovinsko dejstvo! Potem ko so V avstrijskem in še posebej v koroškem zgodovinopisju se vztrajno ponavlja trditev, da je Vojvodski stol na Gosposvetskem polju, na katerem je karantanski in potem koroški vojvoda po ustoličenju na Knežjem kamnu podeljeval fevde in razsojal spore, najstarejši spomenik nemškega zgodovinskega prava... m ! bile na državnem zboru habsburškemu vojvodi švicarskega porekla podeljene slovenske dežele v fevd, je ta ! vojvoda v slovenskih deželah postal, potem ko je bil še ustoličen na Knežjem kamnu, zakonit slovenski vladar. Vsled tega se v zgodovinskih virih naziva “slovenski gospod" (Windischer her-re). V tem svojstvu ima celo pra-j vico, da na dvoru pred kraljem j ne sname klobuka kot vsi drugi. In to pravico ima od de-j žele, ker je slovenski gospod. Veliko špekulacij so razni pisci nanizali v zvezi z navedbo v virih, da seje vojvoda na prestolu lahko izmaknil obtožbi karantanskega človeka, češ da ne razume njegovega jezika. Torej so bile morebitne slovenske obtožbe proti vojvodi brez smisla, samo nekakšno nadaljevanje starega običaja? Zadevo v zvezi s tem je prepričljivo pojasnil zgodovinar J. Mal. Potem ko je karantanski vojvoda prejel deželo v fevd, je bil kot državni knez podrejen samo sodišču na kraljevem dvoru. Toda kot slovenski gospod je bil podrejen tudi slovenskemu pravu, ki je karantanskemu človeku omogočalo, da svojega vladarja obtoži. Na tej stopnji sta si bili : pravo kraljestva in slovensko pravo kneževine očitno v nasprotju. Vojvoda kot sloven-! ski gospod ni mogel zavrniti i Karantanca, temveč njegovo pravo spoštovati in poslušati obtožbo. Če je hotel slediti le pravu kraljestva, se je obtožbi izmaknil z izgovorom, da ne razume slovenskega jezika. Izgovor je bil samo formalnost, saj bi slovensko obtožbo vojvodi lahko tudi prevedli. Toda Karantanec s tem ni bil odpravljen, ker je imel pravico svojega vojvodo spet po slovensko obtožiti na dvoru pred kraljem. Vse to nam kaže, da Vojvodski stol ni nemški in sploh ne spomenik nemškega zgodovinskega prava, marveč da gre za slovenski prestol. Po slovenskem pravu so bili podeljeni tudi fevdi in pri tem ni bilo bistveno, v katerem jeziku so fevdalci ob prejemu zaprisegli zvestobo, ali v latinskem, nemškem ali slovenskem. Še iz časa po 1600 nam je ohranjeno tudi zapisano besedilo slovenske fevdne prisege iz Koroške. Dva obrazca take prisege pa sta ohranjena tudi v arhivu višjega deželnega sodišča v Gradcu na Štajerskem. Vojvodski stol je imel dva sedeža: vzhodnega in zahodnega. Na vzhodnem je sedel karantanski vojvoda, na zahodnem pa palatinski grof, ki je bil predstavnik kralja. Tako je slednji podelil tiste fevde, ki jih je vojvoda odrekel. To pa zato, da bi se spor ne zavlačeval, kot navaja zgodovinski vir. Predstavnik kralja, palatinski grof, je bil v vseh vojvodinah, ki so sestavljale prvotno kraljestvo Vzhodnih Frankov, ki je bilo sodržavje, in sicer: Švabska, Bavarska, Saška, Frankovska in Karantanija. V Karantaniji-Koroški je kot palatinski grof nastopal grof Goriški vse do zatona te rodbine leta 1500. Vojvodski stol ter Knežji kamen sta priči, da karantanska državnost ni bila izničena po letu 820, marveč seje ohranjala skozi stoletja. ROMAN KOT PRVOVRSTEN VODIČ ZA SPOZNAVANJE DUHOVNE PODOBE TRŽAŠKEGA (IN ITALIJANSKEGA) NACIONALISTIČNEGA ZAKOTJA (i) MILAN GREGORIČ Na policah tržaških knjigarn seje lansko poletje pojavila knjiga "Cime irredente" (Neodrešeni vrhovi) 47-letnega tržaškega avtorja Livia Isaaka Sirovicha, geologa in raziskovalca tržaškega Geofizičnega eksperimentalnega laboratorija ter navdušenega alpinista. To je njegovo tretje delo, potem ko je 1983 objavil knjigo Tinisa: ambient in kultura neke Karnijske gore in 1995 Dragi, ne pišite mi vsega ali Isaaki: rodbina, ujeta v past med Hitlerjem in Stalinom. Nova knjiga je posvečena Alexandru Langerju, velikemu zagovorniku sožitja iz Južne Tirolske, ki je v neki svoji veliki in nedoumljivi človeški stiski s samomorom prekinil svoj človekoljubni in l upanja polni polet v nebo. Prihaja nam v roke v najprimernejšem trenutku, ko se je proti nam na italijanski strani meje |začela prava, pravcata nenapovedana (in zaenkrat še) medij-j ska vojna s cilji in nameni, ki jih je mogoče zgolj slutiti in ki ne prinašajo nič dobrega. Knjiga predstavlja svojevrsten krik tržaškega intelektualca proti zastrašujočemu valu nacionalističnega zla, ki z vseh strani pljuska ob njega. V njej nam, med ostalim, uspe predstaviti na nazoren, prepričljiv in bogato dokumentiran način tako korenine kot tudi sedanjo podobo tržaškega rasizma, tega velikega zla, ki tako dolgo že razjeda njegovo rodno mesto, in nam tako pomaga, da lažje razumemo mnoga zaskrbljujoča iracionalna dogajanja, ki j smo jim priče tudi danes. Spričo aktualnosti knjige se tako nismo mogli omejiti le na njeno kratko in suhoparno recen-|zijo, ampak smo želeli v krajših povzetkih predstaviti tudi tisti del njene vsebine, ki nam morda daje odgovore na številna vprašanja, ki si jih zastavljamo v zvezi z obnašanjem j naše zahodne sosede do nas. NAVADNA TRŽAŠKA "ALPINISTIČNA ZGODBA" Začetek romana, ki temelji na resničnih dogodkih, nas popelje v leto 1985, v Trst, v prostore Societa Alpina delle Giulie {Julijsko alpinistično društvo), kjer avtor kot član alpi-' nistične akcije društva (CAI) ob nekem priložnostnem razgovoru s podpredsednikom nejeveren in zaprepaden ugotavlja, da slednji brska z vprašanji po njegovem rodbinskem deblu. Še več, avtorjeva pojasnila, da je njegova mati litvansko-nemška Judinja, pospremi s posmehljivim: "Ah, apolide" (brezdomovinka), podatek, da je oče daljni potomec dalmatinskih pomorščakov s Perasta, pa prav tako z rahlo prezirljivo opazko: 'Aha, Slavo" (Slovan). In to nič manj in nič več kot v letu 1985! In tik za tem še zve, da je bil ustanovljen Odbor za obrambo italijanstva Trsta z namenom, da prepreči nameravani sprejem globalnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino ter da seje vanj vključilo tudi njihovo alpinistično društvo, ki se je tudi že podpisalo pod prvi javni poziv proti dvojezičnosti. Dogodek vzbudi pri avtorju in nekaterih drugih članih odpor, saj je vpletanje društva v dnevne politične obračune, in to celo na nacionalistični osnovi, sprto z njegovo naravo, poslanstvom in statutom. Dosledno s tem svojim spoznanjem zahteva skupina, da društvo izstopi iz spornega Odbora in pri tem zabrede v mučen, zagrizen in dolgotrajen (šestletni) spor z vodstvom društva, ki mimo jasnih statutarnih določil vztraja pri sodelovanju v Odboru. Pravda se začne z obravnavo zahteve upornih članov na skupščini društva, kjer jih prevladujoča in nacionalistično nastrojena večina gladko preglasuje in tudi primerno ozmerja in popljuva. -------------DALJE PRIMORSKE CELJSKA MOHORJEVA GORIŠKA RAZSTAVA ANDERLETOVIH METAMORFOZ LEKSIKON IMEN Mohorjeva družba iz Celja je pred kratkim izdala zajetno knjigo, dopolnjeno izdajo razprodanega Leksikona i-men izpred nekaj let. Avtor leksikona je Janez Keber. Avtorje knjigo podnaslovil s kratkim zapisom, da gre za izvor imen na Slovenskem. Leksikon imen je imenitna knjiga, ki bo prišla prav vsakomur, ki kaj da na svoje slovenske korenine; posebno prav pa pride vsakomur, ki bi rad dal svojemu otroku slovensko ime. V času, ko se tudi slovenskim staršem zdi umestno dajati svojim otrokom tuja imena, je knjiga kot nalašč dober povod za razmislek, kako neumno je vsako tako početje, saj imamo Slovenci veliko število izredno lepih imen. Tako v knjigi izvemo, da imamo za razne Thomase lepo slovensko ime Tomaž, za Mathiase Matije in Matice in tako naprej. Janez Keber se je pri pisanju držal naslednjih pravil: pri posameznem zapisu-imenskem članku je upošteval pogostnost imena na Slovenskem, izvor imena, zapise v listinah in starejše vire, zastopanost imena v priimkih, koledarsko-svetniški del, ime z etnološkega vidika, zastopanost imena v izimenski leksiki in frazeologiji ter znane nosilce imen; vsakemu i-menskemu članku je dodal še razne zanimivosti. Leksikon imen se bere kot dober roman, saj avtorju uspe pri vsakem imenu napisati lep članek, v katerem navaja zanimivosti, navaja pa tudi številke, koliko teh imen in njihovih izpeljank, raznih drugih oblik istega imena, je na Slovenskem. Keber v uvodu pravi, da je imenoslovno izrazje, ki ga je uporabil v knjigi, v želji po čim večji razumljivosti in poljudnosti nekoliko poenostavil. Mislim, da je prav to največja odlika Leksikona imen, saj je zato berljiv in lahko vsakdo sega po njem. V sedanji izdaji Leksikona imen se je Janez Keber oprl na frekvenco ali pogostnost imena na Slovenskem. Tako bo v leksikonu prav vsak Slovenec našel svoje ime, vsaj statistično ugotovljeno, če že ne razloženo. Kot zanimivost povejmo, da je bilo konec leta 1994 v Sloveniji po Centralnem registru prebivalstva 34707 rojstnih imen, od tega 16199 moških in 18508 ženskih. Zanimivi so tudi podatki o tem, koliko imen je unikatnih; teh je med moškimi imeni 10496, med ženskimi pa 12180. Veliko manj je seveda imen z veliko pogostnostjo. Potem so še tu podatki o tem, koliko ljudi ima v Sloveniji dvojna imena, kako Slovenci radi iščejo tuja in ekskluzivna imena za svoje otroke. Na koncu še zanimivost: Marija je najbolj pogosto slovensko ime, saj se je v letu 1994 tako imenovalo na Slovenskem 97495 Slovenk; na drugem mestu je ime Franc, teh je bilo v Sloveniji leta 1994 43976, medtem ko je na tretjem mestu Ana, teh je v Sloveniji 33755; šele četrto mesto ima ime Janez, ki jih je bilo leta 1994 v Sloveniji 32656, na petem mestu je ime Anton. Sledijo Jožef, Ivan, Andrej, Marko, Frančiška, Stanislav, Jožefa, Marijan, Milan, Peter, Irena, Alojz, Ivana; na dvajsetem mestu najbolj pogostih slovenskih imen je Terezija. Avtor Leksikona imen je v uvodnih razlagah zelo lepo napisal tudi o pomenu in izvoru imen; dalje razlaga ženska imena, priimke, krajevna imena iz osebnih imen; o teh je dodal tudi spisek. Napisal je še frazeologijo iz osebnih imen; človek se prav prijetno zabava, ko bere, kaj pomeni ime Matilda in kaj Adamovo jabolko, kaj Jur in kaj Jurij, kaj Matevž in kaj matevžast, kaj Katra in kaj katrca itn. Leksikon imen Janeza Kebra priporočam vsem v branje in tudi na knjižno polico, saj gre za zanimivo in lahkotno branje. S svojimi 700 stranmi je namreč tudi izjemen vir podatkov, brez katerega si slovenskega imenoslovja ne moremo več predstavljati. -----------J UP- OGLAS IN VABILO Gospoda Evgena Zego opozarjam, da se zasmehovanje znanstvenih raziskav izobraženemu človeku ne spodobi. Zato vabim njega in njegove somišljen ike, ki jih omenja v Mladiki 9/96 (M. Matičetov, J. Jež, A. Lokar, P. Merkii, A. Rebula in E. Sferco), na javno diskusijo v Trstu ali Gorici o Venetih in Etruščanih kot prednikih Slovencev. Predlagam drugo polovico februarja. Dvorano bom sam poskrbel. Če imate malenkost poguma, pričakujem Vaš pritrdilni odgovor v teku januarja. Da se opogumite, Vas vabim na predavanje o isti temi v Verono 18. januarja 1997. IVAN TOMAŽIČ, BENNOGASSE 21, A-1080 WIEN Veliki grafični listi Čehaji-rija Anderleta, katerih figure in metafore se pretakajo iz enega ciklusa v drugega kakor poglavja ene in iste, dolge, mučne zgodbe in zgodovine, obsegajo zadnja štiri desetletja našega stoletja. Naj na začetku že razkrijem sklep: Anderletovopus predstavlja enega najbolj izrednih in občudovanja vrednih sodobnih umetniških dosežkov po navdihu in tehnični izdelanosti. Pred sabo imamo mojstra, ki seje povzdignil s črtno risbo v službi presenetljive domišljijske moči nad mare magnum likovne umetnosti našega časa. Rekli bi, daje to storil s "skromnimi" tradicionalnimi sredstvi, po vrhu z grafiko, ki je slikarstvu in kiparstvu rada zapostavljena, s takšnimi sredstvi, ki nimajo ničesar deliti z bolj pogostim puhlim, včasih prav megalomanskim preizkušanjem snovi in tehnik ter krvoločnim vizionarstvom ali na nasprotnem bregu z intelektualistično aroganco sodobnih artistov. Da bom stvaren: kdor se je kdaj že sprehodil po ljubljanskih galerijah v času, ko se dogaja prestižni mednarodni Grafični bienale, ve, daAnderleto-ve vizije izstopajo in privlačujejo z domačimi glasovi, da govorijo neposredno tudi takrat, ko uporabljajo učeno govorico. Vpričo njih se misli oplajajo s pomeni, intuicijami, slutnjami, ki ne pripadajo razumskemu redu. Še več: razumevanje življenja ali bolje rečeno lastno izpraševanje o njem ob njihovih razodetjih narašča; saj je samo življenje, življenjska stiska v središču Anderletovega u-metnikovanja. V tem, da je obsegel duševni svet, ki ga prepoznavamo za svojega, tiči Anderletova posebna vrednost. Obnovil je tudi našo duhovno zvezo zlasti s srednjeevropskim kulturnim svetom. Že ob prvih risbah iz šestdesetih let je jasno, da se ni Anderle napajal pri neformalni umetniški praksi, ki je v povojnem času gospodarila med umetniki zahodne Evrope. Izbral je figuro. S svojo spretno roko pri dolbenju goste mreže tankih črt v kovinsko ploščo in pri snovanju ter mojstrskem razporejanju figur "pripoveduje" o stvareh, ki jih je zaradi svoje narave "DURER" NAŠEGA CASA IGOR DEVETAK Dekle in solze, 1991 - vernis mou, jedkanica - 20 