Leto X8li.f it. 11 V organizaciji Jc mol, kolikor mo«!i — toliko pravica. AMSTERDAM Uredništvo in uprava: Ljubljana, šelenburgova ul. 6/II. GLASILO ZDRUŽENE DELAVSKE STROKOVNE ZVEZE JUGOSLAVIJE. Izhaja 10. in 25. dne ▼ meseca. Stane posamezna Itevilka Din 2'—, mesečno Din 4’—, celoletno Din 48. — Za Slane izrod po 1*10 Din. Oglasi po ceniku. Dopisi morajo biti Irankira-ni in podpisani ter opremljeni z itampiljko dotičae organizacije. Rokopisi se ne Trača jo. Reklamacije so poitnine proste. Pota našega strokovnega gibanja. Zedinjenje. S strokovnim kongresom zedinjenja v Beogradu 10.—17. oktobra lanskega leta se je pričela v Jugoslaviji doba zedinjenja strokovnih organizacij. Del bivših »neodvisnih« strokovnih organizacij na jugu je ostal po lastni želji izven novo stvorjene ZDSZJ. Z božičnim strokovnim kongresom v Ljubljani se je doseglo popolno zedinjenje obeh prej ločenih razrednih strokovnih pokretov v Združeno delavsko strokovno zvezo (ZDSZJ), Ali s tem še nikakor ni dosežena popolna enotnost vsega strokovnega gibanja ročnih in duševnih delavcev. Kajti znatno število delavcev se nahaja v drugih strankarskih strokovnih zvezah: Klerikalcev in danes združenih demokratov ter narodnih socialistov. To zlo je treba odpraviti, ker te strankarske organizacije otežkočajo gospodarski boj delavstva in igrajo večinoma štrajkbrehersko vlogo, ker ne služijo delavstvu, temveč svojim strankam. Naše strokovne organizacije morajo gledati, da te strankarske zveze 'zginejo z zemeljskega površja s tem, da se priključi vse njihovo delavstvo enotni ZDSZJ. Delavce teh organizacij je edino mogoče privesti v združene strokovne organizacije, če te vztrajajo na tivolskem kongresu sprejetem načelu strankarske neodvisnosti, i. j. neodvisnosti od vseh strank. To načelo so najbolje razumeli tipografi in železničarji, ki imajo faktično enotno strokovno organizacijo, ki ji ne pripadajo samo člani leve in desne proletarske grupacije, temveč tudi člani bivše klerikalne »Prometne zveze« in raznih kategorijskih društev. Železničarjem, ki jim očitajo »oportunizem« oni, ki današnjih nalog strokovnega gibanja ne razumejo, se je posrečilo, da s pravilno taktiko ustvarijo najmočnejšo strokovno zvezo, ki bo sposobna ščititi gospodarske interese svojih delavcev. Primer železničarjev nam jasno dokazuje, da je popolnoma zgrešeno mišljenje onih, ki pravijo, da se v ZDSZJ ne da zbrati onega delavstva, ki pripada danes klerikalni JSZ in narodni strokovni zvezi. Moramo ga pridobiti in ga bomo pridobili, če bomo vodili vsi res strankarsko neodvisno strokovno politiko in če se bomo znali s pravim taktom približati temu delavstvu. Kajti delavec išče v Strokovni organizaciji predvsem gmotnih koristi, ki mu jih strankarska organizacija ne more nuditi. Edino uresničenje parole: Ena industrija — ena strokovna organizacija, more dvigniti delavčev gmotni položaj. Marsikdo pa še danes to parolo napačno razume, ko misli, da je v ZDSZJ prostor samo za leve in desne socialiste. Tudi delavce, ki so danes še pod meščanskim vplivom, je treba privesti v enotne sindikate, ne da bi od njih kar. v naprej zahtevali, naj se izjavijo za razredni boj. Naj se najprej organizira, ker bo s samim sodelovanjem v organizaciji kmalu postal pristaš marksizma, ko se še niti zavedal ne bo tega. Nepregledno je število delavcev, ki so danes sploh politično mrtvi in se ogrevajo kvečjemu za nogometne tekme in razne meščanske »kulturne« organizacije, ki jim nudijo zabave. Ta politično mrtev del delavstva je mrtev ravno radi tega, ker ne čuti izhoda dotlej, ko med delavci razsaja in izčrpa vse sile medsebojni boj. Vse to delavstvo se bo povrnilo, ko bo spoznalo, da so enotne strokovne Strankarska neodvisnost. — V množice! organizacije res enotne in strankarsko neodvisne ne samo v besedah in programih, ampak tudi v dejanju. Konsolidacijo strokovnega pokreta, ki bo postal bojevno sposoben na zunaj šele tedaj, ko bo obsegal večino delavstva, ovirajoč hote ali nehote vsi oni prenapeti strankarji, ki hočejo komaj združene strokovne zveze spraviti pod svoj strankarski vpliv in jih vreči zopet nazaj tja, kjer so bile