Močnikova slavnost. |lovensko učiteljsko društvo v Ljubljani ima zabeležiti v svojo kroniko lep dan, ki dela čast društvu in sploh vserau slovenskemu učiteljstvu. Dne 10. vel. srpana smo namreč odkrili v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem spominsko ploščo sovrstniku Praprotnikoverau in Tomšičevemu, prezaslužnemu Mateju Močniku. Kar nastopa slovensko učiteljstvo javno in neustrašeno za korist šole in blagor učiteljskega stanu, v tera času si je pridobilo mnogo prijateljev ne samo v krogih naše inteligence, ampak tudi raed preprostim narodom. Temu najlepši dokaz jo zopet Močnikova slavnost, ki je bila v pravem pornenu besede veličastna. Slavnost je nov dokaz simpatij, koje uživa napredno slovensko učiteljstvo med slovenskim narodom. Preprosta gorenjska vas Zalog si je ta dan oblekla praznično obleko. Vse je bilo v zastavah in slavolokih; domači fantje so oznanjevali že na vse zgodaj s streljanjem slavnostni dan, ljudstvo je pa opustilo ta dan težko delo ter se udeležilo slavnosti, da proslavi spomin svojega rojaka in počasti slovensko učiteljstvo. Ko srao ob določeni uri dospeli v Zalog, nas je pred krasnim slavolokom v imenu občinskega zastopa v prisotnosti velike množice domačinov pozdravil dornači učitelj, g. Jakob Slapar, za kar se mu je najtopleje zahvalil predsednik kamniškega okrajnega učiteljskega društva, g. Lovro Letnar. Ob 10. uri je daroval cerkljanski kaplan, č. g. Jakob Matjan v doraači cerkvi sv. mašo, pri kateri so peli učitelji-pevci. Cerkev je bila natlačeno polna. Po sv. maši smo šli vsi k rojstni hisi Moonikovi, kjer je vzidana lepa spominska plošča. Tu nastopi slavnostni govornik, g. Jožef Ciperle, meščanski učitelj na Dunaju, ter mnogobrojno množico Močnikovih čestivcev tako-le nagovori: Čestita gospoda! Predragi rojaki Močnikovi! Zbrali smo se danes pred tem domom, da proslavimo spotnin moža poštenjaka, moža znncajnega, moža rodoljuba, moža prvoborivca za pravice slovenskega učiteljstva. Presrčna vam hvala zbranim slaviteljem tega moža, čegar irae bode izrekal narod slovenski vedno s spoštovanjern, da ste došli v tolikem številu. Gast vam! V posebno čast si pa štejem jaz, da smern danes pregovoriti nekaj besed v spomin svojemu nekdanjerau učitelju in poznejšemu iskrenemu prijatelju svojemu — Mateju Močniku. Kar je bil Močnik kot pisatelj slovenski in kot učitelj slovenske mladine, to so ocenili in bodo ocenjevali strokovnjaki obširneje in temeljiteje, nego bi bilo mogoče danes meni. Moj namen bodi edini ta, da ga ocenim kot človeka, kot moža, kot neustrašenega borivca na šolskem polju. — Vsi vemo dobro, da ima vsak človek poleg dobrih tudi slabe lasinosti. Sodili bi morda, da je tudi Močnik imel kako slabost na svojem značaju. Verjeraite mi, da bi je danes ne zainolčal. Toda poznal sem moža predobro, a reči moram — in to povdarjam: Slabe lastnosti Mocnik ni imel nobene! A smelo tudi rečern: marljivost, neutrudnost, usmiljenost, jekleni značaj, skromnost, preprosta ponižnost, požrtovalnost in Bog zna koliko še drugih lepih duševnih lastnosti je krasilo Močnika v toliki popolnosti, da se sme trditi: S pokojnim Močnikom je šel s sveta eden najboljših, najblažjih in najplemenitejših sinov slovenskih mater. Močnik je bil pred vsera zelo pobožen in odločen narodnjak. Pobožen brez hlinjenja, narodnjak brez oraahljivosti. Ljubezen