x 28,5 cm sam videl in čutil, in te so postale nazadnje tudi za nas na vso moč stvarne. Tako na primer njegov pogled vdira pod površje in poustvarja videz človekovega telesa in obraza: človeške anatomije postanejo prozorne kakor steklo, meso je izginilo z okostja in razgalilo pod kožo pusto zgradbo telesa. Ko se umetnikovo oko ustavi na koži, čezmerno poudari tudi najtanjšo gubo: debele zareze na zabuhlem obrazu se cepijo v stotine majhnih brazd in pripovedujejo zgodbo o času, ko so drame použivale življenjske moči. Razgaljeva-nja - to je drug primeren naslov za Anderletovo umetnost. Razstavo 107 njegovih grafičnih listov na goriškem gradu (še do 16. februarja, razen v ponedeljkih, od 9.30 do 13. ure, od 15. do 19.30) pa so naslovili z besedo, ki priklicuje navezo s Kafko, tudi navdihnjenim praškim vizionarjem: Metamorfoze. Gre povedati, da se moramo zanjo zahvaliti predvsem goriškemu podjetju za prevoze in špedicijo Gianesini: da se podjetnik pojavlja kot 'kulturni predlagatelj, je po velikih mestih že običaj. U-kvarjanje s kulturo se nedvomno obrestuje. Kultura in trgovsko poslovanje naj kar stopata vštric, če je uči-|nek preganjanje mrtvila. Prvi krog iz šestdesetih let je posvečen vaškim prazni- kom, katerih se je Anderle u-deleževal kot igralec na tolkala: zgnetena telesa plešejo v značilni sekvenci srednjeveškega mrtvaškega plesa, na obrazih groteskni izrazi. To je bil čas, ko se je najbolj približal nemškemu ekspresionizmu npr. Ensorja in Nol-deja. V isto desetletje sodita tudi ciklusa Glave in Brez kože: grafični listi so prepredeni s črtami, ki spominjajo na kapilare, prozorni liki so podobni zgradbam iz železne žice. Ciklus Komedije je najbolj vsekal v živo: njegove kompozicije so samostojne, osebne, edinstvene, ker si je v njih največ upal. Na odrih se dogaja prizor: igrajo ga realistična, spačena telesa, medtem ko naokrog množica drugih figur, ponavljajočih se obrazov, premikajočih se teles pripoveduje v zaporednih vinjetah druge zgodbe ali pa inačice glavne. Očitno je Anderletovo zanimanje za razstavitev gibanja in podvojitev podobe, zaradi česar se njegova grafika spušča na izrazito področje filma. Od ciklusa Komedij do ciklusov iz devetdesetih let z zgovornimi naslovi Portreti v času, Fragmenti, Dialogi z mojstri preteklosti, Variacije na Leonardovo Zadnjo večerjo opremljajo Anderleto-ve prispodobe citati iz zgodovine umetnosti. Njihova navedba je revolucionarna. Že res, da se podobar tu hrani s splošno znanimi simbo- li umetniške mitologije, a jih v svojih vznemirljivih predstavah na novo opredeli. Vzorce je našel pri Caravaggiu, VVatteauju, Diirerju, Ver-meerju, Baldovinettiju, Rubensu, Leonardu: njihove podobe za lepoto nazadnje spremeni v grotesko. V ciklusih Hommage a Diane Arbus ter Iluzija in stvarnost (1980) so bile stare fotografije izhodišče za vznemirljive grafike. Na gradu jih je žal samo nekaj. V njih vojaki in oficirji prve svetovne, grde vojne, se napenjajo v uradnih pozah, včasih tudi ob ženi in otroku, a jih je u-metnik že razgalil: slekel jim je uniforme, njihova naga telesa preroško izmaličil z ranami. Bili so mrtvi, še preden so skočili v jarke. Čini in orožje - edina znamenja poleg ran - na truplih se po smrto-nosnosti istovetijo. Preprosta in kruta podoba za vojni absurd. Med letoma 1990-92 je Anderle zbral v ciklus Appas-sionata humana presunljive portrete žensk, ki jih duši jok. Na njih ostra muka, neobremenjena s ceneno čustvenostjo, se tako izrazi z razoro-žujočo preproščino, da s težkim srcem odtegneš pogled od njih. 1945: KONČNA KRIZA ENOTNOSTI V GORIŠKI NADŠKOFIJI (6) LUIGI TAVANO Na hitrejše in pospešeno delovanje v cerkvenih zadevah, ki se je začelo na slovenskem področju (malo semenišče, šolska vzgoja, pastoralna skrb), je vplivalo problematično stanje ozemlja, ki so mu bile kmalu nato usojene nove meje: to je vzbudilo v Italijanih močan narodni čut, ki je bil že pod vplivom hladne vojne med zahodom in sovjetskim taborom; za Slovence pa je to pomenilo nadaljnjo usodo za tisoče katoličanov, ki so zbežali s škofijskega ozemlja zaradi upravičenega strahu pred novo oblastjo in se odpravili na pot begunstva. Po novi razmejitvi leta 1947 ni nihče obžaloval konca nadškofije in njene verske ter kulturne enotnosti. Treba bo ; počakati nekaj desetletij, preden bo lahko iz nerodovitnega obdobja nasprotovanj in odklanjanja stikov vzklil kak znak, ki bo spominjal na nekdanjo enotnost: v odnosih med duhovščino, na romanjih, v obujanju spominov, kulturnem načrtovanju, ob živem spominu na toliko skupnih izkušenj in na skupno odgovornost tako v Cerkvi kot v družbi. Tudi ta mednarodni simpozij bi se v svojem načrtu in izvedbi ne mogel uresničiti brez požrtvovalnega dela pri beleženju spominov in brez upanja v uspeh: pri tem je treba končno priznati, da obstaja živahno sožitje, in se iskreno pokloniti duhovni ter kulturni enotnosti, zaradi katere je postala Gorica središče medsebojnega zbliževanja in iskanja spoznavnih sintez, ki ne predstavljajo kake ločitve in nasprotujoče si identitete. --------------KONEC 7 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 NOVA TRŽAŠKA KREDITNA BANKA 8 OSMA SREČANJA ALPE ADRIA FILM FESTIVAL DAVORIN DEVETAK V torek, 21. januarja, se bo začela v Trstu 8. izvedba Srečanj s filmom srednjevzhodne Evrope Alpe Adria Film Festival. Do sobote se bodo zvrstile, popoldne in ob večernih urah, v obeh dvoranah kina Excelsior številne projekcije celovečernih novitet, srednjemetražcev in videov, srečanja z avtorji in kulturniki ter okrogle mize, ki bodo posvečene sedanjemu utripu in snovanju na filmskem in splošno kulturnem področju v deželah "sredi Evrope". ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 Rdeča nit in moto letošnjega uradnega pregleda, ki šteje 10 novih celovečercev, bo Evropa na prehodu. Orga-nizatorji navajajo med zanimivejšimi naslovi madžarska filma Mondani a mond-hatatlant Elie Wiesel uzenete, posvečen življenju znanega judovskega misleca, preživelega taboriščnika in Nobelovega nagrajenca za mir in Bolshe Vita o Madžarski v u-sodnem letu 1989. Prvega je režirala Judit Elek, drugi je prvenec lbolya Fekete. Videli bomo srbski vojni in ljubezenski film Ubistvo sa pred-umišljajem, med drugo svetovno in zadnjo "balkansko" vojno, ki ga je posnel Beograjčan Goran Stojanovič, in hrvaški Putovanje tamnom polutkom rež. Davora Zme-gača, potovanje otroka - pričevalca po od vojne razdejanih krajih. Slovenskega celovečerca letos ne bo. V običajni retrospektivi bomo spoznali ukrajinsko kinematografijo, ki nastopa kot samostojna kinematografija šele po 1991, letu osamosvojitve. Na ogled bodo "filmi iz bunkerja", ki so utrpeli tudi več kot desetletno cenzuro {Nočsv. Ivana iz 1968, rež. Jurija lljenka), kot tudi novejša dela, ki pričajo o današnji Ukrajini: Cood bye URSS iz 1992 Aleksandra Rodnjanskega, enega izmed najizvirnejših novih avtorjev. V izboru, ki ga prvič posveča neki festival tej kinematografiji, bosta še dokumentarca Poklon Sergeju Paradžanovu in Černobil 1986-1996. Mlajši si bodo gotovo o-gledali več kot 20 ur pro-gramacije del na najrazličnejših formatih (kratkome-tražci, dolgometražci, video, tv, animacija, glasbeni in reklamni spoti, kompjuterska grafika, news, "veline"), v posebno vzburljivem nizu Im-magini - Podobe. Ta spored lje namenjen najnovejšemu snovanju in raziskovanju filmskega in drugih vizualnih ! elektronskih medijev iz dežel srednjeevropskega prostora. Posebno aktualen bo prostor, posvečen protinforma-tivni dejavnosti in vlogi samostojnih radijskih postaj v bivši Jugoslaviji: B92 v Beogradu in 101 v Zagrebu. Uradni spored Alpe Adria Film Festivala dopolnjujeta še dve ponudbi. Po Avstriji in Sloveniji bo letos deležna posebne poglobitve in obravnave madžarska avantgarda, ki jo na filmskem področju v glavnem pooseblja produkcija Studia Bela Balasz. Letos bodo drugič podelili Mednarodno nagrado Sarajevo, ki jo je lani prejel sara- V L. Bolshe vita, Ibolya Fekete jevski pesnik in filmski človek Abdul Sidran (scenarist Ku-sturičevih umetnin Se spominjaš Dolly Bell in Oče na službenem potovanju) in katere pokrovitelj je Predrag Matvejevič. Vse podrobne informacije o filmih, urnikih projekcij, srečanjih in drugih prireditvah dobite na sedežu Združenja Alpe Adria Cinema v ul. S. Rocco 1 v Trstu (tel. 040-311153) ali v preddverju kina Excelsior. y Ubistvo s predumišljajem, Gorčin Stojanovič, 1995, Jugoslavija, \Var shooting NOV BANČNI ZAVOD NA RUŠEVINAH TKB Uslužbenci Tržaške kreditne banke so z današnjim dnem postali uslužbenci Nove Tržaške kreditne banke. To je sad dogovora, ki so ga v ponedeljek, 13. januarja, podpisali sindikalni predstavniki z novim vodstvom. »* i ■ 111 11 iti sr s V tej stavbi naj bi bil sedež Nove TKB (Foto Kroma) Uslužbenci bodo po tem dogovoru prejemali od 20 do 25% nižje plače, dokler se ne bo novi bančni zavod utrdil. Nova TKB naj bi začela operativno delovati prve dni februarja, medtem ko bo likvidacijski postopek nekdanje TKB še dolg. Kot znano, je ta nekdaj slovenski bančni zavod prevzela BancaAntoniana iz Padove. Le-ta je v novo banko vložila 50 milijard kapitala, 20 milijard pa bi morale vložiti slovenske in hrvaške banke. Upravni svet sestavljajo predsednik Antonio Ceola, podpredsednik Aniceto Vit-torio Ranieri, pooblaščeni u-pravitelj Silvano Pontello, Di-no Marchiorello, Leopoldo Mazzaroli, Sergio Scanferla in Emilio Schiavo. Za direktorja je bil imenovan Enzo Orto-lan. Kot smo že večkrat poro- [čali, ni v upravnem svetu novega bančnega zavoda niti enega Slovenca, kot ni bilo Slovenca med komisarji oz. likvidatorji, ki so lani jeseni prevzeli upravo banke. Upravitelji Nove TKB si bodo prizadevali za nastop in utrditev banke tudi na srednje in vzhodnoevropskem tržišču, obenem pa za ohranitev zasidranosti in povezanosti s krajevnim okoljem, tudi kar se tiče slovenskega elementa. Za uslužbence banke je more torej konec. Ob zadovoljstvu, da so - kljub zmanjšani plači - ohranili svoja de-I lovna mesta, pa je treba dodati veliko grenkobo, da smo Slovenci v Trstu in Italiji izgubili svoj največji denarni zavod, z njim pa tudi velik del gospodarskega potenciala. VPISI V OSNOVNE JOLE IN VRTCE Do sobote, 25. januarja, je čas, da starši vpišejo svoje otroke v osnovne šole in vrtce. Vpisovanja so se začela v torek, 7. januarja, potekajo pa na petih didaktičnih ravnateljstvih pri Sv. Jakobu, Sv. Ivanu, v Dolini, na Opčin?h in v Nabrežini. Letos se bodo mi rali v prve razrede osnovnih šol vpisati otroci, rojeni v letu 1991. Slovenskih otrok, rojenih v omenjenem letu in ki obiskujejo naše vrtce, je 150. ŽIVLJENJSKI JUBILEJ MARIJ MAVER ŠESTDESETLETNIK V sredo, 15. januarja, je praznoval svoj 60. rojstni dan kulturni in družbeni delavec, predsednik Slovenske prosvete Marij Maver. zaposlil na Radiu Trst A, kjer je urejeval slovenske govorjene sporede. Lani je stopil v pokoj. Vendar Marija Maverja poznamo predvsem po njegovem dolgoletnem delovanju v okviru slovenskih kulturnih in družbenih ustanov ter organizacij. Je namreč predsednik Slovenske prosvete, že dolgo let urejuje revijo Mladika, je član odbora Sveta slovenskih organizaciji, aktiven pa je tudi v stranki Slovenska skupnost. Poleg tega je tudi soorganizator večerov Društva slovenskih izobražencev in študijskih dnevov Draga. Za vse to je lani prejel tudi zlato odličje Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Ob tej priložnosti naj slavljenec prejme najtoplejša voščila tudi našega lista z željo, da bi še dolgo deloval v okviru naše skupnosti. Marij Maver seje namreč rodil 15. januarja 1937 v Trstu, kjer je tudi opravil maturo na učiteljišču leta 1955. Po nekajletnem študiju na tržaški univerzi in po opravljenem vojaškem roku je za nekaj časa poučeval na slovenskih nižjih srednjih šolah na Tržaškem. L. 1969 se je IN MEMORIAM STOJANU LISJAKU Pred tednom dni se je v 71. letu iztekla življenjska pot Stojana Lisjaka. Vipavec po rodu, je že kot otrok okusil "privilegije" fašističnega režima, saj je bil oče, učitelj, premeščen v notranjost Italije, tako da je mladi Stojan dora-ščal v povsem italijanskem okolju. To pa ga ni odtujilo od maternega jezika, saj se je po vojni kot dvajsetletni mladenič brez jezikovnih težav vpisal na ljubljansko univerzo. Ze takrat se je pokazal njegov značaj pokončnega, zavednega Slovenca, ki ga skrbi blagor skupnosti, kateri pripada. V Ljubljani je spoznal svojo prihodnjo družico, Kontovelko, in se z njo poročil ter se preselil na Kontovel, kjer si je ustvaril nov dom. Odprt značaj in skrb za probleme skupnosti sta ga kmalu približala domačinom, med njimi je postal polnopravni in spoštovani član. Vedno se je zanimal za vaške probleme, bil je med ustanovitelji športnega društva Kontovel in njegov predsednik, član rajonskega sveta, kjer je prizadeto sledil vaškim težavam, ki jim večkrat ni bilo mogoče najti rešitve. Posebej pa j so ga skrbeli naš naraščaj, naša mladina in naše skupne organizacije. Vsega je zanimalo in z velikim ponosom je spremljal nesebično sinovo delo pri športnem društvu. Do konca ' je ostal zvest svojim načelom in zanimanju, saj je še pred kratkim obiskal