pred petimi leti. Strokovne organizacije ne smejo biti torišče medsebojnega političnega boja. Reformizem, komunizem, boljševizem in vsi ti — izmi naj se razčistijo med seboj na političnem terenu boja, V strokovnih organizacijah pa naj delajo med seboj složno vsaj delavci desne in leve marksistične smeri, da moremo spraviti strokovno gibanje na najširšo podlago, ki \i potrebna, če hočejo strokovne organizacije služiti svojemu namenu: voditi razredni gospodarski boj proti enotnemu razredu delodajalcev. Prva potreba danes še vedno slabotne ZDSZJ ni, da ubija svoje moči na prečiščevanju levičarstva in desničarstva — ker tega vprašanja strokovne organizacije sploh rešiti ne morejo — temveč prva potreba modernega delavskega pokreta, ki se šele ustvaraja, je propaganda in agitacija med neorganizirano večino delavstva. A to agitacijo je treba vezati na neminovne potrebe dnevnega praktičnega življenja: delovni čas, akordno delo v raznih oblikah, plača, redno izplačevanje mezde, davki, stanovanjsko vprašanje, hrana, carine in razni posredni davki itd. Edino iz tega izhajajoča agitacija in propaganda more obroditi uspeh in zbližati naše organizacije z masami. Delavski pokret pri nas je do danes tepla politična nezrelost, pomanjkanje pravih zaupnikov, sposobnih za pravilno agitacijo in praktično delo ter iz politične nezrelosti izhajajoča nestrpnost. To je bila poguba za pokret v preteklih letih. Vse strankarsko zagrizene sodruge, ki pa vendar hočejo delavstvu dobro, opominjamo le na to: Socializem brez mas ostane le evangelij s sedmerimi pečati. Do mas je treba priti! Mase je treba organizirati. Teh pa ne bomo nikdar organizirali, če bosta na vsakem strokovnem shodu nastopala po dva govornika, ki se bosta zmerjala s »socialpatrioti in razbijači«, mesto da bi kot člana ene in iste delavske strokovne organizacije odgovorila še nezavednim delavcem na ona dnevna vprašanja, ki tarejo vsako delavsko družino. Delavci so zapustili v letih Obznane delavske organizacije ravno zato, ker so jih te branile le z večnimi resolucijami o raznih — izmih. Zato jih je privabil klerikalizem. Krušno vprašanje je osnova vsega razrednega in političnega boja. Na krušno vprašanje morajo odgovoriti strokovne organizacije! To pa je mogoče le na podlagi popolne enotnosti. Enotnost strokovnega gibanja, to je organiziranje večine delavstva v ZDSZJ, pa je mogoča le na podlagi strankarske neodvisnosti in stvarnega strokovnega dela. Potek angleške generalne stavke. Konec generalne stavke. — Stavka rudarjev se nadaljuje. — Angleško delavstvo je odbilo napad kapitala. — Le začasna rešitev. V nove boje! 12. maja je generalni svet angleških Trade-Unio-nov (strokovnih zvez) proglasil konec generalne solidarnostne stavke z rudarji. Vsi delavci razen rudarjev so se povrnili na delo do 17. maja, Rudarji stavkajo dalje, dokler ne bodo izpolnjene njihove zahteve. Generalna stavka je bila ustavljena potem, ko je zastopnik vlade predlagal sledečo podlago za ureditev rudarskega vprašanja: 1. Država deje še v naprej podporo rudnikom, dokler se ne reorganizira celokupna rudarska industrija. 2. Država da podporo onim rudarjem, ki se bodo preselili v nove rudnike iz starih, v katerih se bo ustavilo obratovanje. 3. Plače rudarjem se ne znižajo in delovni čas ostane še nadalje 7 ur. 4. Vladna komisija skupaj z delavskimi zastopniki naj pregleda celokupno stanje rudarstva in predloži konkretne predloge za moderniziranje rudnikov, s čimer se bo dvignila produkcija pri nižjih stroških. 