-----   374    -----
Ozir po svetu.
Pisma iz Mehike.
(Glej   18. in 19. list.)
H. Pismo.
V Juan-u de los Llanos, 23 legev od Pueble na severo-vzhod 21. sept. 1865.
Ljubi dobri moj prijatelj!
Na potu od „Sierra del Norte" v Pueblo ustavil sem se za par dni tukaj, da si velicega in dolzega truda nekoliko spočijem; kako pa čem ta časek bolje obrniti, kakor da tebi pišem ter se ti srčno zahvaljujem za tvoji prijazni pismi 23. februarja in 1. maja, in za lepe knjige, ki sta mi jih ti in gosp. dr. Ivan Bleiweis poslala.
Prejel sem bil drage mi spominke, ko je voj-šČak najbolj občutljiv, namreč ravno predno smo imeli iti sovražniku naproti, tolikanj draža so mi toraj bila tvoja poročila. Tu videl sem nektere častnike prvikrat, kar sem odrinil iz bele Ljubljane , in morda tudi zadnjikrat. Bilo je 30. junija v Pero ti, kjer nas je 20 Častnikov veselo skupaj sedelo pri igri, petji in živem kramljanji; drage kapljice ogrskega vina so nam raz-grevale srca in kri ter vzvisevale zidano voljo, največo stopnjo pa je doseglo nase veselje , ko častnik v sobo stopivši velik zvezek v rokah drž6 na vse grlo zakriči: ^Gospodje, pisma iz Evrope so tukaj." — „Dobro! dobro! Ali je med njimi tudi moje? sem ž njim!" se je glasilo od vseh strani. Vsak je hotel svoje prvi imeti. Med srečnimi, ki so kaj prejeli, bil sem tudi jez, kajti dobil sem dve pismi, iu sicer ob6 iz tvojih drazih rok. Prvo, ktero si mi pisal 23. februarja, bilo je dolgo na poti, menda je bilo zgrešilo pravo pot. Zdaj čutim, kako drago je pismo! Dasi tudi smo bili radovedni, da senice niso tako, vendar smo prejenjali brati, ko nek Častnik za kupico primši na ves glas napije vsem dražim domače zemlje, ki se spominjajo nas v daljni tujini. In „slava- in živio-klici" doneli so vam v vseh avstrijskih jezikih.
Po tem precej dolgem vvodu ti hočem najvažnejše stvari poročati iz svojega dnevnika.
Od 22. februarja bil sem že  v mnozih praskah in
bitkah, in sicer 26. februarja, 1., 3. marca, 13., 14. aprila, 16., 20., 22. julija, 2., 3. avgusta, in še v več druzih manjših, vse so bile v „Sierra del Norte." Ta „sierra" je jako rodovitna, ima veliko jarkov in visoke gore* z najhobotnejšo rastjo, je od Pueble na severo-vzhodnjo stran med Peroto, Tulancingo in med reko RioZempoalo; v vasčh in posamesno stoječih kočah prebivajo rdeče-rjavi Indijani, v mestih pa Kreolci, ki so pa precej rjave barve. Pokrajna je velikanska „Bnill" blizo Dunaja jej je podobna, se v6 da po majheni meri. Naši Indijani so vsi kristjanje; v svojih kočah pa iz temnih časov hranijo še marsikaj, kar spominja na malika „Viclipucli", kterega so nekdaj molili, dasiravno so pobožniši in boljši kristjanje, kakor vasi Tiroljci. Prav naravni narod so še, priprosti v hrani in obleki, največe težave molče trpijo; nikogar izmed njih nisem še slišal pritoževati se ali godrnjati, niti sem videl koga jokati, akoravno je imel že marši-kteri