IVO TROŠT: Leseni Jakob. (Dalje in konec.) 4. (^-----------1 (—^ jovariši so poslej nekaj dni hodili v šolo brez njega. L/ _^ \| On je krenil namesto v učilnico kakor ob prostih m y^k j/ dneh k reki, kjer se je nekdaj učil ali še rajši naslajal Ito> ffiP\ W s pnjetnimi mislimi, kako prijetno bo doma, kadar se ^v^4/ji<^ vrne *er ^0 res tu<^' nt^ai zna'> ^a poreko: Niso Jl^^Šm. ^\ zaman trošili zanj; gotovo bo nekoč gospod in ne ^JIJEpir^ \\ ve^ leseni Jakob. J Te misli so bile seveda lepše nego pusta slovnica d.___hi in sladke nade v bližnjo bodočnost, vabljivejše nego Janezov resni namen, da se poboljša in dohiti součence. Nič ni torej zalegel nasvet: »Poišči si miren, tih prostorček!" — Stare znanke so ga spremljale tudi sem in slednjič zamamile, da je zabil učenje, zabil še tisto, kar bi bil znal, ko bi ostal doma v sobi. Součenci so se tiste dni zaman ozirali v šoli na njegov prostor. Lesenega Jakoba ni bilo, z njim pa tudi ne običajnega smeha in roganja. Skoro dolg čas je silil v šolo tiste dni. Tegelj je pa stopal po znani ravninici gor, stopal dol. Zdel se mu je tukaj najprimerniši kraj, kjer lahko premisli, kaj treba ukreniti. —. 256 .<— Njegov najtrajnejši sklep je bil poslej: domov ne! Pojasnjeval si je sicer neprijetni položaj tako-le: Nemško šteti znatn do sto in čez, tisto je res; tudi ozmerjam lahko nasprotnika v tem jeziku, zlasti če ga še ne umeva dobro, tisto je tudi res; kanclijska pisma prečitam vsa, če so lepo pisana in slovenska, tudi res; meriti se pa tudi ne strašim v doigost in širokost, kaj bi tisto! Toda dobili me ne boste v pesti, in jezični Podbrežani, da bi brili norce z izprijenim študentom, ne in ne! Slehrni večer se je vračal pozno domov, legal spat tnalone brez večerje in se premetaval po postelji, kakor bolnik z vročinsko boleznijo. Tovariš Lojze je slutil, kaj se godi v duši nesrečnega sorodnika. Slišal je ponoči njegove vzdihe in vedel, da ne spi. Tolažil ga je, da doma vendar ne bo tako hudo, kakor se boji. Doma je doma. BDoma je sramota. Lojze!" je začel leseni Jakob izmučen in skoro z jokajočitn glasom, a vendar vesel, da se je oglasil v temni noči tovariš, ki mu lahko potoži svoje bridkosti. Molk mu je bil že grozen, bil mu je naj-večja muka v brezupno temni noči njegove osamelosti. Tlačil ga je, kakor mora tlači človeka, ki se je reši šele tedaj, kadar zamiglje z vsemi štirimi palci obenem. Te more je bil sedaj rešen, in odprl se je vir njegove zgo-vornosti. Zaupal je ta trenutek Lojzetu svoj sklep, ki ga je izmislil tiste dni na bregu reke. Janezu pa od misli do sklepa ni bilo posebno daleč in od ; sklepa do dejanja ne dlje kot drugemu iz roke v usta. Lojze se je torej bal, da bi utegnil tovariš učiniti, če že ne kaj hudega, vsaj kako neumnost, zakaj pripovedoval mu je popolnoma mirno, kaj namerava in se ni zgražal niti najmanje sam o svojem sklepu, zakaj nadaljeval je popolnoma hladno dalje, | da mu Lojze navzlic vsej radovednosti ni mogel v besedo. Razlagal mu je, kako bi lahko doma zmerjal vrstnike po nemško, ko bi se mu rogali in ga dražili. BPa tega ne maram," je pristavil samozavenostno in nadaljeval, kako prijetna bi bila taka osveta: nobeden bi ga ne umel; on bi pa rekel drugim, kar bi hotel v tujem jeziku. BPa tega ne maram." BTo ti ne bi pomagalo veliko. Če ne namerjaš nič