domačo dru-| štveno gostilno, kjer se je srečal in se pogovoril z domačimi. Zbogom, dragi Stojan, hvala za vse, kar si naredil, in predvsem za zgled, ki nam ga zapuščaš. Naj ti bo lahka kraška zemlja, ki te je kot ljubljenega i sina sprejela v svoje naročje. Ženi Olgi, sinu Henriku, malima vnukoma in vsem svojcem iskreno sožalje. -------------ANTEK GLASBENA SMER NA ŠOLI SV. CIRILA IN METODA? Šola Sv. Cirila in Metoda v Trstu je še v lanskem šolskem letu zaprosila ministrstvo za šolstvo za avtorizacijo, da se v šolskem letu 1997/98 na sedežu pri Sv. Ivanu aktivira eksperimentalna glasbena smer. V ta namen je profesorski zbor izdelal podroben načrt, ki predvideva poleg običajnih 36 ur pouka še dve dodatni uri glasbene vzgoje, od katerih bo ena posvečena glasbeni teoriji in ena individualnemu učenju glasbila. Za glasbeno smer se bodo lahko odločili le tisti učenci, ki se bodo letos vpisali v prvi razred. Ti bodo lahko izbirali med učenjem klavirja, violine, flavte in harmonike. Gre poudariti, da je za aktiviranje glasbene smeri nuj- no potrebno, da se v eksperimentalni razred vpiše najmanj 15 učencev. Če bo ministrstvo za šolstvo izdalo dovoljenje in če bo število vpisanih zadostovalo, bo prvi korak v novo smer enostavna avdicija, na kateri bodo lahko glasbeni strokovnjaki preverili sposobnosti učencev. Načrt, ki je nastal v smislu ministrskega dekreta z dne 13.2.1996, je sad sodelovanja med šolo in Glasbeno matico, ki je s svojim strokovnim nasvetom bistveno pripomogla k oblikovanju projekta samega. Podrobnejše informacije o eksperimentalni glasbeni smeri bo šola nudila vsem staršem in javnosti na srečanju, ki bo v šolskih prostorih v ul. Caravaggio 4 pri Sv. Ivanu v petek, 1 7. januarja t.l., ob 19. uri. TRŽAŠKA BOŽIČNI KONCERT ZCPZ GLASBA KOT OSEBNA URESNIČITEV MOLITVE V stolnici sv. Justa je bil v nedeljo, 12. januarja, tradicionalni božični koncert Zveze cerkvenih pevskih zborov. Z letošnjim koncertom so se organizatorji hoteli spomniti na 200-letnico rojstva Gregorja Riharja in 100-letnico smrti Leopolda Cveka ter počastiti tržaškega skladatelja Pavleta Merkuja, ki prav letos obhaja svojo 70-letnico. Prav Merku je za to priložnost napisal svoje razmišljanje, ki gaje prisotnim prebral njegov nečak Igor Merku. V svoji kratki misli se je Merku navezal na sv. Jeana Baptista Marie Vianneya, ki je izražal svojo predanost Bogu in molitev na izviren in nenavaden način - s plesom. On seje odločil za podoben korak, saj mu je glasba pomenila osebno uresničitev molitve. "Od te odločitve do naslednje je bil korak le kratek: naj bo moje delo, katerokoli, moja osebna molitev, ki naj nadomešča ponavljanje obrazcev." Prav prirejanje slovenskih nabožnih ljudskih pesmi pa mu je pomenilo "vsrkati duhovno in glasbeno bogastvo, ki so nam ga v dediščino zapustili naši predniki." Skladatelj je izrazil upanje, da je dandanes še možno, predvsem v cerkvi, sprejemati glasbo, ki skladatelju pomeni molitev. Koncert je po uvodni skladbi (Vrabčeva Bila je noč) potekal v treh sklopih po zamisli dirigentov Janka Bana in Tamare Stanese: v prvem sklopu je nastopil zbor Jacobus Gallus, ki je pod vodstvom Janka Bana zapel MerkujevoAve, gratia 'plena, Nennovo Omagnum mystehum, Monteverdijevo Cantatc Domino, Tomčevo Eno je dete rojeno in Prišla |je lepa sveta noč. Drugi sklop je oblikoval novona- stali ženski zbor Glasbene matice pod vodstvom Tamare Stanese: izvedel je Gallusovo Pueri concinnite, nato štiri pesmi v uglasbitvi oz. priredbi Marca Sofiano-pula (Ce mati n, Madre en la puerta, White Christmas in Tam stoji pa hlevček) ter Ha-rejevoSlava Bogu na višavah. V tretjem sklopu je nastopil mogočni več kot 80-članski združeni zbor, ki je ob izmeničnem vodenju obeh dirigentov zapel tri ljudske iz Beneške Slovenije oz. iz Rezije (Te dan je usega veseja, Na zapuoved je par-šla in Ore te triji krajaue), Ri- I harjevi Zveličar nam je rojen zdaj in Pokonci narodi ter ! Cvekovo Raduj človek moj. Če pomislimo, da so ime- li dirigenti in pevci le slab teden časa za intenzivne vaje, moramo reči, da je bil koncert na visoki kakovostni ravni. Tu gre omeniti predvsem zlitost in homogenost | komaj nastalega ženskega zbora Glasbene matice, na-i stop zbora Jacobus Gallus in združenega zbora, pri katerem se je poznalo, da je han-dikap majhnega števila vaj zapolnila izkušenost in "tre-Iniranost" pevcev. Tržaški zbori bodo božični koncert ponovili v nede-[ Ijo, 19. januarja, v župnijski cerkvi v Ronkah ob 15.30. IŽ Številni združeni zbor ZCPZ med koncertom (Foto Magajna) KRONIKA IZ MAVHINJ BOŽIČNA PRIREDITEV IN OBNOVLJENA CERKEV BOŽIČNI KONCERT Na praznik Sv. treh kraljev letos sta bila v župnijski cerkvi v Mavhinjah božični recital in koncert. Oboje so pripravili domače ŠKD Ce-rovlje-Mavhinje in devinski zbori. Recital slovenskih božičnih in novoletnih ljudskih pesmi je izbrala in pripravila Maja Lapornik, podali so ga pa člani športno-kulturnega društva Cerovlje-Mavhinje. Govorjeno besedo so s pesmijo povezovali otroški zbor Ladjica, dekliški zbor Devin in moški zbor Lantje izpod Grmade. Lepo in prijetno je bilo prisluhniti in poslušati ubrano petje in recitiranje. Vsem izvajalcem gre res vsa pohvala. Isti koncert je bil namreč na Štefanovo v štivanski cerkvi, na drugo nedeljo po Božiču pa v Bazovici. Ljudje so povsod z veseljem in zadovoljstvom sprejeli ta način predstavitve božičnih pesmi. Lani so v Mavhinjah med drugim praznovali 200-letnico vaškega zvonika Naj spomnimo, da je prav Itako domače društvo Cerovlje-Mavhinje v sodelova-i nju z dekliškim zborom De-Ivin in moškim zborom Lant- je izpod Grmade lani junija pripravilo proslavo na vaškem trgu ob 200-letnici zvonika. Pokazalo se je, da je takšno sodelovanje uspešno, saj so tudi želi uspehe v raznih krajih Slovenije. K sodelovanju čestitamo in jim za nadalje želimo veliko uspehov pri ohranjanju slovenskega izročila. OBNOVA ZVONIKA IN CERKVE Nekaj več kot leto dni je v določenih presledkih trajala obnova cerkve in zvonika. Najprej smo uredili elektrifikacijo po novih predpisih, obnovili glavni 'oltar z mozaikom, notranjost cerkve ter obnovili Izvonik in fasado cerkve ob 200-letnem jubileju zvoni-ka. Delo smo lahko opravili s pomočjo dobrotnikov, posojila in seveda še nekaj dolga je ostalo. Izletniki po Krasu in naši ljudje bodo z veseljem lahko odkrili lepo obnovljeno cerkev in zvonik s prostranim trgom, ki je edinstven na Krasu in ohranja še nekaj domačnosti. 1 V SOBOTO 6. SLOVENIJA PARTY Slovenski kulturni klub in Mladinski odbor Slovenske prosvete prirejata v soboto, 18. januarja, že šesto izvedbo t.i. Slovenija partyja. Gre za že tradicionalno prireditev, ki jo mladi tržaški Slovenci organizirajo ob obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije. Na sobotnem 6. Slovenija partyju, ki se bo začel ob 19. uri v Peterlinovi dvorani v Trstu, bo imel slavnostni govor predsednik Slovenske prosvete Marij Maver, ki je lani prejel zlato odličje Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Častni gost bo letos minister za kulturo Republike Slovenijejanez Dular, ki je bil v prvi slovenski demokratični vladi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kulturni spored bodo oblikovali člani gledališke skupine SKK pod mentorstvom Lučke Susič in komorni zbor Resonet pod vodstvom Aleksandre Pertot. OBVESTILA SKLAD MITJA Čuk obvešča, da potekajo vsak dan popoldanski dopolnilni pouk in individualne lekcije iz vseh predmetov na vseh šolskih stopnjah. Informacije po telefonu 040-212289 od ponedeljka do petka v dopoldanskem času. GLASBENA MATICA vabi, da se udeležite rednega občnega zbora, ki bo v soboto, 18. januarja 1997, ob 16. uri v prvem sklicanju in ob 17. uri v drugem sklicanju v Prosvetnem domu na Opčinah, ul. Ricreatorio 1. Dnevni red: otvoritev in izvolitev delovnega predsedstva; poročila; razprava; razrešitev starega odbora; volitve novega odbora; razno. SKK IN MOSP vabita v soboto, 18. januarja, ob 5. obletnici mednarodnega priznanja samostojne Slovenije na 6. Slovenija party. Kulturni program bodo oblikovali člani gledališkega krožka SKK pod mentorstvom Lučke Susič in komorni zbor Resonet pod vodstvom Aleksandre Pertot. Slavnostni govornik bo Marij Maver, predsednik Slovenske prosvete in letošnji dobitnik zlatega odličja ZKO Slovenije. Častni gost bo Janez Dular, minister za Slovence po svetu v prvi demokratični vladi in sedanji minister za kulturo Republike Slovenije. Začetek ob 19. uri. NABREŽINA. V četrtek, 23. anuarja, bo ob 20.30 v župnijski dvorani v Nabrežini mesečno srečanje za versko poglobitev. G. Zvone Štrubelj bo predaval o temi Mesto in vloga laikov v cerkvi. Sledita razgovor in družabnost. DAROVI ZA BEGUNSKE otroke v Aj-dovščini: N.N. 100.000 lir. ZA SKLAD Mitja Čuk: v spomin na Kristino Černigoj As-sante - ob obletnici smrti 19. 1. 1 984 daruje M.C.B. 50.000. Q ZA MARIJIN dom pri Sv. Iva-nu: Laura Visintin 50.000; ČETRTEK Vera Tuk 30.000; Nadja j^ANUAR|A Hrvatin 26.000; Kristina Urbančič 30.000. ZA CERKEV v Mavhinjah: v hvaležen spomin na nekdanjega župnika msgr. Jožeta Žorža Ivan, Božena in Jelka Terčon 200.000; N.N. ob pogrebu pok. Anice Simčič 50.000; Jelka Terčon ob 6. obletnici pok. moža Maksa Šaha po 50.000 lir za cerkev v Mavhinjah in za slovensko Karitas. ZA NOVI glas: Slavica in Mirko Košuta v spomin na svoje rajne 40.000 lir. ZA SLOVENSKO Karitas dru-žina Simčič namesto cvetja na grob gospe Ane Simčič Laletič 100.000 lir. DSI OBNOVILO DEJAVNOST V ponedeljek, 13. januarja, je bil v Peterlinovi dvorani v Trstu prvi večer Društva slovenskih izobražencev v novem letu. Na sporedu je bilo srečanje z mag. Primožem Krečičem, primorskim duhovnikom, ki deluje v Kopru in ga primorska javnost pozna po njegovem delu z mladimi; v zadnjih časih je zablestel predvsem kot organizator srečanja mladih s papežem v Postojni maja 1996. Srečanje, ki je potekalo v obliki pogovora med gostom, predsednikom DSI Sergijem Pahorjem in občinstvom, je obravnavalo revijo Ognjišče, radio Ognjišče in problematiko mladine na Primorskem oz. Koprskem, kjer mag. Krečič deluje. UTRINKI 1 IN MOZ JE ZARDEL OD SRAMU... Pozvonim, pozdravim in se predstavim. Mož se nerodno premika in da prednost ženi, ki se divje zažene vame s trdimi besedami: "Nočem, da molite v naši hiši. Jaz ne verujem, nočem verovati in konec!" Možu je bilo neizmerno hudo. Sramoval se je surovega obnašanja svoje žene. Mirno sem rekel: "Gospa, če vi ne verujete v Boga, je pa On, ki veruje v vas!" - "Kako? Kaj takega še nisem slišala! Bog, ki veruje v mene? Dajte, no!" - "Seveda! V Lranciji so bili veliki lepaki po ulicah z napisom: Bog veruje v tebe! Saj ste vendar njegova sorodnica! Imate namreč neumrljivo dušo, s katero ste v zvezi s samim Bogom, ki je neumrljiv in večen!" - "Še nikoli nisem slišala, da sem jaz sorodnica Boga!" - "Dobro. Sedaj veste in lepo premišljujte! Pa nasvidenje! In srečno novo leto vsem!" - "Srečno, srečno..." -(B+B) GORIŠKA KRONIKA 10 »VDIH-IZDIH« ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 IRENA BEDNARICH V soboto, 14. decembra, je SCGV E. Komel priredil prvi koncert iz niza Srečanja z glasbo. To je sklop koncertov, pri katerih se izvajalci ne predstavijo samo z glasbo, ampak tudi prek pogovora s poslušalci. Na koncertu, ki je nosil naslov Vdih-izdih, po istoimenski knjigi Vinka Globokarja, so nastopili oboistka Andreja Konjedic, flavtist Fabio Devetak, klarinetist Robert Stanič, kitarist Tomaž Lenardič ter pianista Guido Michelon in Bojan Glavina. Na sporedu so bile skladbe J.B. Loeilleta, C. Reineckeja in F. Poulenca, glasbeniki pa so tudi krstili zanimivo noviteto slovenskega skladatelja Ivana Florjanca Ricercare za flavto, oboo in klarinet. Glasbenemu deluje sledil pogovor z izvajalci, ki sta ga vodila prof. Luisa Antoni in ravnatelj SCGV E. Komel prof. Silvan Kerševan. Najprej je bila predstavljena Globokarjeva knjiga Vdih-izdih. S tem naslovom je bila namreč poudarjena pomembnost človeškega dihanja pri igranju na pihala. Vsak izvajalec je nato razložil, kako ga je večinoma naključje privedlo do igranja na pihalo, in predstavil zgradbo ter mehanizem glasbil. Publiki je bilo tudi dokazano, kako se s spremembo intenzitete dihanja spremenita tudi intonacija in barva zvoka. Govor je bil tudi o sodobni glasbeni literaturi, po kateri izvajalci radi segajo, predvsem ker je pri tej uporaba novih tehnik igranja zelo razširjena (npr. igranje s klarinetom v vodi) in je moderna zvrst manj znana širši publiki. Med pogovorom, ki je nudil zanimiv glasbeno-zgodo-vinski oris, je prišla na svoj račun predvsem študirajoča mladina, ki je z vprašanji potešila svojo radovednost. Za vse, mlade in odrasle, pa je bil koncert res dobra pobuda in alternativen način za preživetje sobotnega večera. KD OTON ZUPANČIČ IN KD DANICA, 20 LET POBRATENJA Dvajset let trdnega prijateljstva, dvajset let bratstva. Eden na Krasu, drugi ob Soči, a nič ju ni ločilo niti v dolgem dvajsetletju. Koliko kulturnih in športnih prireditev je šlo mimo! Kako se je življenje v času spremenilo, a brata sta ohranila svoje trdno prijateljstvo! Leto 1976 je že tako daleč, a v srcih kulturnih društev O-ton Zupančič in Danica je še vedno sedanjost, še vedno je prisoten tisti dan, ko sta takratni predsednik kulturnega društva Danica Leopold Devetak in takratni predsednik kulturnega društva Oton Župančič Stano Paulin podpisala trajno bratstvo in prijateljstvo. Težko je reči, da se nekaj tako lepega ohranja. Prijatelji se ločijo, vsak gre po svoji poti in ostanejo le spomini. Med Štandrežci in Vrhovci pa se je s časom prijateljstvo še utrdilo. Bratje in sestre društev O. Župančič in Danica so se po dvajsetih letih ponovno srečali in podpisali še nadaljnje pobratenje. V soboto, 16. novembra, sta društvi organizirali v Štandrežu nogometno tekmo, v petek, 20. decembra, pa sta organizirali kul- turni večer v kulturnem centru Danica. 