5. Za vse delavce pri vseh rudnikih Anglije se določi enotna minimalna plača. Rudarji — kakor rečeno — pa vztrajajo v stavki še toliko časa, dokler podjetniki ne sprejmejo njihovih zahtev. Kaj je torej dosegla angleška generalna stavka, ta največji dogodek ne samo v angleškem, temveč v svetovnem delavskem gibanju? Angleško delavstvo je odbilo napad na delovni čas in na plače in je prisililo angleško buržuazijo na reformo v industriji. Niso sicer dosegli svoje najvišje zahteve: socializacijo rudnikov, ali so vendar dosegli reformo v rudarstvu in so preprečili, da bi se ta reforma izvršila samo na stroške delavstva. Če to ni popolna zmaga, je velik korak k zmagi. Kajti sedanja rešitev rudarskega vprašanja je le začasna. Ta nepopolna delavska zmaga je zmagovit uvod v nadaljni boj angleškega proletariata. Kaj se dogaja danes v Angliji? To, kar je svoje-časno že prerokoval Karl Marx visoko razviti kapitalistični družbi. On je dejal: Produktivne sile bodo prišle v nasprotje s kapitalističnimi razmerami in bodo nujno zahtevale socializacijo vseh proizvajalnih sredstev. To se pravi: Angleški rudniki v posesti posameznih podjetniških družb se ne morejo več razvijati v tem ozkem okvirju. Rudniška industrija se mora prej ali slej socializirati, če noče Anglija, da ta njena najvažnejša industrija propade. Vprašal bo kdo: Zakaj pa niso vodili angleški trade-unioni generalne stavke do popolne zmage? Ali so .zopet kaki »izdajalci« padli delavstvu v hrbet? Na to moramo odgovoriti: Angleški trade- unioni so pravočasno zaključili generalno stavko, ker sicer bi ona {Popadla. Zakaj? Da odgovorimo na to vprašanje, je treba pogledati nekoliko nazaj v angleške razmere. V Angliji je buržuazija že zgodaj uvedla svobodo organiziranja in splošno volilno pravico. Radi tega angleški proletariat ni bojeval onega ostrega političnega boja, kakor se je vršil v ostalih državah, n. pr. v Avstro-Ogrski in Nemčiji, kjer si je moral proletariat s težkimi večletnimi boji izvojevati splošno volilno pravico in svobodo strokovnega ter političnega organiziranja. Zato je v Nemčiji najprej obstojalo politično gibanje in šele pod vodstvom politične stranke so se ustanovile strokovne organizacije. V Angliji so pa obratno obstojale strokovne zveze več desetletij prej, preden se je iz samih strokovnih zvez ustanovila politična delavska stranka. Angleške strokovne zveze niso obstojale in delovale na podlagi razrednega boja in razredne solidarnosti, temveč na podlagi čiste poklicne ali stanovske solidarnosti. Železničarji od navadnega delavca do visokega železničarskega uradnika so se šteli za svoj poseben stan in se niso čutili skupaj z ostalim delavstvom kot člani enega velikega proletarskega razreda. Strokovno so bili člani, n. pr. železničarskega trade-uniona, politično pa so pripadali eni meščanski stranki, bodisi konservativni, bodisi liberalni — delavske stranke sploh ni bilo. Šele proti letu 1914, zlasti pa po svetovni vojni se je začel angleški delavec razredno, politično prebujati. Toda to razredno prebujenje je šlo počasi — večina delavstva je bila še vedno pri meščanskih strankah. Še leta 1921 so se rudarji v svoji trome-sečni stavki zaman trudili, da pripravijo železničarje in pristaniške delavce v solidarno stavko. Sedanja generalna stavka ie v primeri s prejšnjim stanjem gibanja angleškega delavskega gibanja višek razvoja k razredni solidarnosti. Vendar se je znatna manjšina, zlasti brezposelna armada izkazala še vedno kot razredno nezavedna in je vršila štrajkbrehersko vlogo. Med rudarji ni niti enega stavkokaza, ker se bije boj direktno za rudarske interese, dočim je bilo mnogo stavkokazov v drugih delavskih kategorijah, kjer niso vsi razumeli, da je rudarski boj tudi njihov boj. V taki situaciji se je izkazalo vrhovno angleško stavkovno vodstvo na višku položaja. Stavkovno vodstvo je sijajno obVladalo situacijo od izbruha pa do konca stavke. Konservativna vlada je takoj spočetka proglasila generalno stavko za protidržavno in je izjavila, da se ne mara pogajati prej, dokler ne preneha delavstvo stavkati. V tem vidimo, da je ravnala točno tako, kakor v Jugoslaviji leta 1920. Koroščeca vlada ob priliki železničarske stavke. V celi državi je proglasila izjemno stanje in poslala v vse kraje vojaštvo v najmodernejši bojni opremi s tanki, oklop-nimi avtomobili, ročnimi granatami itd. V pristaniščih in velikih rekah so bile noč in dan za boj pripravljene najmodernejše vojne ladje. Vsaka neprevidnost v strani stavkovnega vodstva bi bila za vse delavstvo usodepolna. Stavkovno vodstvo je na to odgovorilo, da je štrajk strogo strokoven, da delavstvo s stavko brani le upravičene zahteve rudarjev. Zakaj je moralo stavkovno vodstvo tako odgovoriti? Ker angleško delavstvo