OSAT 
Osat — skuštran, bradat 
sem čuden svat: 
zbadljivec sem, siromak 
in brezimen junak. 
Ne vprašajte, zakaj sem tak? 
Poglejte — kje in kako živim! 
Med kamenjem rastem, žejo trpim, 
se z vetrom borim, 
v nalivih ves skremžen čemim, 
se bliska in groma bojim. 
Kadar pa slišim, da zloben sem, grd — 
sem vselej dolgo potrt. . . 
In kadar mi je zelo hudo, 
ko v oči mi solze privro, 
zakolnem, stisnem zobe 
in poženem novo bodico: 
tako se borim zoper krivico . . . 
Lahko je lep, celo plemenit, 
kdor na mehkem leži sit in obrit, 
toda, kjer rastem jaz — 
slabiči, ni prostora za vas! 
A mene nihče ne pohvali, 
ker se z življenjem borim, siromak . . . 
Sam se hrabrim, si v tolažbo šepečem, 
da sem brezimen junak! 
O, ljudje, bolj kot sonce in dež 
potrebujem toplo besedo in topel pogled, 
samo to in vzkliknil bi: Lep je svet! 
Iz srca bi mi vzklil škrlaten cvet, 
mehke kot puh postale bi moje bodice, 
pozabil na vse bi krivice. . . 
Toda čakam zaman . . . 
Rano, ki me nenehno skeli, 
le usmiljena rosa hladi. . . 
189