20. decembra sta današnja predsednika društev Sara Hoban in Boris Frandolič podpisala nov pergament, s katerim sta potrdila pobratenje. Večer je potekel v izredno veselem razpoloženju. Štan-dreška in vrhovska mladina je recitirala poezije in misli o svojih vaseh, mlada violinistka Eva pa je povezovala vse te krasne besede. Prvič je na o-dru nastopil dekliški pevski zbor Danica in tudi društvo O. Župančič je prvič nastopilo s pomlajenim zborom, tako da je bila predvsem starejša publika navdušena nad mladimi, ki ne pozabljajo na svojo slovensko kulturo. Po formalnem kulturnem sporedu se je družabnost zategnila pozno v noč. Vsi prisotni so s kapljico vina nazdravili in se s "pašto" ter sladicami vrhovskih in štandreških gospodinj gostili in peli do jutranjih ur. To je bila res nepozabna prireditev, bodisi za KD Danica kot za KD Oton Župančič. Velja torej misel: "Prijateljstvo je zlata vredna zvezda, ki se nikoli ne ugasi." ----------VD dalflfer Market MESNICA BAR Vsak dan sveže meso Konkurenčne cene! KROMBERK - 5000 Nova Gorica, tel. 00386-65-26260 PRISRČNO SREČANJE NA SREDNJI ŠOLI IVAN TRINKO V nedeljo, 12. januarja, so profesorji, ki poučujejo na srednji šoli Ivan Trinko, pripravili Dan odprte šole, t.j. sestanek s starši in prihodnjimi dijaki. Srečanje je potekalo v resnično prijateljskem vzdušju. Profesorji so nazorno prikazali potek pouka na šoli; še posebej so poudarili delovanje na eksperimentalni sekciji, v katerih se učenci soočajo s štirimi jeziki. Poleg angleščine spoznajo še nemški jezik, ki je bil nedavno e-dini obravnavani tuj jezik, a ga je sedaj, nekoliko po krivici, izpodrinila angleščina. Goriška in vse njeno širše območje je bilo in bo še zmeraj vezano na germanski svet in dijak, ki se bo odločil za študij humanističnih ved, bo prej ali slej gotovo naletel nanj. Zato je prav, da ga vsaj v glavnih obrisih spozna že kot mlad učenec. Medtem ko so se starši razgovarjali s profesorji, so se petošolci sprehodili po poslopju in si ogledovali učilnice. Najbolj jih je zanimala tistaz računalniki. Sicer, bog-ve, če bodo prihodnje leto res obiskovali pouk v letošnji stavbi, v Leopardijevi ulici, ali se bodo morali spet seliti? Starši, ki smo se udeležili konstruktivnega dopoldneva, se profesorskemu kadru iskreno zahvaljujemo za lep sprejem in upamo, da bodo prihodnje leto zadovoljni z našimi otroki, ki bodo prvič prestopili prag te šole. ---------IK PODRECCOVI MALI IGRALCI NA GORIŠKEM GRADU IVA KORSIC Le še tri dni (otvoritev je bila 6. decembra lani) bodo v zaporih goriškega gradu prebivale očarljive lutke svetovno znanega lutkarja Vittoria Po-drecca, rojenega v Čedadu. Goriška obči na se je hotela oddolžiti spominu na velikega inovatorja in znanega animatorja, ki je vse življenje posvetil lutkarstvu in nedvomno pustil globoko sled v tej umetniški stroki. Razstava je res pomemben dogodek, saj je prvič zbrana celotna Podreccova zapuščina. S svojim gledališčem je Podrecca prepotoval malodane ves svet. Vsaka obiskana dežela mu je znala navdihniti kaj novega in on je njeno živo tipičnost izluščil in jo prelil v svoje predstave. Slavni umetniki (Chaplin, Toscanini, MauriceChevalier) so občudovali in cenili njegove stvaritve. 'Gledališče Malih" (Teatro dei Piccoli) se je rodilo 1.1914 v Rimu. S svojimi soustvarjalci seje Podrecca dalj časa zadržal v Italiji, a 1.1922 je začel svoje plodno svetovno popotovanje. Njegove živahne uprizoritve so bile prežete z glasbeno govorico (z njim so sodelovali glasbeniki, med drugim tudi Respighi) in so doživljale zavidljive uspehe in laskava priznanja. Ko pa se je 1.1959 končala Podreccova življenjska pot, je žalostno utihnila tudi njegova umetnost. Dragocena dediščina bi se skoro porazgubila, če ne bi I. 1979, po nekem deželnem zakonu, večji del tega bogastva postala last Stalnega gledališča F-Jk. Od tedaj dalje so njegove lutke spet zaživele v novi preobleki in že večkrat razveselile male in velike gledalce. Scenograf Pier Paolo Bisle-ri, ki je uredil razstavno gradivo, ni imel namena kronološko prikazati Podreccovega umetniškega dela, pač pa si je razstavo zamislil kot nekakšno skladišče starinarja. Obiskovalec se počasi privaja na temačnost prostora, kjer medla svetilka osvetljuje razstavišče. Pozorne oči postopoma odkrivajo približno pol metra visoke lutke iz blaga in lesa z izrazitimi potezami. Vse so podrobno skončane in vsaka ima svojevrsten rekvizit. Natančna gibljivost lutk se kaže v velikem številu nitk, ki omogočajo razgibanost uprizorjenega dela. Poleg starejših izvirnih lutk nas vabijo še druge mlajše, prenovljene. Razen tega pa sta še skrivnosten zaboj, poln orodja za izdelovanje prikupnih lesenih igralcev, in pa oder, ki so ga uporabljali Po-dreccovi sodelavci pri vodenju lutk. Celotna zamisel in postavitev izjemne predstave je domiselna in učinkovita. Ko si namreč ogledujemo te čudovite osebice, se nam zazdi, da bodo v naslednjem hipu oživele, zaigrale in zaplesale ter izlile pred nami vso svojo življenjsko radost. Gornja Branica se razprostira na sredi poti med spodnjo Vipavsko dolino in Krasom. O njej doslej ni bilo veliko zapisanega, saj je to majhna vas z nekaj več kot sto prebivalci, ki razseljeni živijo v zaselkih: Dolanci, Kodreti, Čehovini, Večkoti, Koboli, Tre-bižani in Kovači. Konec preteklega leta je v zbirki Sakralni spomeniki Primorske izšla knjižica o Gornji Branici in njeni sakralni ter profani zgodovini. Avtor enaindvajsete knjižice je nekdanji braniški dušni pastir Branko Melink, ki se je podpisal tudi v druge knjižice iz pričujoče zbirke. Knjižico Gornja Branica je avtor predstavil v domači cerkvi, posvečeni mučenki sv. Katarini Sinajski. Predstavitve so se udeležili domačini, pa tudi Braničarji, ki jih je pot "s trebuhom za kruhom" zanesla v beli svet. Veliko izmed njih se jih v Branico vrača le za velike praznike, kakršna je bila tista nedelja, ko je bila predstavljena knjiga. Tistega dne pa je v Gornji Branici bilo še nekaj razlogov za veselje, slavje in praznovanje: zvonik domače cerkve se NOVA KNJIŽICA IN NOVA ZVONOVA GORNJA BRANICA SE PREDSTAVLJA MARJANA REMIAŠ po sto letih kiti z novima cerkvenima zvonovoma, ki soju naročili, plačali in v Branico prepeljali domačini. Nova zvonova se bosta starejšemu bratu v zvoniku pridružila na pomlad. Njuno posvetitev, mašo in blagoslov je opravil generalni vikar koprske škofije Renato Podberšič, botri zvonov so postali najmlajši braniški otroci, največ zaslug za uresničitev ideje o zvonovih pa ima poleg predsednika va- ške skupnosti Vida Sorte tudi nekdanji duhovnik Branko Melink. Naložba nakupa novih zvonov je vredna nad dva milijona slovenskih tolarjev, kar ni malo; denar so kot rečeno v celoti zbrali vaščani in njihovi svojci, kar so pohvalili tudi vsi duhovniki, ki so nekdaj službovali v Gornji Branici in so se nedeljskega slavja radi udeležili. PRED PREDSTAVITVIJO ZANIMIVE KNJIGE V galeriji Ars v Katoliški knjigarni bo i petek, 24. januarja, ob 18. uri predstavitev zanimive knjige pisateljice Nade Matičič z naslovom Vodnjak pozabe. To je že enajsti avtoričin roman, obravnava pa enega od ključnih problemov slovenskega naroda v zvezi z dogodki ob koncu druge svetovne vojne. Kot je znano, je prišlo v tistem času znotraj našega narodnega prostora do globokih delitev, katerih posledice je mogoče čutiti še dandanes. Nada Matičič se je omenjeni tematiki približala odkrito in iskreno, medtem ko so mnogi prepričani, da je o njej najbolje molčati, o čemer ne nazadnje govori že naslov knjige. Izbrala je obliko zgoščenega romana, v katerem se po dolgih desetletjih v Benetkah srečata dve zanimivi osebnosti. Pride namreč do odkritega soočenja med dvema ženskama, od katerih je prva izgubila moža prav v obračunavanjih oziroma pobojih ob koncu vojne, druga pa je bila ves čas v prvih vrstah uradnega povojnega režima v Sloveniji. Njuni življenjski zgodbi sta sicer povezani, vendar se odvijata na dveh popolnoma različnih bregovih. Tako različnih, da imamo kot bralci pred seboj dva povsem drugačna značajska tipa osebe. Pisateljica je navedeno situacijo, ki večkrat ostaja le predmet brezkoristnih političnih spekulacij, dvignila na človeško raven. Slednja skuša razumeti obe strani in se kljub jasni opredeljenosti za pravičnejši in boljši svet nikdar ne spušča na raven čr-no-bele tehnike, zato sta oba ženska lika prepričljiva, imata svoj prav in svoje slabosti. Bralec ima na ta način lepo priložnost spoznati o-be skrajnosti slovenske zgodovinske izkušnje kakor tudi tragičnost velike razdalje, ki se je vsidrala v narodov spomin in jo je nujno odpravljati tudi v današnjem času. Knjiga je nedvomno tehten prispevek vsem tistim poskusom, ki si iskreno prizadevajo za tesnejšo notranjo narodno povezanost ter njegovo srečno prihodnost, v naš prostor pa prihaja po zaslugi ljubeznivega posredovanja Zore Saksida. Predstavil jo bo Janez Povše, o njej pa bo seveda spregovorila tudi pisateljica sama. OBVESTILO PD RUPA-Peč vabi na izlet na sneg v Podklošter v nedeljo, 26. t.m. Odhod iz Rupe ob 7. uri. Vpisuje Tanja Kovic, tel. 882285. Preteklo nedeljo se je na praznik krsta Kristusovega, 12. januarja, versko občestvo v Štandrežu zadnjič poslovilo od svojega pokojnega župnika Jožefa Žorža. Pokojni je umrl v civilni bolnišnici v petek zjutraj. V soboto popoldne so ga pripeljali v štan-dreško cerkev, kjer so verniki vso noč čuli pri njem in molili, kakor je bila nekoč navada čuvati pri mrliču. V nedeljo dopoldne so bile maše ob njegovi navzočnosti v krsti sredi cerkve. Popoldne ob 14.30 pa je sledil pogreb na domače pokopališče. Za poslednje slovo so tako domačini kot tudi ljudje iz mesta in bližnjih vasi napolnili prostorno župnijsko cerkev. Sv. mašo je vodil nadškof Bommarco ob asistenci škofovega vikarja g. Oskarja Simčiča in dekana Antona Lazarja ob somaševanju kakih 40 sobratov s tostran in onstran državne meje ter kanonikov stolnega kapitlja, saj je bil pokojni tudi kanonik. Med mašo je spregovoril g. nadškof in za njim še vikar za Slovence kanonik Oskar Simčič. Na koru je pel domači cerkveni pevski zbor. Prošnje vernikov so izrekli domačini v slovenščini, dve sta bili tudi v italijanščini. Po maši so izrekli zadnje slovo domačin iz Dornberka, kjer se je pokojni rodil, in dr. Damjan Paulin v imenu vaščanov. Skavtje so se mu poklonili s častno stražo in pozdravom Petra Černiča, v i-menu učencev osnovne šole Fran Erjavec pa se je od kateheta poslovila Isabel Paškulin. Vsi so se ustavili ob osebnosti in zaslugah pokojnega g. Žorža. Povzeli bi jih takole: kot sin dornberškega kmeta se je rodil 19. 10. 1915. Osnovno šolo je opravil doma, nato pripravnico v Alojzijevišču, nakar je vstopil v malo semenišče v Gorici ter bil v zelo številnem razredu. Po maturi se je priglasil za teološki študij v goriškem bogoslovju. Iz svojih dijaških let se je rad spominjal, kako je hodil okrog goriških gostilničarjev ponujat domače vino, saj so živeli od tega. V mašnika ga je posvetil nadškof Karel Margotti 11.6. 