ni bilo pripravljeno na končen, odločilni boj in bi padla v hrbet stavki ona manjšina delavstva, ki se še vedno nahaja pod meščanskim vplivom. Kaj se to pravi? Na današnji stopnji moderne kapitalistične družbe s samo gospodarsko stavko najvažnejše de-« lavske kategorije, kakor so n. pr. železničarji in rudarji, ne morejo izvojevati svoiih najdalekosežnejših zahtev. To dokazuje med drugim tudi železničarska stavka v Jugoslaviji leta 1920, Vlada se postavi z vsem državnim aparatom proti delavstvu. Buržuj lahko vzdrži stavko silno dolgo, čeprav težko. Delavstvo pa ne more ostati dolge mesece brez za- Stran 2_____________ _ _ »DELAVEC*______________________________________ 25. maja 1926 služka. Generalen gospodarski delavski boj se more danes končati s popolno delavsko zmago le tedaj, če je delavec sposoben, da gre v boj za politično oblast, da vrže vladajoči režim in sam osvoji politično oblast. Pri boju za politično oblast pa proletariat ne sme imeti cele vojaške armade proti sebi, če hoče zmagati. Za to osvojitev politične oblasti pa to pot angleški proletariat ni bil niti pripravljen, niti še sposoben. Če bi stavkovno vodstvo ne sprejelo ponujenega kompromisa, bi stavka propadla z najhujšimi posledicami za svetovno delavstvo. Tako pa je angleški proletarec odbil ofenzivo kapitala, zvrnil s svojih ramen breme, ki so mu ga hoteli naložiti, prisilil buržuazijo, da na državne stroške zboljša rudarstvo in dosegel za delavstvo začasno ugodno rešitev. S te sedanje postojanke^ bo pa šlo angleško delavstvo v nove, hujše in odločilne boje. * * * Kaj sledi iz vsega tega za nas? Zavedati se moramo tega, da bo buržuazija do zadnjega branila svoj profit in svojo nadoblast. Svojih pravic ne bomo dosegli z demagogijo, z revolucionarnim frazerstvom in z lepimi manifesti, temveč predpogoj za to, da gremo z upom na zmago v boj, je, da se vse delavstvo vseh strok strne v svojih strokovnih zvezah v okrilju Združene delavske strokovne zveze, da se vse delavstvo reši vpliva meščanskih dtrajnk ih da^vpostavi celokupno delavstvo enotno^ fftoao, disciplinirano proletarsko armado. Balkanska strokovna konferenca v Sofiji. (Konec.) Vprašanje beguncev v balkanskih državah. Poleg resolucije o socialni politiki je tretja komisija predložila še resolucijo o beguncih, ki se glasi: Mirovne pogodbe kot posledice svetovne vojne leta 1914—19IS in prejšnje balkanske vojne leta 1912—1913 so povzročile pregrupiranje narodov na Balkanu in v Mali Aziji, kar je našlo izraza v ogromnem dotoku beguncev v vse balkanske države: vsled tega so se delovni pogoji domačega delavstva poslabšali in se je onemogočil miren razvoj v balkanskih državah. Konferenca prosi Mednarodno strokovno zvezo, da naj se pri Zvezi narodov iti pri Mednarodnem uradu dela zavzame za to, da se vprašanje beguncev v balkanskih državah uredi mednarodnim potoin in z mednarodnimi sredstvi. Za svobodo koalicije in zborovanja. Balkanska strokovna konferenca ugotavlja: a) O pravici združevanja: da je v splošnem — z ustavo ali s posebnim zakonom -'t zajamčena pravica združevanja, vendar ta pravica v praksi često ne obstoja; da oblasti v veliki meri omejujejo pravico združevanja, predvsem s takimi omejitvami, s katerimi gazijo ustavo in zakone, s čimer se strokovne organizacije izpostavljajo preganjanju. Mnogokrat odklanjajo oblasti zakonsko priznanje strokovnih organizacij in v mnogih slučajih zavlačujejo njih priznanje v nedoglednost, predno dobe organizacije pozitiven ali negativen odgovor; s tem se nesporno omalovažujejo pravice delavstva. b) O pravici koalirania in stavke: da se te pravice redko daje ročnemu in duševnemu delavstvu in da sploh ni zajamčena; da se temu nasprotno v mnogih slučajih strokovne organizacije razpuščajo, ker so si njihovi člani hoteli pomagati s pravico stavkanja: da se nameščencem v državnih podjetjih onemogoča koalicija in proglasitev stavke: da se le nameščence v takem slučaju vedno mobilizira, s čimer se omejuje njihove pravice in poseže v njihove interese, kakor tudi v interese delavstva sploh: da oblasti podvzemajo mere proti svobodni stavki, kakor tudi proti