bolj pametnega, se ne čudim, da te imajo za lepo oblečenega bebca. Ne zameri!" »Tega ne maram: zato ti pa tudi ne povem natančno in do konca, kako se nameravam izogniti vsemu svetu. Ne povem ti ne, za nič ti ne povem, kaj bom storil." rDomov se vrni k očetu in bratu, pa doma delaj in ne povej nikomur, kaj si mislil storiti." BNe bom ne doma." »Kje pa boš?" BNikjer več. Delal ne bom —" »Pohajal." .Ne." ^Kajpa?" — Lojzetu je bila na jeziku ostra beseda, pa je ni rabil. Ni ga hotel žaliti; s tetn ga je pridobil, da mu je zaupal in začel: ^Veš kaj, Lojze. Meni ni mogoče več živeti. Izpovedati se moratn in prejeti sv. obhajilo, potem pa k reki, pa na most, pa v vodo —u —. 257 .^- »Leseni Jakob!" je hotel sedaj Lojze zabrusiti na posteljo sorodniku, pa se je zopet premagal in pomislil, da Janezu od sklepa do čina ni dosti. Saj ga je poznal še s paše. Pojasnil mu je zato povsem mirno njegov ne-spametni sklep, plitvost in pogubnost njegovih misli. Prepričal in utešil ga je vsaj začasno, in oba sta mirno zaspala do jutra. Sklenil je, da bi poslej ne stnel več puščati Janeza samega in tudi ne na breg k reki. Začel si je očitati, da sta on in Namretov najbrž kriva dobršen del njegove nesreče. Norčevala sta se z njitn in ga jezila, pomagala pa le malo. »Če ne kaj hudega, vsaj kako neumnost lahko počne leseni Jakob," si je ponavljal Lojze, .in ljudje bodo grdo gledali slednjič še za nama, ki sva njegova rojaka." Dokazoval je poslej tovarišu, da se je tako nespameten sklep mogel roditi samo v Janezovi nespametni glavi. * * * Nova pomlad je veličastno praznovala svoj prihod v mestno okolico, ,na bregove šumeče reke, kjer se je kakor često tudi danes šetal Tegljev Janez. Šole ni obiskoval že blizu teden dni, součencem ni bilo več dolg čas po lesenem Jakobu. Vsega se privadi mlad čiovek. Sorodnik Lojze je svaril Tegljevega, naj ne postopa po mestnem logu, naj se ne žalosti preveč. Doma ga čakajo skrbni oče, sestra, brat, ne manj skrbna gospodinja, vsi vozovi, stara kobila, lisasti voliček, ki gotovo še ni pozabil dobrega znanca; nekaj teličkov so pa gotovo pustili še za rejo. Samo ti ga ne bodo poznali. Ali ko poči z bičetn na Koprivčevem bičevniku, spoznajo vsi prebivalci v hlevu, da zna pokati Janez kakor le malokdo. Podbrežani bodo mislili, da se podirajo vsi dimniki od kraja po vasi in da lete skupaj vse jezične Podbrežanke. Leseni Jakob se je žalostno nasmehnil Lojzetovi razlagi domačih pri-jetnosti, odgovoril pa ni. Veselile so ga vse te stvari, toda vtiski poslednjih dni so bili močnejši, in živo naslikana bodočnost v vedni sramoti in zani-čevanju je vplivala nanj tako mogočno, da ni tnogel odoleti hipni obupnosti. Lojzetu se je vendar zdelo, da mu splamte oči v živahnem ognju, ko tnu razlaga nekdanje domače življenje in mu ga primerja s prihodnostjo, ko bo zaradi pridobljenega znanja poleg njegovega očeta — župana Volka — naj-bistrejša glava v Podbregu. In oči so tedaj zasijale nesrečnemu obupancu še živahneje. Tovariš si je to tolmačil za dobro znamenje in nadaljeval opisovanje domačih sladkosti, da se je slednjič začelo še njemu tožiti po rodnem domu in nepozabtiem življenju prve mladosti. Vso zadevo je pa Lojze tudi previdno zaupal šolskemu navnatelju, in gospod je pohvalil njegovo skrb za tovariša. Potolažen je Lojze potlej jemal