1938. Prvo službo je dobil kot kaplan v Komnu na Krasu. Leta 1941 je sprejel upravo župnije v Mirniku. Položaj je bil tam nacionalno težak, ker je prejšnji župnik g. Če-šornja moral zapustiti župnijo zaradi težav s tedanjo fašistično oblastjo. G. Žorž se tega ni ustrašil in sprejel službo. Poleg Mirnika je hodil maševat v Skrljevo. Toda izpraznilo seje mesto župnika v Mavhinjah in g. nadškof ga je poslal v Mavhinje, kjer je ostal devet let. Zgodilo se je pa, da se je izpraznilo mesto župnika v Štandrežu. Tedanji nadškof Ambrosi je naprosil g. Žorža, naj sprejme to predmestno župnijo. Tako je prišel v Štandrež leta 1960 in ostal na tem mestu do MSGR. JOŽEFU ŽORŽU V SLOVO KAZIMIR HUMAR upokojitve pred tremi leti. Goriški kapitelj ga je sprejel med svoje člane, toda stanoval je v svojem stanovanju v ulici Trento. NEKAJ NJEGOVIH ZNAČILNIH DEJAVNOSTI To je bil oris njegovega življenja. V tem okviru so vsi Zgovorni ki podčrtali nekaj njegovih lastnosti. Najprej to, da je bil duhovnik iz ljudstva za ljudstvo. V tem oziru ni poznal kompromisov ne lv Mirniku v času vojne in partizanstva in ne po vojni v časih zapletenih razmer v domači vasi in v našem zamejstvu. V tedanjem malem semenišču in bogoslovju seje utrdila naša narodna Jzavest in ostali smo vedno slovensko zavedni, čeprav so nam nekateri očitali narodno odpadništvo. Očitali so pa tisti, ki so pod geslom narodne svobode skrivali svoje resnične revolucionarne težnje po oblasti. To je I uvidel tudi pokojni, posebno ko so usmrtili sošolca Lada Piščanca in Ludvika Slugo. Kot duhovnik je povsod imel pred očmi duhovni blagor vernikov. To je potrdil tudi nadškof Bommarco. Ker je sedaj župnija narodno mešana, je vsako nedeljo daroval mašo tudi za italijanske vernike. Prav tako se je zavedal, da morajo v župniji pomagati laiki. Zato se je posvečal mladini in pospeševal skavtsko organizacijo. Zelo mu je bilo pri srcu tudi cerkveno petje. Sam dober pevec je vedno skrbel, da sta sodelovala pri bogoslužju dober cerkveni in mladinski pevski zbor. Zavedal se je tudi, da je za rast verskega življenja potrebno tudi udejstvovanje na kulturnem področju j iz krščanskih izročil. Sodeloval je zato pri domačem prosvetnem društvu in prav za i razvoj prosvetnega življenja se je zavzemal za gradnjo prosvetnega doma Anton Gregorčič tik ob cerkvi, ki je danes drugo središče tudi i verskega življenja v Štandrežu. Nazadnje je poskrbel še i za novo župnišče in kupil stavbo na trgu pred cerkvijo ter prodal staro župnišče, ki je bilo precej oddaljeno. Tako sta sedaj na trgu pred cerkvijo prosvetni dom z dvoriščem in pa prostorno župnišče. ZA LEPOTO BOŽJE HIŠE Poleg skrbi za versko življenje mu je bila pri srcu tudi lepota božje hiše. Cerkev sv. Andreja je že sama po sebi mogočna zgradba, toda ho-tel je, da bi bila še lepša. V ta namen je poklical slikarja Toneta Kralja, daje cerkev znotraj olepšal s svojimi podobami. Tako je sedaj štandreška J cerkev res umetniški biser. Za njegovo delo so mu Štandrežci vsi brez izjeme izkazali svojo hvaležnost in mu ob grobu zapeli žalostin-j ke v zadnje slovo moški zbor iz Dornberka, mešani zbor |Oton Župančič in domači cerkveni mešani zbor. Sedaj čaka g. Žorž večno vstajenje skupaj s številnimi duhovniki, ki so pokopani na štan-dreškem pokopališču. Naj bo njemu in vsem Bog bogat ;plačnik, mi pa skrbimo, da ne zapravimo njihove bogate dediščine. SPOŠTOVANI IN DRAGI MSGR. JOŽEF ŽORŽ! 33 let ste bili med nami in vsa zrela leta ste preživeli v Štandrežu. Obogatili ste našo skupnost z svojim plemenitim srcem, duhovnim bogastvom, narodno zavednostjo, kulturno zagnanostjo in človekoljubno prijaznostjo. Vaš prihod I. 7 960 je pomenil za Štandrež pravo pomlad in navdušenje za versko in narodno delo. Takoj ste se lotili velikih in širokopoteznih pobud. Uredili ste cerkev in povabili umetnika Toneta Kralja, da jo je lepo poslikal. Zgradili ste župnijsko dvorano, ki je postala pravo kulturno in vzgojno središče za vaško in tudi širšo skupnost. Župnijske prostore ste preselili na glavni trg ob cerkvi. Vsem tem zunanjim delom ste znali dati tudi bogato vsebino na verskem, vzgojnem in kulturnem področju. Na vašo pobudo in z vašim delom se je Štandrež obogatil z mladinskim in mešanim zborom, začeli ste z dramsko skupino in navduševali mladino za glasbeno vzgojo in skavtsko organizacijo. Vsa leta ste bili odbornik domačega prosvetnega društva in vnet pevec. Svojo aktivnost in zavzetost ste pokazali tudi v drugih organizacijah, Zvezi slovenske katoliške prosvete, Združenju cerkvenih pevskih zborov, Katoliškem tiskovnem društvu in Goriški Mohorjevi družbi. 33 let vaše prisotnosti med nami pomeni za vse nas srečno obdobje. Bili smo deležni vaše velike ljubezni. S svojim delom in vsakodnevnimi prizadevanji ste nam bili svetal 'gled in v spodbudo, da smo vam skušali stati ob strani in vam pomagati. Slovenska pesem in beseda sta vam bili veliki svetinji. Posebno pozornost ste namenili mladim in jih stalno spodbujali za verske in narodne vrednote. Pomoči in dobrega nasveta niste odrekli nikomur. Bili ste pravi in zanesljiv pastir. Dobro ste se zavedali, da sta verska in narodna zvestoba neločljivo združeni. Izhajali ste iz kmečkega o-kolja in ste zato znali zelo ceniti delo štandreških kmetov in njihova prizadevanja za o-hranitev slovenske zemlje. Msgr. Žorž, za kar ste naredili za našo skupnost, smo vam izredno hvaležni. Dobri Bog naj vam bo bogat plačnik. Gospod župnik, počivajte v blagoslovljenem miru na štandreškem pokopališču ob dušnih pastirjih, ki so pred vami globoko zaznamovali versko in narodno življenje v Štandrežu. - HVALEŽNI ŽUPLJANI SOŽALJE OB SMRTI msgr. Jožeta Žorža se uprava in uredništvo Novega glasa klanjata njegovemu spominu. Gospod Žorž je bil sodelavec Katoliškega glasa, član Katoliškega tiskovnega društva v Gorici in član Goriške Mohorjeve družbe. S hvaležnostjo se spominjamo njegovega dela. Sobratom in svojcem gospoda Žorža naj gre naše iskreno sožalje! ČLANI PROSVETNEGA društva Štandrež, mešanega pevskega zbora in mladinskega zbora ter Zveze slovenske katoliške prosvete, v kateri je bil msgr. Jože Žorž več let odbornik, ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. t ZAHVALA Ob izgubi naše drage VALERIJE BERGINC por. ONESTI se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali in počastili njen spomin. Posebna zahvala dr. K. Humarju in zdravnici T. Mesiano. Družini Onesti in Vogrič Gorica, 13. januarja 1997 TISOČ SLOVENCEV - TISOČ DAROV ZA KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ Ker se zavedamo velikih potreb ob obnovitvi Katoliškega doma, začenjamo širšo akcijo za podporo Kulturnemu centru Lojze Bratuž. Z združenimi močmi lahko veliko naredimo! N.N. 500.000; N.N. 100.000; N.N. 100.000; druž. Kara-ra-Valantig 200.000; Pavlin A. 350.000; Štefka Ambrožič 500.000; v spomin drage Verine mame Valerije Onesti Vida 100.000; N.N. Sovodnje 150.000; Ninko Černič 500.000; Amalija Ferigo 200.000; druž. Bandelli 100.000; Kiki Ravnik 100.000; v počastitev spomina svojega odbornika msgr. Jožeta Žorža daruje Združenje cerkvenih pevskih zborov 500.000; v spomin na pok. Fileja Minka 100.000; Darko Durcik z družino v hvaležen spomin na Marjeto Černič Ušaj 200.000 lir. Svoj prispevek lahko nakažete na uredništvu Novega glasa ali na tekoči račun št. 31276 na Kmečki banki. DAROVI ZA MISIJON g. I. Stante: N.N. s Peči: 50.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah: K. D. 40.000; N.N. 50.000; N.N. Peč 100.000; boter Marino ob krstu Gabrijela 50.000 lir; Lojzka Florenin 5.000; N.N. 65.000 lir. ZA CERKEV v Rupi: Milojka Ožbot 1 00.000; _ N.N. 60.000; Marjeta Černič 500.000; A.F. 25.000 lir; N.N. 25.000; N.N. 50.000; Darko Durcik z družino v hvaležen spomin na Marjeto Černič Ušaj 100.000 lir. ZA CERKEV na Peči: druž. Malič v spomin na moža in očeta Vladimira 100.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu: Renato in Helka 123.230 lir. ZA MlPZ Vrh sv. Mihaela: N.N. 200.000; Zora Devetak 50.000 lir. ZAMPZRupa-Peč: Karmela Masten z druž. v spomin na mamo Viktorijo 200.000; Marjeta Černič 500.000; A-driano Malič v spomin na o-četa Vladimira 50.000 lir. ZA GRADIJO cerkve na Pal-kišču Z.S. 300.000 lir. ZA ZAVOD sv. Družine: v spomin na mamo Valerijo Berginc Onesti hčerka Vera 100.000 lir. V SPOMLN na svoje drage Amalija Ferigo po 50.000 lir za Sv. goro in za misijone. ZA SLOV. misijonarje: Roza Jančar 100.000; A.H. 100.000; Viki Vidmar 350.000 ZA SVETO goro: A.Š. ;300.000 lir. ZA NOVI samostan karmeli-jčank na Dolenjskem A.Š. 200.000 lir. ZA NOVI glas: Jolanda De-vetti 15.000; V. Inzko 46.000; druž. Gruntar, Kanada 15.000 lir. ZA MISIJON p. Kosa: N.N. z Vrha 10.000; N.N. 50.000; M.Č. 10.000; N.N. 20.000 lir. GALERIJA Vljudno vas vabimo na odprtje razstave JASNE MERKU Umetnico bo predstavil Joško Vetrih. Katoliška knjigarna, Travnik 25 petek, 17. januarja 1997, ob 18. uri. DRUŠTVO JADRO V RONKAH prireja TRADICIONALNO BOŽIČNICO Nastopili bodo združeni tržaški mešani zbor Zveze cerkvenih pevskih zborov iz Trsta ter - združeno in ločeno - zbor Jacobus Gallus in ŽPZ Glasbene matice. Nedelja, 19. t.m., ob 15.30 v cerkvi sv. Lovrenca PD MIRKO FILEJ IN ODER 90 vabita na uprizoritev drame v treh dejanjih TEMNI PAJČOLAN avtorja W. Somerseta Maughama režija Emil Aberšek Izvaja dramska skupina PD F.B. Sedej iz Števerjana. V nedeljo, 19. januarja 1997, ob 17. uri KATOLIŠKA KNJIGARNA - 1RAVNIK 2r> Vljudno Vas vabimo v razstavne prostore Katoliške knjigarne na predstavitev romana Nade Matičič VODNJAK POZABE Delo bo ob prisotnosti avtorice predstavil Janez Povše. V petek, 24. januarja 1997, ob 18. uri. 11 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 12 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 BENEŠKA SLOVENIJA KANALSKA DOLINA ZDOMSTVO RU B R IK PESNISKA ZBIRKA TIHOŽITJE ENKRATNOST DR. MACE JOGAN SNEŽNE RAZMERE S ki op Nas/ ljudje pa je posvečen dvema osebnostima, ki sta v prejšnjem letu zapustili med nami veliko vrzel, ki jo bomo težko zapolnili; mislimo na Izidorja Predana in Salvatoreja Venosija, ki sta namenila svoje življenje Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Slovenski ustvarjalnosti je namenjen zadnji del koledarja; za poezijo in krajšo prozo pa so poskrbeli Giuseppe Floreancig, LuciaTrusgnach, Michelina Blasutig, Marina Cernetig, Viljem Cerno, Lu-ciano Chiabudini in Franc Rupnik. Trinkov koledar se letos končuje z zelo pomembno slovensko bibliografijo videmske pokrajine (1990-1996); zbrali sta jo Ksenija Majovski in Magda Pavlič Maver, seveda zanimivo in koristno predvsem za morebitne raziskovalce te zemlje. Nazadnje moramo vsaj na kratko spregovoriti o likovnem vložku letošnjega Trin-kovega koledarja. Na sredinskih straneh publikacije se nam predstavljajo ikone domačega ustvarjalca Pasqua-leja Zuanelle (na sliki). Ob krajšem življenjepisu Zuanelle ter uvodni besedi o ikonah se nam avtor predstavlja predvsem s svojimi deli, in sicer s 15 ikonami, ki govorijo z lastno lepoto in ne potrebujejo nadaljnjih razlag. Letošnji Trinkov koledar s svojimi 226 stranmi je založila Zadruga Lipa iz Špetra; oddolžiti pa se moramo tudi trem urednikom, ki so omogočili letošnjo publikacijo, in sicer Marinu Vertovcu, Živi Gruden in Lucii Trusgnach. 14.1.97 cm snega odprte proge delujoče vlečnice zadnje sneženje dostopne ceste tekaške proge KRAJ MIN • MAX 5t. km na SKUPNIH SREDI TEDNA - V KONCU TEDNA DNE -KOLIČINA (V) OBVEZNE VERICE SKUPNIH KM / j TEPTANIH KM j NEVEJSKO SEDLO tel. 0433/54026 90 - 200 8/9 7-7 3.1. - 25 cm (v) 2,5/2,5 TRBIŽ - SV. VIŠARJE tel. 0428/2967 40-80 12/14 7-8 6.1-5 cm odprte 60/50 RAVASCLETT0 ZONCOLAN tel. 0433/66033 60-120 20/20 6-9 10.1. - 5 cm odprte 5/5 F0RNI Dl S0PRA VARM0ST tel. 0433/88208 40-80 10/12 5-7 6.1. -10 cm odprte 15/10 PIANCAVALL0 tel. 0434/655258 30-80 20/20 11 -14 6.1. - 5 cm odprte 15/15 OBVESTILO ZAVOD ZA IZOBRAŽEVANJE iz Špetra obvešča svoje člane, da bo redni občni zbor v ponedeljek, 20. januarja, ob 1 7. uri v prvem sklicanju in ob 18. uri v drugem sklicanju. Potekal bo na sedežu Dvojezičnega šolskega središča v Špetru, Ažlinska cesta 9. Dnevni red predvideva poročila o delovanju in programih, določitev članarin, obračun za leto 1996 in proračun za leto 1997 ter obnovitev društvenih organov (9 članov upravnega odbora in 3 članov nadzornega odbora). Ob začetku del bo občni zbor izvolil tričlansko volilno komisijo, ki bo skrbela za izvedbo volitev: pregled predloženih kandidatnih list, organizacijo volitev in proglasitev izidov. Ker je občni zbor v ponedeljek, je rok za predložitev list podaljšan in zapade na dan občnega zbora ob 12. uri. Vse dodatne informacije in ustrezne obrazce nudi tajništvo dvojezične šole. Prva ponovoletna knjižna predstavitev v novogoriški knjižnici Franceta Bevka je doletela dr. Maco Jogan, sicer redno profesorico na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, publicistko in avtorico štirih socioloških raziskovalnih knjižnih publikacij. Dr. Maca Jogan je v lanskem letu presenetila ljubitelje poezije z literarnim prvencem Tihožitje - knjigo, ki je izšla pri novogoriški založbi Branko, čeprav je že objavljala leposlovje v revijah Sodobnost, Primorska srečanja, Znamenje in Borec. Tihožitje je oblikovno disciplinirana, večkrat v sonetno ali kakšno podobno formo razvrščena pesniška postavitev, katere verzi govorijo o svojevrstnem intelektualnem in mitskem doživljanju sveta, seveda predvsem intimnega. Zbirka obsega e-najst pesniških sklopov, njena estetska in literarna vrednost pa je predvsem v večnem raziskovanju erosa in tanatosa, ljubezni in smrti, v katerega pesnica pada in iz katere išče izhod. Tako seje o pesniški zbirki Mace Joganove razpisal tudi slovenski literarni kompara- MARJANA REMIAS tivist Matjaž Kmecl. Novogoriško predstavitev Tihožitja in klepet z avtorico Joganovo je z obiskom počastilo lepo število ljubiteljev poezije in knjižnih novosti, o knjigi in avtorici pa je v novogoriški knjižnici spregovorila novinarka Marjana Remiaš. Z založbo Tihožitja Mace Joganove peto obletnico delovanja proslavlja tudi novogoriška založba Branko, za katero stoji njen gonilni člen - založnik Branko Lušina. V petih letih je založba prodrla na primorski, pa tudi osrednji slovenski literarni trg s knjigami pretežno primorskih avtorjev. Knjižna in tržna uspeha v lanskem letu sta prav gotovo bili knjigi Tisoč dni, dvesto noči Marka Sosiča o pregledu življenja in dela v Primorskem dramskem gledališču v času njegovega službovanja in knjiga z naslovom Kamniti velikan na Soči avtorja Gorazda