funkcijonarjem strokovnih organizacij, tajnikom itd. z izgovorom, da ščitijo svobodo dela. c) O pravici glasovanja, da je ta pravicav- v kolikor obstoja, pravtako podvržena omejitvam, da je celo onemogočena; da je često potrebno dovoljenje civilnih ali vojaških oblasti, da morejo delavci v miru zborovati; da so poleg tega šikane s strani policije neštevilne; da je pri nekaterih oblastih običajno, da proglase v slučaju kake stavke ali mezdnega gibanje izjemno stanje, s čimer preprečijo vsako zborovanje: da nekatere oblasti tolerirajo razne organizacije, kakor so to n. pr. fašistične, nacijonalne in druge, da nekaznovano onetnogočujejo strokov, organizacijam njihova zborovanja: da te organizacije napadajo njiliove institucije in da maltretirajo organizirane delavce in njihove funkcijonarje. č) O priznanju strokovnih organizacij: da se državne oblasti in-oblastodržci, kadar osporavajo delavstvu pravico organiziranja, vedno poslužujejo izgovora, da obstoja boljševiška nevarnost, rušijo borbene organizacije delavskega razreda in preganjajo tajnike in funkcijonarje, ki so na čelu organizacij. Z ozirom na vse to konferenca izjavlja: Da je pravica združevanja, koalicije, stavke in zborovanja nedotakljiva j)ravica celokupnega delavskega razreda; da so balkanske strokovne organizacije sklenile: 1. da bodo to pravico najenergičnejše branile; 2. da se bore do končnega iztrebljenja gori omenjenega kršenja in rušenja svojih pravic; 3. da odločno delajo na to, da bo šlo delavstvo v slu- čajih, ko bodo državne oblasti — civilne ali vojaške — uporabljale mere, s katerimi se bo omejevalo to pravico in svobodo, pred sodišče in zahtevalo zaščito; poleg tega pa je še potrebno, da se uvede zakon, na podlagi katerega bo zapostavljeno delavstvo zahtevalo za krivice preganjanja sodnijsko kazen; 4. da zahtevajo zakonito priznanje strokovnih organizacij kot interesnih zaščitnic organiziranega delavskega razreda S strani državnih oblasti in s strani del«dajalcev. Konferenca je mnenja, da je poleg tega še potrebno,, da se prične z energično akcijo za mednarodno konvencijo o svobodi združevanja, koalicije, stavke in zborovanja — konvencijo, ki ne bo samo ratificirana, temveč vnešena v zakonodajo posameznih držav in ki bo predvidela mednarodne organizacije ter izvajanje v vseh državah. Konferenca je bila po dveh dneh izčrpnega dela dne 10. aprila ob 8. uri zvečer zaključena. Po zaključnem govoru predsednika konference sodruga C. Mertens-a so delegati navdušeno in v raznih jezikih v kotu zborovalne dvorane odpeli internacionalo. Zbirajte za borbeni fond! Sodrug Sassenbach o nalogah strokovnega gibanja na Balkanu. Sodrug Sassenbach, ki se je preko Ljubljane vračal v Amsterdam, je poročal na sestanku ljubljanskih zaupnikov o svojih vtisih v delavskem gibanju na Balkanu in o nalogah tega gibanja v bližnjem času. Iz njegovega poročila navajamo tu nekatere važnejše momente. Sodrug Sassenbach je konštatiral' da se delavsko strokovno gibanje v Jugoslaviji prav dobro razvija, tako da se more s tem gibanjem prav resno računati. Potrebno je pa, da se strokovno gibanje razvije in utrdi tudi v ostalih balkanskih državah in da se iz vsega balkanskega gibanja' stvori skupna celota. V Bolgariji so tudi nekatere pomembne organizacije, močna je zlasti tam organizacija železničarjev in nameščencev, lepo število članov štejejo še nekatere druge organizacije. Bolgarsko strokovno gibanje obeta prav dobro. V Bolgariji je vladal zlasti po atentatu na sofijsko katedralo strahovit teror, sedaj je pa ta teror, tudi po izjavi bolgarskih sodrugov, končno ponehal. Vlada ne nasprotuje več strokovnim organizacijam. V bolgarskem delavskem gibanju ne igra veliko vlogo samo vprašanje socialističnega in komunističnega opredeljenja delavskih mas, marveč tudi znana razdelitev bolgarskih socialistov na ozke in na široke. Rešiti bo treba tudi ta stari spor, da pride do prepotrebnega enotnega nastopa in enotnih sindikalnih organizacij. Bolgarske notranje prilike so tudi v gospodarskem pogledu posebno težke. Velika je brezposelnost. Hudo brezposelnost je povzročila v nekaterih mestih nenaravna in