v roko knjigo. Tisto popoldne, ko je pomlad slovesno praznovala svoj prihod v južne dežele, je bilo določeno, da se preokrene tudi usoda lesenemu Jakobu. Nemo je stopal v senci visokih jelš, roke prekrižane odzadaj, glavo sklonjeno in v glavi vse polno ztnedenih misli, nezrelih sklepov. V njegovem srcu je — 258 • — gostovala mrzla zima, pusta obupnost; vsepovsod se je pa slavil vesel praznik nove pomladi. BOj, Jakob, leseni Jakob!" so ga pozivali valovi, dobri znanci in se nagajivo zaganjali proti njemu na breg in Janez je vedel, zakaj ga kličejo, umel njih vabilo, kakor da se že davno domenjeni o tem, kar se ima zgoditi. »Trikrat se prekrižam, Boga in Marijo pokličem na pomoč in vse svetnike, ki me bodo varovali satanovih izkušnjav v zadnjem boju z valovi, v boju z življenjem." .Jakob, nespametni Jakob!" so ga klicali valovi in se rogali njegovemu obupu. Kdo bi se ne smejal neumnemu sklepu lesenega Jakoba Tu je sklenil končati neveselo življenje, ki se mu je še nedavno ponujalo v vsej obilnosti, a on ga ni umel uživati. Že dolgo je stopal po ravninici. Slutil je, da bi se utegnili tovariši že vračati iz šol. Lojze bi ga prišel iskat. To bi bilo za izvršitev nespametnega sklepa prepozno. Dragocena in vedno dragocenejša je torej postajala slehrna minuta. Krene k mostu. ; ' ' ' • ' ' . Še enkrat — poslednjič — se mu je pokazalo vse malovredno življenje pred oči v najbolj kričečih barvah in v ne manj kričečih barvah bodočnost. Naprej h koncu! Noga je stopila na most. Storjen je bil prvi korak. Cas hiti. Janez, podvizaj se! Še nikdar v življenju nisi bil izmed najhitrejših. Požuri se vsaj danes, urno stopi na konec trpljenja! — Navzlic tem opo-minom se ni podvizal, se ni požuril; ni se mu mudilo na konec trpljenja. Seveda: v vsem dosedanjem življenju ni bil nikjer najhitrejši. Korak za ko-rakom je zmerno in premišljeno meril proti sredi mosta. Samozavestno je stopal kakor človek, ki ve, kaj dela. Voda je zaradi gorskih potokov izpod topečega se snega kalna in va-lovi so se vedno burneje pcdili v bregove. Leseni Jakob je zrl topo pred se. Odpiral se rau je že nov, neznan svet. — — — nTu doli!" ga je vabil znani glas. Dvignil je roko in mislil, da se je že prekrižal z njo, šepetal je nekaj z ustni in zdelo se mu je, da kliče vse svetnike na potnoč. Kmalu popoldne je došel na breg in takoj stopil k vodi, pomočil roko vanjo in čutil, da je nenavadno mrzla. Tudi sedaj v poslednjem trenutku se je spomnil, da bi ga zeblo tu doli, zmočil bi si obleko — še skoro novo obleko — in tresel bi se mraza kakor nekdaj, ko ga je zalotil dež na paši, pa je tiepetajoč mraza in moker do niti prignal živinco domov, a potem je bilo v hlevu tako prijetno in toplo. Spomnil se je torej zopet volička, kobile, biča. pisano barvanih voz, gladke ceste, podirajočih se dimnikov, kakor mu je razlagal Lojze, domislil se je še jezičnih Podbrežank in Podbrežanov ter slednjič še nekoga, ki bo poleg župana — strica Volka — najbolj odprte glave, kadar bo — zijal . . . *Beži, izkušnjavec!" zajeca, in roka mu krčevite stisne železni oklep ob robu mosta, kakor da ima že v roki bič ter hoče z njim tleskniti, da odžene izkušnjavca stran v begojoče valcve: H-i-i-i! Hot! Bistagor! —*« 259 »«— -¦'— •' •< " ¦¦ "* ¦' » HH[^^^HH^|^^^HH^^^B9^HH^^LH Spomin na dobo cvetja. ^^¦^La^(