Humarja, ki je prva knjižna publikacija o solkanskem mostu na reki Soči. Za letošnje leto pa si založba zastavlja perspektivne in ambiciozne delovne cilje. BOGATA VSEBINA NOVE ŠTEVILKE VIPAVSKEGA GLASA Ob pričetku novega leta 1997 je izšla nova, že devetintrideseta številka Vipavskega glasa, glasila tamkajšnje Krajevne skupnosti. Vsebina tega časnika, ki ga pošiljajo tudi številnim rojakom iz Vipave, ki žive v raznih državah na tujem, je tudi tokrat pestra, zanimiva in bogato dokumentirana z navedbami datumov, dogodkov in dokumentov iz bolj oddaljene ali bližnje preteklosti. Objavljeni so sestavki o nastanku in razvoju denarja, Vipavi in Vipavcih v ogledalu Bleivveisovih Novic, Vipavski ohceti nekdaj ter o koncu znanega Živčevega mlina. Prof. bibličnih znanosti na Teoloških fakultetah v Ljubljani in Mariboru dr. Jurij Bizjak je napisal članek z naslovom Up in strah prevajalca. V prispevku obravnava izkušnje, ki si jih je pridobil pri prevajanju iz hebrejskega v slovenski jezik kot eden izmed prevajalcevoz. sodelavcev za novo Sv. pismo v slovenskem jeziku, ki je izšlo lani. V članku, objavljenem v Vipavskem glasu, poudarja, da "nad prevajalcem, tudi v primeru, da bi imel dar preroštva, visi trda beseda, ki jo je Gospod govoril Izraelcem glede lažnega pravega preroka: "Morda porečeš v svojem srcu: Kako naj spoznam, katere besede Gospod ni spregovoril? Kadar prerok govori v Gospodovem imenu, pa se beseda ne zgodi in ne izpolni, je to beseda, ki je Gospod ni povedal. V predrznosti jo je govoril prerok: nikar se ga ne boj!" Z druge strani pa slehernega prevajalca navdajata preprosta želja in ljubka misel, ki ju je izrekla Mala Tere-zika: "Če bi bila duhovnik, bi se naučila hebrejsko in grško, da bi spoznala Božjo misel takšno, kakršno je Bog izrazil v našem človeškem jeziku." Za delo, ki ga opravlja, mora biti prevajalec skrajno previden in tankočuten. "Kolikokrat sem si zaželel, da bi mi Job samo na glas prebral kakšno težko razumljivo vrstico: iz njegovega napeva, poudarkov in predahov bi lahko takoj natančno razbral njegovo misel. Ali pa sem si zaželel, da bi Izaija na glas zacvilil, kadar sem mu z zgrešenimi pomeni pulil brado, pa je vselej "cvilil" le poti-! homa in vdano čakal, da ga bom zaslišal in našel pravo sled. Treba je pognati v boj vseh pet čutov: vid, sluh, tip, okus in vonj; včasih je treba vohati, kakor voha pes, in gledati tako, kakor pravi Mali princ: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Verni verujemo, da je Sveto pismo Božja beseda, resnična, iskrena i in zanesljiva, živa in preizkušena v zgodovini Izraela in Cerkve. Takšna vera sili prevajalca, da prevaja vestno, zvesto in natančno." ---------M TRINKOV KOLEDAR ZA LETO 1997 ERIKA JAZBAR "Čeprav je Beneška Slovenija majhna, se najde več ljudi, ki so vredni omembe. Mednje vsekakor spada Pasquale Zuanella, diakon vzhodnega obreda in znan ikonograf samouk, ki živi in dela v visokogorski vasici Matajur." Na 35. Dnevu emigranta so predstavili tudi Trinkov koledar za leto 1997. Publikacijo izdaja Kulturno društvo Ivan Trinko iz Čedada; letos je posebno bogata številka, sicer že šesta po vrsti novega ciklusa, ko je za ponovno redno izhajanje koledarja poskrbelo omenjeno društvo. Spomnimo, da se je Trinkov koledar rodil kot glas ljudi, ki so bili izgnani oziroma primorani zapustiti svojo domačo zemljo zaradi ekonomskih in političnih razlogov ter vsakovrstnih pritiskov. Nastal je v Belgiji med preštevilnimi slovenskimi izseljenci, da bi spominjal našega človeka na rodni kraj, na pojočo narečno govorico ter na teptane pravice. V Slovenskem glasu (listu, ki je izhajal od leta 1952 v Belgiji za slovenske delavce) leta 1953 pod rubriko Novice izpod Matajurja lahko beremo: "V počastitev njega (Ivana Trinka, ki je praznoval 90 let, op. p.) je pršu na dan adan zlo Ijep koledar za Ijeto 1953, v katerem je pisano vse o naših dolinah in vaseh: zgodovina naših vasi, naše pravce, pjesmi in drugo. Je pisano tud o naših djeloucih v Belgiji." V vseh teh letih se je koledar nedvomno spremenil, obogatil ter prilagodil izhajanju v domačem kraju, vendar je njegova vsebina ostala skoraj nespremenjena. V štirih vsebinskih sklopih nam tudi letošnja izdaja predstavlja našo zemljo, njeno zgodovino in naše ljudi ter njihovo ustvarjalnost, ob koledarskem delu in drobcu iz ljudske modrosti seveda, za katere je tudi tokrat poskrbel Emil Cencig. Uvodno besedo so letos prepustili dvema županoma obmejnega območja, in sicer Ruski križ Ivan Trinko. Do uresničitve teh naših želja pa bodo za naš narodni jezik skrbela slovenska društva Benečije, slovenski duhovniki in Trinkov koledar." Trinkov koledar nam nato v naslednjih straneh predstavlja zapise o naši zgodovini; izpod peresa Roberta Da-pita lahko beremo o lanskoletnem Mladinskem raziskovalnem taboru v Benečiji, Li-liana Monai nam spregovori o liku slavista in raziskovalca lljiča Tolstoja, msgr. Marino Qualizza obeleži 30. obletnico beneškega lista Dom, medtem ko se Neva Lukež spominja prvega srečanja z Beneško Slovenijo ter Predanom; nazadnje lahko beremo zapis Slavka Ciglene-čkija o poznoantičnih naselbinah na Tonovcovem gradu pri Kobaridu, o rezijanski Šmarni miši pa nam pripoveduje Luigia Negro. Naš svet nam prinaša beneške običaje, pregovore in razlage sanjskih prividov mesec za mesecem v letu 1997 (Adriano Noacco, Luisa Battistig), razmišljanje o komunikaciji med različnimi [etnijami (RitaMascialino) ter izapis o Matajurju (Franco Fornasaro). Odrešenik Aheiropoiet Sv. Jurij Goreči grm Luigiju Palettiju iz Rezije ter Ivanu Božiču, županu občine Tolmin, ki je takole lepo napisal: "Združenje Evrope z vsemi pravicami narodov, manjšin in narodnosti je le povečana želja po mirnem sobivanju Italijanov, Furlanov in Slovencev. Prav to pa je že zdavnaj zagovarjal pisatelj, pesnik, filozof, prevajalec, glasbenik, umetnik, znanstvenik, politik in akademik PRI ZALOŽBI HUMAR PUBLIKACIJA O SIMBOLIH SLOVENCEV ZDRAVJE - VREDNOTA PRED VSEMI DRUGIMI ZDRAVSTVO V SLOVENIJI NA RAVNI POVPREČNO RAZVITIH EVROPSKIH DRŽAV MARJAN DROBEZ V nedavno opravljeni anketi Centra za raziskavo javnega mnenja, ki je zajela 1.050 ljudi iz 210 različnih okolij v Sloveniji, so ugotovili, da si Slovenci želijo, da bi vlada namenjala največ denarja iz državnega proračuna za izobraževanje, zdravstvo in okolje. Na lestvici vrednot po njihovi pomembnosti pa sta nizko u-vrščeni vojska in policija. Na vprašanje, za katero področje v državi oz. družbi naj bo vlada v celoti odgovorna, se je večina anketirancev odločila za zdravstveno oskrbo in za življenjske razmere upokojencev. Z deležem bruto domačega proizvoda, namenjenega zdravstvu, se Slovenija uvršča med povprečno razvite evropske države in je v skladu s tem primerljiva z njimi tudi po ugodnih kazalcih oz. uspehih, ki jih v zdravstvu dosega. Sicer pa se delež izdatkov za zdravstvo v držav- nem proračunu še nadalje veča, naraščajo pa tudi izdatki za zdravstvo na prebivalca. Kljub temu se ohranjajo težnje, ki jih je spodbujala tudi prejšnja vlada pod vodstvom dr. Janeza Drnovška, da bi zmanjšali oz. celo odpravili nekatere pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tudi v naši državi so najbolj razširjene bolezni srca in ožilja, rakasta obolenja in sladkorna bolezen. Pri posegih v primeru srčnih bolezni je Klinični center v Ljubljani v zadnjih nekaj letih dosegel velik napredek, ki ga na tem področju uvršča na eno izmed prvih mest v Evropi. V Kliničnem centru so prvo presaditev srca izvedli leta 1990. Specialisti v omenjeni vrhunski slovenski zdravstveni ustanovi so v letih 1991-1995 opravili 2.481 operacij na odprtem srcu, zaradi česar bolnikov ni treba več pošiljati na operacije v tujino. Zavod za zdravstve- no zavarovanje je nedavno odobril finančna sredstva za dodatnih 100 operacij na odprtem srcu, kar pomeni, da bolnike, ki so življenjsko o-groženi, lahko takoj operirajo. Tisti, ki niso neposredno v življenjski nevarnosti, pa morajo na poseg čakati tudi do 7 mesecev. Docent dr. Tone Gabrijelčič, predstojnik oddelka za kirurgijo srca in ožilja v ljubljanskem Kliničnem centru, poudarja, "da delamo bolj ali manj vse, kar na tem področju delajo v svetu. Med operacijami, ki jih izvajamo na odprtem srcu, je največ koronarne kirurgije, operacij na zaklopkah pa je, kot v drugih državah, nekoliko manj zaradi prevencije akutnega revmatizma. Vse več je tudi kombiniranih posegov, pri katerih hkrati operirajo na venčnih arterijah in zaklopkah, če gre za okvare po infarktu, pa tudi na srčni mišici". Med uspehe v slovenskem zdravstvu spada nizka .umrljivost dojenčkov, saj na Tem področju spada slovenska država med najbolj razvite v Evropi in na svetu. Pri lzdravstvenih kazalcih, ki pomenijo slabšanje stanja, so po podatkih ministrstva za zdravstvo na prvem mestu tisti, ki kažejo na to, da nara-[šča število rakavih bolnikov. Vse več je predvsem raka na dojkah, najbolj pri ženskah, j stari h nad 40 let. Hitro na- i rašča tudi število sladkornih bolnikov. V Sloveniji jih je že okoli 80 tisoč; menijo pa, da veliko sladkornih bolnikov še | ni odkritih. V Sloveniji vsako Heto zboli za sladkorno bo-! leznijo približno 5 tisoč ljudi. V Ljubljani so na podlagi naključnega vzorca ugotovili, j da je več kot 20 tisoč odraslih Ljubljančanov sladkor-; nih bolnikov. Zdravnica specialistka dr. Vlasta Gjura- I Kaloper opozarja, da so pri več kot polovici vseh prebivalcev slovenske prestolnice ugotovili mejno zvišan krvni sladkor (med 5,6 in 8 mnol/ I). Ali drugače: pri vsakem drugem meščanu, ki so ga pregledali zdravniki, so ugotovili visoko tveganje za sladkorno bolezen. ZE 13 TELEFONSKIH ŠTEVILK ZA LJUDI V STISKI PRIPOROČILO SLOVENSKIM VOJAKOM ZA LAJŠANJE STRESOV IN BOLEZNI PHE SY*B0LS OP THE SL0VENES Ustoličevanje karantanskega vojvode na Knežjem kamnu V Sloveniji so razne humanitarne, dobrodelne ali druge organizacije vzpostavile že 13 telefonskih številk, na katere se lahko obračajo ljudje, ki so v stiskah. Take številke imajo v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru in Postojni. Ena od začetnic uvajanja telefonov za ljudi v stiski je Barbara Brecelj, sicer državna tožilka iz Ljubljane. Po njenih izkušnjah se najpogosteje obračajo po pomoč in nasvete ženske v stiski. Toda v določenem starostnem obdobju prednjačijo moški, in sicer tisti med 50. in 65. letom starosti. Problem, ki muči večino teh ljudi, je osamljenost, ki je trojna: ekonomska, socialna in duševna. Gre za neko notranjo praznino, ki nastane sčasoma oz. se pojavi pri ljudeh, ki so bili prej polno zaposleni; ko pa se nenadoma znajdejo sami s seboj, u-gotovijo, da nimajo niti moči, niti se niso sposobni spoprijemati s težavami, ki jih prinaša vsakdanje življenje; to pa je zdaj dosti bolj trdo, kot je bilo prej. To je povezano tudi z drugimi socialnimi problemi: s tem npr., da osamljeni ljudje nimajo stikov ne s sosedi ne z družbo kako drugače; mnogim starejšim ljudem so pomrli prijatelji, če so jih sploh imeli. Drug problem, zaradi katerega ljudje kličejo na zaupne telefonske številke, je na- i silje - tako domače kot tudi na delovnem mestu. V glav-I nem gre ža nasilje, o katerem j glas običajno ne pride prek domačih štirih sten in se njegovo reševanje vrti v krogu, ' tako da se sploh ne reši toliko časa, dokler ne pride do hujših napadov in posledično do kazenskih ovadb. Tu se sicer začnejo postopki, ki so dolgotrajni in se pogosto vlečejo v nedogled. Naj omenim, da v Mariboru od nedavnega že deluje zatočišče za maltreti-rane. Naslovi takih zatočišč bodo tajni predvsem zato, da se nasilniki ne bi tudi tam pojavljali. Gospa Barbara Brecelj, prostovoljka na enem izmed telefonov za ljudi v stiski v i Ljubljani, je v pogovoru za i neko revijo tudi opozorila, da je položaj slovenskih žensk nasploh zelo slab. V primer-^ javi z evropskimi ugotovitvami pa je vendarle mogoče reči, da gre ženskam v Sloveniji I kljub vsemu nekoliko bolje I kot njihovim sovrstnicam v drugih državah. V teh dneh bo pričel delovati prvi in doslej edini slovenski telefon za klic v duševni stiski, ki bo deloval neprekinjeno 24 ur dnevno in vse dni v letu. Vzpostavilo ga je Društvo svetovalcev po Za- 1 upnem telefonu Samarijan v i Ljubljani, njegovi telefonski ] številki pa sta 080 11-13 in (061-125-27-52. Zdravnica dr. Irena Jurca je v rubriki specializiranega vojaškega časnika Slovenska vojska, ki je namenjena njenim odgovorom o zdravljenju raznih bolezni, namesto nasvetov prepisala nekaj misli iz 17. stoletja, ki so jih našli v cerkvi sv. Pavla v Baltimoru, ki da človeku "včasih bolj pomagajo pri tegobah in boleznih kakor pa kakšno zelo dobro, medicinsko preizkušeno zdravilo. Človek naj spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominja miru, ki ga najde samo v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se sebičnih in napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov! Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri poslih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar. A zato ne spreglej, da je zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj. Bodi, kar si, bodi svoj! In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let, drugo z drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. In ne spravljaj v žalost same sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, toda vedno bodi do sebe tudi blag. Otrok vesolja si, nič manj, kot so to drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne, vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne so težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. To je potrebno kljub vsej nesnagi in žalosti. Kljub vsem izničenim sanjam je svet vendarle čudovit. Bodi ponosen, bodi srečen." -----------M IZ STATISTIKE ŽUPNIJE NA KAPELI Župnija Gospodovega o-znanjenja Mariji na Kostanjevici oz. na Kapeli nad Novo Gorico ima bogato versko dejavnost. Za ponazoritev navajamo nekaj podatkov iz delovanja župnije v lanskem letu. V letu 1996 je bilo na Kostanjevici 43 porok, 36 krstov in 33 pogrebov. V tamkajšnji cerkvi so duhovniki frančiškani podelili 37.500 svetih obhajil. - Pred nekaj dnevi je izšla še ena knjiga o simbolih slovenskega naroda, njen avtor pa je publicist Sergio Pipan iz Trsta. Gre v marsičem za ponatis besedil iz drugih del, tudi iz Glasu Korotana, ki ga je v osemdesetih letih na Dunaju izdajal Ivan Tomažič. Vendar pa so v novi publikaciji našim narodnim simbolom, ki so že bili objavljeni, dodani Beneški kamen, ki je že dolga stoletja simbol prisotnosti Slovencev v Beneški Sloveniji; pa Brižinski spomeniki, ki so, kolikor vemo, najstarejša pismena pričevanja o slovenskem jeziku. Dr. Janko Jež iz Trsta je pred kratkim pripravil njihov prvi prevod v italijanščino. Zaradi tega mu zagotovo pripada zasluga za veliko kulturno delo, ki zapolnjuje dokajšnjo vrzel v slavistiki na Apeninskem polotoku. Sicer pa avtor novega dela v uvodu meni, "da so najstarejša pričevanja o slovenskem jeziku dejansko t.i. Slovenetski napisi, ki so izraz venetske praslovanske kulture. Izšli naj bi med šestim in petim stoletjem pred Kristusom." V knjigi so objavljeni in o-pisani simboli, kot so lipa, Kralj Matjaž, Zlatorog, Knežji kamen, Vojvodski stol, Črni panter, Slovenski klobuk in Rdeč nagelj; dodani so novi: Beneški kamen, Brižinski spomeniki in tudi napisi, ki naj bi izhajali iz kulture Venetov. V uvodu v novo publikacijo je tudi zapisano, "da so simboli Slovencev, ki že od najstarejših časov prebivajo na območju Alpe-Jadran, dragocena sestavina narodne in kulturne biti, ki pa so jo avtoritarni režimi v 20. stoletju dolga desetletja sistematično zatirali in dušili: najprej fašizem in zatem beograjski jugoslavizem." Knjiga je izšla v slovenskem, italijanskem, nemškem in angleškem jeziku, založila pa jo je zasebna založba Humar iz Bilj. -----------M 90-LETNIK VSAK DAN PRI MAŠI NA KAPELI Zadnja številka Kapelskega zvona, ki je glasilo župnije Gospodovega oznanjenja na Kostanjevici nad Novo Gorico, poroča o globoko vernem Darku Pirihu, ki kljub svoji častitljivi starosti - dopolnil je namreč 90 let - vsak dan hodi na Kapelo. Pravi, da so mu starši - rojen je bil v Lokovcu na tr-novsko-banjški planoti, zdaj pa živi v Novi Gorici - lepoto cerkve na Kapeli posredovali v preprosti besedi. Ko so ga otroške noge prvič ponesle v Gorico, je pohitel v cerkev in se tudi sam prepričal, da je še lepša kot predstava o njej v njegovi otroški domišljiji. Nedelja brez petja se mu je zdela kot dan brez sonca. Zato se je tudi sam pridružil pevcem na cerkvenem koru. Njegova življenjska pesem je dolga 68 let, v Kapeli pa je Gospodu prepeval celih 45 let, vse do leta 1990. Zaradi utrujenosti se je tiho umaknil s pevskega kora med vernike v cerkveni ladji. Gospod Darko Pirih je kljub svojim 90 letom zdaj pri maši vsak dan. - M "UMETNIKI ZA KARITAS" V AJDOVŠČINI V petek, 17. januarja, bo ob 18. uri v Pilonovi galeriji v Ajdovščini otvoritev prodajne razstave pod naslovom Umetniki za Karitas. Razstavljena bodo dela, ki so jih ustvarili umetniki Galeb Balee, Dare Birsa, Lucijan Bratuš, Ana Cajn-ko, Klementina Golija, Stane Jarm, Azad Karim, Janko Kastelic, Andrej Kosič, Mira Ličen Krmpotič, Zmago Modic, Zmago Posega, Rudi Skočir, Klavdij Tutta, Rudi Pergar in Mojca Vilar v slikarski koloniji na Sinjem Vrhu od 9. do 13. septembra 1996. Dela in umetnike bo predstavila umetnostna zgodovinarka Anamarija Stibilj. Razstava bo odprta do 1. februarja, izkupiček prodanih del bo Škofijska Karitas - Koper namenila Mladinskemu domu v Čepovanu. Umetnost, kultura, solidarnost in dobrota naj povežejo vse ljudi! 13 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 14 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 JELENA STEFANČIČ POMEMBNA PRAVNA NOVOST V PROMETU Z NEPREMIČNINAMI j čal akte, za katere je bil potre- DAMJAN HLEDE Zakonski odlok št. 669 z dne 31. decembra 1996, povezan s finančnim manevrom za leto 1997, prinaša v 3. členu pomembno novost: predvideva namreč možnost, da se lahko vpišejo v javni nepremičninski register tudi predhodne pogodbe, s katerimi se stranke zavežejo, da bodo v določenem roku sklenile dokončno pogodbo, ki bo imela kot predmet prenos lastninske pravice ali pa ustanovitev oz. prenos drugih stvarnih pravic na nepremičninah. Predhodne pogodbe so danes v prometu z nepremičninami vsakdanje opravilo. Z njimi si hoče kupec zagotoviti prednost pred drugimi morebitnimi zainteresiranci za nakup iste nepremičnine ali katerekoli druge stvarne pravice nanjo. Predhodne pogodbe pa same po sebi niso bile doslej sposobne jamčiti to prednostno pravico potencialnega kupca, ki jo je sklenil. Prodajalec je lahko - potem ko se je s predhodno pogodbo že zavezal, da bo nepremičnino prodal določenemu kupcu (in za to že prejel določeno vsoto are) - mirno prodal isto nepremičnino komu drugemu, ki je pogodbo šel takoj prepisat v javni nepremičninski register. Ker predhodnih pogodb ni bilo mogoče prepisati, ni imel notar nobenega sredstva, da bi lahko vedel, da se je prodajalec že bil zavezal komu drugemu za prodajo iste nepremičnine. Prevaranemu kupcu ni ostalo drugega - če ni že prej pričel sodne obravnave za prisilno izvršitev predhodne pogodbe (ki pa je lahko zagotovila rezultat, samo če je bila sodna prijava vpisana v nepremičninski register pred vpisom druge prodaje) - kot samo sodni odškodninski postopek, nepremičnina pa je bila dokončno izgubljena. Predhodnih pogodb pa ni bilo mogoče vpisati, ker je italijanski sistem natančno dolo- ben vpis, z ozirom na dejstvo, da so imeli stvarne učinke. Pravilo torej ni veljalo za predhodne pogodbe, katerih učinki so zgolj obveznostne narave. Odslej pa si bo kupec, ki je sklenil predhodno pogodbo, lahko zagotovil rezultat zaželene operacije z njenim vpisom v javne nepremičninske registre. Plačati bo ! moral registrski in hipotekarni davek v skupnem znesku 500.000 lir in odstotni davek na morebitno aro, ki pa ga bo možno odbiti pri dokončni pogodbi. Treba je še odpreti majhen oklepaj z ozirom na naše kraje (goriška in tržaška pokrajina ter nekatere posamezne občine v videmski pokrajini), v katerih ni v veljavi splošni italijanski sistem za vpise nepremičnin, ampak t.i. tabular-ni sistem, ki so ga podedovali od bivše avstroogrske ureditve in ga ohranili vse do danes. Gre za veliko boljši in zanesljivejši sistem od tistega, ki ima splošno veljavo v Italiji. Predhodnih pogodb pa tudi v njem ni bilo mogoče vpisati (kar je sicer razumljivo, ker i-ma v tabularnem sistemu v-pis stvarne učinke, kar pome-! ni, da se prenos nepremičninskih pravic uresniči šele z vpisom). Odlok, ki prinaša omenjeno novost, pa je poskrbel tudi za te kraje, saj predvideva možnost, da se v tabularnem sistemu predhodne pogodbe zabeležijo v zemljiško knjigo in tako postanejo vidne vsem, ki bi imeli interes do nepremičnine, ki je bila že predmet predhodne pogodbe. Novost bo veliko prispevala k prozornosti prometa z nepremičninami, potreben bo le še majhen poseg na področje obdavčljive vrednosti nepremičnin, saj nov sistem lahko otežkoča koordinacijo med predhodno in dokončno pogodbo z ozirom na katastrsko ali realno vrednost, ki je bila v eni in drugi prijavljena. ŠE O NOVOSTIH FINANČNI MANEVER IN DAVČNE VREDNOSTI NEPREMIČNIN Kot znano je finančni manever posegel tudi na področje davčne vrednosti zgradb in zemljišč, k sreči pa ne ravno v tolikšni meri, kot je bilo sprva napovedano. Kratek pregled naj ponazori novosti, ki so jih uvedli odstavki od 48 do 52 tretjega člena finančnega zakona za leto 1997 (letošnji finančni zakon sestavljajo samo trije členi, ki vsebujejo skupnih 708 odstavkov: res svojevrstna zakonodajna tehnika!). Katastrski dohodek urbanih zgradb je bil povišan za 5%. Kot protiutež tega poviška pa je povišana še vsota, ki jo lahko odbijemo za zgradbo, ki je namenjena glavnemu stanovanju, na 1.100.000 lir. Povišek bo u-či n koval na neposredne davke, na občinski davek ICI in na davke, ki pridejo v poštev pri prenosu lastnine ali drugih stvarnih pravic (registrski davek, katastrski in hipotekarni davek ter davek na dedovanja in darila). Precejšen je tudi povišek dohodkov kmetijskih zemljišč. Z ozirom na neposredne davke bosta domini-kalni in agrarni dohodek povišana za skupnih 16-1 7%. Z ozirom na ostale davke (ICI in posredni davki) pa bo dominikalni davek povišan za celih 25%. Nove vrednosti so v veljavi od 1. januarja 1997. To pomeni, da bodo učinkovale na davčne prijave za neposredne davke, ki se bodo nanašale na leto 1997 in jih bo treba predstaviti leta 1998. Za posredne davke pa nove vrednosti veljajo za vse listine, ki imajo za predmet nepremičnine, z rokom od 1. januarja 1997. ----------DH MARKETING SOCIALNA MANAGEMENT- RENTA TRŽENJSKO UPRAVLJANJE Pred letom dni je državna zakonodaja zamenjala pokojnino s socialno rento. Zakon predvideva, da, kdor ima pravico do socialne rente v letu 1997, prejme mesečno 498.250 lir za trinajst mesecev, torej letno 6.477.250 lir. Pogoji za prejem te rente so sledeči: daje prosilec dopolnil 65 let starosti, daje italijanski državljan, da biva na državnem ozemlju in izpolnjuje sledeče pogoje glede dohodkov. Prosilec ne sme imeti lastnih letnih obdavčljivih dohodkov nad 6.477.250 lir oziroma, če je poročen, ne sme z zakoncem presegati 12.954.500 lir. Kot dohodek niso mišljene družinske doklade in katastrska renta lastne hiše. Morebitna renta za nezgode na delu ali podpora za gluhoneme in slepce, ki jih plačujejo država, javne ustanove ali tuje države, kot tudi vojna pokojnina, invalidske rente ne izključujejo pravice do socialne rente. V primeru, da so dohodki izpod navedenih meja, se renta sorazmerno skrči. Prejem socialne rente je zagotovljen od prvega dne naslednjega meseca po predstavitvi prošnje. Za vsa potrebna navodila se lahko obrnete na patronat E.RA.C.A. ul. Donota 3, Trst. - EDI ŽERJAL GABRIJEL DEVETAK Analiza, načrtovanje, izvajanje in nadzor Konec prejšnjega leta je založba Slovenska knjiga izdala knjigo svetovno znanega ameriškega avtorja Philipa Kotlerja z naslovom Marketing management. V knjigi na 832 straneh so celovito predstavljene vse najpomembnejše marketinške aktivnosti. Uvodoma je avtor objasnil problematiko in razumevanje trženjskega u-pravljanja, usmeritev podjetja na trg, strateško načrtovanje z vključevanjem največje možne kakovosti. V marketingu so posebnega pomena tržne raziskave, informacijski sistem in analiza porabniških trgov ter nakupnega vedenja. Vse to je avtor izredno razumljivo in praktično prikazal. V osrednjem delu knjige pa so obdelani problemi in vprašanja ciljnih trgov, razvijanje tržnih strategij i n življenjski ciklus izdelka. Višek knjige je najobsežnejše poglavje, ki obravnava načrtovanje trženjskih programov, upravljanje storitvenih dejavnosti in marketinški splet. Ravno tako je tudi pomebno zaključno poglavje, ki celovito predstavi organiziranje, izvajanje in nadzorovanje trženjskih naporov. Učinkovitost marketinških aktivnosti se med drugim odraža v zadovoljevanju kupca in hkrati v doseganju ustreznega dobička za nadaljnji razvoj podjetja. Philip Kotler pripravlja deveto izdajo Marketing mana-gementa. Bistvena novost v njegovi knjigi bo upravljanje neposrednega in elektronskega trženja. Avtorje dovolil slovenskemu založniku, da je vključil v prvo slovensko izdajo knjige tudi najnovejšo tematiko o elektronskem marketingu, ki obsega približno 20 strani v zaključnem delu knjige. Philip Kotler je nedvomno najbolj znan in priznan marketinški strokovnjak. Njegove knjige so izšle po vsem svetu v dvajsetih jezikih v nakladi več kot 2,5 milijona izvodov in jih poleg izvedencev, ki se poslovno ukvarjajo z marketingom, uporabljajo tudi univerze po vsem svetu, ki jih je več kot tisoč. Zato smo prepričani, da bodo tudi slovenski podjetniki, mana-gerji, obrtniki in študentje radi proučevali knjigo, kar jim bo koristilo pri vsakdanjem delu in poglabljanju v teorijo in prakso marketinga. Jaz, naš notranji vodnik. Kako ravnati v težkih okoliščinah se ne izve od prijateljev in neprizadetih, temveč tako, da junaško prevzamete vso odgovornost nase. Zberite se v tišini, da vas prevzame mir, zaupajte drobnemu glasu notranjega vodnika; slišali ga boste, če ga poslušate rajši kot vse drugo. Kadar svobodni in sproščeni sprejemamo neki