dovolj vzroka. Pet mesecev in pol živel sem med njimi, nekteri so se vojskovali na naši strani, nekteri so odnašali ranjence ter na pomoč bili onemoglim. Med njimi, ki so tem dobrim ljudem pokladali preveliko težo, bil sem, žalibog, tudi jez; vodila me je želja, da bi našim polajšal težave! Spoznavši svojo krivico, sem jih odškodoval, kolikor mi je bilo moč. — Priliko si imel v Ljubljani videti avstrijske prostovoljce, in gotovo si si mislil, da niso vsi taki, kakoršni bi mogli biti za velike težave in trud v vojski, dasi tudi imajo dobrega vojaškega duha. Nikar se ne smejaj, da našim ljudem pripisujem pravega junaškega duha; kajti resnica je, ki jo zdaj moram spoznati; v Ljubljani, se vd da, jez sam ne bi bil nikdar verjel, da se bodo tako hrabro in junaško bili s sovražnikom. Vedi, da so le meni že pripomogli, da sem prejel dve slavili, bronasto vojaško medalijo, in viteški križec „guadaloup-reda, ka-koršnega je prejel vaš g. župan dr. E. Gosta, kteri se je tako prijazno obnašal do nas. Prvo slavilo pridobil mi je 3. dan marca, drugo pa mi je došlo za hrabro obnašanje 16. in 22. julija. Izmed najinih rojakov ska-zalo se jih je že veliko. Lovec Hebina iz kranjsko gorskega okraja bil je prvi, ki je po tem, ko sem bil izmed 15 mož jih že 5 zgubil, na moje povelje zlezel na hišo, v kteri se je branil sovražnik. Ta dan se nam je tako huda godila. Nas (deseto kompanijo), pol devete in IGO domačih vojakov napadlo je v Zakapoakstli ob petih zjutraj 1000 Kvatekomakov, v vojski najbolj izurjenih Indijanov. Meni došla je naloga, nekaj hiš naskočiti. Prvo vzeli smo brez zgube , tudi do druge smo pririnili, toda tu smo prišli v vskrižni ogenj , in hrabra moja četa zgubiva junaka za junakom. Nisem si vedel drugače pomagati, kakor da sem ljudem ukazal na hišo, in pomagalo je. V enem hipu bili so na strehi, opeko ž nje naglo pomečejo , potem pa vanjo pucajo, da je bilo veselje — kmali se je umaknil sovražnik iz hiše in zmaga bila je naša. — Lovec Lekše, iz Zaboršta blizo Novomesta doma, boril se je 14. marca kot oroslan, trikrat je bil ranjen in njegov plašč pre-strelilo je 10 sovražnih krogelj; zdaj je že precej ozdravel, toda ena roka mu menda ne bode več služila, in ena krogla mu še v trebuhu tiči. — Kočabe iz Notranjskega in lovec Povše iz mokronoškega okraja, branila sta se 22. julija Spartancem enako, s 17 možmi več ko 100  hudim sovražnikom.    Kočabe   je   bil   v tej
!>raski malo ranjen, Povšetu pa ste dve krogli prestre-ili desno roko nad komolcem. Javalne mu bode več rabila. Imenovane štiri junake kinči srebrna medalija, večega slavila za vojščake, ki niso častniki, nima naše cesarstvo, pravijo pa, da bode cesar ustanovil še zlato.
(Konec prihodnjič.)
-----   383   -----
Ozir po svetu.
Pisma iz Mehike.
II. Pismo.
(Konec.)
V Juan-u de los Llanos, 23 legev od Pueble na severo-vzkod 21. sept. 1865.
Ljubi dobri moj prijatelj!