do Boga in ljubezen do domovine in do naroda njegovega sta bili združeni v njem tako čudovito, da ju ni bilo mogoče ločiti, iu tudi ni glede na Močnika govoriti o eni ali drugi posebe. Resnično, on je Ijubil Boga nad vse, svoj na.od pa bolj nego samega sebe. V slavo božjo, v slavo svoje domovine in v prid svojemu narodu je posvetil on vse svoje sile m deloval v tera zmislu neomahljivo do svojega zadnjega izdihljaja. Ni je bilo rnenda v Ljubljani blagodejne naprave in občekoristnega društva, da bi Močnik ne bil deloval v njem. Milosrčnost do ubožcev pa ni poznala mej. Malo je imel dohodkov, raalo pa tudi potrebščin, a vse, kar mu je ostalo crez njegove skromne potrebščine, je razdal ubožcera. Naj navedem tukaj le en sluoaj njegove dobrotljivosti. Ko sera ga obiskal nekega dne, pride k njemu tudi neka stara ženica ter ga poprosi za podporo. Močnik stopi k meni ter mi reče: ,,Prosira Vas, gospod kolega, jaz nimam krajcarja, posodite mi petdeset krajcarjev, da jih dam tej ubogi ženici". — Kakor vidirao iz tega slučaja, je bil Moonik dobrotljiv celo črez svoje mooi. Slovstveno delovanje Močnikovo pa sodi v najburnejšo in najhujšo dobo slovensko, v ono dobo, v koji se je tuji živelj jel širiti in napihovat. po naši slovenski domovini. Zalosten je bil oni čas, v kojem se je pritiskal Slovenec na svojih rodnih tleli kruto ob steno, ko se je zatiral z vso ostrostjo vsak pojav rodoljubja, ko se je Slovencu na njegovih rodnih tleh štelo v zlo, da je bil Slovenec. Res le pohlevnemu in skromnenm narodu slovenskemu se je inoglo pripetiti kaj takega. A tudi le pohlevni in skromni narod slovenski je mogel trpeti in pretrpeti kaj takega. Dogajalo se je takrat predostikrat, da so se odtegovale najboljše sile slovenske vsakemu delovanju za narod; dogajalo se je, da se je velikansko število sinov slovenskih mater jelo sramovati besede raaterine ter se napihovalo v tujem jeziku. V mnogih slučajih je bilo kar naravnost smešno slišati sinove slovenskih raater lorniti nemščino. Skoro bi rekel, da bi bili ti sinovi slovenskih mater izkazali nemščini več časti, ako bi ne bili nikdar izbleknili nemške besede. In čudo čudovito! Ko so se okolo leta 1880 nekoliko zjasnila vremena Slovencem, so zopet prihiteli ti sinovi slovenskih mater med narod ter klicali: Narod slovenski, tu nas iraaš, zopet smo Slovenci! Da smo pa Slovenci mogli pretrpeti vse te sliske in vso svojo nesreoo, k temu je pa pripomoglo to, da, hvala Bogu, nam ni manjkalo nikdar mož, ki so nas vodili in jačili. Nam tudi veljajo krasne besede francoskega škofa in odličnega pisatelja Dupanloupa, ki piše: ,,Kaj stori Bog, hoteč skusiti kako Ijudstvo? Vzame rau vzgojitelje, in ako nima teh, jame omagovati ter jemati konec. Cesa je treba tedaj narodom, da se likajo, ohranjajo in — če treba — tudi prerojajo? Pred vsem raož. Možje jačijo, ohranjajo in prerojajo narode. Kdaj pa slabe narodi, kdaj se manjšajo in kdaj propadajo? Kadar jim manjka mož." — Da, k naši sreči, nam Slovencem ni manjkalo mož, mož, ki so nas vodili, mož, ki so nas jačili, mož, ki so nas branili, mož, ki so nas navduševali. In tem raožem je pripadal naš preblagi Močnik. Letos je ravno 25 let, kar je stopil on na čelo slovenskega učiteljstva ter prevzel uredništvo »Uciteljskega Tovariša". In bil je mož na svojern mestu. Navdušen za svoj narod, navdušen