dogodek, ki je na prvi pogled vznemirljiv, se na novo rodimo, nove možnosti za srečo pa se rode iz pepela mrtve preteklosti. —— DALJE SREČE Moramo se rešiti tudi neke druge razvade: tega namreč, da bi se vedno zanašali na druge. Prvi korak k občudovanju vredni svobodi človeka, ki se je zavedel duhovnih resnic, svojega resničnega boljšega Jaza in u-stvarjalne moči, s katero je obdarjen, je torej v/ tem, da si izrecno prepove živeti kot razumski, moralni ali duhovni zajedalec. Rastlina za- jedalka še nikoli ni rodila koristnih sadov. Drugi korak je v tem, da se zavemo sami sebe, da storimo, kar je treba, da se lotevamo svojega dela kot odgovorni posameznik, da sami sprejemamo odločitve, dozorele v zbranosti našega razuma in zavesti, ne da bi odnehali, ne da bi se prepuščali vplivu težav. V nas je nekaj, kar vidi jasno in se ne boji: to je naš boljši Informacije: SALONIT ANHOVO HOLDING, P.O. ANHOVO, 5210 Anhovo, Vojkova 1, Slovenija Telefon: 065 51-030, Fax: 065 51-226 I SALONIT I ANHOVO ODBOJKA AMATERSKI NOGOMET ROKOMET KOŠARKA PLAVANJE NAMIZNI TENIS KRAS PO HITREM POSTOPKU, CORIUMU I)FRBY ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE 2006 KOROŠKA POBUDA BAD KLEINKIRCHEIM - Konec tedna sta bili v tem koroškem turističnem središču dve tekmi za ženski svetovni pokal v smučanju. Ob tej priložnosti so koroški podjetniki predstavili novo združenje, katerega namen je podpreti kandidaturo Trbiža, Koroške in Slovenije za zimske olimpijske igre leta 2006. Združenje naj bi zbralo potrebna sredstva za milijardo lir. Kot je znano, je ta trojna skupna kandidatura že propadla za leto 2002, nakar je vodstvo Mednarodnega olimpijskega komiteja spremenilo olimpijsko listino, ki je predvidevala, da igre lahko potekajo izključno v eni državi. Časi pa se hitro spreminjajo, tako da je vodstvo MOK samo spoznalo, da imajo tri dežele, kot so Furlanija Julijska krajina, Koroška in Slovenija veliko skupnih značilnosti in dobrih, že obstoječih infrastruktur, ki niso med seboj zelo oddaljene, ter predvsem to, da bi lahko bila prav dodelitev zimskih olimpijskih iger območju, na katerem se prepletajo slovanski, germanski in latinski svet, pomemben precedens in odločilen prispevek k sožitju med tu živečimi narodi. -ERIK DOLHAR USPELI FIS TEKMI SPDT ••••#••••••••••••• Trbiž - V petek in soboto, 10. in 11. t.m., sta bili na Trbižu dve FIS tekmi, veljavni zaženski evropski pokal v smučanju, ki ju je drugo leto zapored organiziralo Slovensko planinsko društvo iz Trsta. Tržaški planinci so se spet izkazali kot izredno požrtvovalni in dobri prireditelji, tako daje tekmovanje na evropski ravni povsem uspelo. Obeh slalomov se je udeležilo lepo število mednarodnih tekmovalk, med katerimi je bilo tudi nekaj iz reprezentanc njihovih držav. Na koncu so bile najuspešnejše Nemke, druge so bile Italijanke, tretje pa Slovenke, ki se predvsem z Mariborčanko Katjo Koren pripravljajo na bližnje svetovno prvenstvo v Se- istrieresu. Predsednik SPDT Lojze Abram je bil s pogoji na pro-:gi in uspehom prireditve upravičeno zadovoljen: “Pri društvu j smo še kar zadovoljni tako s 'snegom kot s tekmo, čepravje ! novozapadli sneg ustvarjal nemajhne preglavice organizatorjem družbe Promotour, ker so že prej pripravili dobro trdo progo. Vsekakor mislim, da smo lahko zadovoljni, saj je končni obračun tudi te tekme nadvse pozitiven." Po lanski organizaciji ste verjetno izkoristili nabrane izkušnje... "Seveda, vse skupaj je potekalo veliko lažje kot lani, ko (smo bili še brez tovrstnih izku-jšenj. Naši odborniki in člani društva, ki so tu sodelovali z družbo Promotour, so že neka-jko vpeljani v delo, tako da je jšlovsekot po olju." SESTANEK ZSŠDI - PREDSEDNIKI OPRAVLJENO DELO IN PERSPEKTIVE ŠPORTA PROSEČANOM KRAŠKI DERBY Z ZARJO Za tokratne izide zamejskih enajsteric so značilni izenačeni rezultati, čemur je verjetno botroval tudi oster mraz, ki je pritiskal na marsikaterem igrišču. Za nas je bilo najbolj zanimivo na pro-seškem peščenem pravokotniku, kjer se je bil novi boj med domačim Primorjem A-driaker (na sliki) in bazovsko Zarjo. Kljub stalni močni bu-rji, ki je preprečila točnost podaj, je bila igra dopadljiva. Ko je že vse kazalo, da se bo jžal, če bi se tekma končala z i0-0, Primorje pa je našlo ta i krasni zadetek Škabarja. Tak je pač nogomet: žoga je okrogla! Čutila se je odsotnost | Kalca na sredini igrišča in verjetno je bil tudi marsikateri naš igralec še utrujen od zao-| stale tekme, ki smo jo odigrali | sredi tedna. Nič hudega, bojmo že nadoknadili." V isti, promocijski ligi, je iekipa Sovodenj Zadružne kreditne banke kar v gosteh FOTO IH 'M15ACA tudi ta derby sklenil z remijem, je Škabar povlekel iz svojega repertoarja pravi evro-gol: njegov strel iz razdalje je zatresel bazovsko mrežo in odločil dvoboj. Trener Prose-čanov Bidussi je bil nad izidom seveda navdušen: "Za nas je to izredno pomembna in obenem zaslužena zmaga. Moji fantje so zaigrali zelo dobro, osvojene točke pa bolj koristijo nam kot Zarjanom. Škabar je spet zaigral kot //-bero in se izkazal s krasnim golom. S to zmago smo se nekoliko odlepili od dna lestvice, močno pa se bomo morali še boriti, da si zagotovimo obstanek v promocijski ligi." Trener Zarje Palcini pa je povedal: "Nihče bi se ne zgra- premagala nič manj kot vode-|čo postavo iz Ločnika. Začnimo s serijo neodločenih izidov. V elitni amaterski ligi je jštandreška Juventina Raden-j ska izenačila z Aquileio, ravno tako kot kriška Vesna s Civida-Jlesejem v 1. amaterski ligi ter i repenski Kras in trebenski Primorec z Marianom in Torre-jem v ligi nižje. Dolinski Breg je po domačem porazu s Chiarbolo izgubil stik z vrhom lestvice 2.AL. V najnižji, 3.AL, sta doberdobska Mladost in padriško-gropajska Gaja izenačili v gosteh pri Vermeglia-jnu in ekipi SantAndrea, med-| tem ko je druga postava Brega tudi tokrat ostala praznih rok | in potrdila svojo vlogo Pepel-ke prvenstva. ČEDAJCI GLADKO PREMAGALI JADRAN OLVMPIA BOLJŠA OD TRŽAČANOV Goriška Olympia CDR si je po več kot dveumem maratonskem boju zagotovila slovenski derby moške C2 lige. Terpinovi in ostali so bili šele po petem setu boljši od tržaškega Bora Fortrade, čeprav so se skoraj ves teden pripravljali na derby brez svojega trenerja Vukoviča. V tie-breaku pa sta prišli na dan njihova zagrizenost in volja do zmage, ki je bila očitno večja od tiste, ki so jo pokazali gostje. Eden od stebrov domače šesterke, Gregor Sfiligoj, je po tekmi izjavil: 'Kot vsak derby, je bil tudi ta izredno napet. Bolj kot trema pred tekmo pa mislim, da so tokrat opravili svojo božični prazniki, med katerimi očitno oboji nismo dovolj trenirali. Verjetno je bila to ena naših slabših letošnjih tekem, saj smo predvajali zelo nihajočo igro. Upajmo, da je bilo tako le zaradi komaj minulih praznikov. Jasno pa je, da moramo sedaj Spet strniti vrste in zaigrati, kakor znamo."S to zmago se je Olympia tudi povzpela na vrh lestvice C-2 lige. Z izidi naših ostalih še-sterk tokrat ne moremo biti preveč zadovoljni. Edini, ki nemoteno nadaljujejo boj za vrh lestvice B2 lige, so Valov-ci. Imsaje namreč zmlela tudi veronski Mec & Gregory's, podobno kot je bellunska S. Giustina odpravila s Slogaši Koimpexa. V ženski B2 ligi ni | šlo nič bolje niti združeni ekipi Koimpexa, ki je brez osvoje-; nega niza podlegla pod udar-jci Furlank Sangiorgine. Nas-; ploh so tokrat vse naše žen-; ske postave izgubile s 3-0. U-pajmo, da je to samo posledica božičnega premora. V moški C1 ligi je Šoča Sobema ;spet ostala praznih rok, tako da ohranja predzadnje mesto na lestvici. V ženski konkurenci iste lige sta izgubili obegoriški šesterki. Olympia Kmečka banka K2 Šport ni zadovoljila svoje domače pu-iblike niti z enim osvojenim setom, Corsijevi in ostale pa | imajo še vedno dve točki več na lestvici kot Valovke, ki so bile tokrat tudi poražene s 3-; 0. Ligo nižje so z istim rezultatom klonile pred Libertasom Savitransom tudi Sokolovke, I ravno tako kot Slogašice v D | ligi. V moški konkurenci iste ; lige je Espegovcem uspelo iz-; tržiti zmago proti Maniagu, ki so ga Goričani premagali po tie-breaku. -----------ED Trst - V torek, 14. t.m., je bila na sedežu Združenja slovenskih športnih društev v Italiji prva skupščina predsednikov društev po lanskem izrednem in rednem občnem zboru. Takrat so delegati sprejeli nov statut v skladu z določili italijanskega olimpijskega komiteja ter podaljšali mandat dotedanjemu odboru do februarja letos. Na torkovem sestanku so prisotni spregovorili o opravljenem delu in smernicah za bodoče delo tudi glede na nastalo stanje v našem gospodarstvu. Perspektive niso najbolj rožnate, toda glede na pomen športa za mladino in ves slovenski ži- i velj v Italiji je treba te težave pre-i broditi. Gibanje slovenskega j športa v Italji je bilo vedno usmerjeno v zagotavljanje mo-jžnosti, da se naša mladina udejstvuje s športom v domačem ■okolju, tako da se prepreči asi-tmilacija. Drugo pomembno j smernico predstavlja iskanje kakovosti in rezultatov, da se slovenska manjšina v Italiji uveljavi v širšem okolju. Doslej je bil naš šport uspešen v obeh smereh, sedanja kriza gospodarstva pa postavlja vse pod vprašaj. O možnih rešitvah in bodočih načrtih, o katerih je bil govor na sestanku v Trstu, bomo podrobneje poročali prihodnjič. V ženski A1 ligi je v nedeljo Kras Generali (na sliki) popolnoma nadigral ekipo Fiammo Gesso iz Milazza in jo v samih 35 minutah odpravil z gladkim 5-0. Krasovke so tako potrdile tretje mesto na lestvici. Dan prej sta se v isti zgoniški telovadnici v bratomornem derbyju srečali prva in druga postava Krasa, ki nastopata v ženski B ligi. Po napovedih so bile pingpongašice Coriuma boljše od prijateljic Active. Edino točko je za Kras Activo osvojila Martina Milič. V zadnjem kolu B2 lige je bil Jadran TKB brez moči na igrišču vodilnega čedajskega Gesteca. Čehovinovi fantje so se enakovredno borili do polovice drugega polčasa, ko jim je uspelo znižati vodstvo domačih na sami dve točki. Česa več pa niso zmogli. Od naših sta se najbolj izkazala Arena (na sliki) s stalnostjo v napadu in Rebula z ukradenimi žogami v obrambi, kar daje kanček upanja pred play-outom, v katerem se bodo Ja-dranovci skušali rešiti pred izpadom iz lige. Fantje pa so v Čedadu pokazali tudi načete živce, kar je še zlasti prišlo do izraza s tehnično napako, ki jo je sodnik dosodil Oberdanu in tako pokopal še zadnji kanček upanja za zmago Jadrana. V D ligi je bil od vseh naših predstavnikov uspešen lego-riški Dom Rob Roy, ki je visoko premagal Chiarbolo. Peterka iz Gradeža je zaustavila isvetoivanski Bor Radensko, Iki je tako zdrknil na drugo mesto na lestvici. Kontovel Sin Cicibona Preff. Marsich sta bila šibkejša nasprotnika ina igriščih Santosa in Larga Jlsonzo. Kontovelci in Cici-bonaši bodo med seboj obračunali v soboto. -----------DOLFO NERODEN PORAZ KRASA TRIMAC V moški C ligi so Krašovci za en sam gol nerodno izgubili proti ekipi Principe B. Poraz še toliko bolj boli, če pomislimo, da so Mahničevi fantje v prvem delu prvenstva gladko premagali Tržačane. Trener Mahnič se sicer pritožuje tudi nad nepravično sodnico, ki je Kras Trimac oškodovala ravno v ključnem trenutku tekme. Krasov trener pa vsekakor meni, da ni še nič izgubljeno, ker so rdeče-beli v polnem teku za uvrstitev v drugi del prvenstva. BOROVCA V DEŽELNEM FINALU VLASTA UŠAJ SPET ODLIČNA Trst - Borova plavalca, začetnika Daniel Pettirosso in Martin Lissiach, sta se v soboto z drugim mestom na 100 metrov prsno in enako uvrstitvijo na 200 metrov hrbtno uvrstila v deželni finale. Zelo dobro so se odrezali tudi slovenski otroci (Ušaj, Radetič, Colovatti, Zaccaria), ki zaradi večje bližine bazena nastopajo za tržiško društvo Rarinantes. Starejša začetnica Vlasta Ušaj je bila najboljša na 200 metrov hrbtno, medtem ko je na 800 metrov prosto zasedla 2. mesto. NENADKRILJIVI PRIMOŽ PETERKA Engelberg - 1 7-letni Mo-ravčan Primož Peterka je še enkrat oz. dvakrat dokazal, da je trenutno v sanjski formi in v letošnjem svetovnem pokalu mu nasprotniki nikakor ne morejo biti kos. Zmagal je tako v soboto kot v nedeljo in povišal svojo prednost na lestvici svetovnega pokala na celih 112 točk. 15 ČETRTEK 16. JANUARJA 1997 PRIMORSKI TEDNIK ^Pokloni sebi in prijateljem naročnino na LETNA NAROČNINA: NAROČITE SE LAHKO TUDI PO TELEFONU ITALIJA in SLOVENIJA 65.000 LIR, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA v. .77. ........................................ POŠTA 120.000 LIR. IME IN PRIIMEK NAVODILO ZA NAROČNIKE: V;»cY™7................................................ NASLOV Obrazec izrežite ali fotokopirajte, izpolnite ga v vseh delih in ga pošljite po pošti ali osebno prinesite na tržaško DATUM.......................................PODPIS..... njWf/ oz. goriško upravo Novega glasa -Zadruge Goriške Mohorjeve. j 11 r.» j 1 hm ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA: IM^ IN PRIIMEK 341/0 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 / 533177, fAX 0481 / 536978 NASLOV................................................ 34133 TRST, UL. DONIZETTI 3 TEL. 040 / 365473, FAX 040 / 775419 DAT U M PO D Pl S N A ROČ Ni' K A NOVI GLAS