Listek. Boji in krone. (Povest. Prevel Anton Jerovšek.) 1. Cesarjeva srnrt. Zadnja Indija je velik polotok na južni strani Azije. Ob vzhodnem obrežju tega polotoka se razprostira dolga, pa ozka dežela Anam. Ob morju je ta dežela rodovitna ravnina, v sredini pa je hribovita in gorata. Krasi in pokriva jo bujno rastlinstvo južnih krajev. Anam je cesarstvo, približno tako veliko kakor Avstrija. Ima pa skoraj polovico manj ljudi. Prebivalci so Se večinoma pagani, le okoli pol milijona je katoličanov. Krščansko vero so v te kraje prinesli misijonarji in kristjani, ki so bili iz Kitajskega in Japonskega pregnani. Tudi v Anamu se je kršč. vera krvavo preganjala do današnjega dne; pa vkljub preganianju se je naša vera vedno bolj širila po anamskem cesarstvu. V takem krvavem preganianju krSčanske vere se je dogodilo J. 1883. tudi to, kar pripoveduje naša povest. Dogodišče je cesarski grad v glavnem anamskem mestu Hu6 z mnogobrojnim prebivalstvom. Mesto Hue je nekoliko oddaljeno od morja in ima 400 paganskih templov (pagod). Mesto ni obzidano, pač pa iraa za varstvo ob široki reki, ki je veže z morjem, močno trdnjavo. Trdnjava je obdana od velikih okopov in visokega zidovja, izza katerega gleda več sto topov. V tej zunanii trdnjavi so vojašnice, zaloge živeža, stanovanja nižjih mandarinov (t. j. uradnikov,) hlevi za slone itd., itd. V sredini zunanje trdnjave pa je še druga utrdba, zopet obdana z okopi in visokim zidovjem. In v tej notranji trdnjavi so med krasnimi vrtovi hiše najvigjih cesarskih uradnikov, mnogo krasnih paganskih templov in pa palača anamskega cesarja. Krasni vrtovi obdajajo cesarsko palačo. Dolgi in široki drevoredi s šibkirai palmami lepšajo prostore okoli palače. Zeleni travniki, duhteče evetlice, cvetoče grmovje, senčnata drevesa in čisti ribniki se menjujeio med seboj. V sredini tako čarobne krasote stoji cesarski grad. V tem sijajnem gradu se je dogodil dne 20. julija I. 1883. strašen prizor. Umiral je anamski cesar Tidik (Tii-Diik), grozovit preganjalec kristjanov, ki je 35 let z ognjem in mečem divjal in razsajal proti Kristusovi veri in njenim oznanievalcem in spoznovalcem. Pred tistim delom palače, kjer je stanoval cesar, so stali na široki plasti v skupinah višji in nižji mandarini, stotniki, dvorne straže, vojaki in služabnikl. Osupnenost in strah sta se njim brala iz lica. Pred stopnjicami se zdajci ustavi pozlačena nosilnica in iz nje stopi mlad mož v krasni svilnati obleki. «Dik-Dik! — Cesarjev stričnik! — Njegov naslednik!* Tako so si šepetali v raznih skupinah na uho. Trije najvišji mandarini stoječi pred palačinim vhodom gredo došlemu princu nasproti, globoko se priklaniajoči pred vitkim mladeničem. «Kako se godi mojemu visokemu stricu? Ali res ni nobenega upanja več?» povprašuje princ. »BliSčeča svitloba Anama ugaša,» odgovori srednji izmed treh mandarinov. ¦ Velika in jasna zvezda našega ljudstva zahaja,> pristavi drugi. «Duh čednostne preteklosti« — to pomenja ime Tidik — «gre k svojim prednikom in bode iz svoje pagode vladal čez nas,» tako govori tretji. «Ali so bili poklicani k bolniku bonci (bonci se imenujejo paganski duhovniki v Vzhodni Indiji in na Kitajskem,) iz samostana v Kvangtri, ki so mojsterski zdravniki ?» <2e celi dan so pri njem, pa mu ne morejo pomagati.» «Ali se je že tudi molilo in darovalo duhovom, ki varujejo cesarja?» vpraša pring «Ne le v vseh pagodah