nepravilna premaknitev mej. Ruščuk in Varna dobesedno propadata, ker je celo zaledje prešlo po vojni pod Rumunijo, vsled česar sta obe mesti kot nekdanji trgovski in transportni središči izgubili svoje naravno zaledje. Vsa taka in enaka vprašanja igrajo pač tudi v Bolgariji, kakor v vseh balkanskih državah in sploh skoro po vsem svetu, važno vlogo in otežujejo normaliziranje gosporaskih, političnih razmer, kar meče svoje neugodne reflekse tudi r.a delavsko gibanje, na izvedbo organizacije delavskih mas. Umestno bo, da se balkanske strokovne konference redno obdržijo, ker so neprecenljive koristi za razvoj in konsolidacijo strokovnega gibanja. Ob priliki novega kongresa sindikalnih organizacij v Jugoslaviji se lahko skliče spet drugo balkansko strokovno konferenco. Velika takojšna korist bo že v tem. da se navežejo čimprej čim tesnejši osebni stiki med delavskimi voditelji in delavskimi organizacijami v posameznih balkanskih državah. Sodr. Sassenbach je bil tudi v Saloniku in je.tam sprožil misel za skupni sestanek z zastopnikom jugoslovanskih strokovnih organizacij, ki bi moral ob priliki posetiti ondotne kraje. Enako se bo uredilo tudi v drugih krajih, izmenjati in intensificirati sc morajo ti stiki, kar bo končno močno pripomoglo k razširjenju in utrditvi ne samo strokovnega, marveč tudi političnega delavskega gibanja. Delavsko gibanje na Balkanu se mora dvigniti in združiti tudi zato, ker preti še druga nevarnost. Baš zadnje čase se je mudil v Grčiji Mussolinijev odposlanec. Namen njegovega potovanja po Balkanu in Grčiji je pač prozoren. Na delavstvu vsega Balkana bo, da prekriža tudi take reakcionarne račune in akcije. V Grčiji je močna organizacija železničarjev in monopolskih delavcev. Po zadnjem kongresu grških sodrugov se razmere v grškem delavskem gibanju zopet popravljajo. ■ Tudi v pogledu Grčije gojimo lahko najlepše nade. V Rumuniji treba urediti še bolj kot spor med desnimi in levimi, spor dem aktivnimi in pasivnimi silami v pokretu. Z razvojem gospodarskih prilik, z industrializacijo, ki bo nadomestila zelo razširjeno primitivno orbtništvo, pojde tudi strokovni pokret v teh državah svojo pot kvišku. Za razvoj balkanskega strokovnega gibanja bo treba zastaviti mnogo truda in veliko sil. Imeli bomo še veliko dela, ali potrebno je to delo in izvršili ga bomo, ker je vloga Balkana važna tudi kot most do vzhoda. Navezali smo stike tudi z delavskim gibanjem v Turčiji. Preko bo treba zanesti misel in delo za organizacijo širokih delavskih mas v Turčijo, Palestino, angleško in holandsko Indijo. , Po poročilu sodr. Sassenbacha se je razvil daljši prijateljski razgovor, tekom katerega je sodr. Sassenbach dal nadaljna pojasnila zlasti o delu sofijske konference, ki je nepričakovano dobro uspela. Sodr. Sassenbach je povdarjal, da je na tej konferenci toliko jasnejše in ostrejše povdarjal, kaj loči amsterdamsko internacionalo od moskovske, da se toliko točneje vidi, kaj nas loči in kaj ne, da se omogoči toliko iskrenejše in pravilnejše zbližanje med obema internacionalama. Navzoči sodrugi so se sodr. Sassenbachu za nje-i gova izvajanja in pojasnila in za njegovo delo za združitev in konsolidacijo delavskega gibanja v Jugoslaviji in na Balkanu najtopleje zahvalili. • * * Sodr. Sassenbach je želel govoriti na shodih v Ljubljani in na Jesenicah, a je žal moral radi stavke v Angliji takoj svojo pot nadaljevati v Amsterdam. Jurij Arh: Delovne razmere v Franciji. Francija je menda danes edina država v Evropi, ki še ne preživlja težke industrijske krize kot posledice svetovne vojne. To ji na eni strani omogočajo ogromne dobave na račun vojne odškodnine iz Nemčije, s katerimi podpira svojo industrijo, na drugi strani pa ima ta industrija izhodišče za oddajo svojih proizvodov v državi sami, v glavnem za obnovo svojih med vojno opustošenih krajev. Velik del proizvodov pa najde zopet trg v širnih kolonijah, ki spadajo pod upravo Francije. Vse to in pa nizka vrednost franka omogoča konkurenčno zmožnost francoske industrije na svetovnem trgu in nje silen razmah. Francija je po obsegu svoje površine slabo obljudena in ji zato za vzdrževanje