16. Kmet in vrag.
Živel je nekoč reven kmet, ki je znal silno močno pihati. Če mu je žena skuhala prevroč močnik, se je razjezil in je tako pihal, da je bil na-enkrat ves močnik po mizi. Žena in otroci so preplašeni kričali, ker jim je razpihal vso južino. A njemu to še ni bilo dosti. Pihnil je še enkrat tako močno, da je zletela skleda po hiši ter se razletela.
Kadar je nesel popravljat lemež h kovaču, ni kovač nikdar gonil mehu, atnpak kmet je pihal s tako močjo v žerjavico, da bi bilo kmalu odneslo žerjavico, lemež in kovača.
Za tega kmeta je zvedel tudi vrag. Odpravi se iz pekla k njemu, da bi ga — poizkusil, kdo bo bolj pihal. Ko vrag kmetu to naznani, je bil kmet zadovoljen, a samo pod tem pogojem, da se bosta šla skušat za plačilo.
Vrag takoj zastavi mošnjo zlata. Kmet pa sebe in otroke.
Gresta torej na skedenj, zamašita vse špranje in Iuknje ter se začneta pričkati, kdo bo prvi začel. Dolgo je trajalo. Nobeden ni hotel prvi.
Končno vendar vrag odjenja in začne tako močno pihati, da je kmeta odnesel veter pod streho. Vrag ga vpraša, kaj dela pod streho. Kmet se hitro odreže: ,,Tukaj-le mašim špranje, da te ne bo odneslo, ko bom začel pihati jaz."
Vrag pomisli, se prestraši in zbeži v pekel.
Premeteni kmet pa vzame mošnjo ziata in se zahvali Bogu, da ga je rešil s tako pametno mislijo iz zadrege.                  Nar. prav. — Osojski   .