cesarskega gradu, temveč v vseh 400 mestnih templih se vzdigujejo celi oblaki kadila na čast anamskira bogovom, cesarjevira pradedom, Budi (Buda je poganski Bog) in Konfuciju, (Konfucij je ustanovitelj kitajske vere,) da celo na čast tuiim indijskim in kitaiskim bogovom. Samo po cerkvah vražjih kristijanov se prosi in moli za smrt slavnega Tidika.» «Ha, kristjani imajo vzrok zato! Jaz mislim, da bi bil dim gorečih krščanskih vasi in cerkev našim bogovom prijetnejši kakor vse dišeče kadilo sveta. Pri svoji glavi se zarotim, da bodo ti pasji izdajalci po vsem Anamu goreli in se valjali v svoji krvi, ko jaz zasedem cesarski prestol! Med tem glejte, da ostane telesna straža zbrana, in dobro pazite na moje strice in sorodnike, posebno na Hiep-Hoa, ki ie s kristjani v tesni zvezi. Kakor hitro dopustijo naSi običaji, se zberite po smrti Tidikovi v prestolni dvorani, da mi prisežete zvestobo. Kraljevo hočem obdarovati vas in vse zveste služabnike. > Tako se je razgovarjal princ z najvišjo gospodo, mandarini, ko so šli po stopnjicah v cesarsko palačo. V palači se obrnejo na desno. Naglo prekoračijo več krasnih dvoran, dokler ne pridejo do takozvanih »rudečih vrat,» ki peljejo v zasebno stanovanje ce- sarjevo. Pred vratmi stojita dva stražnika, bosa in v dragoceno svilo oblečena. Ta naznanita princu, da je vsakemu strogo prepovedano vstopiti v sobo umirajočega cesarja, kamor smejo le zdravniki, dvorni nadmaršal in dva plemiča. Mandarini si ne upajo naprej, princ pa vstopi na lastno odgovornost v cesarjevo stanovanie. A komaj zapre duri za seboj, že zasliši iz temotne sobane zamolkel vzklik: «Kdo pride? Napomoč! Kje je straža? Hočejo me umoriti!« tako kriči umirajoči trinog in plaho gleda na duri, skoz katere je ustopil princ. «Jaz sem, stric,» se oglasi Dik-Dik in stopi bliže k bolniku. «Nazaj, nazaj! Ti hočeš mojo krono! A jaz ti povem, da nočem umreti. Ali Cuješ ? Jaz nočem umreti. Kedaj je še mogočni Tidik svojo volio izrazil, in se mu ni izpolnila? Nočem! Ha, in ti se mi vendar bližaš?» Umirajoči cesar divja in besni, vzdigne se v postelji, pograbi dragoceno brušeno kupico in jo vrže princu v glavo. Na to zaupije nad plemičema, ki sta pahljala bolnika, rekoč: «Vzemita moje bodalo, ki je otrovano, in zabodita je izdajalcu v trebuh! Zlata in demantov dobita za to. Vama Se zaupam, ker sta še premlada, da bi nosila cesarsko krono. Vsi drugi morajo ven, ven!» Smešnice. Mož za pečjo. — V Lukovi krfimi je bil na steni pri sobinih vratih naslikan mož s klokukom v roki ter s tem-le podpisom: 'Bog Te živi, Gost premili! Glej, tam za pečjo Te čaka nekdo!» Kogar je pekla radovednost, da je šel gledat za pee ,kdo ga čaka', našel ,e tam naslikanega možica, ki se je od smeha držal za trebuh. Pod njim pa je bilo pisano: »Možicelj tam na steni, Pošilja vse norce k meni!» <Odstopite,> reče eden izmed zdravnikov princu, ki si briše svoje krvaveče čelo. «Ce se še enkrat tako močno raztogoti, potem je po njem. Škoda za drage kapljice, ki so bile v kupici, stale so me mnogega truda.» Zdravnik zopet nameša skupaj nekaj zdravil in jih ponudi bolniku. A tudi njemu prileti dragocena japonska posoda tik senec. «Proč, proč!» kričal je ves besneč cesar. «Vsi skupaj ste izdajalci. Vaše proklete kapljice so me čisto oslabile. Vsi ven, drugače vas lastnoročno zadavim. Nihče ne sme pri meni ostati razven teh dveh dečkov!» (Dalje prih.)