poljedelstva in nje števil, industrije primanjkuje lastnih delovnih sil. Radi tega je primorana, da importira tuje delovne sile v svojo državo. Tako vidimo, da je med 3,500.000 priseljencih zastopanih do 38 različnih narodnosti, katere deloma zaposluje poljedelstvo, a pretežno večino pa industrija. Delovne’ razmere v poljedelstvu so precej slabe in jih more prenašati le delavstvo, ki ima jako majhne življenske in kulturne potrebe. Socialna zaščita teh ljudi pa še daleč ne odgovarja, vendar je v splošnem boljša, kakor v nekaterih državah Evrope, osobito na Balkanu. Drugače je seveda v industriji. Tu zopet prevladuje rudarska m železničarska industrija. Ta industrija, v kolikor je obstojala že pred vojno in ki je bila med vojno zlasti v obmejnih krajih severne Francije popolnoma uničena, je sedaj večinoma že obnovljena z najmodernejšimi tehničnimi pomočki. Industrija bivše nemške province alzaško-lotarinške, ki je po vojni prešla v last Francije, se istotako v vseh ozirih modernizira, tako da lahko rečemo, da je industrija Francije danes v vsakem oziru tehnično najmodernejše opremljena. Delovne in življenske razmere delavstva, zaposlenega v tej industriji, so v glavnem seveda odvisne od razredne sile delavstva samega. Razredne organizacije Francije štejejo nad 900.000 strokovno organiziranih članov. Ta moč sama na sebi pa bi Se iz daleka ne odgovarjala moči francoskega velekapitala, če ne bi imela veliko zaslombo v svojih zastopnikih v parlamentu. Pa tudi ta zaslomba ne bi odgovarjala in preprečila silnih bojev med delavstvom in kapitalom — če ne bi bila slučajno dobra konjunktura in pa pomanjkanje delovnih šil. To stanje na eni strani omogočuje delavstvu vzdrževanje dosedaj doseženih eksistenčnih pogojev, na drugi strani pa zopet sili podjetnike k večji obzirnosti na-pram delavstvu. Povdarjam pa, da so te razmeroma ugodne konjunkturne razmere samo. začasnega značaja. Zakaj, kakor hitro se pojavi v francoski industriji kriza, bodo logično morali nastati silni boji med delom in kapitalom. Osobito pa bo poostrilo boj to, ker v Franciji še ni izvedena ona socialna zaščitna zakonodaja, kakor je na primer v Nemčiji in drugod'. Velika nevarnost pa tudi obstoja v tem, ker industrija zaposluje po večini inozemsko delavstvo, ki je po večini popolnoma brezbrižno in za kako obrambno akcijo nepripravljeno; med te seveda spadajo tudi naši Slovenci. Ako torej motrimo s strogo objektivnega stališča prihodnost francoskega delavstva, pridemo do zaključka, da sedanji položaj sicer ni rožnat, a je vendar vzdržljiv, toda za bodočnost pa so na vidiku hudi socialni pretresljaji med delom in kapitalom tudi v Franciji. Izid teh borb pa bo seveda odvisen od moči obeh bojnih vrst dela in kapitala. Če govorimo o sedanjih razmerah, osobito v rudarski industriji, ki zaposluje nad 300.000 delavcev in znaša njena letna produkcija 50 milijonov ton, bi bilo po zatrdilu francoskih strokovnjakov že sedaj mqžno vnovčiti 270 milijonov ton, potem si lahko predstavljamo interese in energijo Francije za povzdi-go premoga. Delovni čas je v premogovnikih, kakor v ostali industriji, osemurni. Vendar se, osobito v premogovnikih Alzacije, delajo nadure, ki se pa odškodujejo samo s 25-odstotno nagrado. Delo v rudnikih Saar in Mosel družbe v okolici Merlebacha je jako nevarno zaradi navpičnosti premogovne žile (stehende Floz). Debelost premogovne žile znaša od 60 cm do 5 m. Enako je tudi v premogovnikih severne Francije, samo da so tam premogovne žile bolj poševne in je zato delo manj nevarno. Klima-tične razmere v promogovnikih so različne, tu dober zrak, tam slab, tu suho, tam mokro, tu hladno, tam vročina. Vendar so v splošnem jame bolj suhe. Delo v premogovnikih je sicer jako naporno, vendar pa, po izjavah rudarjev samih, ne tako pretirano, kakor pri Trboveljski družbi. Delo v železorudnikih zgornje Alzacije je sicer po naravi težje kakor v premogovnikih, je pa nevarnost zasutja i. dr. manjša in možnost gibanja v svežem zraku večja. Kar se pa delavskih mezd in življenskih razmer tiče, pojasnjuje našemu delavstvu itak poročilo delegacije, ki ga je že izdala Delavska