za svojo domovino, navdušen za šolo, navdušen za svoj poklic, strog sam s seboj, strog z nasprotniki naroda in učiteljstva. Nasprotnikov pa ni bilo malo. Planili so po tem blagem raožu, zakaj vedeli in outili so dobro, da je Močnik ona mogočna skala, ob kojo se je treba upreti, kojo je treba prekucniti, razrušiti in poteptati, da se odpravi iz vsega slovenskega učiteljstva narodni ponos in narodna zavest. A ni šlo! Močnik je stal na svojem mestu kakor kapitan na potapljajoči se ladji. Res, takrat je bil »Učiteljski Tovariš" dostikrat v nevarnosti, da se potopi. Oj, kako veselje bi bilo potera v Izraelu! A ni se zgodilo. Na Močnikovi strani je stala narodna posvetna inteligenca in narodna duhovščina ter je podpirala list duševno in gmotno. Slava tem vrlim možem! Mož s takovimi zaslugami, kakoršne je imel Močnik, bi se bil lahko ponašal, lahko bi bil ponosen na to, kar je storil. Toda kaj je bila Močniku posvetna slava, ni je iskal nikdar, bil je preskroraen. Ko je zasijalo potern okolo leta 1880 Slovencera vsaj na Kranjskem nekako lepše sonce, je prepustil svoje častno mesto drugim, kakor bi hotel reči: Zdaj pa uživajte vi sad raojega truda! Z radostjo bodi tedaj pozdravljen današnji dan, dan, v kojem narod slovenski in narodno slovensko učiteljstvo izkazuje svojo zahvalo tebi, mož skromni, mož pošteni, raož znaeajni, tebi, vrlina slovenskega učiteljstva! — Padi torej zavesa s plošče, kojo so ti postavili tvoji čestivci na tvojera rojstnem domu. Pricaj in kaži plošča našim potomcem in eelemu narodu slovenskemu, da se je tu rodil, da je tu preživel svoja prva leta, da je tu prejemal svoje prve nauke od svoje matere raož, o katerem ponosno rečem: On je bil cel mož, cel poštenjak, cel značaj! Iz dna srca naj ti zadoni: Slava, slava, slava! (Živahno pritrjevanje.) Po slavnostnem govoru so zapeli učitelji Jenkovo ,,Molitev". Potem smo šli vsi v sosedno vas Komendo k banketu, ki ga je priredil v občo zadovoljnost znani gostilničar g. Mejač. Banketa se je udeležilo blizo 100 oseb, med temi župan ljubljanski Iv. Hribar, ravnatelj Senekovič, člen dež. šolskega sveta Kržio, katehet Merčun, domača duhovščina, cerkljanska duhovšcina in mnogo druge odlične gospode. Vrsto napitnic je pričel predsednik kamniškega okrajnega učiteljskega društva, g. L. Letnar ter je napil krepko zdravico presvetlerau cesarju, kateremu srao vsi navdušeno zaklicali trikratni ,,Slava!" Isti govornik je napil potem rojaku karnniškega okraja in podporniku slovenskega učiteljstva, blag. gosp. Iv. Hribarju. G. E. Gangl je nazdravil v navdušenih besedah prijateljem slovenskega učiteljstva bodisi posvetnega ali duhovskega stanu. G. župan Iv. Hribar je aapil vzajemnemu delovanju slovenskega uciteljstva s čestito duhovščino v prid slovenskega naroda. Domači župnik, č. g. Poč, je nazdravil slovenskemu učiteljstvu, g. nadučitelj Janko Toman slavnostnerau govorniku gospodu Ciperlu, g. Gangl koleginjam, g. župan Mejač vsem čestivcem Moonikovira, g. nadučitelj Malenšek predsedniku okr. učit. društva, g. L. Letnarju — itd. Vodstvo vse slavnosti je prevzelo vrlo kamniško okr. učiteljsko društvo, za kar mu vsa čast in hvala. Bil je to zopet lep praznik slovenskega učiteljstva, in razšli smo se z zavestjo, da gre slovenski učitelj na dan ter se bolj in bolj zaveda svojega važnega poklica. In tako je prav!