Kakor sem jaz hvalil junaško obnašanje imenovanih štirih Kranjcev, tako ti občuduj železno naturo, ktero je skazal Juri Jenko, iz Loke domd. 14. marca dobil je na glavo nekaj udarcev, tako da je zgubil zavest in se zgrudil na tla; sovražnik mu pobere telečak, puško, plašč in torbo s patroni vred, ter ga ondi pusti. Kmali potem se vlije dež in Jenkotu se povrne zavest. Vstane, jo vdere za nami na gore, toda mi smo jo bili od ondi že odmaknili. Jenko, kraja ne poznavši, zaide v gozdih, ter sredi sovražnikov po gorah tava celih 30 dni žive* ob samih koreninicah in travah; ko mi pridemo v tiste kraje in ga najdemo, bil je mrliču podoben; posadimo ga na konja, častniki, zlasti general, ga bogato obdarimo ter pošljemo v varni kraj. Zdaj je popolnoma zdrav in okrepčan. To ti je železna kranjska natura. — Postavljenih je še veliko druzih naših prostovoljcev, ki imajo slovenska imena, vendar za gotovo ne vem, ^ali so Slovenci, toraj ti ne naznanim njihovih imen, Se-lijan, ki sem ti ga bil omenil v prvem pismu, bil je 17. februarja ranjen in vjet in 10. avgusta iz vjetništva izpuščen, toda umrl je za ranami 22. avgusta v pue-beljski bolnišnici.
Veliko junaških del zvršili smo že avstrijski prostovoljci s svojo hrabrostjo, toda hlepenje po še slav-niših delih zapeljala je marsikoga v predrznost in — pogubo. Navedem ti le nekoliko izgledov. Častnik Bekecs šel je 14. marca s 47 možmi nad Hocha-puico, ki je eden med glavnimi sovražnimi kraji, in 18 mož mu je bilo ubitih, 9 ranjenih, 17 vjetih, le 3 bo srečno utekli. — Konjiški stotnik grof Kurzrock zgrabil je s 65 ulani, oboroženimi s pištolami in sulicami, Ahuacatlan, ki gaje branilo 500 sovražnikov; premagal jih je, in spodil iz cerkve, al ušli so mu nad kuplo, s ktere so v cerkev strelali tako, da je mogel potegniti iz nje; komaj jim uide na bližnji holmec, toda bil je trikrat ranjen, ranjeni so bili tudi konjiški stotnik grof Sternberg, častnik Sega in 8 mož, 12 je mrtvih obležalo na bojišči; mogel se je udati sovražniku, kteri vpraša po poveljniku. Ko Kurzrock odgovori, da je on tisti, po kterem poprašuje, ga sovražni poveljnik Pere z sam ustreli. Izmed mehikanskih vojakov, ki so Kurzrocku pomagali, bilo je vjetih 17. T6 so peljali v neko sobo, ktere so iž nje izpuščali po samem, in vsacega sproti prestrelili. — Zdravnik dr. Hoffman spremljal je častnika Raučeg-a, ko je 20. avgusta s 54 možmi šel na ogled proti Naulinco. Gredočima povedali so kmetje, da je v tem kraji veliko sovražnika; Raučeg  se  hoče   vrniti,   Hoffman pa mu   prigo-
-----   384   -.—
varja, da napade sovražni kraj; Raučeg stori po njegovem nasvetu, Hoffman je med prednjaki, kteri res tudi z naskokom vzamejo prvo barikado, toda zade-nete ga dve krogli, drugi dan umrje, in Raučeg mrtev ostane na bojišči. — Častnik Gronzv zginil je s 33 lovci, nikdo ne ve, kaj da se mu je zgodilo. Na dalje iz Pueble.
V P ue bi i 27. sept. 1865.