zbornica v Ljubljani v posebnem letaku. Omeniti je še treba i stanovanjsko vprašanje delavstva v Franciji. V tem oziru, to se vidi na prvi pogled, francoski kapitalisti niso tako nazadnjaški kakor n. pr. naši jugoslovanski, osobito Trboveljska družba. Že z ozirom na silno naraščanje delavstva je vedno pomanjkanje delavskih stanovanj, vendar pa se res trudijo te premogovne družbe same za odpravo tega zla. Zato rastejo stanovanjske hišice za delavstvo povsod kakor gobe po dežju. Ta stanovanja se seveda ne delajo tako kakor je to pri nas običaj, nekake steničje gradove (Wanzenburg), temveč se gradijo tako, da odgovarjajo higijenskim in kulturnim potrebam človeka. Poleg stanovanja s kuhinjo, primernega za različno številnost družine po 2—5 sob, pripada k stanovanju lep obrezan vrt po večini s svinjskim hlevom ter kuhinja za svinje in pranje perila. Prednost v tem oziru pa imajo na vsak način stanovanja in njih pritikline pri železorudnikih. Tukaj se jasno vidi, da francoski kapitalizem, čeravno izkoriščeva-ien kakor vsak, ima vendar toliko obzirnosti, da poskrbi svojemu delavcu vsaj po končanem delu možnost poštenega počitka in zdravega razvedrila v svoji družini. Socialno zavarovanje delavstva imajo tudi v Franciji, in sicer bolniško, nezgodno in starostno zavarovanje. To zavarovanje se pa deli v dve vrsti; eno je za staro Francijo, eno pa za novo pridobljeno Alzaško-Lotarinško. Specielna razlaga zavarovanja na tem mestu bi bila preobširna. Zadostuje naj le to, da je v splošnem v stari Franciji sicer višina podpor manjša kot pri nas, a v izplačevanju pa sigurnejša. V Alzaško- Lotarinški ter Saarski kotlini pa še danes obstoji nemški način "zavarovanja in la je za delavstvo boljši nego‘franidoski. Toda to zavarovanje, izvz6mši bolniškega, nima za naše jugoslovanske priseljence nobene koristi. Zakaj tisti trenutek, ko naš državljan kot invalid ali onemogel za delo zapusti Francosko ozemlje, izgubi vsa prava do svojih zakonitih podpor, a tam se pa z njimi ne more preživljati. Enaka krivica se godi našim izseljencem v Nemčiji. Krivda je v tem, ker naša vlada v teku skoro osemletnega obstoja države ni imela toliko časa in toliko socialnega sočutja do svojih državljanov, o katerih pravi, da jim v domovini ne more dati kruha in katerih je v Nemčiji okoli 60.000, v Franciji pa okoli 9000 z družinami vred, da bi bila sklenila medsebojno (reci-procitetno) pogodbo s tema državama, ki bi jim jamčila pridobljene pravice, če se povrnejo v domovino. V splošnem dobi človek utis, da se naša obla-stva izmed vseh ostalih držav, ki pridejo tu v’ poštev, najmanj zanimajo za našo emigracijo v tujini. V tem pogledu bo treba odločnega pritiska na vso našo javnost in na našo vlado, da se vendar enkrat zgane in stori vsaj to, kar so že vse druge kulturne in nekulturne države storile v prid svojim emigracijam v tujini, to se pravi, da sklene reciprocitetno pogodbo v interesu uaših izseljencev z Nemčijo in Francijo. Kulturen škandal bi bil za nas, če bi bili samo na jeziku Jugoslovani, a dejansko pa bi bili proizvajalci v nadprodukciji delovnih sil, ki bi jih morali pošiljati v žrelo tujega kapitala, ki jih bo končno kot izžete citrone v obliki pohabljencev in beračev nam zopet vrgel nazaj. Delavska zbornica za naše rudarje. Delavska zbornica je razposlala vsem priključenim strokovnim zvezam naslednjo važno okrož- nico: 250 rudarjev, 300 rudarjev. 1000 rudarjev, 200 rudarjev, 500 rudarjev. »Delegacija, ki je proučila na licu mesta izselit-vene možnosti in življenske pogoje naših rudarjev v Franciji, je izdelala o svojem študijskem potovanju poročilo, ki ga pošljemo v kratkem vsem strokovnim organizacijam rudarjev. Iz poročila je razvidno, da bi moglo računati na zaposlitev: A) V premogovnikih: 2. Societe des Mineš Courrieres Bil- 1. Societe des Mineš, Lens 2. Societe des Mineš Courriers Bil- ly Montigny B) V železorudnikih: 1. Societe Metallurgique de Knutage 2. Societe des Mineš Anderny Che- villon (Tucquegnieun) 3- Societe d’ Acierie de Longuy (Tucquegnieun) Skupno 2250 rudarjev. Glasom informacij pri ravnateljstvu Trboveljske premogokopne družbe