Danes ne morem sam pisati, kajti črv na desnem palcu mi brani. Kaj več toraj, ako Bog d&, v prihodnjem listu. Razun „liberalcev" in „saragosov", kakor se zovejo naši nasprotniki, imamo pa še druge sovražnike; nemarnost mehikanskih domačinov, nabirače, ki naše ljudi zapeljujejo, da bi jo pobegnili od nas, in rumeno mrzlico. S Francozi vred nas je premalo, da bi pomirili veliko to cesarstvo, ktero tako ljubi spremen, da je v 45 letih imelo že 49 vlad; treba je toraj še ljudi, veliko ljudi. To, kar imamo v lasti, bomo obdržali in se še razprostirali, ako severni Amerikanci ne pritegnejo Mehikancem na pomoč. Če se to zgodi, pobrali bomo brž ko ne kopita. Da vsi prostovoljci tukaj niso zadovoljni, vsakdo lahko ve, tudi med oficirji dobri plači vkljub so nezadovoljneži. Eni pogrešajo pive in vina, eni avstrijskih veselic, avstrijske zložnosti, eni še kaj druzega, vsak po svoje. Čudo je, da človek tudi s tem ni zadovoljen, kar si je prostovoljno izvolil ali kar mu pošlje previdnost Božja. Pa saj je taka tudi pri vas. To sklepamo iz pisem, v kterih nas avstrijski tovarši poprašujejo po potih, po kterih bi jim bilo mogoče, v Mehiko priti. Kar tiče mene, odkritosrčno ti povem, da nisem bil v Avstrii nikoli tako zadovoljen , kakor sem tukaj, da mi ni vse po volji, se tako vč. Kje pa je tudi kraj, da bi vse človeku bilo všeč! Ako se naše primere zboljšajo, ne mislim, nikdar več vrniti se v Evropo, razun po odpustu, da obiščem staro svojo mater in svoje prijatelje. 6. junija ob pol devetih prišel je bil naš presvitli cesar v Pueblo, kjer sem bil jez s svojo kompanijo od 10. maja do 23. junija. Z veliko Častjo so ga sprejeli, zlasti duhovščina; z baldahinom mu je šla naproti, ter ga spremila v cerkev, kjer sem videl ceremonije, kakoršnih še nikdar v svojem življenji. Popoldne ob petih pripeljala se je tudi presvitla cesarica, ktera je bila še slovesniše sprejeta; vendar pogrešal sem srčnosti in navdušenosti, ktere je vredna visoka ta gospa, kinč vsega ženstva, ozir visocega iz-obraženja in dobrega in velikodušnega srca. Pač vredna hči modrega svojega očeta ! — Ko vitez „quadeloupe-reda" povabljen sem bil k cesarjevi mizi; vrh tega bil sem pet dni na straži pri cesarji in teh pet dni vsaki dan dvakrat pri cesarjevem obedu.
V dosedanjih bitkah , kterih sem omenil, bil sem vselej tako srečen, da sem celo svojo kožo odnesel; 5. avgusta pa ob petih zjutraj, ko sem šel na ogled, bil bi kmali zgubil življenje. Na nekem holmcu ustavim svojo četo, da bi si odpočila; da bi se nekoliko okrepčal, nagnem steklenico, srknem, — kar puška enega naših vojakov poči in lovec Binder, hraber in z dvema me-dalijama okinčan vojak, se zraven mene mrtev zgrudi na tla, meni pa kroglja švigne na glavo, mi kožo posname s cepine, toda — hvala Bogii, tako, da ni bila ranjena kost. Očividno je previdnost Božja cula nad menoj; zavoljo tega sem iz hvaležnosti sklenil, ustanoviti sv. mašo, ki se bode brala vsako leto 5. avgusta. Naznani mi, kaj in kako naj storim, da izpolnim svojo obljubo.
Ker zdaj nisem zmožen, pisati svoji 75 let stari materi, bodi ti tako dober, da jej ti to naznaniš, ter poročiš, da bom v 2 ali 3 tednih popolnoma zdrav, gotovo pa takrat, ko ti v roko pride to moje pismo. Priloži svojemu  pismu   tudi   znesek,   kterega   ti pošljem.
Če ne utegneš več pisati, piši jej samo te besede: „To Vam pošlje Vaš France iz Mehike; obljubil je, da Vam hoče vsaki mesec kaj poslati." — Tvojo ljubav ti Bog plati. Srčno mi bodite pozdravljeni ti, dr. Ivan Blei-wei8 in vsi moji prijatelji.
Tvoj                  zvesti prijatelj
Fr. Kastelec, stotnik-
Ravnokar je došla novica, da je konjiški stotnik grof Khevenhiller z 80 huzarji pri Tehuacan-u slavno premagal sovražnika, ki je imel 300 konjikov in 20O pešcev. Ubil mu je 40 mož. To je prvo delo naših konjikov na mehikanski zemlji.
V Puebli 27. sept. 1865.                  Kastelec.
V Ljubljano doslo 3. nor. 1865.